A

v

knez in vladika Lavantinski

prisednik apostoljskega pristola sv. Očeta, meščan Rimski

Njih življenje in apostolsko delovanje.

Popisal

F r i si i K @ § a r

knezo-fkofijski konzistorialni svetovavec in Špiritual v Marburfkem

semeniŠu.

(Posnet natis iz  Drobtinic leta 1868.)

-—rwY\VWVVJ\

V Marburgu.

Natisnil Eduard Janžič.

\

9

rv K

i c  5  i

*V večnem spominu bo pravični, ne bo se bal hudega oznanila. u  (Ps. 111, 7.)

1 ; * a>'

J | tvo

Sveto pa britko dolžnost imajo dopolniti letošnje
„Drobtinice,“ ter zapisati v liste svoje smert  tistega, ki
jim je dal življenje,  in postaviti Častit spominek „starašinu“
svojemu, ki bi pričal slovenskemu narodu „Drobtinic“
pobožno hvaležnost, shranjeval naj dražjo svetinjo, ki je
bila Drobtinicam kedaj izročena, in bil Slovencem visok
svetilnik, ki bi jim stezo kazal k boljši in lepši narodovi
prihodnosti, in jih S; svojo žarno svitlobo ogreval in nadu-
ševal v vojski za naroda blagor in pravice.

Dragi Slovenci! na čelu Drobtinic vidite podobo v
Bogu počivajočega kneza in vladika Lavantinskega An¬
tona Martina Slomšeka,  kteri so leta 1846 Drobtinice
zbudili, jim bili noter do smerti naj močnejši podpora,
naj boljši cče, tako da so se v uvodu letnika 1859 60
po vsi pravici podpisati zamogli: „Drobtinicam starašina.  “
Vsakkratni pogled te častite podobe naj Vam pred oči
postavi Njih Čednosti visoke, da jih posnemate, Njih nauke
prelepe, da se po njih ravnate, Njih mnogo terplenje in
žertvovanje za blagor naroda, da sad Njih del in trudov
s hvaležno zvestobo hranite. In da se bote Njih Čednost
visokih, Njih naukov prelepili ložej sporainali, zaslišite in
berite pazljivo Njih življenje pobožno, Njih rodoljubje go¬
reče, Njih smert presrečno.

Dokler bo duh vladika Antona Martina Slomšeka  Slo¬
vence navdaial. dokler bomo nebeške cvetlice pobožnega

1 *

4

rodoljubja, ki so jih oni sadili, s solzami hvaležnosti
zalivali, dokler steze ne zgrešimo, ki so nam jo oni od-
kazali: tako dolgo si bodimo svesti, bo oko božje z dopa-
denjem na nas gledalo, in bo božji blagoslov spremljal
naše prizadevanje za blagor naroda.

K.

Rojeni so bili Anton Martin  na prijaznem griču Pon-
kovske Jare,  ki se Slom  imenuje, in od kodar se tudi
Njih ime Slomšek  izpeljuje, 26. Novembra 1800. Njih
starši so bili kmečkega stana, precej premožni pa še bolj
pobožni, njih posestvo je merilo nad 100 oralov, oče so
opravljali ob enem tudi usnjarsko rokodeljstvo. — Se naj¬
dejo otroci ošabni in nehvaležni, kteri ako v viši stan
pridejo, se svojega nizkega rojstva sramujejo, pogosto še
očeta in matere, bratov in sester poznati več nočejo. Ger-
da ošabnost je to ! Tode pokojni Vladika niso tako sto¬
rili. Kaj radi so še kakor škof očitno na prižnici svoj
nizki stan v misel jemali in večkrat ponovili: da jih je
mati na slamo povila.

Velika Ponkovska fara Še takrat svoje šole ni imela.
Ali previdnost božja, ktera za vsakega človeka posebej
očetovsko skerbi, je pripeljala ravno takrat, ko so Anton
Slomšek za šolo dorastli, tjekej pobožnega za podučenje
mladosti silno vnetega kaplana, z imenom Pražnikarja, iz
Krajnskega doma, kteri so naj poprej 15 otrok v svoji
mali kaplanii podučevati začeli, med kterimi so bili tudi
Anton Slomšek. Ker je pa število otrok od dne do dne
narašalo, so se s svojo šolo v mežnarijo, poslednič v
duhovnišnico (farovž) preselili. Anton so bili vedno naj
boljši učenec in za varha čez druge postavljeni. Pervo

5

šolsko skušnjo vpričo mnoge gospode so imeli pod velikim
oreliom, ki v sredi vasi Še stoji, in Anton so kakor pervi
tudi pervo darilo prejeli. Njih še živi součenci pripove¬
dujejo, da so bili Anton že kakor mali fantič nad svoje
leta resnobni in mirni, zlasti pa pobožni. Eden njih sou-
čencev nam je pisal: „Že takrat smo jih vsi otroci spo¬
štovali, in ako so oni z nami Šli, smo vsi mirni v šolo
in iz šole hodili. Nar rajši pa so vender hed.li sami.
Včasi sem jih spremljal noter do doma, in dobra mati so
nama vselej južine dali. Tudi na griču sv. Ožbalta —
podružnica blizo farne cerkve —- kjer so Čedo očetovo pa¬
sli, sem jih večkrat obiskal; tamkaj so se radi na stop¬
nice, ki od zvunaj v zvonik peljejo, vstopili in pridigovali,
mi drugi pastirje smo bili njih poslušavci.“

čez vse so jih namreč že takrat cerkvena služba in
duhovne opravila veselile. Redoma so vsak den pol ure
hoda v cerkev na vse zgodaj storili, da bi gospod far-
meštru in kaplanu pri sv. meši stregli; naj veči veselje
pa so takrat imeli, kadar so smeli gospod kaplana k po¬
družnicam ali pa k bolnikom spremljati. Sploh so že
takrat rajši v kaplanii, kakor doma prebivali, in kakor
so sami pravili, prosti Čas v to rabili, da so se ali učili,
ali kaplanu stregli, obleko saažili itd. — Tako se prerado
že v pervi mladosti kaže, kam človeka previdnost božja
kliče; oj da bi pač starši in otroci pervega glasa božjega
nikdar ne preslišali!

Nagnjenje do duhovskih opravil je pobožno mater
Čez vse veselilo in skerbno ga je gojila, bolje kakor je
vedila in znala. Vsem materam v posnemo bi utegnila
naslednja prigodba služiti. Ko so se mladi Anton na sv.
birmo pripravljali, jim je mati djala: „Ljubi Tonče! botra

6

(kumeja) si sam izvoli: vendar ubogaj me in izvoli si
tistega moža, kteri pri keršanskem nauku v cerkvi naj
bolje odgovarjati ve.“ Tonče je to stvar silno resno
vzel. Vstopi se na kraj, kjer je zamogel pri keršanskem
nauku vso cerkvo pregledati. Neki pri prosti in verh
tega še tudi ubožni kmetič je po njegovem mnenji naj
bolje odgovarjal; tega za kumeja izvoli. Ko gospod ka¬
plan pri izpraševanji TonČeta za kumejevo ime popra-
šajo, se sila začudijo, da si sin tako premožne hiše tako
ubožnega kumeja izvoli, Pa po kratkem pomiselku od¬
govorijo: ,,Tonče! ti si prav izvolil; tvoj kumej je sicer
ubožen, pa pobožen in dobro podučen mož.“ Ko so po¬
kojni knez to prigodbo v neki pridigi kakor od koga
drugega pravili, so pristavili: „In Bog je blagoslovil fan¬
tiča, oh se je šolal, je postal mešnik in poslednjič škof.“
— Oj matere in očetje! ki pri kumej ih svojih otrok ve-
čid elle gledate na bogastvo in imenitnost, učite se od malega
fantiča modrosti, da kumeju je pred vsem treba pobožnosti
in keršanske modrosti; takošni kumeji bojo prinesli vam
in otrokom srečo in blagoslov.

Ko so Ponkovsko šolo doveršili, jih je odločil oče
Marko za kmetjistvo doma, in zgodaj so se morali, kakor
so v nekem pastirskem listu pisali, težkega dela lotiti.
Takole so pisali: „Tudi mene je kmetjiska mati povila
in na slamo položila. Do trinajstega leta sem ubogi hlap-
čič bil. Prešibek za plužiti, sem oraču gonil, sem mlatil
in kosil, ter sem si, kakor vi, zmesnega kruha užil."
Kavno pri oranji se je nekdaj prigodilo, da so kakor gon-
njač skrivaj d knjižico iz žepa potegnili in vseskozi v njo
pogledali. Ko oče to zagleda, se je tako razjesil, da
bi bil fantiča skoraj tepel in ves serdit nad njim za-

7

hruši: „Kmet boš tukaj in delal boš; le mestni gos¬

podje bukve seboj nosijo; nikdar več mi nčmaš tedaj
bukev na delo vzeti.“ — Oj šolarji in šolarice male! ki
le preradi dragi čas nepridno tratite in po dokončani šoli
za Šolske bukve več ne porajtate, od malega TonČeta se
učite, zlati čas mladosti pridno rabiti in nikdar pozabiti
preresnične prislovice: „Nedolžnost in ura zgubljena —
nazaj več ne pride nobena."

