LETNIK XVIII., ST. 34 (853) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 19. SEPTEMBRA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		IH
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Iva Koršič
Drobne misli ob bližnjem začetku gledališke sezone
Ko zapihajo hladnejše sapice, ki naznanjajo skorajšnji prihod jeseni, se ne odpirajo le šolske duri, ampak tudi vrata naših kulturnih hramov in seveda gledališč. Po vročem poletju, ko Talijini častilci potešijo žejo po gledališki svežini le morda ob kakšni ambientalni predstavi ali na kakšnem festivalu ljubiteljskih gledaliških skupin, ki si sicer prizadevno utirajo pot v zapleteni in zahtevni dramski svet, si vztrajen spremljevalec gledališke umetnosti srčno zaželi spet lepe, vsebinsko pomenljive in vrhunsko izvedene predstave. Srce je pač prav v otožnem jesenskem času, ko se zdi, da z odpadlimi listi gre v večnost tudi drobcen del nas samih, voljno sprejeti kaj plemenitega, takega, ki napolni dušo z bogatimi doživetji in globokimi občutki. Naše Slovensko stalno gledališče, na katerega smo bili včasih zelo navezani in so bile njegove predstave zmeraj praznični trenutek za gledalce, predvsem goriške, h katerim je redno prihajalo v goste z nepozabnimi dramskimi deli, se je letos, v brk zrahljanim medčloveškim odnosom, odločilo, da bo gledalcem pod režijskim vodstvom znanih režiserjev -na slovenski tržaški oder se vrača tudi Marko Sosič - ponudilo šopek predstav, odbranih iz klasične in sodobne svetovne zakladnice, pod naslovom Sledi srca. Prav te sledi lahko krepijo namreč navdih in vodijo umetniška pota s plemenitimi, iskrenimi vsebinami, v katerih lahko vsak gledalec najde košček sebe ali spodbudo in uteho za nadaljevanje svoje življenjske poti, ki seveda še zdaleč ni samo "pocukrana". Poslanstvo našega gledališča v tem našem malem prostoru, kjer marsikoga bolj privablja in včasih neupravičeno omamlja široka umetniška ponudba večinskega naroda, ima namreč nešteto odtenkov. Med te spada najprej izbira repertoarja, ki naj zaobjema slovenske in svetovne dramske dragulje, saj si gledalec želi videti vselej nekaj žlahtnega, kar plemeniti duha, pa naj gre za resnejše, trpke, absurdne ali humorne vsebine. Mlačne ali po vsej sili preveč drzne ali neetično izzivalne predstave so pogosto obsojene na neuspeh. Včasih smo z veseljem zahajali v gledališče tudi zaradi tega, da bi slišali, kako enkratno zveni iz izšolanih ust igralcev naš materni jezik. Ob žal nenehnem siromašenju naše domače govorice smo prav mi "zamejci" sedaj še bolj željni in potrebni (!) uglajene odrske govorice, saj revnega ali celo pritlehnega pouličnega izražanja so naša ušesa že prepolna. Naše gledališče mora ob svojem delovanju imeti pred seboj še zmeraj pomembno poslanstvo: krepiti narodno zavest in vtisniti v gledalčevo zavest občutek pripadnosti slovenski narodni skupnosti. Prav gotovo se bo kdo ob tej misli namrdnil, češ da je zastarela, saj je treba v sodobnem svetu biti svetovljanski, odprti za vse. Res je treba biti širokih obzorij, a vselej trdno vraščeni v domačo zemljo, tako kot vselej neomajno zatrjuje pisatelj Boris Pahor. Tako mora biti tudi naše "zamejsko" gledališče, drugače nima smisla, da ga imamo. Zato bi moralo biti še bolj prisotno na celotnem deželnem ozemlju, na katerem živimo Slovenci, čeprav vemo, da je to večkrat težko izvedljivo zaradi finančnih stisk. A te so bile še večje po vojni, ko je slovensko gledališče iz Trsta gostovalo tudi v zakotnih vasicah v nemogočih pogojih. Naši gledališčniki večkrat poudarjajo, da je tržaški Kulturni dom osrednji gledališki hram, tudi zato je v njem sezona SSG mnogo bogatejša od goriške in tiste na Čedajskem. A kaj, ko postaja prava muka voziti se na predstave v Trst, ko noro iščeš parkirni prostor po prenasiče-nih tržaških ulicah in ne veš, v katero luknjico bi spravil svojega jeklenega konjička, da bi lahko končno stopil v preddverje Kulturnega doma!
/slr.2
Kard. Franc Rode na Kvatrnici na Mirenskem Gradu
Mirenski Grad naj bo še naprej blagoslov za Primorsko in za vso Slovenijo _
Mirenski Grad je pomembno duhovno središče, pravi blagoslov za Primorsko in vso Slovenijo. To je v homiliji med praznično mašo v nedeljo, 15. septembra, ob sklepu letošnje Kvatrnice poudaril kardinal Franc Rode.
Na praznik Žalostne Matere božje, zavetnice priljubljenega svetišča, se je zbralo veliko ljudi, saj je šlo obenem za sklep praznovanj 100. obletnice prihoda lazaristov na Mirenski Grad. Na tem mestu so duhovni sinovi sv. Vincencija Pa-velskega, med katere spada tudi kard. Rode, v tem stoletju pustili globoko sled, saj so živeli in delovali "z ljudmi, med ljudmi in za ljudi", kot lepo piše na priložnostni zloženki. In svoje poslanstvo še vedno opravljajo, saj še naprej nudijo pomoč okoliškim župnikom, skrbijo za dom duhovnih vaj in vodijo duhovne vaje, sprejemajo romarje v svetišču itd. Okrog Gradu so se razvile tudi druge stvarnosti, ki skrbijo za ljudi v stiski oz. na različne načine spodbujajo k osebni rasti in življenju po evangeliju otroke, mlade in družine. Skratka: to je živo središče, s katerim Gospod po lazaristih blagoslavlja širšo Primorsko. Da je res živahno, je pokazalo tudi letošnje praznovanje: v soboto je bila na sporedu večerna mladinska maša, ki so jo oblikovali mladi z Grada v sodelovanju s starejšo skupino Vipavskih tamburašev; po maši so bile procesija z lučkami in pete litanije Matere Božje. Se isti večer so v dvorani Gnidovčevega doma odprli razstave Fotooko mladih, letos posvečeno nebu.
V nedeljo popoldne se je slavje začelo po litanijah Matere Božje. Posebnega gosta kardinala Franca Rodeta, zastopnika generalnega superiorja Misijonske družbe p. Giuseppeja Turatija, vizitatorja
slovenske province Misijonske družbe p. Pavleta Novaka, več kot dvajset somaševal-cev "od blizu in daleč", sestre usmiljenke in druge številne zbrane vernike je na začetku mašnega slavja prisrčno pozdravil superior p. Jože Župančič, ki je vse navzoče tudi povabil, da bi se Gospodu zahvalili za okroglo obletnico. To je polna
cerkev storila tudi s čudovitim ljudskim petjem, ki ga je na koru vodil Andrej Budin ob orglanju Gregorja Klančiča.
Kardinal je prvi del homilije posvetil krajšemu razmišljanju o Marijinem "nenavadnem" življenju. Krščansko ljudstvo je v njej videlo zlasti ženo bolečin, saj je šla skozi različne boleče trenutke, silno trpljenje. Zvesto je vztrajala s svojim Sinom do križa, pod katerim je stala v globokem sočutju z Njim in se pridružila Njegovi daritvi. Z vsem svojim življenjem nam je Marija zgled vere in predanosti Bogu. V svojem vsakdanjem življenju je znala razbrati znamenja, ki ji jih je Bog pošiljal in s katerimi jo je vabil k popolnemu darovanju nje-
nega življenja. "Marija je žena, ki je vse svoje sposobnosti ljubezni posvetila Bogu". V drugem delu homilije pa se je kard. Rode spomnil "pomembnega dogodka za Mirenski Grad in okolico, pa tudi, širše, za vso Primorsko". Pred sto leti so se namreč misijonarji lazaristi naselili na Gradu in prevzeli romarsko cerkev Žalostne Matere božje. To se je zgodilo 17. decembra 1913. Kraj je tedaj že imel "dolgo in bogato zgodovino". Cerkev je tam stala že v drugi polovici 15. stol.; v 18. stoletju so se na griču zadrževali puščavniki, ki so sprejemali romarje 0 DPD	in	oznanjali	Božjo
besedo. Leta 1862 je župnik Janez Eleršič začel z gradnjo večje cerkve, ki bi mogla sprejeti množice romarjev. Mogočna Marijina cerkev z dvema zvonikoma je šla skozi dve svetovni vojni: v prvi je bila povsem porušena, v drugi močno poškodovana, a obakrat so jo "ljudje pridnih rok in zvestih src" ponovno zgradili in popravili, tako da danes, prenovljena in lepo okrašena, še naprej služi svojemu namenu.
/dalje na str. 3
Franka Žgavec, predsednica KC Lojze Bratuž, o vsebinah nove sezone goriškega kulturnega hrama
Po besedah ministra Čuferja na evropskem zasedanju v Vilniusu
"Slovenija je sposobna sama reševati svoje težave"
Slovenija je za zdaj svoje težave sposobna reševati sama in ni pod nobenim pritiskom, naj zaprosi za pomoč iz evropskega reševalnega
til. Nasprotno, vsi vedo, da imamo kar veliko denarja na računih in za zdaj smo sposobni svoje težave reševati sami", je poudaril minister.
mehanizma, je zatrdil finančni minister Uroš Čufer ob prihodu na neformalno zasedanje evroskupine v Vilniusu. "Nobenega pritiska nisem ču-
Tako se je odzval na pisanje nemškega poslovnega časnika Handelsblatt, ki ob sklicevanju na neimenovane vire med drugim piše, da naj bi ECB priti-
skala na slovensko vlado, naj zaprosi za pomoč iz evropskega reševalnega mehanizma ESM. Po neuradnih informacijah so se sicer med slovenskimi oblastmi in Evropsko centralno banko pojavila razhajanja glede metodologije za izvedbo pregleda stanja v desetih slovenskih bankah, predvsem glede vrednosti slabih terjatev, ki jih bodo prenesli na slabo banko.
A minister Čufer je na vprašanje, kako poteka sodelovanje z ECB pri izvajanju pregleda, pojasnil, da so dogovorjeni glede metodologije, postopka in časovnice, ter da "zdaj ti pregledi potekajo normalno".
Zunanji pregled stanja v desetih slovenskih bankah, ki bo pokazal, kako velika je luknja v slovenskem bančnem sistemu, in narekoval nadaljnje ukrepanje, bo po pričakovanjih končan konec meseca.
S1. strani
Drobne...
N
a Goriškem in Tržaškem smo sicer ljubitelji gledaliških desk privilegirani, saj imamo lučaj stran od nas, na oni strani nekdanje meje, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ki ponuja zanimivo repertoarno izbiro z ve-
likokrat mojstrsko izvedenimi predstavami, in Gledališče Koper, ki se navadno usmerja bolj v kakovostno komedijsko ponudbo. Obe gledališči sta letos prisotni v abonmajski ponudbi SSG, tudi s koprodukcijsko predstavo, kar bi moralo vedno biti utečena navada.
Vodstvo SSG gotovo nima lahkega dela ob pripravi vsakoletnega programa, saj pri tem mora - ali bi moralo
- biti pozorno na raznolikost svoje publike in skušati zadovoljiti vse gledalce. Ali je imelo letos pri tem res srečno roko, lahko ugotovimo le, če vpišemo abonma, kajti posamezne predstave si je treba ogledati (!), da lahko o njih izrečemo pohvalne ali kritične misli.
Zato "z roko v roki" poskrbimo za vpis abonmaja, ki obljublja, da nas bo popeljal po "sledeh srca"!
Prejeli smo
Zamejsko zavajanje ali Zamejske butale
V nedeljo, 25. avgusta 2013, smo vsi, ki imamo naročen edini slovenski dnevnik v zamejstvu, to je Primorski dnevnik, z velikim veseljem pričakali skupno prilogo, ki sta jo napovedovala časnika Primorski dnevnik in Primorske novice ob stoletnici rojstva pisatelja prof. Borisa Pahorja, z naslovom Pahorjevo stoletje. Sam sem se razveselil, zlasti pripravljene izbrane biografije, ki pa je bila žal zelo neberljivo natisnjena. Zakaj, ne vem.
V isti številki Primorskega pa je bil na straneh intervju - rubrika objavljen tudi obširen intervju z Vladom Beganom, članom in pravnim zastopnikom Koalicije za ločitev države in Cerkve, z naslovom: Cerkev deluje drugače, kot je govoril in živel Jezus. Zapis je pripravil Robi Šabec.
Kljub združeni Evropi nekateri pozabljajo, da, četudi so na državnih mejah samo občasne policijske kontrole, so meje med posameznimi državami žal ostale. Sam živim v državi Italiji, moj sosed v Opatjem selu pa v državi Slovenija. Sva si sicer normalna soseda, obenem pa tudi soseda, ki pripadava vsak svoji državi. Po tem se najino sosedstvo loči od sosedov nekje v centru katere koli države. Omenjeno združenje deluje v državi Sloveniji in nima nobene povezave s Slovenci izven nje, čeprav imamo tudi po nekaterih evropskih državah po-
dobna združenja. Razpisali so se zelo zavajoče. Najprej o finančnem zlomu Mariborske nadškofije, pa do obdavčitve nedeljske nabirke, denacionalizacije in končno zaključili, da katoliška Cerkev spada v razred zelo bogatih!
Ob tem me moti kar nekaj stvari. Primorski dnevnik je dnevnik, namenjen Slovencem, živečim v Italiji. S tem ne rečem, da ne bi smel pisati tudi o drugih temah. Vendar, če primerjamo Cerkev v Italiji, kamor zamejski Slovenci spadamo, in Cerkev v Sloveniji, lahko vsakdo ugotovi, da so tu velike razlike, čeprav je cerkveni nauk enak za ves svet. Zastavlja se vprašanje, kakšen namen ima objava takšnega članka v zamejskem listu? Da bi zamejce objektivno informiral o Cerkvi v Sloveniji? Kdor tako misli, se krepko moti! Tisti, ki spremljate okrogle mize, pa tudi spremljate zapise o slovenski Cerkvi, takoj ugotovite, da je namen tokratnega pisanja ustvarjati neko "klimo" proti Cerkvi, kar ima tu na tej strani "konfina" že polstoletno tradicijo. Končno, če je Primorski dnevnik časopis, ki je namenjen vsem zamejskim Slovencem, tudi vernim - saj nas je vsaj še nekaj - potem je takšno pisanje ne samo zavajujoče, ampak tudi za verne zamejske Slovence žaljivo. Kot izgleda, to na uredništvu pozabljajo.
Dne 31. avgusta so nas Primor-
ske novice obširno seznanile s proslavo, ki so jo v Trstu pripravile g. prof. Borisu Pahorju slovenske kulturne organizacije. Nekaj njegovih bodic se je nanašalo tudi na vero in Cerkev. Tako so zapisali: "Po njegovem mnenju je sodobno življenje votlo, današnji svet pa bi potreboval večje zavzemanje za etiko. To velja tudi za Cerkev, je pripomnil. 'Dragi papež, to je naivno, če misliš, da boš s telefonskimi klici razlagal ljudem, kaj je treba... Kar je sprožilo salve smeha! Potem pa še to: "Kardinali in mitre, to so trajni pust. Kaj pomagajo za rešitev sveta"? Je še povedal jubilant.
Vzamejstvu, v Italiji, imamo Katoliško prosveto na Goriškem, na Tržaškem pa poleg te, še ščepec več: Društvo katoliških izobražencev. Nihče iz teh krogov se ni čutil poklicanega, da bi reagiral na takšno pisanje. Zakaj? Po eni strani dobro vedo, da, če bi kaj kihnili, bi jim zamejski "pluralistični"/! / slovenski dnevnik zaprl pot do kakršne koli objave. To so dejstva! Drugo pa je nekoliko bolj zanimivo: "Vsi ti naši katoliški kulturniki se zavedajo, da, če želijo, da jim bo kapnil kakšen cvenk v njihov mošnjiček (društva, zbori, tisk, šport...), je dobro biti tiho, saj imamo izredno srečo, da na drugi strani "konfina" - to je v megleni Ljubljani - vse te stvari odloča levica, pa ni dobro jesti vroče kaše z njimi, rajepopapca-mo "frišne kalamare in popijemo flaškon terana skupaj". Zraven pa povabimo še koga s slovenskega konzulata, saj vsi vemo, kdo ima srečo, da pride v Trst sedet v konzularno palačo!
Ambrož Kodelja
IMU Ob državnem prazniku
Prireditev Primorska za vedno
Naj bo Primorska tudi v prihodnje simbol združevanja in ne delitev, je na proslavi ob državnem prazniku priključitve Primorske zaželel sežanski župan Davorin Terčon. Slavnostna govornica, premierka Alenka Bratušek, pa je poudarila, da se moramo zavedati svoje zgodovine, ko nam odsotnost meje včasih prehitro zamegli celovi-
vrnitve Primorske k matični domovini v Lipici dejala predsednica vlade Alenka Bratušek. Bratuškova je opozorila, da se bo danes morda komu zdelo, da je treba Primorsko ponovno priključiti Sloveniji, drugemu pa, da velja Slovenijo spet vrniti na Primorsko, a "za to slabo šalo se v resnici skriva veliko resnih dilem našega razvoja: regionalnost, policentrič-
mi je težak, oblačen konec leta - a delamo z mislijo na to, da bo 2014 jasneje", je dejala Bratuškova.
Prireditve so se udeležili tudi predsednik države Borut Pahor, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel ter minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo, poslanci DZ, veleposlaniki, predstavniki sodne veje
tost zgodovinske slike.
"Sredi vojne vihre najdemo sobivanje namesto prevlade, spoštljivost namesto maščevalnosti, jasno vizijo skupne prihodnosti, utemeljene na pravicah in pravičnosti. Tudi tega se moramo spominjati danes, ko nam odsotnost meje in prijateljski odnosi med dvema samostojnima evropskima državama in dvema ponosnima narodoma včasih prehitro skrajšajo spomin in zameglijo celovitost zgodovinske slike. Prav v najtežjih, odločilnih trenutkih je treba znati hkrati trezno pogledati s strani in misliti daleč naprej - da bi nato znali tja tudi priti”, je na prireditvi ob državnem prazniku
nost, pripravljenost sodelovati skupaj pri ključnih razvojnih projektih".
Ob tem je še opozorila, da se tako kot državljani zaveda težavnosti položaja in ve, da prav zato nimajo prav nobenega potrpljenja več za oblastne neumnosti, nedejavnosti ali nerazumevanje situacije. "Vsega tega sem zadnje čase tudi sama izkusila preveč: sprenevedanja, pasivnega čakanja, celo namernega nagajanja. Marsičesa nismo mogli storiti, čeprav smo si zelo želeli. Naš največji zaveznik v tej bitki za prihodnost Slovenije ste lahko le državljani in državljanke -zato smo najbolj neizprosno odgovorni prav vam. Pred na-
Povejmo na glas
oblasti, primorski župani in svetniki.	Organizator,
Združenje borcev za vrednote NOB Sežana v sodelovanju z Občino Sežana, ocenjuje, da se je prireditve udeležilo več kot 10.000 obiskovalcev.
Zbrane so nagovorili tudi sežanski župan Davorin Terčon, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Sežana Bojan Pahor in dolgoletni ravnatelj študijske knjižnice v Trstu Milan Pahor. V programu so sodelovali otroški pevski zbor Brinjevka, tržaški pevski zbor Pinko Tomažič, gimnastična skupina, plesalci, taborniki, lipiški jahači, Pipistre-lova letala in padalci Slovenske vojske.
Smo ujeti v materialne želje?
Pogosto smo prepričani, da so naši duhovni cilji že resnica o nas samih, pa smo potem razočarani, kadar ugotovimo, da temu ni tako. Lahko bi rekli, da so dodatno olepšani duhovni cilji problematični, ker nimajo prave podlage in s tem ne moči. Na tem mestu že dalj časa opozarjamo na vodilno vlogo velikega kapitala, ki poganja razvoj, istočasno pa se obrača proti človeku. Veliki kapital je namreč popolno nasprotje t. i. duhovnih ciljev oziroma duhovnih vrednot: te stremijo h kulturi srca, k prijaznosti do sočloveka tja do solidarnosti in vse odklanjajo prakso boja z drugim človekom, v kar vodijo navezanosti na materialne dobrine. Te pa so središčna os velikega kapitala, ki ga pogostoma demoniziramo s prepričanjem, da gre za negativno silo izven nas, silo, ki naj bi bila od nas - z duhovnimi cilji - popolnoma drugačna. Toda na videz droben dogodek, ki se je zgodil tako rekoč med nami, čeprav bi se gotovo lahko tudi kje drugje, nam razgalja votlost preveč vzvišenega stremljenja k duhovnim vrednotam in razkriva logiko velikega kapitala kot neprijetno resnico nas samih. Zgodilo se je na letošnji tradicionalni šagri sv. Roka, kjer med drugim vsako leto izvedejo zanimivo anketo Vodnjak želja. Anketa je anonimna, vanjo pa obiskovalci, če seveda hočejo, napišejo svojo takšno ali drugačno željo. Letos je to storilo okrog dvestopetdeset ljudi z vseh vetrov in kot vedno je vse lističe pregledala odgovarjajoča žirija, da bi nagradila najboljše
prispevke. Zgodilo pa se je nekaj osupljivega, česar ni pričakoval nihče: žirija ni podelila nobene nagrade in zakaj? Ker med dvestopetdesetimi oddanimi željami ni bilo niti ene, ki bi se odlikovala po plemenitosti, solidarnosti, po misli na vse bolj številne revne družine, žalostno stanje priseljencev in podobno. Praktično vsi oddani prispevki so izražali željo po bogastvu, izboljšanju materialnega stanja in po takšnem življenju, v katerem bo še naprej vsega v izobilju, dosledno v misli le nase in na svoje bližnje. Osuplost nad takšno našo podobo je bila tolikšna, da so o njej pisali časopisi. Pokazala se je namreč slika, ki je v grobem nasprotju z vrednotami, ki so naš cilj in ponos, pa smo očitno od njih neskončno oddaljeni. Želje ljudi so torej izjemno podobne tistim, ki jih goji veliki kapital in za katerega se sicer zdi, da za njim stoji le peščica bogatašev in velikanskih multinacionalnih družb. Anketa Vodnjak želja je pokazala ravno nasprotno: bogastvo, imetje, premoženje niso zgolj vrednota bogatih, istočasno si iste stvari, se pravi bogastvo, imetje, premoženje, želijo tudi srednji in ne nazadnje nižji sloji. Cilji velikega kapitala so potemtakem cilji vseh. In če je temu tako, ima veliki kapital povsem proste roke in se ne ve, kdo ga lahko sploh zaustavi. Še naprej bo ob odobravanju skoraj večine ustvarjal brezčuten nov svet, ki pa bo nagradil le bogate, revne pa neusmiljeno pahnil v vse večjo množico revnih?
Janez PovSe
Minister Uroš Čufer
■munut]:! Predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž Franka Žgavec
Skrivnost uspeha je v kakovostni ponudbi
V tednih, ko je jesen začela trkati na vrata in naznanjati novo "delovno" sezono, so se k delu spravile tudi vse naše ustanove. Na kulturni ravni igra v naši skupnosti zelo pomembno vlogo Kulturni center Lojze Bratuž, eden od dveh hramov slovenske kulture v Gorici. Sezona 2013-14 se tako uradno odpira v teh dneh. S predsednico KCLB Franko Žgavec smo se pogovorili o pobudah v novi sezoni, ki je nastala ob ugodnejši finančni predpostavki kot lanska. Ob pregledu kulturnih prireditev, ki nas čakajo na drevoredu 20. septembra v Gorici, je beseda tekla tudi o pomenu kulture in njene vloge za našo narodno skupnost v tem trenutku.
Lanska sezona je bila za Kulturni center Lojze Bratuž (KCLB) jubilejna, 50. sezona. Ko danes vstopamo v novo sezono in lahko pogledate na celotno delovanje lani, kakšen je obračun?
V lanski sezoni smo praznovali 50. obletnico neprekinjenega delovanja. Zadovoljni smo z uspehom prireditev, ki smo jih organizirali. Pripravljamo še dokumentarec, ki bo uresničen v kratkem. V letošnjem poletju smo priredili tudi vrsto večerov pod lipami, ki so zbudili veliko zanimanje. Odziv publike je bil pozitiven. Ob tem bi rada nekaj dodala. Naš dnevnik je vsakič poročal tudi o številu prisotnih. To se navadno ne dogaja: zato bi bilo lepo, da bi tako natančno poročal tudi o udeležencih na vseh dmgih prireditvah. Ocene o prisotnih poslušalcih so bile namreč opravljene na podlagi osebne presoje in niso prikazovale realnega stanja. KCLB je skozi sezono priredil še vrsto dogodkov, vezanih na redno delovanje, višek vsega pa je bila opereta Pomladanska parada v režiji Jožeta Hrovata in pod dirigentsko paličico Hilarija Lavrenčiča. Hvaležni smo vsem, ki so nam pomagali pri njeni uresničitvi. Posebej zanimiva in pozitivna je bila prireditev “Pozdrav poletju", ki smo jo organizirali v sodelovanju z drugimi goriškimi ustanovami v parku Coronini. Takra t so v Gorici zapeli pevci svetovno uveljavljenega zbora Perpe-tuum Jazzile. Upam, da se bo pobuda ponovila, ker je bilo sodelovanje v tem primeru zgledno. Edina negativna nota v lanski sezoni je bil finančni vidik: slovenske javne ustanove so bile v letu 2012 prikrajšane za 20 odstotkov predvidenih sredstev.
Javni prispevki iz naslova zaščitnega zakona, ki so bili lani zmanjšani, so bili letos "poravnani", tako da so vse primarne ustanove pridobile občutno močnejšo finančno podporo kot lani. To velja tudi za KCLB. Koliko lažje dihate zaradi tega?
Sredstva so bila nakazana julija: dobili smo tudi tisti odstotek, ki smo ga lani pogrešali. S tem smo lahko poravnali zaostale račune. To je nedvomno dodaten kisik za naše delo, ki se bo, upam, lahko vrnilo v tirnice normalnosti.
Kaj torej lahko pričakujemo v prihajajoči sezoni, tudi glede na "dodaten kisik"?
Dne 31. avgusta smo odprli fotografsko razstavo 6 goriških fotoklubov. Okvirno redno delovanje poteka na razstavnem področju; tukaj so koncertna sezona, gledališki abonma in gledališke predstave za otroke v sklopu Goriškega vrtiljaka, pripravljamo pa tudi vrsto predstavitev knjig. Vse te pobude nastajajo najpogosteje v sodelovanju z drugimi goriškimi ustanovami, s Katoliško knjigar-
no, z galerijo Ars in s krožkom Anton Gregorčič ter drugimi. V zadnjih dveh letih smo uvedli tudi redna predavanja “Za utrjevanje duha " v sodelovanju sštan-dreško dekanijo. To so ustaljeni programi, ki jih uresničujemo vsako sezono.
