654
Boris A. Novak
Boris A. Novak
Definicije
Svetloba zmeraj vstopi brez trkanja in odide brez slovesa.
Zvok je padel iz gnezda tišine.
Voda koraka z valovi.
Biti ogledalo, živeti od slik.
Dno zasidra padec.
Koraki so budni, ko pot zaspi.
Ptice so pozobale tišino. Kamen umira brez glasu.
Pesek se nikoli ne naveliča padati skozi čas.
Smer je neodvisna od kazavca.
Le sonce nima sence.
Izleti v neznano se končajo na robu spomina.
Odmev je zvok,
ki hoče premagati svojo smrt.
Voda nima hrbtenice.
Dim beži od samega sebe.
Pogled je utonil v solzi.
Telo nikoli ne skoči čez svojo senco.
Rjuham se vsako noč sanja, da nekdo na njih leži.
Nobena sapa se ne dotakne luči.
Oko zaspi,
ko se trepalnice objamejo.
Preteklost je izgubljeni zaklad časa.
Le trava se še sprehaja po zapuščenih stezah.
Reka nikoli ne odraste.
Tišina je hitrejša od svetlobe in počasnejša od ptice.
Obraz se je oblekel v smehljaj.
Prihodnost je še neodkrit kontinent na zemljepisni karti spomina.
Definicije
Pena je vozel vode in zraka.
Čas ni zasidran, zato se kar naprej oddaljuje od znanih obal.
Smeh lovi svojo senco.
Ko vodo zebe, si ogrne led.
Praznina nikoli nikogar ne obišče, ker je povsod doma.
Luč izginja za vogalom obzorja.
Tišina je budna le, ko jo zvok sliši.
Voda se obleče v kozarec.
Ubežniki iz spomina se naselijo v praznini.
Večer zapre knjigo luči.
Ko je vodi vroče, gre na zrak.
Zemlja se vsake noči izgubi v lastni senci.
Veslo zmeraj rani vodo.
Nekdo je pozabil zasidrati molk.
656
Boris A. Novak