Posamezna številka 10 vinarjev.
Slev. 207.
v mm, t soboto, u semeni isis.
L6I0 ML
s Velja po pošti: s
Za rolo leto naprej , . E 28'— »a on U18300 „ . . „ 2'20 za Nemčijo celoletno . „ 29'— sa ostalo inozemstvo . ,, 35'—
V	Ljubljani na dom:
Za celo ielo uapre) . . E 24'— za en moi eo „ . . „ 2' —
V	opravi prejemati mesečno „ 1'70
= Sobotna izdaja: s
za celo leto........ 7'—
za Nemčijo oeloletno . „ 9'— a ostalo inozamstvo. „ 12'—
Inseratl:
Enostolpna petltvrsta (72 mm): za enkrat . . . . po 18 v za dvakrat .... .. 15 _
za trikrat
13
za večkrat primeren popnat.
Porotna oznanila, zahvale, osmrtnice Iti:
enostolpna peiltvrsta po 2) vin.
1 Poslano:	■
enostolpna potltvrsta po 40 vin.
Izhaja vsak dan, lzvzomšl nedeljo ln praznike, ob 5. url pop.
Redna letna priloga Vozni red.
(ts- DrednlStvo je v Kopitarjevi nllol Ste*. 8/UL
Rokopisi se ne vračajo; neiranklrana pisma a« ne = sprejemajo. — Uredniškega telelona štev. 74. s
Političen list za slovenski naro;
Upravništvo je v Kopitarjevi nllol St 8. — Račun poStne hranilnloe avstrijske St 24.797, ogrske 28.5U, bosn.-liero, št. 7563. — Upravniškega telelona št. 188.
(Našim domobrancem. — Vojni kurat Leop. Turšič.)
(Izvirno poročilo »Slovencu«,)
Pravijo, da v vojski sčasoma vse otopi, ne samo sablja in bajonet, ampak tudi živci, spomin in fantazija. Veliki in mali dogodki gredo mimo človeka, ki ne najde med njimi nobenega razločka; vojna stopa s svojo železno stopinjo naprej in naprej, pa človek svojcem ne omeni niti črtice o nji. Vojaku na bojišču zadostuje markantno, dasi suhoparno Hoferjevo poročilo, ki vsak dan hlastno seže po njem, za podrobnosti se dosti ne briga; in tako minejo meseci, pa ne primeš peresa ali svinčnika v roke, da bi vrgel na papir dogodek, ki se je ravnokar odigral pred tvojimi očmi in ga rešil pozabljenosli — duševna letargija, ki ima menda pravzaprav na bojišču svoj pravi dom med opustoše-nimi polji in požganimi vasmi.
To pot me je vzbudila iz take letargije pohvala naših fantov iz ust oziroma izpod peresa našega poveljnika, g. polkovnika Kutschere, ki sem jo bral v neki številki »Slovenca«, in da mi ta številka ni prišla slučajno pred oči, bi bil molčal morda še dalje. Bral sem svoj čas spominski list, ki ga je pri Kosmerzynu padlim tovarišem v »Slovencu« postavil moj dragi prijatelj dr. Kulovec, pa sem si mislil — slovenski Ksenofon in molčal dalje; bral sem v znani njegovi hudomušnosti spočeto pismo tovariša Hafnerja, pa sem rekel — Kropar in molčal dalje. Zdaj pa ne več! Kajti predme so stopili mladi in nadepolni junaki Bre-mec, Kastner in Hočevar, ki so vstali iz svojih svežih dnjesterskih grobov, rekoč: »Svojo kri, svoje življenje smo dali na oltar domovine pa ne bi zapisal o nas niti besedice?« Stopili so predme zaraščeni obrazi naših Kranjcev in Goričanov: »Ali nas ne poznaš več? Gledal si nas tolikrat., ko smo v dnjesterskih zakopih delali iz ruskih užigalk spominske prstane in rinčice, poslušal si nas, ko smo peli svoje domače pesmi in zdravice, ko smo ti pravili o svojih domovih in ženah in otrokih; povej, povej našim ženam in otrokom, da mrtvi počivamo tukaj; s krvjo in življenjem smo zapečatili svojo zvestobo do cesarja in domovine ...«
Zdaj pa ne več! Vašemu spominu, junaki, naj veljajo te vrstice.
XXX
Tisto nedeljo, bilo jc 8. avgusta, sem odmaševal v ponižni leseni poljski cerkvici tiste vasi, ki smo jo bili prekrstili v svoje letovišče. V zakristijo stopi brigadir, lepo po nedeljsko obrit, mož korenjaške postave, a prijaznega in dobrotljivega obraza.
»Hvala lepa! Ali greste zdaj gor v za-kope? Včeraj «te sporočili, da boste tudi tam maševali, ali ne?«
»Rad bi, gospod brigadir, a vreme! Lije, kakor da so se odmašile vse nebeške zatvornice. Še od včeraj me tresljč; do kože premočen in čez kolena blaten sem prišel komaj domov iz jarkov. Če se ujasni, mogoče, da se odpravim.«
»Bo težko kaj! Ob desetih je napovedan tudi napad. Ena stotnija sosednjega polka mora zavz'eti sovražno opirališče pri K. Čujte, kako divje že strelja naša artiljerija! Morda bo moral v akcijo poseči tudi vaš polk; a mislim, da ne bo treba. — Kar doma ostanite! Hvala lepa! Pozdravljeni!«
Gospod brigadir je odšel, mene pa je pretreslo po kosteh. Napad! Zopet je torej prišla ura, da se izkažejo naši fantje! Dosti dolgo so počivali, ko se ni dalo naprej. Sovražnik je krčevito držal vijugaste dnjestrske bregove. Njegove postojanke so bile kakor trdnjave, ki jih je od dne do dne izboljševal. Napad! Zopet bo tekla kri in marsikatero življenje bo ugasnilo.
Zunaj je naša artiljerija razbijala bolj in bolj. Z vseh gričev je grmelo kakor ob najljutejši nevihti in ves ogenj je bil koncentriran na sovražno opirališče. — Sovražnik se bo težko držal ...
Komaj pridem na obvezovališče, mi že ponudijo telefonično poročilo: »Opirališče pri K. zavzeto. Stotnija sosednjega polka je udrla v sovražne postojane in jih bo tudi držala. Izgube malenkostne.«
»Živjo! Tako delajo naši! Fantje, naprej pojdemo!«
Opoldne so zažvenketali kovinasti kozarci, napolnjeni s pristnim etapnim vinom v proslavo najnovejšega dogodka.
»Živjo! Fantje, naprej pojdemo!«
Dež je polagoma jenjal in tudi ogenj naših topov je bil čedalje manjši. Po ulicah se je v gostih lužah valilo glinasto blato. Skozi cunjaste oblake so pogledali zopet enkrat solnčni žarki, po razdrapanih slamnatih strehah so zaklopotale štorklje, dnjestrske ptice, in zletele v polja, iskat živeža svojim mladičem.
V sobo stopi kadet medicinec, ki je opravljal službo na obvezovališki ekspozituri nad vasjo v bližini fronte. Veselo so mu lesketale dobrodušne oči.
»Naprej pojdemo! Ponoči je splošen napad na celi črli. Zato mora en zdravnik proti večeru na ekspozituro, en medicinec s potrebnim sanitetnim moštvom pa k polhovemu poveljstvu. Tako je ukazal gospod poveljnik.«
Prevzelo nas je neko posebno čuv-stvo, veselo-resno, kakor ob takih prilikah. Prerešetavali smo, v katero smer bodo udarile čete in kako se bomo mi pomaknili za njimi.
konje in pojezdila na ekspozituro, medicinec je odšel svojo pot k polkovemu poveljstvu. Noč je bila veličastna v svoji grozi. Artiljerija je pripravljala infanlerij-ski napad in dolgi oblegovalni topovi, ki so stali nedaleč od hiše na višini, so tulili celo noč s svojim rezkim glasom in udarjali s tako silo, da so žvenketale šipe v oknih kakor množica kozarcev ob veliki pojedini in sta se stresala hrib in dol. Ni bilo mogoče zatisniti očesa. Po polnoči se je oglasil pehotni ogenj. Strojne puške so pričele ragljati svojo monotono pesem in vsak hip sva z zdravnikom pričakovala ranjencev. A ni jih bilo. Spomnil sem se lepih in varnih zakopov, ki so si jih čete uprav pred kratkim izkopale in ti zakopi so jih sedaj ščitili pred sovražnimi kroglami.
Kmalu zjutraj se je raznesla novica o drznem in junajškem činu kadeta Žige K a s t n e r j a , koroškega Slovenca, učitelja po poklicu. S štiridesetimi možmi se je prejšnji večer odpravil na patruljo, za katero se je prostovoljno javil. Neusmiljeno ga je obdelovala sovražna artiljerija in vse je mislilo, da je Žiga z vsem svojim moštvom izgubljen. A potuhnil se je v visoko travo in čakal ugodnega trenutka. Ponoči se je s svojimi možmi oprezno priplazil do žičnih ovir in udri v sovražno postojanko. Skrbelo je poveljnika stotnije, ko Žige od nobene strani ni bilo, a v največje začudenje in veselje dobi obvestilo: »Udri v sovražno postojanko, plen, kolikor sem ga zajel, takoj pošljem.« In res je kmalu orihacalo proti našim postojankam kakih 30 Rusov. Kastner pa je s svojimi možmi drvil dalje in se je šele tisti večer pridni žil ostali prodirajoči stotniji.
Za sovražnika je ura odbila. Črta njegova je bila zlomljena in ob sedmih zjutraj so se usuli naši za bežečim sovražnikom. Do 600 so jih samo tisti dan ujeli, pa niso imeli pri svojem bogatem lovu razun par lahko ranjenih nobenih izgub,
XXX
Onemoglo je sicer streljala ruska artiljerija, a naših fantov to ni dosti motilo. Kakor mi ie pravil neki poročnik, je samo njegova stotnija ujela 161 sovražnikov. — Korporal Ebner, ordonanc pri regimento-vem štabu, je prostovoljno odrinil patru-ljirat, pa bi bil imel kmalu smolo. Prišel je v krilni ogenj in v hipu ga je obkolilo več sovražnikov, ki so ga ujeli. Pa kaj stori? Enega pobije na tla, nekateri mu zbeže, sam pa se vrne malo marogast od ruskih batin z dvema ujetnikoma k svojemu štabu. — Star možak je s svojo tovorno živino nesel municijo k stotniji in Rusi so ga zajeli. Postavi se jim po robu in s šestimi ujetniki nepoškodovan pride nazaj. — Taki so naši fantje in tako je bilo pogumno in drzno prodiranje, ki ga
je divizijonar par dni pozneje v svojem dnevnem povelju pred svojimi polki pohvalil kot posebno »sehneidig. «
Zaškripala so kolesa sanitetnih in trenskih vozov, ki so se pomaknili za vrlimi četami po blatni cesti. Za vselej smo se poslovili od svojega prijaznega letovišča in njegovih pisanih prebivalcev ...
XXX
Strelski jarki! Česa vsega ne zmore in ne naredi žilava roka našega vojaka! Rili so kakor krti, kopali in rezali glinasto zemljo noč in dan in pripravili so si še dosti udobno bivališče, pred vsem pa varno zavetje pred sovražnimi kroglami. Gledal sem jih neko noč, kako so gomazeli kakor strahovi po širni poljani med žitnim poljem; redko komu se je izvila beseda iz ust; nobenega vzdiha, nobenega mrmranja; enakomerno se je dvigal kramp, enakomerno je rezala lopata tla pod seboj; nič zato, če je zdrknila marsikatera znojna kaplja po obrazu in se skrila v zmršeno brado. Nihče je ni videl ...
Do jutranjega mraka, celo noč težko delo po vsej širni poljani — v obrambo domovine ... Poldrugi meter na globoko, dva ali še več metrov na široko, z odtoki za vodo, s prostori za ležišča moštvu in častnikom, z vczalnimi jarki med posameznimi bataljoni in stotnijami, z lično zidanimi strelnimi okenci, vse vijugasto in kilometre dolgo, vse so naredili; navadili so se že na svoje katakombe, in sedaj so zapuščene ,.. Naprej za sovražnikom! ... In spomnil sem se vseh lepih trenutkov, ki sem jih preživel tu med našimi fanti in možmi...
Z nekakim spoštovanjem sem krenil s ceste in stopil v jarek. Znano kritje nadporočnika Franceljna. Po tleh in policah nekaj prevrnjenih steklenic, seveda praznih; prazne škatlje cigaret; razmetan papir domačih in tujih časnikov. Vse leži križem. Grozna puščoba brez življenja; ne več tako, kakor pred kratkim, kakor še predvčerajšnjim, ko sem bil pri njem. Stali so pred vratmi ordonanci, žvižgali, peli in se smejali. In po vsem jarku vrvenje in življenje; zdaj puščoba brez živega bitja.
Ko sem ga prvikart obiskal, mi je postregel z marsičem. Pila sva v mračnem kritju konjak in vino, in jedla piške pa komis. In Francelj je rekel:
»Pojdiva rajše vun na vrt! Bova še druge poklicala. Boš vsaj spoznal moje ljudi.«
»Kje pa imaš vrt?«
»Tu zunaj; le poglej!«
Stopila sva iz »hiše«. Pred njo je bil izkopan prostor z mizo in dvema klopmi.
»Vidiš, to je moj vrt — klopi in miza; drevje, cvetlice, lopo in drugo si moraš namreč misliti. Veš, tu ni tako, kakor doli
Geml petioie Evoen um umori
Dne 4. septembra je zatisnil na Dunaju v starosti 77 let za večno oči eden naj-plemenitejših generalov naše armade, ki ni samo pri njej, ampak tudi pri civilnem prebivalstvu cele Avstrije vžival vsled svoje ljubeznivosti in srčne dobrote najsplošnejše simpatije, tako, da so ga nekateri primerjali z Radeckijem.
Bil je mož srednje velikosti, okroglo-podolgastega, obritega obraza, visokega čela, prijaznih prikupljivih oči, jako simpatične zunanjosti, resnega mišljenja in zelo priljubljen družabnik. (Glej Slov. fantje 41!) Kot predstojnik in človek je bil z vsakim skrajno prijazen. Dobro ve-doč, da ima vsak človek nekaj dobrega na sebi, je to lastnost kaj hitro odkril in opazil in le po tej je potem presojal svoje ljudi. S tem si je pridobil zaupanje slehernega, vse ga je ljubilo in imelo največje zaupanje do njega, kot moža, ki ni nikdar nikogar žalil in nikomu škodoval, pomagal pa vsal<omur, kdor je iskal pomoči pri njem. In teh je bilo vedno ogromno število iz vseh krajev naše širne monarhije.
Tudi marsikateri Slovenec se je zatekel k njemu in ne brez vspeha. Hvaležnosti za plačilo ni nikdar zahteval, dovolj poplačan je bil z veselo zavestjo, da je dosegel vspeh in s tem pomagal pomoč iska-jočim prosilcem in trpinom. Umevno je potemtakem, da je zapustil samo prijatelje in oboževalce, ki ga bodo težko pogrešali.
Bil je pa tudi eden najodličnejših in najzaslužnejših naših generalov. Naš cesar kot Najvišji vojskovodj-i ga je neštetokrat odlikoval radi njegovih izrednih zaslug in vrlin, poslednjič ravno dan pred njegovo smrtjo s častnim znakom Rdečega križa
1. vrste z vojno dekoracijo.
Albori je dovršil vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu z najboljšim vspehom ter bil takoj uvrščen v 3. bataljon tirolskih cesarskih lovcev. Že kot 20-letni častnik je bil radi svojih hrabrih činov v bitki pri Maženti 1. 1859, odlikovan z vojaškim zaslužnim križcem z vojno dekoracijo. Dovršil je potem vojno šolo in služboval z odličnim vspehom na premnogih važnih mestih. Predaleč bi zašel, ko bi hotel naves i »ukaj vse njegove velike, številne zaslm' omenim naj samo, do si je priboril 1. Ii— t. v boju pri Jajcu kot načelnik gcr.c.olnega štaba VII. pehotne 'lc, pod čigar poveljstvom so stali
tudi naši slovenski fantje, red železne krone 2. vrste z vojno dekoracijo in bil povzdignjen v baronski stan. Vojvoda Wiirttemberški, njegov neposredni predstojnik sam, mu jc svetoval, naj vloži prošnjo za podelitev Marije Terezije reda, zakaj zmaga pri Jajcu je bila važnega, da odločilnega pomena za celo Filipovičevo armado, ki je korakala po dolini reke Bosne proti Sarajevu.
Znano je, da je vojvoda Wiirttember-ški dva dni čakal v Varcar-Vakofu na prvo gorsko brigado, (ki je bila sestavljena iz 46. pešpolka ter iz 4. bataljona 22. pešpolka), da bi mogel potem prodirati proti Jajcu. Ker je pa brigada radi vremenskih zaprek zaostala v Krajini in se ni mogla udeležiti boja pri Jajcu, je Albori svojemu šefu svetoval, da naj prodira brez te brigade proti Jajcu. Vojvoda Wurttemberški ni bil glede na maloštevilne vojake takoj s tem zadovoljen. Tedaj je Albori sicer priznal, da je res malo vojakov za to podjetje, a ti so »ljudi« — ti so Slovenci in Hrvati 17. in 53. pešpolka, na katere se poveljnik lahko zanese v vseh slučajih. Šele tedaj je Wiirttemberg sklenil prepoditi in premagati sovražnika brez Vilcczeve brigade, kar se mu je tudi posrečilo. Od tistega časa so se Alboriju naši c. ntje zelo prikupil., .mcl .iih ie še enkrat . i svojim
poveljstvom in to je bilo leta 1893., ko je bival kratek čas kot divizijonar v Ljubljani in je potem peljal naše slovenske fante k velikim cesarskim vajam v okolici Kiseka (Guns) na Ogrskem, kjer so mu zopet pripomogli k veliki slavo* zmagi.
Iz te dobe je Albori še živo znan Ljubljančanom kot jako konciljanten in ljubeznjiv poveljnik, katerega je vse visoko čislalo. — Leta 1903. je bil prestavljen iz Krakovega v Sarajevo kot poveljnik 15. armadnega zbora in guverner v Bosni in Hercegovini. Štiri leta pozneje je postal armadni nadzornik in 1. 1910. je prosil za umirovljenje, a presvetli cear te prošnje ni uslišal, ampak je odredil, da se Albori prestavi samo v disponibliteto (na razpolaganje), v kateri je ostal do svoje smrti.
Generalu, ki je bil vzor dinastične udanosti in zvestobe, za katerim sam presvetli cesar globoko žaluje, generalu, ki je bil vzorpredstojnik svojim podložnikom, in velikemu dobrotniku in varuhu trpečega človeštva bodi čast in hvala tudi onkraj hladnega groba!
Na Dunaju, dne 7. septemb. 1915, Jernej pl. Andrejka.
v vašem letovišču, ali kakor doma.«
Zasmejal sem se od srca. Kajpada si človeška fantazija lahko marsikaj ustvari, česar nikjer ni. In prišli so njegovi »ljudje«, sami mladi, dobrovoljni fantje. Solnce je žgalo z vso silo v Franceljnov vrt, mi pa smo se zabavali, peli in si pripovedovali, kakor da sedimo doma. Kaj zato, če je v sosednji jarek ne daleč od nas eksplodiral sovražni šrapnel, če je nad glavami prižvižgala krogla, Francelj je vesel svoje družbe vriskal in pel »Samo, da veselo je.«
Res jc bilo veselo. Z »ljudmi« je bil prišel tudi kadet Franc Bremec, med športnim svetom znan fotbalist. Nikoli prej ga nisem videl, ker je prišel šele h Kolomeji, a prikupil se mi je že prvi trenutek. Bil je Franceljnova desna roka, skromen, a delaven kakor čebela. Videl sem ga, s kakšno vestnostjo je študiral, ne bral, polkovna povelja; vsako najmanjšo stvarco si je zapisal v bilježnico; povsod je imel svoje oko in, kjer je bilo treba, tudi svojo besedo — pravi vojak. Moštvo ga je ljubilo in Franceli mi je pozneje s solzami v očeh naznanil njegovo smrt.
Tako je bilo življenje v jarkih. Sreča-val sem fante in može od vseh vetrov, znane in neznane, Orle in bivše zavodar-ske študente. Vstopali so se okrog mene, pravili mi novice od doma in popraševali po njih. Par veselih ali tolažilnih besed in hodil sem zopet dalje po brezskončno vi-jočem se jarku, da sc mi je vrtilo v glavi. Najveselejše je bilo navadno pri kuhinjah. V konzervnih škatljah so topili aluminij ruskih užigalk in vlivali prstane, pili kavo ali čaj, harmonikar ob strani jim je delal muziko pa so mislili, da sede doma »pri zadovoljnem Kranjcu«. In ko sem se pod večer vračal domov, se je izpod priprosiih ostreškov oglašala molitev — »ki je za nas težki križ nosil . . .«
Zdaj so naši jarki prazni, brez življenja. Umazana luža stoji po njih. Nanje gleda z nasprotnega griča preje ponosna vas, v solncu se kopajoča, a zdaj razrušena od sile naših topov. Kolikrat smo jo gledali iz daljave, kolikrat se jc po njej iz jarkov ozrlo mnogotero oko, kolikokrat so iz utrjenih postojank pred njo švigali sovražni streli, žejni naše krvi. Naša pot gre zdaj zmagoslavna preko naših in sovražnih jarkov, mimo vasi v sinjo daljo za bežečim sovražnikom .,.
Kolo ie v zasefieaiii Krapu?
(Po pripovedovanju italijanskega ujetnika, ki je prišel čez Kormin — Medano — Dobrovo v Gorico.)
(Izvirno poročilo »Slovencu«.)
Imel sem priliko govoriti z italijanskim vojakom, sedaj ujetnikom Tomaseo Licelli, 27. pp,, 14. komp., ki leži sedaj ranjen v bolnišnici v K. Podajam tu njegovo pripovedovanje, brez vsakih osebnih pripomb ali olepšav. Dotičnik je po poklicu trgovec, doma iz videmskega okraja in pozna nekoliko naše obmejne kraje.
Na Duhovo, je začel, smo se pripeljali predpoldne v Palmanovo. Že v Veroni smo znali, da je vojna z Avstrijo gotova stvar Ln bili smo jako veseli. Okrašeni s cvetlicami in obdarovani s slaščičarni in obdani od mnogobrojne množice smo korakali v Veroni na vlak. Vse je bilo navdušeno in veselo, kakor da bi šli na svatbo. Nas vseh so bili tako razvneli na Avstrijce, da smo se vsi zakleli, da bomo v treh dneh že v Trstu, makari da se ima svet preobrniti.
Na kolodvoru nas je še enkrat pozdravil v imenu vsega meščanstva župan dr. vitez P. Ponosni ste lahko, tako je rekel, da je domovina ravno vas izbrala, da ji pripeljete neodrešene hčerke in sinove zopet v naročje. Povsod naj vas spremlja misel, da vršite edino svojo narodno dolžnost, ki naj vam bode vedno nad vse sveta in za katero mora vsak pravi sin matere Italije vedno pripravljen biti, da prelije svojo srčno kri. Bodite pa tudi uverjeni, da bomo mi vsi, ki moramo ostati doma, vse svoje moči porabili v to, da bomo podpirali vaše plemenito bojevanje. Želim vam še enkrat, dragi moji bojevniki, da bo-dete pokazali celemu svetu, kaj zamorejo potomci slavnih Scipionov. Bog blagoslovi vaše pravično orožje in dovedi vas po dobljeni zmagi v triumfu nazaj. »Viva Sa-voia!«, »Viva Vittorio Emanuelle!«, »Viva Trieste e Gorizia italiana!«-klici so sledili močno aplavdiranemu govoru.
Pozdravili smo še enkrat svoje znance Jn stopili v pripravljen vlak, ki nas je kmalu odpeljal proti Palmanovi. Povsod, koder smo se peljali mimo, so nas navdušeno pozdravljali. V Palmanovi so nam priredili obed, kjer smo prav dobro jedli in pili. Tu smo že zvedeli, da je vojna že napovedana. Nepopisljivo navdušenje je bilo povsod. Drugi dan v jutro smo odkorakali avstrijskemu orlu nasproti.