Začnimo pri koncertni sezoni, ki velja nekako za krono vašega delovanja. Prvi koncert, kot je znano, bo že v petek v sklopu Kogojevih dni. Kaj še ponujate v letošnji sezoni?
V sklopu Kogojevih dni bomo v petek, 20. septembra, imeli v gosteh Ljubljanski godalni kvartet in klavirski duo Dekleva. Na našem odru bomo v naslednjih mesecih imeli pianista Aleksandra Gadžijeva: letos namreč odhaja v Salzburg na izpopolnjevanje. Zdi se nam prav, da ob slovesu pozdravimo našega talentiranega pianista in prejemnika številnih priznanj. Predvsem pa se nam zdi prav, da tako podpiramo naše talente.
Kaj pa božični koncert? Prirejamo ga s svojimi močmi v sodelovanju naših zborov in orkestra. Ker se o tem še dogovarjamo in ga šele oblikujemo, ne morem povedati kaj dosti več. Bistveno pa je, da bo šlo za lastno produkcijo.
Kaj pa po novem letu?
Januarja naj bi pri nas gostovala vokalna skupina Jazzva, ki je bila nagrajena na letošnjem tekmovanju C. A. Seghizzi; izvaja pa sodobno glasbo in slovenske priredbe. V sodelovanju s Prijatelji Izraela prirejamo gostovanje Carmina Slovenica s projektom Tehilim vgoriški sinagogi. Ta koncert bo najverjetneje marca ali aprila. Vezna nit celotne koncertne sezone bo torej zborovska in vokalna glasba.
Gre dejansko za tip glasbe, ki je najbližji vaši ciljni publiki...
Ja, zborovska glasba se v našem prostoru še najbolj obrestuje in ustvarja največje zanimanje. Prav zaradi tega smo se usmerili tudi v skupni božični koncert:	iz
izkušenj lahko povem, da si takih projektov želijo naši ljudje, tudi tisti, ki sodelujejo in nastopajo. Gre za sodelovanje v našem proštom, ki vedno zelo učinkovito deluje na povezovanje naših ljudi, vključno z nastopajočimi. Delo je sicer naporno, a se obrestuje: k tem pobudam namreč vsakič z navdušenjem pristopajo tudi mladi. Tukaj spoznavajo nove ljudi, ustvarjajo se prijateljske vezi, utrjuje se družba.
Se en segment vašega delovanja so fotografske razstave. Omenili ste že razstavo 6 fotoklubov. Kaj nas še čaka na tem področju?
Razstavljali bomo dela slikarja Teda Kramolca, ki je živel in ustvarjal v Torontu in bil med nominiranci za nagrado Kresnik. Umetnik Kramolc je umrl pred nekaj dnevi. To je razstava, ki nastaja v sodelovanju z galerijo Rika Debenjaka.
V sodelovanju s Kulturnim domom bomo spomladi imeli razstavo, ki jo je pripravil Tolminski muzej ob 300-letnici goriškega punta. En del razstave bo gostoval pri nas, dmgi del pa v goriškem Kulturnem domu. V načrtu je še nekaj projektov na različnih področjih, ki so šele v zametkih: naj omenim samo glasbeno-gleda-liško pobudo, neki unikum zunaj rednega delovanja. Tudi to bi potekalo v sodelovanju z našimi dmštvi in našimi dramskimi odseki: načrt naj bi se vsekakor uresničil v sezoni 2014-15.
Veliko smo govorili o sodelovanju z društvi in organizacijami na območju. Tukaj gre omeniti tudi tiste ustanove, ki so
pravzaprav vaše sosede na drevoredu 20. septembra.
Ja, v sodelovanju z Zvezo slovenske katoliške prosvete pripravljamo vsako leto niz gledaliških ljubiteljskih predstav "Iskrivi smeh na ustih vseh", sodelujemo seveda tudi z Združenjem cerkvenih pevskih zborov in Slovenskim centrom za glasbeno vzgojo Emil
Komel, pa tudi s krožkom Anton Gregorčič. Z vsemi temi društvi in ustanovami skušamo najti skupne točke v našem delu in koordinacijo pri teh dejavnostih.
V sldopu razstavne dejavnosti ste omenili sodelovanje z go-riškim Kulturnim domom. To sodelovanje poteka tudi pri abonmajski sezoni Slovenskega stalnega gledališča. Kako ste se letos dogovorili glede gledališke sezone tržaškega stalnega gledališča?
Gostovanja SSGv Gorici potekajo izmenoma v KCLB in v Kulturnem domu. Obe kulturni ustanovi skrbita tudi za iskanje abonentov in zbiranje abonmajev. Skupno torej s Kulturnim domom podpiramo delovanje SSG. Kakšno pa je drugače sodelovanje s Kulturnim domom?
N/'
C e so lazaristi v prvem obdobju predvsem duhovno oskrbovali romarje, "je od srede 60. let prejšnjega stoletja Mirenski Grad postal eno prvih duhovnih središč v tedanji socialistični Sloveniji"; tam so se vrstile in se še vrstijo duhovne vaje za duhovnike in vernike vseh vrst, tam so že nekaj dese-
Gre za pozitivno in odprto sodelovanje. Ob posameznih problematikah tudi zavzemamo skupna stališča ali skušamo skupaj uresničiti pomembnejše pobude. Izogibamo se podvajanjem, informiramo se za dejavnosti dmg drugega. Skratka, nimamo nobenih težav s sodelovanjem.
Je poleg razstavne in sezone
SSG na vidiku še kakšna skupna zamisel s Kulturnim domom?
Tukaj so še Prešernove proslave: v letošnjem letu jo je sicer organiziral KCLB, Kulturni dom pa nam je stal ob strani s tehničnega in drugih vidikov.
Sodelovanje torej je dobro, hkrati pa velja tudi, da imata KCLB in Kulturni dom spored dejavnosti, ki poteka vzporedno. Če vzamemo na primer samo glasbeno produkcijo, bi lahko rekli, da se pri KCLB osre-dotočate bolj na resno zborovsko in instrumentalno glasbo, medtem ko imajo pri Kulturnem domu širšo ponudbo lahke glasbe. Tudi to je najbrž dogovorjeno...
Vsaka ustanova si je poiskala svojo pot. Tmdimose, dane bi bilopod-
tletij katehetski in pastoralni tečaji, tam je našla svoj sedež Skupnost Betlehem itd. "Vsa ta razvejena dejavnost se nadaljuje - hvala Bogu - tudi danes". To močno duhovno središče, ki širi glas o Mirenskem Gradu po vsej Sloveniji in onkraj, se dopolnjuje z nečim, "kar je neskončno dragoceno za Mirenski Grad in za
vajanj. KCLB ima res svoje glasbeno in gledališko področje, ki je dmgačno od pon udbe Kulturnega doma. Kulturno dogajanje v Gorici je zelo bogato, tako kot je delovanje bogato tudi v Novi Gorici. Kljub temu da je bilo v Gorici v tem času odprto tudi prenovljeno gledališče Verdi in da v Novi Gorici deluje Slovensko narodno gledališče, sta naša dva domova ohranila svoje specifike in svoje delovanje.
Se bodo predavanja Pod lipami, ki so potekala poleti, nadaljevala tudi v zimski preobleki v KCLB?
Katoliška knjigarna bo do Božiča organizirala predstavitev desetih knjig. Gre za publikacije, ki so nastale v našem prostoru ali pa so njihovi avtorji z našega območja. KCLB bo pri tem sodeloval, tako kot tudi druge ustanove. Srečanja, ki so se rodila pod lipami, pa bomo nadaljevali, ker so bila zelo odmevna. Imamo že nekaj zamisli, ki jih poleti nismo uresničili. Srečanja pod lipami so pokazala, da tudi v poletnem času lahko "zberemo skupaj" ljudi, kljub dopustom in počitnicam. Ohranjamo "Predavanja za utrjevanje duha", ki bodo v sodelovanju s štandreško dekanijo potekala vsak dmgi četrtek; niz teh predavanj pa bomo nadgradili tudi s predstavitvijo publikacij v slogu predavanj pod lipami.
Julija so se slovenske ustanove na Goriškem sestale s slovenskim ministrom za kulturo Urošem Grilcem. Sestanka ste se udeležili tudi vi. Takrat je minister govoril o nekoliko bolj splošni podpori Slovenije našim kulturnim ustanovam. Posebej je sicer omenil problem knjigam, Tržaške knjigarne in Katoliške knjigarne, o podrobnostih pa ni bilo besede. Ste po tistem sestanku vzpostavili stike s kulturnim ministrstvom?
Minister Uroš Grilc zelo dobro pozna stanje naših ustanov, posebej knjigarn. On je tudi prvi slovenski minister za kulturo, ki je uradno obiskal naše organizacije. Na pogovom z njim smo spregovorili tudi o našem delovanju. Na dan je prišlo vprašanje gostovanj slovenskih poklicnih gledaliških ustanov, tudi z otroškimi predstavami, ki jih ponujamo v Goriškem vrtiljaku. Gre za zelo drage predstave. Minister nam je zagotovil, da se bo zavzel, da bi bil ho-
Cerkev : Grad je že sto let kraj vzornega življenja skupnosti duhovnikov in bratov, ki v molitvi, delu in potrpljenju dajejo zgled prave evangeljske skupnosti, je še dejal kard. Rode, ki je naštel imena nekaterih sobratov, "ki so ostali v pobožnem spominu Mirencev”. To so bili "svetniški duhovniki", ki so ponižno in brez hrupa v globoki povezanosti z Bogom živeli po evangeliju in Zanj pričevali pred romarji in domačini, skupaj z brati in laiki, ki so na tem griču garali,
norar skupin v primeru gostovanja v zamejstvu nekoliko nižji. Skratka, minister nam je ponudil pomoč, če bi se odločili povabiti v našo sredino organizacijsko zahtevnejše odrske postavitve, ki imajo nadpovprečno ceno in si jih sami ne bi mogli privoščiti.
Kako zanimive so danes za našo publiko kulturne prireditve, ki se organizirajo pri nas, in koliko je naša publika zanje dojemljiva? Vse pogosteje je namreč zaslediti kritike, da vse manj pripadnikov slovenske manjšine v Italiji obiskuje prireditve, ki so njim namenjene. Kako se opredeljujete do tega vprašanja?
V našem proštom je ponudba zelo velika, v slovenskem in v italijanskem. Publika postaja vse bolj zahtevna, njen odziv pa je zagotovljen, če imaš kakovostno prireditev in kakovostne izvajalce. Kakovost ponudbe je torej ključ do uspeha in razreši problem apatije do kulturnih pobud. Če zmanjka element kakovosti, nimamo niti publike. Ljudje danes lahko izbirajo: možnost imajo iti v Trst, Tržič, tudi v Ljubljano. Ko pa mi ponudimo kakovosten proizvod, privabimo s tem gledalce in si pridobimo tudi njihovo zaupanje.
Tukaj je nazadnje še vprašanje publike iz Slovenije, ki prihaja na naše prireditve, in o zanimanju, ki ga prireditve pri nas vzbudijo pri Slovencih onkraj meje.
Razstave so posrečena oblika kulturne prireditve, pri kateri imamo čas, da se pogovorimo tudi z obiskovalci. Spet gre tukaj za vprašanje vsebine ponudbe. Pa morda še za vidik, vezan bolj na območje. Vzemimo predstavitve knjig: ko predstavljamo publikacije, ki pri nas še niso bile predstavljene, je zanimanje večje v celotnem goriškem prostoru. V prejšnji sezoni smo dvakrat imeli v gosteh Perpetuum Jazzile: ker je danes ta zbor v Sloveniji močno prepoznaven, je bila na obeh večerih prisotna večinoma publika iz Slovenije. Isto velja za poletne večere pod lipami: tudi v tem primeru so bili številni poslušalci iz Slovenije.
To pa najbrž zato, ker so bile teme večerov predvsem iz osrednje Slovenije...
To je prvi razlog, drugi razlog pa je dejstvo, da te teme na Goriškem niso bile obravnavane. Z našimi pobudami seznanjamo tudi medije v Novi Gorici, tako da so ljudje tudi tam obveščeni. In s temi iniciativami tudi bogatimo skupni kulturni prostor na Goriškem.
Andrej Čemlc
molili in se žrtvovali za Cerkev. Če pomislimo, da se je ta pobožna srenja po drugi svetovni vojni pomnožila še s skupnostjo sester usmiljenk, "potem lahko rečemo, da je bil Mirenski Grad blagoslov za Primorsko in za vso Slovenijo". Naj v novih časih in v spremenjenih razmerah ostane to tudi v prihodnje!
Po maši se je praznovanje nadaljevalo pred cerkvijo ob radoživem petju in slastnih palačinkah.
Danijel D.
(več fotografij na wvvw. noviglas. eu)
Kvatrnica na Mirenskem Gradu
Mirenski Grad naj bo.
19. septembra 2013
Kristjani in družba
Naslovni škof oglejski, msgr. Charles John Brown, v Ogleju in Gorici
Povezanost s koreninami in hkrati s svetom
EMf iilMlIlIH v cistercijanskem samostanu
"Pojdite in naredite vse narode za moje učence"
Tretjo soboto v mesecu septembru je vsako leto pri cistercijanskem samostanu v Stični zbrana velika množica mladih, saj tam poteka festival Stična mladih. Tako bo tudi letos, v soboto, 21. septembra 2013. Festival, ki ga organizira Društvo SKAM -Skupnost katoliške mladine, poteka ves dan.
Ob 9.30 se pričnejo programi za dijake in študente ter mlade v poklicih, ob 11.30 bodo na voljo raznovrstne delavnice z zanimivimi gosti (delavnice bodo potekale pod geslom Govorim z Bogom, Misijonar po svetu, Misijonar v vsakdanjem življenju), nato bo ob
14.15	sveta maša, ki jo sooblikujejo mladi. Somaševanje škofov in duhovnikov bo vodil novomeški škof in apostolski administrator ter predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan, pridigal pa bo ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.
Preden se bodo poslovili in odšli vsak na svoj konec, bo še koncert, ki ga pripravlja Stična band. V času srečanja bodo lahko udeleženci igrali nogomet, molili v opatovi kapeli, prejeli zakrament sprave
ali pa preprosto klepetali s svojimi prijatelji in znanci.
Projekt želi mladim ponuditi izkušnjo skupnosti, ki nudi prepoznavanje enkratnosti posameznika in bližine Boga. Spodbuja izmenjavo izkušenj med skupinami
/&ičqprv)jQdti
2L /epfcerf\ber
ter prenos izkušnje v skupine in osebno življenje. Podpira vzajemno izmenjavo darov. Na obrobju osrednjega prireditvenega prostora se bodo na stojnicah predstavila duhovna gibanja, skupnosti in združenja, projekti, dogodki, društva in redovne skupnosti, ki za mlade pripravljajo različne programe.
Festival Stična mladih je namenjen mladim, ki so aktivni v župnijah in so polni veselja, pa tudi tistim, ki iščejo, ki jih težijo življenjske okoliščine ali jim mladost nalaga zahtevna bremena. Letošnji festival je že 32. po vrsti in poteka pod geslom Pojdite in na-
redite vse narode za moje učence (Mt 28,19): ta misel se navezuje z izkušnjo mladih, ki so se poleti zbrali ob papežu Frančišku na svetovnem dnevu mladih v Riu de Ja-neiru.
Letos bo prvič potekalo tudi peš romanje iz Litije do Stične, ki ga organizirajo skavti.
Stično mladih pripravljajo mladi za mlade, in to prostovoljno. Ob celotni organizaciji pa nastanejo stroški, ki jih je treba poravnati. Zato so vsi udeleženci povabljeni, da prispevajo pet evrov. Stična mladih ne operira z denarjem na način, da bi na koncu pričakovali dobiček. Denar razumemo kot sredstvo, ki nam omogoča, da Stična mladih obstaja in kot priložnost, da z njim pomagamo tistim, ki so v finančni stiski. Letošnje leto bodo odločitev, komu nameniti kakšen delež od 20 odstotkov sredstev prispevka, sprejeli udeleženci posebne delavnice na samem festivalu. Izbrane so tri možnosti: Družinski center Sveta Gora, Oskrba otrok iz smetišča s hrano v centru Akamasoa na Madagaskarju in Botrstvo v Sloveniji.
Več informacij najdete na www. stična, net
Pismo uredništvu
Ob beatifikaciji g. M. Bulešiča
Pozdravljeni!
28. septembra 2013 ob
9.30	bo v puljski Areni potekala beatifikacija istrskega mučenca g. Miroslava Bulešica 1920 -1947, 27-letnega duhovnika, ki je svojo duhovniško pot devet let utrjeval v koprskem semenišču.
24. avgusta 1947. leta so partijski brezumneži po divjanju po buzetski cerkvi odšli v Lanišče. Po končani birmi so vdrli v župnišče in z nožem napadli in umorili duhovnika g. Miroslava Bulešiča. Ob tem napadu je bil pretepen in
ranjen tudi g. dr. Jakob Ukmar iz Trsta. Napadli pa so tudi župnika g. Štefana Ceka, doma iz Hrušice pri Podgradu, ki je tu deloval in bil zaradi tega krivično obsojen na dolgoleten zapor. Prestajal ga je tudi s po nedolžnem zaprtim p. Atanazijem Kocjančičem iz Hrastovelj, ki je nazadnje deloval pri sv. Ani v Kopru. Gospod Cek je bil tudi župnik v Šmarjah in Dekanih.
Ti duhovniki so trpeli za vero in Cerkev. Tudi sedanjim rodovom so zgled zvestobe Bogu ne glede na zgodovinski čas.
Menim, da so tako tudi naši kraji in ljudje in s tem koprska škofija povezani z mučeništvom g. Mi-rota Bulešiča. Na enak način so tu v Istri doživljali brutalnost
ideološkega brezumja takratnih povojnih oblasti in posameznikov. Prav tako je bil 11. septembra 1946 pri Grožnjanu umorjen in vržen v fojbo tudi naš Pirančan, mladi duhovnik g. Francesco Bonifacio, ki je že proglašen za mučenca in blaženega. Prav danes je njegov spominski dan.
Naj bo udeležba tudi tukajšnjih ljudi na beatifikaciji v Pulju znak skupne povezanosti in prijateljstva vseh vernih istrskih ljudi. Ti so ne glede na jezik in rod v zgodovini bili skupaj v dobrem in slabem in ohranjali ter ohranili vedno prijateljsko vzdušje in medsebojno sožitje v skupni veri in miru.
Bodimo navdušeni nad vsem tem in homo po tej poti naprej. homo=pojdimo
grešni darjo istrjan
Msgr. Carlo Redaelli, prof. Alessio Stasi, msgr. Charles John Brown
Apostolski nuncij na Irskem, msgr. Charles John Brown, je naslovni nadškof oglejski. Rodil se je leta 1959 v Manhattanu, kjer je tudi dorastel. Akademske študije je opravil na petih različnih univerzah v ZDA. Kanadi
posebno o škofu Sedeju ter o spremembah v naših krajih. Nuncij in gostje so si ogledali tudi dvorano s portreti vseh go-riških škofov, obe škofijski kapeli (baročno, kjer je bil govor o Nikolaju Pacassiju, in neoroman-
ski samostan.
Sledilo je druženje, pri katerem so mnogi od gostov postavljali vprašanja o naši stvarnosti. Ob koncu je nuncij Brown izjavil: "Ti kraji so res čudoviti in kulturno bogati; razumem, zakaj je bi-
lo toliko bojev in nedorečenosti". Prof. g. Stasi, notar nadškofijskega ordinariata, pa je izjavil: "Bilo je lepo. Vesel sem za obisk nuncija Brovvna, naslovnega nadškofa oglejskega, in za njegovo skupino, ki se je izkazala z velikim zanimanjem in poglobljenim krščanskim izkustvom. Našemu mestu včasih primanjkuje takih priložnosti, ki nas povezujejo s svetom in obenem z našimi koreninami". Poudaril je tudi, da "gostje, ki prihajajo k nam, cenijo nas in naše kraje. Zanimajo se in včasih poznajo veliko več kot mi sami. To naj nam bo v spodbudo"!
Italiji in angleškem Oxfordu. Od leta 1994 dalje je bil deset let pomočnik kard. Josepha Rat-zingerja na kongregaciji za nauk vere,
26. novembra 2011 pa je bil imenovan za oglejskega naslovnega škofa in obenem nuncija; na Irsko je bil poslan kot cerkveni diplomat v zelo hudem obdobju.
Kot naslovni škof si je želel ogledati Oglej in naše kraje.
Nedavno je res prišel, in sicer s skupino prijateljev, članov molitvene skupine. Med temi so bili nekdanji avstrijski ambasador VValter Hagg, njegova žena Aglae von Thun, grofje Czer-nin in drugi. Z obiskom, na katerem je pokazal posebno veliko zanimanje, je bil zelo navdušen. Gostiteljem je dejal: "Imate veliko, čeprav razumem, da včasih težko, dediščino. Pri vas je zelo lepo".
V sredo, 11. septembra, ga je uradno sprejel goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli. Obisk je vodil prof. g. Alessio Stasi, ki je tudi pospremil apostolskega nuncija k škofu, s katerim se je zadržal v zasebnem pogovoru. Skupino je zelo zanimal obisk go-riškega škofijskega dvorca in sami so že marsikaj vedeli. Prof. Stasi jim je spregovoril o Slovencih, grofih Cobenzl, graditeljih palače in pomembnih diplomatih, pa še o škofih, kard. Missii in
sko, ki jo je dal postaviti kard. Missia); v tej se je obisk sklenil ob petju hvalnice Salve Regina. Nadškof Redaelli je bil do gostov zelo prijazen in gostoljuben. Po res prisrčnem srečanju jim je podaril podobico in izvod pravkar izdanega pastirskega pisma. Po obisku pri škofu so imeli sv. mašo v kapeli sv. Antona na Starem trgu (Trg sv. Antona). Mašo je vodil nuncij, g. Stasi pa je pridigal o dnevnem evangeliju. Med drugim je omenil sv. Antona Padovanskega, ki je prav na mestu, kjer stoji kapela, imel svojo celico in prebival eno leto, ko je v Gorici ustanovil minorit-
Miselna in življenjska podlaga velikega dela (2)
Zapuščina svetega Cirila in Metoda in poslanstvo slovanskih narodov
Pomemben poudarek v Cirilovi misli razodeva pogovor v Carigradu, ko ga je cesarski kancler vprašal: "Filozof, rad bi zvedel, kaj je filozofija"? on pa mu je z bistrim razumom rekel takoj: "Spoznanje božjih in človeških reči, koliko se more človek približati Bogu, ker človeka uči, da bi bil s (krepostnimi) deli podoba in sličnost njemu, ki ga je ustvaril (1 Mz 1,26)" ("Žitje Konstantinovo IV, 1, (60)). Ko mu je kancler obljubljal kariero in bogato ženo, mu je odgovoril: "Dar je pač velik za tiste, ki ga žele, meni pa ni nič nad učenje, s katerim hočem znanje zbrati ter pradedne časti in bogastva iskati". ("Žitje Konstantinovo" IV, 2 (60)) Grivec razlaga, da so pradedne časti čista plemenita človečnost v pradedu Adamu pred grehom, obnovljena v učlovečeni drugi Božji osebi (Kristusu). Bizantinci so to človečnost častili v Sveti Sofiji, ki jim je pomenila učlovečenega Boga. To je Sofija, ki si jo je Ciril še kot deček izbral za nevesto. (F. Grivec Žitja Konstantina in Metodija, 61, op. 11)
O pradednih časteh je Ciril spregovoril, ko je prišel v kozarsko deželo na Meotsko jezero in Kaspijska vrata, so pred obedom pri kaganu vprašali, kakšna sta njegova čast in dostojanstvo. On pa jim je odgovoril: "Deda sem imel zelo velikega in slavnega, ki je stal blizu cesarja, a je dano mu slavo prostovoljno zavrgel in bil izgnan. In prišedši v tujo deželo, je obubožal in tam me je rodil. Jaz pa sem iskal prejšnjo pradedovo čast in nisem druge dosegel, kajti Adamov vnuk sem. ("Žitja Konstantina" IX, 2 (73)) Slava je nebeška slava ali sijaj, ki pomeni sijaj odličnega rodu, ki je pri svetem Gregorju Nacijanškem označen s plemstvom (eugeneia) (PG 35,796.1188; 36,229) Tam so bili tudi Judje, s katerimi je stopil Ciril v pogovor: "Pa mi povejte: kaj je bil vzrok prvega padca? Ali ne pogled sladkega sadu in želja po božanstvu"? Povedal jim je, da je treba za zdravo življenje predpisati prava zdravila. "Z grenkostjo tega življenja je namreč treba pohotno slast zatreti in s ponižnostjo oholost, nasprotno z na-
sprotnim zdraviti. Tudi mi namreč pravimo, da drevo, ki prej požene trn, potem sladek sad rodi". ("Žitja Konstantina" XI. (85)) Kristusov zakon pač razodeva ostrost Božjih zahtev, potem pa v večnih prebivališčih prinaša stoteren sad. 86
V pogovoru z Judi se je tudi odprlo vprašanje učlovečenja in veličine človeka: "Kako more žena Boga obseči v svojem telesu, saj ga še gledati ne more, a kaj še roditi"? Ciril pa je pokazal na kagana, ki ga more sprejeti v goste vsak njegov služabnik in mu izkazati čast. Ciril je utemeljil dostojanstvo ljudi: "Kaj je izmed vseh vidnih stvari najbolj častitljivo"? Odgovorili so mu: "Človek, saj je po Božji podobi ustvarjen". Zopet pa jim je rekel filozof: "Kako torej niso nespametni, kateri govore, da človek ne more obseči Boga? A on je bil celo v grmu in v oblaku in viharju in dimu, ko se je prikazal Mojzesu in Jobu. Ko je človeški rod padel v pogubo, od koga drugega bi zopet obnovljenje prejel, ako ne od samega Stvarnika, odgovorite mi"? ("Žitja Konstanti-
na" IX, 2, (74-75))
V Cirilovi misli pradedne časti predstavljajo dostojanstvo, ki ga je imel Adam pred padcem. Kristus je namreč novi Adam, ki je v svoji človeški naravi obnovil Adamovo človeškost in bogopodobnost, toda v ljudeh po krstu še vedno ostanejo slaba nagnjenja. Zato si morajo kristjani prizadevati, da te pridobljene časti ne omadežujejo in zapravijo, ampak jih v Kristusu neprestano obnavljajo. To novo stanje je sicer napor in odpoved nasladam sveta, vendar vodi k izpolnitvi in večnemu veselju.
Teženje po popolnosti in brezgrešnosti je bilo pomemben vidik vzhodne krščanske duhovnosti in askeze.
