Pre^iti^ng® Krtsftdno?. Vzrcki preganjanj. Prvl vzz-ok za pregnajanje kristjanov je bilo sovraštvo judov. Judje so smatrali kristjane kot odpadnike in zasmehovalce Mojzesove postave. Ze prvo preganjanje pod rimskim cesarjem Neronom (64 po Kristusu) je pognalo kal iz judovskega sovraštva. — Krščanski pisatelj Tertulijan beleži te-le zgodovinske besede: »Sinagoge (molilnice) judov so izvirki preganjanj.« Drugi vzrok je bilo sovraštvo poganov, ki je bilo podžgano od judov ter poganskih svečenikov in se je razodevalo v požigih, in v zahtevi na rimske cesarje ter oblastnike: »Kristjane pred leve!« To sovraštvo se je rodilo iz prepričanja: Kristjani so brezverci, ki ne verujejo v nobenega boga in radi tega bo krivi občih nesreč, ki so šibale ljudstvo. Dolžili so prve kristjane, da pri svojih daritvah morijo Ijudi, uživajo njihovo meso ter kri itd. Kristjani so se začeli ločiti od poganov glede družabnega, verskega ter državnega življenja in radi se jih je oprijel glas, da so sovražniki človeškega rodu. V rimskem cesarstvu so bile v veljavi postave, ki "so prepovedovale žalitev cesarja, upeljavo novih verskih izpovedanj in radi tega so prišli prvi kristjani navzkriž s tedaj obstoječiml zakoni. V utemeljitvi smrtne obsodbe nad kristjanom se nikjer ne navaja zakon, kateri bi naj bil zahteval smrtno kaEen. Zadostovalo je že, da je bil kdo ovaden kot kristjan, ki se brani darovati bogovom ter cesarju, ali da se noče odpovedati krščanstvu in že radi tega ga je zadela smrtna kazen. Preganjanja. Rimski uradniki so smatrali prvotno krščanstvo kot judovsko versko sekto (ločino) in so koj po pojavu kristjanov te tudi ščitili napram judovski nestrpnosti in napadom poganskega svečeniš;va. Vendar že leta 58 je bila v Rimu obtožena plemenita Pomponija Graecina radi vere, ki od strani države ni dovoljena. Za državno prepovedano veroizpoved so smatrali krščanstvo od zadnjih Iet vladanja cesarja Nerona. Do cesarja Trajana (93 do 117) je zapadel kristjan kazni že radi tega, ker je bil ud krščanske cerkve. Še lc cesar Trajan je zaukazal, da se ne sme kaznovati oni kristjan, ki je zatajil krščanBtvo z zasramovanjem Kristusa, z daritvijo bogovom ali pred kipom rimskega cesarja. Nadalje je bilo uzakonjeno pod omcnjenim cesarjem, da rimska policija ne sme iztikati za kristjani in vsak ovaduh mora jamčiti s svojim imenorn, da je ovadba napram kristjanu tudi resnična. Te določbe so bilo v splošnem v valjavi glede postopanja na.pram kris'.ianom do tretjega sto totja. Nasleuniki Trajana na rimskern prestolu so skušali od njega dane zakonske odredbc še omiliti in kristjane začititi napram izbruhom nahujskane druliali in dobičkaželjnih ovaduhov. Rimsko uradništvo se je trudilo z vedno ostrejširai sredstvi obtožene kristjane prisiliti k odpadu in. 30 uporabljali celo natezainico. Cesar Septimij Sever je prepovedal leta 202 pod težkimi kaznimi prestop v krščanstvo, da bi zajezil val te nove vere, ki se je širila z naglico in neugnano silo po celem rimskem cesarstvu. Položaj za kristjane se je znatno poslabšal pod cesarjem Decijem (249 do 251), ki je izdal državnim uradnikom odlok, da morajo kristjane sami izslediti in ne čakati na ovadbo zasebnikov. S tem odlokom se je znatno povečalo število obravnav radi pripadnosti h krščanstvu. Najbolj je zadel ta odlok škofe in mašnike. Ako govori zgodovina o preganjanju kristjanov, misli vedno na ona, ki so se vršila na izrecno zapoved rimskih cesarjev, torej od strani najvišje politične oblasti in ki so bila radi tega tudi splošnega značaja. V nekaterih pokrajinah