Prekoračili smo mejo, Nikjer nobenega stražnika, nobenega vojaka. Vseeno smo korakali v bojnem redu! Poslali smo vedno naprej patrulje, da so preiskale teren in pregledale, če ne bi bil kje skrit sovražnik. Prvi dan smo se ustavili v neki
mali vasici blizu prejšnje državne meje. Tu smo samo prenočili in se napotili prihodnje jutro naprej proti severu. Vroče je bilo in soparno. V daljavi pred seboj smo že culi prasket pušk in grom topov. Nad nami pa je plul naš zrakoplov tja proti sovražniku. Začudeno smo ga gledali, kako mirno je rezal mehke plasti zraka in plul vedno hitreje in hitreje. Mi pa smo korakali naprej in dospeli šele proti večeru do italijanske vasi, ki se imenuje Medeja. Prebivalstvo je prišlo vse zvedavo nas gledat in nas je mirno pozdravljalo. Videlo se jim je na obrazu, da so v strahu, kaj bo z njimi. Naš poveljnik je šel k županu, mu povedal, da se nahajajo sedaj pod oblastjo italijanskega kralja. Opozoril ga je, naj se vede ljudstvo popolnoma mirno, ker bi bil ob najmanjšem znaku kakega sovražnega vedenja prisiljen nastopiti s strogimi odredbami. Ukazal mu je še, da nam preskrbi stanovanja ter ga odpustil,
V Medeji smo ostali dva dni. Ljudstvo je bilo popolnoma mirno in ravnalo z nami lepo. Poveljnik je bil jako zadovoljen in je to tudi ob odhodu javno povedal. Iz Medeje smo odšli zopet proti jugu. Korakali smo mimo lepih travnikov in rodovitnih poljan. Žito je rumenelo in klanjalo svoje vršičke prodirajoči vojski. Ustavili smo se proti večeru v drugi precej veliki vasi, katere imena se ne spominjam, in tam smo stali deset dni. Godilo se nam jc ravno tako kot v Medeji. Ljudje so se bili že privadili okupacije, ker so bili že drugi italijanski vojaki tu, in počeli so opravljati svoja navadna poljska dela. Pospravljali so žito, ki je bilo že zrelo in brali dozorele črešnje. Mnogi so nam ponujali zastonj sadja, da bi se bolj prikunili. Imeli smo pa strogo prepovedano, da bi kakšno stvar brez plačila vzeli ali pa celo ukradli. Seveda je bilo tudi takih, ki so ne glede na to prepoved marsikaj smuknili. Spominjam se enega, da je ukradel živo raco na potoku, kjer so se kopale. Prinesel jo je v stanovanje, kjer smo ležali, in zbrali so se v petih, da jo bodo pekli. Pripravili so vse potrebno in raca se je že cvrla v kožici, ko nenadoma stopi naš »kapitano« noter. To je bilo veselo jih gledati, kake obraze so napravili. Kapitano ni mnogo govoril, ampak mirno je poklical stražo in ukazal petorico peljati pod ključ. Dobili so tako eksemplarično kazen, da ni nobenemu dišalo več loviti race po potokih. Raco je vrnil pečeno gospodinji nazaj.
Iz te vasi smo se zopet preložili v neko drugo vas, ki leži severno od Medeje. Morali smo nazaj v Medejo in potem v smeri proti severu. Vas je bila prav blizu in se imenuje Borgnano (Bornjan), Če se dobro spominjam, je v tej vasi žgalnica apna. Dolgčas nam je bil tu. Nestrpno smo že čakali, da bi prišli v ogenj. Naš poveljnik pa nas je tolažil, da bomo imeli še dovolj prilike, pokazati svojo hrabrost. Sedaj da so druge čete pred nami in ko bodo vse te utrujene, pridemo mi na vrsto. V Bornjanu smo lenuharili, kakor prej. Dela ni bilo nobenega, samo na patruljo smo šli vsakih osem dni enkrat po dve stotniji hkratu. Bilo nas pa je šestnajst stotnij.
Dne 15. junija pa je naenkrat prišlo povelje, da moramo odriniti. Vsi smo se hitro napravili in v eni uri smo že odkorakali. Prišli smo v Krmin, kjer smo dobili dve uri počitka. Jaz sem si izprosil dovoljenje, da sem lahko šel po mestu, ki mi je bilo že od prej znano. V mestu je vladalo zopet normalno življenje. Po ulicah je bilo videti sicer največ italijanskih častnikov in vojakov, a tudi domačinov je bilo precej. Prodajalne so bile vse odprte. Trgovci so stopili v stik z liferanti iz kraljestva in od tam dobavljali blaga. Gostilne so vse polne vojaštva. Vina je dosti, samo nekaj podražilo se je, piva pa je prav težko dobiti. Najbolj oživele so kavarne, kjer lahko čitaš najnovejše dnevnike iz Vidma, Milana, Rima in drugod. Povsod na vogalih so nalepljeni letaki, naj bo ljudstvo mirno in nobenemu se ne bo nič žalega storilo. Ljudstvo je v istini tudi mirno, a večina se ni dosti zanimala za nas in nekam čudno so nas gledali. Če smo kaj prosili, so nam hitro dali, a v pri-jateliskozaupne pogovore se niso radi spuščali. V Krminu so vse šole spremenjene v bolnišnice. Občinski dom je, kjer je bil prej, razlikuje ga od prejšnjega straža karabinijerjev pred vhodom. Čez dve uri smo bili pripravljeni za odhod, a poveljnik nam prebere povelje, da moramo ostati do nadaljnjega ukrepa v tem mestu. Porazdelili smo se, kjer smo dobili kaj prostora. Naša stotnija se je ustanovila v neki skoro prazni hiši v predmestju, kjer izvira smrdljiva, po gnilih jajcih dišeča voda, o kojej hočejo vedeti domačini, da je zdravilna. (V mislih ima Salamurjo, via Coglio, pod Sv, Sibido, kjer vodi pot proti Medani.) Naša gospodinja je bila slučajno tudi Italijanka, iz Benečije. Pravila je, da je poročila enega Avstrijca gori iz Brd, ki je imel prav lepo posestvo. Pozneje pa je vse prodal in se preselil v Krmin, kjer je sezidal to hišo in otvoril gostilno, ki jo je pa hitro zaprl, ker je malo nesla ali nič. Sedaj sc nahaja on v avstrijski vojski pri
telegrafskem polku. Ona nima od njega nobenega poročila in ne ve, ali je še živ ali pa ga krije že hladna žemljica. Drugače pa je bila prijazna. Imela je samo enega sinčka, ki je, čeravno je mogel imeti šele kakih sedem let, strastno kadil cigarete, kakor 221eten mladenič. Pri hiši je bil tudi oče gospodarjev, ki je pa znal malo italijanskega, marveč samo slovensko (on je rekel slavo).
Ostali smo v Krminu precej časa. Dela nismo imeli nobenega. Večkrat so nas peljali na tisto goro nad Krminom (Krmin-ska gopa, St. Quarin), Gori smo prav dobro slišali gromenje topov. Opazovali smo lahko tudi eksplodiranje šrapnelov in granat, Dvignil se je namreč na istem mestu vsakikrat bel ali črn oblaček in označil nesrečno mesto. Na tej gori so imeli tudi naši topove, s katerimi pa niso še streljali. Pobočje hriba je bilo vse razrito od jarkov, katere so delali večinoma domačini pod nadzorstvom naših vojakov.
Drugače pa smo bili vedno doli v mestu, in le enkrat se spominjam, da smo napravili kratek pohod ob državni meji do Jenkovega, in tam smo zavili na desno. Čez pol ure smo se ustavili pri neki jako prijetni krčmi, ki je bila jako prostorna in je ležala ob križišču dveh cest (Krožada pod Neblom). Pred hišo so stale mize v senci košatih dreves. Domači so bili jako uljudni in razumeli dobro italijanski. Stregla nam je tudi domača hči, ki je bila jako lepega stasa in obraza. Govorili smo dosti in pripovedovala mi je, da je njena najmlajša sestra šla ravno isti dan v Gorico, ko se je začela vojna, in da se ni več vrnila, Močno so v skrbeh, kaj je z njo, ali je še živa, in če je, kako se ji godi. Imeli smo se dobro in veselo pojoč smo se vračali proti Krminu. Od tistega časa nismo šli nikamor iz mesta.
Nekega dne, če se ne motim, bilo je 2. julija, smo odrinili naprej, zakaj prišel je ukaz, da moramo v bojno črto. Šli smo od Krmina proti severovzhodu mimo tiste zdravilne vode in neke male cerkvice, ki leži tam v bližini na neki skali (sv. Sibida). Korakali smo počasi, ker je bilo precej vroče. Cesta je bila sicer lepa, a razna vozila, avtomobili, kočije, trenski vozovi so dvigala cele stebre prahu, ko so dirjali mimo nas. Vode ni bilo nobene pri poti. Posameznih hiš je bilo dovolj, a nam ni bilo dovoljeno stopiti s ceste. Pohod ni trajal dolgo, ko so postajale hiše gostejše. Poslopja so bila za deželo jako lepa, pri nas v Italiji pri navadnih kmetih ni opaziti takih. One boljših posestnikov pa so izgledale kakor gosposki dvori. Hiše so se vedno zgoščale, dokler nismo prišli v vas z lepo cerkvijo v sredi. Ker se je že ve-čerilo, smo se ustavili. Ta vas leži na hribčku in ob obeh straneh ceste. Cerkev je istotako ob cesti (gotovo misli Medano). Prenočili smo na nekem skednju. Drugo jutro smo zarana vstali in se napotili dalje. Pot je vodila navzdol in med samimi vinogradi. Vse je bilo tako lepo in prijetno, da bi najraje ostal v tistih krajih. Šli smo mimo nekega starega gradu, o katerem so mi pravili tovariši, da so našli dosti vina naši vojaki in da je bilo tako močno, da so bili vsi pijani tisti dan. Nam žalibog ni bilo dano, poskusiti ga, šli smo kar direktno naprej. Ljudstvo, ki je bilo že navajeno vsega tega: vojakov, topov, konjikov, avtomobilov, je opravljalo svoja navadna dela. Največ je bilo videti žensk in otrok. Moških je bilo prav malo, kvečjemu kaki bolj stari, ker eni so nam morali kopati jarke, drugi pa so bili v avstrijski vojski. (Tu ima v mislih Dobrovo.)
Od tu naprej smo vedno bolj videli, da prihajamo v bližino bojne črte. Nešte-vilni trenski vozovi, ki smo jih srečavali, mnogo vozov in avtomobilov ranjencev, ki so nas skoro pomilovaje gledali, češ, smilite se nam, ker bodete morali toliko grozot prestati, kot smo jih mi. Nekateri so nemo ležali, drugi so glasno ječali in vpili. Vsi smo obmolknili in vsak je zase pomislil, da bo lahko v par dnevih tudi on tako peljan ranjen ali morda celo pohabljen nazaj v domovino. A nazadnje bi bilo to še dobro, kaj pa, če bo moral izdihniti svojo mlado dušo daleč od domovine, v sovražnikovi deželi, zakopan kje v kakem jarku, kjer ne bo nihče več za njega se brigal. Izginil je ves tisti pogum in tista navdušenost, ki smo jo imeli v Veroni, Palmanovi in še pozneje, ko smo le od daleč slišali gromenje topov. Vsak bi bil rajše kje doma in čital v novinah, kako se izvršujejo napadi in take bojne igre. Težko nam je bilo pri srcu in žalostno smo korakali. Zakaj vsi smo bili mladi in ne bi radi še umrli, Marširali smo skozi več vasi še, kjer smo srečavali domačine-ci-viliste (najbrž Biljana—Kozana ali Vipol-že) in se ustavili v eni vasici, ki je bila že popolnoma v bojni črti. Tu ni bilo videti nič drugega kot samo vojake. Domačini so se morali umakniti v ozadje, ker je bilo vsled obstreljevanja sovražne artiljerije jako opasno njih življenje v domači vasi, Bili smo tu vedno pripravljeni, da lahko v slučaju potrebe posežemo v boj. Dolgčas nam je minil, ker smo morali vedno delati. Kopali smo okope, polnili vreče z zemljo in peskom, jih prenašali ter postav-
ljali pred jarke. Popravljali smo pota in s težkim srcem čakali.
In prišla je tista grozna bitka okolu 22. julija, ki je trajala čez en teden. Poveljniki so nam zagotovili, da pridemo v Gorico in nas še enkrat opomnili, naj vsak stori svojo dolžnost. Pomaknili smo se nekam proti jugoistoku in se tam poskrili po jarkih, ker sovražni topovi so iskali tudi naše rezerve in jih obstreljevali. Nikoli ne bom pozabil tistih peklenskih dni. Čudim se samo temu, da sem ostal še pri zdravi pameti. Grmelo je in treskalo je, kakor na sodnji dan, in to podnevi in ponoči. Trepetali smo liki šiba na vodi in vsak se je spomnil, da zna moliti\n prosil je Boga, naj ga samo še sedaj obvaruje zdravega in obljubljal, da bo živel potem vse drugačno življenje. Preživeli smo v tem strahu pet dni.
Napočila je noč na 25. julija. Prišlo je povelje, da moramo izmenjati čete, ki so v najsprednjih strelnih jarkih na Kalvariji, zakaj so že tako izmučene, da ne morejo več napadati. Izvlekli smo se hitro iz jarkov in počasi smo lezli v rojni črti proti vrhu gore. Prišli smo okolu polnoči do naših najprvih jarkov. Tiho smo se pozdravili s tovariši, ki so bili bolj živalim podobni nego ljudem. Vsi krvavi, umazani in razkuštrani. V jarkih, kjer smo se ustanovili, je bilo vse polno krvi in nesnage. Pred nami pa vse polno mrličev, ki so napolnjevali zrak z neznosnim smradom. Sem pa tja med njimi je bilo čuti umirajoče ranjence, ki so milo ječali in prosili pomoči. Mogoče, da bi še kakšnega iztrgali mrzlemu objemu smrti, ali kaj, ko ni smel nobeden iz jarkov, ker je sovražnik vedno streljal. Občutil sem še večjo grozo in počel sem moliti.
Noč je prešla, ne da bi napadli. Težko smo čakali jutra, zakaj upali smo, da nam bo ob svitu dneva ložje pri srcu, kakor v strašni, skrivnosti polni noči. Drugo jutro navsezgodaj smo jurišali, in takrat sem padel v ujetništvo. Dirjajočega proti vrhu me je zadela krogla v desno ramo. Zabolelo me je močno, da sem se moral vsesti. Prosil sem mimohitečega tovariša, naj mi pomaga. Res, usmilil se me je, odpel obleko ter počasi obvezal rano. Nato je pobral hitro svojo puško ter odhitel za tovariši. Jaz pa sem ostal na mestu in se vlegel v neko od granate izkopano jamo, Nad menoj pa je bilo mesarsko klanje. Čutil sem, kako umirajo, zabodeni od ostrih bajonetov. Vpili so vsi vprek in se klali. Jaz pa sem mirno ležal v moji jamici in čakal odrešenja od katerekoli strani.
Napad je končal. Kot vedno, so morali naši tudi takrat se umakniti. Ranjencev niso pobirali, ampak so nas pustili brez pomoči tam ležati, dokler niso prišli avstrijski sanitejci, ki so me prenesli na obvezovališče in potem v bolnišnico, kjer se še sedaj nahajam. Tu sem jako zadovoljen, da sem ujet, samo to me nekoliko žalosti, da ne vedo doma, kje sem in kako je z menoj. Postrežba je izvrstna in vsi ravnajo z menoj prav lepo in nobeden mi ne reče žal besede. Prišel sem zares v Gorico, kakor je zatrjeval moj poveljnik, a ne kakor je on mislil, da bomo zmagoslavno ukorakali v mesto, ampak kot pomoči potreben ranjen ujetnik. Upam, da bo tudi to minilo in da bo prišel tisti lepi čas, ko se bom peljal v svojo domovino,
XXX
Obdaril sem ga s cigaretami in se mu zahvalil za njegovo pripovedovanje ter se poslovil.
Križ ol cesti.
(Izvirno poročilo »Slovencu« o bojib 17. pešpolka.)
Hodil sem po naši domovini iri iskal naših, ljudij. Prišel sem v ljubka sela, posejana v dolgih vrstah ob belih cestah in v vasi, zgrajene kakor orlov-, ska gnezda visoko ob pobočjih silnih velikanov. Zavite so v gozd sadnega drevja, in pridno obdelana polja jih obkrožajo. Ljudje hodijo ven in noter pridno na delo, letajo kakor čebele ob lepem spomladanskem dnevu marljivo na pašo. Pogledal sem jim globoko v oči in v njih sem bral življenje naših ljudi. Prišel je starček, ki ga je težila teža let in skrbi. Oko pa mu je odsevalo odkritosrčnost in globoko vdanost. Ogovoril sem ga in odgovoril mi je v našem jeziku. Prišla je nasproti mladina, razigrana in krepko stopajoča, kakor bi hotela vtrgati zlato z nebeških zvezda. Oko je odsevalo pogum in krepko voljo in pogovarjal sem se z njimi v našem jeziku o zlatih ciljih in trnjevih potih, ki hodi po njih do svojih vzorov. Ko sem krenil od njih v bližnje mesto, mi je začudeno zastala noga. Videl sem napise, ki jih nisem razumel, in čul sem govorico, ki je tuje zvenela mojim ušesom. Ali je tako kratka pot, po kateri hodijo ljudje, ki govorijo moj jezik? Ali ga ne razumejo po lepih hišah in udobnih palačah? In
pogledal sem v dušo in bral sem v nji Črke, ki so mi zapisale v nji malodus-
n°Slin čez leto in dan sem šel v daljnjo deželo. Velika je in razsežna, da jo ne moreš prekoračiti leto in dan. Spet sem slišal govorico ljudi, in tako znana 3° bila mojemu ušesu. Pogledal sem tem Ljudem v obraz in oko, in glej, isti izraz in ista čuvstva odsevajo iz njin, kakor sem jih videl pri ljudeh po na-lih vaseh. Celo leto že hodim po dalj-aji deželi in vedno srečavam iste obraze. Da bi odgnal dvom od sebe, sem nagovarjal te ljudi in vsi so mi odgovarjali v mojem jeziku. In zopet gledam spomenike v tej deželi, m glej Čucio, povsod napisi v tvojem jeziku. Doma so se tako hitro j en j ali, tukaj pa hodim že leto dni od kraja do kraja, od mesta do mesta, in povsod vidim napise v jeziku, ki jc meni drag in ljub. In malodušnost je izginila iz mojega srca in mislil sem si: Veliko jih je, ki govorijo tvoj jezik; saj veliko je onih ki so pričali v svoji krvi. Veliko jih je, ki jih je hodilo po tej deželi, posejani z grobovi in napoj eni s krvjo. Kajti napisi, ki sem jih bral, so se tako čudno in enakoglasno glasili. Vsi na isti način: »Tukaj počiva vojak, doma iz naše dežele. Bog mu daj večni pokoj!« Čudni napisi; tako razumljivi in iskreni, pa tudi pomenljivi napisi. Bral sem jih pri Gorlicah, bral sem jih pri Przemyslu, bral sem jih po Ogrskem, bral sem jih pri Lvovu, bral pn Kolomeji, bral sem jih pri Horodenki, bral sem jih pri Besarabiji, bral sem jih ob Dnjestru, brezštevilno pa pri tebi, zločesti Gologory in Grodek. _
One dni sem hodil pri Chocimirzu po širnih planjavah. Noga mi je zastajala, in gledal in gledal sem in bral toliko imen, in med njimi toliko naših imen. Saj smo šele prišli in že jih je toliko vsejanih v dalinjo zemljo! Mar me moli oko? Ne more me motiti, saj bere znane napise v našem jeziku: »Tukaj počivajo hrabri vojaki. Bog jim daj večni mir in pokoj!«	.
Stopil sem v bližnje župmsce po odgovor. Sprejel me je župnik, sivolas in častitljivega obličja; zvest pastir izročene mu črede. Po teh poljanah je vihrala bojna vihra in sekala rane v mirno vas. Pastir ni zapustil svoje osirotele črede, kot zgled evangeljske-ga pastirja, ki je prvi čutil ljudsko bolest in je vskliknil: Ljudstvo se mi smili!
»Danes je ravno mesec dni, ko je bila prebita tukaj gori naša fronta,« je pripovedoval župnik, kazaje z roko na bližnje gričevje pred nami. »Cele mesece sta" si ležala sovražnika tukaj nasproti. Streljali so naši, streljali so oni, sile nam pa ni bilo. Prav udobno smo domovali s par častniki tukaj, ne daleč od fronte. Navadili smo se že na vojsko kot na nekaj vsakdanjega, in hujšega nismo pričakovali. Česar nismo pričakovali, to je prišlo. Grobov za vasjo je bilo vsak dan več in s krvavečim srcem sem moral spremiti 20 svojih župljanov na pokopališče. Boj se je zanesel že v vas. Tedaj so prišli vaši. Z bajonetnim naskokom so polisnili nasprotnika nazaj in se dokopali do 'prejšnjih pozicij.«
Bil je to 2. bataljon 17. pešpolka, ki ga je armadno vodstvo vzelo iz postojank pri Solotvini in ga vrglo sem, da podpre že omahujočo bojno črto. Štiri dni so držali črto proti najhujšim sovražnim napadom. Vprašal sem bataljon, poveljnika stotnika Kreip-nerja, ki je bil že v drugič ranjen, kako je bilo in kako so se držali. Odgovoril mi je lakonično: Janeza postavi kam in ostane tam, dokler ga ne ustreli. Vedel sem dovolj. Posameznosti mi je povedal župnik.
»Četrti dan,« je nadaljeval, »je bila fronta vnovič prebita na desno od vaših. Gledal sem, kako je vse valovilo nazaj, vaši so pa še vedno stali. Njihovo število se je že grozovito znižalo in sovražnik jim je bil že daleč za hrbtom. In smela četa je nastopila težavno pot nazaj skozi sovražno vrsto.
Vidite, tukaj na križišču cest& je
prestrigel sovražnik dvajsetorici vaših pot. Udajte se, udajte se! je zaorilo od nasprotne strani.
Streljati! je zaukazal mlad, visok poročnik zagorelega obraza in živih oči. In vsi so streljali in branili križišče. Rusi so se vedno bolj bližali in vedno bolj glasneje ponavljali svoj klic. A ti so streljali in branili križišče do zadnjega moža. Padel je tudi poročnik, zadet v vrat. Drugi dan sem ga še videl v bolnišnici, ležečega v globoki bolesti na smrtni postelji.«
Premišljal sem, kdo bi bil ta mladi, visoki poročnik, zagorelega obraza in živih oči. Vrnil se nisi, ostal si tam, torej moraš biti le ti, dragi Marij Zlobec. V duhu te gledam, kako si cclo v tistem težkem trenutku gledal s smeh-
ljajočimi očmi po svojih fantih in jih ogovarjal z veseljem v srcu.
»Salami, fantje, mi se pa ne udarno!«
In vsi so ostali in streljali
Kje si sedaj? Ali si še mecl živimi, ali nisi? Če si, oglasi se in se povrni, da bomo imeli zopet enega veselega in zadovoljnega človeka več med seboj.
»Tamkaj le na oni cesti,« je župnik zopet nadaljeval, »sem videl prizor, ki je tako značilen za vojsko in v vojslu. Pridejo skupaj ljudje, različni po ven in jeziku, neznanci, ki se niso še nikdar in se ne bodo nikdar več videli. Bojna strast jih objame, in najboljši strelja na najboljšega. Eden naših je bežal po cesti pred Rusom, ki ga je zasledoval, streljal za njim in ga pozival k predaji. Našemu so že pohajale moči. Mislil si je: Za smrt sem se le enkrat pogodil, postoji, nameri puško in zadene svojega preganjača precej nevarno. Razjarjen se zažene ranjeni Rus naprej in zada svojemu nasprotniku z bajonetom globoko rano. Nato mu ponudi roko, češ, oba sva ranjena, za boj nesposobna, hodiva kot ranjenca prijatelja ...	.
Zunaj je pa hrumelo m grmelo, prasketalo in žvenketalo. Prozorna megla je objela bližnji erriček, se polagoma dvigala proti solnčnemu nebu in z grozo podobno, kakor pred nevihto, napolnila ves vzduh.
Vidite, kakor precl enim mesecem. Na istem kraju, z isto ljutostjo se zopet danes borijo. Ali bo kakor pred enim mesecem? Ubogi moji župljani . . .
»Tamkaj prodira naš drugi bataljon,« sem mu trdno odgovoril. »Ali ni čuano to, cla prodira na istem kraju isti bataljon ravno po enem mesecu, ko smo bili še pred nekaj dnevi daleč na zapadu v pozicijah? Takrat jih je malo ostalo, upajmo, da nam bo danes sreča milejša.
Poglejte, granata je udarila ravno na moje pokopališče. Še mrtvi ne morejo v vojski uživati miru in pokoja,« je z žalostjo v srcu izpregovoril. In na dušo in obraz mu je legla bolest in skrb za izmučeno mu čredo.