Ciril je bil odličnega rodu in član kulturnega grškega naroda, toda kot kristjan je spoznal, da njegovo krščansko dostojanstvo presega vse druge zemeljske časti. Te plemenitosti je pri krstu deležen vsak kristjan, pa naj bo pripadnik preprostega ali bogatega rodu.
Dar krščanskega odrešenja tako presega čast judovskega Abrahamovega potomstva.
V luči pradednih časti in Kristusovega odrešenja je Ciril videl, kako je vse človeštvo poklicano k odrešenju. Cerkev je za vse naro-
de in mora prihajati k vsem, da bi jim prinesla sredstva odrešenja, jih povezala z Bogom in jim omogočila, da v svojem jeziku slavijo Boga vseh ljudi. Vsak človek je enkraten in vsak narod posebna Božja lastnina, kar mora Cerkev dosledno upoštevati. (C. Sorč, "Cirilove 'pradedne časti'", v: C. Alzati - M. Grusovin - D. Tavano (ur.), L'e-redita' di Cirillo e Metodio. Omaggio a Vittorio Peti, Istituto per gli incontri cultu-rali mitteleuropei, Gorizia, 2009, 403-417 Ciril uporablja tudi besedo Modrost, Sofija, ki je značilna za grško mišljenje. Toda pri njem pomeni krščansko Modrost, ki je modrost križa in nove povezanosti vsega v Kristusu. Najbolj je modrost uresničena v svetnikih. (F. Grivec, Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod, Mohorjeva družba, Celje, 1963, 21)
/dalje Primož Krečič
Kristi ani in družba
19. septembra 2013
GORICA
Nadškof Redaelli predstavil pastirsko pismo članom štandreške dekanije
Vzemimo v roke Božjo besedo in obrnimo perspektivo!
Več tisoč vernikov in gostov
Slovesnost ob položitvi temeljnega kamna za džamijo
LJUBLJANA
Več tisoč muslimanskih vernikov iz vse Slovenije in tujine se je po večde-setletnih prizadevanjih za džamijo v Ljubljani zbralo na prireditvi ob simboličnem polaganju temeljnega kamna zanjo. Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki državne in lokalne oblasti ter tuji gostje. Mufti Nedžad Grabus poudarja, da bo islamski center skupno dobro.
Na slovesnosti na območju prihodnjega islamskega centra med Parmovo in Kuri ln iško ulico, ki jo je začel pevski zbor iz Sarajeva z Alahu posvečenimi pesmimi, je zbrane nagovoril mufti Nedžad Grabus, ki si je za izgradnjo džamije prizadeval vse od začetka njegovega mandata leta 2006.
Kot je poudaril, so verski objekti izraz skupnosti vernikov in njihovega prizadevanja, da ostanejo dostojanstveni in ohranjajo harmonijo v družbi. Prihodnji islamski kulturni center, ki ga je označil kot "skupno dobro", bo po njegovih besedah
namenjen razvijanju izobraževalnih in kulturnih vsebin, kar je pomembno za vzgojo otrok. Prav tako pa bo islamski kulturni center, ki se bo srečeval z večinsko krščanskim okoljem, krepil medverski dialog in temelje za skupno dobrodelno sodelovanje v širši skupnosti, je dejal Grabus. Kot je poudaril, so odločeni razvijati in promovirati civilizacijske vrednote, ki bodo okrepile duha tolerance in sobivanja.
Grabus je tudi sporočil, da so dobili pričakovano gradbeno dovoljenje za islamski kulturni center, ki naj bi ga sicer gradili dobra tri leta.
Slovesnosti, ki jo je pripravila islamska skupnost, so se poleg številnih vernikov, ki so se na prireditev pripeljali tudi z avtobusi, udeležili številni ugledni gostje. Iz Katarja je v Ljubljano prišel minister za vakufe in is-
lamske zadeve Ghaith bin Mubarak Al - Kuwari, iz Bosne in Hercegovine član predsedstva BiH Bakir Izetbegovič, pa tudi gostje iz Savdske Arabije, Turčije ter drugih balkanskih in evropskih držav.
Slovesnosti so se med drugimi udeležili ministra Roman Jakič in Senko Pličanič, predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ljubljanski župan Zoran Jankovič in nekdanji predsednik republike Danilo Turk, pa tudi predsed-
nik Slovenske škofovske konference Andrej Glavan, evangeličanski škof Geza Erniša ter predstavniki srbske pravoslavne Cerkve in judovske skupnosti. Islamski kulturni center z džamijo bodo zgradili na dobrih 11.000 kvadratnih metrov velikem zemljišču. Center, za katerega so arhitekturno rešitev izbrali na natečaju, bo obsegal 12 metrov visok glavni objekt, 24 metrov visoko molilnico in 40 metrov visok minaret. V centru bodo tudi knjižnica, učilnice, športna dvorana in družabni prostori. Islamska skupnost je finančno pomoč iz Katarja prejela že za	nakup
zemljišča, prav tako pa iz Katarja pričakujejo tudi večji delež sredstev za izgradnjo centra.
Prve ideje za izgradnjo džamije v Ljubljani segajo v leto 1969, od takrat je bilo v igri več različnih lokacij. V delu javnosti in politike so se medtem pojavljala tudi nasprotovanja džamiji, ustavno sodišče pa je preprečilo referendum o izgradnji džamije z utemeljitvijo, da bi bil ta neustaven.
Mufti N. Grabus
Kratke
Papež bi za begunce odprl stare samostane
Papež Frančišek je 10. septembra, ob obisku begunskega centra Astalli v Rimu, dejal, da bi Cerkev stare in nerabljene samostane lahko ponudila v rabo beguncem, ne pa da jih spreminjajo v razkošne
hotele. Hkrati je pozval tudi k večjemu spoštovanju različnosti med ljudmi. “Cerkvi ni treba spreminjati praznih samostanov v hotele, da bi služila denar. Prazni samostani niso naši. So za Kristusovo telo. So za begunce”, je dejal papež med obiskom centra, ki ga v Rimu vodijo jezuiti. “Veliko vas je muslimanov ali drugih verstev. Prihajate iz različnih držav, različnih položajev. Vendar pa se ne bi smeli bati razlik”, je še dejal papež in dodal, da bi moral “Rim postati mesto, v katerem bi begunci dobili nazaj človeško dimenzijo in bi se jim vrnil nasmeh na lica”. A namesto tega se tako kot v drugih mestih pogosto zgodi, da ljudje z 'mednarodno zaščito' na papirju živijo v revščini, včasih celo v ponižujočih pogojih, brez možnosti do dostojanstva”, je še dejal papež. Papež je azilni center Astalli, v katerem je nastanjenih več sto beguncev iz Afrike, obiskal zgolj z enim varnostnikom.
Dokumentarec o misijonarju Opeki nadaljuje uspešno festivalsko pot
Dokumentarec Pedro Opeka, dober prijatelj, kije sprožil kandidaturo misijonarja za Nobelovo nagrado za mir in stajo poleg slovenskega podpisala tudi malgaški in francoski predsednik, je prejel še eno nagrado. Tokrat so celovečerec v režiji Jožeta Možine in koprodukciji TV Slovenija nagradili na mednarodnem filmskem festivalu v Džakarti. Dokumentarec o lazaristu Pedru Opeki je na Mednarodnem filmskem festivalu za mir, navdih in enakost (International Film festival for Peace, Inspiration and Eqality) prejel nagrado za najboljši dokumentarec, Možina pa je obveljal za najboljšega režiserja, so sporočili z RTV Slovenija. V Džakarti so Opeko poimenovali za “novo mater Terezijo”, posebej pa so poudarili aktualno svetovno sporočilo filma, ki podira rasne in verske predsodke. Indonezija je namreč z 240 milijoni prebivalcev največja muslimanska država na svetu, osrednji lik slovenskega filma pa je katoliški misijonar, ki se je na Madagaskarju spopadel z revščino ter s smetišč in ulic rešil že več kot
e
23.000 brezdomcev. Film, ki gaje TV Slovenija prvič predvajala 25. decembra 2011, je navdušil številne gledalce in sprožil val humanitarne pomoči gibanju Pedra Opeke Akamasoa. Možina je za film dobil že več mednarodnih nagrad in priznanj. Nazadnje aprila, prav tako v Indoneziji, na mednarodnem filmskem festivalu Okolje-zdravje-kultura. Mesec prej so film nagradili tudi na mednarodnem filmskem festivalu v Kanadi, kjer je prejel nagrado za odličnost na področju filmskega ustvarjanja.
Peti Socialni teden v Sloveniji
Med 23. in 28. septembrom bo Socialna akademija organizirala 5. Socialni teden. Z njim želijo organizatorji spodbujati družbeno odgovornost in aktivno državljanstvo posameznikov, krepiti slovensko civilno družbo ter prispevati k razmišljanju o izzivih, ki Slovenijo, EU in svet čakajo v prihodnosti. Naslov Socialnega tedna 2013 je Zakaj še za-upaš?
Svetopisemski maraton 2013
V tednu med 6. in 13. oktobrom bo pri sv. Jožefu v Ljubljani ter v številnih krajih po Sloveniji že šesto leto zapored potekal svetopisemski maraton. Gre za izmenično, nepretrgano branje Svetega pisma, ki traja teden dni, 24 ur na dan. Na ta način se ob Svetem pismu povezujemo kristjani in ljudje dobre volje iz različnih krščanskih Cerkva, župnij, redovnih skupnosti, laiških gibanj, skupnosti in združenj. Organizatorji k branju vabijo mlade, starejše, družine, verujoče in neverujoče. Geslo letošnjega maratona je Največja je ljubezen. Začetek maratonskega branja bo v nedeljo, 6. oktobra 2013, ob 20. uri, ko se bodo skupaj s predstavniki različnih krščanskih Cerkva zbrali ob taizejski molitvi. Svetopisemski maraton bodo sklenili 13. oktobra ob 17. uri v cerkvi sv. Jožefa s predstavo koroškega duhovnika Janka Krištofa Prerok. V tednu bo potekalo tudi več predavanj, pogovornih večerov in delavnic. Več na: www. svetopisemskimaraton. si
Iz beležke goriškega nadškofa
Goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli bo v nedeljo, 22. septembra zjutraj, podelil zakrament svete birme v župniji sv. Valerijana v Gradišču ob Soči; ob 16. uri se bo v župniji Nova Cerkev v Celju udeležil slovesnega somaševanja s škofi Slovenske škofovske konference v čast blaženemu Antonu Martinu Slomšku. V torek, 24. septembra, bo ob 20.30 v dvorani Ricreatorio San Michele v Červinjanu govoril na temo: “Cerkev za odpad”?
TY do je Cerkev" je naslov pastirskega ± Vpisrna za leto 2013-14, ki ga je za vernike svoje škofije pravkar napisal goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli in ga v dneh od 9. do 13. septembra predstavil članom župnijskih svetov in pastoralnim delavcem petih dekanij. S slovenskimi verniki, ki pripadajo štandreški dekaniji, se je srečal v dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu 13. t. m.
G. Sinuhe Marotta, dinamični stolni župnik, ki je pred nekaj meseci v škofiji postal odgovoren za pastoralo, je po uvodni pesmi/molitvi Svetemu Duhu dejal, da "delamo nekaj pomembnega, saj se začenja nekaj novega". Navzoči so lahko prisluhnili odlomku iz pisma, ki govori o t. i. službi sprejemanja, preko katere bi prostovoljci skrbeli za skupnostne odnose. To je le ena izmed zamisli, ki so se pastoralnim delavcem porodile na junijskem zasedanju v Roman-su. "Danes zvečer nadaljujemo pot goriške Cerkve in imamo pred sabo novo leto". Nadškof je v Gorici skoraj leto dni, srečal se je z veliko ljudmi, veliko je poslušal in opazoval, "danes nas 'meče' kot kamne, da bi zganil vode, kot mreže, da bi videl, če se kaj ulovi". Pismo je "pogumno", saj "govori o prihodnosti" vseh nas v trenutku, ko so bolj živa druga vprašanja, kot npr. mir, ekonomska kriza, nestabilnost v politiki.
Nadškof Redaelli je najprej povedal, da bo pismo kmalu na voljo v slovenskem jeziku, saj prevod skrbno pripravlja msgr. Oskar Simčič. Navezal se je na besede papeža Frančiška in zatrdil, da je Cerkev res kot mama: radi jo imamo, tudi če ima kakšno napako. V naslovu pisma ni vpraša-
Gospod od nas", je sklenil nadškof.
Gre za "obrnjeno perspektivo", je dodal g. Marotta, saj se ob začetku nove sezone ponavadi sprašujemo, kaj moramo storiti, kako naj postopamo itd. Nadškof pa nas vabi, naj upočasnimo korak, vzamemo spet v roke Sveto pismo in v molitvi - "z odprtimi ušesi in srci" - preverimo, kaj hoče Gospod od nas. Slovenske skupnosti so na poseben način zveste svojim tradi-
cijam, "te korenine so žive in so že skoraj v nebesih, pred nami". Potem ko so se prisotni nekoliko "razvedrili" tako, da so se v manjših skupinah pod vodstvom Olge Tavčar skušali z duhovno domišljijo vživeti v odlomek iz Apostolskih del, je g. Nicola Ban dal še nekaj nasvetov, kako naj vsakdo pristopi k Božji besedi, jo "premleva" v sebi, o njej razmišlja, jo "prepleta" s svojim vsakdanjim življenjem in lastne intuicije "prevaja" v molitev. Msgr. Simčič je dodal, kako mora biti glavna ugotovitev ta, ali tudi nam kaj pomeni to, kar je nekaj pomenilo prvi krščanski skupnosti. "Mi smo to, kar smo bili". Na vse naše družbene razsežnosti moramo gledati s tega vidika. Generalni vikar msgr. Adelchi Cabass je na koncu spomnil prisotne na glavna srečanja v pastoralnem letu 2013-14 in sporočil, da bo odslej v škofiji samo pet dekanij; to so: Gorica, Štandrež (slovenska dekanija), Kr-min-Gradišče, Červinjan-Oglej-Visco, Tržič-Ronke-Devin.
DD
knjižici, "niso na pokopališču, so v Božjem kraljestvu, žive". Pred sabo imamo prvo Cerkev, s katero smo v skupnosti prek občestva svetih. "Moremo oz. moramo prositi Marijo, Patra, Jakoba, Janeza, Andreja, Filipa... Vsi ti so živi in nas spremljajo". Jeruzalem in Antiohija ali Korint so bili med sabo zelo različni, in vendar so prve krščanske skupnosti imele enake značilnosti. Posamične skupnosti so klicane, da živijo skupne značilnosti Cerkve, in vendar vsaka v svoji izvirnosti. S pismom "smo skušali dati kakšen
nost naj na dveh straneh napiše, kako gleda nase kot na krščansko skupnost, kaj gre in kaj morda ne. "Zanima me, da bi do Božiča vsaka skupnost povedala, na kakšen način je Cerkev, kako se počuti kot Cerkev", je še dejal msgr. Redaelli. Če bo več župnij podčrtalo določen vidik, "bomo pač v drugem delu leta posvetili več pozornosti le-temu". Pomembno je, da "prisluhnemo Svetemu Duhu in ugotovimo, kam nas hoče pripeljati". Zato je pastirsko pismo pač "odprto, da lahko razmišljamo in skupaj vidimo, kaj želi
ja, "ker gre za trditev: mi smo že Cerkev", koristno pa je razmišljati o tem, kaj to pomeni, saj "včasih tvegamo dajati težo stvarem, ki nimajo velike vrednosti, zanemarjamo pa bistvene stvari". Kristjani lahko še najbolje vidimo, kdo je Cerkev, če se vrnemo k izviru, k Božji besedi. Apostolska dela, na katera se pastirsko pismo močno naslanja in ki jih nadškof toplo priporoča vsem vernikom, "niso pripoved o dogodkih izpred dva tisoč let, ampak so Božja beseda" . Prva krščanska skupnost j e v lastnem življenju, dan za dnem, odkrivala značilnosti "biti Cerkev". Če beremo Apostolska dela, vedno znova odkrivamo značilnosti Cerkve. Osebe, ki se omenjajo v omenjeni
napotek, nismo pa hoteli iti v podrobnosti". Vsaka skupnost naj v molitvi Svetemu Duhu sama ugotavlja, kaj najbolj potrebuje. Ena možnost je že omenjena "služba sprejemanja", lahko pa da ta oblika ne bo prišla v poštev v nobeni župniji, ki se bodo morda odločile za drugačne oblike službe. "Poskusimo"! Nadškof je vsaki izmed župnijskih skupnosti dal "nalogo": "Poskusite napisati svoja 'Apostolska dela'"! Vsaka skup-
iimumi Tridnevni praznik
Kulturno-športni center "Pavlina Komel"
jJtptljS1
• v-!	NOVI
Gonska	glas
Kulturno-športno društvo Kras Dol-Poljane je priredilo na Palkišču tridnevno praznovanje od 13. do 15. septembra 2013, saj je poimenovalo nov Kulturno-športni center po zaslužni glasbenici, zborovodkinji in organizatorki Pavlini Komel, hčeri goriškega glasbenika Emila Komela.
Program so začeli izvajati v petek, 13. septembra, z odprtjem bogate razstave in kulturnim večerom v novem centru, ki so ga zgradili in namenili kulturnim dejavnostim v veliki meri z zapuščino Pavline, zelo delavne zborovodkinje društvenega kraškega pevskega zbora, ki ga je vodila 32 let, od 1951 do 1983. Vodila je tudi druge pevske skupine in zbore od Brd do Ronk. Gnali sta jo velika ljubezen do petja in želja, da se ohrani slovenska pesem v težkih povojnih časih. Ob odprtju razstave so spregovorili predsednica društva Kras Katiuša Kosič, predstavnica iz Opatjega sela in Milan Pahor. V soboto, 14. septembra, je bil poklon Pavlini ob družinskem grobu na goriškem pokopališču; z dvema pesmima je nastopil moški pevski zbor Jezero pod vodstvom Zulejke Devetak. Predsednik Društva goriških upokojencev Emil Devetak je v priložnostnem govoru najprej pohvalil prizadevanja društva Kras; o Pavlini, ki je kot prva pe-vovodkinja vodila mešani zbor upokojencev v letih 1983-95, je med drugim lepo povedal, da je znala pevce združevati in nav-
duševati. Dolžnost vseh nas je, da njeno ime in delo skrbno ohranjamo zanamcem kot spominsko kulturno dragoceno zapuščino. V nedeljo, 15. septembra, je bilo na Palkišču pred res lepo urejeno stavbo slavnostno odprtje Kulturno-športnega centra. Po nastopu zbora Jezero je pred veliko množico spregovoril predsednik Društva goriških upokojencev, ki je med drugim društvu Kras iskreno čestital in voščil čim več uspehov pri kul-turno-prosvetnem delu. Slavnost se je nadaljevala na velikem športnem prostoru, kjer se je zbralo izredno veliko ljudi. Ob nastopih zbora Jezero so prisotne nagovorili predstavniki mnogih kulturnih in družbenou-pravnih ustanov. Slavnostna govornica je bila Vesna Tomšič, pokrajinska odbornica in predsednica ZSKD za Goriško. Z zanimivimi posegi so nastopili še predsednica društva Kras, župan občine Doberdob, župan občine Miren, predstavniki krajevnih društev in ustanov itd. Proti koncu prireditve so zadonele pesmi zbora Jezero in nekdanjih članov zbora, ki ga je vodila Pavlina. Ni mogla manjkati pesem Vstajenje Primorske. Za živahen zaključek slavnosti so z nastopom poskrbele mažoretke iz Doberdoba. Sledil je ogled razstave iz Pavlinine bogate zapuščine (pisma, rokopisi, časopisi, zvezki s pomembnimi podatki, ogromno knjig, slik itd.). Ob mraku je prisotne zadovoljila obilna zakuska. / (ed)
In memoriam
Učiteljica Lori Rijavec Drole
Sorodniki, znanci in prijatelji so se v velikem številu v petek, 13. septembra 2013, v cerkvi sv. Ivana v Gorici poslovili od drage učiteljice Lori Rijavec, ki je spokojno odšla v večnost le nekaj mesecev za ljubljenim možem, prof. Lucijanom Drole-tom, ki je po večno plačilo k Bogu odšel v letošnjem marcu. Očitno so ju vezala tako trdna in globoka čustva, da ju je Bog hotel spet združiti v nebeškem kraljestvu, kjer ni več ne bolezni ne žalosti ne bolečine. Gospa Lori je zadnja leta obnemoglemu možu ljubeče stala ob strani, tako kot smo ju zmeraj srečevali skupaj, pri mašnih obredih v raznih goriških cerkvah, tudi na Placuti, saj sta stanovala v severnem delu mesta, in večkrat, posebno v cvetočih pomladnih dneh, sta rada skupaj zahajala na sprehod po 'solkanskem polju', med vinogradi in njivami. Bila sta tudi redna, pozorna obiskovalca naših prireditev, predavanj, predstavitev knjig in na splošno kulturnih dogodkov. Oba sta ljubila lepo, uglajeno, izbrušeno slovensko
besedo in to ljubezen spoštljivo in zgledno posredovala svojim učencem in dijakom. Gospa Lori, ki se je rodila 2. februarja 1920 v Bovcu, je bila namreč po poklicu
učiteljica. Šolala se je v Gorici in tu tudi obiskovala učiteljišče; po vojni je nekaj časa slovenskim nižješolcem v ul. Randaccio odstirala pogled v risarsko umetnost. Takrat je tudi spoznala prof. Lucijana Droleta in postala sta neločljiva sopotnika v dobrem in slabem, kar jima je pač nasula
dolga življenjska pot. Gospa Lori je službovala na raznih koncih naše lepe Goriške, z daljšim postankom na Vrhu Sv. Mihaela. Do upokojitve pa je poučevala nemščino v osnovni šoli v Štever-janu. Nemški jezik je dobro obvladala, saj je bila njena mati Avstrijka. Mnogi nekdanji učenci se radi spominjajo na svojo vestno, zgledno učiteljico, ki jim je posredovala nekaj več kot le učno snov.
Pogrebno mašno daritev je v sve-toivanski cerkvi vodil župni upravitelj Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, g. Marijan Markežič, z njim sta somaševala g. Ciril Sorč, sorodnik prof. Droleta, in msgr. Cvetko Žbogar. Mašni obred je na orglah spremljala prof. Lojzka Bratuž, v cerkvi pa je zvenel lepi, topli tenor Zdravka Klanjščka. Marijan Markežič je v svojih pomenljivih in tolažilnih mislih med drugim poudaril plemenitost srca gospe Lori, ki se je v zadnjih letih popolnoma posvečala obolelemu možu. Sedaj bosta skupaj mirno čakala na večno velikonočno veselje na božji njivi na Šentviški Gori. Sorodnikom, znancem in prijateljem gospe Lori Rijavec Drole naj gre naše občuteno sožalje.
IK
In memoriam
Hilarija Markič Faganel
Minulo soboto, 14. t. m., se nas je na goriškem pokopališču in v cerkvi v Pevmi zbralo precej prijateljev pokojne Hilarije Markič Faganel, ki je umrla v začetku minulega tedna na domu svojega sina, slikarja Roberta Faganela, pri katerem je po prihodu v Gorico živela. Minulo sredo, 11. t. m., je gospa Hilarija doživela srčni napad in niti takojšnja zdravniška pomoč ni bila učinkovita. Hilarija Markič se je rodila 1. decembra 1921 v Vrtojbi. Njena mama Veronika Vodopivec je leta 1927 v času najhujšega fašizma in v času revščine odšla služit kruh v Egipt in doma so ostali mož, hči in sin. Leta 1935 se je petnajstletna Hilarija pridružila mami, še sama je postala aleksandrinka. Z mamo je Hilarija delala na kraljevem dvoru v Kairu. Hilarijina mama je bila v službi pri sestrični kralja Faruka, Hilarija pa je postala spremljevalka princese Nichle; kdor je imel srečo in je gospo Hilarijo imel čast spoznati, je takoj razumel, da je šlo za gospo izjemno uglajenih navad in aristokratskega obnašan-
ja, prijaznega, milega značaja in velike srčne kulture. Izjemno lepe olike se je gospa Hilarija naučila na kraljevem dvoru, s princeso Nichle pa je prepotovala vso
I
Evropo in bila v vseh mondenih letoviščih. Leta 1938 se je vrnila domov, se poročila s Francem Faganelom; leta 1941 se jima je rodil sin Robert. Po vojni so Faganelovi živeli najprej v Gorici, nato v
Trstu, kjer je Hilarijin mož imel gradbeno in pleskarsko podjetje. Leta 1975 pa je sin Roberto odprl starinarno v Gorici, kamor sta prišla živet tudi Hilarija in Franc. Gospa Hilarija je dejavno pomagala pri vzgoji Davida in Marka, sinov Roberta in njegove žene Karmen Bandelli, saj je gospa Karmen bila zaposlena v domači trgovini. Gospa Hilarija je bila zelo ponosna na umetniške dosežke sina Roberta in obeh vnukov. Davidova sinova Alexander in Maximilian sta bila na svojo prastaro mamo izredno navezana.
G. Marijan Markežič je daroval občuteno pogrebno mašo in vodil pogreb. Med sveto daritvijo v Pevmi, kjer si je gospa Hilarija želela imeti pogrebno mašo, je g. Marijan živo in jasno podal nekaj misli o pokojni Hilariji in njeni navezanosti na družino, prav tako pa je prisotne opomnil, da je kot mati in stara mati ter prastara mati gospa Hilarija zgledno skrbela za vso svojo družino, in je zato dejal, da bo odslej gospa Hilarija kot angel še naprej skrbela za vse svoje.
Sinu Robertu, gospe Karmen, sinovoma Davidu in Marku z družinama ter ostalim sorodnikom naj gredo naši izrazi občutenega sožalja!