Vse drugače, kakor oče Marko, je mislila pobožna
mati. Njene naj serčniše želje so bile, fantiča v više šole
poslati. Zato nastane budi boj med staršama. Pobožna
mati se zateče v budi sili zopet k gospod kaplanu, naj
bi A’ender očeta nagovarjali, da bi si odjenjal in fantiča
v Celjsko šolo dal. Bolj prisilen, kakor po lastni volji,
se poslednjič oče Marko vda; kaplan pa rečejo: „Ljubi
starši! verujte mi, vaš Tonče bo še enkrat velik gospod."

II.

Tako vzamejo Anton Slomšek v štirnajstem letu svoje
starosti od očeta in matere slovo, ter stopijo o Veliki
noči 1. 1814 v tretji razred nemških v jeseni pa v pervi
razred latinskih šol v Celji.

Nemški jezik jim je delal od začetka nekolike težave,
vender ker so vedili resnični prigovor: „Kolikor jezikov
znaš, — za toliko ljudi veljaš" si niso odjenjali, da so
se ga do dobrega naučili, in potem so bili vedno med
pervimi, in v šesti šoli že celo naj pervi med vsemi. V
latinskih šolah je tudi bilo, da se je ljubezen do mate¬
rinskega slovenskega jezika  pervokrat v njih sercu zbudila.
Bistroumen in pobožen učitelj Zupomčič,  kterega pokojni

8

knez nikdar niso prehvaliti mogli, je večkrat govoril učen¬
cem, da je sramota za omikanega Človeka, ako od mate¬
rinskega jezika več ne ve, kakor neotesani pastirji po
gorah, ki šole nikdar vidili niso, in jih je nagovarjal,
da naj šolske naloge včasi tudi v slovenskem jeziku
pišejo, Nihče ni modrega učitelja rajši ubogal, kakor
Slomšek, kteri so se že z maternim mlekom ljubezni do
uaroda navzeli. Večkrat so namreč še v svoji starosti z
veseljem pravili, kako jim je pobožna mati svete pesmi pe-
vala in pobožne narodne povesti pravila, kterih veliko so
še na pamet veaili. Ko so enkrat šolsko nalogo lepo
slovensko spisali, so bili od učitelja javno v šoli pohvaljeni,
kar jih je za slovenski jezik še bolje navdušilo. Ko se
je tedaj drugopot pripetilo, da je o godu nekega učitelja,
Zupančič tri dijake odbral, da bi v greškem, latinskem
in nemškem jeziku mu pesmi za vezilo napravili, so bili
Slomšek močno žalostni, da tudi njim ta Častna naloga
ni bila izročena. Sklenejo tedaj, natihoma slovensko pesem
zložiti in ljubljene učitelje nenadno razveseliti. Ko tedaj
na godovno oni trije dijaki svoje pesmi pripovejo, prosijo
Slomšek dovoljenja, še tudi nekaj spregovoriti. Lepd
gladko, milo in ganljivo jim teče slovenska beseda, tako
da se nad krasoto slovenskega jezika Čudijo učitelji in
učenci; in ves osupnjen reče Zupančič: „Zdi se mi, da
imate poseben dar od Boga, v slovenskem jeziku kedaj še
kaj večega storiti; zato vam svetujem, da se s posebno
marljivostjo njega poprimete.“ Toliko besed je bilo za¬
dosti, v sercu Slomšekovem narodno zavest zbuditi; in
ogenj ljubezni do materinskega jezika tako vneti, da ga
tudi naj hujši vihar sovražnih napadov ugasiti ni več za-
mogel. Od te dobe so se Slomšek z vso marljivostjo
slovenščine prijeli, in dober učitelj jih je kaj rad s potreb-

9

niini knjigami zalagal. Mi pa se iz tega učimo, koliko
zamore učitelj pri učencih, kteri si ve ljubezen in veljavo
pri njih pridobiti, kteri je pravičen na vse strani in samo-
stalen v prepričanji svojem, kteri se ne uklanja minljivim
menitvam oseb in časa, ktere veter pripiha in zopet od¬
piha, temuč Čversto koraka po stezi naprej, ktero spozna
pred Bogom za edino pravično in dostojno v blagor sebi
izročene mladeži. Daj nam Bog takih učiteljskih znača¬
jev veliko!

Pa kakor dobro se jim je v šoli godilo, tako težavno
je bilo njih življenje zvunaj šole. Bogu je namreč lastno,
može, ktere za visoke namene odloči, že zgodaj v šolo
zatajevanja in križa peljati, jim polagoma vse vzeti, kar
zamore Človeku na tem svetu ljubo in drago biti, da bi
tako njih serca vseh posvetnih nagnjenj očistil, edino za
sebe pridobil, in jih s tisto nadušenostjo in pogumnostjo
napolnil, ktera se da edino le v šoli križa pridobiti. Tako
je sklenila previdnost božja tudi z mladim Slomšekom
ravnati; zgodaj naj bi se njih poklic za duhovski stan
v ognji hudih poskušenj očistil in uterdil, zgodaj naj bi
se njih rame navadile, križ Kristusov poterpežljivo nositi,
in tudi nad njimi naj bi se dopolnile besede sv. Duha:
„Dobro je možu, ako jarm nosi od mladih nog .“  (Jer.
žal. 3, 26.)

Dokler je dobra mati živela, so bili Anton z vsirn
lepo preskerbljeni; ali že 2. Januarija 1. 1816 jim jo je
nemila smert vzela. Urnerla ja na hudi bolezni tako naglo,
da so Slomšek prežalostno novico od materne smerti za¬
slišali, preden so še zvedili, da je zbolela. In zdaj so
začele za pridnega dijaka kaj žalostne ure, kaj hude leta!

10

— Očetu, kakor vemo, že poprej ni bilo ljubo, da se je
Anton, kakor naj starši sin v šolo podal, — nastopile so
zdaj hude leta strašne lakote, — veliko posestvo na Slomu
je bilo brez gospodinje, — 5 malih otročičev okoli očeta
že postarenega — Anton pa, pred vsimi poklican, očetu
pomagati težko butaro gospodarstva nositi, v šoli: gotovo
same okolišine, ki so očetu in sinu veliko britkih ur pri-
zadjale.

Vender dobra mati še na smertni postelji ni pozabila
svojega čez vse ljubi enega sina. Z britkimi solzami in
povzdignjeno rokami je prosila gospod kaplana, naj ji
obljubijo, da bojo materno skerb za Toneta prevzeli, da
bo zamogla mirno umreti. Globoko ginjeni kaplan materi
slovesno obljubijo, kar je prosila, in bili so mož beseda.
Oče Marko od preobilnih skerbi prisiljen, se drugič ože¬
ni, ali v nja drugi ženi Anton ne najdejo več perve
skerbljive matere. Le malo pomoči so od te dobe od
doma prejemali; poglavitno skerb so prevzeli kaplan Praž-
nikar, kteri so jim bili, kakor so v neki pridigi rekli:
„več kakor oče in mati.“

Zato so jih tudi noter do smerti svojega naj večega
dobrotnika na svetu imenovali, so v šolskih praznikih
vedno pri njih stanovali, in ko so enkrat kakor škof du¬
hovne prosili, da naj nadepolne dijake radi podpirajo,
očitno rekli: „Brez pomoči takega blagodušnega mešnika
bi tudi jaz nikdar ne bil v šole prišel, nikdar svoj cil
dosegel/ 1  — Pač zares, silno imenitno dobro delo pred
Bogom je, ubožne pa pobožne dijake podpirati, zlasti kteri
se zaduhovski stan pripravljajo; vsega dobrega, kar bojo
enkrat kakor duhovni v Čast božjo in duš zveličanje sto-

11

rili, bojo tudi njih dobrotniki deležni in z njimi vred sto
terno plačilo prejeli,

Kdo bi se Čudil, da so v tako žalostnih zvunajnili
okolišinah mladi Anton tako rekoč prisiljeni bili, tolažbe
in pomoči le v molitvi pri Bogu iskati, da jim je vse
posvetno dalje bolj merzelo, da so z vedno večirni željami
po duhovskem stanu hrepeneli, ktera sreča bi edina njih
otožno serce zopet oživiti in razveseliti zamogla. Zato
so bili naj rajši sami in knjige njib naj ljubše prijateljice,
cerkva pa njih naj slajši počivališč. Se zdaj pripovedu¬
jejo njih součenci, kolikokrat so jih našli vsred cerkve
na golih tleh klečati, in s povzdignjenimi rokami z naj
serčniši pobožnostjo moliti. Tudi v šolskih praznikih jim
je bila samota Čez vse ljuba; bukve v rokah so se naj
rajši sprehajali po griču sv. Ožbalta, so prosili cerkovnika
za cerkveni ključ, opravili v tihi cerkvici svojo molitvo
in šli potem na prižnico, ter se vadili v cerkvenem go¬
vorništvu. Zavolj tega jim je bila ta cerkvica še kakor
škofu posebno ljuba; imenovali so jo „naj dražji spomin
svoje mladosti,“ so farmeštra nagovarjali, da naj jo po¬
pravijo, da bi jo še pred smertjo posvetiti zamogli. In
Bog jim je tudi dal učakati tega veselja. Potem ko so
sami obilni dar k popravilu vložili, so to prijazno cerk¬
vico in v njej dva oltarja (velikega in stranski oltar Ma¬
tere božjej leta 185G posvetili in kakor knez in škof na
ravno tistem griču besedo božjo ozuanovali, na kterem
so se nekdaj kakor pastirček in dijak v pridigovanji va¬
dili.