»Kaj bo, če se povrnejo dogodki prejšnjega meseca?« je govorilo njegovo odkritosrčno oko. Njegova žalost se je kmalu izpremenila v veselje. Z grička navzdol se je vila dolga, dolga vrsta. Procesija se je približala nam in je mimo nas clefilirala. Krepki možje visoke rasti in židane volje. Nekateri so vriskali in v veselju vzklikali: »Za nas je vojska končana!« Med njimi smo opazili mladega moža z razboritim obrazom, ki se pa na zunaj ni prav nič ločil od drugega moštva. Bil je izredno potrt in žalosten. Kasneje sem izvedel, da jc bil to poveljnik ujetega bataljona. Gotovo si je mislil: »To niso vojaki.«
Naši so že prekoračili griček, ki se je vzoenjal na drugi griček. Šli smo za njimi na griček. Prišli smo na pokopališče. Naše in sovražne postojanke so bile močno utrjene z vsemi rafinirani-mi sredstvi moderne vojne tehnike. Gorje mu, kdor se jim bliža! In bližaš se jim ti, infanterija! Kolikokrat ste se jim že bližali in približali, naši Janezi!
Na tem mestu je preživelo tisoče naših mož mesece dni. Kolikokrat jim je pač prišla na misel ona vojska; o dolge so te urice, na straži moram stati. Koliko notranjega življenja in gorja so premislili oni, ki so tukaj mesece in mesece preživeli v pokorščini in sanio-odpovedi, o tem naj razmišljajo oni, ki hodijo v razkošju in samopašju pot, potreseno s cvetlicami in ograjeno z lahkomiselnostjo.
Ti možje so pa imeli za svojimi utrdbami pokopališča. Stalen opomin: Memento mori! Svoje mrtve so pokla-dali v žitna polja, ki so tako upapolno cvetela v spomladnem solncu po širni planjavi. Žito je rastlo in zaraščalo črne oaze na bojnem polju. Od daleč si jih že težko opazil. Ko si se jim približal, si videl, da segajo tako daleč, kakor sega bojna črta. Mile roke ni bilo, ki bi položila venec na grobove pozabljenih in neimenovanih, narava sama jim je pletla vence okoli grobov in jim sipala cvetje na pokopališče. Čez leto in dan bodo izginile črne oaze, kmetiČ bo izravnal zemljo in preko vaših grobov oral svoja polja. Žito bo rastlo in pilo moč iz vaših grobov, kakor ste pili vi, ki tukaj počivate, silno moč in krepost iz kmečke zemlje, kmečki sinovi.
Kjer je bilo največ oaz na žitnem polju, smo se ustavili in jeli kopati nov grob, večji in obsežnejši kakor so bili drugi. V nje smo položili žrtve onega dne. Poleg nas je bilo v strelskem jarku višje vojno poveljstvo. Pravkar je dajalo tovarišem onih, ki smo jih po-kladali v grob in jim izkazovali zadnjo čast, povelja za nove boje. Življenje zahteva silen davek in silne žrtve, in ko so enkrat darovane, gre mimo naprej svojo pot, kakor da ne bi bilo
imelo pokošeno življenje tudi terjatev do življenja.
In ko smo izmolili zadnji Očenaš za dušni pokoj tukaj počivajočih, smo postavili njim kakor tudi onim našim, ki so ležali že mesece dni tukaj v tuji zemlji, silen križ v spomin. Napisali smo nanj znani napis v našem jeziku: »Tukaj počivajo hrabri vojaki 17. pešpolka. Bog jim daj večni mir in pokoj!«
Nekaj dni potem mo je nagovoril visok vojaški dostojanstvenik. Peljal se je mimo onega križa, postavljenega ob cesti, in je bral napis na njem. Besed ni razumel, kajti bil je tujec in ni znal našega jezika. Razumel pa jc duha onega napisa v našem jeziku, kakor ga razumejo vsi, ki so dobre volje, in je rekel: Oni dan ste se zopet dobro držali. Napis je preobširen. Jaz bi napisal: 17. pešpolk. Pove dovolj!
Dr. Fr. Kulovec.
v loškem ujetništvu
if?r "

Ekscelenca, prevzvišeni in prečastiti gospod!
Pismo Vaše Ekscelence z dne 6. julija t. 1., ki nam ie danes došlo, nas je neizrečeno razveselilo in potolažilo. Srčno se Vaši Ekscelenci zahvaljujemo zanje, in posebno za skrb, s katero se zanimate za našo usodo in naše potrebe. Bog nas je hotel preskušati in ponižati; a tolaži nas zavest, da smo storili svojo dolžnost in da smo popolnoma nedolžn i. Zalo se udano prepuščamo Njegovim božjim sklepom, obenem pa želimo, da bi se čim prej združili z našim ljubljenim Nadpastirjem.
Edina prošnja, ki jo imamo do Vas, Prevzvišeni, je ta, da bi nam izposlovali od računskega oddelka c. kr. namestništ-va izplačanje naših mesečnih plač, t. j. dopolnilo h kongrui in kvinkvenijev od 1. junija t. 1. dalje. Skupen znesek naj bi se poslal podpisanima in priložil naj bi se izkaz.
Mnogi izmed nas so bili izgnani, ne da bi imeli časa vzeti seboj breviarij; perilo in denar. Breviarije, kakor tudi nabožne knjige in premišljevanja nam je oskrbel naš duhovni voditelj. V privatnem, ad hoc prirejenem oratoriju z dvema oltarjema darujemo vsaki dan sv. mašo. Ta nam je najmočnejša tolažba. Čez dan molimo skupno sv. Rožnivenec. Dozdeva se nam, kakor bi bili v semenišču. Hvala Bogu, vsi smo popolnoma zdravi.
Upamo, da je Vaša Ekscelenca do-znala iz našega prejšnjega pisma, da se nahajajo tu Še čč. gg. Artur Pinat, Alf. Blažko, Lud. Kumar in Matija Ivančič. Dalje bogoslovec Lud. Zorzut s svojim očetom. Več kot 18 uglednih svetnih oseb, slovenskih in furlanskih, je nastanjenih v tukajšnjem vzgojevališču Manini; v posebnem oddelku 80 žen z otroci iz Brd, iz Krmina in iz Št. Lovrenca pri Moši. V drugi vojašnici je interniranih mnogo civilistov iz Brd in Furlanije. Mogoče bo Vašo Prevzvišenost zanimalo vedeti, da so internirani v Aleksandriji (Piemont) čč. gg, Ballaben jun., Simsig, Tognon; v Asti č. g. Brandl; v Novari č. g. Alojzij Pinat; v Oro-pi č. g. Iv. Gratton in Baroncini; v Flo-renci preč. g. dr. Iv. Meizlik, čč. gg. Ca-muffo , Drius, Bertuso, Suppanzigh in Avian.
V kolikor smo izvedeli iz pisem, oskrbujejo te duhovnije, oropane svojih pastirjev, italijanski vojaški duhovniki. Čuli smo, da so še vedno na svojem mestu čč. gg. Petteani, krminski dekan, dr. Tarlao, župnik romanski, Parmeggiani, župnik v Com-polongo, Bertolini v Ajello, Viola v Ca-privi, Pelca v Krminu, Kodelja v Št. Martinu, Košir v Vedrijanu, Lenardič v Kož-bani in Sartori v Romans. O drugih so-bratih nič ne vemo. Kakor beremo v časnikih, so trpele veliko materijalno škodo župnije, ki leže ob južni železniški progi.
Včeraj smo poslali sv. očetu brzojavne čestitke in zahvalo za milostno dovoljeni »Celebret« in poslane masne intencije. Prejeli smo naslednji odgovor: »Hvaležen za udanostne čestitke se Nj. Svetost očetovsko zanima za Vašo usodo in istodioce-zanskih duhovnikov ter jim v tolažilo iz dna srca pošilja apostolski blagoslov.
Card. Gasparri.«
Te dni pričakujemo zopet poset tukajšnjega prevzv. škofa Ivana Cazzani, kateremu smo dolžni v Vašem imenu se zahvaliti. Izbral nam je nekega svetega moža, tukajšnjega župnika, za duhovnega voditelja. Obiskuje nas vsako soboto za sv. spoved. Župnik druge župnije nas preskrbuje z vsem, kar je potreba za opravljanje sv. daritve.
Poljubljaje Vam sv. prstan ter pripo-ročevaje se Vašim pobožnim molitvam se beležimo tudi imenom naših sobratov
Vaši Ekscelenci v Gospodu vdani in
pokorni	. ,,	.
Stacul, dekan (Gradišča).
Justulin, dekan (Visco). C r e m o n a , dne 26. julija 1915. C.omando deposito 65 fanteria.
Malenkosti iz Sv. Lucije on Soči.
(Izvirno poročilo »Slovencu«.)
Kje bi že bili mi, ubogi civilisti, ko bi ne imeli Pušarjeve in g. župnikove kleti, ki nas varujeta pred vsemi 'kalibri, in vedno veselih Hrvatov. So res zlati ljudje ti Hrvati. Na poti v jarke prepevajo, tam prepevajo, isto nazaj grede. Pa kdo bi se temu čudil? Pri Sv. Luciji se dobi vsega, samo uši še ne. Imamo vino, pivo, »Flo-rian«, kruha na cente, salame, sir, kloba-sice, čokolado in sploh, karkoli poželi človeško srce. V Ljubljani prav gotovo ni boljše.
Glavno zaslugo na tako izvstni apro-vizaciji naše vasi ima — čast komur čast — Peršetov »moro«. Dan za dnem koraka na postajo in nazaj, z vso dušo vdan gospodarju in z vsem truplom usodi. Ne straši ga bobnenje in tuljenje motor, baterij, za sikanje šrapnelov in granat je gluh in slep. Nekoliko star je že in počasen, a kaj stri; naš »moro« se drži že lepo vrsto let dveh pravil: 1. »Ne straši se boja, ne plaši se znoja«, in pa 2. »kdor počasi gre, daleč pride«. Slava mu!
Na hribu nad vasjo divjajo dan za dnem boji; ponoči je svetlo kakor opoldne — to se pravi: Lah je blizu. Ker že čez tri mesece ne more nikamor, stresa svojo železno ihto nad našo ubogo vas, ki mu že od predzgodovinskega časa ni nič žalega storila. Seveda mislite, da se bojimo laškega železa. Kaj še! Izpočetka pač, sedaj pa ga bomo kmalu v klobuk lovili. Ko priletejo krogle iz pušk in nam sikajo okoli glave, pravimo: Lah riga grah, in naš fantovski zbor — ki obstoji iz samih velmož na polju pevske umetnosti in ima »žnable« vedno namazane — takoj into-nira pesem:
Kaj se Cadorna v nevarnost podajaš čez Sočo češ priti, pa streljat' ne znaš.
Sočina sila ho Lahe utopila, Cadorni in kralju se žolč bo razlik
Zadnjič nas je obiskal prijatelj gosp. Sedej, kaplan iz Rihenberka. Mislil je, da nas najde obupane, z zmršenimi lasmi, z nohti kakor grablje in sključene v kakem kotu, »Mili Bože, čuda velikoga« je vzkliknil, ko nas je našel pri in dobrih sardinah', s »Slovencem« v roki, ki prihaja k nam vsak dan. Da, da:
s pivom grlo mažemo, Lahom fige kažemo.
Seveda, če nas nenadoma obsuje s šrapneli, ali, kakor se izraža Mežnarjev Ciril, če postaja prerumeno, se pehamo eden čez drugega v zatišje. Hvala Bogu, je to le malokdaj!
Marsikdo se je spočetka jezil nad našimi ljudmi, ker so jo tako hitro odkurili in niso hoteli čakati sile. Ta jeza je bila popolnoma neutemeljena. Upoštevati je treba, da sila kola lomi. Če bi torej sile čakali, ali naj bi šli mar peš na Kranjsko? So že pametno postopali, pa naj reče kdo kar hoče. To jim bodi v tolažbo in zagovor, če bi slišali kaka očitanja. Pa brez zanrere-
Ravnokar je zopet začel Lah pritiskati na običajno harmoniko, zato končam. Saj korajže imam dosti, a kaj pomaga, ko je človeška glava tako čudno ustvarjena: če je trda, ni za šolo, če je mehka, mu jo granata razbije. Zato pa hitro v klet:
naj bo suha al' debela, samo da je cela.
iz življenje na fronti.
Topničar Ignacij Breznikar nam piše t južnega bojišča:
6. septembra 1915.
Ob solnčnem zahodu sem se udal spominom na dom. Hrepenenje me je kmalu zaneslo v duhu proti onemu goreče pričakovanemu dnevu, ko se bo slavna avstrijska vojska ovenčana z lavorjem zmage vračala domov in z njo slovenski sinovi, ki so svojemu narodu v tej vojni stekli časten naslov junaškega naroda. Premišljal sem, kako bomo po sklepu miru složno s podvojenimi silami delali za našo skupno stvar. Tedaj me prebude iz zamišljenosti eksplozije v zraku. Naglo se ozrem v ono smer in opazim naš zrakoplov, kako se vrača s poleta izza sovražne strani. Laški šrapneli so ga zasledovali, toda v naše največje veselje in zabavo so bili vsi streli 500 — 1000 m prekratki. Naš letalec je kmalu izven nevarnosti in hiti poročat, kar je bil opazil na sovražni fronti in za njo. Vse drugače se godi laškim letalcem, kadar pridejo iskat naše umetno skrite baterije. Par strelov iz naših modernih obrambnih topov zadostuje, da jo hitro odkurijo nazaj, od koder so prišli. Kadar se pokaže sovražno letalo, se takoj oglasi I povelje: »Za kritjal« in v hipu izgine vse I v skrivališča, odkoder potem opazujemo,
kako žalostna se godi laškim radovednežem v zraku. Kritja, ki jih imenujemo »dvorce«, imamo vsekana v skalo. Služijo nam kot spalnica, obednica in salon, obenem pa nas izborno varjejo pred sovražnimi kroglami. Te votline so nam tako priljubljene, da se čutimo v njih kakor doma.
Za kratek čas radi potegnemo Laha. Tako smo zadnjič blizu naše baterije napravili dozdevno baterijo iz starih koles, vmes smo pa postavili okroglo deblo. In res, priprosta iznajdba je kmalu vzbudila pozornost laškega letalca, ki je dolgo krožil nad njo. Naslednji dan so Lahi grozno bombardirali navidezno baterijo, mi smo se jim pa seveda škodoželjno smejali.
Neumorno delovanje naših čet nam je porok, da bomo vztrajali dokler naši sovražniki ne pridejo do spoznanja, da smo nepremagljivi. Dotlej pa pogumno naprej! Srčen pozdrav vsem rojakom!
Nopsd no Zaoral.
Nedavno so Italijani uprizorili zopet enkrat gorostasen naskok na Zagraj. Približno tri brigade proti par našim bataljonom! Bilo je ob jutranjem svitu. Menda so mislili, da se naši opazovalci zibljejo v sladkem spanju; a zgodilo se je, česar niso pričakovali, da so namreč takoj po izstopu iz svojih postojank skočili v ogenj naših baterij, ki so na njihove strelske jarke izvrstno uravnane in dostreljene. Po kratkem kolebanju so prišli vendar zopet nekoliko naprej; bržkone so linije v ozadju pritiskale v ospredje. Za nekim vrhom so skušali priti k sapi, toda tedaj so bile že zopet cele plasti naših šrapnelov nad njimi in so se razletavali v izborno pogodenih točkah. Ob prihodnjem skoku naprej so se že nekoliko obotavljali. Ogenj našega topništva je bil žel lepih uspehov, Italijani pa kaj neradi korakajo čez trupla padlih tovarišev naprej. Večini se je poznalo, da bi rajši bili kje drugje kakor pri tem naskoku. Vseeno so jih mogli poriniti še za kos naprej, in nekaj jih je prodrlo že v naše ovire. Takrat je bil čas, da nastopijo njih rezerve. Bili smo pa tudi mi pripravljeni, da začno predirati močne sovražne rezerve. Zdaj pa takšno presenečenje! Italijanskih rezerv od nikoder! Nekaj naših baterij je bilo malo zabobnelo na prostor za italijanskimi strelskimi jarki, kjer so se imele zbrati rezerve. Rezerve naše toče niso prenesle, marveč so jo urnih krač od-kurile. In njihovi obžalovanje vredni tovariši so stali tu pred našimi žičnimi pre-grajami in deloma med njimi — v najhujšem ognju naše pehote in strojnih pušk. Takega streljanja iz bližine pa Italijani na noben način ne prenesejo. Hoteli so se kar najbrže »preurediti«, to je priti zopet nazaj v svoje strelske jarke, a le malo jih je doseglo svoj cilj od vseh ogromnih trum, ki so se bile udeležile naskoka. Italijanske baterije so pač poizkušale, da bi dostre-lile, in da bi našle pravo zadetišče, a tudi za te je bilo preskrbljeno. Dve naši bateriji sta bili na preži ter jih vzeli, ko so začele streljati, pod svoj brzi ogenj. Uničiti italijanske baterije je v takem položaju zelo težavno, ker so nevidne; toda mogoče, da se jih v odločilnem' trenutku pripravi, da obmolknejo, in to je glavno. Za take namene so naši brzostrelni mo-žnarji kakor nalašč ustvarjeni. Ker streljajo izredno daleč, jim ne more nobena italijanska baterija uiti. Ko pride ura naše ofenzive, ki jo z velikim veseljem pričakujemo, tedaj nas bodo Italijani šele dodobra spoznali.
Naše življenje poteka tu sicer dokaj mirno. Sovražnikovi poizkusi, da bi prodrl, nas niti najmanj ne vznemirjajo. Saj vemo predobro, da so bili in bodo .zaman.
iz Gorice.
Gorica, 6. septembra 1915.
V zadnjih dneh ni nič novega v našem mestu. Tuintam prileti šrapnel ali granata, zadene in ne zadene. Večinoma ne zadenejo italijanske krogle. Svoje bivališče najdejo navadno v zemlji. — Zdi se, da je Italijan nekoliko popustil napade na Gorico. Kajpada, rad bi dobil našo solnč-no Gorico kolikor mogoče nepoškodovano v svoje roke. Če se mu to posreči, je seveda drugo vprašanje. Naši vrli Dalmatinci in Bošnjaki, ki še vedno stoje kot hrast, pravijo, da izdajalec ne bo dobil Gorice v svoje roke dokler so oni tu, in hraber Zadržan je še pristavil: »Pridušam se, da Italijan ne pride preko Soče pri Gorici. Poprej bo tekla Soča proti Solkanu.«
Do sedaj ni še prav veliko škode v mestu, in v zadnjih dneh opažamo, da so se prebivalci mesta začeli polagoma spet vračati domov. Da je v mestu draginja, sfe razume. Več dni ni bilo dobiti kruha. V zadnjem času pa se dobi v pekarnah zelo bel, pšenični kruh. Upajmo, da bo v prihodnje vedno boljše. Sedaj je odprtih več trgovin kakor prejšnje tedne in ljudje se tudi že sprehajajo po mestnem vrtu in po drevoredih proti soškemu mostu in po Franc Josipovem tekališču. Franc Josi-povo tekališče je tuintam poškodovano, enako južna postaja itd, A v primeri z og-
njem, katerega je pošiljal Italijan na tekališče, je škoda prav neznatna. Splošno čudo pa vzbuja železniški most čez Sočo pri Barki. Ta most je bil že neštetokrat obstreljevan po Italijanih. Velikanski Sočini valovi so se vzdigavali proti nebu in pravili Italijanom: »Uata! N i e n t e I« Rib pa so Italijani mnogo postrelili, ki so bile v tečno hrano našim vojakom.
Enako stoji še pokonci tudi veliki solkanski most čez Sočo. Tudi ta je bil že večkrat obstreljevan, a ne zadet.
Poškodovana so v mestu nekatera poslopja, tako »Novi dom«, »Slov. sirotišče«, državna in južna železniška postaja, top-ničarska vojašnica itd. A še enkrat moram omeniti, da je škoda prav neznatna v razmerju s številom granat, katere so padle v mesto.
V Gorici smo po dolgih letih zopet enkrat zagledali slovenske zastave. V zadnjem času pa so bile zopet prepovedane.
Kaj bo pa z našimi uličnimi napisi? Čitali smo, da je dobil Pulj tudi hrvaške ulične napise. Če je bilo to za Pulj umestno, je še bolj umestno to za Gorico. Saj prebiva v Gorici raznveroma več Slovencev kakor v Pulju Hrvatov! In kakor je v Pulju gospodovala laška kamora, tako je tudi v Gorici. Ta kamora je sedaj seveda kakor v Pulju tako tudi v Gorici strta. Začeti se mora v obeh metih novo življenje, ki prinese Pulju in Gorici zvestih čuvajev naše meje. In zvesti čuvaji avstrijske zemlje na jugu so Slovenci in Hrvati. Prihodnost mora v teh dveh mestih biti naša. In naše vlade skrb mora biti, da ima ob meji zvesto in našemu cesarju vdano prebivalstvo, ne pa vzgajati renegate, iredentiste in izdajalske špijone, ki so vedno in ob vsaki priliki škilili preko meje v blaženo kraljestvo polente in neodkritosrčnosti.
Ob izbruhu italijansko-avstrijske vojske pobegnilo iz našega mesta več znanih tičev, ki so imeli maslo na glavi. »Le naj gredo, le naj gredo, saj nikdar jih več ne bo!« Kačja zalega! Sedaj pa le naj čakajo v deželi makaronov, kedaj zašije solnce odrešenja nad neodrešeno Gorico.
—	V našem mestu je bilo vse po garibal-dinsko urejeno! Mestni ognjegasci, mestni sluge, mestni stražniki in »muzikanti« in celo ulični pometači z njih »karjolami« vred, vsi so bili oblečeni tako, kakor je navada v Italiji. Nič avstrijskega ni bilo na njih uniformah. Sedaj je temu konec napravil mestni upravitelj grof Dandini. — V Gorici smo bili navajeni videti ob raznih prilikah laško trikoloro v oblekah dam laških iredentistov, laški študentje pa so nosili kravate v italijanskih barvah. In na sv. Petra in Pavla praznik smo bili navajeni videti na »Ginnpstici« umetne ognje v italijanskih barvah, ki so klicali mater Italijo, naj vendar enkrat se zgane in reši »trpeče brate« pod črnožoltimi barvami. — Vs'e to je naša vlada dovolila »iz ljubega miru«. Ta »ljubi mir« je pa sedaj šel v »franže« in avstrijska metla je sedaj vse te okuževalne smeti pometla in jih vrgla na ognjišče. Prišel je od nas prerokovani čas, in čas maščevanja za vse krivice, katere smo morali goriški Slovenci prestati pod vlado italijanskih mož, ki so imeli svoje misli, želje in srce onstran črnožoltih kolov.
S trdnim zaupanjem v boljšo bodočnost zremo goriški Slovenci velikim dogodkom nasproti. Slovanska plemena se bore pri nas s srcem in s srdom v srcu proti našim stoletnim tlačiteljem. Ni ga slovenskega oziroma slovanskega vojaka, ki bi se bal stopiti s puško in mečem v roki nasproti italijanskemu izdajalcu. Vse hrepeni le po maščevanju in maščevanju. Krivica mora biti z orožjem kaznovana. Vsi avstrijski narodi so udeleženi pri tej vojski; a stud, ki prevladuje srca vojakov cele naše vojske proti Italijanom, je tako velik, da se ga s peresom ne da opisati.
—	In kjer so taki vojaki, ki se bojujejo za pravico — hčerko božjo — mora biti zmaga na njih strani!
—č.
V nevarnem polalu.
Topničar Janko Bajdil iz Begunj piše svoji sestri v Gorje med drugim:
Bilo je 28. maja 1915, Naša baterija je stala v neki vasi blizu ruskih postojank. Iz vasi je vodil most čez veliko reko in na drugi strani je od mosta vodila ena cesta v Stryj, druga pa v Bolechow. Nič hudega sluteč, smo to noč spali po hišah. Rusi so pa ponoči nenadoma udrli v vas na dveh krilih in nam skušali odrezati pot do mostu. Krog tretje ure zjutraj so začele leteti krogle skozi lesene stene hiš. V tre-notku smo bili na nogah. Naše infanterije ni bilo nikjer več, izza plotov so pa streljali Rusi. Kljub temu smo srečno prišli skozi vas do mostu. Tu je bila velika zadrega, ker je bil most ozek. Kljub vsemu smo srečno prišli čez. V tej vasi je bil ujet Šaleharjev. Naša baterija ni imeli velikih žrtev: 4 možje mrtvi in 2 ujeta ter 7 konj ubitih, To je bila sreča, da ni kateri izmed konj padel n.a mostu, drugače bi bili vsi ujeti. Mislil sem si že, da mi bije zadria
ura, a hvala Bogu, zgodilo se mi ni drugega, nego da mi ie krogla prevrtala plašč.
Za Rusi.