Prosvetno društvo Štandrež
Društveni izlet po slikoviti Istri in otokih Brioni
Mesec september je zelo primeren za izlete, predvsem v naravo. Provetno društvo Štandrež je 14. septembra organiziralo ogled istrskih značilnosti in naravnih lepot otočja Brioni, ki so zaščiten naravni park. Istra nudi veliko	manjših
srednjeveških krajev in večjih utrjenih mestec z značilnimi stavbnimi elementi in svojevrstnimi razporeditvami stanovanjskih in drugih objektov. Sprehod po teh krajih je pravi užitek, ki ga bogati še lepo in posebno naravno okolje, ki je poleg gozdičkov pretežno posajeno z vinsko trto in oljkami. Ta mesteca so navadno strnjena na gričkih in utrjena z obzidjem. Na osrednjem trgu so cerkev in še druge palače. Izletniki so si
najprej ogledali mestece Grožnjan, v katerem izstopa cerkev sv. Vida in Modesta, ki se
Pot so nadaljevali do Fažane in se nato vkrcali na ladjo, ki jih je pripeljala na Veliki Brion. Narav-
ponaša z bogatim oltarjem, ki ga je mestu daroval Papež Pij VIL leta 1800. Tudi mestece Motovun ima jedro, obdano z obzidjem; na trgu stojita baročna cerkev sv. Stjepana in zvonik iz 13. stoletja.
nih razkošnih rezidenc jugoslovanski maršal Tito. Iz tistih časov je na otokih še nekaj eksotičnih živali, ki sicer ne sodijo v ta mediteranski prostor. Vidni so še ostanki rimskega pristanišča in bizantinskega castruma. Morje je kristalno čisto in zelo vabljivo. Na otoku je tudi etnografski muzej. Izletniki so se srečno in veselo razpoloženi vrnili domov, navdušeni nad lepim in bogatim dnevom. Zahva-
ne lepote Velikega Briona in drugih manjših otočkov so znane številnim turistom, ki jih obiskujejo zadnjih dvajset let. Prej je bilo to področje nedostopno, saj je tam imel eno izmed števil-
la gre predvsem društvenim članom, ki so izlet organizirali in poskrbeli za dobro počutje udeležencev. Tudi za prihodnji večdnevni spomladanski izlet se je marsikdo že prijavil.
V Štandrežu
Praznovanje 100-letnega možakarja
Moški, ki dosežejo 100 let, predstavljajo pravo redkost, za ženske so taki življenjski jubileji pogostejši. To je prvi primer, ki se ga baje spominjajo v Štandrežu. Slavljenec je Attilio Assirelli, ki sicer ni domačin, a že več let živi v Štandrežu, kamor se je pred leti z družino preselil iz Emilie Ro-magne. Številna množica ljudi, ki se je v nedeljo, 15. septembra, zbrala pred štandreško cerkvijo, priča o tem, kako je slavljenec priljubljen v tej obsoški vasici. Assirelli se je lepo vživel v štandreško skupnost, vedno je vedrega značaja in pripravljen za pogovor z vsemi. Rad je obiskoval sosede in sosedi njega. Na
nedeljskem srečanju je spregovoril tudi goriški župan Et-tore Romoli, ki ga je spremljala odbornica Silvana Romano. Čestital mu je za visoki jubilej in povedal, da odkar je župan, je prisostvoval več kot 20 podobnim slovesnostim, prvič pa se mu je zgodilo, da lahko čestita moškemu. Župan je spomnil na slavljenčevo težko življenjsko pot. Bil je v ruskem ujetništvu, umrli so mu žena, hči in sin, znani fotograf, ki je imel svoj fotografski atelje nasproti cerkve sv.
Ivana v Gorici. V imenu
štandreške skupnosti je slavljencu zaželel še veliko zdravih let Marjan Breščak in mu izročil priložnostno plaketo, ki ga bo spominjala na ta dan. Starejši moški, nekdanji pevci, so mu zapeli pod vodstvom Aleša Hobana. Vidno ganjen in s solznimi očmi se je zahvalil
vsem, ki so se z njim družili in prijateljevali. Nato se je udeležil svete maše, kot vsako nedeljo. Ko se je vrnil na dom v Klanec, ga je čakalo novo presenečenje, saj so ga tam pričakali številni sosedje in mu izrazili najboljše želje in ga založili z raznimi darili.
PD
Priprava na vstop v srednjo šolo in začetek pošolskega pouka
V Mladinskem domu je že spet vse živo!
Izvedbo Poletnosti 2013, to so poletne dejavnosti, ki jih Mladinski dom prireja v poletnem času, so tudi letos s podporo omogočili Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in Fonda-zione Cassa di Rispar-mio di Gorizia ter banki CRA iz Loč-nika, Fare in Koprivnega in ZKB Doberdob in Sovodnje.
V tednu od 2. do 6. septembra je potekala zadnja poletna ponudba Mladinskega doma, in sicer Priprava na vstop v srednjo šolo. Namenjena je bila predvsem petošolcem, ki so vstopili v prvi razred srednje šole, vendar pa so se je udeležili tudi nekateri 'starejši' dijaki. Udeležencem so vzgojitelji in profesorji pripra-
vili pestro dopoldne. V ponedeljek so dobili nekaj informacij o tem, kaj lahko pričakujejo v srednji šoli in v čem se le-ta razlikuje od osnovne. Nekaj svojih
izkušenj so podali tudi drugi dijaki. Sledile so krajše lekcije ponavljanja glavnih šolskih predmetov. Osvežili so si znanje iz slovenščine, italijanščine, matematike, an-
gleščine, zgodovine in zemljepisa. Seveda ni zmanjkalo niti časa za igro in razvedrilo.
V ponedeljek, 16. t. m., se je v Mladinskem domu začel program pošolskega pouka za srednješolce. Gojence bosta letos spremljali vzgojiteljici Tanja Arčon in Slavica Radinja ob sodelovanju nekaterih prostovoljcev. Pedagoško dejavnost bo povezovala odgovorna odbornica Irenka Ferlat. Vzgojna ponudba Mladinskega doma vključuje redne storitve prevoza, kosila, malice, spremstva pri opravljanju šolskih obveznosti, psiho-pedagoško svetovanje in individualne lekcije. Med šolskim letom bodo potekale tudi druge dejavnosti, namenjene vsem članom, kot so filmski forum, zimo-vanje, ekskurzije... Po koncu pouka bodo spet na vrsti poletne dejavnosti Mladinskega doma z Videodelavnico, Izzivi in Zelenim tednom v naravi.
Za vpis k pošolskemu pouku je še nekaj mest. Informacije v pisarni ali po telefonu (0481 546549, 0481 536455 ali 328 3155040).
Srečanje pritrkovalcev v Števerjanu
Zvonovi so se spet veselo oglasili
Pred leti je bila obnovljena zunanjost cerkve sv. Florijana v Števerjanu, lansko jesen pa še zvonik, tako da se je to prav lepo skladalo s sedmim srečanjem pritrkovalcev Goriške, ki je bilo v nedeljo, 7. oktobra 2012. Društvo pritrkovalcev go-riške združuje tako Italijane kot Furlane in Slovence pod imenom campanari del Goriziano -pritrkovalci Goriške - scampano-tadors dal Gurizan, ki vsako leto prireja srečanje pritrkovalcev v drugi župniji. Letos je bil izbran Števerjan, za katerega so pritrkovalci priznali, da ima enega naj-
lepših razgledov z zvonika, še posebno v času trgatve. Na letošnje srečanje se je prijavilo 16 skupin iz Goriške, Brd, vse tja do Ogleja in Gradeža, seveda so med prijavljenimi tudi domačini, soorganizatorji iz Števerjana. In prav domači pritrkovalci so odprli revijo s slavnostnim zvonjenjem, za uvod pa ni manjkalo niti domače pritrko-vanje. Po končani reviji je bilo v števerjanskem Sedejevem domu predavanje o temi Pritrkovalci in župnija, ki ga je potrebno okrepiti. Predaval je glavni vikar msgr. Adelchi Cabas. Sledilo je preda-
Ob odhodu drage tete
LORI RIJAVEC DROLE
se iskreno zahvaljujemo za pogrebni obred in tolažilne besede g. župniku Marijanu Markežiču, g. Cvetku Žbogarju, g. Cirilu Sorču ter vsem, ki so seje spomnili, še posebno gospem, ki so z ljubeznijo skrbele zanjo v starosti in bolezni.
DRUŽINA DROLE
Gorica, Šentviška Gora, 19. septembra 2013
V gornjem okvirčku trije števerjanski pritrkovalci, Darko Dornik, Bruno in Alojz Hlede
(foto Spazzapan)
vanje o varnosti na zvoniku gospoda Marka Petruza. Po predavanju so novim tečajnikom podelili priznanja. Prisotne je poz-
dravila županja občine Števerjan Franka Pa-dovan. Sledila je sv. maša, ki jo je daroval g. Moris Ton-so, tudi sam pritrkovalec. Berila so bila v italijanščini, slovenščini in furlanšči-ni. Na koru je pel zbor iz Podturna (Gorica), ki je izvajal latinsko mašo Missa Pon-tificalis Lorenza Pero-sija. Za konec so se še enkrat oglasili vsi trije zvonovi in s tem se je končalo srečanje pritrkovalcev. Sledilo je sproščeno druženje na trgu pred spomenikom.
''Srk*
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
Koncertna sezona 2013-2014
LJUBLJANSKI GODALNI KVARTET
Ob 30-letnici delovanja in 80-letnici pianista Igorja Dekleve
Igor Dekleva, klavir Monika Skalar,prva violina Karel Žužek, druga violina Franc Avsenek, viola Stane Demšar, violončelo
Koncert v sklopu mednarodnega festivala Kogojevi dnevi 2013
Kulturni center Lojze Bratuž petek, 20. septembra 2013, ob 20.30
Vstop prost
Okusi ob meji 2013
Od četrtka, 26., do nedelje, 29. septembra, bodo goriške mestne ulice ponovno zaživele ob tradicionalni, tokrat jubilejni manifestaciji Okusi ob meji. Obiskovalci bodo lahko kot vsako leto uživali ob vonjavah in okusih najrazličnejših jedi in srkali žlahtno kapljico najpomembnejših vinarjev. Dobrote bodo ponujali predstavniki dvajsetih držav. Podčrtati gre, da se bo lanskim 708 stojnicam pridružilo dodatnih 130, kar bo nedvomno podkrepilo vsestransko kakovost enogastronomske manifestacije. Ravno zaradi jubilejne izvedbe je goriška občinska uprava sklenila, da bo obiskovalce povabila, naj po svoji želji glasujejo za najboljšo stojnico: to bodo ob koncu manifestacije tudi uradno nagradili.
ALESSANDRA SCHETTINO m JURIJ HLEDE
stopata na skupno življenjsko pot.
Da bi jima na njej zmeraj žarelo sonce sreče in bila medsebojna ljubezen trdna vez pri premago vanju malih in večjih vsakdanjih skrbi, jima iz srca želijo
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ,
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE,
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ,
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV, SLOVENSKI CENTER za GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL in ARSATELIER
Obvestila
V okviru projekta JEZIKUNGUA
bo od 24. septembra do 5. decembra potekal v Mladinskem domu v Gorici 40-urni osnovni tečaj slovenskega jezika za ne-govorce. Brezplačni vpis je možen do 24. septembra in vsekakor do zasedbe razpoložljivih mest. Info: tel. 0481 536455 ali 328 3155040.
Vokalna skupina Chorus '97 iz Mirna se pred odhodom na mednarodno zborovsko tekmovanje v Rimini predstavlja s koncertom v župnijski cerkvi v Pevmi v soboto, 21. septembra ob 20.00.
Slovenščina za odrasle pri SKRD Jadro, začetni in nadaljevalni tečaj, enkrat tedensko. Organizacijsko srečanje bo na sedežu društva v Romjanu v ponedeljek, 7. oktobra, ob 20.30. Informacije tudi v ronški knjižnici in v mladinskem informativnem središču v Tržiču.
Klekljarski odsek društva Jadro je začel novo letno dejavnost ob torkih popoldne na sedežu društva. Vpisovanje in informacije na tel. 0481776123.
Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica razpisuje ob 40. obletnici ustanovitve skladateljski natečaj za slovensko peto mašo. Vpis na natečaj je brezplačen. Info o pravilniku in prijave: corili01@gorical91. it ali na telefonski številki 0481 31817 v jutranjih urah.
Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško sporoča udeležencem izleta v Celje in Olimje, da bo v soboto, 21. septembra, odpeljal avtobus ob 7. uri iz Doberdoba, s postanki na Poljanah, vSovodnjah pri lekarni (okrog 7.20), v Štandrežu na Pilošču in pri lekarni (7.25), v Podgori pri telovadnici in spomeniku, pri vagi, na Goriščku/na trgu Medaglie d’oro. Organizatorji priporočajo točnost. Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško sporoča, da bo v Cankarjevem domu v Ljubljani v sredo, 2. oktobra, ob 16. uri Festival za 3. življenjsko obdobje, na katerem nastopajo upokojenski pevski zbori obmejnih držav, med temi tudi društveni ŽePZ goriških upokojencev. Poleg pevk je prostora v avtobusu še za nekaj spremljevalcev. Kdor se želi udeležiti revije, naj se čim prej vpiše. Prijave sprejemajo po tel. 0481 20801 (Sonja K.), 0481 390697 (Marija Č.), 0481 882203 (Eda L.).
Romanje v Medjugorje od 4. do vključno 7. oktobra letos. Potovanje z udobnim avtobusom, udeležba pri bogoslužjih. Za slovenske in italijanske potnike zadostuje veljavna osebna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu za Goriško, tel. 0481 32121 in 3703201305, pri g. Jožetu Markuži za Tržaško, tel. 040 229166, in pri gospe Ani za Slovenijo, tel. 00386 5 3022503. Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več informacij na tel. št.: 003865 2386744.
Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. 00386 30
325 558)
Nudim pomoč pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. 00386 40606915.
Po potrebi čistim in likam. Sem poštena in natančna. Tel. 00386 70777512.
Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. 0038631449311.
Darovi
Za misijonarja Pedra Opeko: ob okrogli obletnici Borisa Lutmana daruje Mirka Terpin 50 evrov.
Za SCGV Emil Komel: ob
slovesu drage Lori daruje Vida 50 evrov.
Za cerkev sv. Ivana: namesto cvetja na grob Veri Pelicon Humar Marko Škorjanc z družino 50 evrov.
Čestitke
Draga Alessandra in Jurij, verujta - brez vere prazno je življenje, ljubita - v ljubezni srečno je življenje. Veliko medsebojnega razumevanja Vama želimo vsi iz Britofa in Pušče. Teti in stricu koš poljubčkov Ivan in Peter. Alessandra in Jurij se bosta v četrtek, 19. septembra, vzela in na skupno življenjsko pot vzletela. Veliko sreče, zdravja, zadovoljstva in medsebojnega razumevanja ter Božjega blagoslova Vama iz srca želijo pevci cerkvenega zbora Štandrež.
Mešani pevski zbor Lojze Bratuž
iz Gorice je nastopil na 48. Festivalu Mokranjčevi dnevi v Negotinu in zasedel tretje mesto. Zboru in dirigentu Bogdanu Kralju za uspešen dosežek čestita Zveza slovenske katoliške prosvete.
RADIO SPAZIO 103
(od 20.9.2013 do 26.9.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petelj 20. septembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.
Nedelja, 22. septembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 23. septembra (vstudiu
Andrej Baucon): Narodnozabavna in zabavna glasba -Zanimivosti iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Naši zbori pojo - Obvestila.
Torek, 24. septembra (v studiu
Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 25. septembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: 0 divjem in domačem prašiču - Izbor melodij.
Četrtek, 26. septembra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti iz sveta - Obvestila.
GORIŠKI MUZEJ KROMBERK v sodelovanju z GORIŠKO MOHORJEVO DRUŽBO
vabi na
prvi jesenski muzejski torkov večer na Grad Kromberk
predstavljena bo publikacija
OB 1OO-LETNICI PRVE SLOVENSKE DRŽAVNE GIMNAZIJE
sodelujejo:
Peter Černič, Marija Ceščut, Mihaela Pirih, Bojan Bratina torek, 24. septembra 2013, ob 20. uri
Po kapitulaciji Italije I. 1943
O t.i. Goriški fronti nekoliko drugače
Tržiča, po vaseh pa so organi OF vzpostavljali svojo oblast. Najvišjo oblast je predstavljal “Narodnoosvobodilni svet za primorsko Slovenijo", ustanovljen 11. septembra 1943 na Vogrskem, v prostorih tamkajšnje šole. Sestavljalo ga je 21 članov, predsednik je postal dr. Joža Vilfan (1908-1987), podpredsednik France Bevk (1890-1970), tajnik pa Aleš Bebler. Na zasedanju so med drugim zaradi majhnega števila partizanov na Primorskem sprejeli sklep o takojšnji splošni mobilizaciji vseh za orožje sposobnih moških med 18. in 45. letom. Partizansko gibanje je doživelo velik razmah, k čemur so prispevali protifašistično razpoloženje in tudi novice o vojaških uspehih partizanov.
Primorski možje in fantje so se vračali iz italijanske vojske, posebnih bataljonov (battaglioni spe-ciali), zaporov in konfinacije. Namesto počitka je sledila mobilizacija v partizane. Marsikdo bi rad vsaj nekaj časa še ostal doma. O tem je črniški dekan Alojzij Novak (1881-1967) v svoj dnevnik zapisal: "Iz skrivališč prihajajo iz gozdov in nabirajo fante, ki so se vrnili na svoje domove in jih spet kličejo pod orožje... Nobeden ne gre rad z njimi, a oni so oboroženi in fant mora iti od hiše". Pokojni Jožef Frletič (1915-1999) iz Vrtojbe se je prihoda iz italijanske vojske in partizanske mobilizacije takole spominjal: "Iz Vrtojbe smo bili trije: Tihomil Gorkič, Lukov, Venček Gorkič od Drejci-la in jaz. Dve vasi ven iz Mestri, potem ponovno na vlak do Lati-sane, kakšnih 50 kilometrov od Gorice. Ker so rekli, da je nevarno, smo stopili z vlaka in naprej smo šli peš. Po poti smo spraševali, kje so Nemci. Povedali so nam, mi smo se jim pa umaknili, ali pa počakali, da so šli mimo. Tako smo prišli do Soče pri Zdravščini.
sto Gorica - Trst. Rekel je: 'Vi pojdite spat. Jutri vas pridem ponj'. Bilo je še mračno, ko je prišel. Peljal nas je do ceste. Čez smo prišli srečno in potem gor v Kras do Lokvice, od tam do Železnih vratin nato dol v Renče. To je bilo 16. septembra 1943". Partizanska mobilizacija in razorožitev italijanske vojske sta omogočili ustanovitev številnih novih partizanskih bataljonov. Nastalo jih je okrog trideset, nekaj od teh je bilo italijanskih.
Morebitnih težav ob prihodu novih mobilizirancev se je zavedal tudi CK KPS, zato je sredi septembra 1943 poslal na Primorsko okrožnico, kako ravnati v danih okoliščinah: "Nezanesljive elemente med mobiliziranci, polovljene skrivače in tiste, ki so bili od vojaških oblasti oproščeni, ne uporabljati kot oborožene čete, temveč jih uvrščati v delovne bataljone ter jih uporabljati za vsa potrebna dela. Na osnovi direktiv glavnega štaba pošiljajte take delovne bataljone v notranjost". Poleg tega so še naročali, da je treba takim bataljonom priskrbeti dobre politkomisarje in v vsakem pogledu "iti na roko VOS". Duhovnik in profesor dr. Alfonz Čuk (1912-1975) je ob teh mobilizacijah v svoj dnevnik zapisal: "Snoči so biljenski fantje in možje od 18-45 leta res odšli. Ni bilo mogoče drugače. Nihče ni šel iz navdušenja, in so godrnjali in kleli, toda morali so iti". Pokrajinski komite KPS je 12. septembra 1943 poslal tudi navodilo, da je potrebno na odgovornejša mesta postavljati partijce. Hkrati so naročali, kako ravnati z "narodnimi izdajalci": "Po krajih odnosno vaseh, kjer kaže ljudstvo dovolj poguma, naj se obsodbe narodnih izdajalcev vrše javno. Pri takih obsodbah naj sodeluje cela vas in naj obsojenca tudi takoj justificirajo. V krajih, kjer
stopih v mesto. Za nekaj časa so celo onemogočali nemški prehod strateško zelo pomembnega solkanskega mostu. Toda volja italijanske vojske po boju z Nemci je kmalu ponehala, zato so jih partizani razorožili. Partizanska zasedba Gorice tako ni uspela, saj so jih prehiteli vojaki iz 71. nemške pehotne divizije. Nemci so bili sicer številčno šibkejši, a bolje oboroženi in izurjeni.
Oblikovala se je 17 kilometrov dolga t. i. goriška fronta. Frontna črta je potekala od Goriških Brd čez Sabotin, Sveto Goro, Ška-brijel, Sv. Katarino, Panovec, Kostanjevico, Ajševico, hrib Sv. Marka, Vrtojbo, Miren in Rubije do izliva reke Vipave v Sočo pri Sovodnjah. Statična fronta vsekakor ni bila primerna za partizanski način bojevanja, poleg tega so partizanom primanjkovale izurjenost, oborožitev in ustrezna tehnična opremljenost. Na partizanski strani so boje vodili majorji Ivan Turšič - Iztok, Martin Greif - Rudi in Drago Flis -Strela.
Nemški okupator je kmalu dobil okrepitve in 25. septembra 1943 začel z ofenzivo proti partizanom. Nemci so uporabili izurjene in v številnih bojih prekaljene enote. Do konca septembra 1943 jim je uspelo potisniti partizane iz okolice Gorice in Vipavske doline v Trnovski gozd.
V začetku bojev pri Gorici je med ljudmi, tudi v Vipavski dolini, zavladalo veliko navdušenje in tudi tamkajšnja duhovščina ni ostajala ravnodušna. O tem je dr. Rudolf Klinec (1912-1977), župnik v Velikih Žabljah, 13. septembra 1943 zapisal: "V Črničah so ljudje vse bolj navdušeni in radostni. V kasarni so 4 ranjenci -prvi! Spopadli so se sinoči v Gorici z Nemci. Sedaj se začenja naša vojna. Svoboda se ukupi samo za
ceno krvi"!
Po prvih porazih ter množici mrtvih in ranjenih partizanov, ki jih je videl v vaseh po Vipavski dolini, je tudi dr. Klinec začel spreminjati svoje mnenje in se spraševati o smiselnosti bojev pri Gorici. Med drugim je 18. septembra 1943 v svoj dnevnik zapisal: "Mi rabimo tankov in letal! V meni vstaja misel: Naši sami nočejo tuje pomoči! Na lastno roko hočejo osvoboditi vse ozemlje. To bo seveda stalo grozno ceno, strašno ceno: naše moške. Res pa je, da je to veličastneje, da bo tehtalo pri zeleni mizi. Toda cena"! Proti koncu spopadov na t. i. go-riški fronti, 23. septembra 1943, pa je zapisal: "Ofenziva na Gorico ni uspela. Bataljon, katerega so tvorili Dobravci, je bil pokošen pri Šempetru. Dobravlje so danes v črnem. Zna se za enega mrtvega, dmgega nevarno ranjenega so pripeljali vLokavec. In dmgi? Drveli so s Sv. Marka nizdol: spodaj so jih sprejele strojnice, umik so jim odrezali topovi: kri je tekla v potokih. Kako bi s puško in strojnico vzeli mesto? Topovi ščitijo dohode, z oken in streh molijo strojnice! Mesto si vzamejo, ko jih topovi razbijejo in ko se tanki vanje pribijejo"!
Ves obup branilcev in njihovo nemoč ponazarja njegov zapis naslednjega dne: "Moč naše Vipavske republike je ničeva. Par topičev na Gori bi bili pometli letala. Šest bombnikov in morala je na tleh. 'Kaj bomo šli s pestmi nad tanke in s puško nad bombnike '? In kdo je tega kriv? Kdo je zapeljal ljudstvo v ta strašni položaj? Ubogi naši fantje pri Gorici. V klavnici so. Tako junaški so, tako vredni boljše usode". Zanimivo je tudi pričevanje F. R. iz Kobjeglave, rojenega leta 1927, ki je bil mobiliziran septembra 1943 in se je na t. i. goriški fronti boril na Sv. Otu med Vrtojbo, Šempetrom in Bukovico: "Tretji ali četrti dan po mojem odhodu v partizane smo morali na Sv. Ot nad Vrtojbo. Premik je bil zvečer. Nič nismo vedeli, kam gremo. V koloni smo v tišini iz Volčje Dra-
alpinca. Spominjam se samo, da je naš položaj bil prav na vrhu Sv. Ota, da je bila na eni strani hriba drča, v smeri proti Vrtojbi je bilo golo, proti Bazari pa obraščeno. Mitraljezec alpinec si je pred seboj v smeri proti Vrtojbi naredil zid, za katerim je namestil glavno strojnico 'bredo' in na vrh zataknil podobico srca Jezusovega. Jaz sem še s tremi pomočniki ležal zraven z napolnjenimi šaržerji municije. Rekel nam je: 'Fantje, ne bojte se. Dokler imamo muni-cijo, ne bo nihče prišel na hrib. Na 3.000 metrov te krogla iz njega ubije'. Tam smo čakali, kaj bo. Bil sem zelo žejen po siru, ki smo ga prejšnji večer jedli, dan pa je tudi bil lep in sončen. Nekdo nam je v kanglah prinesel dobro pašto na juhi. Prigovarjal mi je: 'Daj, otrok, malo pojej, boš hitro boljši in te bo žeja minila'. Malo tiste redke juhe sem pojedel in popil in je res bilo boljše. Po tistem smo kar nekaj časa čakali. Potem smo enkrat popoldne spodaj v gozdu slišali glasove in lomljenje vej.
Najprej se je začelo topovsko obstreljevanje. Alpinec je rekel: 'Ali bo granata padla pred nas, ali bo šla čez nas'. In res, granate so padale nižje pod nami ali pa so letele čez nas. Ko so Nemci prišli iz goščave, smo vžgali po njih. Bolničarke, mlada dekleta, ki so bile z nami, so jokale, da jih je bilo slišati v Gorico. Videli smo krvave ranjence, ki so jih nosili. Eden je kričal: 'Komisarja je zadelo, prestrelilo mu je trebuh'. Pozneje so nam povedali, da je ranjen prosil, naj ga ustrelijo in ga je eden tudi ustrelil.
Ko smo porabili vso municijo in pometali vse ročne granate, kar smo jih imeli, smo pustili težki mitraljez in začeli bežati, kar se je dalo, najprej po drči, potem pa po gozdu. Nekaj časa so Nemci streljali za nami, pri tem je kdo tudi padel zadet. Tekli smo pa v smeri proti Trstelju na Krasu, med Bukovico in Biljami. Prečkali smo reko Vipavo z orožjem nad glavo, jaz sem imel samo škatlo od municije. Na sredi sem se usta-
kjer bi se lažje skrili. Krenili smo na pot, toda na cesti med Mirnom in Renčami srečamo partizansko patruljo: 'Kam pa vi'? Mi: 'Napadli so nas Nemci in smo zbežali'. Oni: 'Šli boste z nami'. Namesto na Kras, so nas peljali na Gradišče, kjer smo prespali v šoli. Drugo jutro smo bili ponovno v Volčji Dragi. Potem sem bil z nekaj drugimi do 21. septembra za stražarja v Dornberku. Všoli je bila ambulanta in tam smo stražili zdravnike in drugo bolničarsko osebje.
Dne 27. septembra sem prosil, da bi lahko za en dan šel domov na naš župnijski praznik sv. Mihaela, ki je bil 29. septembra. Komandant je bil dober. Dal mi je pisno dovoljenje, da sem smel na enodnevni dopust z orožjem, puško". Med boji na t. i. goriški fronti je padlo 1.610 partizanov, od teh 157 nekdanjih italijanskih vojakov. Nemci pa so jih 3.336 tudi zajeli.
