OBZORJA STROKE
ske prosvetne zveze, Rudolfa Scholtna, zveznega ministra za pouk in umetnost, Chtistofa Zernatta, deželnega glavarja, Michacla Aussenvinklerja, namestnika deželnega glavarja in Helmuta Woschitza, župana občine Zrelec.
Daljši prispevek o Radišall, zgodovini kulturnega (.loma in Slovenskem prosvetnem Društvu Radiše je pripravil Tomaž Ogris
Slovenskemu tekstu v prispevkih in pri podnapisih k fotografijam je dodan še nemški prevod, ki je informacijsko ena-
BiSi t m^aS": '4 & 1 ■ 1,1 '- ■ ■
kovreden slovenskemu tekstu čeprav vizualno (tipografija črk) morda ne daje te podobe.
Namen zbirke je predstavitev dvojezičnega okolja avstrijske Koroške in odkrivanje oblik dediščine, ki imajo iz preteklosti svoje nadaljevanje tudi v sodobnost. Prav v tem so njeni pobudniki videli svojevrsten izziv za raziskovalno delo z mladimi.
Tudi letos se obeta podobna publikacija za mesto Pliberk.
Lucija Horvat_______
JANJA ŽAGAR, OBLAČILNA KULTURA DELAVCEV V LJUBLJANI MED PRVO IN DRUGO SVETOVNO VOJNO.
Mladika, Ljubljana 1994, 159 strani. ISBN 961-205-028-7
Časovno se je avtorica (etnologinja, kusiodinja v Slovenskem etnografskem muzeju) omejila na čas med obema vojnama, krajevno pa na Ljubljano in njeno vplivno območje.
Knjiga obsega poleg uvoda in sklepne besede naslednja poglavja:
1.	Raziskovanje obravnavane teme,
2.	Delavstvo v Ljubljani med obema vojnama,
3.	Oblačilna moda,
4.	Oblačenje delavcev in njihov odnos do oblačil
Uvodoma avtorica opozarja, da je slovenska etnologija
zaostajala v raziskovanju industrijskih naselij in mest vsaj dve desetletji, nato pa skuša podati pregled etnoloških obravnav delavske kulture v tuji in domači literaturi Opozarja, da gre pri tem bolj za delavsko kulturo kot del kulture industrijske družbe (.Maja Godina), nato pa poda še pregled domačih del iz oblačilne kulture in zlasii omenja avtorje: Angelosa Basa, Marijo Makarovič in Tanjo Tomažič. Poudarja, da se je oblačilna kultura delavskega sloja pojavila kot tema seminarskih in diplomskih nalog na oddelku za etnologijo na Filozofski (¿kulte I i v Ljubljani, da pa ni pomembna raziskovalna tema v smislu slovenske etnologije. Delavsko kuliuro so bolj raziskovali v vzhodnoevropskih državah, npr. na Češkem v okviru Inštituta za etnologijo in fokloristiko (Mirjam Morav-cova).
V 2. poglavju študije definira Ljubljano kot Veliko Ljubljano, ki je nastala z združitvijo okolice {Moste, Vič, Šiška, Štepanja va-;. jezica in Polje) s središčem, in razslojenost njenih prebivalcev v višji, srednji in nižji sloj. Zadnjemu so pripadali tudi delavci, ki so stanovali v predmestjih in v bližini obrtnih ter industiijskili obratov. Zemljepisno so bili različnega porekla, deloma rojeni v mestu, večinoma pa priseljeni iz bližnje in daljne okolice - najmanj iz vzhodne Slovenije, manj tudi iz zahodne t zaradi vpliva Trsta in Gorice). Slovensko delavstvo ni bila homogena skupina, še najbolj jo je določal gmotni položaj. Verske šege so gojili bolj iz navade kot iz verske gorečnosti, politično prav tako niso bili pretirano definirani. Splošna jim je bila težnja povzpeli se iz delavskega sloja. Način življenja je bil v glavnem dvojen: ali stalno stanovanje In zaposlitev ali oboje nestalno in iz tega izhajajoče posledice.