Pionir Andrej Podgoršek iz Skaručine je pisal svojim staršem 15. julija med drugim to-ie:
Minulo je že leto dni, odkar sem se težko ločil od Vas, in že sedem mesecev sem neprestano v vojni. Mnogokrat sem bil v ognju in nevarnosti, pa še zmerom sem, hvala Bogu, čvrst in zdrav. Stoži se mi, kadar se spomnim na Vas, ženo in mojo edino hčerko in na posestvo; toda ob enem sem pa zopet vesel, ko vedno dobro zmagujemo. Zmaga mora biti naša, poprej se ne vrnemo domov.
Včasih nam radi hrane slaba prede, pa če je le mogoče, nam g. stotnik postreže z dobro menažo in kavo. Obenem si pa sedaj že tudi saimi kuhamo novi krompir, tako da lačni nismo preveč. Samo trudni smo večkrat, ko delamo dolge marše; vmes moramo delati mostove, ker jih Rusi za seboj podirajo in zažigajo. Včasih smo jim pa tako blizu za petami, da za tako delo nimajo časa. Sedaj smo že precej daleč na ruski zemlji in gremo še vedno naprej. Kjer se nam Rus v bran postavi, je precej tepen in veliko jih tudi ujamemo. Tako da nam je končna zmaga zagotovljena.
Na Ruskem je krasno polje, hiše so pa lesene in večinoma zgorele, ker Moskal dosti vžigalic ima, municije pa nima doma.
—	Bodite vsi skupaj prisrčno pozdravljeni!
—	Andrej Podgoršek, Jožef Matjan, Jožef Kocjančič, Franc Perk, narednik Čer-pinko.
Vrn lev iz roškega wMM
Neki Slovenec (podpisati se je pozabil), ki je bil težko ranjen prišel v rusko ujetništvo in je bil sedaj kot nesposoben za nadaljno vojno službo z več drugimi to-slan v Avstrijo, nam je poslal daljši dopis, v katerem se zelo pritožuje nad ravnanjem, ki ga je bil deležen v Rusiji. Zdravniki in bolniško osobje je bilo kruto in surovo, nesnaga velika, hrana ogabna. Druge narodnosti so imele svoje odbore, ki so skrbeli za svoje ujete ranjence, samo Slovenci smo bili popolnoma zapuščeni. Le od ameriškega konzulata smo enkrat dobili po 20 cigaret. Zelo ste pozabili na nas reveže! — se pritožuje dopisnik. Potem nadaljuje: Domov smo se vozili prav slovesno; že na Finskem, posebno pa v Švici so nas bogato obsipali z darovi — jedjo in pijačo ter cigaretami, A v Nemčiji so nas sprejeli z vsemi častmi. Mesto Lassnitz je bilo vse okrašeno z zelenjem in zastavami, igrala je godba in darov je bilo vse polno. Tudi na nadaljni poti skozi Nemčijo so nas slovesno sprejemali. 20. avgusta smo se pripeljali v Avstrijo, kjer so nam priredili časten sprejem. Sedaj smo v Litomericah v bolnišnici. Hvala Bogu, da smo zopet na domači zemlji. Živio Avstrija!
Sovi legilimacljski predpisi.
Legitimacijski predpisi so se na novo uredili; v to svrho se je razdelilo ozemlje tako:
1.	Na ožje bojno območje, katero obsega Koroško, Kranjsko, Primorsko, Reko z okolico in južno Tirolsko.
2.	Na širše bojno območje, katero obsega na južni strani države Štajersko, Solnograško, Hrvaško in severno Tirolsko.
Legitimacij jc treba za potovanje:
I.
Iz ožjega območja, to se pravi, če se potuje na primer na Štajersko ali še dalje potni list s fotografijo, kateri mora vsebovati še posebej klavzulo, v Ljubljani od strani c. kr. policijskega ravnateljstva, na deželi od strani c. kr. okrajnega glavarstva, da sme dotičnik potovati iz ožjega vojnega območja v razločno zaznamovani kraj, v katero svrho potuje in v kateri dobi bo potoval. Taka dovoljenja izdaja c. kr. poli-
cijsko ravnateljstvo, oziroma okrajno glavarstvo samo za osebe, katere v do-tičnem uradnem območju stanujejo in ki so popolnoma zanesljive, oziroma da dokažejo potrebo potovanja.
Vrhu tega dovoljenja civilne oblasti je potrebno še potovalno dovoljenje vojaške oblasti, to je pri nas c. in kr. vojaškega etapnega poveljstva. Ako je kdo na primer sedaj na Dunaju, izpo-slovati si mora potom politične oblasti telegrafičnega dovoljenja etapnega poveljstva dotičnega kraja.
Po včerajšnji praksi se dobi tako dovoljenje na podlagi po predpisu opremljenega potnega lisia. Predpisa-* no je pa, da mora biti prošnja za to vojaško dovoljenje pismeno vložena na policijski, oziroma politični oblastL
II.
Za potovanje v ožjem območju in sicer izven političnega okraja bivališča v katerikoli kraj ožjega bojnega območja, na primer v Logatec, Litijo, Trst, potna legitimacija po obrazcu B.
Take potne legitimacije izdaja v Ljubljani c. kr. policijsko ravnateljstvo, na deželi pa c. kr. okrajna glavarstva za osebe, katere v istem političnem okraju stanujejo, če so popolnoma zanesljive in ako je prepričevalno, da je potovanje potrebno, pa tudi samo za natanko označeno dobo, nikakor pa ne čez 1 mesec.
V legitimaciji je treba navesti, kako se bo potovalo, peš, z železnico, z vozom, s kolesom, avtomobilom itd. Po uporabi se morajo take legitimacije uradu vrniti. Tudi te legitimacije praviloma policijska oziroma politična oblast ne more izdati brez sporazuma vojaške oblasti, to posebno v onih slučajih ne, kjer se dotika potovalec vojaško važnih krajev,
III.
Za lokalni promet, to je za potovanje v istem okraju in v sosednih občinah je predpisano identitetno potrdilo, katero izdaja v Ljubljani za občinstvo, katero stanuje v policijskem okolišu c. kr. policijskega ravnateljstva, na deželi pa c. kr. okrajna glavarstva, županski uradi, orožniške postaje in v to od strani okrajnih glavarstev določeni zaupniki.
Tudi taka identitetna potrdila se smejo izdati samo osebam, katere so omenjenim oblastim oziroma funkcionarjem znane kot popolnoma zanesljive. Taka potrdila imajo veljavnost k večjemu za 1 mesec. Opazovali smo, da se je včeraj občinstvo kar gnetlo v policijskih pisarnah, kar je imelo posledico, da je bilo uradovanje jako težko in položaj za one, ki so imeli neodložljivo potrebo potovati, skrajno neugoden. —
Opominjati moramo torej slavno občinstvo, da si preskrbuje omenjena izkazila samo v onih slučajih, kjer jih v resnici potrebuje.
Predstavlja naj si vsak, da so višje oblasti izdale le poostrene predpise zgolj zaradi tega, da se vohunstvo omeji, kar je v sedanjem času, posebno pa pri nas, tudi v interesu vsakega posameznega patrijotično čutečega dr« žavljana nujno potrebno.
Kdor torej po nepotrebnem zahteva kako gori omenjenih legitimacij, otežuje nadziranje vohunov in se v tere pregreši zoper varnost države.
Prepričali smo se danes, da je c* kr. policijsko ravnateljstvo preskrbelo, da se opravičenim zahtevam po predpisanih potnih izkazilih, kolikor mogoče ustreza.
Občinstvo se opozarja, da se izda* jajo na policijskem ravnateljstvu potni listi oziroma klavzule za potovanje iz ožjega vojnega območja v pritličju vrata št. 1, to je v zglaševalnem uradu, potne legitimacije in identitetna potrdila pa v pritličju soba štev. 4.
Končno še pripominjamo, da državni, dvorni in železniški uslužbenci, ki se izkažejo z uradnimi, s fotografijo in lastnoročnim podpisom opremljenimi legitimacijami, ne potrebujejo gori omenjenih izkazil.
Primorske novice.
Prebivalci občine Ročinj. Italijani so Ročinj in okolico popolnoma evakuirali. Prebivalci se nahajajo zdaj, kakor je posneti iz pisma, ki ga je pisal občinski ob-hodnik Jožef Vuga svoji hčeri, v občini Št. Lenard nad Čedadom, (St. Leonardo degli Slavi.)
Knjigarna kat. tiskovnega društva v Gorici posluje še vedno, kljub temu, da je njen knjigovodja ujet tam daleč nekje v Rusiji. Vse posle vodi z občudovanja vredno pogumnostjo knjigovodkinja gdč. Anica Č e h o v a. Čeravno je razpočil šrapnel tik pred knjigarno in preluknjal izložbena okna in vrata, vztraja ta vrla Kranjica pogumno na svojem mestu in vodi knjigarno
207, Ste?.
naprej. Mnogo moških trgovcev pa jo je popihnilo že ob prvih Srapnelih, ki so zadeli mesto. Narobe svet! Mož vrteče, žena vztraja. Vsa čast taki amaconki!
Lep zgled. Skoraj vsako nedeljo opazimo v cerkvi pri oo. kapucinih v Gorici našega glavarja barona Bauma in dr. Winklerja pri sveti masi. Vsem sta s svojim lepim in pobožnim zadržanjem v cerkvi v spodbujo in zgled.
Italijanski zrakoplov se je pojavil dne 8. t. m nad Nemškim Rutorn ob četrt na deseto uro dopoldne. Ravno smo se na-pravljali k sv. maši, ko zaslišimo čudno ropotanje, kakor da kdo goni močno mla-tilnico. Z daljnogledom in tudi s prostim očesom smo ugledali v zraku podobo velikega ptiča. Nad Nem. Rutom se ie oocasi obračal.
Rezijani — tako se sliši — komaj čakajo, da bi naši napadli in da bi oni prišli pod Avstrijo. Škoda je teh ljudi — sploh beneških Slovencev, okoli 40.000. ki prenašajo laški jarem. V šoli'nič katekizma, nič slovenščine, pa zoprni civilni zakon. Sitni »sindaco«. Veliko teh revežev je iskalo kruha pri nas na Tolminskem in Goriškem kot brusači, kleparji, popravljavci dimnikov itd. Lah jim je usilil uniformo in jih porabil kot kažipote po Brdih in Tolminskem. Ali kažipot — ali kroglo! — »Le nastopite, Avstrijci! Ko bote vi napadli, tai Rezijani takoj skočimo na vašo stran, vržemo puško proč in vam vse pokažemo, kje so skrite mine, dobre steze itd. — Mi se nočemo boriti proti Avstriji, ki nam je dala že mnogo kruha.« — Take in podobne besede so se slišale. Tako nam piše neki dopisnik.
Ne igraj se s patronami. Dne 6. t. m. to je v ponedeljek, se je igral 15 letni Ok-tavij Paulin v Via Nicoli 27 z italijansko nabasano patrono. Tolkel je nanjo s kladi-,vom toliko časa, dokler ni eksplodirala in ga težko ranila na nogi, roki in nad očesom. Obvezali so ga za silo doma, nakar so ga prepeljali v bolnico usmiljenih bratov, kjer pa so mu svetovali, da mora nemudoma v Trst, ker je oko v nevarnosti in je potrebna očesna operacija. Zgodilo se je že dosti nesreč s patronami, a vselej le iz nepazljivost). Opominjamo torej še enkrat starše, naj vendar pazijo nekaj na otroke in naj jim nabasanih patron sploh ne dajejo, da se ne bodo take nesreče vedno ponavljale.
V laškem ujetništvu. C. g. vikar v Oseku Fr. Franke nam piše: Dne 1, septembra sem dobil razglednico iz Cremone, datirano 26. julija 1915, katera je podpisana od sledečih gospodov, nahajajočih se tam v vojnem ujetništvu: Andrej Uršič, župnik v Šlovrencu; Matija Ivančič, vikar v Cerovem; Fr. Marinič, župnik v Kojskem; Alfonz Blažko, vikar v Kozani; Alojzij Mor-sutt, župnik v Mariano (Furlanija) in Ladislav Likar, nadučitelj v Št. Fer-janu. Podpisali so se vsi kot znanci, pač se nahajajo tam še drugi, ki mi ni-30 toliko znani.
Kruh v Gorici po 66 vin. Bel kruh, ki so ga začeli peki prodajati oo 84 v, mo malo več reda bi trebalo pri razpro daji. Nekateri čakajo po dve uri, pa ne ilobe ničesar, drugi pa kar pridejo in odnesejo po tri štruce. To ne gre. Prve idni so kupovali tudi vojaki. Sedaj jim ije to zabranjeno, zakaj na pekarijah. stoje razglasi: Prodaja kruha samo meščanom. Niso pa še razni na jasnem, ali naj hoče ta razglas povedati, da je [kruh samo za civilne, naj si bodo iz mesta ali ne, ali pa dobesedno za me ščane. Ako bi obveljala ta druga, poltem bi bili vsi okoličani izključeni od Itega kruha. To pa bi ne bilo človekoljubno. Mislimo, da bo mestni urad to uvidel in bo preskrboval kruh tudi za okolico. Da bi prišli tem zmešnjavam ob razprodaji v okom, bi bilo najbolje, da bi uvedli znamke enako kot za moko. Tako bi bilo preskrbljeno, da bi vsi dobili nekaj.
Rez. kadet Josip Terpin, absolvi-ran učiteljiščnik, je bil v bojih na Do brdobski planoti ranjen od šrapnela in se zdravi v neki bolnišnici v notranjosti. —
Brezdomni psi in mačke v Trstu.
Sedaj se jc tržaška politična oblast vendar prepričala, da postaja nevarno,
živeti med tako množico sestradanih psov in mačk, ki so poizgubili svoje gospodarje in tavajo že mesece in mesece suhi kot polenovka okrog. Zaukazano je, da morajo imeti vsi psi nagobčnike, sicer se bo na pse po potrebi m možnosti streljalo. Mačke nameravajo iztrebiti šc na hujši način. Muc se ne bo smel prikazati niti na dvorišče vet, kaj šele na cesto! Stvar je bila nujna, in mi pozdravljamo ta ukrep, ki je iz higijeničnih ozirov prepotreben še marsikje drugje.	.	.
— Po dolgem času se je oglasil iz ruskega vjetništva Karol Ličar, absol-virani geodet iz Gorice. Piše iz Volčanska v harkovski guberniji dne 31. julija 1915 Poštar v Sežani, gospod Alojzij Š k e r 1, je imenovan za višjega poštarja na dosedanjem službenem mestu.
Pebegnil je v Italijo tajnik dalmatinskega deželnega gospodarskega sveta Hribar. Pri zavodu so dognali velike i defravdacije. Več uradnikov je aretiranih.	rr
Vino v Trstu. Tudi vino se jc v Trstu izredno podražilo. Istrski produ-centi so nastavili cene do 1 K 10 vin. za liter (na debelo), prevoz in užitnina podraži ceno do 1 K 34 vin., krčmar zasluži pri litru približno po 20 vin., tako da se vino prodaja po 1 K 60 vin. Strokovnjaki pravijo, da bi sc moglo, ne da bi kdo pri tem trpel škodo, zlahka prodajati po 1 K 04 vin. Za to pa bi trebalo maksimalnih cen, in sicer ločenih: za vino do 9 stopenj alkoholovine posebej in za močnejša vina posebej. O dalmatinskih vinarjih tržaški krčmar-ji tožijo, da jim pošiljajo zelo »krščena« vina, ki nimajo niti pet stopinj alkohola. Trebalo bi tudi, da bi sc vina, ko do j de jo na postajo v Trstu, oblastveno analizirala in z vodo pomešano ali drugače nepristno blago, ki nc odgovarja vinskemu zakonu, zaseglo in uničilo.
Umrl je v Gorici Anton Tritellli, državni uradnik v pokoju. Pokojni je bil doma iz Istre, služboval je v Trstu in živel v pokoju v Gorici. Star je bil 77 let.
Tudi posledica vojske. Novorojenčkom v Trstu pridevajo povečini ime »Guerrino« ali »Guerrina« (guerra vojska).
redbami zaupnikov, reši poslovalnica v Gradcu.
Zaradi priskrbitve zadostnih množin dodeljenega ječmena, ki za sedaj izkazujejo samo petino povprečne porabe pivo-varen, je poslovalnica za planinske dežele sklenila z varstveno zvezo pivovaren v teh deželah dogovor, da bi se olajšalo preskrb-ljenje manjših strank, zlasti majhnih in
Proti Rounii.
srednjih pivovaren ter zmanjšali veliki nakupni stroški, zlasti naj se s tem tudi doseže, da bi se cene ječmenu znižale. Najvišjo ceno 28 K v Avstriji in 29 K do 32 K na Ogrskem za 100 kg je vojni žitnopro-metni zavod namreč oficielno za obe vrsti ječmena brez razlike zvišal na 33'/o K, k čemur pa moramo na Ogrskem še prišteti znatne pribitke.
napadi Ruska pretlefeiraua
Donava ječmena za pivo.
Z dnem 1, t, m, se je ustanovila razde lilna centrala za ječmen in slad. Vsled tega se je 3. t. m. ustanovila poslovalnica za planinske dežele, ki razprostira svoje delovanje na Gornje Avstrijsko, Solnogra-ško, Tirolsko, Predarlsko, Štajersko, Koroško in Kranjsko. V odbor so bili izvoljeni:
Za načelnika: gospod Fran Schreiner, predsednik Prve graške delniške pivovarne v Puntigamu.
Za načelnikovega namestnika in vodilnega uradnika: gospod dr. Robert Richter, generalni ravnatelj obrambne zveze pivovaren planinskih dežel v Gradcu.
Za člane: gospod Rudolf Richter, podpredsednik pivovarne »Union« v Ljubljani; gospod Koloman Raab, ravnatelj gosske pivovarniške delniške družbe v Gossu pri Ljubnem; gospod Gustav Lochs, lastnik pivovarne v Celovcu; gospod Josip Sigi, lastnik pivovarne, Obertrum (Solnogra-ško); gospod Martin Bartenstein, podpredsednik posehasehke pivovarne v Lincu; gospod Žiga Schwarz, lastnik pivovarne, Vilpian (Južno Tirolsko); gospod Emil Mutschlechner, lastnik pivovarne v Ino-mostu; gospod Fran Girjcek, ravnatelj pivovarne Fohrenburg; F. Gassner & Ko., Bludenc; gospod Lorenc Dor, ravnatelj go-stilničarske zadružne pivovarne Mattig-hofen.
Za namestnike: gospod Edvard pl. Keil - Biindten, podpredsednik upravnega sveta pivovarne Bratov Reininghaus, Gradec - Steinfeld; gospod Josip Wagner, ravnatelj pivovarne Th. Gotz v Mariboru; gospod Josip Wolfbauer, upravni svetnik gosske pivovarniške delniške družbe v Gossu; gospod Henrik Kiener, ravnatelj Stieglove pivovarne; Fran Hulmer & Ko., Solnograd; gospod Franc pl. Liirzen, pro-kurist pivovarne Ivan Kern v Beljaku; gospod Ivan Kosler, upravni svetnik pivovarne »Union« v Ljubljani; gospod Fran Hahn, ravnatelj pivovarne Wm. Schaup v Zipfu; gospod Hans Fuchs, lastnik pivovarne, Forst-Meran; gospod Josip Smrtnik, upravni svetnik združenih pivovaren Žalec in Laški trg v Laškem trgu.
Zadnjeimenovane tri člane in zadnje-imenovanega namestnika so odvzeli krogu neorganiziranih pivovaren.
Odborniki in njih namestniki poslujejo obenem kot zaupniki za posamezne krono-vine, kjer imajo vzdrževati promet s podružnicami vojno žitnoprometnega urada in urejati vse one zadeve, ki se v lastni kronovini dajo rešiti kratkim potom. Vse zadeve načelne narave ali take, ki sc tičejo koristi več dežel, ali naposled slučaji, v katerih pivovarne niso zadovoljne z od-
AVSTRIJSKO URADNO POROČILO. Dunaj, 10. septembra. Uradno se razglaša:
Tiste ruske sile, ki so se bojevale v prostoru zahodno od Rovna, so bile vržene čez nižino Slubjel. Naše iz Zalošč prodirajoče čete so potisnile sovražnika v smeri proti Zbaražu nazaj. Pri Tarnopolu so odbili avstrijski in nemški bataljoni več ruskih napadov. Naši zavezniki so vzeli vas Bucnjov. Zahodno od srednjega Sereta so posegla v boj nova sovražna ojačenja. Tam se ljuto bore. Vzhodno od izliva Sereta in ob besarabski meji je mirno,
C, in kr, sile v Litvi so popolnoma prekoračile široki močvirji Jasjoldc in Orle in so med boji pridobile na prostoru južnovzhodno od Rožanega, Namestnik načelnika generalnega štaba: pl. Hofer, fml.
NEMŠKO URADNO POROČILO. Berlin, 10. septembra. Wolff poroča iz velikega glavnega stana:
Vojna skupina generalield-maršala p 1. Hindenburga. V bojih jugovzhodno od Friedriehstadta in pri Vilkomjerzu so ujeli naši oddelki nekaj sto sovražnikov. Sicer je položaj med Vzhodnim morjem in Njemenom do Mereča bistveno neizpremenjen. Pri Skidelu in v odseku Selvjanka se še bije boj. Vrhovi pri Pjeskem ob Selvjanki so bili naskakovani. Tekom dne so privedli 1.400 ujetnikov in so zaplenili 7 strojnih pušk.
Vojna skupina generalield-maršala princa Leopolda Bavarskega, Vojna skupina napada sovražne postojanke ob zgornji Selvjanki in vzhodno od Rožanke, Olžanka je vzeta.
Vojna skupina generalfeld-maršala p 1, Mackensena. Naši zasledovalni oddelki se bližajo kolodvoru Kosov (na cesti iz Kobrina v Milovidi), Ob obeh straneh železnice Pinsk smo dosegli črto Tulatiče—Ovzjeze,
Jugovzhodno bojišče. Nemške čete so vrgle Ruse iz Buc-njova (ob Seretu južno od Tarnopola). Južnozahodno od Bucnjova in pri Tarnopolu so bili odbiti ljuti sovražni napadi.
Najvišje vojno vodstvo,
XXX
Ruski car je odstavil velikega kneza Nikolaja Nikolajeviča od vrhovnega poveljstva in sam prevzel vodstvo nad ruskimi armadami. To pa položaj prav nič ne iz-premeni; dobili smo pač enega vrhovnega poveljnika več, kakor se je izrazil bivši francoski minister Clemenceau. Zavezniki kljub izpremembi v ruskem vrhovnem poveljstvu prodirajo dalje in pod carjevim vrhovnim poveljstvom je ruska armada že izgubila eno trdnjavo — Dubno. Zelo neprijetno je dirnilo štirisporazumne države dejstvo, da se je podpisala bolgarsko-turška pogodba, kar pomeni, da jc Bolgarija izgubljena za entento.
Po padcu trdnjave so se sedaj pričele operacije proti zadnji volhinjski trdnjavi Rovno. Močno utrjeno prvo rusko postojanko na vzhodnem bregu reke Stubjel, severno in južno od Olike, so vzele čete levega krila armade Puhallo in vrgle sovražnika čez odsek reke Stubjel. Ker so se dosegli uspehi tudi na prostoru Rovno in Dubno, bodo naše čete kmalu dosegle predtrdnjavsko ozemlje trdnjave. Desno krilo armade Puhallo se nahaja jugovzhodno od Dubna na desnem bregu Ikve, in armada Bohm-Ermolli je po zmagi pri Brodyju nadaljevala zasledovanje poraženega sovražnika, došla do gornje Ikve in od strani napadla severno krilo ruske armade ob Seretu iz prostora Nowo-Aleksi-Zalošče. Sovražnik je potisnjen v
govito prodiranje armade Bohm-Ermolli proti Zbaražu izključuje, da bi se ponovil v večjem obsegu, nasprotno so se pa poostrili boji pri Trembowli. Fronta zaveznikov se je tu za nekaj kilometrov umaknila in se postavila na višine med Seretom in Strypo. Te postojanke napadajo Rusi z močnimi silami neprestano, ne glede na ogromne izgube. Ta sovražna protiofen-ziva spominja na veliki napad na armado Pflanzer-Baltin maja meseca med predo-dorom zahodnogališke fronte. Pa tudi, če bi se Rusom posrečilo predre ti našo fronto ob srednjem Seretu, bi to položaja v srednji Galiciji nič ne izpremenilo. Napredovanja armad Puhallo in Bohm-Ermolli izključujejo, da bi sovražnik mogel operativno izrabiti taktične uspehe. Trdovrat-nost Rusov jc bolj poslcdica psihologičnih in političnih vzrokov, kot pa treznih vojaških razmotrivanj. Svet naj pomni, da je car osebno prevzel vrhovno poveljstvo in nevtralce hočejo varali, da je »prostovoljno« umikanje končano in da jc v teku protinapad.