Po dokončanih latinskih šolali so se v Ljubljano v
modroslovske podali; ali bolje kakor se je v molitvi njih

12

serce za dnhovski poklic vnemalo, bolje počasi so jim
tekli dnevi in leta, bolj težavno jim je postajalo življenje
med svetom. Nihče bi jim tedaj ne bil mogel kaj pri-
jetnešega povedati, kakor kar so v Ljubljano pridsi zve-
dili, da se namreč v Senji na Dalmatinskem sedma in
osma šola v enem letu dokončati zamore. Brez odloga
zapustijo Ljubljano, in se v zaupanji na božjo previdnost
v tako daljni kraj podajo, od kodar so čez leto z naj
izverstniši šolsko spričbo nazaj prišli. Ali kako jih je
serce zabolelo, ko so za sprejetje v duhovšnico prosili,
pa zvedili, da ta spričba v naših krajih ne more popolne
veljavnosti imeti; ampak da morajo osmo šolo vnovič do-
stati. Kar se spremeniti ne da, more Človek poterpežljivo
na se vzeti; tako so tudi oni storili in se v osmo šolo
v Celovec podali, kamor jih je serce mende zato vleklo,
ker je tačas Lavantinska škofija tamkaj svoje bogoslovske
šole imela.

Blagor dijaku, kteri se v duhovski stan peklicanega
Čuti in se tako marljivo in pobožno nanj pripravlja, kakor
pokojni škof Anton Slomšek! Njemu se ni treba bati, da
bi zgubil gnado duhovskega poklica; on skoz prave vrata
gre v svetiše cerkveno. Ali kako žalostno je videti toliko
dijakov, kteri z duhovskim poklicem šole nastopijo, pa
tega bisera ceniti ne vejo. V molitvi pešajo, sv. zakra¬
mente zanemarjajo, v slabe tovaršije zahajajo, hudih želj
svojega serca ne berzdajo, in od zapeljivih sladnost tega
sveta omamljeni, široko pot razvujzdanega življenja na¬
stopijo, ter ne rastejo po zgledu Jezusovem od leta do
leta na modrosti in ljubezni pri Bogu in ljudeh, ampak
le na neveri in grešnih razvadah. Oj koliko jih je že
po tej poti duhovski poklic za vselej zgubilo; koliko

13

drugih še le po mnogih britkih skušnjah ga zopet našlo.
MladenČi! ki to berete, ne uterdite svojih sere, ampak
skerbno čujte, da steze nedolžnosti ne zgrešite!

Sil.

Ko so Anton Slomšek vse te skušnje, s kterimi je
Bog njih duhovski poklic skušal in čistil, možko prestali,
so leta 1821 v duhovšnico stopili, kterega leta je tudi
njih oče Marko umeri. Se bolj kakor poprej so se zdaj
vsega Bogu vdali in le edino za svoj poklic živeli.

Marljivi in vestni, kar šolske nauke zadeva, so tudi
prosti čas kaj umno za svoj poklic rabili. Branje sv.
pisma jih je čez vse veselilo, od perve do poslednje ver-
ste so ga prebrali in še kakor škof so radi pravili od
sladkih ur, ki so jih v tem branji našli. Memo sv. pisma
so pridno brali tudi spise cerkvenih očakov, zlasti njih
pridige; zakaj govorniška lepota teh spisov je bila za nje
toliko bolj mikavna, kolikor veči nagnjenje do pridgarskega
poklica in lepši lastnosti za ta poklic so sami imeli. Ve¬
liko so si iz njih zapisali in prepisali, kar bi rabiti za-
mogli v poznejših letih. Kar jim je časa še ostalo, so
ga obernili za svoj ljubi materinski slovenski jezik; in
ker so v slovenšini vse svoje verstnike daleč daleč pre¬
kosili, so na prošnjo predpostavljenih celb verstnike v slo¬
venskem jeziku podučevati začeli, ter bili še bogoslovec
pervi učitelj s love nskega  j ez  ika  v duhovšnici.
Gotovo, dobro zasluženo je bilo tedaj pohvalno pismo,
ki so jim ga po dokončanih šolah za toliko gorečnost
predpostavljeni dali.

14

Iz tega se vidi, da so bili pokojni škof že kakor
bogoslovec bolj podobni dozorjenemu možu, kakor mla-
denču; živeli so, kakor njih verstniki terdijo, le edino za
bogoslovsko učenost in za slovensko slovstvo, za vse po¬
svetno jim mar ni bilo, in ne bomo se Čudili, da je že
takrat med verstniki preroška govorica šla, da utegne
bistro glavo tega verlega bogoslovca še kinčati kedaj
škofovska kapa.

Zares so po tem takem zaslužili čast, da so bili že
po doveršenem tretjem letu 8. Septembra 1824 mešnik
posvečeni, in zopet se nam lepo pokaže njih hvaležno
serce, da niso hotli v rojstni fari nove meše brati, ampak
v Ulimji, ker so njih dobrotnik Pražnikar med tem far-
mešter postali. Na njih ramah je slonela vsa teža mno¬
gih skerbi in stroškov ves Čas šolskih let Slomšekovih,
njim je šla tudi čast in veselje tega dneva. Zares du-
hovski oče so peljali v zaslužena plačilo svojih trudov
tega nadepoljnega mešnika k oltarju, in so pri novi meši
pridigo tistemu govorili, kteri bi imel v kratkih letih
krona pridgarjev cele škofije postati.

IV.

Po dokončanih bogoslovskih šolah so bili v jeseni
1. 1825 za kaplana k sv. Lorencu na Bizelskem in 1.
1827 k Novi cerkvi prestavljeni. Sad njih modre pri¬
prave za duhovski stan se je zdajci pokazal.

Vsi nadušeni za svoj poklic skoz molitev in dover-
šeno bogoslovsko učenost, so živeli le edino za čast božjo
in zveličanje duš. Njih življenje je bili resno, ojstro, sa-

15

motno in brez prenehanja delavno; in brez izjeme so jih
duhovni in verniki kakor zgled pobožnega duhovna in pra¬
vega dušnega pastirja spoštovali. Ako pa rečemo, da je
bilo njih življenje ojstro in samotno, vender nikakor ni
bilo odljudno ali Čmerno, temuč kakor je prava pobožnost
vselej, priljudno in veselo.

Radi so obiskovali dobre prijatelje, se med njimi radi
nedolžno razveseljevali in s svojim kakor srebro Čistim
in lepim glasom kratkočasne pesmi prepevali. Kako vi¬
soko so oni nedolžno veselje cenili, so te čas zlasti s
tem pokazali, da so sami veliko takih nedolžnih pesem
zložili, ali stare pesmi popravili, kakor postavim tisto
znano narodno pesem: „En hribček bom kupil •— bom
terte sadil." Iz te dobe je tudi veči del tistih njihovih
pesem, ki so v zberki, pod imenom w Ahacelnovikpesem"
znani, natisnjene; postavim: „Boštjan goljfan" zložena na
Bizelskem;— „Grlejte že solnce zahaja," zložena pri Novi
cerkvi, ktera se je . veliko let v Savinski dolini slišala
pevati od pastirjev in pasteric za vsakim germičem.

Pač zares si tisti duhoven naj ložej serce ljudstva
pridobi, kteri resnično pobožen se vender vedno vesel in
vedrega lica ljudstvu prikazuje. Zato so bili tudi pokojni
Anton povsod ljublenec svojih faranov. Vsakdo jih je rad
vidil pa še rajši poslušal, kadar so besedo božjo ozna-
novali. Se še pripoveduje na obeh imenovanih farah,
kako so ljudje od vsih krajev skupaj hiteli, pridige Slom-
šekove poslušat, zakaj od njih se je reklo, „da tako go¬
vorijo, kakor da bi rožice sadili."

