Vladimira Čerepkova Vladimira Čerepkova se je rodila leta 1946 v Pragi. V šestdesetih letih je debitirala v Mladem svetu, zelo hitro pa so ji začeli objavljati v tujini. Leta 1969 je izdala zbirko Riba se z ribo pogovarja, leta 1973 pa v Kolnu zbirko Izguba govora. Živi v Parizu. NA TLEH Vrata v zemlji se odpirajo sama To so modra vrata ki so nastala v mislih več ljudi Za vrati zemlje je sončni vrt z belimi vrvmi Nekoč davno je na njih viselo perilo vendar je bilo nepotrpežljivo in je odletelo z viharjem Vrvi privezane k tramom niso mogle vzleteti Pogledujejo me z značilnim in dolgim pogledom 95 Vladimira Čerepkova MAČEK Leži in šepeta Slabo slabo slabo vse je znana napaka in nepopravljivost Ničesar ni videti v nizkem nebu s katerim tramvajem bomo prišli tja Zdaj so načrti naših najbližjih že zbledeli in trava rase samo po dežju zato je nevidna Po vsej Evropi je ura osem in jutri bom znova z istim glasom in z istim praznim kruljenjem želodca To na stranišče je vedno bliže kot kam drugam Priprtim ljudem rišem socialne podobnosti s krinko angela Košček naprej so sončni trgi in odličje težkih odlikovanj žalostnih zaušnic Vroče je na slepem telesu in Afrika je vsa iz lesa in še malo in ostali bomo za vselej alkoholiki sicer z lici in pesmicami mamic toda samo ena napačna številka in za vselej zgubiš prijatelja To pa zato ker smo se poskrili v tem svetu in pot nazaj traja vse življenje Vlak zapelje v predor Okna se zaprejo Reci kaj bližamo se domu železniški postaji k slonu iz Rostoka Govorica se vrača kot tekoči med vsajena v balon besed Ne bom spregovorila z molčanjem vas bom prisilila v oprezno prihodnost k besedam ki se zdijo podobne padajočim dokolenkam skrivališčem pod posteljo litru mleka na mizi Jutru IZGUBLJEN DAR GOVORA 96 97 Delo DELO In opoldansko in jutranje in nočno in opoldansko in jutranje in nočno in opoldansko in jutranje in nočno in opoldansko in jutranje Da! Električne ure so nepreklicno usmerjene drugam samo ne h koncu teh dvoran samo ne h koncu tega bornega časa samo ne h koncu kantin piva in malic samo ne h koncu te odvečne bitke človeka in stroja v isti vpregi kar smo lahko že davno videli na obrazih ruskih mužikov kako vlečejo veliko ladjo z vrvjo in njihovi obrazi so bolj napeti kot zemlja... Potem pa kot bi padlo sonce velikanska okna zazrta v določena mesta dihajo steklo in paro Velika ladja je na morju nesrečniki preštevajo papirčke v molčečih rokah