POROČILO RUSKEGA GENERALNEGA
ŠTABA.
Petrograd, 7. septembra. Obvestilo ruskega generalnega štaba:
Pri Rigi se ni nič izpremenilo. Južno od Friedriehstadta je sovražnik od noči na 6. september odločno napadal ob reki Da-vase. Nočni napadi so bili odbiti. Pri Dvin-sku in pri Svjenčancm se ni nič izpremenilo. Med Svento in Vitjo kakor tudi med Viljo in Njemenom je položaj neizpremenjen. Odbiti so bili 6. septembra nemški napadi na kraj Oranj in ob spodnjem teku Merečanke. Ob srednjem Njemenu je razširil sovražnik 5. in 6. septembra voje operacije pri Grodnu proti vzhodu in jugovzhodu. Bolj južno od lam so morali prestati zadnji naši oddelki posebno trdovraten boj na črti Homsk—Drokovski in šc bolj južno od tam na celi črti do ceste od Rožaneja do Slonina. Med Jasjoldo in Pi-no zadržujemo vsled bojev na črti Homsk —Drohicin sovražno ofenzivo. Sovražne postojanke se nahajajo vzhodno od navedene črte. Pri železnici Kovel—Saruj je izvedla konjenica srečna podjetja proti sovražniku z drznimi napadi pri vasi Voloski pri Kovelu in pri Wolkenu ob reki Strij, kjer smo vjeli 3 častnike in 150 vojakov. Na desnem bregu zgornjega Strija so se bili od 6. septembra dalje pri Ruzi-vilovu med rekama Stonevka in Irka trdovratni boji. Našim četam, na katere so pritiskale premočne sovražne sile, je bilo ukazano, naj zavzamejo trdnejše postojanke ob rekah Gorgja, Stubel in Irka. Ob Seretu je sovražnik 6. septembra poizkušal brezuspešno prodiranje proti Tarnopolu.
BUB-
mec
smeri proti Zbaražu. Rusi so morali upog-niti svoje severno krilo, da drže črto ob Seretu. Nadaljnje odločno prodiranje desnega krila armade Bohm-Ermolli mora pri Tarnopolu kmalu prinesti odločitev. Ljuti ruski napadi pri Tarnopolu ne morejo ovirati naših uspehov pri Zaloščah.
Ob srednjem Seretu na prostoru Stru-Budzanow traja ruski napad; so-
sow
vražnik je dobil po železnici čez Prosku-rnv zadnje dni znatna ojačenja, ki jih je zastavil v smeri Tarnopola in Trcmbovvlc. Sunek čez Tarnopol je žc rešen, ker zma-
KAKO JE PADLA TRDNJAVA NO.
Berlin. Leonhard Adelt izvaja v »Berliner Tageblattu« o zavzetju trdnjave Dubno: Ko so je polastilo desno krilo Bohm-Ermollijeve armade mesta, je pognalo Ruse s peklenskih čeri in jo z naskokom vzelo grad in samostan dominikancev, kjer so navadno 8. septembra zbere veliko romarjev. Rusi so bežali proti vzhodu. Naši in Nemci so jih zasledovali. Umaknili so se za reko Ikvo, med tem so mesto zasedle dunajske čete. Odločilen prodiralen napad jo bil izveden pri izvirih Buga, Sereta in Styra. S strašno silo izvedeni dvakratni ruski sunek iz Tarnopola-— Trembovle je zadel armado grofa Both-merja, ki ga je zadržala pred Tarno-polom in ga je vrgla s protinapadom; pred Tarnopolom so se pa morale čete nekoliko umakniti. Na vrhovih med Styro in Seretom so sc čete ustavile in vztrajale, dokler niso došla v hitrih pohodih ojačenja. Z ojačenji je bil sovražnik napaden; na obeli krilih so ga napadle sosedne skupine, nakar so se morali Rusi umakniti.
VOJNI POLOŽAJ V RUSIJI.
Vojni časnikarski stan, 10. septem«, bra. V trdnjavskem trikotu je bil sovražnik vržen po končanem prodiranju ob Stulezelu čez nižino ob tej reki med Rudo in Cerekem nazaj; ravno tako jo bil vržen sovražnik iz Zalošč v južno vzhodno smer proti Zbaražu ob Starsenskem odseku Zbaraz—Tarnopol, severno zahodno od Tarnopola. Pri
Tarnopolu jc bilo odbitih več sovražnih napadov na naše čete. Tu so vzeli Nemci ob železniški črti Kozova— Ostrov ležečo vas Bučnjov. Najživah-nojše se bijejo ob srednjem Seretu, na zahodnem bregu so se namreč ustavile v bran močne ruske sile.
BOJI OB BESARABSKI MEJI VEDNO LJUTEJŠI.
Črnovice, 10. septembra. Boji ob besarabski meji postajajo vedno ljutejši. Včeraj ponoči so se bili do ranega jutra. Artiljerijski in ogenj strojnih pušk ni umolknil. Radi naših ljutih napadov so bili Rusi prisiljeni, da so se morali zopet umakniti. Iz svojih novih postojank so poizkušali s težko artiljerijo zavirati naše daljne akcije, kar se jim pa ni posrečilo. Ozemlje polagoma popolnoma čistijo od sovražnika, ki se strašno trudi, da bi se tu držal. Zdi se, da Rusi bolj iz političnih kakor iz strate-gičnih razlogov tako trajno drže besarab-sko mejo.
RUSKI »USPEHI« PRI TARNOPOLU.
Berolin. Wolffov urad poroča: Rusko uradno poročilo 8. t. m. poroča o »uspehih« pri Tarnopolu, ki jih navaja nemško dnevno poročilo 8. t. m. Rusko poročilo je, kar mora izprevideti vsak strokovnjak, izmišljeno s prozornim namenom, da se z izmišljenimi uspehi proslavi prevzetje vi-hovnega poveljstva po carju.
MAO&ENSEN O VOJSKI.
KSnigsšbercs, 10. septembra. Slikar Saitz so je nahajal v glavnem stanu, da slika Mackensena, kateri je ob tej priložnosti izrazil svoje trdno prepričanje, da so Dardanele neosvojljive. Nemčija in Avstrija bosta brezpogojno zmagali.
NEMŠKI LETALCI NAD VILNO.
Pet rograd. Petrograjski »Kurjer« poroča iz Vilne: Zadnji čas so se vedno po-javljali sovražni Zeppelinovi zrakoplovi in letala nad mestom. Priznati se mora, da so nemški letalci mojstri, ki se morajo občudovati. V Vilni se čuje gromenjc topov.
RIGO NEMCI OBKOUUJEJO.
Dunaj. Vojni poročevalec lista »Deu-tsc.hcs Volksblalt« poroča :Nemci obko-Ijujejo Rigo.
CESAR VILJEM ODLIKOVAL GENERALE MACKENSENA, ARZA IN FAL-KENHAYNA.
Gdansko. Cesar Viljem je podelil maršalu pl. Mackensenu visoki red črnega orla z zelo laskavim pismom, red Pour le merite je podelil generalu kavalerije pl. Falkenhaynu in generalu pehote pl. Arzu.
UNIČENO RUSKO TOPNIŠTVO.
Kristijanija, 10. septembra. Po pe-frograjskili vesteh je državni svet izjavil, da je vsled napak v vojnem vodstvu tretjina ruskega topništva uničenega.
NIKOLAJ — ŽRTEV HINDENBURGA.
Kodanj, 10. septembra. »National-Ti-dende« piše: Sedaj je tudi veliki knez Nikolaj Nikolajevič sam padel kot žrtev Hindenburgovih zmag. Umevamo, da se je car le težko odločil, da ostavi velikega kneza.
ZA RADIKALNO IZPREMEMBO RUSKE VLADE.
Bern. »Politiken« poroča iz Petrograda: Moskovski mestni svet je sklenil v
tajni seji, naj se korenito izpremeni vlada, ker je nujno potrebna vlada, kateri bi zaupalo vs<e ljudstvo.
KAJ ZAHTEVA VEČINA DUME.
Kodanj. »Berlingske Tidende« poroča iz Petrograda: Po večini dume sestavljen delovni načrt izvaja uvodoma: Zmaga se more le doseči, če se morejo opirati oblasti na zaupanje ljudstva, da morejo organizirati aktivno skupno delo vseh državljanov. Pogoj, da se doseže zaupanje, je, da se izpolni cela vrsta zahtev, med njimi politično pomiloščenje, spravljiva politika na Finskem in razširjenje pravic društev. Predsednik centra dume, knez Lvov, je izročil 8. t. m. ministrskemu predsedniku načrt. Združenim strankam pripada med 439 — 300 članov dume, namreč celo središče, oktobristi, napredna stranka, kadeti, levo krilo nacionalistov, med njimi Bobrin-ski, dalje Poljaki, socialni demokratje, mo-hamedanci in beloruski poslanci. Blok se naziva »novi progresisti«. Vlada z vso silo dela na ustanovitev protibloka.
»ČIM SLABŠE, TEM BOLJŠE.«
Kodanj, 10. septembra. Reakcijonarni list »Petrograjske Vjedomosti« prinaša oklic »Prave ruske stranke«, v katerem se glasi: »Sedaj je položaj tak, da morajo vsi pravi Rusi reči, čim slabše, tem boljše za Rusijo. Potem se bo rusko ljudstvo končno otreslo nemškega jarma in vseh pomagačev. Niti odgovorno ministrstvo, niti politikujoča duma ne moreta rešiti Rusije, samo ljudstvo samo, če se mu pusti svoboda, da se maščuje nad vsemi krivci, brez obzira na življenje tujcev. Pravoverni se morajo zbuditi v morju krvi. Smrt vsem, ki drugače mislijo!« — »Rječ« izjavlja, da je ta oklic k pogromom v sedanjem trenutku največji zločin.
PETROGRAJSKE ZVEZE Z ZAHODOM.
Berlin. »Nationalzeitung« poroča: Zadnje dni so popolnoma zaprli zasebni promet iz Petrograda proti zahodu. Na Kursko vozijo podnevi in ponoči vlaki artiljerijo in pehoto.
UŠLI IZ RUSKEGA UJETNIŠTVA.
Iz Taškenta v Sibiriji, kjer se nahajajo ujeti tudi mnogi slovenski častniki in vojaki, se je posrečilo 88 častnikom in vojakom naše armade uiti iz ujetništva. Pod vodstvom nekega stotnika in polkovnega zdravnika dr. Hei-nerja so prišli srečno do perzijske meje. Rusi so jih preganjali na celi poti, dolgi 800 km, ali kljub temu so begunci srečno prekoračili mejo, kjer jih je prijela perzijska obmejna straža. Potem ko so bili zaslišani, so bili odposlani v Teheran, kjer so gostje avstrijskega poslaništva.
VSTAJA V NIŽNJEM NOVGORODU.
Budimpešta, 10. septembra. »Az Est« poroča: Nek vojni invalid, ki se je vrnil z ruskega ujetništva, pripoveduje zanimive podrobnosti o vstaji v Nižnjem Novgoro-du, ki se je pričela, ko je ljudstvo zvedelo o porazih v Galiciji. Bila je polnoč, pripoveduje invalid, ko smo začuli alarm. Skozi okna smo videli, kako so se dvigali velikanski plameni, del mesta je pogorel. Množica je umorila župana, ker je ljudstvu sporočal napačne vesti o zmagi. Množica se je nato obrnila proti naši bolnišnici. Kamenje in opeka je letela skozi razbita okna k nam.

napadi pri Tolminu in na Mrdobski planoti.
AVSTRIJSKO URADNO POROČILO.
Dunaj, 19. septembra. Uradno se razglaša:
Italijani so včeraj popoldne in zvečer večkrat ljuto napadli tolminsko obmostje, a so bili vedno s težkimi izgubami vrženi pri naših ovirah. V Dobrdobskem odseku so odbile naše čete, kakor vedno, običajne sovražne približevalne poizkuse. Splošen položaj je neizpremenjen. Namesinik načelnika generalnega štaba: pl. Hofer, fml.
DOGODKI NA MORJU.
Dunaj, 10. septembra. Uradno se razglaša:
Nek sovražni podmorski čoln je včeraj med poizvedovanjem torpediral našo torpedovko št. 51 in jo poškodoval na sprednjem delu. Torpedovka se je vrnila
v svoje pristanišče.
Poveljstvo mornarice.
Italijansko poročilo.
8. septembra: S svojih postojank v visoki dolini Camonica je naša artiljerija opetovano zadela mandronsko planinsko kočo ob vhodu genovske doline in pregnala sovražne čete, ki so jo imele zasedeno. Na visoki ravnini severozapadno od Ar-siera se sovražna artiljerija zaman bori proti našim postojankam na Monte Ma-ronia, ki so še vedno trdno v naši posesti. V dolini Avisio je naš ogenj popolnoma
razrušil norimberško kočo in sosednjo veliko barako na južnozapadnem pobočju marmolantske grmade. V ozemlju Cadore so naše čete prodrle naprej, prešedši v ofenzivo v celem območju Monte Croce Comelico (Kreutzberg). Nekaj sovražnih postojank je bilo zasedenih; naš napad se je pa moral spričo močnih sovražnih brambnih postojank na točkah, ki so že po naravi strašne, ustaviti. — Sovražno letalno brodovje je včeraj dvakrat zaporedoma napadlo eno naših letališč v ozemlju spodnje Soče in vrglo 37 bomb. K sreči ni bilo nobene škode ne na ljudeh ne na stvareh. Med zadnjim napadom so se naša letala drzno dvignila sredi med razpoka-jočimi se bombami, toda sovražno brodovje se je hitro oddaljilo. Na povratku so sovražna letala še metala bombe na neki naš tabor in ubila tri vojake.
Izjalovljen predor ob Soči.
Poročevalec lista »Zeit« javlja iz vojnega poročevalskega stana:
Kar so Italijani zaman poizkušali pri Gorici Dobrdobski planoti prodreti soško fronto, sc jim je tudi pri tolminskem predmostju docela izjalovila. Z veliko municijsko vporabo pripravljeni in z velikimi močno izvedenimi napadi tudi pri Tolminu niso mogli omajati naše fronto, in s tem se je nameravana ločitev brambe Kranjske in Koroške, nameravani predor in razvitje naše so-
ške fronte docela izjalovil. Po teh dogodkih je tu nastopil odmor. Italijani niso izpeljali nobenih akcij večjega obsega in krasni poznopoletni dnevi v septembru so prinesli le manjše napade, s slabejšimi močmi izvedene sunke in artiljerijske boje, sami tipični pojavi pravcatega pozicijskega boja.
Častniki, ki prihajajo s fronte, pravijo, da je delovanje italijanske artiljerije očividno popustilo, in na Dobrdobski planoti, kjer so prej trajno divjali besni artiljerijski boji, jo tudi postalo tišje. Pred Gorico sovražna pehota skoraj popolnoma miruje. Italijanski ujetniki, ki so bili dovedeni v zadnjih dneh, pripovedujejo, da so jih stali njihovi napadi težkih lastnih žrtev; posebno izgube med častniki so bile velike. In če so po velikih žrtvah kaj malega napredovali, so morali pridobljeni prostor vsled neodoljivega učinka naše artiljerije zopet popustiti.
Za razpoloženje je značilno, da govore italijanski častniki o dAnnunziu smeje se in rogaje. Neki sottotenente, podporočnik, mi je izjavil, da je bil bojeviti pesnik morda le podkupljen od Francozov. Vojaki pravijo, da so šli neradi v vojsko. Svojo hrabrost in sposobnost so pa hoteli vendar dokazati in sedaj morajo jurišati proti skalam, kjer so njihovi nadčloveški napori proti izkušenim branilcem zaman. Italijani tožijo, da mnogo trpe vsled mraza in da doslej še niso dobili zimske obleke, nad čemer so južni Italijani zelo ne voljni.
O dogodkih na severu so častniki precej obveščeni. Časniki tolažijo vojake s tem, da je ruska armada pa le postala intaktna. Menijo, da se pošljejo proti Turčiji nove formacije, ki so se med tem sestavile, ker se s fronte proti Avstro-Ogrski ne more odtegniti nobenih čet.
Slovenski fantje pri Naborjetu.
Z visoke postojanke blizu Naborjeta pišejo slovenski strelci dne 2. septembra. Mnogo slovensko-štajerskih fantov se nahaja v mrzlih in visokih koroških skalah, veliko višje so pa še polentarji. Polentarju se silno sline cede po naših krajih ter bi se rad priplazil čez našo črto. Dosedaj se mu še to ni posrečilo. Kaj bo še-le pozneje, ko mu bo snega čez glavo debelo na-metalo! Ponoči proži doli na nas kamenje, da bi kateri od naših čet ne šel v njegove postojanke, A mi nismo tako boječi in se ga nič ne ustrašimo, gremo pa po drugem kraju na vrh, čeravno je malo dalje. Neka-terikrat močno naskočimo in kurimo po njih in Italijani pustijo svoje reči ter zbežijo. Tako smo že večkrat napravili z njimi in še bomo, ako nas pusti Bog pri zdravju, saj smo spodnještajerski slovenski fantje vsi junaki. Od začetka, ko se je vojska začela, je sovražnik noč in dan obstreljeval našo trdnjavo Naborjet. To je trajalo več tednov zaporedoma. Še sedaj mu včasih kaka krogla iz topa zajde semkaj. A moti se, ako misli, da je trdnjava že popolnoma zdrobljena. Od strani se res vidi, kako je razkopano okoli nje, pač pa še sedaj trdno stoji, akoravno jo je tuintam kaka krogla zadela. Trdnjava še vedno oddaja svoj starodavni glas iz svojih topov in jih še tudi bo. Sedaj je v tem ozemlju topovsko grmenje bolj redko. Pretekli mesec pa je grmelo, kakor bi se res bližal sodnji dan. Tudi vreme imamo vedno burno in hladne vetrove, pa zdravi slovenski fantje vse lahko prenašamo. M. Verdnik iz Makol, H, Pirš iz Kostrivnice, M. Kovač iz Čadrama in drugi,
Zonet dve italijanski zastavi v Pontab-lju sneti.
Dunaj. (K. u.) Iz vojnega časnikarskega stana se poroča: Italijani so kakor 5. sentembra tudi 8. septembra razobesili na cerkvenem stolpu v Pon-tablju zopet dve trikolori, ki jih je pa snela zopet neka honvedna patrulja brez lastnih izgub. Linška deželna bramba se je proslavila z nekim drugim junaštvom. Na skali neke gore ob meji se je vgnezdila in tehnično utrdila neba sovražna prednja straža. Desetnik Bauchinger se je priplazil z neko patruljo svojega polka ponoči dne 8. t. m. od zgoraj in je na vrvi splezal k so-
vražniku. Lahi so spali in ga niso zapazili. Bauchinger je dva Laha ustrelil, enega pa ranil; ostali so zbežali. Ko jo plezal nazaj, je vrgel na sovražnika še dve ročni granati in se je vrnil zdrav k svoji patrulji.
Na Kreuzbergu.
Dunaj, 10. septembra. (Kor, urad.) Iz vojnega časnikarskega stana: Italijani so na Kreuzbergu 9. t. m. dopoldne poslali na Seikofel praporščaka s prošnjo, naj smejo pokopati svoje mrliče. Naš poveljnik je ugodil z omejitvijo, da se smejo pokopavati mrliči le v bližini sovražnih postojank, ne bliže kakor 1000 korakov od lastnih postojank, kjer naj bi pokopale mrliče lastne čete. Pogajanja so se pa razbila, ker je laški častnik izjavil, da ni pooblaščen skleniti takega premirja.
»Collegium germanicum« premeščen iz
Rima v Inomost.
Inomost. Starodavni »Collegium germanicum« v Rimu, namenjen študijam bo-goslovcev iz Nemčije, Avstrije in iz Švice otvori svoje bodoče študijsko leto v teološkem konviktu Canisianum v Inomostu. Modroslovje se bo predavalo v jezuitskem kolegiju.
Laška posestva in tvrdke pod državnim nadzorstvom.
Celovec. Pod državno nadzorstvo je postavljeno posestvo Patermon, obrati laških tvrdk Fratelli Feltrinelli, Augustino Scarpa, Giuseppe & Giolo Fiorazza v Beljaku. Nadzorovalnim komisarjem je imenovan grajščak Franc baron Aichelburg-Labia; za tvrdki Fratelli Marchi in Ales-sandro dal Terso v Beljaku gozdni nadzornik Ivan Eysselt, tvrdki Giovanni Er-molli v Beljaku gozdarski mojster Henrik Zeppitz in tvrdkam Giovanni B. Bassa-donna v Beljaku, Enrico Forni v Beljaku in Uniorte Legnani, zadruga z omenejenim poroštvom v Podkloštru vpokojeni svetnik državnih železnic dr. Fricelj Bartel.
Cadorna in Joffre.
Lugano. Cadorna je odgovoril prisrčno na brzojavko, ki mu jo je bil poslal Joffre. Svojo brzojavko je končal sledeče: Čez skupne meje, ki ne loči moči in aspi-racij naših obeh dežela, marveč jih utrjuje, se obračajo moje misli in bratske želje in je z zmago ovenčano lepo francosko armado z neomajljivo gotovostjo končnega uspeha zveznega orožja.
Laški načrti.
Geni, 10. septembra, List »Suisse« iz-ve iz Milana, da je Salandrovo potovanje na fronto predigra dalekosežnih dogodkov tako za Italijo kakor tudi za štirispora-zum. Okraj Como je pozorišče velikih' koncentracij čet. Italija se baje namerava udeležiti ofenzive na zapadni fronti in nato napasti Avstrijce v smeri proti južni Nemčiji ali pa skupno s Srbijo in Črnogoro udariti na Ogrsko,
Zastrupljene kroglje.
Rim, 10. septembra. List »Patria^ glasilo turinških nacionalistov, zagovarja uporabo zastrupljenih krogelj, ki povzročajo vnetje ran. Pravi: Čim trše in hujše se vodi vojska, tem boljše je. Italijani naj se končno prepričajo, da je beseda barbarstvo nesmisel, kajti ali zmagamo kot barbari, to se pravi kot močnejši, ali pa bomo poraženi.
Italijanski častniki ponesrečili, ko so preiskavah avstrijske granate.
Lugano, (Kor. urad.) Trije častniki 27. artiljerijskega polka so hoteli ogledati neko avstrijsko granato, ki ni razpočila. Tolkli so s kladivom, a granata je eksplodirala in je ubila vse tri častnike in tri vojake, dva desetnika je pa nevarno ranila.
Stavka tekstilnega delavstva v Italiji.
Lugano. (Kor. ur.) V Bielli stavkajo skoraj vsi delavci v tvornicah za volno.
V Tripolisu nlapola turška zastava.
Berlin. »Vossisclie Zeitung« poroča preko Carigrada. Lahe so domačini v Tripolisu prepodili na obrežje. Povsod plapolajo turško zastave. Italija gospodari le še v mestih Tripolis, Ben-galis in Derna.
Koj se godi v Ameriki?
AMERIKA SE OBOROŽUJE.
Amsterdam, 10. septembra. Poročila raznih angleških dopisnikov iz Amerike pravijo, da hočeta mornariški tajnik in predsednik Wilson uvrstiti Združene države vsaj kar se tiče mornarice, v vrsto prvih pomorskih držav. Zgradba dread-noughtov se pospeši. Daniel hoče v prihodnjih štirih letih napraviti najmanj 20 dreadnoughtov. Tudi deželno brambo nameravajo v isti meri ojačiti.
ZDRUŽENE DRŽAVE IN MEHIKA.
Genf, 10. septembra. V francoskih vladnih krogih sodijo, da bo vsled v zadnjih 24 urah poostrenega konflikta med Združenimi državami in Mehiko najbrže
prišlo do oboroženega nastopa Združenih držav.
Basel, 10, septembra. Iz	Newyorka poročajo: Položaj v Mehiki je vedno bolj
resen. Zadnji obmejni spopadi	bodo najbrže pospešili oboroženi nastop Združenih držav.
Torčija v vojski.
Turško poročilo.
Carigrad, 10. septembra. (K, u.) Agern ce telegrafique Milli poroča: Glavni stan naznanja:
Dardanelska fronta: V odsekih Anaforte in Ariburnu se ni pripetilo nič važnega. Naša artiljerija je zadela krov sovražne torpedovke. ki je obstreljevala
naše levo krilo. Torpedovka se je nemudoma oddaljila. Naše čete na tem krilu so se polagoma približale sovražni črti in se ustavile v strelskem jarku, ki je bil dogo-tovljen 9. septembra. Naše obrežne baterije so napodile v beg dva sovražna tor-pedna rušilca, ki sta se bila približala morski ožini in obstreljevala naše levo krilo. Te baterije so učinkovito obstreljevale sovražne infanterijske postojanke pri Seddil Bahru.