16

w.

Tako Cisto in pobožno življenje in taka gorečnost v
duhovski službi ni mogla brez daljnega slovesa ostati.
Ime Slomšekovo se je s pohvalo imenovalo že tudi pri
Škofovskem sedežu v šent-Andreji in postali so ljub¬
ljenec svojih predpostavljenih, brez da so vedili ali iskali
tega. Zato jim je bila 1. 1829 imenitna služba duliov-
skega voditelja ali špirituala  v Celovški duhovšnici
izročena. Zares si ne more duhovnik lepšega polja za
svojo delavnost želeti, kakor ga najde v službi špiritualovi ;
zato so se tudi oklenili Anton Slomšek tega prelepega
poklica s celo dušo, s celim sercem in z vsemi močmi:
bili so, kakor ime naznaniva, v resnici duhovni oče mla¬
dih duhovnov.

Dobri in oj stri ob enem, kakor je bila potreba, so
vestno Culi, da so se mladenči v duhu pobožnosti za svoj
sveti poklic pripravljali. Se pomnijo njih učenci s hva¬
ležnim sercem prelepih naukov, ktere so den na d en iz
njih ust prejemali. Zlasti so si v svojih govorih priza¬
devali, v sercu mladih duhovnov gorečnost za duš zveli¬
čanje obuditi, jih za neutrudeno delavnost v spovednici
in za podučenje mladosti v šoli nadušiti. Priporočali so
jim skerb za pobožne družbe in sv. bratovšine, zlasti za
bratovšino sv. Leopolda v pomoč Amerikanskim misjonom,
ki je bila ravno takrat vpeljana. Tudi oni so to bratov¬
šino med bogoslovci vpeljali, večkrat nadušeno govorili,
kako imenitno dobro delo je, za sv. misjone skerbeti, in
so tudi več bukvic v prid te bratovšine v nemškem in
slovenskem jeziku natisniti dali. Seme svetih čednost pa,
ki so ga njih besede sadile, je zaljivala njih molitva, je

17

zorilo solnce njih prelepega zgleda — Neutrudeno so de¬
lali noč in den, radi vsakemu postregli, kdor jih je prosil
dobrega sveta ali druge pomoči. Veliko so spovedovali
pa še več pridigovali v raznih cerkvah v mestu in zvu-
naj mesta. Tudi prelepe pridige v Čast 7 žalost Matere
božje, v Drobtinicah 1. 1857 natisnjene so kakor špiritual
v cerkvici sv. križa poleg Celovca govorili, pri kterih je
taka gnječa bila, da je moral že ob dveh popoldne priti,
kdor je hotel za pridigo, ki je ob štirih začela, še pro¬
stor dobiti; skoraj ves griček je bil ljudstva natlačen
ktero takd milo slovensko govoriti, še nikdar ni slišalo.

Sami za sebe so živeli ojstro in njih zatajevanje je
bilo zares podobno življenju svetnikov. Spali so malo,
ležali le na slamnici, posteljo si sami posteljah, zajterka
malokedaj vzeli, vina malo, kave pa nikdar pili. Več
časa so se tudi večerje zderžali in jo ubogim dijakom
prepustili. Njih obleka je bila sicer spodobna vender
ubožna; kar so si prihranili, so razdali ali med uboge
dijake ali za tiskanje pobožnih, Slovencem koristnih knjig.

Poleg poglavitne duhovske službe pa so si zlasti
prizadevali za omiko slovenskega jezika, za povzdigo slo¬
venskega slovstva, in za keršansko izobraženje sloven¬
skega ljudstva.

Za Slovence so bili takrat pač zares prav žalostni
Časi. Ni bilo dobiti slovenske knjige, razun nekoliko
nedostojno tiskanih molitevskih knjig in evangeljev. Ni
bilo skoraj omikanega človeka, kteri bi bil znal lepo slo¬
vensko govoriti še manj pa pisati. Pa tudi ni bilo nikjer
šol, v kterih bi se bil kdo slovenskega jezika pravilno
govoriti in pisati naučiti zamogel.

2

18

Šole po deželi  so bile vse nemške. Otroci so se z
nerašino grozovitim mučili, pa malo nemških besed, ki so
si jih v glavo vbili, so v kratkih letih zopet pozabili;
tako da, akoravno so otroci po 6 let v Šolo hodili, veu-
der ko so odrastili, niso znali ne nemško ne slovensko
ne pisati ne brati: nemško ne, ker so pozabili, slovensko
ne, ker se niso nikdar učili. Nihče tedaj ni mogel s
pobožnim branjem si kratek čas delati in serce žlahtniti,
nihče s podučljivim branjem si um bistriti in se kaj ko¬
ristnega za Časno srečo učiti. Tako daleč so prišli ubogi
Slovenci, da že naj potrebniših molitev več znali niso,
akoravno so dolge leta v ponemčene šole hodili. Ko sem
še za kaplana na deželi služil, sem odrašencmu mladenču
pri velikonočnem izpraševanji veljeval, da naj 10 zapoved
moli. Začne pa hitro omolkne ter se izgovarja, da se
jih je le po nemško v šoli učil. Ko mu rečem, da naj
jih tedaj po nemško moli, zopet začne ali tudi zopet obtiči,
pa se vnovič izgovarja rekoč: „Po nemško sem jih že
pozabil. “

v

Se bolj kakor v šolah na deželi je bila slovenšina
v viših Šolah po mestih  preganjana. Ze v nemških šolah
se je otrokom naravnost prepovedalo, da ne smejo slo¬
vensko, ampak le nemško govoriti; kdor je to postavo
prelomil, je bil kaznovan. Tako so otroci v kratkem še
to betvice slovenšine pozabili, kar jih je mati doma naučila,
so se začeli svojega jezika sramovati, in svojo narodnost
zatajevati. In ker v vseh viših šolah ni bilo nikdar ne
slovenske besede v šoli slišati, ne slovenske cevke pisati
ali brati, se je zgodilo, da so se izšolali duhovniki in
uradniki, kterih poklic je bil Slovencem služiti, kteri pa
niso ali celo nič ali le silno malo od slovenskega razu-

19

meli. Ubogi Slovenec je bil tedaj zapušena sirota, ali
je stopil v uradnijo (kanclijo), kjer so ga uradniki le na
polj razumeli, v tem ko on njih nemških pisem celo umeti
zamogel ni, ali če je stopil v šolo ali cerkvo, ker so tudi
duhovni in šolski učitelji le težavno in tedaj neradi slo¬
vensko z njim govorili. — Zares neprecenljiva je tedaj
zasluga tistega moža, kteri je pervi te nevredni in ža¬
lostni stan našega ljudstva spoznal, pervi zapušenih Slo-
zencev se usmilil, pervi zato poskerbel, da bi vsaj du¬
hovni in šolski učitelji v slovenšini dobro izurjeni z vese¬
ljem in pridom svoj poklic dopolnovati zamogli, kteri je
pervi začel za Slovence lepe knjige pisati, pervi se v
vojsko z vsemi našimi nasprotniki podal in v prid Slo¬
vencev vse žertvoval: denar, počitek, dobro ime in vse
karkoli je Človeku ljubo in drago. In te mož za Šta¬
jerske Slovence so bili pokojni škof Anton Martin in
kakor špiritual v Celovci so pričeli izverstno svojo na¬
rodno delavnost.

Pred vsim so si prizadevali bogoslovcem žlahno mla¬
diko rodoljubja prav globoko v serce vcepiti in jih v
slovenšini dobro podučiti, da bi zamogli kakor pridgarji
besedo božjo v lepi slovenšini z dostojno besedo oznano-
vati; zakaj dobro so vedili, da bo le tisti pridigar svojim
poslušavcem do serca segel in serce presunil, kteri ima
njih jezik v popolni oblasti in je sam ves vdomačen v
njih mišljenji in čutenji; dobro so tudi spoznali, da tirja
svetost in visokost besede božje, da se v lepi posodi Či¬
stega jezika vernemu ljudstvu podaja. Zato so nar poprej
slovensko šolo, ktero so kakor bogoslovec vtemelili, zopet
zbudili in prenovili. Vsak tjeden dvakrat so bogoslovcem
slovenski jezik razlagali, jih vadili slovensko čisto govoriti

20

in pisati in jih za slovenske pridige pripravljali. Na koncil
šolskega leta so napravili slovesni izpit, k kteremu so
vse bližnje rodoljube povabili in ga sklenili z veselim
petjem slovenskih pesem.