razscžnega rimskega cesarstva je bilo še mnogo več preganjanj, ker jih je povzro-čalo pogansko nahujskano ljudstvo in rimski oblastniki. Kruto krvavih preganjanj beleži Laktancij šest, Sulpicij Severus devet, sv. Avguštin pa z ozirom na deset egiptovskih nadlog — deset. Prvo preganjanje. Kot prvega preganjalca kristjanov beleži zgodovina rimskega cesarja Nerona, ki je bil vzgled pobesnele grozovitosti in naslade. Dne 19. junija 64 je izbruhnil v Rimu požar, ki je uničil tekom šest dni od 14 mestnih okrajev 10. Javno mncnje je označilo za požigalca Nerona, ki se je hotel okititi s slavo, da je pozidal novo — Neronovo mesto. Vsa prizadevanja cesarja, da bi se — otresel obdolžitve ljudstva, so bila zaman. Rimski zgodovinar Tacit pfše: »Da bi se otresel očitka, je porinil v ospredje govoric krivde požiga in jih kaznoval z najbolj izbranimi kaznimi ljudi, ki so bili osovraženi po sramotnih činih in katere je nazival narod — kristjane. Neizmerna množica je bila oblečena v živalske kože, raztrgana od psov ali križana ali ovita z gorljivimi snovmi in kot baklje sežgana pri ponočnih zabavah.« Kot mučenci Neronovega preganjanja se imenujejo poleg Petra In Pavla ta-le zgodovinska imena: Processus, Martinianus, Bazilissa in Anastasia, (Dalje prihodnjič.) Eako daleč gre boljševiška brezbožnost in bogec&runsfvo? Večkrat smo že opisovali, s kakimi in naravnost neverjetno surovinri sredstvi skušajo ruski sovjeti zatreti prav vsako vero hx posebno še krščanstvo. V najnovejšem času so se spravili nad ostanke pravoslavnih svetnikov. Pravoslavje uči, da se naj prištejejo med svetnike one svete osebe, kojih trupla ostanejo nestrohnjona. Telo pravoslavnega svetnika bl sploh ne smelo razpasti. Ravno proti temu nauku nastopajo sedaj boljševi^ ki. V veliki katedrali (cerkvi) v mestu \V0r0ne9ch je bilo sh.ranjeno v posebni grobnici truplo svetega Sergija. Sovjeil so te dni grobnico odprli. Svetnikovo truplo je strohnelo do ostankov kosti. In baš radi tega so krsto izpraznili, — ostanke svetnika razmetali, ccrkev zaprli za službo božjo in jo oddali v najem nekemu boljševiškemu klubu (organizaciji). Kakor v Woroneschu, postopajo tudi drugod. Samo truplo o?eta boljševizma mora ostati nestrohnjeno in so izmetali že milijone raznim zdravnikom, ki ubrizgavajo v Leninove ostanke razne tekočine, da se truplo ne začne razkrajati. Po boljšoviškem nanku morajo stari svetniki izginiti in jih bodo zamenjali novi iz vrst bivših boHševiških krvolokov. Sabatisti. Sabatisti so krščanska verska IoČina, ki praznuje po judovski šegi mesto nedelje soboto. Te dni je iinela javnost prililio, da je videla krst sabatistov v takozvanem rimskcia kopališču v Černovicah v Bukovini. Sabatisti krstijo enkrat na Ieto na novo ustople člane. V Černovicah se je zlu-ala ob 9. uri zvečer skupina 50 sabatistov v ko pališču, da bi prisostvovala krstu novih udov. Za krst določeni (mod temi 2 žida) so se podali v kabine, kjer so sa popolnoma slekli in oblekli srajce. Prl slačenju so prepevali cerkvene pesmi. Nato so se podali moški ločcno od žensk v kopališče, kjer se je vr&il obred krsta. Pred z vodo napolnjenim bazenom je stal sabatistični žvipnik v cilindru, fraku ter v lakastih čevljih. Svečenik je stopil oblečen v vodo in poklical ime krščenca, ki se je podal za duhovnikom. Župnik je nato izgovoril nad krščoncem v nemškem jeziku besede: »Jaz ta krstim v imenu očeta, sina in sv. duha — amen.« Ko se je vršil krst posamsznih članov, so prepevali drugi pesmL Po preteku dobre pol ure je bil obrod končan in sabatisti so zapustili kopališče.