155 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene i n por očila Jer neja F er lež * K ar men Št er k , dokt or ica sociologi je, izr edna pr of esor ica, F ak ult e t a za dr užben e v ede, K at edr a za k ultur ologi jo; k ar men.s t er k@fdv .uni-lj.si . gledov na to temno tekočino izrazitega okusa. Pomembno se zdi zlasti zato, ker najbrž prvič jasno opiše razvoj pri- delave tega v zadnjem času marketin- ško vse bolj izpostavljenega kulinarič- nega artikla. Še posebej je pomembna geografska umestitev, saj smo glede te- ga doslej razmeroma laično tavali nekje med umeščanjem zgolj v najvzhodnejši del slovenskega ozemlja in spraševa- njem o čezmejnih vplivih. Maja Godi- na Golija nam v tem besedilu predsta- vi zelo zgodnjo obsežnejšo pridelavo bučnega olja, ki se je v oljarni v Framu začela že sredi 18. stoletja. Piše tudi o gojenju in obdelavi buč, o povezavi z mlinarsko obrtjo, o pridelavi olja za domače in tržne potrebe in naposled o družinskih in nato še večjih oljarskih obratih. Predstavi vlogo bučnega olja v kulinariki in gastronomiji in – kar je še kako pomembno – v sooblikovanju regionalnih identitet. Zanimiv je raz- mislek o uveljavljanju, sprejemanju in tudi zavračanju te posebne tekočine v različnih kulinaričnih miljejih. Nasploh se zdi, da tri empirična bese- dila nazorno kažejo, na kako različne načine se je mogoče lotiti opazovanja in pisanja o materialni kulturi, pa tudi kako različne dele slednje je mogoče zajeti v raziskovanje. Bolj ko gremo v detajle in ožja ko so izbrana geograf- ska območja, večja je lahko poglo- bljenost, kar na vsak način vidim kot prednost. Vsekakor pa ta besedila ne govorijo samo o ognjiščih v Vipavski dolini, o oblačenju otrok v Ljubljani in o pridelavi in porabi bučnega olja na Štajerskem, ampak tudi, morda celo še bolj, o različnih izhodiščnih pristopih, stilih in senzibilnostih avtoric, od kate- rih dve v uvodnih prispevkih pravza- prav pišeta točno o tem – o raznoliko- sti paradigem na časovni ali teoretski ravni. Knjiga je izšla v novi knjižni zbirki efka Založbe ZRC, namenjeni etnolo- škim, antropološkim in folklorističnim študijam. V njej se s svojimi besedili, od katerih nekatera neposredno izhaja- jo iz njihovih predhodnih študij, poja- vijo tri sodelavke Inštituta za sloven- sko narodopisje ZRC SAZU. Vsekakor gre za zanimiv zbir raziskovalnih do- sežkov in premislekov raziskovalk, ki so, tako se zdi, namerno posegle prav v tri morda najznačilnejše teme materi- alne kulture – prebivanje, prehranjeva- nje in oblačenje. Zbir besedil v knjigi Govorica predmetov me je zadovoljil na več ravneh – kot raziskovalko od- nosa med ljudmi in prostorom sta mi teoretični in historični del ne le osveži- la védenje, ampak ga tudi pomembno razširila, kot raziskovalka ognjišč v urbanem okolju sem posebej poglo- bljeno, kar primerjalno, brala odlično študijo o ognjiščih v Vipavski dolini, kot Štajerka pa sem bila povsem vsak- danje navdušena nad prispevkom o bučnem olju, o katerem doslej še ni- sem brala kaj tako tehtnega – čeprav me je večkrat zanimalo. Presenetil me je tudi zanimiv učinek postavitve besedila, pri kateri so opombe za vsa poglavja zbrane šele ob koncu knjige, tik pred zelo koristnim stvarnim kaza- lom in obsežnim seznamom literature. Na ta način bralec opomb običajno ne bere sproti, saj to pomeni vsakokratno nerodno preskakovanje med »spredaj« in »proti koncu«. Kljub temu sem jih prebrala – strnjeno, povsem na koncu, ko sem seveda že pozabila, na kaj se nanašajo. In zanimivo – večinoma so zapisane tako, da se tudi nepovezane s točko nanašanja berejo gladko in pove- do veliko. Kot vedno, kadar je seznam literature širok, sem si tudi tokrat ob nekaj enotah naredila zaznamek, ki me je vodil v brskanje po COBISS-u in rezervacije doslej neznanih ali vsaj neprelistanih knjig. Jih že berem. Tu- di to je vedno znova pozitiven učinek dobre knjige. Knjižne ocene i n por očila K ar men Št er k* B ARB ARA TURK NISKAČ: O ig r i in delu . Založba ZR C (Et hnologica – Disser t ationes; 7), Ljubljana 202 1 , 1 92 s tr . Monografija Barbare Turk Niskač raz- členjuje antropologijo otrok in otroštev, zlasti vprašanje imaginarija otroške igre in dela. S tem posega na eno novejših in deficitarnih področij v antropologiji. Študije otrok in otroštev v družboslovju in humanistiki nasploh so namreč pro- dukt »emancipacije« otroka kot dejav- nega člena družbenega življenja, kar je bila ena od posledic v drugo polovico 20. stoletja postavljenih predrugačenj razmerij med spoloma, starševskih vlog, vključevanja žensk na trg dela, v javno in politično sfero ipd. Sistematič- ne študije otrok in otroštev se torej veči- noma pričnejo v obdobju po 2. svetovni