Drugo kar jim je pri sercu bilo, so bile šole po de¬
želi, kterih žalostni stan smo poprej popisali. Zdaj se ve
da vsak moder človek, Slovenec kakor Nemec, spozna, da
se da vsak narod le na podlagi materinskega jezika omi¬
kati, ali takrat so bili možje le redki, kterim bi bila ta
resnica jasna postala. Eden teh bistroumnih možev so bili
Slomšek, kteri so dobro previdili, da morajo Slovenci
tako dolgo v temi nevednosti ostati, dokler se njih omika
na narodni podlagi ne začne. Ker pa kakor špiritual čez
šole nobene oblasti imeli niso, so hotli vsaj skoz mlade
duhovne po moči jih zboljšati. Izmislili so si v te namen
krasno osnovo nedeljskih slovenskih šol.  Namen teh šol
je bil, zberati v njih vse tiste otroke, kterim šolo ob de¬
lavnikih obiskovati, okolišine ne dopuste, pa tudi odra-
šene, kteri v mladosti prilike imeli niso, šolo obiskovati.
V teh šolah tedaj naj bi se slovenski jezik v podlago
vsega učenja postavil, da bi se zamoglo v kratkem Času
veliko doseči. Prosili so tedaj bogoslovce, da naj ob
nedeljah zberajo take otroke v nedeljski šoli, in jih iz
ljubezni do Boga in brez vsega posvetnega plačila učijo
brati, pisati in številih in kar je še kmečkemu človeku
vedeti treba; niso jih pa kar prosili, ampak jim djansko
v slovenski šoli kazali, kako se naj pri tem učenji obna¬
šajo. Prepričani so bili, da bo po tej poti mo.drejši učba
tudi v šolo ob delavnikih pot si našla, kar se j c tudi
zgodilo; zakaj marsiktere nadepolne slovenske cvetlice so
se že tudi v vsakdenski šoli prikazale, preden je še v

21

poznejših letih šolska osnova spreminjena bila. Da bi
bilo pa učenje za otroke toliko mičniši, so vadili tudi
bogoslovce v petji nedolžnih otroških in kratkočasnih
pesmic; za vodilo so jim služile „Ahacelnove pesmi.“ In
tako so bili zopet Slomšek tisti mož, kteri so nauk v
petji v šole na deželi vpeljali. Zlasti po Njih učencih in
po nedeljskih šolah so bile „Ahacelnove pesmi“ med Slo¬
venci na Štajerskem in Koroškem razširjene, mnoge po-
prejšnih nedostojnih, ali v jeziku popačenih ali sramež¬
ljivost žaljivih pesem je bilo s tem srečno spodrinjenih,
in boljši in čistejši kus je bil ljudstvu vceplen. Zares
Slomšeka nova zasluga silno velika! Oj da bi hotli le
tudi vsi slovenski pesniki sedanjih in prihodnjih časov
skerbno Čuti, da bi se nekdanja ljulika pohušljivih pesem
po očišenih slovenskih livadah zopet ne zasijala.

Njih tretja skerb je bila, dati slovenskemu ljudstvu
dostojnih knjig, pobožnih, podučljivih pa tudi kratkočasnih.
Kaj bi namreč pomagalo, mladost brati učiti, ako bi po
dokončani šoli brati kaj ne imala ? Mične in podučljive
povestice, ktere so bogoslovci za slovensko Šolo prestav¬
ljati morali, so tedaj natisniti dali. Pet takih zberk je na
svet prišlo, s pristavkom; „Spisali mladi duhovni.“ Med
njimi sluje zlasti dvojno izverstno delo: „Keršansko de-

v

viŠtvo“ že sedemkrat in „Zivljenja srečen pot,“ že trikrat
natisnjeno. Kakor špiritual so tudi na svetlo dali tako
imenovane „Ahacelnove pesmi,“ med kterimi se znajde
tudi veliko njih lastnih pesmi. Naj imenitniši delo te
dobe pa je „Evangeljska hrana,“ ktera obsega pridige
za vse nedelje in praznike celega leta, in ktera knjiga,
že tudi dvakrat natisnjena, je naj poprej slavo Slomše-
kovega imena po vsem Slovenskem raznesla. V njej

22

se znajdejo zlasti pridige, ktere so kakor kaplan govorili,
in razvidimo iz te knjige, kako skerbno so se na svoj
pridgarski poklic pripravjlali. Zares čudežno spremembo
v slovenskem slovstvu je pero Slomšekovo v tej dobi na¬
pravilo ! Sami so pravili: Ko so pervo knjižico — bile so
„molitevske bukvice" v natis dati botli, še založnika najti
mogli niso. „Slovenskih knjig nihče ne kupuje," tako se
jim je odgovorilo. Na lastne stroške so jo morali natis¬
niti dati. Ali prodaja te knjižice je šla tako izverstno,
da ko nov rokopis prinesejo, ga založnik že z veseljem
prevzame in zanaprej so se knjigoteržci le kar pipali za
njih dela.

Njih Četerto imenitno narodno delo je bila slovenska
Šola za zvunajne poslušavce. Takrat se je namreč v
Celovcu veliko mladih uradnikov shajalo, delat tamkaj
poslednje izpite za sodniške službe, kteri vsi so morali
se ve da, vsaj koliko toliko slovenskega jezika znati. Ker
je dobro serce Slomšekovo že tudi po mestu slovelo, jih
je viši sodna vradnija prosila, da bi liotli tudi za uradnike
posebno slovensko šolo osnovati, in vlada jim je dala
dovoljenje, veljavne spričbe za slovenšino dajati. Kaj
radi so si Slomšek tudi to novo butaro naložili in v djanji
pokazali, da prav deržavljan je tisti, kteri z zatajevanjem
samega sebe vse svoje moči v prid domovine daruje.

Prav katolšk duhoven ne pozna počitka in ga tudi
poznati ne sme. lzgled takega duhovna nam dajejo špiri-
tual Slomšek. Ako so celo leto delali, bi menil kdo,
da so vsaj o šolskih praznikih si počili. Vender temu ni
tako. So položili na koncu šolskega leta pero iz roke,
so vzeli romarsko palico v roko, in se podali večidel peš
v ptuje kraje in dežele. Ima sicer gospoda sploh na-

23

vado, da rada potuje v razne kraje, večidel le zato, da se
kratkočasi. Vender dmgač so potovali špi ritual Slomšek.
Ni jih peljala v ptuje kraje prazna radovednost, ampak
visoki in imenitni namen, da bi obiskali razne duliovšnice,
kloštre in cerkve, da bi se pogovorili z raznimi pred¬
postavljenimi cerkvenih zavodov in posneli za sebe lepih
naukov; — da bi razne slovanske plemena, njih jezik in
Šege, njih dobre in slabe lastnosti bolj spoznali, in kar so
se na potovanjih naučili, v svojih knjigah v prid Sloven¬
cev obernili. Svoje potovanja so veselej lepo popisali in
iz njih raz vidimo, da so obhodili te leta vso Koroško,
Štajersko in Krajnsko in Goriško, — pa tudi veliki del
Solnograškega, Austrianskega in Hervaškega. Poslušajte
dragi Slovenci vsaj poslednje besede, s kterimi popis enega
teh potovanj sklenejo:

3. „Povsod na sveti, ki ga solnee rodovitno obseva,
živijo ljudje srečno in zadovoljno s tem, kar imajo, dokler
kaj boljšega ne poznajo. Srečen tedaj le tisti je, kteri
malo potreb ima, in od mladih nog v zatajevanji se vadil
je. — Imeniten nauk za vse rednike.“

2. „Bolj rodovitna ko je zemlja, bolj leni so njeni
prebivavci. Ni dobro za človeka, ako si zamore z malim
trudom veliko pridobiti. Nema ne Čednost ne obertnija
v prerodovitnih krajih svojega mesta, ako ji ga cerkva
in deržava ne postavi in ne ohrani. “

3. „Kakoršni so predpostavljeni, taki so podložni; in
učitelj se spozna po svojem učenci. Vse je na tem ležeče:
izrediti pridne duhovne, pa tudi sam priden biti. — Naj
boljši je še redno v tisti deželi, v tisti hiši prebivati, kjer
je vera gospodinja.  In preklet naj bo sedajni nauk, ki
terdf: Deržava, ne potrebuje vere. u

24

4. „Povsod zaraore človek doma biti, — prav veliko
je na navadi ležeče; je pa kdo vajen ljudstva, ali dežele,
ali kraja, naj bo tam zadovoljen, zakaj če tudi povsod
dobro, vender doma naj boljše. Ljubo doma, kdor ga
ima. “

VI.

Potem ke so že 9 let težko butaro špiritualove
službe tako krepko nosili in sme se reči, prenovili obličje
Celovškega semeniša in v mnogem obziru tudi obličje
škofije, so želeli to breme na mlajše rame preložiti, sami
pa zopet nazaj v dušno pastirstvo stopiti. Po časti in
bogastvu nikdar hrepeneči, kakor je bilo v grobnem na¬
govoru resnično rečeno, so prosili za Vuzeniško nadfaro
gorato in težavno in le s pičlimi dohodki prevideno. Pre¬
jeli so jo leta 1838 in bili so ob enem tudi za dekana
in nadzornika ljudskih šol postavljeni.