Iraška fronta: V času od 2. do 7, t. m. je prišlo severno od Korne med našimi četami med katerimi so se nahajali tudi prostovoljci, in sovražniki do štirih bojev. Naše čete so izvedle tudi nočni napad. V teh bojih so bili na sovražni strani ubiti 4 častniki, med njimi 1 major, in 100 vojakov ter 50 ranjenih. Dalje je bilo ubitih 100 konj. Naše izgube so znašale štiri mrtve in devet ranjenih. Eden naših oddelkov se je približal sovražnim motornim čolnom in jih prisilil k begu. 3. septembra so presenetile naše čete v okolici Kalat-ul-Anajn baračni tabor sovražnika in ga prisilile k begu. Uplenile so vse telefonske naprave in zažgale barake. Na ostalih frontah nič važnega.
NASKOK NA DARDANELAH USTAVLJEN.
Sofija. V Sofijo došla poročila tr-rde, da sporazum računa s prenehanjem naskoka na Dardanele. V Dede-agaču so namreč naročili Francozi in Angleži živila le do konca septembra, ponudbe za poznejše dobave so vse odklonili. Italija je tudi baje odklonila, da bi se udeležila vojske na Dardane-lah.
TUDI V PERZIJI SVETA VOJSKA.
Rotterdam. »Daily Chronicle« poroča iz Teherana: SdIošuo se dela v Per-siji na sveto vojsko. Z Rusi in z Angleži nočejo Perzi več kunčevati. Angleški podaniki beže z dežele v Teheran.
NAPADI V PERZIJI.
Ispahan. V Schirasu ranjeni angleški podkonzul je umrl. Ispahan so zapustili skoraj vsi Angleži. Tudi Rusi in Francozi zapuščajo Ispahan.
London, (K. u.) »Reuter« noroča: Perzijska vlada je izjavila sožalje Angliji radi napada na angleškega pod-konzula v Ispahanu. Sporazum se posvetuje, ako naj v Perziji nastopi.
žari so se mogli vsled izredno ugodnih opazovalnih razmer natančno ugotoviti. Pri Nonvichu se je izdatno bombardirala velika industrijska zurradba jugozapadno od mesta, nakar se je opazovalo več dolgo trajajočih eksplozij in požarov. Pri Middlesboroughu so se zlasti bombardirale pristaniške naprave in plavži ob železnici Southbank-Redcar. Tudi tu so se mogli ugotoviti dobri uspehi. Uradno angleško poročilo iz umljivih razlogov kakor navadno zamolčuje znatne materielne uspehe nemških zračnih napadov in se v bistvu omejuje na to, cla podaje neko številko o človeških žrtvah.
Nemški mornariški letalci bombardirali Baltisch - Port.
Berlin, 11. septembra. (Kor. ur.) Wolf-fov urad poroča: V noči od 9. na 10. septembra je eden naših mornariških zrakoplovov uspešno metal bombe na rusko brodovno opirališče Baltisch-Port in njegove železniške zgradbe. Zrakoplov, ki ga je sovražnik večkrat učinkovito obstreljeval, se je vrnil nepoškodovan. — Načelnik admiralnega štaba mornarice.
rih mesecih leta 1915. so se vsled legarja povišale za kakih 30.000 mož. Za izpolnitev teh vrzeli je bilo srbskemu vojnemu vodstvu na razpolago 65.000 mladih re-krutov rojstnih letnikov 1898 in 1899, poleg tega 30.000 macedonskih Bolgarov in 40.000 mohamedancev, ki so se pa povečini odkupili, dalie 30.000 od ran ozdravljenih starih vojakov. Od mohamedancev so vpoklicali samo 6 letnikov, ker jim niso zaupali.
Od aktivnih častnikov jih je padlo oziroma vsled kake bolezni umrlo 60%, sedanjim četam poveljujejo večinoma rezervni častniki.
RUMUNIJA NI SKLENILA POSEBNE POGODBE S SPORAZUMOM.
Basel. »Baseler Nachrichten« poročajo iz Milana: Uradni rumunski listi izjavljajo, da so izmišljena poročila o sklepu pogodbe med Rumunijo in sporazumom.
Razna poročila.
Nemško uradno poročilo. Berlin, 10. septembra. Wolffov urad poroča iz velikega glavnega stana:
Sevsrno od Soucheza je bil vzet nek naprej potisnjen jarek in vzravnan. Posadka je izvzemši nekaj ujetnikov padla v bajonetnem boju. V Vogezih je bilo vzetih z naskokom nekaj jarkov, ki so se nahajali pred našimi postojankami na Schratz-mannle in na Hartmannsweilerkopiu. Ob tej priliki sta bila ujeta 2 častnika in 109 mož, zaplenjenih je bilo 6 strojnih pušk in en metalec min. Protinapad na Schratz-mannle je bil krvavo odbit.
Najvišje vojno vodstvo.
Francosko poročilo.
8. septembra popoldne: Noč so označevali artiljerijski boji v Belgiji severno od Yperna, v Artois krog Arrasa, v ozemlju Roye in na planoti med Oise in Aisne. Na več mestih fronte v Champagni med Reim-som in Argoni boji z bombami, pehotnim ognjem in nastopom artiljerije brez infan-terijskih bojev. * V Argonih ljut topniški ogenj v odseku La Harazee. Precej živahna kanonada v severnem Woevru. Na ostali fronti je noč potekla brez dogodkov. — Pet nemških letal je dopoldne metalo bombe na planoto Malzeville, a niso povzročile nobene škode. Iz Nancyja poročajo nekaj žrtev. Naša letala so v skupnem podjetju z angleškimi mornariškimi letalci bombardirala letalsko lopo v Ostende. Eno naših letalnih brodovij je zmetalo na letališče Saint Medard in kolodvor v Dieuzc 60 granat.
Zvečer: Šc vedno živahen artiljerijski boj krog Arrasa, v ozemlju Roye, med Oise in Aisne in na fronti v Champagni. V za-padnem delu Argonov so Nemci dopoldne po ljutem obstreljevanju z izdatno uporabo izstrelkov z zadušljivimi plini izvedli napad z dvema divizijama in se na nekaterih mestih ustalili v naših naprej potisnjenih strelskih jarkih. Vsled našega ljutega protinapada se je izjalovil nov poizkus, da bi prodrli našo fronto. Radi bombardiranja Nancyja je francosko zračno brodovje metalo bombe na vojaška poslopja v Frescaty in na kolodvor v Metzu.
K zadnjemu nemškemu napadn na London.
Berlin, 10. septembra. (K. u.) Kakor izve Wolffov urad s pristojnega mesta, so bili o priliki napada nemških mornariških zrakoplovov na City v Londo-; nu v noči od 8. na 9. september posebno zadeti mestni deli krog viadukta Holborn. Številne porušitve in silni po-
z m
BOLGARSKO - TURŠKA POGODBA.
Podpis bolgarsko-turške pogodbe pomeni, da se je Bolgarija odpovedala nadaljnjemu prodiranju proti Carigradu. Anglija mora sedaj pokopati svoje upanje, da bi Bolgari padli Turčiji za hrbet. Sedaj se bliža trenutek, ko se morata Srbija in Rumunija odločiti. V osmih do desetih dneh bodo najbrže padle kulise na Balkanu in pod pritiskom naših uspehov v Rusiji končana nova politična razvrstitev na Balkanu. (»Grazer Volksblatt«.)
POLOŽAJ V BOLGARIJI.
Sofija. »Echo de Bulgarie« objavlja daljši članek o bolgarski armadi. Izvaja med drugim: Če bi bila bolgarska vlada prisiljena, da pograbi za orožje, dobi v bolgarski armadi sijajno orodje za izvedbo bolgarskih vzorov. Pred kratkim so zborovali rezervni častniki, ki so poslali h kralju deputacijo. Kralju je deputacija izjavila, da so rezervni častniki vsak čas pripravljeni za uresničenje narodnih vzorov Bolgarije žrtvovati premoženje in kri.
Sofija. »Echo de Bolgarie« poroča: Kralj je prišel dne 9. t. m. v zunanji urad in je obiskal ministrskega predsednika, pri katerem se je mudil dolgo časa. Sprejel je nato v kabinetu zunanjega ministrstva poslanca sobranja Daskalova, ki mu jc poročal obširno o svojem bivanju pri avstrijski armadi v Galiciji. Kralj je pozorno poslušal Daslcalovo poročilo.
NOVA NOTA SPORAZUMA BOLGARIJI.
Frankobrod. »Frankf. Ztg.« poroča iz Lugana: Po uradnih poročilih izroči sporazum v Sofiji novo noto glede na v Nišu dosežene uspehe, ki bo obsegala istočasen odgovor glede na takojšnje zasedenje macedonskega ozemlja.
TUDI SRBIJA ODKLANJA PREDLOGE SPORAZUMA.
Berlin. »Tagliche Rundschau« poroča iz Haaga? V diplomatskih krogih se z vso gotovostjo trdi, da je Srbija kljub pritisku odklonila zahteve sporazuma, ali da se vsaj branila sprejeti v celem obsegu predloge Bolgarije.
BOLGARIJA IN SRBIJA.
Curih, 10. septembra. »Corriere della Sera« piše Med Sofijo in Nišom so ni doseglo še nobeno sporazurnljenje.
Dunaj, 10. septembra. »Siidslav/ische Korrespondenz« poroča iz SofijeVladno glasilo »Echo de Bulgarie« objavlja sledeče: Bolgarski poslanik v Nišu Čaprašikov je pri srbski vladi protestiral radi nedostojnega govora in napadov raznega srbskega časopisja na bolgarskega kralja.
SKLICANJE SRBSKE SKUPŠČINE.
Dunaj, 10. septembra. »N. Fr. Presse« poroča iz Sofije, da je srbska vlada sklenila skupščino, ki je bila odgodena do 27. septembra, sklicati že preje, da ji lahko sporoči svoje sklepe pred izvršitvijo istih.
BOLGARSKE IN GRŠKE OROŽNE VAJE.
Milan, 10. septembra. »Corriere della Sera« izve iz Rima, da so se velike orožne vaje bolgarske armade pričele in da se vrše nedaleč od srbske in grške meje.
Tudi na Grškem se bodo v kratkem vršile velike orožne vaje.
SEDANJI POLOŽAJ SRBSKE ARMADE.
O položaju srbske armade se ž« dolgo časa ni izvedelo nič zanesljivega. Sedaj objavlja »Osterreichische Rundschau« nekaj podrobnosti, po katerih bi srbska armada štela sedaj 220.000 za boj sposobnih mož.
Ob začetku vojske je razpolagala Srbija z 270.000 bojevniki. Izgube do konca 1914 se cenijo na 140.000 mož, v prvih šti-
odlokom z dne 4. septembra določilo za
soršico isto ceno kot določena za rž, to je 28 K za 100 kg. Soršica, ki jc istotako kakor drugo žito zaplenjeno v prid državi, se smo prodajati samo komisijo-narjem zavoda za promet z žitom ob času vojske. Cena 28 K se razume za soršico, postavljeno na bližnjo železniško postajo oziroma mlin.
LinDiianske novice.
JAPONSKA NE NASTOPI V EVROPI.
Uradna izjava.
Stockhclm, 10. septembra. Iz Tokia se poroča, da je japonsko vladno glasilo objavilo uradno izjavo, da se Japonska ne udeleži evropske vojske.
DOHOD RANJENCEV IZ RUSIJE.
Dunaj, 10. sept. (K. u). Popoldne je k bolniškim vlakom dospelo na vzhodni kolodvor 127 izmenjanih ranjencev, samo moštvo iz Rusije. Ranjenci so splošno prav dobro izgledali. Nadvojvoda Franc Salvator je nagovoril nekatere izmed težko ranjenih, ki so v obče poročali, da sc jim je v ruskih ujetniških taborih zelo slabo godilo. V bolnišnicah je bilo ravnanje boljše.
S TRANSPORTNIM PARNIKOM SOU-
THEND UTONILO 1700 MOŽ.
Budimpešta. Iz Sofije se poroča: Angleški transportni parnik Southend, ki ga je potopil dne i. t. m. pred Dar-danelami nek nemški podmorski čoln, je vozil 2800 angleških vojakov. Utonilo jih je 1700.
Dnevne novice«
-f Odlikovanja. Vojaški zaslužni križec 1. vrste z vojno dekoracijo jc dobil general konjenice Viktor Danki, poveljnik avstrijske vojske na Tirolskem. — Vitežki križec Leopoldovega reda z vojno dekoracijo je dobil pred sovražnikom padli podpolkovnik Boguslav vitez Mihalič, int. poveljnik nekega bos.-herc. pp. — Red železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo jc dobil pred sovražnikom padli stotnik 17. pp. Mavricij Sočnik. — Najvišje pohvalno priznanje so dobili: stotnik 7. pp. Anton Srstka, andporočnik 97. pp. Oton Koser in nadporočnik Franc Terdina, pri 17. gor. brig. poveljstvu. — Srebrni zaslužni križec na traku hrabrostne svetinje je dobil četovodja 17. pp. Franc Majcl. — Bronasto hrabrostno svetinjo so dobili: desetnik, tit. četovodja Papež Leopold, desetnik Huber Leopold, predmojstra, tit. desetnik Mežek Ignacij in Poglej Andrej, predmoj-stri Arh Josip, Flis Ivan, Košir Josip in Vlašin Josip, topničar, tit. predmojster Za-krajšek Ludovik, topničarji Janež Anton, Klofutar Franc in Ponikvar Ivan, vsi pri 8. trdn. top. bat. (30*5 cm možnarska baterija št. 8), — Poveljstvo jugozahodne fronte je podelilo bronasto hrabrostno svetinjo: kadetu Janku Gruden in infanteri-stom: Josipu Neuwirth, Antonu Patter in Josipu Rojko, vsi štirje pri 47. pp.; četo-vodjema Antonu Vlašič in Juriju Ivič, desetnikom Ivanu Bena, Francu Goršek, Iv. Klanjšek, Antonu Ragutič in Jakobu Seni-čar, poddesetnikom Josipu Abram, Ivanu Faletič in Antonu Mravle, infanteristom Francu Brožan, Jakobu Kolenc, Feruccio Martingano, Antonu Mestek, Ivanu Picek, Francu Štemberger, Francu Skočir in Štefanu Trpin in nosilcema ranjencev Emilu Banko in Ivanu Gabrovič, vseh 20 pri 97. pešpolku.
—	Šolsko leto 1915 16 se začne na zasebni osemrazrednici šolskih sester v Celju dne 17. septembra v istem obsegu in redu kakor v pretečenem šolskem letu. Zapisovanje bo dne 14., 15. in 16. septembra za šolo in penzijonat,
—	Prodajanje sadja hode od kraja do kraja, prenašanje in ponujanje od hiše do hiše in na cesti se za sedaj brez izjeme prepoveduje. Prodaje sadja na trgih in trgovine s sadjem v stalnih obratovalnicah ta prepoved ne zadeva.
lj Prosvetno društvo za Trnovo iu Krakovo naznanja članom, da posluje odslej društvena knjižnica ob nedeljah dopoldne od 10. do 11. ure v Konjušni ulici št. 2. Istotam se sprejema tudi članarina.
lj Šola v Lichtcnthurničnem zavodu v Ljubljani se prične 21. septembra. Vpisovanje se vrši 18., 19. in 20. septembra.
lj V anonimnem dopisu na deželni odbor se nekdo poteza za otvoritev ljubljanskih šol. Deželni odbor je odposlal prepis dopisa pristojni c. kr. šolski oblasti. Sicer pa, kakor izvemo, se šolska in vojaška oblast že več tednov trudita narediti prostore za šole, in upati je, cla ne brez uspeha. Kakor danes poroča uradni list, se pouk na ljubljanskih srednjih šolah v kratkem prične.
lj Preskrba ljubljanskega mesta s krompirjem. Aprovizačni odsek občinskega sveta ljubljanskega je v zadnji seji storil važne sklepe radi preskrbe našega mesta s krompirjem. Sedaj je tudi c. kr. vlada privolila, da se bo večje množine krompirja dobilo iz kranjskega sodnega okraja, tako, da ni prav nobene skrbi več, da bi vsakdo ne prišel do krompirja. Danes je mestna aprovizacija že začela z razprodajo krompirja na drobno. V šolskem drevoredu je na stojnici prodajala krompir 1 kg po 8 vin. Prihodnje dni izide razglas mestnega magistrata radi naročanja krompirja na poljubne množine. Naročil bo lahko vsakdo. Prodajal se bo krompir najbrž po 8 IC 100 kg.
lj Umrli so v Ljubljani: Josip Hriber-nik, strojnikov sin, 5 mesecev. — Ivan Bernik, mizarjev sin, 4 leta. — Josip Ko-vacs, poddesetnik. — Franc Josip Porner, desetnik. — Viktorija Ladiha, hči železniškega sprevodnika, 21 mesecev. — Katarina Jenčič, mestna uboga, 66 let. — Ana Pozaršek, posestnikova žena., 39 let.
—	Mihael Tanykos, pcšec. — Ana Dolar, kuharica, 56 let. — Ana Kušar, zasebnica, 53 let. — Alojzija Gašperlin, postrežnica, 46 let. — Adalbert Kassig, krznar, 69 let.
—	Marija Kirhar, cestarjeva vdova, hiral-ka, 85 let. — Antonija Filipič, strugarjeva hči, 12 dni. — Fehim Cehaič, pešcc. —
_ Medicincc, ki je vojaščine prost in
reflektira na dobro mesto, poleg katerega lahko poseča predavanja, blagovoli se
javiti. _ Dr. D e r n o v š e k, Dunaj, IX./2,
Kinderspitalgasse Nr. 6.
_ Cena za napolico (soršico). C.
kr. ministrstvo za notranje zadeve je z
Semenj za kože se bode vršil v ponedeljek dne 13. septembra 1.1. in sicer kot navadno v skladiščih „Balkan" trg. sped. in kom. delniško družbe Ljubljana, Dunajska cesta 33.	178G
„ SANATORIUM • EMONA/I
ihi ZA-NOTRANJE -!N-KIRURG ICNE -BOLEZNI. W • PORODNIŠNICA.	11
! LtJUBLJAT-IA • komen6kega-ulica-4
sep-zdrw,wcpkiv&!-DR-FR. DERGANC
VflovMniga u živino v Ljiljani Dunajska g. 20,
naznanja kupcem
naj gredo takoj ponje v šmarco k Živinorejski zadrugi. (Žel. post. Homec.)
ovčjo, oprano in neoprano, kupim vsako množino po najvišji ceni proti takojšnemu plačilu, ter plačam vožnjo sam. Večjo množino pošljem potnika osebno prevzeti.
Veletrgovina R. STERMECKI, Celje štev. 20, Štajersko.	1621
Proda se pod zelo ugodnimi pogqji
1 elekt. KLAVIR
JL « «
velika, žcleziui za pecivo Blagohotna vprašanja naj se naslove na
Grand hotel Mm v LJubljani.

Naročajte ..Slovenca".:
Mostna tehtnica in preša za seno
se želi kupiti. Ponudbe s ceno na
Josipa Pavlina, Ljubljana, Nova ===== ulica štev. 3. =====
1814
Za takojšnji nastop iščem zanesljivega
skladiščnika
ter	1803
2 učenca
katera že imata nekaj prakse
A. KOLENC, trgovina, Celje.
f
Bogu Vsemogočnemu Je dopadlo poklicati k Sebi našega iskreno ljubljenega soproga, očeta, starega očeta, gospoda
Koroln ZovotfnlKo
posestnika ln trgovca
po daljšem močnem hiranju. Previden s svetimi zakramenti za umirajoče, je preminul danes v sredo dne 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva, ob 8. uri zjutraj v starosti 76 let in se preselil v boljše posmrtno življenje.
Pogreb rajnkega bo v petek dne 10. septembra ob 8. uri zjutraj s sveto mašo na tukajšnje pokopališče.
Sv. maše zadušnice se bodo brale v več cerkvah.
Nepozabnega pokojnika priporočamo v pobožno molitev in blag spomin.
V Žužemberku, dne 8. sept. 1915.
Marjeta Zavodnlk, roj. Klopčič, soproga. — M. Katar.na Zavodnlk, ur-šulinka — Josiplna Belec, Amalija Dereanl, hčere. — Ivan Zavodnlk, sin. — Anton Belec, Jakob Dereanl, zeta-— Vnuki m vnukinje.
Zahvala.
Za vse mnogobrojne dokaze iskrenega sočustvovanja povodom prerane smrti našega iskreno Ijublienega. nepozabnega soproga, oziroma očeta in starega očeta gospoda
Korolo ZovodnlKo
posestnika ln trgovca
se vsem cenjenim sorodnikom, prijateljem in znancem najtoplejše zahvaljujemo.
Prav posebno zahvalo pa smo dolžni veleč, gospodu kanoniku-deknnu M. Tavčarju, domačima čč. gg. kape-lanoma ter sosednji častiti duhovščini za vso duhovno tolažbo v bolezni ter ob smrti kakor tudi za vodstvo pogreba, veleč. gg. uradnikom c. kr. sod-nije in c. kr. davkari.e, gosponu županu in slavnemu občinskemu odboru za udeležbo pri žalnem sprevodu kakor tudi gospodu pevovodji in gg. pevcem in pevkam za ganljive »alostinke.
Iskreno zahvalo naj sprejmo konečno vsi ostali mnogobrojni udelež-niki pogreba in sploh vsi, ki so kakorkoli počastili spomin blagega pokojnika in nas tolažili ob prebritki izgubi.
Bog bodi vsem obilen plačnik!
1810
Št. 1257/m. š. sv.
Razglas.
Na obeh mestnih slovenskih otroških vrtcih se prične novo šolsko leto 1915/6
dne 16. septembra I9E5.
Vpisovalo se bo v šolskih prostorih na Zaloški cesti št. 1 in pa v Cerkveni ulici št, 21 v sredo, dne 15. septembra 1915 od desetih do dvanajstih dopoldne.
1812
C. kr. mestni šolski svet ljubljanski,
dne 6. septembra 1915.
Št. 1256/m. š. sv.
Šolsko leto 1915/6 se prične na mestni trirazrednici na Karolinški z<mdii št. 40
v četrtek dne 16. septembra 1915
s> klicanjem sv. Duha in potem takoj z rednim šolskim poukom.
Vpisovalo se bode dne 13., 14. in 15. septembra 1915 v šolskem poslopju od
8. do 12. ure dopoldne.
C. kr. mestni šolski svet v L|iibl]ani,
dne 6. septembra 1915.
Išče se delavna samostojna
KUHHRICH
ki bi tudi prala in likala. Dobi dobro plačo. — Naslov pove uprava »Slovenca« pod 1804. (Znam. za odgov.)
mešane stroke se sprejme takoj. Vešči železnine imajo prednost. — Ponudbe na upravo tega lista pod št, 1813.	1813
Kuharica
pošteno dekle, srednje starosti, izurjena v kuhi in vsem gospodinjstvu, se priporoča v službo gospodu duhovniku. Naslov pove uprava lista pod št. 1815. (Znamka!) 1815
Kupi se dobro ohranjen
fotografični aparat
9 X 12 ali 10 X 15» Doppel"\pastig-mat. Pismene ponudbe na upravo »Slovenca« pod »lot. aparat 1800«.
Ana Kassig naznanja v svojem, v imenu sina Adalberta Kassig, snehe Ide Kassig in ostalih sorodnikov imenu pretužno vest, da je njen iskrenoljuoljeni, dobri soprog, oziroma oče, stari oče in tast, gospod
zasebnik
včeraj ob 6. uri popoldne, po kratki mučni bolezni, boguvilano preminul.
Truplo nepozabnega pokojnika se v nedeljo dne 12. t, m. ob 4. uri popoldne v hiši žalosti Škofja ul ca št. 17 slovesno blagoslovi in nato položi na pokopa išču pri Sv. Križu k večnemu počitku.
Sv. maše zadušnice se bodo brale v farni cerkvi pri sv. Petru v Ljubljani.
V Ljubljani, dne 11. septembra 1915.	1807
Brez posebnega obvestila
Mostni pogrebni zavod v Ljubljani.
			
^ssssss^sssssssss^z			
•"'•»"»''.• f-m			mmRII
1808	Zahvala.
Za globoko sočutje povodom nenadne smrti našega nepozabnega sina, brata, svaka in strica, gospoda
Iirsti Premrofa viteza nI. Premersteina
ablturijenta in enoletnega prostovoljca
izrekamo tem potom vsem onim, ki so nam ob tej prebritki izgubi izkazovali svoje sočustvovanje, iskreno zahvalo, osobito pa se zahvaljujemo prečast. gg. duhovščini, deputaciji c. in kr. vojaštva g. ritmojstru Tenglerju, nadporočnikoma gg. Tresterju in Smoleku, odposlanstvu c. kr. orožniškega kordonskega poveljstva, slav. veteranskemu društvu v Idriji za častno spremstvo k zadnjemu počitku, vsem gg. darovalcem in darovalkam krasnih vencev in šopkov, nositeljeni istih ter vsem onim, ki so v tako obilnem številu spremljali ranjkega na njegovi zadnji poti. Obilni izrazi sočutja nam lečijo neizmerno bol provzročeno po toli krutem udarcu neizprosne usode.