Tako je Nemčija že po nekaj dneh zasedla ozemlje Primorske. Še nadalje je tukaj pustila dotedanjo italijansko upravo. Območje med Alpami in Jadranom je bilo 15. oktobra 1943 oklicano za vojaško operacijsko cono Jadransko primorje, ki je obsegala t. i. Ljubljansko pokrajino, Primorsko, Furlanijo in Istro. Kot vrhovni komisar za Jadransko primorje je bil imenovan Friedrich Rainer iz Celovca, kot policijski načelnik in višji vodja SS pa nemški general slovenskega rodu Odilo Globočnik, sicer rojen v Trstu. Podrejene so mu bile vse italijanske policijske ustanove in enote, ki so jih ustanovili italijanski fašisti, kakor tudi kozaške enote, domobranci, četniki in srbski prostovoljski korpus. V nemških strateških načrtih je bilo to ozemlje strateško in politično izjemno pomembno, vendar zaradi političnih razlogov Hitler ni želel spreminjati italijanskih državnih meja. Kljub temu je bila Operacijska cona Jadransko primorje popolnoma ločena od novoustanovljene Mussolinijeve Italijanske socialne republike in pod popolnim nemškim
ož o» \ J	Sttvanan
Skain
bat Primor
Sabotin
Kavnica
Mavftr
Sl< obrije I
Trnovo
ff to^Tor!na
+ Sv, Danie SSh
Krt>rnb«rlc
Kalvarijo
lk0+A /Jgorica
60
*»*TaT»j‘evito
*;§ovitci
bo*'0 Sv florko
t IH
ST Pet«
Stan«bcz
P.OZ.
Vrtojbo
Volčja
Bukovica
Bilje
Voar sko
Mir«n
, GORIŠKA FRONTA' SCPTEHBR.A 19«
polo£aji enot NOV
premik bataljonov Primorskega odreda po 9. IX • -19G3 p-ozl sed ei Žtaba primorske operativne c one
ge krenili po cesti v Bazar o in takoj za mostom levo gor v hrib. Bilo nas je okrog 50 do 60. Proti jutru smo zasedli položaje na Sv. Otu in se vkopali. Jaz sem bil pomočnik mitraljezca, italijanskega
vil, da sem se vode napil, ker sem bil zelo žejen. Na drugi strani Vipave se nas je zbralo kakšnih 13, v glavnem Kraševcev. Bili smo vsi srečni, da smo ostali živi. Bili smo soglasni, da jo mahnemo na Kras,
vojaškim nadzorom.
Do konca spopadov na naših tleh pa je Primorce čakalo še več kot poldrugo leto trpljenja, bojev in strahot.
Renato Podbersičml.
Odilo Globočnik, nacist slovenskega rodu in SS bič na Primorskem
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 sta na Primorskem zavladali iskreno nav-dušenje in pričakovanje skorajšnje svobode. Na Goriškem so partizanske enote kontrolirale obsežno ozemlje, razen Gorice in
Tam so prejšnji dan ustrelili tri. Voda je tu bila plitva, do pasu. Mi smo podnevi srečno prišli čez. Prišli smo na Vrh, do Sv. Mihaela. Bila je že noč. Tam je pa že bila veza za partizane. Tam je bil kurir, ki je vozil na ta kraj čez ce-
pa ljudstvo nima dovolj poguma, da kaj takega izvede, naj justifika-cijo nad narodnimi izdajalci opravi najbližja vojaška edinica ali Narodna zaščita. Gledati je treba, da nam narodni izdajalci ne odmaknejo od oči in da se jih čimpreje likvidira". Partizanske enote so bile nepripravljene in preslabo vodene, tako da so nemški okupatorji, ki so zamenjali Italijane, kmalu krvavo zatrli odpor. V ta okvir spada tudi poskus partizanskega vodstva, da bi sredi septembra 1943 zadržali nemški prodor vzhodno od Gorice proti Vipavski dolini.
Začelo se je 11. septembra 1943, ko je okrog pet tisoč partizanskih borcev, organiziranih v devet bataljonov, krenilo proti Gorici in jo želelo zasesti. Po sporazumu, ki ga je ob kapitulaciji Italije partizanska vojska sklenila s poveljnikom italijanske divizije "Torino", z generalom Brunom Malagutijem, bi morale partizanske enote skupaj z divizijo "Torino" braniti Gorico pred Nemci. Italijanske enote so v sodelovanju s partizani v začetku tudi resnično nudile odpor ob nemškem napredovanju proti Gorici, zlasti na severnih pri-
Kratke
Revija Mladika / 42. Literarni natečaj 2013
1. Revija Mladika razpisuje XLII. nagradni literarni natečaj za izvirno, še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
2. Na razpolago so te denarne nagrade:
PROZA: prva nagrada 500 evrov, druga nagrada 300 evrov, tretja nagrada 250 evrov;
PESMI: prva nagrada 300 evrov, druga nagrada 150 evrov, tretja nagrada 100 evrov.
3. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov Mladika, ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. decembra 2013. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste in šifre lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika. com
4. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma Purič, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešernovem dnevu - na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2014. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
Rokopisov ne vračamo!
Zgodovinska pot Idrsko pri Kobaridu
Že nekaj let deluje nad Kobaridom Kobariška zgodovinska pot, ki jo obiskujejo mnogi turisti. Dne 6. septembra pa je bila med Kobaridom in Idrskim, s pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, odprta nova kulturno turistična pot. Uvod v odprtje so bile konec avgusta in v začetku septembra dobro obiskane delavnice glede čebelarjenja, sirarstva in predelave sadja s pasterizacijo jabolčnega soka. Na kulturni prireditvi ob odprtju zgodovinske poti je bila predstavljena razstava umetniških del dveh domačinov. Slike z motivi starega Idrskega je predstavil Toni Šavli, skulpture, narejene iz lesa, pa so bile delo Bertija Kurinčiča. Na osrednji kulturni prireditvi na sredi vasi je bilo nekaj nagovorov, sledila je igra Krčmarica Mirandolina, ki jo je predstavilo Mladinsko kulturno umetniško društvo Kobarid. Ob odprtju sta bila srečanje in pogostitev vseh vaščanov.
In kaj predstavlja Zgodovinska pot Idrsko? Že avgusta je bila narejena kolesarska steza v bližini Soče med Kobaridom in Idrskim. Ob kolesarski stezi, v sami vasi in ob poti med Idrskim in Sočo so postavljene številne informativne table, zraven njih pa lepe klopce. Table v sliki in besedi opisujejo glavne značilnosti zgodovine Idrskega: čebelarstvo, mlinarstvo, planinsko sirastvo, kulturno življenje vasi, delo na obširnih njivah, delo v senožetih, 1. in 2. svetovno vojno, potres itd. Idrsko je kot velika vas imelo največ zemljišč v Kobariški kotlini,
poleg tega še ogromno senožeti na vzhodnih bregovih Kolovrata in Matajurja. V zadnjih letih seje spet povečalo število različnih kulturnih prireditev v vasi.
Zgodovinsko pot je vsebinsko pripravil znani gostinec Boštjan Jazbec z ekipo mlajših ljubiteljev zgodovine in projekt je potekal preko Občine Kobarid. Kobariška je zadnja leta ob poletjih polna turističnih obiskovalcev in Zgodovinska pot Idrsko bo nova turistična ponudba občine pod Krnom in ob bregovih kristalno čiste Soče. / Peter Stres
Odprtje razstave v Štanjelu
Razstavišče Stolp na vratih Štanjel v sodelovanju s Knjižnico Logatec vabi v nedeljo, 22. septembra 2013, ob 16. uri na odprtje razstave z naslovom “Pomežik Andreju Žigonu” ob deseti obletnici njegove smrti in dvajsetletnici delovanja Razstavišča.
Kulturni program bo v viteški dvorani štanjelskega gradu, razstava pa v Stolpu na vratih.
Sveta maša za Andreja Žigona bo v Kobjeglavi v soboto, 21. 9. 2013, ob 19. uri, v Štanjelu pa v nedeljo, 22.9.2013, ob 9. uri. Razstava bo na ogled do 4. novembra 2013.
V nedeljo, 22. septembra, ob 16. uri, bo v viteški dvorani Štanjelskega gradu kulturni program; na vrsti bodo projekcija videospota Poletna, Čuki, nastop skupine literarnega društva Zeleni oblaki, Barbara Bezek Rot, Bojana Levinger, Marcel Štefančič in Branka Novak,
projekcija 41-minutnega dokumentarnega filma “Aleluja Andrej Žigon” Primoža Godine in seveda nagovori. O razstavi bo spregovoril Jožef Švagelj. Program bo povezovala Marija Švagelj. Dogodek in razstavo so pomagali ustvariti: Občina Komen, Občina Logatec, Grad Štanjel - Galerija in turizem, (Dušana Švagelj s. p.), Vina Kobal - www. vina-kobal. si, Agencija Jota -www. jota. si, Prijatelji, dobrotniki, sodelavci in učenci Andreja Žigona.
Zadnji predstavnik goriške plemiške družine
Umrl je grof Coronini
Iz Londona je prišla žalostna novica, da je tam v nedeljo, 15. septembra 2013, umrl grof Janez Krstnik (it. Giovanni Battista, nem. Johann Baptist) Coronini Cronberg. Bil je zadnji predstavnik po moški liniji šempe-trske veje rodbine Coronini. Grof Janez Krstnik, sin grofa Aleksandra (1898-1979) in njegove prve žene, grofice Terezije Normann	Ehrenfels
(1895-1978), se je rodil 20. julija 1936 v Trstu. Bil je mlajši brat grofice Julijane (Giuliana), rojene leta 1932 v Trstu, ki danes živi v Gorici, v ulici Alvia-no blizu univerze. Grofa Janeza Krstnika je 3. avgusta 1936 v šempetrski župnijski cerkvi krstil takratni župnik Alfonz Ber-buč. Po podatkih krstne knjige v Šempetru sta bila botra sorodnika, grof Peter Radolin in grofica Marijana (Marianna) Coronini, rojena Oppersdorff. Ta, po rodu iz Šlezije, je bila v Šempetru zelo priljubljena, domačini so jo imenovali "stara grofica". Za kraj je krst mladega grofa predstavljal pravi spektakel, saj so Coroniniji pogostili vse krajane Šempetra. Rodbina Coronini izhaja iz kraja Berbenno pri Bergamu v Lombardiji. Najverjetneje so langobardskega izvora. V listinah Kapiteljskega arhiva v Bergamu se prvi omenja neki Johannes de Locadello. Kasneje, sredi 15. stoletja, je javni notar v Bergamu, Alexius de Locatellis, sicer tudi sodnik in kraljevski poslanec, prevzel naslov "Corona". Od tod ime rodbine Coronini. Konec 15. stoletja so se naselili v Furlaniji in na Goriškem. Grofje Coronini so predstavljali tipične predstavnike goriškega deželnega plemstva, neomajno vdanega habsburškemu cesarju in katoliški veri. Ljudje na Goriškem so jih spoštovali in cenili.
Danes si težko predstavljamo Šempeter pri Gorici brez omembe rodbine Coronini. Celo sedež občine Šempeter-Vrtojba se nahaja v obnovlje-
nem osrednjem delu graščine te nekdaj mogočne goriške plemiške rodbine. Začetnik šem-petrske veje rodbine Coronini Cronberg je bil Aleksij (umrl 1679), ki ga je habsburški cesar Ferdinand III. leta 1656 prištel med nemške barone z nazivom
Foto: Stanislav Črvič
"von Oelberg" (di Monte Oli-veto). Kasneje so Coroniniji oz. njihova šempetrska veja opravljali pomembne tako državne kot deželne funkcije. Rodbina je zaslovela z Ivanom Krstnikom (Johann Baptist) Ferdinandom Aleksijem (1794-1880), ki se je odlikoval v avstrijski vojski in državni upravi. Med drugim je bil dvanajst let tudi vzgojitelj mladoletnega Franca Jožefa, poznejšega avstrijskega cesarja. Na šempetrskem pokopališču je dal grof leta 1856 sezidati kapelico, ki jo je tedanji šempetrski dekan in grofov prijatelj Frančišek Ksaverij Mercina posvetil sv. Janezu Krstniku, grofovemu zavetniku. V kapelici je bila družinska grobnica Coroninijevih. Prva leta po do-
graditvi so imeli v njej občasno mašo, obvezno na god sv. Janeza Krstnika (24. junij). Kapelica je bila v bojih med prvo svetovno vojno porušena, toda grobnica pod njo je ostala dokaj nepoškodovana.
Tudi njegov sin Franc Coronini (1833-1901) je delil očetove darove, izkazal se je v deželni in državni politiki, med drugim je bil tudi dolgoletni šempetrski župan.
V župnijski cerkvi sv. Petra je bil za grofa in njegovo rodbino rezerviran poseben prostor nad zakristijo. Coroninijeva graščina	s
parkom za cerkvijo	v
Šempetru je bila precej uničena zaradi soške fronte, po vojni so jo sicer želeli precej ambiciozno obnoviti po načrtih arhitekta Maxa Fabianija. To so storili v letih 1927/30. Vendar so se ob tem tako zadolžili, da so jo morali leta 1930 prodati, kupec pa je bila italijanska vojska, ki je v graščini uredila sedež zavoda za otroke padlih italijanskih letalcev (Istituto Mad-dalena). Gojenci so živeli v novi stavbi ob graščini, kjer je danes stara šempetrska bolnišnica. Rodbina Coronini se je zato preselila na staro družinsko posest v Furlanijo. Tam so živeli do leta 1934, ko so se ponovno vrnili v Šempeter, le da takrat ne v svojo nekdanjo graščino za cerkvijo, ampak na pobočje hriba sv. Marka nad Šempetrom, v vilo Tusculanum na Mafejšču. To je rodbina pridobila že v drugi polovici 19. sto-
letja od plemiške rodbine De Maffei. V prvi svetovni vojni je bila tudi ta vila porušena in potem obnovljena med bivanjem družine Coronini v Furlaniji, za obnovo je prispevala predvsem grofica Terezija, sicer madžarskega rodu iz Slavonije. Na Mafajšču so živeli do septembra 1947 oz. do razmejitve med Jugoslavijo in Italijo, ko so se tudi zaradi groženj nekaterih krajevnih prenapetežev odselili v Italijo. Grofica Terezija Coronini je skupaj z otrokoma Janezom Krstnikom in Julijano najprej živela v Me-ranu na Tirolskem, nato v Kr-minu, leta 1956 pa so v Gorici kupili vilo s parkom, kjer še danes živi grofica Julijana.
Leta 1973 se je grof Janez Krstnik Coronini Cronberg začasno preselil v London, leta 1979 pa se je tam tudi za stalno naselil. Preživljal se je kot geofizik in veliko potoval po svetu, saj je delal za različne naftne družbe. Leta 1989 je v Londonu ustanovil podjetje Count-geophysics, ki se ukvarja z raziskovanjem zemeljskega površja v povezavi s črpanjem nafte. Leta 1977 se je poročil z bavarsko grofico Angeliko von Schuckmann, rojeno leta 1941 v Berlinu. Imata dve hčerki, obe rojeni v Londonu: Sofia, rojena 1978, in Aleksandra Marija (Alexia Maria), rojena 1979.
Zanimivo je, da je družinski pogovorni jezik ostala nemščina, tudi v Londonu. V tem jeziku sta se najraje pogovarjala tudi grof Janez Krstnik in sestra Julijana med njegovimi obiski v Gorici. Zlasti v zadnjih desetih letih sta začela pogosteje prihajati tudi v Šempeter, kjer sta preživela del mladosti. Na kraj in krajane je imel grof Coronini izredno lepe spomine, polne svobode in mladostniške razposajenosti. Tudi starejši Šempetrci se radi spominjajo "grofa Ivana", kot so ga imenovali.
Po ustanovitvi nove občine Šempeter-Vrtojba leta 1998 so očitno nastopili boljši časi tudi glede odnosa do nekdanjih šempetrskih plemičev.
Pokojni grof Coronini je želel biti pokopan v Šempetru, o pogrebu bomo še poročali.
Renato Podhersič ml.
Coroninijev dvorec, Šempeter pri Gorici
Plemiška rodbina Coronini von Cronberg iz Šempetra
Občina Šempeter-Vrtojba, Goriški muzej in Društvo žena in deklet Šempeter so v Coroninijevem dvorcu uresničili že dolgo načrtovan projekt in na ogled postavili stalno razstavo o šempetrski rodbini Coronini von Cronberg. Njen dom je bil namreč vse od svoje izgradnje v 17. stol. do prodaje v tridesetih letih 20. stol. šempetrski dvorec, ki je danes sedež Občine. Osrednji del dvorca so med letoma 2005, ko ga je kupila Občina, in 2009 obnovili ter veži, reprezentančnemu stopnišču in slavnostni dvorani poskusili vrniti podobo iz časa okoli leta 1930. V njem so urejeni prostori občinske uprave in občinskega sveta, v prvem nadstropju pa je prostor namenjen tudi za stalno razstavo o šempetrski rodbini Coronini von Cronberg. Razstavo je pripravila Katarina
Brešan v sodelovanju s sodelavci Goriškega muzeja in Društva žena in deklet Šempeter, gradivo, ki ga je izbrala in predstavila, pa je iz zbirk Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, Državnega arhiva Gorica (Archivio di Stato di Gorizia), Pokrajinskega arhiva Gorica (Archivio Storico Pro-vinicale di Gorizia), Pokrajinskega muzeja Gorica (Musei Provin-
ciali di Gorizia), nekaj eksponatov pa je last Društva žena in deklet Šempeter.
Razstava opisuje zgodovino rodbine Coronini s posebnim poudarkom na dveh osebnostih, cesarskem vzgojitelju Janezu Krstniku Coroniniju (1794-1880) in njegovem sinu, šempetrskem županu Francu Karlu (1833-1901). Opisana je tudi zgodovina šempetrskega dvorca in nekaterih drugih vil, ki so jih imeli v lasti. Poudarek pa je še na zemljiških posestih rodbine v Šempetru ter okoliških naseljih. V vitrinah so razstavljeni nekateri predmeti in oblačila, ki so jih zbrale članice Društva žena in deklet Šempeter, ter
Grofica Marianne von Oppersdorf s sinom Aleksejem Coroninijem pred glavnim vhodom v šempetrski dvorec, leta 1901. Na fotografiji je stopnišče, Id so ga po prvi svetovni vojni nadomestili z ložo.
repliki oblek župana Franca Co-roninija in njegove žene Selme Cristalnigg. Poleg tega so na
ogled še fotografije družinskih članov in dvorca, reprodukcije zemljevidov z zemljišči, faksimili dokumentov o vodenju posestva, dokumenti ter načrti za obnovo po 1. svetovni vojni. Rodbina Coronini se je pred koncem 15. ali v začetku 16. stol. preselila v Gorico iz okolice Bergama. Šempetrsko vejo naj bi začel Aleksej Coronini (1580-1679), ki je bil leta 1656 povišan v barona von Oelberg. Grofovski naziv von Cronberg je rodbina dobila leta 1687. Do 1. svetovne vojne so imeli v lasti obširno posestvo. Leta 1930 so dvorec prodali italijanskemu vojnemu letalstvu in se preselili v bližnji dvorec Mafejšče, od koder so se leta 1947 preselili v Gorico, v novejšo vilo, ki je še danes last družine.
Razstavo so odprli v četrtek, 12. septembra 2013, in bo na ogled vsak delavnik od 8. do 16. ure oz. po dogovoru.
Kratke
Komu še zaupati v Sloveniji?
Prvi “ponedeljkov večer" nove kulturne sezone Društva slovenskih izobražencev bo v ponedeljek, 23. septembra, ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3 v Trstu.
Večer bo potekal v sozvočju s 5. Socialnim tednom, ki se tistega dne začenja v matični Sloveniji na pobudo Socialne akademije. Do 28. septembra se bo zvrstilo več kot 50 dogodkov v priredbi številnih društev, ustanov, župnij, skupin in organizacij po vsej državi. Letos so Socialnemu tednu določili geslo Zakaj še za-upaš? Rdeča nit pobud bo razmišljanje o vlogi civilne družbe pri krepitvi družbene pravičnosti.
Zaradi vsestranske krize v Sloveniji, spričo razočaranja, nezadovoljstva, nezaupanja in zagrenjenosti, ki so zajeli široke plasti prebivalstva, in pa zaradi dogodkov, ki so nam v zamejstvu včasih kar težko razumljivi, je bil za ponedeljkov večer določen naslov Komu še zaupati v Sloveniji?
Na srečanju v Trstu bosta spregovorila novi direktor Zavod a za oživitev civilne družbe dr. Mitja Štular in Jože Možina, ki je tudi na Tržaškem in Goriškem dobro znan kot časnikar in zgodovinar. Med nami bosta tako dva izmed pobudnikov in vodilnih predstavnikov Civilne družbe za pravično Slovenijo. To je nova povezava, ki se ji je pridružilo več kot 40 civilnodružbenih organizacij in je nastopila v javnosti s posebno deklaracijo ter z velikim zborovanjem 27. junija v Unionski dvorani v Ljubljani. Na tiskovni konferenci 12. julija pa je predstavila 18 zahtev in predlogov, da bi se v Sloveniji izboljšale razmere, ki so po mnenju Civilne družbe za pravično Slovenijo naravnost dramatične.
Praznično v Lonjerju
Pri lonjerski kapelici Žalostne Matere Božje je bila v nedeljo, 15. septembra, vsakoletna maša, ki jo je daroval zakramentinec pater Rafko Ropret clevelandski rojak, sedaj sožupnik za Slovence na Katinari. Tudi letos je za petje poskrbel mladinski zbor Tončka Čok iz Lonjerja. Skupina
mladih pod vodstvom Manuela Purgerja si že več let zelo aktivno in kakovostno prizadeva za ohranjanje in razvoj pevske tradicije, ne samo posvetne, ljudske in umetne, ampak tudi svetne, na tem zahtevnem robu tržaškega mesta.
Mestna redarja sta skrbela, da je zbor ob petju lahko občasno zasedal ozko, a vse bolj prometno cesto skozi vas. Mlade pevke in pevci so tudi poskrbeli za ureditev prostora in prijetno vzdušje na srečanju v društvenih prostorih. Zbor bo zapel tudi v petek, 21. septembra, ob 18. uri na trgu Venezia v Trstu na Slofestu.
BBS 0 Mladih Primorcih v posebnih bataljonih
"Ohranila nas je slovenska trma, saj smo bili vsem v napoto"
V veliki dvorani Narodnega doma, ki je bila pretesna za številne navzoče, so v petek obudili spomin na pozabljene dogodke izpred sedemdesetih let, na prisilno vključevanje mladih Primorcev v posebne bataljone. Na večeru, ki ga je priredil pokrajinski odbor Vsedržavnega združenja partizanov Italije, so spregovorili trije govorniki, in sicer pokrajinska predsednica Stanka Hrovatin, zgodovinarka Marina Rossi in pesnik in akademik Ciril Zlobec.
Prebrali so tudi pisno sporočilo zgodovinarke Sare Peri-ni, ki je svojo diplomsko nalogo razširila v knjigo Posebni bataljoni 1940-1945. Prireditve so se udeležili generalna konzulka RS Eliška Kersnič Žmavc, poslanka Tamara Blažina in predstavniki borčevskih združenj.
Mlade slovenske in hrvaške fante iz Julijske krajine, sposobne za orožje, je fašistična oblast vključila v posebne bataljone in odvedla v daljne kraje, ker jih je imela za nezanesljive in jim je pozneje hotela preprečiti vključitev v prekomorske brigade. V izgnanstvu so si fantje blažili trpljenje s petjem. Tako je za uvod Mešani pevski zbor Rdeča zvezda pod vodstvom Rada Miliča zapel trilogijo Aleksandra Vodopivca Mati, življenje, dolžnost. Pokrajinska predsednica VZPI -ANPI Stanka Hrovatin je spregovorila o šestnajstletnih fantih, ki so bili oropani maternega jezika, temeljnega kamna nacionalne identitete, in se navezala na čas, ki ga danes živimo. Poudarila je, da je danes demokracija v krizi, in za konec prebrala verze Kocbekove pesmi Pentagram. Sara Perini jev svojo zgodovinsko noto strnila ključne točke posebnih bataljonov. Dne 16. avgusta 1940 je Buffarini izdal odlok, naj
se vsi slovenski in hrvaški vojaki na Primorskem odpeljejo v Posebne bataljone in se zaposlijo
kot delavci oz. nekvalificirana delovna sila. To je veljalo za fante letnika 1924,1925 in 1926, da se ne bi priključili k partizanom. Pozneje so vključili Posebne bataljone v sedmo ameriško brigado, nato so jih s Sardinije premestili na Korziko, od tam pa v Marseille, v južni Franciji. Razmere vojakov so se malce izboljšale, a kljub temu jim niso
pustili, da bi se vrnili domov. To je prvim vojakom uspelo šele šest mesecev po končani vojni.
Po Marini Rossi, ki se je osredotočila na knjigo Sare Perini, saj je to edina dvojezična monografija, v kateri lahko Italijani spoznajo dolgo let zabrisane zgodovinske dogodke, je spregovoril še Ciril Zlobec o svojih izkušnjah. "Bili smo neke vrste kavbojska organizacija mladih, ki nismo sploh vedeli, zakaj smo tam. Za nas je, kdorkoli je govoril italijansko, bil
fašist". O tem, zakaj se je slovenski narod ohranil, je podal osebno interpretacijo: "Ohranila nas je čisto preprosta slovenska trma, saj smo bili vsem v napoto. Prezirali so nas, nas sramotili in poniževali, zato smo gojili v sebi polemično-etično nasprotovanje. Zvesti smo bili svojemu narodu in jeziku". Sam je študiral v koprskem semenišču in je skrivaj pisal pesmi in urejal literarno revijo. Hotel je napisati slovensko Božansko komedijo in je objavljal zgodovino Slovencev v terci-nah v nadaljevanju, pisal je o trpljenju Primorcev pod fašizmom. Pripovedoval je še o Vojku Premrlu, sramotenju pri sv. Justu in o protifašistični vzgoji-
Matija Kralj, ki je povezoval dvojezično prireditev, je ob koncu spomnil, da bo od 23. do 27. septembra, od 17. do 19. ure v mali dvorani Narodnega doma razstava o posebnih bataljonih, ki jo je postavilo VZPI - ANPI v sodelovanju s Knjižnico Pinko Tomažič in tovariši in z Zgodovinskim odsekom NŠK.