Tako so sicer po telesu od semeniša slovo vzeli, ali
Njih serce še dolgo ljubljenih učencev pozabiti ni moglo
in jih tudi ni hotlo. Njim v spomin in da bi bila včz
ljubezni med učiteljem in učenci vekovita, so začeli brez
odloga spisovati novo knjigo, v kteri so vse nagovore,
ki jih zamore duhovnik pri raznih cerkvenih opravilih
vpotrebovati, v lepi venec povili in jo 1. 1840 na svitlo
dali pod naslovom: „Mnemosynon slavicum“ to se pravi
„Spomin slovenski svojim nekdajnim poslušavcem iu pre¬
dragim prijateljem."

Kakor šolski nadzornik so še le pravo priložnost
imeli, objokanja vredni stan šol na deželi spoznati. Vsi
goreči za omiko svojih dragih Slovencev osnujejo tedaj

25

knjigo, naj poprej sicer za nedeljske sole namenjeno, pa
tudi za vsakdenske Sole skoz in skoz rabljivo, ktera je
pod imenom „Biaže in. Nežica“ vsim Slovencem dobro
znana. Ta knjiga je gotovo krona vsili njihovih del, v
njej se skažejo pravi mojster v šolskem poduku in
čez vse bistroumni rednik mladeži, in ni se čuditi,
da je ta knjiga v kratkem tudi čes slovenske meje slo¬
veti začela, celo Rusom se prikupila in že v tretje na¬
tisnjena se zopet razprodala.

Kakor dekan so bili bolj prijatelj kakor predpostav¬
ljen podložnih duhovnov, za ktere so vselej dober svet
in tolažbo imeli. Zato so tudi jih duhovni kaj radi in
pogosto obiskovali. Radi so jih povabili, poprej z njimi
„duhovne ure“ moliti, potem še le potrebne opravila
opraviti in se nedolžno razveseliti. Ako so bili dobri
prijatelji, so se tudi radi vsedli k svojemu glasoviru, in
z njimi kako veselo pesem zapeli, kar so še celo kakor
Škof perve leta večkrat storili.

Kakor farmešter so bili v resnici dušen pastir po
zgledu Kristusovem. Za vsakega in vsako uro dneva
doma so bili vedno enako ljubeznjivi in poterpljivi, naj
so jih farani s še tako sitnimi opravki nadlegovali. No¬
bene duhovne ali telesne potrebe svoje fare niso prezerli,
ni bilo prijaznosti ne tako male ne tako velike, da bi
je ne bili z veseljem skazali ubogemu kakor bogatemu,
in ni mende hišice v Vuzeniški fari tako male in borne,
da bi je ne bili kakor angelj tolažbe večkrat obiskali.
Vsako terplenje svojih ovčič so Čutili tako ali še bolj,
kakor svoje lastno, in njih naj slajši tolažba je bila,
ubogim pomagati, po krivem zatirane krepko zagovarjati,
žalostne tolažiti in terpečiii brisati solze.

26

Prijatelj mladosti so radi obiskovali šolo, se z otroci
po otroško veselili, z njimi peli in jim mične povestice
pravili, pa tudi učiteljem prijazno kazali, kako z otroci
spretno in koristno se obnašati gre.

V'

Se bolj kakor šola jim je pri sercu bila farna cerkva.
Kdo ne ve, koliko snažna in lepo okinčana cerkva serce
razveseljuje in ga v molitvi povzdiguje. Ozaljšali so tedaj
cerkvo, kolikor je bilo pri sirovšini fare naj bolj mogoče,
in kjer se popraviti ni dalo, so vsaj za znašnost sker-
beli. Ni jih lahko kaj tako vžalilo, kakor če so nesnago
in vnemarnost v cerkvi zapazili. Pred vsim pa je Vuze¬
niška cerkva pogrešala dostojnega zvonjenja. Tudi tega,
ako ravno z mnogimi težavami, so ji preskerbeli in leta
1839 nove tri zvonove posvetiti dali.

Bolj pa še kakor kinč cerkveni povzdiguje pobožnost
lepo vredjena služba božja. Zato so povzdignili cerkveno
petje, vpeljali več pobožnih bratovšin in so bili nevtrudeni
v spovednici. Več kakor so imeli dela v spovednici, bolj
so bili veseli. Da bi zamogli vsem lepo postreči, so po¬
seben red vpeljali, po kterem so oni in njih kaplani ob
nedeljah-in praznikih v spovednico hodili. So že zavolj
lepe prilike, dobro spoved opraviti, ne kar domači ampak
tudi ptuji kaj radi v Vuzenico hodili, so vendar nadfar-
mešter Slomšek še bolj kakor pridigar dalječ okrog slo¬
veli in veliko veliko ptujcev v cerkvo privabili. Akoravno
pridgarstva tako privajeni, kakor malo kdo, so se vendar
vestno na vsako pridigo pripravljali, in jo ali celo spisali
ali si vsaj osnovo napravili. In tako se je zgodilo, da
so v tej svoji službi sopet dvojno delo doveršili. Pervo
je: „apostoljska hrana"  ki obsega pridige čez liste
vseh nedelj in praznikov celega leta, in zastran lepote

27

govora in visokili misel „evangeljsko hrano" še presega,
v tem ko jo po zapopadku doveršuje. Drugo delo pa so
„osnove“ za pridige celega leta, ktere so v Drobtinicah
od 1. 1850 do 1. 1856 priobčili. — Iz njih listov zvemo,
ki so jih raznim prijateljom pisali, kako pridno in skerbno
so svojo službo opravljali. Tako postavim v nekem pismu
pišejo: „Tudi Podravci, če tudi počasni, merzli in težavni,
me ne pustijo brez veselja. Na praznik sladkega imena
Jezusovega nisva oba vsih spovedencev odpraviti mogla;
tudi skoz osmino je bilo vsak den več ur dela v spo¬
vednici. Igranje je v moji fari celo nehalo; tudi veči
del polmjšljivih zgledov je odstranjen. Veliko sim že
posnažil, in hvaležni so mi, kteri so me ubogali; pa
mnogo še moram tudi preterpeti, dokler božja šiba tistih
ne poniža, kteri se moji oblasti ošabno ustavljajo. Ako
bi vsi mešniki o pravem času govorili, resnobo in stano¬
vitnost kazali, pohujšanja bi bilo le malo. In ako bi
vsi dušni pastirje enako ravnali, nauke svoje z lastnim
zgledom poterjevali, opomine svoje pa z molitvo zalivali,
kako lahko bi se dal svet spreoberniti!“

Svojim kaplanom so bili bolj oče, kakor predpo¬
stavljen ; so jih pa tudi vsi kaplani kakor očeta ljubili in
jih še zdaj pozabiti ne morejo. Nar rajši so bili med
njimi ; kakor oče so se z njimi pogovarjali, kakor prija¬
telj se z njimi radovali in razveseljevali, kakor duhovni
brat z njimi sv. bukve brali in duhovne ure molili, kakor
starejši jih v vsem potrebnem za duhovsko pastirstvo
podučevali. Vse cerkvene opravila, ne kar lehke in ve¬
sele, ampak tudi britke in težavne so po vesti z njimi
delili, celo v visoke planine na spoved hodili, kadar je
versta na njih prišla; ni jih nazaj deržala ne temna
noč, ne mraz ne vročina, ne hudo vreme, ne slabe steze.

28

Z vsim potrebnim so zares po očetovsko kaplane presker-
beli, družina je imela povelje, z vso priljudnostjo jim v
vsem postreči; imeli so posebnega možkega strežeja, kteri
je njim in kaplanom v izbi strežbo opravljal. Zato so
tudi zlasti njih nekdanji kaplani za njimi po njih smerti
toliko žalovali; eden zmed njih nam piše: „Po smerti

rajnega kneza in škofa, mojega preljubega očeta, nemarn
nobenega veselja več v svojem sercu. Dnevi, ki sem jih
v Vuzenici preživel, so naj lepši mojega življenja. Red,
ki so nam ga za cerkev in dom predpisali, so naj ojstrejši
sami deržali. Tako so razun keršanskega nauka tudi
zjutranje opravilo sami imeli. Kar je bilo zastonj , so
oni, kar je bilo plačanega, smo mi opravljali. Tako po¬
stavim so imeli v adventu oni neplačane zorne meše
(svitance), mi pa plačane Černe meše. Ko sem po zimi
na poti k bolenikom dvakrat zbolel, so oni namesto mene
hodili, tako da je moj tovarš enkrat šel, oni pa dvakrat.
Pri ponočnih potih k bolnikom so nam dali svojega konja
za jahati, pa tudi včasi za cele tjedne za voziti se, ka¬
dar so domače opravila dopustile. Karkoli smo želeli,—
če je bilo tudi v hišnem redu zapisano: „Za permerjeno
plačilo", se nam je zastonj dalo. Vso postrežbo nam je
njih strežej opravljal. Vsak tjeden smo šli enkrat ali
dvakrat v Trebonje (sosedna fara) na obiskovanje. Pri
vseh drugih kratkočasnih potih sva se s tovaršem verstila,
tako da so enkrat enega, drugokrat drugega seboj vzeli,
tako da ni mogel zavid med nama vstati. Še le pozneje
sem spoznal, kako dobrega očeta sem imel, zato moja
večna zahvala, zato moja nepopisljiva bolečina po njih
smerti. Jaz zamorem le reči: da rajnih škofa nikdar
pozabil ne bom, in da bo moja zahvala noter do groba
vedno enaka ostala."