Ljubevč pri Idriji, dne 8. septembra 1915.
Žalujoči rodbiui Premrov-Primožič.
1811
mu Centra
KBHBBSSEMHBnHM
OH8H
Ccsnejša zalm u LOTisni. ttiimUM! prostori,
Danes is soboto, jutri v nedeljo in u ponedeljek
^Spored za prihodnji teden od torka do četrtka:
mmm
Velika ganljiva slika iz življenja v štirih dejanjih izza leta 1848 po znanem romanu
Friederika Spielhagen.
Mojstersko delo filmske umetnosti!
rd! * Zavzetje Varšave * S..
Najnovejši veliki vojni film, ki se te dni igra po najnovejših kinematografičnlh gledališčih.
Najnovejši kinematografični posnetki o našem prodiranju v Galiciji.
i MB May ci%
Prekrasen igrokaz v treh delih s Henny Porten v naslovni vlogi. Pravi umetnostni užitek.
V petek specialni večer:
Uropanl princ.
Kinematografični roman v treh delih. V glavni vlogi Hugon Flink, ljubljenec občinstva.
Mlčna humoreska.
£07.
8E0VBNEC, Thfn IT. s^emBrtE m
Sira« B.
Pismo iz Amerike.
Dne 24. julija se je prevrnil izletniški parnik »Eastland« v kanalu reke Chicago v mestu Chicago. Pri tem je utonilo čez 1000 ljudi. Prevrnil pa se je parnik, kakor je posneti iz raznih prič, ker ni imel pravilnega podležja ali balasta in se jc kaj rad nagibal na eno ali drugo stran. Kolikor smo mogli poiz-vedeti do danes o morebitnih slovenskih žrtvah na rečenem parniku, moramo z zadovoljstvom konštatirati, da se ni na tem parniku ponesrečil noben Slovenec. Bili pa so med 2500 odraslimi in mnogimi otroki na parniku tudi tile Slovenci: John Trdina, I. Weber in njegova žena, John Šteblaj in I. Videtič. Pač pa so navedeni Slovenci več drugim izletnikom rešili življenje, za kar jim gre vsa čast! Mesto Chikago namerava zgraditi na mestu nesreče dragocen spominski most. Deloma je krivo te strašne nesreče tudi vodstvo tvornice Western Electric Co. Sicer je ta tvornica darovala 100.000 dolarjev za sorodnike nesrečnih žrtev. Ali kaj je 100.000 dolarjev za smrt 1200 človeških žrtev? Take strašne izgube ne moro nihče na svetu poplačati in poravnati.
Znano je, da nameravajo Združene države povečati in ojačiti svojo armado. In Edison je prevzel predsedstvo »Civilnega odbora«, ki ima namen z raznimi novimi modernimi iznajdbami pospeševati to idejo. Najbolj važna Edi-sonova moderna vojna iznajdba je »oxy« accetelinska baklja ali žarkomet, kateri meče tako hude žarke, da lahko ž njimi uniči sovražnika v veliki razdalji. S pomočjo teh žarkov bi se lahko vsakemu sovražniku ustavilo ukrcanje na atlantski ali pacifiški obali. »Oxy« acetelinska baklja ima namreč tako hude žarke, da razstopi celo bronasti ali jekleni top. Da, v resnici to novo bojno orožje bi bilo strašno in še hujše, kakor so pa novovrstne bombe z dušil-nim plinom. Vzemimo torej sledeči prizor iz novodobne vojne v Ameriki: Pred mestom New York se je pojavila na atlantske' obrežju cela flota nemških bojnih ladij, katere mu pretijo pogin. Ne oziraje se na število oklopnic., kri-žark itd., ali število izkrcujočega se sovražnega vojaštva, se lahko uniči vse to tekom nekaj minut z Edisonovim »Oxy« acetelinskimi bakljami. Te baklje M že v nekaj trenutkih vpepelile sovražne čete in raztopile bojne ladje z vsemi sovražnimi topovi. Zgodovina nam pripoveduje, da je že v starem veku grški matematik in izumitelj Archi-medes sestavil posebne vrste žgalno steklo ali zrcala, s katerimi so Grki uničili pri Syrakusi vse lesene rimske bojne ladje. Največji mojster modernih električnih iznajdb Thomas Edison ima v deln tudi posebne vrste stroj, s katerim se more brezžičnim potom s posredovanjem elektrike razstreliti že v daljavi zaloge smodnika, forte, podzemeljske utrdbe in torpede. Pri tem se rabi »ultra« vijolične žarke, ko-jim se ne ustavi nobena stvar. Ta priprava ali električna iznajdba pokvari in ustavi lahko v zraku motorje vsake-kega aeroplana. Tako so tudi v znanstvenih krogih zatrjuje, da so letos koncem maja Nemci razstrelili angleško bojno ladjo »Princess Irene« s pomočjo neke nove brezžične električne naprave ali iznajdbe.S temi žarki je-delal poizkuse tudi španski inženir Ig. Blanko. Razstrelil je ž njimi zaboj dinamita v pol milje razdalji. Dinamit je bil globoko zakopan v zemlji. Thomas Edison deluje sedaj tudi na tem, da izpopolni svojo puško, ozir. top, v katerem se bode rabilo namesto kroglje samo stisnjeni zrak. Morda bodemo še mi dočakali dneva, ko se ne bode v moderni vojski več rabilo pušk, mečev, bodal in topov. (Vse to bode pregnala moderna vojna tehnika. V novodobnih vojnah bode odločevala le elektrika, ki je postala zadnja leta glavna gonilna in silna moč. Čez nekaj let se ne bode čitalo več v slučaju vojne o morebitnem bajonetnem napadu, o granatah, topovih itd., vse to bode izpodrinilo novo moderno bojno orožje s posredovanjem električnega toka in moči. Tako tudi se ne bode rabilo več za moderno človeško klanje toliko vojaštva, vojnega materijala in sile. Na razpolago bo najnovejše električno morilno orožje.
Odkar je prišla zdravniška veda na sled povsem novi rudninski snovi, s katero je mogoče ustavljati bolezen raka, so pričeli to dragoceno tvarino iskati po celem širnem svetu, to pa vslod izredno visoke cene. Tudi naša, raznih rudnin bogata Amerika se lahko ponaša s pridobivanjem radija. Državni rudninski urad v Washingtonu poroča
[namreč, da so prišli zadnji čas osobito v državi Colorado na velike sklade »car-notita«, koja rudnina vsebuje dragoceni radij. »Narodni radijski zavod« je prišel zadnji čas do povsem novega načina pridobivanja radija, ki dnevno ccno
radija zdatno zniža. Še pred nekaj časom se je plačevalo za en gram radija od 112.000 dolarjev do 116.000 dolarjev. Meseca marca, aprila in maja letos so bili pa skupni povprečni stroški za pridobitev enega grama radija samo 36.000 dolarjev. Ne sme se pa misliti, da bode morda vsled tega dnevna cena te dragocene kovine tako rapidno padla, kajti radij se išče dandanes vsepovsod v zdravniških krogih in se plačuje zanj še vedno ogromne svote. »Narodni radijski zavod« je kupil zadnje mesece od neke večje jeklarske družbe v Colo-radu 10 rovov, oz. prostorov, kjer se koplje »carnotit«. Ta rudnina vsebuje namreč največ radija. — Slično rudo se pridobiva tudi nekje v državi Utah. Sedaj namerava ta družba pridelati večjo količino ali več gramov radija, katerega bode lahko prodala po končani vojni v Evropo. Vsled prizadevanja raznih veščakov in zdravnikov se namerava naprositi vlado Zedinjenih držav, da bi prevzela v oskrbo in last vse one rudnike, kjer se koplje »carnotit«. Na ta način bi se dobilo lahko ceneje in več radija za razne bolnišnice. Več zdravnikov je imelo zadnji čas pri zdravljenju raka z radijem tako lepe uspehe, da priporočajo vladi, naj omisli za vse večje bolnišnice in druge zdravilne zavode toliko radija, da se bode zamoglo take bolnike brezplačno zdraviti z državnim radijem.
List »The Cleveland Leader« je dobil v svoje roke neko pismo, s katerim se preti predsedniku Wilsonu s smrtjo, če ne bo ustavil izvoza municije v Evropo. V tem pismu je tudi povedano, da bo nekdo razstrelil dve največji ameri-kanski tvornici za izdelovanje streliva in municije. Baje je že nekdo na potu v Washington, ki se namerava maščevati nad predsednikom. Poštne oblasti zdaj marljivo iščejo sokrivce.
Iz New Yorka poročajo, da se je dne 28. julija vrnilo na delo 1500 delavcev, ki so zadnje dni štrajkali. Zaposleni so bili v tvornici Standard Oil Co. in Ti-devvater Oil Co. Mestni župan in šerif sta izjavila, da se povrnejo v par dneh še ostali na delo. Zvišanje plače je obljubljeno delavcem koncem tega tedna. Štrajkalo pa je vsega vkup nad 5000 delavcev. Ko so se dne 28. julija delavci vračali na delo, je imel šerif razpostavljenih 650 čuvajev, oddaljenih po 50 korakov drug od drugega, oboroženi s puškami. — V Chicagu so izboljšali plače uslužbencem pri pocestni električni železnici na 3 cente na uro.
Te dni se je otvorila med New Torkom in mestom Albany ob reki Hudson prva zračna prometna proga. Znana Hudson paroplovna družba je naročila pri Orville Wrightu v to svrho en hy-droaeroplan najnovejše konštrukcije, ki bo prevažal ljudi po zraku iz New Yorka v Albany in nazaj. Vožnja tja in nazaj bo stala 150 dolarjev za eno osebo, za krajše postaje pa 10 dolarjev.
V Leadville, Golo. se je ponesrečil v tamošnji rudotopilnici Frank Lovšin, star okoli 35 let. Povozil ga je električni stroj ravno na tistem mestu kakor pokojnega I. Štolcarja. Nadalje so umrli: Matevž Zakrajšček, ki zapušča žalostno ženo in drobno deco v Leadville, Colo. Dne 30 julija so konji povozili jako priljubljenega rojaka Jožefa Kovača, ki je na mestu izdihniL Zapušča ženo in štiri nedorasle otročiče ter enega brata. V Ameriki je bival kakih 16 let. Doma je bil z Griča, župnija Črnomelj. V Aron, Ohio je umrl prijatelj škofa Baraga, Rev. John B. Broun, župnik cerkve sv. Bernarda, imajoč 81 let. Rajnega je posvetil škof Baraga, katerega spomin je spoštoval tako, da je vsakemu, kdor ga je čul o škofu govoriti, vzbudil največje spoštovanje. Pri neki priliki je javno trdil, da je škof Baraga svetnik.
V Springfieldu, dne 5. avg. 1915.
Nosi pomorski letalni čolni.
Iz dnevnih poročil vemo, kako izredno velike uspehe so dosegli že dosedaj naši pomorski letalci v vojni proti Italiji. 8. junija so uničili ogromni italijanski vojni zrakoplov »Citta di Fer-rara« in opefcovano z velikim uspehom bombardirali italijanske vojaške naprave na fronti in ob morski obali. Iz strahu pred njimi so Italijani spravili iz Benetk v notranjo deželo vse premakljive umetnine, zgradbe pa zavarovali z vrečami peska in drugimi napravami.
Kakšna pa so pravzaprav naša pomorska letala, ki so se v vojni tako vrlo izkazala? O tem poročajo listi: Naši mornariški letalci se poslužujejo letalnih čolnov, ki jih izdeluje tvrdka I. Lohnern Co. Kratko pred vojno vprašanje povodnih letal še ni bilo končno-veljavno rešeno. Skoro v vseh deželah, ki so sc pečale z letalstvom, so poizkušali kopno letalo izpremeniti s tem, da so mu odvzeli kolesa in jih nadomestili s plavalnimi smukami, ravno tako ka-
kor so svojčas hoteli iz navadnega vpre-ženega voza narediti avtomobil. Da, šli so celo tako daleč, da so delali letala, ki so imela smuke in kolesa ob enem.
Ta pot je bila zgrešena; ob pristajanju teh ponesrečenih proizvodov križanja se je pripetilo mnogo katastrof in ob pristajanju na vodi se je stvar navadno končala z neprostovoljno ko-peljo voditelja. Za vodo treba čolna. To smo pri nas pravočasno spoznali; gradili so se za mornarico letalni čolni, ki svojo nalogo nad vsako pričakovanje dobro izpolnjujejo. Ti letalni čolni se z največjo lahkoto dvignejo iznad vode in pristajajo na vodni površini liki galebi, ne da bi se kdaj prevrnili ali bili v nevarnosti pred valovi. Uničenje »Citta di Ferrara« je najjasnejši dokaz za iz-bornost teh letalnih čolnov.
Pogrešane družine s Primorskega.
Marija Urbančič, uršulinski samostan, Škofja Loka, Kranjsko, išče svoje starše, doma iz Robiča št. 73 pri Kobaridu. — Jožef Filej, kadet v rez., 97. pp., 3./XIV. marškomp., vojna pošta 42, išče nadučite-ljevo družino Budal iz Podgore pri Gorici.
—	Ignacij Sok, kan., K. u. k. Fest. Art. Reg. Nr. 4, 8. Feldkomp., Marinefeldpostamt, Pola, išče svoje starše, doma iz vasi Kreda pri Kobaridu. — Franc Kanouc, Grebinj, Koroško, išče družino Ivana Rutar iz Krna pri Kobaridu št. 5, obenem pa vprašuje, kje se nahajajo družine iz Drežnice pri Kobaridu. — Ivan Rožič, K. k. Landsturm Marschkomp 7./2, vojna pošta 214, išče svojo mater, doma iz Šmartnega v Brdih pri Gorici. Pojasnila sprejema tudi uredništvo »Slovenca«. — Išče se družina Mihaela Makarovič iz Goljevice, občina Anhovo št. 61, obstoječa iz matere Katarine, petih sinov (dva od teh sta pri vojakih) in tri hčere; pojasnila prosi oče Mihael Makarovič, K. k. Eisenbahnsich. Halbkomp., Dutovlje, Kras. — Išče se Peter Persolja in Jožefa roj. Buzinel, zadnjič stanujoča v Neblem pri Gorici v Brdih, z enajstimi otroci, ki se pogrešajo od 20. maja 1.1. Kdor bi vedel kaj o njih, prosim, naj sporoči sinu Francu Persolja, K. k. Landsturm W. B. Nr. 7, I. Komp., II. Zug., Deutsch Gabel, Češko. — Iščem svoje starše Antona in Katarino Matevec iz Iderskega št. 70 pri Kobaridu. Alojzija Matevec, Sv. Miklavž, pošta Hoče pri Mariboru. — Mihael Šturm, K. k. Landsturm Wach Baon, 1. Komp, Trst, išče svoje starše oziroma družino iz Selce št. 5, pošta Kobarid. — Jožef Mau-rič iz Vartoče pri Gorici, sedaj v bolnici kot pešec c. in kr. pešp. št, 87, išče svojo mater in očeta, Antona in Marijo Maurič iz Vertoce. Kdor v6 o njih, naj piše na naslov: Jožef Maurič, K. u. k. Reserve-spital, Filiale Gymnasium in Klosterneu-burg bei Wien. — Jožef Kristančič iz Koj-skega št. 77, išče svojo ženo Katarino Kristančič, Kojsko št. 77, in brata Anton Kristančič. Kdor bi kaj vedel o njih, naj sporoči njih bivališče na naslov: Jožef Kristančič, Kom, Frohlich, Feldpost 614.
—	Ivan Rijavec, žel. čuvaj št. 680, Verd, p, Vrhnika pri Ljubljani, išče svojo ženo Antonijo in svoja sinova Antona (14 let) in Jožefa (4 leta), ki so ob izbruhu vojne z Italijo ostali v Tržiču (Monfalcone), ulica Kaserma št. 721. Kdor bi kaj o njih vedel, je vljudno naprošen, da sporoči na zgo-rajšnji naslov. — Jos. Juretič, K. k. Landsturm Marschbaon Nr. 30, 3. Komp., II. Zug, vojna pošta 322, išče družino Juretič iz Mlinskega št. 12, p. Kobarid, občina Idersko. — Anton Skočir, K. k. Landsturm Marschbaon Nr. 30, 3. Komp,, vojna pošta 322, išče svojo družino, iz Vršna št. 44, občina Ljubušnja, p. Kobarid. — Štefan Zelinšček pri c. kr. stavbnem vodstvu v Steržišču, p. Hudajužna, išče Ano Zelinšček in pet otrok, doma iz Anhovega št. 15 pri Kanalu, — Terezija Klanjšček, Teufen-bach, Štajersko, išče Karolino Klanjšček z dveletno hčerko in 18 let starega Vladi-mirja Klanjšček. — Krečič Anton, c. kr. redar, Kapucinska ul. 2, Gorica, išče družino Franca Uršiča iz Ladrij pri Kobaridu.
—	Mugerli Josip, K. u. k, Landsturm Etap-pen Baon 506, 2, Komp, 4. Zug, vojna pošta 610, išče svoje starše Štefana in Terezijo Mugerli iz Ročinja št. 45 pri Kanalu, Goriško. — Išče se družina Josipa Figar, vas Šmartno št. 29, p. Kojsko pri Gorici; pojasnila Martinu Figar, K. u. k. Fest. Art. Reg. Nr. 4, 7, Feldkomp., Marinefeldpostamt, Pola.
Anica Leban, Škofja Loka št. 126, Kranjsko, išče svoje starše iz Robiča št.37 pri Kobaridu. — Jakob Velušček, k. k. Lir. 27, 7, Ers.-Komp,, Stainach, Ober-Steiermark, išče svojo ženo z otroci; doma iz Zapotoka, županija Anhovo. — Kra-ševec Pavel, Notreservespital, Abteilung B, Mondsee, išče svoje starše, doma iz Medane št. 47 v Brdih. — Josip Smrekar, c. kr. stavbeno vodstvo, Steržišče, p. Hudajužna, Primorsko, išče Josipino Smrekar s tremi otroci iz Kamnega št. 81 pri Kobaridu. — Lovrenc Radetič, k, u. k. Fe-stungsartillerieregiment Nr. 5, 5. Feldkomp., Castelnuovo,, Dalmacija, bi rad izvedel za naslov sy<oje mame Frančiške in
Josipine Radetič iz Jatnelj, ki se nahajajo nekje na Spodnjem Avstrijskem. — Anton Peršolja in Lenardič Alojzij, IV, Halb-marschkomp,, II. Zug, 14. Marschbaon, Lir, 27, Admont, pošiljata pozdrave svojcem pred odhodom na bojišče in iščeta: Peršolja Andreja (Švorkovi) Sv. Martin št. 9, županstvo Kojsko in Josipa Lenardič (Velanovi) Sv. Martin št. 47, županstvo Kojsko. — Srednik Mihael, IV. Halb-marschkomp., IV. Zug, 14. Marschba®iij Lir. 27, Admont, išče svoje starše (Sred-nikovi) Brce, županstvo Dobrovo, Brda pri Gorici. — Franc Ivančič, k. k. Kriegsspital Nr. IV, Barake 3, Meidling bei Wien, išče svoje starše, ki so doma iz Kobarida 126.
—	Išče se družina Amalija Kogoj iz Ročinja št. 70 s petimi otroci. Kdor bi kaj o njih vedel, naj sporoči Mihi Kogoj, beim Kommandanl Frohlich, vojna pošta 614.
—	Franc Marinič, k. k. I.andsturm-Wach-halbbaon, Elisabet-StraBe št. 16, Maribor, Štajersko, išče družino Antona Mariniča, doma iz Krasnega št. 21, občina Kojsko.
—	Kje se nahaja č. g. dr. Franc Žigon, profesor goriškega bogoslovja? Pojasnila na uredništvo »Slovenca«. — Ivan Sunčič, 3. gorski topniški polk, 4. baterija, vojna pošta 113, išče družino Josipine Sunčič, doma iz Št. Lovrenca v Brdih pri Gorici.
—	Kuljat Ivan, Miirzzuschlag, Paon-StraBe Nr. 146, išče svoje starše, ki so stanovali v Gorici, ulica Capella št. 60. — Josip Berginc, iz Loga-Čezsoškega št. 19 pri Bovcu, sedaj polir pri c, kr. stavbnem vodstvu, Col, pošta Vipava, išče svojo soprogo Rezi Berginc. — Jakončič Karol, Sim-čič Franc in Debenjak Stanko, vsi trije pri IV. Halbmarschkomp., II, Zug, 14. Marschbaon, Lir. 27, Admont, Štajersko, pogrešajo: Josipa Jakončič (Žefovi), Kozana 26, županstvo Kojsko; Franca Simčič (Šmono-vi), Kozana št. 43 županstvo Kojsko; Josipa Debenjak (Rožni) Kozana št. 30, županstvo Kojsko. — Marinič Janez, IV. Halbmarschkomp., II. Zug, 14. Marschbaon, Lir. 27, Admont, išče očeta Janeza Marinič, Vedrijan št. 36, 'županstvo Kojsko, Brda pri Gorici. — Mrcina Štefan, Epidemiespital, Barake 12, Raktar utca, Kassa, Ogrsko, išče družino Ivana Mrcina, doma od Sv. Lucije št. 87 pri Gorici.
Poslani naslov.
K št. 194 z dne 26. avgusta lista »Slovenca« javljam tem potom, da se podpisani nahaja pri k. u. k. Wachkomp. Nr. V., Feldpost 608 ter obveščam Marijo Veli-šček, stanujočo v Klein-Stohl št. 30, ki po-prašuje v skupini »Pogrešani vojaki« po njem kot svojem bratrancu, da se nahajam pri zgoraj omenjenem oddelku.
Pogrešani vojaki.
Jakob Boneta iz Dola, p. Opatjeselo, sedaj begunec v Deizendorfu bei Zelern-dorf Nr. 6, išče svojega sina, ki je odšel k vojakom 20. maja v Maribor. — Andrej Kaučič, GroB Globnitz št. 61, Nieder Čster-reich, išče svojega sina Jerneja Kaučič, Lir, 36, 1. bat., vojna pošta, št. 26. — Išče se Jožef Colja, ki je služil pri 87. pp., 12. stot., doma iz Doberdoba; Marija Vi-žintin, Allensteig, Mancholm, N ft. — Alojzija Vižintin, Allensteig, M N. O., išče svojega brata, ki je 97, pp., 4. stot., doma iz Dober
Leopold Prinčič, K. k. Ldst. Ma.o^._____
Nr. 30, 2. Komp., vojna pošta 322, išče vojake Mihaela, Viktorja in Josipa Debeljak. — Lavrenčič Franc, z vrha Sv. Mihaela, sedaj v Deizendorfu, N. O,, išče svoja dva sina, Janeza in Franceta, oba vojaka ne ve kje. — Družina Markočič, stanujoča v Podgori pri Gorici, išče svojega sina Josipa Markočiča, 36. pp. Sedaj stanuje družina v Nadelburgu, N. O. — Jožefa Žniderčič, GroB Stohl, Mahren, išče svojega moža Antona Žniderčič, ki je služil pri 97. pp„ 3. nad. stot., v Križevcih, Sp. Štajersko. — Ivan Rožič, K. k. Landsturm Marschkomp. 7./2, vojna pošta 214, išče svoja dva brata Ivana in Ignacija, ki sta odšla k 97. pp. v Ljubljano. — Pogreša se Jakob Zrimšek, obrežni strelni oddelek v Istri; pojasnila Neži Zrimšek, Bizovik št. 93, p. Spodnja Hrušica pri Ljubljani. — Pogreša se od 17. novembra 1914 Franc Lukač, pešec 27. domobr. polka, 8. komp. Ako kdo v6 kaj o njem, naj sporoči proti odškodnini na naslov: Urban Lukač, žel. čuvaj v pokoju, pošta Sava ob juž. žel.
Prosi se, da naznani, če kdo ve, kje se nahaja Jos. Skilan, Josipov prostovoljec pri Inf.-Reg. 97, vojna pošta 73. Naznanilo očetu Jos. Skilan, Rocol št. 780 pri Trstu ali pa župnemu uradu Katinara. Trst.
Pogreša se od 17. oktobra 1914 Ivan Telban, infanterist 27. dom. polka, doma pri 2^ v Galiciji pa pri 9. stotniji; pojasnila na Ivana Telban, Borovnica 61.