Metka Šinigoj
Foto Cvelbar
V Marijinem svetišču na Vejni se je v nedeljo, 8. septembra, končala tridnevna kolesarska tura sodelavcev Radia Ognišče v naši deželi, ki je potekala pod geslom Od Marije k Mariji, in o kateri je naš tednik podrobneje poročal v prejšnji številki. Kot prikazuje fotografski posnetek, se je na Vejni zbralo več kot 600 prijateljev slovenske radijske postaje. Bil je pravi praznik, ki ga je v svetišču oplemenitilo petje Marijinih slovenskih ljudskih pesmi. Sv. mašo je ob somaševanju daroval upokojeni nadškof Alojz Uran, v imenu Radia Ognjišče je spregovoril glavni in odgovorni urednik radia, msgr. Franci Trstenjak.
Foto Kroma
Predvečer Vilenice v Muzeju Sartorio
Florjan Lipuš: "Z jezikom smo ali nismo"
V to misel se zgošča narodnostna etika Florjana Li-puša, slovenskega koroškega pisatelja, pesnika, esejista, predstavnika modernizma, ki je s svojim delom zaznamoval koroško literarno stvarnost od 60. let prejšnjega stoletja dalje. Lipuševa književnost je snovno in slogovno raznovrstna, v njenem vsebinskem jedru je sloven-sko-koroški problem, prežet s pojavom raznarodovanja. Letošnja Vilenica se je poglobila ravno v Lipušev opus, v Trst pa je koroški pisatelj prišel v torek, 10. septembra, na povabilo Slovenskega kluba in ŽSKD, ki sta v sodelovanju s Skupino-Gruppo 85 v konferenčni dvorani Muzeja Sartorio priredila predvečer vile-niškega festivala. Tržaški dogodek se je z osrednjim kraškim festivalom vsebinsko dopolnjeval. Kot je pojasnila povezovalka večera Veronika Brecelj, je Vilenica tokrat posvečena 'navdihu meja', "nocojšnje srečanje pa želi spregovoriti o pomenu, ki ga jezik ima v obmejnem prostoru". Tržaškemu okolju so namreč meja, večetnična danost in
sobivanje različnih jezikovnih kultur zapisani v dednem izročilu, s čimer se v določeni meri približuje razmeram na avstrijskem Koroškem. Tudi zato je Lipušev moto 'Z jezikom smo ali nismo' še kako soroden naši nuji po ohranitvi identitete.
Obmejni prostor nosi v sebi veliko prednosti, skriva pa ravno toliko pasti, od katerih je asimilacija ena najbolj krutih. O tem razmišlja tudi Lipušev kolega Marko Sosič v svojem zadnjem romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Drug ob drugem sta pisatelja v Muzeju Sartorio še prej kot o svojem delu spregovorila o sebi, o njuni vraščenosti v mozaik obmejnega pasu: sicer vsak svojega. Florjan Lipuš se je rodil leta 1937 v Lobniku pri Železni Kapli. Leta
1946 je začel obiskovati osnovno šolo v Lepeni. Na Plešivcu je obiskoval humanistično gim-nazijo-škofijski internat. Leta 1958 je maturiral in nato je 4 leta študiral bogoslovje v Celovcu, a je študij prekinil. Po prekinitvi študija leta 1962 je opravljal različne poklice: od pisarja, poštnega uradnika, do zavarovalničarja. Leta 1966 je končal študij na pedagoški akademiji v Celovcu in istega leta
postal osnovnošolski učitelj. Poučeval je v Remšeniku, Lepeni in po letu 1985 v Šentlipšu. Od leta 1960 naprej je bil soustanovitelj in glavni urednik osrednje slovenske koroške revije Mladje, v kateri so avtorji obravnavali literaturo, umetnost in družbena vprašanja. Florjan Lipuš se je s pi-
sateljevanjem ukvarjal že v času gimnazije. Takrat je bil urednik slovenskega lista Kres, katerega pomen je presegal njegovo vsebinsko razsežnost. Kot je sam avtor pojasnil, je bila ta revija odgovor na zapostavljen položaj, ki ga je slovenski jezik imel v škofijskem internatu. "Kljub temu da je na 240 dijakov bila četrtina Slovencev, slovenščina ni obstajala. Zato smo slovenski dijaki sklenili, da bomo za našo materinščino sami poskrbeli", je dejal avtor in zaupal, da je v njegovem življenju marsikaj prišlo v zamudi, "glede jezika pa sem takoj razumel, da je sam na sebi vrednota. Za jezik smo se morali boriti. Jezik je bistvo naroda. Z jezikom smo ali nismo". Jezik navsezadnje učloveči človeka: kot je bilo poudarjeno v utemeljitvi Prešernove nagrade, ki jo je Lipuš prejel leta 2004, se avtor 'demonstrativno opredeljuje' za slovenski jezik bodisi v njegovi arhaično koroško narečni bodisi v literarno sodobni obliki. Luci-
den dokaz te vzajemnosti je njegov najpomembnejši roman Zmote dijaka Tjaža, ki je 1972 izšel pri mariborski založbi Obzorja. Roman, ki ga je pred nekaj leti v italijanščino prevedel Miha Obit, opisuje intimno čustveno in duhovno krizo mladega Tjaža v utesnjenem, idejno in nacionalno razdvojenem okolju. Po besedah Veronike Brecelj je to delo, ki se sprva težko dokoplje do bralca, nato pa ga docela osvoji, pomenilo za koroško književnost preboj bodisi s slogovnega bodisi z vsebinskega vidika. V ospredju je vselej koroško vprašanje, ki je v primežu trajnih asimilacijskih silnic. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bilo na Koroškem sto tisoč Slovencev, danes jih je le peščica. Ali je zato vse izgubljeno? Po mnenju pisatelja ne, saj, če je že res, da številčno manjšina pada, raste njen vsestranski kakovostni nivo. Pozitiven odnos do svojega jezika se nenehno vzporeja s pravšnjim razmerjem do lastnih korenin. Skrahiranje te vzporednosti sestavlja idejno zaslombo romana Marka Sosiča, v katerem se junak Ivan Slokar težavno sooča s svojo družinsko preteklostjo. Avtor zgodbe pa v odraslih letih stvarno presoja dediščino, ki ga je v našem obmejnem prostoru zapustila druga svetovna vojna. Sosičevo otroško obdobje je zaznamovalo nezau-
panje, ki ga je opensko avtohtono okolje imelo do istrskih beguncev. Ti so s svojo množično naselitvijo tudi na Opčinah zarezali v etnično sliko dotedanjega Krasa. Obe narodni skupnosti je delil zid, slovenske in italijanske srednješolce pa zaprta vrata: prisotnost drugega so potrjevale zgolj sence, obrise katerih je bilo mogoče le medlo zaznati skozi ključavnico. Če je nekoč kot otrok zbegano doživljal tako situacijo, se danes kot odrasel človek zavestno drži prepričanja, da je slovenščina bistvo njegovega življenja, italijanščina pa jezik okolja, v katerem živi. K sprav-nejšemu odnosu do takratnega razdiralnega obdobja je prispevalo razumevanje tako mučnega vojnega in povojnega obdobja, ki je ljudi dejansko preobličilo. Danes Sosič zavzeto zatrjuje, da sta obe mestni komponenti itak tako majhni, da bi bilo res narobe, ko ne bi dihali skupaj. Dvojezični večer v Muzeju Sartorio so bogatili še glasbeni inter-mezzi pianistke Jane Zupančič in flavtistke Lucie Jankovski. Avtorja sta nato prebrala odlomek iz svojih del. Prevajalec Peter Senica je prisotnim prebral odlomek iz dela Trieste sottosopra Maura Covacicha, ki se je zadnji trenutek zaradi zdravstvenih težav odpovedal sodelovanju na literarnem srečanju.
IG
NOVI
Javno srečanje tržaškega občinskega odbora
PROSEK
Prozornost delovanja in dialog temelj sedanje uprave
Foto IG
Aktivno soočenje med tržaško občino in njenimi uradi ter občani je bilo od vsega začetka Cosolinijevega mandata prioriteta nove uprave. Poleg poštenosti tovrstnega razmerja v vidiku t. i. transparentnosti gre podčrtati še eno lastnost, ki je glede na tako kočljiv položaj javnih financ vse prej kot zanemarljiv: varčevanje. To je bilo uvodno razmišljanje tržaške podžupanje Fabiane Martini na javnem srečanju, ki ga je v imenu uprave s kolegi An-dreom Daprettom, Eleno Marchigiani in Antonello Grim imela v proseškem kulturnem domu v četrtek,
12. septembra. Fabianijeva je dejala, da uprava nadaljuje niz srečanj z občani, da bi jih na 'njihovem domu' neposredno seznanila z različnimi novostmi upravnega značaja, podala obračun opravljenega delovanja in napovedala prihodnje izzive: predvsem pa je podčrtala dejstvo, da so tovrstni javni sestanki pomembni zato, ker se na njih zgoščajo predlogi prebivalcev, katerim občina z zanimanjem prisluhne. Dialog in ovrednotenje ozemlja sestavljata idejno podlago delovanja sedanje Cosolinijeve ekipe. Sodelovalni odnos občanov pri upravljanju občine odgovarja potrebam časa po čim bolj učinkovitem in finančno donosnem spektru posegov na območju. Podžupanja je toplo povabila prisotne, naj se pri tem poslužujejo spleta in socialnih omrežij (Tvvitterja in Facebooka), po katerih lahko -denimo - takoj obvestijo pristojne o morebitnih cestnih okvarah in podobno. Fabianijeva se je zahvalila posameznim rajonskim svetom za delo, ki ga opravljajo, in napovedala obnovitev pravilnika na relaciji občina-rajonski sveti, da bi le-ti imeli večjo težo pri upravljanju občinskega področja. Predstavnica tržaške občine je glede na prozornost delovanja uprave spomnila prisotne, da lahko neposredno spremljajo seje občinskega sveta v živo po spletnem streemingu, vsi dokumenti bodisi občinskega sveta bodisi uprave pa so prav tako dostopni na spletu.
V kislo jabolko finančnega položaja javnih uprav je nato ugriznil odbornik za javna dela Andrea Dapretto, ki je poudaril, da pakt stabilnosti rimske vlade je močno pogojeval udejanjanje javnih del, ki jih je občinska uprava župana Cosolinija načrtovala ob nastopu svojega mandata.
"Vlada pa se prepričuje, da sprostitev finančnih sredstev in posledični pretok denarja lahko pozitivno učinkujeta na vsestransko gospodarsko kolesje", je dejal in postregel z nezanemarljivim podatkom glede razpoložljivih sredstev, ki jih je programski načrt za triletje 2012-2014 evidentiral v višini 91 milijonov evrov, načrt za razdobje 2013-2015 pa v 39 milijonih evrov. Preden so izvajanje odbornika prekinila vprašanja prisotnih, ki so pozornost povsem upravičeno usmerili v potrebe zahod-nokraškega občinskega območja, je Dapretto nanizal vrsto 'dosegljivih' želja, ki jih občina namerava izpeljati oziroma jih je že. Tudi z njegovega zornega kota je čim večja vpetost in soudeležba občanov pri negovanju občinskega področja pozitivna poteza. Zlasti glede vzdrževanja nekaterih skupnih občinskih zelenih površin. Nov pravilnik bo namreč omogočal zasebnikom, združenjem in drugim družbenim dejavnikom neposredno vzdrževanje zelenic, kar bo gotovo zajezilo naraščajoče vandalske posege. Dapretto je omenil, da bodo gozd Bazzoni na kraški planoti poimenovali po nedavno preminuli znanstvenici Margher-
iti Hack in tamkajšnje področje uredili v tematski znanstveni park. Posebno poglavje je namenil prekvalifikaciji oziroma nujnim popravilom nekaterih mestnih parkov, npr. v ul. Edera, v ul. Sv. Mihaela, na Vrdelski cesti in na Trgu Hortis. Popravili bodo nabrežne robove kanala na
I
Rusem mostu, poenotili pa slog urbanih oprem; v predmestnih predelih bo občina namestila opore za parkiranje koles, dosledno bo postavljala napise o prepovedi kajenja na igriščih za otroke. Jeseni bo stekel postopek, s katerim bo občina zadolžila podjetje, ki bo prekvalificiralo kamnolom Faccanoni v vidiku naravnega ovrednotenja: področje je za tržaško ozemlje namreč živa rana, ki jo je "mogoče celo videti iz Lignana oziroma Pirana" - je dejal Dapretto. Na podlagi čezmejnega evropskega projekta Carso-Kras bodo ovrednotili kraško vodovodno arhitekturo. Še kako pomemben je za odbornika načrt o t. i. socialnih vrtovih: gre dejansko za zapuščene površine tudi v neposredni bližini mesta, ki jih občina po skromnem vzdrževalnem posegu odmeri občanom za obdelovanje vrtnin. To zamisel, ki je drugod po Evropi že utečena praksa, so poskusno že izvedli na zelenih površinah na ul. Cumano, ul. Navali in Istrski cesti: v kratkem bodo podobno storili tudi na Opčinah. Občinstvo pa je kot najbolj občuten problem kraškega področja uvrstilo skrb za šolska poslopja. Oglasil se je Bazovčan, ki je odbornika vprašal za pojas-
nilo glede hude strukturne poškodbe tamkajšnjega vrtca: ta se že itak nahaja v montažni strukturi. Dapretto je problem bazovskega poslopja uvrstil v splošno zanemarjeno stanje vseh ostalih šolskih struktur na občinskem področju. "Občina ne razpolaga s primernimi denarnimi sredstvi, da bi lahko na pravšen način skrbela za vsa šolska poslopja. To je problem, s katerim se je površno ukvarjala prejšnja uprava, ki je tudi zaradi političnih računic usmerjala sredstva drugam. Sedanja uprava se mora zato ravnati na podlagi prioritet". Posebno občutena so na Proseku nerešena vprašanja v zvezi s pogrebi. Problem je nastal na začetku leta, ko so se ne glede na sprejet sklep pristojnih organov pokopi pokojnih, ki so živeli v zaselkih sicer zgoniške občine, ki pa vsekakor geografsko in kulturno pripadajo Proseku, opravljali na zgoniškem pokopališču. Težave so tudi v škofijski razmejitvi kraškega področja, saj sodi npr. Zgonik v goriško nadškofijo, Prosek pa v tržaško škofijo. Na javnem srečanju so domačini pre-dočili tudi birokratske težave pri vzdrževanju paštnov pod kraškim robom: pristojna odbornica Marchigiani je pristavila, da je problem uvrščen v nov prostorski načrt, katerega priprava ravno poteka. Jasno pa je povedala, da se strinja z načelom, po katerem je kmetijska dejavnost najboljši porok za negovanje območja. Beseda je tekla tudi o zapletenem odnosu med občino in predstavniki skupne lastnine, o hvalevrednih prostovoljnih pobudah in dejavnostih nekaterih občanov, zlasti upokojencev, ki po svojih močeh že vzdržujejo nekatere kraške predele, in o dvojezičnih napisih, ki jih bo občina še naprej postavljala na občinskem področju, sicer kjer je to zakonsko predvideno. Kaj ko bi dvojezični napis namestili tudi na Piščancih, je vprašal deželni svetnik, domačin Stefano Ukmar. Odbornik je dejal, da ni povsem jasno, ali območje Piščancev sodi v zaščitni zakon in je zato lahko deležno vidne dvojezičnosti. Ukmar je nato pristavil, da se določba lahko tolmači tudi v ekstenzivni obliki. Odbornik je bil vidno v zadregi namreč zato, ker je vedel, da je občinstvo istega mnenja kot Ukmar.
IG
Noč raziskovalcev v Trstu
Trieste next in raziskovalne delavnice Slori: izvedba 2013
Kot	pomembno
znanstveno središče se Trst vključuje v različne pobude, ki promovirajo raziskovalno dejavnost in poudarjajo njen pomen za kakovosten razvoj družbe. Septembra bosta v tržaškem mestu potekala dva pomembna znanstvenoraziskovalna dogodka: Noč raziskovalcev in Trieste next.
Noč raziskovalcev oziroma The researchers’ Night je vseevropska pobuda, ki od leta 2005 poteka četrti petek v septembru. Znanstveni in raziskovalni inštituti, muzeji, laboratoriji in akademske ustanove prirejajo zanimive in zabavne dogodke, s katerimi želijo javnosti in še posebej mladim ponuditi možnost srečanja z raziskovalci in seznanjanja z raziskovalno dejavnostjo. Letos so univerze in nekatere strokovne ustanove iz Trsta, Vid-
ma, Benetk, Padove in Verone oblikovale meddeželni projekt NEAR - North East Researcher's Night, ki bo potekal v petek, 27. septembra. Tržaška univerza je v sodelovanju z raziskovalnimi in strokovnimi ustanovami sestavila zelo pester program srečanj, predstavitev, izobraževalnih tečajev, razstav, delavnic in iger, ki se bodo zvrstili na Trgu Unita' od 8. do 23. ure (glej: www. near-nottedeiricercatori. it).
Trieste next oziroma Evropski salon inovacije in znanstvenega raziskovanja prirejajo tržaška občina, Univerza v Trstu in Nordesteuropa Editore v sodelovanju s krajevnimi raziskovalnimi in izobraževalnimi inštituti. Namen projekta je promovirati razpravo o ključnih raziskovalnih in razvojnih temah skozi posvete, lectio magistralis uglednih gostov in zabavne trenutke.
Pobuda je nastala v povezavi z Expo 2015 in v podporo kandidaturi Benetk in italijanskega severovzhodnega prostora za naziv evropske prestolnice kulture 2019. Letošnja druga izvedba Trieste next bo potekala od 27. do 29. septembra in nosi naslov Water WISE, s katerim želijo pobudniki opozoriti na vprašanje vode in podčrtati njen pomen za človeštvo in ekonomijo (glej: www. tri-estenext. it).
Septembrskim promocijskim raziskovalnim aktivnostim se je Slovenski raziskovalni inštitut SLORI pridružil že leta 2006. Ena izmed pobud, ki jih SLORI prireja ob tej priložnosti, so raziskovalne delavnice za srednješolce. Cilj tovrstnih delavnic je promocija raziskovalne dejavnosti med mlajšo generacijo in temelji na konkretni raziskovalni izkušnji. Učenci pod mentorstvom raziskovalke Norine Bogateč izpeljejo krajšo raziskovalno nal-
ogo in se v delavnicah seznanijo s potekom in metodami empiričnega raziskovalnega dela, ki ga v našem primeru predstavlja anketna raziskava. Posebnost raziskovalnih delavnic je skupinsko delo, na katerem se razvija raziskovalni projekt. O izsledkih in ugotovitvah raziskave dijaki spregovorijo na sklepni predstavitvi, ki je namenjena vsem na šoli. Raziskovalne delavnice potekajo na srednjih šolah na Tržaškem, Goriškem in v Špetru. Letos je na vrsti srednja šola I. stopnje v Gorici. Delavnice se bodo vrstile od 16. do 20. septembra med jutranjimi učnimi urami. Raziskovalno ekipo bo sestavljala skupina tretješolcev. Tudi z letošnjo izvedbo raziskovalnih delavnic želi SLORI sodelovati pri omenjenih znanstvenoraziskovalnih dogodkih. Prispevek inštituta bo dvojni: učenci bodo izvedli anketno raziskavo o vodi kot dragocenem viru življenja in izsledke raziskovalnega dela javno predstavili v petek, 27. septembra, v okviru meddeželnega projekta NEAR -North East Researcher's Night v Trstu.
Obvestila
Društvo slovenskih izobražencev vabi v ponedeljek, 23. septembra, v Peterlinovo dvorano v ul. Donizetti 3 v Trstu, kjer bo prvi ponedeljkov večer nove kulturne sezone. V sozvočju s 5. Socialnim tednom, ki se na pobudo Socialne akademije začenja v matični Sloveniji, bo naslov srečanja Komu še zaupati v Sloveniji? Nastopila bosta dva vodilna predstavnika Civilne družbe za pravično Slovenijo, javna delavca Mitja Štular in Jože Možina. Začetek ob 20.30. Vincencijeva konferenca vabi člane, prijatelje in prostovoljce sorodnih ustanov na srečanje ob prazniku sv. Vincencija, v petek 27.9.2013, pri Šolskih sestrah, ul. Delle Doccie 34: ob 16. uri sv. maša, nato skupno premišljevanje, ki ga bo vodil g. nadškof A. Uran, o besedah:
Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Romanje v Medjugorje od 4. do
vključno 7. oktobra letos. Potovanje z udobnim avtobusom, udeležba pri bogoslužjih. Za slovenske in italijanske potnike zadostuje veljavna osebna izkaznica. Vpis pri g. Darkotu za Goriško, tel. 0481 32121 in 3703201305, pri g. Jožetu Markuži za Tržaško, tel. 040 229166, in pri gospe Ani za Slovenijo, tel. 00386 5 3022503. Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več informacij: 003852386744.
Darovi
Za Društvo Rojanski Marijin
dom daruje Lidija Piščanc 10 evrov.
Ob 25. obletnici poroke darujeta Nadja in Franco Zennaro 50 evrov za svetoivanski cerkveni pevski zbor.
Od petka, 20., do nedelje 22. septembra
Slofest na Borznem trgu
Od petka, 20., do nedelje, 22. septembra, bo v izrazitem mestnem središču pod šotorom na Borznem trgu potekal Slofest, katerega cilj je predstaviti bogato kulturno delovanje slovenskih organizacij in društev v deželi FJK ter tržaški pokrajini. Manifestacija, katere nosilec je Zveza slovenskih kulturnih društev, se bo delila na dva dela, in sicer na razstavno dejavnost in na program kulturnih in promocijskih dogodkov. Prireditelji se želijo na tak način pokloniti mestu, ki ga zgodovinsko sestavljajo številne
uri, nato bo ob 19.30 sledilo slovesno odprtje Slofesta. Sklepna točka petkovega programa bo gledališko plesni večer, na katerem bo nastopila plesalka Daša Grgič. Jutranji sobotni program bo namenjen foto orien-tiringu za šole in vodenemu obisku slovenskega Trsta. V kavarni Tommaseo bo ob 12. uri pogovor s piscema kriminalk Veitom Heinichenom in Sergejem Verčem. Ob 15. uri je predviden nastop navijaške skupine Cheerdance Millenium, ob 17. uri pa igriv tečaj slovenščine. Slovensko zborovsko kulturno
narodne in jezikovne skupnosti, in se s tem predstaviti zlasti z namenom spodbujanja medsebojnega spoznavanja in razumevanja ter ustvarjanja skupne zavesti za vzajemno rast celotnega mestnega, pokrajinskega in deželnega območja. To vodilo je osnovano na preseganju delitev med večinsko in manjšinsko mestno komponento in teži k prepričanju, da je mogoče v prihodnje snovati idejo o skupni pripadnosti istemu prostoru.
Slofest so predstavili v četrtek, 12. septembra, na tržaški občini ob prisotnosti tržaške podžupanje Fabiane Martini, predsednice pokrajine Marie Terese Basse Poropat, predsednika občinskega sveta Iztoka Furlaniča in predsednika SKGZ Rudija Pavšiča. Te tri ustanove so soorganizatorke festivala. V imenu prirediteljev je spregovorila Živka Persi, ki je podrobno razčlenila tridnevni program. V petek, 20. septembra, bo v jutranjih urah splošna predstavitev Slovencev v Italiji. Program bodo oblikovali Slori, Sklad Mitja Čuk, Slovi. K., Unija Italijanov in Furlansko filološko društvo, ob 16. uri pa bo v prostorih občinske galerije Arturo Fit-tke odprtje razstave Kulturnega društva za umetnost Kons. Ob
17.15	bo srečanje ob kavi, na katerem bodo Vlasta Polojaz, Ervin Hladnik-Milharčič in Mouna Fares spregovorili o Bartolovem Alamutu. Poseben pevski projekt slovenskih tržaških pevskih zborov se bo pričel ob 18.
izročilo bo na vrsti ob 17.30, nato bo ob 21. uri produkcija CarminAccordion, to je zborovski in orkestrski koncert. Pester bo tudi nedeljski program, ki se bo ob 9.30 začel z nastopom pihalnih godb. V prostorih Trgovinske zbornice bo ob 10.30 predstavitev fotografske razstave Maria Magajne, ob 11.30 pa bo s trga Hortis odhod na Art-sprehod z besedo in glasbo po krajih slovenske književnosti v Trstu (tudi ta točka je nastala kot namenska produkcija za Slofest). Ob 13. uri bo na vrsti folklora z nastopom Tržaške folklorne skupine in Ženske pevske skupine Stu ledi. Ob 15. uri bo ponovno na vrsti ogled slovenskega Trsta, nato bo ob 16. uri v cerkvi Novega sv. Antona sv. maša, pri kateri bodo člani ZCPZ peli Maličevo mašo. Ob 17. uri bo Slofest sklenil nastop pihalnih godb. Poleg tega bo na programu še razstava portretov slovenskih pesnikov in pisateljev iz Trsta, ki jo prirejata Fotovideo Trst 80 in tržaška pokrajina. Slofest bo vključeval tudi animacijske pobude za otroke in še marsikaj, kar bodo obiskovalci lahko odkrili na stojnicah, postavljenih na ul. Cassa di Risparmio. Prireditelji podčrtujejo, da bodo dogodki Slofesta v slovenskem in italijanskem jeziku in da so soudeleženi zagotovili svoj doprinos izključno na podlagi prostovoljnega pristopa, kar pa nikakor ne znižuje kakovostne ravni celotne manifestacije.
Pred samostanom sv. Jeronima v Lizboni
Pokopališče pri podružnici sv. Ane v Kanalu
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (18) Maiiza Perat
Marijino Celje nad Kanalom
Kljub pomanjkanju duhovnikov je prvi go-riški knezonadškof, grof Karel Mihael Attems, prošnji za lastnega dušnega pastirja rad ugodil. Ko je namreč leta 1751 bil na vizitaciji v kanalski dekaniji, je tudi sam ugotovil, da mnogo vernikov živi v odročnih krajih, daleč od župnije, kar jih je seveda zelo oviralo pri izpolnjevanju verskih dolžnosti. O cerkvi sv. Zenona na Ligu je tako napisal: "Cerkev sv. Zenona v Idriji (Kanalski), tu se ne hrani Zakrament. Ima en oltar, ki je posvečen zavetniku cerkve. Priporočam snago v cerkvi, zakristiji in na pokopališču".
Nadškof Attems je tako 26. februarja 1757 izdal Ustanovitveni list, s katerim je na Ligu bil ustanovljen samostojen vikariat, z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki so k temu spadale.
Omenjeni list je ohranjen na goriški nadškofiji. Začenja se z besedami: "Mi, Karel Mihael, po božji in apostolskega sedeža milosti, goriški nadškof, opat sv. Petra v Rožacu, novomeški prošt, grof Attems osebni svetnik svete cesarsko-kraljeve hiše".
Vikariata v Kanalu in Ročinju sta namreč v tistih časih spadala pod Opatijo v Rožacu (Corno di Rosaz-zo).
Za prvega vikarja na Ligu je bil imenovan Tomaž Velušček, kaplan v	Ročinju.
Nadškofu Attemsu ga je svetoval grof Mihael Ra-batta iz Kanala, velik podpornik in dobrotnik Idrske kaplanije.