vojni. V ospredju interesa avtorice je prepletajoč se odnos med delom, igro in učenjem v zgodnjem otroštvu. K obrav- navani temi pristopa s treh perspektiv: z vidika otrok, staršev ter zaposlenih v vrtcu. V tematizaciji predmeta svojega preučevanja uporablja zanimivo paleto med seboj komplementarnih metodolo- ških pristopov, najbolj pa opazovanje z udeležbo, polstrukturirane intervjuje in vizualne metode, predvsem participa- tivno fotografijo. Teoretsko se navezuje na sodobne študije intersubjektivnosti ter intencionalnosti, socializacijo prika- že kot večsmerni proces. Impresiven je tudi uporabljen nabor literature s podro- čja teorije in metodologije v antropolo- 156 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in por očila K ar men Št er k * Milan V og el, univ . dip l. e tnolog in pr of. slo v enščine, up ok ojeni k oment at or v k ultur ni r edakci ji Dela; ma v cmilan@gmail.com . P r ispe v ek je bil 20. 1 . 2022 pr edv ajan na tr e tjem pr og r amu R adia Slo v eni ja v sklopu oddaje S knjižneg a trg a. giji otroštev ter z relevantnimi odlomki širše družboslovne in humanistične pro- dukcije. Znanstvena pomembnost pričujoče monografije je večplastna in izvirna. Najprej v zelo sistematičnem, pregle- dnem in vseobsegajočem pregledu relevantne, tudi najnovejše teoretič- ne in empirične literature s področja analize. Avtorici je uspelo različne antropološke pristope ter serijo upo- rabljenih kvalitativnih in kvantitativ- nih antropoloških metod ustvarjalno povezati in njihova dognanja vgraditi v razvoj lastne naracije. Slednja skozi vsebinsko dopolnjujoča se tri glavna poglavja (Teoretski okvir: Antropolo- gija otroštva, Otroštvo v preteklosti, Etnografska raziskava) in z empatično obravnavo otrok in otroštva na več me- stih odpira pomembne teme, ki bi lah- ko prispevale k »znanstveni emanci- paciji« še ene od t. i. »nemih skupin«; otrok. Prav posebno v zvezi s tem iz- stopa diskurzivni in osebni slog avtori- ce, ki nam prihrani sentimentaliziranja, idealiziranja in pokroviteljske drže, ki so skoraj imanentne sodobni humani- stiki in družboslovju, ko ta govori o otroštvu, zlasti v relaciji s kategorijo »dela«, in ki predstavljajo samo dru- gačen, politično korekten, pač, način odrekanja opolnomočenja. Monogra- fija se otroka loteva kot bistvenega in enakopravnega subjekta svojega druž- benega in kulturnega okolja ter obsto- ječih razmerij moči. Antropološke štu- dije te vrste so izjemno redke, in to ne samo v slovenskem prostoru. Monografija Barbare Turk Niskač z naslovom O igri in delu prispeva izvir- ne paradigmatske nastavke za branje strategij, s katerimi se poskušajo »ne- mi glasovi« udejstvovati v svoji lastni konstrukciji emancipirane, družbeno relevantne, opolnomočene identitete. Ponuja nepopačen in nepokroviteljski vpogled v otrokovo doživljanje sebe in sveta. V branje je ne priporočam sa- mo strokovnjakom na področju dela z otroki in sodobnim preučevalcem otro- štev, tudi ne samo pedagogom, didak- tikom in vzgojiteljem, pač pa vsem, ki smo kdaj bili otroci – vsem nam. Knjižne ocene in por očila Milan V og el* KA T ARIN A ŠRIMPF VENDRAMIN: Zgodbe in pr os t or : Us tno iz r očilo in k olektivni spomin v z gor njem Obso t elju. Založba ZR C (Et hnologica – Disser t ationes; 8), Ljubljana 202 1 , 1 60 s tr . Zbirka Ethnologica daljša svoje police izdaj prirejenih doktorskih disertacij. Pod uredniškim vodstvom Saše Babič je kot osma knjiga izšlo delo Zgodbe in prostor etnologinje in kulturne an- tropologinje, sicer raziskovalke na In- štitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Katarine Šrimpf Vendramin, s pojasnjevalnim podnaslovom Ustno izročilo in kolektivni spomin v zgorn- jem Obsotelju. Avtorica izhaja iz pre- pričanja številnih etnologov, da zgodbe ustvarjajo prostor, v katerem so in še vedno nastajajo, recenzentka Tjaša Ja- kop pa je zapisala, da je »ustno izročilo in kolektivni spomin v gornjem Obso- telju prvo delo, ki sinhrono in diahrono obravnava ustno izročilo s področja zgornjega Obsotelja in nam predstavi lokalno identiteto obsoteljskega člove- ka na slovenskem etičnem ozemlju ob hrvaški meji«. To območje je zanimivo zato, ker leži ne le na vzhodnem robu slovenskega etičnega ozemlja (zaje- ma namreč kraje v občinah Šmarje pri Jelšah, Rogaška Slatina in Rogatec), marveč tudi na meji s Hrvaško, kar ustvarja posebne razmere za medse- bojno življenje in, kar avtorica večkrat poudari, oblikuje osebno in nacional- no identiteto, zahteva pa tudi poseben pristop do informatorjev. Tako je bilo nekaj terenskih raziskav narejenih še v krajih na hrvaški strani meje. To pa ni prvo avtoričino delo na to temo na ob- ravnavanem območju, saj je obsežno