Kdor kaj ve o Viktorju Kobal, kadetu pri 70. pešpolku, 6. polj. stotnija, vojna pošta 46, naj to sporoči njegovemu bratu Antonu Kobal, Sanabor, p. Col nad Vipavo. — Angela Kosen, begunka, Zoben bei Aspang Nr. 6, išče svojega brata Petra Kosen- 27. dom. polk, 3. stot,, ki sc je nahajal svoječasno v Franc Josipovi bol-njci ,y, Ormožu na Spodnjem Štajerskem.
»Rdeči Križ".
Poročali smo že, da je dospel 2. septembra v Ljubljano v svrho pregledovanja društvenih zavodov »Rdečega križa« na Kranjskem zvezni predsednik avstrijskega »Rdečega križa« grof Rudolf Abensperg in Traun v spremstvu grofa Franc Thurn-Valsassina, predsednika nižjeavstrijskega »Rdečega križa«. Na kolodvoru sta ju sprejela predsednik kranjskega »Rdečega križa« Gustav del Cott in glavni odposlanec avstrijskega »Rdečega križa« na bojnem polju c. in kr. polkovnik Sclmvitz pl. Schiwitzhoffen. Napravila sta potem došla gospoda obiske pri c. kr. vojnem in etapnem poveljstvu, raznih gospodih teh poveljstev, nadalje gospejni predsednici kranjskega »Rdečega križa« gospe eksce-lenci baronici Karli Schwarz in gospe Her-mini del Cott, soprogi društvenega predsednika. Na to sta pregledovala grof Abensperg in Traun in grof Thurn-Valsas-sina v spremstvu predsednika del Cott in glavnega odposlanca c. in kr. polkovnika Schiwitz pl. Schiwitzhoffen okrepčevalno štacijo za ranjene in bolne vojake na tukajšnjem južnem kolodvoru. — Drugi dan sta pregledovala rezervno bolnišnico »Leo-nišče« v Ljubljani, popoldne pa rezervne bolnice v Novem mestu, Kandiji in na Toplicah. Spremila sta jih že imenovana gospoda predsednik del Cott in polkovnik Sclmvitz. V Novem mestu sta tudi obiskala gospoda c. kr. okrajnega glavarja barona Recbbach. Posetila sta tudi društveno pisarno v Ljubljani, pri kateri priliki je gospod zvezni predsednik grof Abensperg in Traun pregledal natančno vsak referat. Z opoldanskim vlakom odpotovala sta v Maribor. Tekom vizitacije izrazil je gospod zvezni predsednik opetovano svoje polno priznanje na izvrstni organizaciji društva, izbornemu uradovanju in redu v pisarni in pregledanih bolnicah. Predsednik nižjeavstrijskega društva grof Thurn je obiskal posebej še bolnico v Franc Jožefovem zavodu in »Ljudskem domu« ter se v vsem poslovanju natančno informiral. Tudi o teh bolnicah ie izrazil svoje priznanje. Pri odhodu sta bila navzoča kakor pri sprejemu predsednik del Cott in c. in kr. polkovnik Schiwitz pl. Schiwitzhoffen.
Izgubila se je dne 13. avgusta v Ljubljani
usnjena mošnja
z zlati (franki) in nemškimi markami
v papirju. Najditelj dobi 100 kron nagrade potom uprave „Slovenca".	1790
vsela vrst in vsako množino
Hiple po najvišji!) cenah
J. GROBELNIK, I
Ljubljana, Mestni trg štev. 22.
Proda se takoj zaradi pomanjkanja gospodarja dobro idoča	1752
gostilna s špooorllsHo trgovino
zraven farne cerkve v jako prijaznem in zdravem kraju na Sp. Štajerskem. Pripravno tudi za penzijoniste. Cena 5000 K. Naslov pri upravništvu ^lovenca" pod štev. 1752.
Išče se dobro ohranjen
1787
Spreten	1737
brivski
imiiiiiimnmmiimmm se pod jako ugodnimi pogoji takoj sprejmo pri
0. FETTO-FMKHEIM, Ljubljana.
Zahteva jte
zastonj in poštnine prosto moj glavni cenik s 4000 slikami ur, zlatnine in srebrnino, glasbil, predmetov iz usnja in jekla, potrebščin za gospodinjstvo in toaleto, orožja, municije itd.
Prva tovarna nr
Nikeinaste Koskopf-ure K 3-90, 420, 5-— Srebrne K 8"40, 9'50. — Nikeinaste budilko K 2-90. Budilke z dvojnim zvoncem K 4-— Pošilja se po povzetju. — Nlkak rlzlko! Zamena je dovoljena ali denar nazaj 1
HARMONIJ
Vodstvo III. reda v Novem mestu.

kupuje vsako množino in po najboljših cenah 1038	veležganjarna sadja
M. Eosnsr & Do.,
kupi vsako množino za vojaške potrebščine po višji ceni kot vsak drug preltupec
1782
- Gorenjsko.
Vpokojen poštar, star 53 let išče primerne
'V
Naslov: Avgust Fabiani, pošta Štanjel na Krasu.	1793
Gospodična, ki je dovršila trgovski tečaj z odliko, išče mesta, najraje kot
stenografinja
Cenjene ponudbe se prosi na upravo lista pod št. 1794 »Stenografinja«.
išče inštrukcij
Poučuje posamezno ali več skupaj. Naslov pove uprava lista pod št 1797. (Znamka za odgovor.)
r—ii n ur—»i-ir- n 11-1
esenca 1 steklenica 1 K odgovarja 10 limonam
1753
Ljubljana zraven rotovža.
m ucenec
se sprejmeta za takojšnji nastop v trgovino z mešanim blagom pri Alojziju HOTKO v Žužemberku.	1792
Baloga pohištva m tapetniškega blaga.
iWW/WWW
jV(i^arstvo.

Popolna spalna oprava 2 osebi ugotovljena 13 tu-
ali inozemskega oreha ali hrasta 2 marmorjem in ogledalom
350
h
j Zaloga otroških
| vozičkov.
j
Cene
i
! konkurenčne.
/VYWWWWV WVAMMAAAA.
J.. Pogačnik
P}lago solidno.
-N^-vvvvvvvna .AAAAAAAAAAA/
Ljubljana, Marije Jere^ve cesta 13-f8.
v Slovenski Bistrici na Južnoštajerskem se da v najem s 1. oktobrom 1.1. Ponudniki se naj zgla-
sijo pri
Posojilnici v Slovenski Bistrici,
kjer se izvejo natančnejši pogoji.
OTT Edino najboljše
priporoča
po ugodnih cenah in plačilnih postojili
BON. VOK
spccialna trgovina šiv. strojev in Koles Sodna ul. 7.
10 letno jamstvo za vezenje najbolj pripravni.
LaiiKi eieganini moaeii več vrst.
Cenik zastonj in franko. - ZaStOpitike sprejmem.
sprejme takoj tesarski mojster štraus v Ljubljani, vojaško oskrbovališče. Plača od ure 50—70 vinarjev.	1773
Sprejmem takoj krepkega
SLfflL'	UAbi.; -
v trgovino mešanega blaga F. Skušek, Metlika.	1788
Sprejme se
iz dobre hiše, s primerno šolsko izobraebo, v večjo trgovino na deželi. Ponudbe pod: Učenec — 1775 na upravo „Slov.u
Pozor!
Pozorl
kakor tudi čevlje, dokler kaj v zalogi, brez zvišanja po stari ceni. Tudi zalogo nagrobnih vencev s trakovi in
napisi.
Prosim, prepričajte se!	1574
Uljudno se priporoča tvrdka
K. WIDMAYER, pri »Solncu«, za vodo.
1776 Jgnacij J{/adnifc
[o mm tunini pesmi
ob vojnem času.
8 Za mešan zbor. Op. 05. Cena 1 K.
Volne pesmi (svetne)
za možki zbor. Op. 67. Cena 1 K.
leiiisiii ran
za osmeroglasni dvojni mešan zbor z I orglami. Op. 60. Cena partituri 5 K.
Za takojšnji nastop iščem zmožnega
V »5
1772
llpiiipisis
Anton Vadnfal,
urar v Ajdovščini.
1798
A	® -a e o
tambinjej
vseh visi za urade, ] društva, trgovce ild.
Jjjir eraver in izdelovatelj kavčuk - štembiiijev
LJubljana, SelsniMoeva «1. šl!.
Ceniki franko.	553 Ceniki Iranko.
Odlikovan na razstavi v Hadoliici leta 1309 s častno diplomo iu svetinjo L, vrste.
i H«* U1 H"* ffl Sfc, jžj timsi? a? lissoii
na)tine)Se vrste,
— ---- ---------V z-i*.
posebno pnpo-	H "Gvv
ročljiv proti liuž- ffe nim boleznim, se ,'fj? /jlj -V dobi pri Usb/l- j«	pil
jelu Eržen, Za- M^^M^MI puže poŠta Be-gnnje pri Les-
cah, Kranjsko, ^S^sS-' Za pristnost se jamči. Cene zmerne,	3157

Kupim v vsaki množini mikano in nomikano
I po najvišji ceni. — Ponudbe na: Ivan N. Adamič 1 vrvarna, Ljubljana, Sv, Petra cesta Si. 31.
Oblastveno konces. zasebna posredovalnica
za nakup in prodajo zemljišč in posestev
VALENTIN ACCETTO
zapriseženi sodni izvedenec
Ljubljana, Trnovski pristan štev. 14.
Prodajalci ali kupci naj se obrnejo na zgoraj imenovano posredovalnico. Vse vrste posestva, vile in zemljišča na izbiro. 249 Tajnost zajamčena.
postavno varovane
Kranjska deželna podružnica v Ljubljani
n. a. dež. življ. in rentne, nezg. in jamstvene zavarovalnice
sprejema zavrovanja na doživetje in smrt, otroških dot, rentna In ljudska, neznodna In jamstvena zavarovanja.
Javen zavod.	Absolutna varnost.	Nizke premije.
Udeležba na dividendah pri življenskem zavarovanju že po prvem letn: Stanje
leta ............................"""'"k	n9';-7fi
Stanje garancijskih fondov koncem leta 1911...... • • • • • • • • • t)
V letu 1914. se je izplaCalo zavarovancem na dividendah iz čistega dobička . . K.	00
Kdor namerava skleniti življens'*o zavarovanje, veljavno za HtslnO zaoflroaanle, naj se v lastno korist obrne do gori imenovane podružnice. - Prospekti zaston in
poštnine prosto.
Sposobni zastopniki se sprejmejo pod najugodnejšimi pogoji Marije Terezije cesta št. 12.
• V V
OVC
vinske in sadne stiskalnice prvovrstni izdelek. HydrauL vinske m satane stiskalnice nedosegljive! Mlini za grozdje In sadše,
Naprave za pridelovanje inošla
PIL MAYFARTB & Co.
Tovarna poljedelskih strojev.
____DUNAJ, SS, TABORSTRASSE Ns*. 71.
Cenik št. 620 zastonj. Spccijnln0 izdelovanje stiskalnic in aparatov za pridelovanje vina. Zastopniki se sprejmejo. y ___________
obdavčen in neobdavčen se more
z dovoljenjem c. in kr. voinega ministrstva dobiti odslej potom moje t v r d k e.	1770 Potrebne, pravilno sestavljene
prošnje za dobavo bencina
se dobe pri meni.	Julij Elfoert,
v Ljubljani.
1789
Pouk se prične dne 1. oktobra 1915. Vpisovanje za zunanje gojence od 27. do 30. septembra.
Ustanovljeno 1.1834.
Hrtur Mahr,
lastnik in ravnatelj.
lusuHuunBeaEZi a san* saciBCB SHKBS?;jmmJfflSBBBMM
f4e puščajte otfok samih, da se požari omejijo I
Fmi ii i i i iiiiiiiIiiiiii iiiii iiii i i iiiiiwwiiiwrwwmnnBnTTrrnTmTrnin	.......................
g Edini slovenski zavod brez tujega kapitala je
jemna zavarovalnica
proti požarnim škodam in poškodbi cerkvenih nonoi
Ljubljana :::: Dunajska cesta št. 17.
Zavarovanja sprejema proti požarnim škodam: 1. raznovrstne izdelane stavbe, kakor tudi stavbe med časom zgradbe; 2. vse premično blago, inobilijo, poljsko orodje, stroje, živino, zvonove in enako; 3. vse poljske pridelke, žita in krmo; 4. zvonove proti prelomu; 5. sprejema tudi zavarovanja na življenje, oziroma doživetje ln druge kombinacije in proti nezgodam, vsakovrstna podjetja, obrti kakor tudi posamezne osebe za deželno nižjeavstrijsko zavarovalnico, od katere ima tudi deželni odbor kranjski podružnico.
Varnostni zaklad in udnine, ki so znašale 1. 1912. 673.356 kron 17 vin., so poskočile koncem leta 1913. na 735.147 kron 17 vin. Tedaj čimvečje zanimanje za ta edini slovenski zavod, tembolje bo rastel zaklad.
Ponudbe in pojasnila da ravnateljstvo, glavno poverje-ništvo v Celju in na Proseku, kakor tudi po vseh farah nastavljeni poverjeriki.
Cene primerne, hitra cenitev in takojšnje izplačilo
1	Svojim cenjenim odjemalcem naznanjam, da bom prodajal na
trgu za posodo	______
StT 6.—18. septembra
porcelansko in emajlirano kuhinjsko posodo iz Karlovih varov in drugo iuksuiiozno blago	P° najnižjih cenah.
Za obilni obisk se priporoča	Kuss.
1729
lk-


■M
mi9
■■■■■■■■■■■■■ii
1439
tmmmmmmmmmmMmmmmmimmmm
HI Ustanovljeno 1. 1893
m
Ustanovljeno 1.1893.
m
v Ljubljani
registrovana zadruga z omejenim jamstvom
sprejema in obrestuje hranilne
po
"(V
SE
Rentni davek plačuje iz •svojega,	Zunanjim
vlagateljem so za poši-
ljanje denarja na razpoki lago brezplačno položaj niče poštne hranilnice

jSie puščajte otfok samih, da se požari omejijo I |j|
Zadruga dovoljuje posojila v odsekih na 7>/2, 15 ali 22v2 lei; pa tudi izven odsekov proti poljubnim dogovorjenim odplačilom. Dovoljujejo se ranžijska posojila proti zaznambi na plačo in zavarovalni polici ali poroštvu. Prospekti na razpolago.
Društveno lastno premoženje znaša čez 600.000 kron. Deležnikov je bilo koncem leta 1913 2492 s 17.408 deleži, ki repre-zentujejo jamstvene glavnice za 6,788.340 kron.
Načelstvo:
Predsednik: Andrej Kalan, prelat in stol. kanonik v Ljubljani L podpredsednik:	IL podpredsednik:
Ivan Sošnik, stolni kanonik v Ljubljani. Karol Pollak ml., tovarnar v Ljubljani.
Cla ni- Fran Borštnik, c. kr profesor v pokoju v Ljubljani; Ignacij Zaplotnik, kateliet v Ljubljani- Ivan Dolenc, c. kr proiesor v Ljubljani; dr. Jozei Gruden, stolni kanonik v Ljubljani; Anton Koblar, dekan v Kranju; dr. Jakob Mohorič, odvetuiški kandidat v Ljubljani; dr. Fran Papež, odvetnik v Ljubljani B. Remec, ravnatelj trg. šole v Ljubljaui; Anton Sušnik, c. kr. gimnazijski proiesor v Ljubljani; dr. Viljem Schweltzer, odvetnik v Ljubljani; dr. Aleš Ušoničnik, proiesor bogoslovja v Ljubljani; traa Vorbic, c. kr. gimnazijski profesor v Ljubljani.
Nadzorstvo:
Predsednik: Anton Kržič, c.kr. profesor in kanonik v Ljubljani. - 01 an i -Anton Čadež, kateliet v Ljubljani; Ivan Mlakar, profesor; v Ljubljani; K. Gruber, c. kr. lin. rac. oficiial v Ljubljani, Avauštin Zaje, c. kr. rač. revident in posestnik v Ljubljani.
m
i.
Ustanovljeno v letu 1842.
Brata Eberl
Trgovina oljnatih barv, laka in firneža
Crkoslikarija
Slikarja, pohištvena in stavbena pleskarja
Ljubljano, mmim cesto
Nasproti hotela Union Telefon 151. Telefon 154.
Jantarjevi laki in laščilo za sobna tla. Marx-emajl za pode, zid^ejezojnjhrug^
Firnež iz pristne** ga lanenega olja.

Oljnate barve, najboljše
vrste fasadne barve, vremensko neizpremen-ljive (Kronsteinerja) barve, in raznovrstne vzorce za
sobne slikarje.	1132
Olje za stroje, prašno olje, karbolinej, čopiče za vsako obrt. - Vse potrebščine za umetnike, slikarje i. t. d. ___________ Predmete in potrebščine
Lake angleške za kočije, lake 9 za žgalno in briljantno za pohištvo in druge predmete m	slikanje.

Delavnica za črkoslikarska, likarska in pleskarska deia
Igriška ulica 6, Gradišče.
"m

IzborDO se Je obnealo za vojake v vojaki in •ploh >■ vitkega kot uajboljie
bol oblažajoče mazanje
pri prebujenja, reumatlzmn, gihtn, inflaenol, prsni, vratni in bolesti v hrbta
Dr. Riohter-ja
Sidro-Liniment..--
Sidro-Pain-Expeller.
Steklenica kron. — 80, r*o, a—.
Dobiva te T lekarnah ali direktno v Dr. Hiehter ia lekarni ,1'ri ilatem leva", Praga, I , Klizabetna cesta 6.
DneTno ratpoilljanje.

Prvo Hranlsho podjetje za umetno stehiarslvo in slikamo na stehio
lun Asnoln
IjaMsana
Dunajska cesta štev. 13 pri ..Figovcu"
se priporoča slav. cerkvenim predstojništvom kakor p. n. občinstvu za solidno izvršitev vsakovrstnega umetnega steklarstva in slikanja na steklo, za steklarstvo v liguialni in navadni omamentlki, stavbno ter portalno steklarstvo — Zaloga steklenega in porcela-stega blaga vsake vrste, svetilk, zrcal, okvirov za podobe itd. — Narisi in proračuni na zahtevo zastonj. — Spričevala mnogo dovršenih del na razpolago.	74
Tini km
Židovska ulica št. 5. ■■■
Predtiskarlja najnovejših vzorcev za ve-zene obleke in bluze.
Kupujem
v v v ■ • •
rs
za destilacijo žganja po najvišji ceni. Gabrijel Eržen, Zapuže pri Lescah Gorenjsko.	1674
ORCEVA
ADLERinES-M
so pa res
pecijalna trgovina s kolesi in deli
/IflRijE TEREZijE CEST/lS.W
«NOVI-SVE T" nasproti KOLIZEJ/1
najboljša in najsignrnejša prilika za Sledenje!
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
Ljubljana, Miklošičeva cesta štev. 6, pritličje, v lastni hiši nasproti hotela „Union" za frančiškansko cerkvijo
sprejema hranilne vloge in vloge v tekočem računu, za katere jamčijo ne samo n,eni zadružniki temveč
ter jih obrestuje po 43|i°|o brez kakega odbitka, tako da sprejme vložnik od vsakih vloženih 100 K čistih obresti i -75 kron na leto. Stanje vlog je bilo koncem junija 1915 čez 23 milijonov kron. Za nalaganje po pošti so poštnohran. položnice brezplačno na razpolago.
HaEelstvo.
100 litrov zdrave domače pijače,
oavefcojoda, dobra ta laja gasede si lahko Ttak tam priredi a malimi stroft ki. V zalogi ao »novi aa ananas, Jabolonik, gve-nadlao, malinoveo, poprova mata, nt-akatalao, pomaran&nlk, dtfafia perla, vidnjaveo. Ta pija6a sa. labko poleti ia-vživa hladna, poaimi pa vroia mesto ruma in tganja. Skaaiti te na more. Snovi a natančnim navodilom stanejo K 4'60
tranko po roveetja. Na t takih porolj do-ouarstva, f'
_______r ..	. kar delavt
ne'npiiani', vsled iosar na a gobe mi na svoji delaamoinosti.
dam eno povrhu. Za gospodarstva, tovarne, delavnioe itd. neprooenijiva vrednosti, kar delavoe ta pljaoa oeveii in --------------L---" — avaji de
Jan Grolirii, drooerija ,Pri angelu', Brno 643, Morava.
1351
[a/nto/n Boel
barvarija in kemična pralnica ™ j Ljubljana, Šelenburgova nI. 6
"Dela se izvršu ejo tudi na Glincah št 46 f^lizke cenel Točna in solidna postrežba !
Obstoj tvrdke že čez 50 let
MATfflONIS
u svojoJ #| ANALfTIČNO J pt KAKVOČ1 reMftSiSiM
naJbolje
CDAVNA NAJSIGURl NlJE PORODiČHO PIČE
Zaloge v Ljubljani: A. Šarabon in JVlihacl I^astnep.
Najstarejša slovemka tvrdka le široke.
Obstoji že nad 38 let
imejitBiiica zaioge cerKvena obleke in orodja Ljubljana, \Mova ulica 4
si usoja javiti preč. duhovščini ter si. občinstvu, da izdeluje natančno po naročilu in predpisih vsakovrstne bandere, balda-hine, plašče, kazuie, pluvijale, dalmatike, velume, atbe, koretlje, prte itd. itd., sploh vse knr se rabi v cerkvi pri službi božji. Izdeluje se vse ročno, solidno, pošteno ter po najnižjih cenah, ter se prevzemajo tudi naročila na vezenje, prenavljanje siare obleke ter sploh vsa popravila.
Zagotavljajoč hitro in naipoStencjšo postrežbo, prosi, da se pri naročilih izvoli ozirati na prvo domačo tvrdko.
Vam plačam, nko Vaših kurjih očes, bradavic in trde kože,
tekom 3 dni s korenino, brez bolečin ne odpravi
Cena lončku z jamstvenim pismom K 1-—, 3 lončki K 2-50, 6 lončkov K 4-50. — KEMENY, Kaschan (Kassa) I., poštni predal 12/82 Ogrsko. 1507
Prodam 20 krasnih, močnih
hrastovih sodov
v velikosti od 10 do 12 hI po 10 vinarjev liter. — Sodi so popolnoma novi, ali pa prav malo rabljeni in prepojeni z vinskim cvetom. Cenj. ponudbe na; Vekoslav Zaje, posoj. tajnik, Trnovo, Notranjsko.	174&
Meni nadzornik in preddelavec
se sprejme pri okrajnem zastopu v Kozjem po potrebi k ruskim ujetnikom. Ponudbe z navedbo znanja jezikov, zahtevo plače in časa nastopa službe se morajo poslati na deželno krajevno gradbeno vodstvo za gradbo okrajne ceste Ueslčno—Prevorje—Sv. Urban, pošta Polzeli, 1746	Spod. Štaj.
Brzojavke: Promclbanka Ljubljana
C. kr.
pnv.
Telefon št 41.
lii prometna banka podružnica Ljubljana, prei 1. C. Mayer
Centrala na Dunaju. - Ustanovljena 1864. -30 podružnic, Ifogal marijin trg — So. Petra cesta. Delniški kapital in reserve 65,000.000 kron.
Preskrbovanje vseh bankovnih transakcij, n. pr.: Prevzemanje denarnih vlog na hranilne knjižico brez rentnega davka, kontovne knjige ter na konto-korent z vsakodnevnim vedno ugodnim obrestovanjem. — Denar se lahko dviga vsak dan brez odpovedi. — Kupovanje in prodajanje vrednostnih papirjev strogo v okviru uradnih kurznih poročil. — Shranjevanje in upravljanje (depoti) vrednostnih papirjev in posojila name.	15
Najkulantnejše izvrševanje borznih naročil na vseh tuzemsklh in inozemskih mestih. — Izplačevanje kuponov in izžrebanih vrednostnih papirjev. — Kupovanje in prodajanje deviz, valut in tujih novcev. — Najemodaja varnih predalov samoshrambe (safes) za ognjevarno shranjevanje vrednostnih papirjev, listin, dragotin itd. pod lastnim zaklepom stranke. — Brezplačna revizija izžrebanih vrednostnih papirjev. — Promese za vsa žrebanja
Ustmena m pismena pojasnila in nasveti o vseh v bančno stroko spadajočlh transakcijah vsekdar brezplačno. Stan|e denarnih vlom na hranilne knjižice dne 31 jull|a 1915 K 85,944.552 -
31. decembra 1912 na knjižice in tekoči račun K 236,633-922 —.
izdaja konzorcij »Slovenca«.
■Tisk: »Katoliške .Tiskarne«.
Odgovorni urednik: Joiei Gostlnčar, državni Doslanec.