Novi kaplan je bil doma iz Vrtač pod Gorenjim poljem, zato so ga na Ligu še z večjim veseljem sprejeli, saj je bil njihov rojak.
Ljudje so s svojim novim dušnim pastirjem bili nadvse zadovoljni. Duhovnik Andrej Blažič, ki je bil na svoje rojake zelo navezan, je tedaj sklenil, da bo cerkvi sv. Zenona na Ligu daroval Marijin kip, izdelan po vzorcu kipa v slovečem Marijinem svetišču Mariazell na av-
strijskem Štajerskem, kamor so tudi Slovenci vse do prve svetovne vojne zelo radi romali. Zaprosil je za tozadevno dovoljenje nadškofa Attemsa, kanalskega dekana in predstojnika božjepotne cerkve Mariazell v Avstriji ter leta 1760 dovoljenje tudi dobil.
Kip je dospel v Gorico 28. aprila istega leta. Tu pa je bilo treba zanj pripraviti poseben lesen zaboj, zato so kip prenesli v Kanal šele januarja 1761, in sicer na dan pred Sv. tremi kralji. Tega dne sta v Gorico prišla dva Idrijčana ter kip prepeljala do Kanala. Namestila sta ga v pokopališki cerkvi sv. Ane, od koder so ga nameravali prenesti v farno cerkev v Kanal. Zaradi slabega vremena pa je kip v omenjeni cerkvici ostal do svečnice, ko so ga v slovesni procesiji prenesli v farno cerkev v Kanal.
Kaplan Tomaž Velušček je 1. marca 1761 o tem prenosu takole poročal g. Andreju Blažiču na Dunaj: "Vzdignili smo novo podobo (kip) Matere Božje iz cerkvice sv. Ane, in jo pod nebom (baldakinom) in z doplirji (torčami) in drugo sveto opravo v procesiji slovesno prenesli v Kanal ob treh popoldne. V farni cerkvi se je podoba nebeške Kraljice postavila sred cerkve, kjer je tako dolgo ostala, da so se večernice z orglami odpele; po odpetih večernicah je bila ravno tako s procesijo prenešena do pod hriba. Ondi se je procesija ustavila, in gor po hribu so sveto podobo na rokah nosili, dokler so k meni prišli, kjer bo v mojem stanovanju tako dolgo hranjena, dokler pride primeren dan jo z vso slovesnostjo v cerkev prenesti, kjer ima zana-prej biti".
V cerkev sv. Zenona so kip prenesli 12. septembra istega leta, na praznik Marijinega Imena, ki je takrat bil zapovedan praznik. Kaplan Velušček v pismu, ki ga je pisal g. Blažiču na Dunaj, poroča, da je ob prazniku prenosa "shod ljudstva bil takšen, kakršen je na Sveti gori, kadar jih največ vkup pride".
Od takratnega papeža Klemena XIII. je kaplan izprosil za romarje popolni odpustek na nedeljo med osmino Marijinega rojstva. Ljudje shod v tej osmini zato še danes imenujejo "odpustek".
/dalje
temi so se bohotile krasne bugenvilije. Obiskali smo tudi mestece Alcobacja s cistercijanskim samostanom iz 12. stoletja, v katerem so gotske grobnice kralja D. Pedro in D. Ines, ki je bila kronana šele po svoji smrti. Peljali smo se do slikovitega ribiškega naselja Nazare', kjer smo kosili v ribiški restavraciji. Vzdušje, ob dobri hrani, "zaliti" s hladnim vinom, je bilo čudovito. Za hip smo postali vsi otroci in se pognali po pesku v valove
pozdravom Mariji. Bili smo tudi v muzeju, v katerem je shranjena krona, ki vsebuje naboj, ki je leta 1981 ranil papeža Janeza Pavla II. Petega dne zjutraj smo se še enkrat pri sveti maši zahvalili in se poslovili od Marije. Odpotovali smo v mestece Coimbra, najstarejše univerzitetno mesto Portugalske, ogledali smo si univerzitetno knjižnico, katedralo in del starega mesta, šli smo mimo samostana sester karmeličank, v
skok v mesto, ki je od daleč dajalo vtis božične idile. Sedmi dan smo si po zajtrku ogledali slikovito srednjeveško jedro mesta Gui-maraes, ki je pod zaščito Unesca. Pot nas je nato peljala v Porto, drugo največje mesto Portugalske, ki leži na severu države, ob izlivu reke Douro v Atlantski ocean. Za mnoge je najlepše mesto ob Atlantiku, ne nazadnje je pod zaščito Unesca. Ogledali smo si mestne znamenitosti, med te-
mi tudi katedralo iz 12. stoletja, borzo, cerkev Sao Francisco (sv. Frančiška), ki je okrašena s 600 kg zlata, in razgledni zvonik Tor-re dos Clerigos. Kosili smo ob reki Douro. Mesto Porto se razteza med bregovoma reke Douro in je med sabo povezano z mostovi, med temi smo si ogledali naj znamenitejša: Dona Maria Pia, po
va de Gaia. V tem predelu so številne vinske kleti, ki razkrivajo skrivnosti pridelovanja znamenitega vina porta. Vino smo pokusili in si ga nakupili. V spominu nam bo ostalo kot živahno mesto, v katerem se stare stavbe z lesenimi terasami, ozkimi ulicami, ki se vzpenjajo in padajo, prepletajo z modernim. Zvečer smo še
smo se zahvalili prijazni krajevni vodički in šoferju avtobusa. Naslednji dan smo zgodaj zjutraj zapustili hotel in se odpravili na letališče Porta ter poleteli do Lizbone, iz Lizbone pa do Benetk. V Benetkah nas je že čakal potrpežljivi šofer z malico. Takrat smo se poslovili od naše spremljevalke Patricije, ki je pot
katerem teče železnica, ter Dom Luis, dvonadstropni most po načrtu znamenitega Eiffla, ki povezuje mesto s predelom Vila No-
zadnjič večerjali skupaj. Naša spremljevalka Patricija nam je ponudila tipično sladico in por-to. Izkoristili smo priložnost, da
nadaljevala proti Vicenzi, mi pa smo ob veseli pesmi in dobri družbi srečno prišli na Goriško.
Udeleženka
KJjfiSjtij Izlet po Portugalski in Španiji
Tudi pri Materi Božji v Fatimi
Tudi letos smo se pri PD Ru-pa-Peč odločili za že tradicionalni osemdnevni izlet. Zbrala se nas je lepa skupina izletnikov, ki smo 22. avgusta z avtobusom odpotovali na letališče v Benetke. Pred vzletom smo se okrepčali ob skupni malici in končno poleteli v Lizbono, glavno mesto Portugalske. Tu nas je že čakala prijazna in ljubezniva vodička Filomena, ki nas je spremljala vseh osem dni. Najprej smo si ogledali Lizbono, ki leži na sedmih gričih ob bregu 13 km široke reke Tejo. Obiskali smo park S. Pedro de Alcantara s pogledom na mogočni grad San Jorge (Sv. Jeronim) in s čudovitim razgledom na mesto. Sprehodili smo se po tipičnih ulicah do trga Rossio s stolpom S. Justa (po načrtih Eiffla), mimo živahnih ulic in Komercialnega trga smo prispeli do stolnice in cerkve, posvečene sv. Antonu. Lizbona je namreč rojstno mesto sv. Antona Padovanskega. Spustili smo se mimo slavoloka zmage po arabski četrti in nato odšli v hotel. Naslednji dan smo si ogledali dva
dragulja pod zaščito Unesca: Be-lemski stolp (16. stol.) in samostan Sv. Jeronima s cerkvijo, v kateri so grobnice portugalskih kraljev in sarkofaga pesnika Ca-moesa ter pomorščaka Vasca De Game. Za krajši čas smo postali ob spomeniku slavnih po-morščakov-raziskovalcev. Pot smo nadaljevali po sončni obali skozi moderna letovišča Estoril, Cascais, Cabo de Roce in končno prispeli v Sintro, eno najlepših mest na Portugalskem, kjer nas je že čakalo okusno kosilo. Ogledali smo si kraljevo palačo, eno najlepših portugalskih stavb v tem "romantičnem" slogu. Nadaljevali smo v Queluz in si ogledali zanimive palače. Dan smo končali v hotelu s tipičnim portugalskim fadom in večerjo. Tretji dan smo se po zajtrku odpeljali do Obidosa, slikovitega, z mogočnim obzidjem obdanega mesta, v katerem so čudovite bele hiše, obrobljene z modrimi ali rumenimi črtami. Med
Atlantskega oceana. Popoldne smo nadaljevali pot v mesto Ba-talha, v katerem smo si ogledali eno naj lepših gotskih cerkva na Portugalskem - Santa Maria da Victoria s samostanom in znamenito nedokončano kapelo. Potovanje smo nadaljevali proti Fatimi in se namestili v hotelu blizu svetišča. Po večerji smo doživeli veliko presenečenje, saj smo v svetišču pri skupni molitvi rožnega venca pred večtisočglavo množico romarjev s celega sveta molili tudi v našem slovenskem jeziku. To je bil trenutek, ki ga človek ne more opisati. Pri Marijinem kipu, okoli katerega so stali nešteti duhovniki in škofi, se človek poglobi v molitev in prosi za vse. Pred očmi se ti v tistih trenutkih zvrstijo vsi domači, njihove družine, bolni, osamljeni, dobrotniki, duhovniki, zdravniki in vsi, ki so njihove pomoči potrebni. Za to veliko doživetje se moramo zahvaliti naši čudoviti globokoverni vodički Filomeni in naši spremljevalki Patriciji, predvsem pa moramo biti hvaležni našim staršem,
ki so nam posredovali ta veliki dar vere in nas naučili moliti. Po rožnem vencu smo ob ganljivi pesmi Ave, ave, ave Marija šli v procesiji z lučkami. Četrti dan je bil v celoti posvečen obisku Fatime, kraju, kjer se je 13. maja 1917 Marija prikazala trem pastircem, Luciji, Frančišku in Hijacinti. Obiskali smo rojstno hišo vidcev, kraj, kjer se jim je prikazoval angel, kapelico, križev pot, glavno baziliko z grobovoma Hijacinte in Frančiška. Ogledali smo si tudi novo cerkev Svete Trojice v Fatimi, v kateri v vsem svojem sijaju zasije mozaik jezuita patra Marka Rupnika. Ob 11. uri smo se udeležili skupne svete maše s
katerem je živela tudi sestra Lucija. Po kosilu smo se se po čudoviti naravi vozili proti skrajnemu severozahodnemu delu Španije. Med potjo nas je član PD Rupa-Peč Ivo spomnil, da slavi prav na ta dan (26. avgusta) naš slovenski pisatelj Boris Pahor stoto obletnico rojstva. Njemu v čast smo zapeli pesem Kol'kor kapljic tol'ko let in mu zaželeli veliko zdravja. Med pesmijo in veselim vzdušjem smo dospeli v Santiago. Najprej smo občudovali razgled na mesto, nato pa smo se namestili v hotelu. Po večerji smo se povzpeli do katedrale in si ogledali njeno zunanjost. Prisluhnili smo skupini v nošah, ki je čudovito igrala in pela ter mimoidoče vpeljevala v vesele ritme. Sprehodili smo se po tipičnih ozkih ulicah z ribjimi restavracijami in neštetimi trgovinami. Naslednji dan smo si z lokalno vodičko ogledali znamenitosti mesta Santiago in grob, v katerem naj bi bil pokopan mučenec sv. Jakob. Ob 12. uri je bila sv. maša za vse romarje. Pred mašnim obredom je navada, da preberejo imena vseh skupin in romarjev, ki jih je do svetišča privedla slavna najstarejša romarska pot "El Camino de Santiago". Tu smo doživeli drugo presenečenje, ko smo iz zvočnikov zaslišali pozdrav, namenjen tudi slovenski skupini iz Rupe. Bogu hvaležni smo se v molitvi združili z ostalimi verniki. Vsi smo bili kot ena družina, občutek si imel, kot da te obdajajo sami prijazni ljudje. Prav poseben vtis pa so nam pustili mladi, ki so, čeprav vsi izčrpani, bili srečni, da so dospeli na cilj. Popoldan je bil namenjen nakupom in sprehodom, zvečer pa smo z avtobusom odšli v mesto Guimaraes, kjer smo večerjali in prenočili. Nekateri neutrudni izletniki so si po večerji privoščili
Sloveniia
	^	M-
Ukinjanje dveh bank v breme davkoplačevalcev?
Obstanek vlade odvisen tudi od Zorana Jankoviča
Sloveniji in njenim prebivalcem se obeta slaba in negotova prihodnost, če velja tisto, kar so zapisali v novi številki tednika Demokracija. Po mnenju Gašperja Blažiča, avtorja članka z naslovom Izzivanje državljanske vojne, "postkomunistična levica", z neprestanimi partizanskimi proslavljanji pripravlja teren za morebitno državljansko vojno. Bilo bi namreč samo še vprašanje časa, kdaj bo razneslo slovenski sod smodnika. Kot trdijo naši viri, naj bi se na nekaterih streliščih že urili pripadniki novodobnih "Rdečih brigad", prežetih z "resnico" o narodnoosvobodilnem boju, in o tem, da komunisti po vojni niso dovolj temeljito počistili "izdajalske golazni". Po poročanju portala Politikis naj bi kočevski župan Vladimir Prebilič oddal v najem kamnolom za strelišče. Znani naj bi bili tudi nekateri nekdanji borci, ki na raznih partizanskih proslavah hodijo okoli s pravim orožjem. Nekdanji poslanec Socialnih demokratov v Kopru, Luka Juri, je na spletu zatrjeval, "da so preživeli domobranci posledica neučinkovitosti", kar pomeni, da so povojni morilci slabo opravili svoje delo in bi ga morali zato dokončati zdaj.
Gre za zle napovedi in slutnje, ki najbrž izhajajo iz posameznih primerov, zato raje verjamemo, da o kakšni državljanski vojni ali pripravah nanjo, tudi v sedanjem
kritičnem času in razmerah v Sloveniji, ne more biti govora. Demokracija kot način življenja in človekovega ravnanja, skratka kot družbeni odnos, je sicer v stalni nevarnosti, ker jo ogrožajo slabe gmotne razmere in življenjski pogoji kar okoli 250.000 državljanov. Toda hkrati je
demokracija zaščitena s članstvom Slovenije v EU in v vseh drugih pomembnih mednarodnih organizacijah. Najbrž pa je bolj res, da se s partizanskimi proslavami, ki ne izhajajo iz velikih dogodkov v preteklosti, poskuša javnost odvrniti in odvračati od pomembnejših tem in zadev, denimo krize, slabega delovanja vlade, korupcije, premajhne	učinkovitosti
posameznih ministrov, pa nenehnega krčenja gospodarskih dejavnosti.
Glede nadaljnjih ukrepov in razvoja v Sloveniji je zaznavnih nekaj usmeritev vlade in domnevnih namigov t. i. stricev oz. botrov iz ozadja. Vlada bo morala
kmalu poročati evropski komisiji o uresničevanju zavez, ki jih je sprejela v mesecu maju. Toda storjenega je bilo malo. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, ki je naj večja sindikalna centrala na Slovenskem, ter vsa gospodarska združenja so pripravili svoje predloge za izhod iz krize, vendar se vlada nanje ni odzvala. Pač pa sta predsednik države Borut Pahor in vlada našim diplomatskim predstavništvom v tujini naročila, naj svojim gostiteljem sporočijo, da bo Slovenija lahko sama, torej brez tuje pomoči, rešila svoje finančne težave. Pomoči torej ne bi potrebovali, vendar se o njej čedalje bolj razpravlja. Vplivni ekonomist dr. Igor Masten opozarja, da je Slovenija zaradi neizpolnjenih zavez glede odprave presežnega proračunskega primanjkljaja že sedaj pod strogim nadzorom evropske komisije. Formalni prihod t. i. evropske trojke zato ne bi bila velika sprememba. Toda prihod trojke, tujih nadzornikov, bi pomenil mednarodno ponižanje Slovenije.
V Sloveniji poteka več političnih in družbenih procesov, ki se vsi na različne načine odražajo v javnem mnenju. V nevarnosti je sam obstoj sedanje vlade pod vodstvom premierke Alenke Bratušek. V primeru, da bo na kongresu stranke Pozitivna Slovenija za njenega predsednika ponovno kandidiral njen ustanovitelj Zoran Jankovič, bi Alenka Bratušek, sedanja začasna
predsednica stranke in premierka, odstopila z obeh funkcij. V tem primeru bi nastala nova vladna kriza, o njenem razpletu pa sedaj ni mogoče še nič ugibati. Kongres stranke Pozitivna Slovenije, na katerem bodo odločali o omenjenih spremembah, bo 19. oktobra v Ljubljani. V teh dneh pa bo izredna seja državnega zbora, na kateri bodo na zahtevo SDS obravnavali možne posledice nadzorovane likvidacije Faktor banke in Probanke. Nekateri finančni in bančni strokovnjaki dokazujejo, da bosta likvidaciji omenjenih dveh bank izvedeni v škodo oz. breme slovenskih davkoplačevalcev, medtem ko bi deleži znanih velikih poslovnežev ostali varni, ne-dotaknjeni. Navajajo, da bi davkoplačevalci za ukinitev obeh bank morali prispevati okoli milijardo evrov.
Janez Janša kar naprej na udaru!
Predsednik SDS Janez Janša je še naprej osebnost, ki jo politični nasprotniki in tudi skupine drugih ljudi nenehno napadajo, žalijo in mu grozijo. Žrtev takih namer je v zadnjem času tudi Urška Janša, soproga predsednika SDS. Sodnica ljubljanskega okrajnega sodišča Barbara Klanjšek je po treh mesecih od izreka sodbe v zadevi Patria napisala sodbo. S tem je prekršila rok, ki znaša 30 dni. Veliko je ugibanj o tem, kako se bo obravnava zoper Janšo in soobtožena na drugi stopnji sploh lahko nadaljevala, saj so vsi razpoložljivi sodniki "okuženi" s sovraštvom do Janeza Janše. Domnevne dokaze okrajne sodnice Barbare Klanjšek o krivdi trojice v zadevi Patria je odvetnik Antona Krkoviča, Jože Hribernik, takole komentiral: "Eno izmed načel rimskega prava je, da morajo biti v kazenskih zadevah dokazi bolj jasni od luči. A takih dokazov v primeru Patria ni". Javna TV Slovenija pa si je celo dovolila, da je o zadevi Patria napravila in predvajala risanko za otroke in mladino.
Marijan Drobež
k
iZ
Dr. Igor Masten
Goriška
Podpis pogodbe za izvedbo del "Kolesarska pot med zaselkom Mlini v Šempetru pri Gorici in državno mejo"
V torek, 10.9.2013, sta v Coroninijevem dvorcu župan Občine Šempeter-Vrtojba, mag. Milan Turk, in direktor Cestnega podjetja Gorica, družbe za vzdrževanje in gradnjo cest iz Nove
Gorice, Kristjan Mugerli, podpisala pogodbo za izvedbo del “Kolesarska pot med zaselkom Mlini v Šempetru pri Gorici in državno mejo”.
Naložba se bo izvajala v okviru projekta CroCTaL - Krajina in čezmejne kolesarske poti, kije sofinanciran v okviru 2. javnega razpisa Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-ltalija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev. Vrednost investicije znaša 91.010,52 evrov, za katero bo občina prejela 95 % nepovratnih sredstev (ESRR 85 %, nacionalno sofinanciranje 10 %). Glavni cilj omenjenega projekta je izdelava mreže kolesarskih poti v čezmejnem območju, ki bi se zlila z različnimi vidiki krajine, prisotnimi v območjih partnerjev. Projektne aktivnosti so usmerjene v investicijo ureditve kolesarskih tras, ki vodijo proti meji z Italijo. V občini sta poleg ureditve in izgradnje kolesarskega odseka predvidena tudi krožišče pri tehničnih pregledih ter nabava koles in GPS naprav.
Začetek gradbenih del za izgradnjo in ureditev kolesarske poti je predviden v letošnjem septembru, konec pa v prvi polovici leta 2014 in zajema izgradnjo kolesarskega odseka vzdolž zidu ob zahodnem robu zaselka Mlini na nekdanjem Maloobmejnem prehodu Šempeter v skupni dolžini 105 m. Nova kolesarska pot bo na severni strani preko povozne klančine do obstoječe brvi čez Vrtojbico povezana z že obstoječo kolesarsko potjo, na jugu pa se bo navezala na asfaltirani del poti, ki vodi do ulice Franca Kramarja. Vzdolž celotne poti je predvidena še postavitev javne razsvetljave, svetil, primernih za osvetlitev kolesarske steze. Ob poti bodo poleg tega na novo urejene tudi zelene površine z dodatno zasaditvijo dreves in grmovnic, v osrednjem delu pa še utrjene zelene površine z delom barvite zasaditve. Na tem mestu je predviden tudi vkopani zbiralnik za meteorne vode, z možnostjo uporabe vode za zalivanje.
Evroskupina v Vilniusu, slovenska politika o lastnih problemih
Bruseljski alarmni zvonci/ ljubljanski kaos
Prejšnji konec tedna je bil v Vilniusu v Litvi vrh Evroskupine, ki jo sestavljajo finančni ministri članic evroobmočja. Šlo je za dokaj pomembno srečanje, kljub temu da je potekalo v senci trilateralnega srečanja v Benetkah med predsedniki vlad Slovenije, Italije in Hrvaške, Enricom Letto, Alenko Bratušek in Zoranom Milanovičem. Medtem ko so trije premierji razglabljali o tem, kako bi bilo, ko bi ustanovili in okrepili gospodarsko in energetsko sodelovanje na območju Severnega Jadrana, je slovenski minister Čufer pojasnjeval kolegom, kaj bo Slovenija počela v jesenskem času. Oktobra namreč Bruselj pričakuje poročilo o konsolidacijski strategiji. Slovenija ima pri tem še kar nekaj odprtih vprašanj. Zato je bil vrh v Vilniusu realno politično gledano pomembnejši od trilaterale v Benetkah, kjer pomembnejših odločitev ni bilo.
Sporočilo iz Vilniusa In kaj je bilo sklenjeno v Vilniusu? Tudi tam ni padla nobena odločitev, a dogajanja je bilo kar veliko. Začetek vrha je bil za ministra Čuferja vse prej kot spodbuden. Pred začetkom sestankovanja evroskupine je namreč nemški tisk (revija Handelsblatt) zapisal, da bi Evropska unija
pravzaprav rada videla, da Slovenija zaprosi za pomoč evropske mehanizme. To je seveda tista meja, ki se je Slovenci najbolj bojijo: prihod trojke in vsiljevanje novih strožjih varčevalnih ukrepov. Zaradi tega članka je bilo za slovensko javnost dogajanje v Litvi zelo živahno. Novinarji so hlastali po izjavah visokih funkcionarjev že od samega prihoda v Vilnius. Tako se je nabralo kar nekaj stališč najvišjih evropskih funkcionarjev o Sloveniji še pred začetkom vrha. Zaskrbljenost domače javnosti in zanimanje tuje sta bila vsekakor zelo na mestu. Slovenija je namreč sprejela več ukrepov za boj proti finančni krizi, ki pa so še vedno samo na papirju.
Najprej je tu prenos slabih terjatev iz bančnega sistema na slabo banko. To bi morala biti prednostna naloga Slovenije, napovedana je bila že za junij, kasneje za julij, a se še vedno ni začela. Evropa pa to opazuje.
Razlog za slovensko neaktivnost? Pravzaprav gre za dokaj preprost razlog: preden bo Slovenija začela prenašati slabe terjatve, je Komisija zahtevala, da naj bodo v desetih bankah v državni lasti opravljeni stresni testi in skrbni pregledi. S tem želi Evropa dobiti objektivno sliko stanja v
Sloveniji. Zato da se ne bodo na slabo banko prenašala sredstva vsepovprek. In te analize, ki jih izvajajo tuje agencije, še niso bile sklenjene. Minister Čufer je tako moral v Vilniusu razlagati, kako bo s prenosom slabih terjatev na slabo banko. No,
vroči kostanj je iz žerjavice pred Čuferjem povlekel predsednik evroskupine Joren Dijsselbloem, ki je oznanil, da bosta skrbni pregled in stresni test opravljena do konca novembra. Čuferju ni preostalo drugega, kot da je te besede potrdil in dodal, da bodo transferji na slabo banko izvedeni "v enem kosu" in ne v več obrokih. Ob tem sta se oglasila še komisar za finance
Olli Rehn in nemški finančni minister Wolfgang Schauble in dejala, da je treba zaupati Sloveniji, ko pravi, da se bo rešila sama. Sladkorček za boljše počutje. Sporočilo Vilniusa je mimo vseh fasadnih lepih besed zelo jasno: "Slovenci, delajte in ubogajte, če se želite rešiti! "
Ponovne polemike v vladni koaliciji
V Sloveniji pa je razpoloženje drugačno. Slovenska vlada sicer uboga ukaze iz Bruslja, in to počenja pod prisilo, kot vsaka
druga država. Bolj so vprašljiva razmerja znotraj same koalicije in pri tistih partnerjih, ki niso tako neposredno odgovorni bruseljskim funkcionarjem. Predsednica vlade Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufer morata na vsakem srečanju z evropskimi partnerji zagotavljati, kako bo Slovenija sledila navodilom in kako zavezana je direktivam iz Evrope: onadva sta namreč tista
najbolj izpostavljena člana slovenske izvršne oblasti, ko gre za reševanje krize, in sta tudi tista, ki morata v največji meri poslušati bruseljske opazke za zaprtimi kamerami. Ostalim članom koalicije se ni potrebno tako močno izpostavljati, prej nasprotno: še vedno lahko gojijo svoj vrtiček. Vzemimo na primer ministra za zunanje zadeve in predsednika upokojenske stranke Desus Karla Erjavca: v Bruslju mora, če posplošimo, predstavljati slovenska stališča glede Sirije, kar je, milo rečeno,
neproblematična naloga. V Sloveniji pa išče čim širši konsenz v svoji volilni bazi in je zato že napovedal, da bo ob morebitnem vladnem posegu v pokojnine v proračunu 2014 Desus zapustil vlado. Gre za populistično potezo,
nedvomno: res je, da bi morala vlada ohraniti naj nižje pokojnine in da je napačno rezati vsepovprek, res pa je tudi, da še vedno obstajajo segmenti populacije, ki uživajo nadpovprečno visoke pokojnine. Tega Erjavec v svoji izjavi ni omenil. Podobno populistično se postavlja prvi človek Socialnih demokratov Igor Lukšič: ker nima ministrskega stolčka, se mu pred Brusljem ni treba zagovarjati. Zato je lahko na notranjepolitični sceni toliko
bolj glasen (in zelo pogosto ideološki): dejansko pa je ves njegov srd proti vladajoči Pozitivni Sloveniji posledica nesporazumov in prerekanj glede kadrovskih nastavljanj (primer Sod, primer Luka Koper, pa še bi lahko naštevali): plemenitega boja za lastne ideje in za socialno politiko je tudi tukaj bolj malo.