V	poglavju Oblačilna moda podaja avtorica glavne zakoni Kisli mode, ki povezuje višje sloje in jih ločuje od nižjih, Siri se od zgoraj navzdol, od premožnih na revne, v sklenjenih valovih, in je neke vrste izenačenje okusa okolice. Obravnavano obdobje razdeli na čas do leta 1930 in čas po njem, in to izraziteje v ženski kol pa v moški modi. Do tega leta je bil lepotni ideal ženske'"ženska kol deček": vitka, ozka, brez poudarjenih ženskih oblik, kratki lasje. Moški so bili bolj naravni, le ramena so bila širša. Ženske obline se začno bolj poudarjati oz kazati proti letu 194Oj Naš prostor je bil pod vplivom Avstrije (bluze, materiali), Francije (klobuki, večerne obleke, šivanje, svila), Anglije (moška oblačila), včasih so bili ti vplivi mal6 pa&bni (npii štajerski dirndl). Modne informacije so prihajale prek revij, priročnikov, pozneje s konfekcijo ali z osebnimi sliki ob potovanjih nekaterih obrtnikov.
Avtorica loči med modo in oblačilnim videzom, ki je pod vplivom mode, vendar pa odvisen od posameznikovega premoženja, starosti, poklica, kraja bivanja in je neke vrste individualni okus.
V	poglav ju Oblačilo kol predmet porabe je poudarjeno, da j) o rabo določa denar in tla je za obravnavani čas treba upoštevali kar dve gospodarski krizi (sreda 20-ih let in prva polovica 30-ih let), ko je bil delavcev zaslužek pod gospodarskim minimumom in je komaj zadoščat za hrano in stanovanje, "če mož nt pil in je žena bila varčna".
Študija postaja od tu dalje vse bolj konkretna in vse bolj osredotočena na predmet opisa. Tako navaja za obleko, da so delavci imeli obleko za "vsaj enkrat za preobleči" in eno praznično obleko, vendar mlajši tudi več; obleko so nosili zelo dolgo (plašči, kostimi in moške obleke od 5 do 20 let), največ so imeli cenenih delovnih oblačil, perila za preobleči poleg pražnjega, podobno je bilo z obuvalom. Nabava je bila še zmeraj po potrebi; otroci so imeli prednost pred stal si, starejši otroci pred mlajšimi, mož pred ženo; najmanj je kupovala ali nabavljala obleke žena, ki je bila nezaposlena Avtorica zelo natančno prikazuje krojenje, šivanje in izdelovanje obutve ter cene teli storitev, Proti letu 19^0 se je boli uveljavila konfekcija prodrla je kol darilo za razne priložnosti in postala predmet dediščine.
Želo je zanimivo poglavje Oblačilo kot simbol, kjer jc najprej definirana funkcija obleke, ki simbolizira po eni si ran i zaščito in varovanje, po drugi pa drugačnost od naravnega videza-
66
GLASNIK SED 35/1995, št. 2'3
OBZORJA STROKE
Obleka kaže, kam ljudje spadajo po kraju bivanja (mesto -podeželje), spolu (hlače -krilo), starostičtemno-svetlo), poklicu (delavec - profesor) ipd. Delavec je bil po položaju v družbeni hierarhiji med vaščanom in meščanom, združeval |e lastnosti obojega, razlike pa ohranjal najbolj v obuvalu, Pokrivalu in modnih dodatkih (ni imel večerne obleke, namesto cele srajce samo ovratnik ipd.). Delovne obleke še niso bile dovolj razvite; prevladovale so različne halje in predpasniki, ločili pa so se po tem, kako umazano delo so opravljali (npr. gradbinci nasproti grafičnim delavcem in ra_zličnim mojstrom),
Študija nas tudi informira o tem, v koliki meri je na Slovenskem delovala obleka kot simbol razredne in politične pripadnosti. Šlo je v glavnem za dodatke praznični obleki (za i. Plaj rdeča roža. kravata, trak. zaponka; podobno na volitvah).