29

V hiši so bili previden, ljubeznjiv, po potrebi tudi
ojster hišni oče svoje družine. Njih oči so vse spremljale
in nihče se jim ni mogel odtegniti. Za vsak pogrešek
zoper spodobno keršansko obnašanje so družinčeta Iju-
beznjivo, vender pa tudi resno posvarili, in če po dva ali
trikrat ponovljenim svarjenji ni bilo poboljšanja, je moral
služebnik hišo zapustiti. Tudi družini je bil natanjčen
hišen red predpisan, kteri jim je kazal, kakošne pobožne
vaje se imajo vsak den, vsak tjeden, vsak mesec oprav¬
ljati. Vsak mesec so sc morali sv. zakramenti prejeti,
— vsako nedeljo keršanski nauk poslušati, — vsak den
večerna molitva z izpraševanjem vesti od vse družine
skupno opraviti. Večerno molitvo so nadfarmešter, kakor
hišni oče, družini navadno sami molili. V adventu in v
postu so tudi sv. roženkranc vsak den, — druge letne
Čase pa le ob nedeljah in praznikih z njo molili. Take
svete dni so še več kakor eno celo uro pri družini se mu¬
dili in ji ali iz kakih pobožnih bukev kaj brali, ali ji
kake sv. resnice razlagali. Kako jih je ravno zavolj tega
keršanskega hišnega reda družina ljubila, se pa zlasti iz
tega vidi, da ko so škof postali, so naj pobozniši mla-
denči in dekleta iz tistih krajev jim tako dolgo nadlego
delali, da si jih morali v službo vzeti, kakor tudi potem,
ko so se v Marburg preselili, ni bilo joka in prošinj ne
konca ne kraja, da bi jih smela družina tudi tjekej spre¬
miti. — Oj da bi hotli vsi hišni gospodarji in vse hišne
gospodinje nadfarmeštra Slomšeka v njih sveti gorečnosti
za zveličanje podložnih posnemati in enaki red v svojih
hišah vpeljati; pač bi imeli manj spridene, pa več po¬
štene družine, ktera bi tudi gospodarju toliko zvestejši
služila, kolikor pobožniši Bogu služi; božji blagoslov bi
bil nad takimi hišami, in pač lahko bi enkrat gospodarji

30

in gospodinje od svojih podložnih odgovor dajali! Za¬
kaj zapisano je: „Bodite pokorni svojini sprednikom

in bodite jim podložni; zakaj oni čujejo kakor taki, kteri
bodo za vaše duše odgovor dajali, da z veseljem to
delajo in ne zdihovaje“. — „Ako pa kdo za svoje, zlasti
za domače nčma skerbi, je vero zatajil in je hujši od
nevernika. “ (Hebr. 13, 17.— 1 Tim. 5, 8.)

VII.

FarmeSter toliko goreč za blagor duš, — dekan tako
znajden v vseh duhovskih opravilih in pisavah, — šolsk
ogleda v vseh šolskih znanostih, kakor le malokdo , zve¬
den in izurjen so bili nadfarmešter Anton Slomšek pač
zares vredni, v viši službo postavljeni biti, v kteri bi za-
mogli vsi škotii s svojo učenostjo in gorečnostjo koristiti,
in tako se je tudi zgodilo. Mesca Maja 1. 1844 je bila
služba višega šolskega ogleda cele škofije in kolarja
stolne cerkve izpraznjena, in oni povabljeni, to službo
nastopiti. Zares če kdo v škofii, so bili gotovo oni za
to službo sposobni; in vendar so se v svoji ponižnosti za
nezmožnega in take časti novrednega obrajtali. Nekemu
prijatelju so pisali: „Vabijo me za korarja v šent-Andrej ;
pa le težko in silno težko se k temu razsklenem. Vender
kakor Bog hoče, — da bi zamogel le njegovo sveto
voljo prav spoznati, da moj poklic od Boga pride in k
Bogu pelje." Ko so se volji svojih predpostavljenih vdali,
so brez odloga delo nove službe prevzeli, akoravno so še
do mesca Avgusta v Vuzenici ostali, kterega mesca so
bili za korarja pri stolni cerkvi vmesteni.

31

Z vso močjo svojega za omiko mladosti toliko go¬
rečega serca so se poprijeli novega težavnega poklica, in
akoravno jim je previdnost božja le malo časa za to
službo odločila, so vender tudi v tem kratkem času za
šole silno veliko storili.

Po versti so spisali veliko lepili podučenj za učitelje,
kako se jim pri raznih predmetih obnašati grč; silno so si
prizadevali, slabe šole vrediti in povzdigniti, in nove vpe¬
ljati; spisali so dve molitevski knjigi za otroke: „Angelj
molitve" in „Sveto opravilo za šolarje",  kteri
obe ste se otrokom močno prikupile in bile že večkrat
natisnjeni. Zlasti pa so milo prosili gospode dekane, da
naj sc nobenega truda ne ustrašijo, stan naših šol zbolj¬
šati. Tako postavim pišejo nekemu prijatelju, ki je ravno
dekan postal: „Bog daj, da bi ljubo solnce milosti božje
sijalo in rodilo žlahten sad v velikem vinogradu Gospo¬
dovem tvoje široke dekanije. Imaš voljo, imaš moč, rast
bo mili Bože dajal. Prizadevaj si in skerbi, da iz šol
svoje dekanije tisto bresmiselno učbo (mehanizem) iztre¬
biš , ktera kakor rja vse dobro razjeda, in dela, da so
naše šole le v kvar. Vdahni svojim šolam duha in živ¬
ljenje. Obiši nenadoma zdaj to zdaj uno šolo. Ukaži
izpraševati, izprašuj sam in ne hodi memo nobene šole,
da bi je ne obiskal."

Znano je, da otrokom težavnih šolskih naukov no¬
bena stvar tako ne polajša, kakor milo petje, ki ga
otroci zlasti ljubijo. Zato so sklenili, lepo zberko šol¬
skih pesem napraviti, in so učitelje prosili, zberati po vsi
škofii pripravnih pesem. To delo so še le kakor škof
(1. 1853) doveršili, in dobro znana je ta zberka vsim prid¬
nim šolarjem pod naslovom; „Sola vesela lepega petja za
pridne šolarje."

32

Še bolj kakor zberka šolskih pesem pa je bila uči¬
teljem na deželi, kteri so ob enem tudi eerkveni orga¬
nisti, potrebna zberka cerkvenih pesem. Vsi namreč do¬
bro vemo in občutimo, kako veselo in pobožno se da v
cerkvi moliti, ako vsa cerkva z organistom vred krepko,
veselo in soglasno poje; zdi se človeku, da je v nebesih.
Nasprot pa tudi vsi občutimo, kako žalostno, otožno in
mertvo je vse po cerkvi, kjer je splošno petje omolknilo
in le sam organist na koru orgija in poje; ne more se
skoraj človek nevoljc zderžati. Splošno petje po vsi škofii
vpeljati in vpeljano ohraniti pa zamore le zberka cerkve¬
nih pesem. Zato so ukazali šolskim učiteljem, da naj jim
pošlejo vse v njih krajih navadne cerkvene pesmi in na¬
peve. Ali tudi to težavno delo so še le kakor škof de-
lomo dognali. Se predposlednje leto svojega življenja so
popravljali in vredvali pesmi za „pri žegnu“, kakor so
se v Drobtinicah 1. 1861 brale. Mesne pesmi pa bojo
po njih volji od nekega umetnega učitelja vredjene, ako
Bog da, v kratkem svet zagledale.

Tako vneti so bili za šolski poklic, da ko je enkrat
katehet v šent-Andreji obolel, so sami celo polovico leta
v vsili razredih službo kateheta opravljali, in še ne mo¬
rejo tačasni učenci dopovedati, kako so se vselej korarja
Slomšeka v šolo veselili in kako lepo so jih učili, kako
prijazno z njimi ravnali in koliko lepih bukvic med nje
razdelili.