Največji paradoks pa so seveda notranji boji v glavni koalicijski stranki, Pozitivni Sloveniji. Potem ko se je bil Zoran Jankovič prisiljen odreči mandatarstvu in je februarja stranka enotno podprla Alenko Bratušek, je danes v Pozitivni Sloveniji že veliko bolj kaotično. Zoran Jankovič, za katerega je bilo usodno poročilo KPK, je že napovedal, da razmišlja o vrnitvi: kandidiral bi lahko sam ali pa podprl svojega kandidata. S tem je tudi uradno odprl frakcijski boj znotraj največje vladne stranke. Jasno je, da ima Jankovič še vedno zelo močno zaledje: lahko si mislimo, da, če bi na skorajšnjem kongresu prevladala njegova linija proti Bratuškovi, bi sedanja predsednica vlade ne izgubila samo podporo svoje stranke, ampak tudi legitimnost vodenja vlade. Imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča (tesnega Jankovičevega sodelavca) na čelo Luke Koper, kljub nasprotovanju Alenke Bratušek (medklic, že spet kadrovska spletka), je ta frakcijski boj samo še poglobilo. Naravno je pri tem vprašanje vladni koaliciji, ali se še spomni, da je njena primarna naloga reševanje Slovenije.
Andrej Čemic
Predsednik evroskupine Joren Dijsselbloem
SNG NOVA GORICA
| Sezona 2013/14
V iskanju pravice
Nova gledališka sezona v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, kot smo že pisali v juniju, bo potekala pod naslovom Različno pravično. V. d. umetniškega vodje Martina Mrhar je v programski knjižici napisala: "Vprašanje pravice in pravičnosti v sodobni družbi, na ravni javnega angažmaja in v intimnem življenju posameznika, se znova in znova postavlja kot ena ključnih dilem. Gledališče se na krizo duha človečnosti odziva z uprizarjanjem dram (ali antidram) o različnih izbi-
rah posameznika, ki bodisi sizifovsko vztraja, po svojih močeh poskuša urediti svet, ali pa se zateka v samoto, sanje, norost, sovraštvo, ljubezen. Na novogoriškem odru bomo tako v novi sezoni razprostrli galerijo različnih vznemirjenih karakterjev, tragičnih, komičnih, grotesknih, absurdnih, ki bodo prikazovali, kako je pravično moč pojmovati zelo različno". V letošnji sezoni bo SNG Nova Gorica zabeležilo kar dve pomembni obletnici: 20-letnico odprtja nove gledališke stavbe in 10-letnico statusa narodnega
gledališča. Med letom, v katerem nam bo gledališče morda postreglo • • • tudi s kakim presenečenjem, se bodo vsebine predstav sukale okoli vprašanja, kaj je pravično. To temo bo obravnavalo osem premiernih predstav v domači produkciji. Štiri bodo na velikem, štiri na malem odru pod režijsko roko umetniških ustvarjalcev različnih generacij in poetičnih usmeritev. Kar nekaj del bo doživelo slovensko praizvedbo. Na velikem odru bo konec septembra uvedla v novo sezono uprizoritev klasičnega dela Willia-ma Shakespeara in Thomasa Middletona Timon Atenski. To tragedijo o denarju bo režiral Janez Pipan, ki je bil pred dvaj-
setimi leti režiser Smoletovega Krsta pri Savici, prve predstave v novozgrajenem novogoriškem gledališču. Na velikem odru bo v decembru v slovenščini prvič uprizorjena komedija Kraja sodobnega angleškega komediografa in pisca scenarijev za televizijske komedije Eriča Chappella. Ta komični triller bo režiral Jaša Jamnik. Tretja premiera v veliki dvorani bo v marcu krstna uprizoritev pesniško filozofske igre Križ mladega slovenskega dramatika Matjaža Briškega, ki je za to delo 1. 2005 na Tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Pesniške dialoge, prepletene z absurdom in ironijo, bo vodil režiser Samo M. Strelec. V juniju bo na velikem odru zaživela komedija o ljubezni in norosti Norci iz Valencije španskega baročnega komediografa Lopeja de Vege. Prvič bo delo odigrano v slovenskem jeziku, in sicer pod režijsko taktirko Nenni Delmestre, ki bo prvič gostja v novogoriškem gleda-
lišču.
Na malem odru se bodo zvrstila štiri novejša gledališka dela, ki ponujajo drugačen pristop k odrski postavitvi v intimnejšem okolju. V oktobru bo prva slovenska uprizoritev dela Morilec- od pravljičnega k absurdu, s prepletanjem različnih žanrov - vrhunskega mojstra absurda Eugena Ionesca, v režiji mladega Marka Čeha. V novembru bo pod režijsko roko Primoža Beblerja, nekdanjega dolgoletnega umetniškega vodje SNG Nova Gorica, uprizorjena intimna igra Srečanje mlade hrvaške dramatičarke Nine Mitrovič, avtorice drame Ta postelja je prekratka, ki jo je pred leti odigral novogoriški ansambel. V gledališču bodo predvsem mladim namenili avtorski projekt Andreja Jusa in Nejca Valentija Srečko Kosovel; "eksperimentalno naravnana in glasbeno obarvana uprizoritev" bo v januarju 2014 poklon 110-letnici rojstva pesnika s Krasa. Delo bo režiral Andrej
Jus, ki je pred tremi leti uspešno postavil na novogoriški oder Grenke sadeže pravice. Zadnja predstava na malem odru bo v februarju enodejanka Po Magrittu Toma Stopparda. Prvo slovensko uprizoritev bo režirala Ajda Val-cl.
Ob domačih odrskih stvaritvah bo SNG Nova Gorica svojim abonentom ponudilo šest različnih gostujočih predstav, ki si jih bodo lahko ogledali v treh posebnih abonmajski sklopih: abonma Veliki oder, abonma Mali oder in abonma Nedelja popoldan.
Za otroke se bodo kot vsa prejšnja leta vrtele pravljične predstave na Goriškem vrtiljaku; pravljični sok pa se bo pretakal tudi v Gledaliških igralnicah; najstniški gledališki navdušenci bodo odkrivali gledališke skrivnosti in pravila pri Amaterskem mladinskem odru.
Novi abonenti, ki jih SNG Nova Gorica vabi na predstave nove sezone z geslom "skupaj naprej gradimo naše gledališče", lahko vpišejo jesenski abonma do 29. septembra 2013, dijaki in študenti pa do 20. oktobra, in sicer pri blagajni SNG Nova Gorica vsak delavnik od 10.00 do 12.00 in od 15.00 do 18.00, ob sobotah od 10.00 do 13.00 in uro pred začetkom predstav.
Dodatne informacije o vpisu lahko dobite na tel. št. 05 (003865) 3352247 (blagajna) in 05 3352251 (informacije) ali po elektronski pošti blagajna. sng@siol. net in info@sng-ng. si.
IK
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
[ j	Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.	,	FC
^ Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 17. septembra, ob 14. uri.
Informacije in vpisovanje iLtiniifiiiij'.-', ifin hUmji-i v ulici Pi:Lkhim)4 Umiki: pot! ICUKl-15.raxr!7W-'2WXKI.1dr-pet ICKJfi 15.00
Fosiaai niš ptijadj na faccbookii!
www.teaterssg.com
7 programskih kombinacij: izberi pol svojega srca!
UPRIZORITVE SSG IK5T V Sl-ZONI 2013/14
Nina RlieiU: - Plemena od H nnmmkra
Spiro Seiitione - Dvorišč*, Koli 0<J10 lan^ans Anion Pftvlovič Čehov - Stričfk Vanja i ir-..rcrf Vukio Mishima - Pet modernih no dram ‘>d 7. ma|a
GOSTUJOČI PREDSTAVI V OSNOVNEM ABONMAJU Aleksander Ni kulajevič Ostrovski - Nevihta r ■ u dec«nDrs Iztok Mlakar - Sljehrnik 15 in it leb-u^ija
MODRI PROGRAM
John Patrick S hunt«)' - Dvom V. decembra
e Volu) ion L>anee 'llieatrc: - Electric city 2 5. Iebruar]a
ChodcrlrK ek* 1 -jidooi, Chrisioplicr Hampton - Nevarna razmerja -r,r,r.-n
Anton Foeistei ■ Gorenjski s!av&k i? Ur. #20U 0p«-i l
i i Mobuanim pr&rattir.l
ZELEM PROGRAM
BallesEo di Roma -1 ontemporarv tango 2i rrnvDmhra Magniflco & Srbski vojni ork«slar Stanislav Rinilki ??
Enrico Lullmunn - Seil it) lebnj-ii ja WiJliam Shakespeare- Hamlet 15. apnl-a
RDEČI PROGRAM
Aldu Nikolaj Parole, parole ali Ni bila peta* bila jc deveta ( .l j-i
Andrej Rozman Roza - Passion de Presshenen i. februarja NchojSa Pop-Tasič - Marlene Dictrieh 4. m.irca Svetlana Makarovič Krizantema na klavirju i ap^.;
Vse pfeditave bodo opremljene ✓. nailjaasiimi imlnapisi
0(V
2>/20h
Ministrica Tina Komel in Ivan Peterlin
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 167
Veliko ljudi me je vprašalo, kako to, da z naklonjenostjo pišem o določenih pisateljih, da rad uporabljam besedo prijatelj, in mi v svoji opazki tudi izrazilo nejevero, da bi imel toliko prijateljev. Seveda sem in tudi sedaj rad priznam, da nimam veliko prijateljev v klasičnem pomenu besede, v smislu, da mi je ostal samo še en prijatelj, s katerim se srečujem tudi na družinski ravni in še z njim premalokrat, saj Davorin stanuje v Miljah, jaz pa pri Ogleju, vmes je več kot dobra ura vožnje, kar doda svoje. Z Davorinom prijateljujeva vse od študentskih let, zvesta sva si bila v dobrem in slabem, a vendar bi lahko tudi pošteno priznal, da gre za neko prijateljstvo, ki presega kanone, ki jih postavljajo za pravo prijateljstvo, saj se, recimo, z družinama skorajda ne srečujeva več, čas in obveznosti so naredili svoje, razdalja pa tudi. Pa vseeno napišem, da sva prijatelja, tudi zato lahko, ker sva še sposobna globljih razhajanj, ki ne kvarijo najinega prijateljskega odnosa, kot si tudi ne pripovedujeva več pravljic o tem, "kako se bomo tega in tega srečali", ker oba veva, da se pač ne bomo, vedno namreč pride kaj vmes in se teh srečanj enostavno ne da izvesti.
Pa vendar bi rad razložil, kaj je zame beseda prijatelj, saj se danes uporablja na različne načine, kot se pač danes vse besede rabijo na različne načine, in velikokrat gre tudi za zgrešene besede, saj življenje o tem, kar je za njimi, govori drugače. Z besedo prijatelj sam največkrat označim človeka, ki ga rad srečujem, se z njim rad zaustavljam v pogovoru, imam do njega naklonjen odnos, da, pravzaprav je to človek, s katerim je lepo pokramljati, se včasih najti in reči nekaj lepih besed, je pa to obenem človek, za katerega nekje v sebi globoko čutiš, da se nanj lahko zaneseš in se on nate lahko zanese.
Seveda je v današnji razkrojeni družbi izjemno težko sklepati nova prijateljstva, saj se prijateljstva res krepijo, a se lahko tudi ohladijo, prijateljske vezi se raztrgajo in za to je lahko kriv eden od obeh prijateljev, oba ali pa čisto nekaj tretjega. Pa saj vemo, kako je s tem.
Mislim, da sem v tej rubriki že velikokrat, sicer res obrobno, a sem, zapisal, da sam toplo priporočam v branje knjigo slovitega ameriškega avtorja Da-leja Carnegieja, ki je v svojo izjemno uspešno knjigo - priročnik Kako si pridobiš prijatelje sicer res malce protestantsko utilitaristično tudi zapisal, "da vsako debato dobiš tako, da se ji izogneš”, a je s svojim preprostim slogom in jasnimi napotki, kako se je treba obnašati v družbi, le postavil temelje več kot dostojnega in sprejemljivega obnašanja v javnosti, in je vsakomur od nas, ki smo ga v rani mladosti po nasvetu starejših pazljivo prebrali, tudi veliko, zares veliko pomagal. Knjiga je tudi na Slovenskem imela velik uspeh, saj jo imamo v prevodu različnih avtorjev na razpolago že od leta 1943. Tudi danes, ko je na Slovenskem sicer na razpolago prava gora sodobnih priročnikov o obnašanju, bontonu, sporazumevanju, sodobni komunikaciji, uspešnem javnem nastopanju in še in še, sem mnenja, da je to knjiga, ki jo velja dati mlademu človeku v roke, saj mu lahko pomaga, da v družbi in javnem nastopanju ne dela grobih napak, kot mu tudi lahko pomaga, da postane iskreno bolj komunikativen in družaben. Ljudje smo si različni, in to je ena najlepših stvari v življenju, saj je res, kar so pravili stari Latinci s svojim pregovorom, da nas "različne stvari veselijo in razveseljujejo”. Sam sem vesel, zares vesel vseh tistih ljudi, znancev in prijateljev in novih obrazov, s katerimi mi uspe navezati tak stik, za katerega sam pri sebi vem, da je prijateljski, čeprav za vse te ljudi ne morem reči, da so moji prijatelji v klasičnem smislu, ker je le-teh, pravih, resničnih prija-
teljev, kot vsi dobro vemo, izjemno malo.
Ko izgubiš dragocenega prijatelja, je hudo, zelo hudo, počutiš se osamljenega, prijatelj ti manjka na vsakem koraku, kot meni manjka prijatelj Andrej Malnič dobesedno vsak dan in nemalokrat se mi zgodi, da na Travniku v Gorici, kjer sta naše uredništvo in naš bar, v katerega hodimo dnevno vsaj dvakrat na kavo, zagledam moškega na kolesu, ki je podoben našemu Andreju, in se mi v mislih zavrti film, kako je Andrej prislonil kolo na zid ob Katoliški knjigarni in stopil čez cesto s svojim prešernim nasmehom: "Kej j' zdej"? Vipavščino je kot rojen Goričan rabil samo takrat, ko me je podražil, vedno je pogovor končal s tistim svojim značilnim "Sevejde"!, da mi je vedno dal vedeti, kako ve, od kod sem doma. Ironijo sva cenila oba, prerana smrt prijatelja je zarezala globoko vame in v našo malo družbo, ki se dnevno zbira v našem baru pri Aleksandri; prav ona mi je pred dnevi tiho rekla: "Napravi mi uslugo, Jurij, ne govori več o Andreju za nekaj časa, preveč me še boli njegova smrt"! Ko sem nagajivo dodal, da najbrž tudi zato, ker je pil nemogočo dolgo črno kavo, je Aleksandra samo rekla: "Ma, bejži, bejži"!
Prijatelju Alešu Bergerju sem ob izidu njegove lepe knjige Omara v kleti v osebnem pogovoru na enem najinih (pre) redkih srečanj v Solkanu iskreno dejal, da je napisal svoje spomine na pretekle čase izjemno gentlemansko, niti ene same grde in nelepe besede o svojih sodobnikih, niti ene same sence o krogu kulturnikov v Ljubljani ni v njegovi knjigi, kar sem iskreno cenil, prav užival sem v branju, tudi zato, ker je tudi takrat, ko je pisal o nečednih dejanjih, izpustil vsa imena, povedal je sicer greh, grešnika pa pustil, naj se sam skesa in spove, če se kdaj seveda bo.
In mi je Aleš povedal s svojim očarljivim baritonom, kako je sam pred leti vprašal nekega velikega slovenskega kulturnika, potem ko je prebral njegovo knjigo, zakaj ni ničesar napisal o nekem njegovem sodobniku, ko pa sta se vendar že zaradi njegovega dela veliko družila. Veliki slovenski mož, čigar knjigo sem kasneje tudi sam prebral, mu je dal naslednji odgovor, ki mi je bil zares v poduk, kot bi lahko bil vsem nam, ki živimo javno življenje v družbi: “Veste, o njem bi pa zelo težko napisal kaj lepega"! In je bilo dovolj. Vem, da mi je v Solkanu pod latnikom, kjer sva z Alešem sedela pri kavi, ušel eden mojih vzklikov, ki sem se ga naučil od mladih: "Car”!
Neka tržaška gospa me je pred dnevi prijazno vprašala, zakaj nisem v svoji rubriki še napisal, da toplo priporočam v branje roman Marka Sosiča Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, ker "sva vendarle prijatelja"!
Na moje vprašanje, kako ve, da sva z Markom prijatelja, je smeje odvrnila: "Pa saj se od daleč vidi, ko vaju na kaki prireditvi vidim, kako tičita glavi skupaj”!
Knjigo priporočam v branje, seveda, a ne zato, ker sva z Markom prijatelja, ampak zato, ker je to roman, ki bi ga v Sloveniji morali nagraditi letos z nagrado Kresnik, saj si jo je Marko Sosič s svojim pisanjem več kot le zaslužil! A je niso. Žal. Žal zato, ker je to še ena zamujena priložnost, da bi v osrednji Sloveniji enkrat že za vedno zapustili zmotno kulturno politiko "kupčkanja".
Prav ima namreč najin skupni prijatelj Aleš Berger, ki pravi, da "je Marko tokrat zares napisal odličen roman, ki odpira nenehno nove labirinte in padaš pri branju iz enega v drugega"!
Meni je pa všeč Markovo pisanje tudi zato, ker si ga pri pisanju nikakor ne predstavljam za računalnikom, ampak s filmsko kamero v roki.
Če boste pomislili na to, ko boste brali Markovo odlično pisanje, boste še bolj uživali, verjemite!
Otožna lepota rezijanske doline
Ta lipa pot
Rezija je lepa. Rezija je žalostna ... Dolina Rezije je lepa in žalostna obenem. Avtocesta, promet in turizem tečejo mimo nje. Izhoda za vas Na Bili (Resiutta) med Tol-mečem (Tolmezzo) in Tabljo (Pontebba) enostavno ni. In tudi ko se čez karnijske hribe vozimo po stari cesti proti Trbižu, vasico in odcep skoraj prezremo. Ob poti opazimo le nekaj trgovin z neokusno šaro in nekaj lokalov. Dolina z ozkim, skoraj zakritim vhodom, gre nekako mimo nas. In mi mimo nje, kot so šla mimo nje dolga stoletja pretekle zgodovine. Ravno zaprtost te doline, katere naselitev je potekala v 6. stoletju skozi Kanalsko in Železno dolino, je namreč omogočila prebivastvu, da je ohranilo lastno arhaično narečje z lastno slovnico in abecedo ter prastaro glasbo in navade.
Z možem sva se dolga leta vozila mimo vhoda v Rezijo in letos jeseni prvič zavila v ozko grlo med Kaninom in Mužci, ki nas je popeljalo navzgor v otožno le-
poto te osamljene, pozabljene slovenske zemlje.
Kar na poti najprej pritegne pozornost vsakogar, so dvojezični napisi in dvojezična imena. Moj mož je v šali dejal, glej, zašli smo v osrčje Finske. Dejansko so črke, ki jih tukajšnja abeceda uporablja, dokaj nenavadne ne samo za italijanski, ampak tudi za slovenski jezik. Razprave glede rezijanske identitete in rezijanskega narečja, pravzaprav gre za štiri različna narečja, so potekale dolga leta, v njih so sodelovali različni jezikoslovci in etnologi. Ugotovitve, vse so si seveda med seboj popolnoma različne, pa so večkrat pisane na kožo političnim interesom posameznih skupin. Morda ne veste, da se je v okviru svoje - po mojem mnenju ne preveč častne - politične kariere s problemom Rezije in re-zijanščine ukvarjal celo Beppe Grillo. Na svojem blogu je objavil besedilo, v katerem obtožuje Slovenijo poskusov etničnega čiščenja in uveljavitve slovenščine v Reziji. No, sicer za Beppeja Grilla vemo, da še preveč rad ob-
tožuje marsikoga marsičesa.
Dvojezične table, ki so naju tako prijetno spravile v smeh, so v resnici delo jezikoslovca, slavista in politologa z videmske univerze Roberta Dapita, ki med drugim odlično obvlada slovenščino in re-zijanščino. Sam se, čeprav po rodu Furlan, strinja s Franom Ramovšem, ki vidi v režij anščini enega izmed najbolj arhaičnih slovenskih narečij. Dvojezične table, ki se opirajo na rabo slovenskih soglasnikov, stojijo pred rezijanskimi naselji od leta 1994. No, kakorkoli že, meni se zdi to zanimivo, skrivnostno narečje v marsičem podobno benečanske-mu. Mislim, da je vsakemu povprečnemu Slovencu skoraj v celoti razumljivo. To sem sama ugotovila, ko sem v vaški gostilni nekoliko na skrivaj prisluhnila pogovoru v režijanščini. Pa brez vsake radovednosti za tuje zadeve, prisluhnila sem zgolj zaradi svoje jezikoslovne radovednosti.
Poleg dvojezičnih tabel nas je ob prihodu v Rezijo presenetilo še
nekaj: vročina in dokaj visoke temperature. Kot popolna nepoznavalca sva pričakovala, da bova v dolini naletela na gorsko podnebje, tako, kot je značilno za Bohinjski kot ali Gorenjsko. Dolino namreč zapirajo visok masiv Kanina in Mužci. Nič takega. Tistega jesenskega dne
nama je bilo toplo, celo preveč toplo, da bi bila hoja prijetna. Dolina Rezije slovi namreč po izredno velikih količinah dežja, po zoprni vlagi ter precej milih temperaturah brez izrazitih toplotnih preskokov. Skoraj oceansko, na pol mediteransko podnebje, zaradi katerega najdemo
tu kar nekaj kraške pokrajine z borovci in gabri, medtem ko sta bukev in jesen skoraj redkost. Višje v gorah je seveda vegetacija drugačna, nekaj je sicer redkih macesnovih gozdov, nekaj rušja, nekaj gorskih travnikov. Sobivanje alpskega in mediteranskega sveta zaznamuje tudi živalstvo. Tako kot rastlinstvo, za katerega je značilna bogata raznolikost, je tudi živalski svet zelo pisan. Veliko je ptičjih vrst, med njimi najdemo ujede, selivke, pevke in nekatere redke vrste, kot je divji petelin. V dolini so občasno zasledili še prisotnost medveda in risa.
Prečudovit, nepoznan svet, drugačnost, ki privlači in nas sili k poznavanju in raziskovanju. Rezija je dolina, ki je že na prvi pogled zanimiva, ko jo nekoliko bolje spoznaš, pa tudi neizmerno lepa.
Suzi Peitot
Pregled opravljenega dela
Prvih sto dni nove uprave ZSSDI
riškem. Dejavnost je deloma že poznala, z njo pa se je v družbi športnih delavcev posameznih klubov in odbornikov ter tehnikov športne krovne organizacije dodobra seznanila. V očeh javnosti ostaja predvsem posnetek iz Nabrežine, ko je tudi odigrala tekmo v odbojki na mivki z mladimi tekmovalkami zamejskih ekip.
Delo na Ciceronovi ulici je bilo menda smotrno nastavljeno, idej, navdušenja in zagnanosti zagotovo ne manjka. Glavni preizkusni kamni, po katerih bodo tudi članice ocenjevale delo uprave Združenja, pa bodo kajpak vezani na sposobnost novačenja prepotrebnih finančnih sredstev za naš šport in posledično delitev le-teh med klubi in projekti.
HC
Dandanes je dokaj razširjena praksa, da vlade, občinske in druge krajevne uprave ter vodstva raznih ustanov objavljajo obračun prvih sto dni. Poskusimo nekaj podobnega - sicer je od začetka maja minilo nekaj več kot sto dni - z Združenjem slovenskih športnih društev v Italiji. Pred nastopom prenovljenega odbora z novim predsednikom Ivanom Peterlinom na čelu je vladalo precejšnje pričakovanje. Po 22 letih predsedovanja Jureta Kufersina je bil namreč to vendarle preobrat. Če je bila dejavnost v preteklosti hočeš nočeš iz leta v leto že ustaljena in veliko sprememb ni bilo na dnevnem redu, smo bili po občnem zboru v vsakem primeru radovedni, kaj bo prinesel novega profesor s svojo ekipo. Ob koncu poletja so vtisi vsekakor pozitivni.
Najtoplejši meseci so bili res izjemno vroči za naš šport, tudi posredovanje vrhov naše krovne organizacije pa je pripomoglo k vsaj zasilni rešitvi najhujših finančnih kriznih žarišč. Merimo seveda na redno nadaljevanje obstoja naših paradnih konj v članski košarki in odbojki, Jadrana in Sloge Tabor, o katerih smo se v teh stolpcih že večkrat razpisali. Peterlinov nastop je praviloma prodoren in dovolj kritičen. Že od prvih intervjujev v novi funkciji dosledno poudarja, da se bo v svojem mandatu na politični
ravni potegoval zlasti za priznanje enakopravne vloge športa v naši skupnosti. Novi predsednik je zelo prisoten na različnih športnih prireditvah (od mednarodnega tekmovanja v gimnastiki do kajakaške Soške regate), kar je bila tudi odlika njegovega predhodnika.
ZSŠDI je bil poleti tudi med spodbujevalci razširjenih načrtov o sodelovanju (košarka na Tržaškem, odbojka na Goriškem), pri katerih so sicer imela glavno vlogo vpletena društva, tudi pokroviteljska in povezovalna funkcija krovne organizacije pa je zagotovo pomagala (tako kot pri zadevah Jadran in Sloga Tabor).
Med programskimi smernicami, ki jih je novi odbor takoj uresničil, je dejstvo, da so razpisali natečaj za mesto sodelavca pri spletni strani Slo-sport. Internetni medij Branka Lakoviča želijo namreč okrepiti, uporabili pa bodo motivirane
prijave na razpis sprejemamo do 20.9.2013 Podrobnejše informacije na
mlade sile. Kakorkoli že, komunikacija je pri Združenju sploh na vse višji ravni, navsezadnje po podobi profesorja Peterlina, ki je sam po sebi medijski človek.
V zadnjih dneh pa je uprava ZSŠ-
DI organizirala obisk ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu Tine Komel. Predstavnica slovenske vlade je imela kar poln dan pri nas, saj si je ogledala ničkoliko športnih središč naših društev na Tržaškem in Go-
OBČINA GORICA	LefsGO*
OOBORNlSTVtl ZA KUtTUfO IN OCGODKE	^
Gorizia
liEGIONE AUTONOMA FRIVU VeNEZIA GlUL-A
v,
U
Fonda/ione
Cossa di Rapirmio 91 Bor z J
LamBia * (»ortna
m
C ON F C O M M E RCIO
Okusi na meji
LefsGo!
Gorizia
Gorica vedno pri roki.
Referenčna aplikacija za vsakogar.
Naloži si jo sedaj!
http://letsgo.gorizia.it
29