Glede na starost podaja avtorica naslednje pomembnejše tnejnike: povijanje dojenčkov v štruco, po 2. letu hlače oz. krilce, do 12. leta za premožnejše mornarska obleka, za vse lilitče za šolo, kratke hlače do 12. leta, s 15. letom dobe de-'nvsk.i otroci obleko za odrasle. Višek samostojnosti v oblačenju je bil za delavske ljudi okoli 25. leta starosti (zadosti 'Ujadi in neporočeni). Starost 40 let je pomenila prehod v resnejši način oblačenja, bolj izrazit za ženske kol za moške.
Zelo natančno je v študiji obravnavana obleka glede na stan, ^jer je Slo le za poročne in žalne obleke, glede na zemljepisno Pupadnost, kjei je zanimiv delavec, ki se vozi na delovno 'Uesto in se doma prilagaja svojemu okolju, v mestu pa mestnemu, ter posamezni izredni simboli obleke, npr. obleka kot s t Ribo 1 slovenstva (narodna nosa), obleka kot simbol Politične pripadnosti (uniforme Orlov in Sokolov) ali načina m 'ienja (bela obleka Marijine družbe, ki pomeni deviškost) ;ili določene aktivnosti (gasilska uniforma)
Zanimivo je, da prinaša poglavje, ki naj bi se ukvarjalo z obleko kot vsiljeno zaradi okolice in predsodkov predvsem pasuse iz beleiristike, kar kaže na težavnost tovrstnih raziskav.
Tudi lepotni ideali so v primeru delavca preoblikovani, saj pri delavki pomeni npr. pretirana vit kost tudi šibkost in ni zaželena. Zagorelost, ki se ji delavec ni mogel nikoli izogibati, je postala v 40 i h letill nemoteča. Lepotni zgled je vedno deloval z višjega socialnega nivoja na nižji (mojster - delavec itd.).
Temeljito so v knjigi obdelane t i, oblačilne sestavine, ki so obdelane glede na; kroj, poklic, premoženje, lokalni izvor, spol. starost, funkcijo in slan.
Posebno poglavje posveti avtorica perilu, obleki v ožjem pomenu besede in našteva dela, način krojenja, posebej se posveti pokriva lom. obuvalu ter modnim dodatkom (torbice, dežniki, šali, nakit, sprehajalne palice, rokavice ipd.) ter oblekam za posebne priložnosti (za poroko, žalovanje, za kopanje).
Podobno temeljito se avtorica posveča prikazu materialov, barv, vzorcev, načinov okra Sevanja in izdelovanja, vzdrževanja in shranjevanja obleke. Opis teh je opremljen z mnogimi citati iz literature in opombami, kateri elementi niso prišli v poštev za delavski način življenja, V zadnjem poglavju je na podoben način obdelana še pričeska, ličenje in nega telesa.
Vsa ta poglavja pomenijo različne vidike obravnave in prikazovanja obravnavane teme. Prinašajo precej popolno informacijo o oblačenju premožnejših slojev v Ljubljani, pri čemer avtorica navadno pove, česa delavci niso poznali ali so Imeli kako drugače, navadno v skromnejši obliki Knjiga je dober prispevek k pri nas manj obdelani temi delavske kulture.
Monika Kropej
noč ima svojo moč
bog pa še večjo. Pohorje pripoveduje.
Zapisal Anton C. lični k.
Uredila dr. Marija Stanonik, ilustrirala Mojca Cerjak,
jezikovno pregledala Jožica Narat. Kmečki glas, Zbirka Glasovi. Ljubljana 1995, 497 str. CD l 18 pripovedmi. ISBN: 961-203-049-9
65	GLASNIK SED 35/1995, št. 2-3