R. Peterlin-Petruška: Na Ševčenkovi gomili.
323
Kar so oddajale tvoje roke, zdaj se jim spet tisočero povrača; glej, za zdravilo bo sladka pijača, ki ti uteši vse zdanje gorje.
„Oj ti preljubi, žlahtni gospod, vi ne poznate še krajev tod . . . Da bi si vino shranil, jaz kleti
nimam; in glejte, če bi si vzeti
hotel in vžiti ta sladki sad —
čudno se zdelo vam bo — bi bil tat. . ."
R. Peterlin-Petruška:
Na Ševčenkovi gomili.
raznik je danes, Veliki Šmaren, glasno zvonovi zvonijo, v cerkev narod hiti blagodaren, da se pokloni pred Devo Marijo.
Jaz pa sem k tebi, učitelj predragi, prišel po dolgi božji poti; z Dnjepra, iz gajev, od stepe tvoj blagi pozdrav mi šumi veter nasproti.
Kje so časi nekdanje slave, časi ukrajinske svetle prostosti, kje so kazakov drzne postave, kje so glasovi brezmejne radosti?
Spe v večnem snu že smeli kazaki, spe za Umanjo že hajdamaki — nad njihovim kobzarjem šumi kalina, ne veseli se več Ukrajina.
f