Skerbe za otroke pa odrašenih niso pozabili. Bolj
kakor so se z ljudstvom pečali, bolj jih je pri sercu bo¬
lelo pomanjkanje za ljudsko izobraženje pripravnih knjig,
od kterega smo že govorili. Dobro pa so vedili, da eden
edini človek ne more vsim potrebam zadostiti. Zato so

33

izmislili pač kaj krasno napravo v prid ukaželjnim Slo¬
vencem. 1 lotii so namreč „družtvo za izdavanje dobrih slo¬
venskih bukev“ osnovati. Ali kdo bi si mislil! V tem ko so
Nemci že zdavnej enako družtvo imeli, je bila Slovencem
prošnja za enako dobroto odrečena, in sicer odrečena
možu, kterega edino ime je poroštva dovolj bilo, da bo
družtvo v čistem keršanskem dnliu postopalo. Se ve da
jih je mogla taka odločba močno pri sercu boleti; vender
tiho in ponižno so to žalenje prenesli in nikdar nismo
slišali le ene pritožbe iz njih ust. Le v dveh listih do
dveh posebno dobrih prijateljev smo našli male opombice,
ki jasno kažejo njih bogoljubni namen. Enemu prijatelju
pišejo: „Da je naša prošnja za družtvo k izdavanju do¬
brih knjig overžena, in sicer brez da se je vzrok pove¬
dal : zakaj? bote že vedili. Meni je skoz to težko breme
odvzeto, pa tudi dobri stvari dno izbito. Posamesni pre¬
ženemo svoje moči in onemoremo. To vidijo sovražne
moči in ustavljajo vse dobro z domišlijami vsake baže.
Vender me to nikakor ne bo zaderževalo, delati v viši
Čast božjo in v blagor tistega ljudstva, med kterega me
je previdnost postavila. Naše vodilo bodi: Malo govoriti,
— veliko delati, — vse terpeti.“

Kar so v tem listu pisali, so tudi v djanji storili.
Niso se dali skoz to odločbo ne ustrašiti, ne na nasto-
plenem polji ustaviti, temoč kakor prav keršansk rodoljub,
ki ne iše ne hvale ne dobička na tem svetu, so še bolj na¬
peli svoje moči ljubemu slovenskemu narodu v prid. Ko-
rnej jim je bilo družtvo odrečeno, so si izmislili drugo
krasno osnovo slovenskega letnika  namreč, to je knjige,
ki bi vsako leto enkrat izhajala, in v ktero bi slo¬
venski pisatelji svoje izdeljke shranjevati zamogli. Tako

v O 1  ’

34

so hotli dragim Slovencem, ker jim ni bilo dovoljeno,
jim celih kosov podajati, vsaj z malimi Drobtinicami po¬
streči in so ravno zato te letnilc „Drobtinice“ imenovali,
ktere so zadosti slavno znane vsakemu omikanemu Slo¬
vencu. Izhajajo redoma od 1. 1846, in akoravno so ka¬
kor Škof vredništvo v druge roke izročili, so vender no¬
ter do smerti njih duša in poglavitni pisatelj ostali. Naj
več in naj izverstniših sostavkov je iz njih peresa; po¬
sebno pa so se mojster skazali, kar zadeva duhovsko pa¬
stirstvo, življenjopise pokojnih rodoljubov in šolo.

Zares bi bilo misliti, da je tolika delavnost za slo¬
vensko šolstvo in slovstvo vse njih moči vpotrebovala.
In vender ni bilo tako. Gorečnost za dušno pastirstvo
so tudi v to novo službo seboj prinesli in ohranili, ter
vsako prosto uro porabili, da so na duši pomagali, komur
so mogli. Radi so spovedovali, radi bolnike obiskovali,
radi na podružnicah keršanske nauke imeli, in ni jim mogel
kdo večega veselja storiti, kakor Če jih je prosil, besedo
božjo oznanovati. Velikokrat so torej v šent-Andreji pri-
digovali, in v kratkem ljubljenec vseh postali; tudi je
bilo ravno pri neki pridigi, da so viši škof Solnograški,
ki so ravno v Šent-Andreji bili, korarja Slomšeka bolj
spoznali in ceniti začeli.

VITI.

Slomšek opat v Celji.

Kdo bi se tedaj čudil, da so Slomšek pri tako izverst-
nem obnašanji posebni ljubljenec svojega škofa bili, kteri
sojih čez vse radi na svoji strani imeli. Pa mož po volji
božji, kakor so škof Franc Kutnar bili, niso gledali na

nagnjenje svojega serca, ampak na potrebe škofije. Zato
so rajši svojemu sercu silo storili in korarja Slomšeka
nagovarjali, tla bi Celjsko opatijo prevzeli, ki je ravno
takrat izpraznjena bila, da ker so sami hudo bolehali,
bi Slomšek v sredi škofije bili njim v podporo njih desno
oko in desna roka. Volja višega pastirja jim je bila
volja božja, in tako so se mesca Aprila 1846 v Celje
preselili, potem ko so, kakor nekemu prijatelju pišejo,
s solznimi očmi mirno Lavantinsko dolino zapustili. Pa
ponižni, kakor so vselej bili, so se hotli vsakemu čast¬
nemu sprejetju zogniti, so na bližni Vitanjski fari preno¬
čili in zgodaj na jutro , da nihče ni vedel, v mesto se
pripeljali. Njih perva pot je bila v cerkvo, kjer so sv.
mešo brali in potem z roženkrancem v roki se pri pro-
eesii prikazali — bil je namreč ravno god sv. Marka,
in tako je bila njih perva uradna hoja skoz mesto spo¬
korna procesija.

V omenjenem prijateljskem listu pravijo: „SreČno
sem prišel v Celje, kjer bo, ako Bog tako hoče, tudi
nekdaj moj grob.“ K sklepu še vprašajo : „Kdaj bomo
novega škofa zvedili ?“ Tako tedaj po novem škofu pra-
šajo, ker si v svoji ponižnosti še misliti ne morejo, da je
Bog že Samuelu ukazal, ravno njih, ki so se za naj
bolj nevrednega obrajtali, v višega pastirja svojega ljud¬
stva pomaziliti. Grede v mesto, njim priljubleno od
mladih nog, nastopivši službo tako častito vender ne mi¬
slijo ne na Čast ne na dobrote tega sveta, ampak oni
mislijo na smert, ter menijo, da so že na poslednjo po
stajo svojega življenja dospeli, — da tukaj bojo enkrat
v grobu počivali. Vender človek obrača, Bog pa oberne!
Za Slomšeka v Cel ji obstanka ni bilo, v viši službo jih

3 *

36

je Bog poklical! Mož, na daleko glasovit zavolj svoje
učenosti in pobožnosti, in v raznih (Inkovskih službah
zi takoverstno izurjen in skušen, — mož, kteri je v svo¬
jem velikodušnem sercu nosil ves slovenski narod, kterega
ime so pa tudi vsi Slovenci kakor drago svetinjo v svo¬
jem sercu nosili, je bil vreden, povzdignjen in postavljen
biti na svečnik škofije, ter postati Slovencem luč, vodi-

v

telj in hramba. In tako se je tudi zgodilo. Ze konca
mesca Maja ravno tistega leta so bili od Solnograškega
nadškofa Friderika kneza Svarcenberg po posebni pra¬
vici te nadškofovske stolice, škof Lavantinski izvoljeni ,
da bi postali umerlega Kutnarja vreden naslednik, kte-
remu so še pred svojim odhodom iz šent-Andreja mert-
vaško besedo pri pogrebu govorili.

IX.

Slomšek izvoljen knez in Škof Lavantiski.

Ce kedaj, se je pri tej izvolitvi dopolnil stari resni¬
čni prigovor: „Grlas ljudstva je glas božji.“ Komej so
namreč škof Kutnar oči zatisnili, so duhovni in verniki
ne kar po domači, ampak tudi po sosednih slovenskih
škofijah od začetka bolj tiho , pa dalje bolj glasno svojo
željo izreko vati začeli, da je Slomšek tisti mož, kterega
je prividnost božja za Lavantinskega škofa odločila. Ko
so se neki farmešter naše škofije ravno tečas po Kranj¬
skem vozili, jih vpraša neki duhoven: „Ali že imate
škofa?“ „Ne“, je bil odgovor. Na to odgovori šaljivo:
„Ako ima v Solnogradu sv. Duh kaj govoriti , vsaj ne
more nihče drugi biti, kakor Slomšek.“ In zares; kakor
dalječ sega slovenska beseda, tako dalječ in še dalje se

37

je razlegalo veselje in rado vanj e nad no ico,  da so An¬
ton Slomšek, ljubljenec Slovencev, izvoljen škof Lavan¬
tinski. Celjsko mesto pa tako častitega sprevoda še ni
vidilo , kakor tisti den, ko so opat Slomšek slovo jemali.
Od izbinih vrat noter do kolodvora je stala praznično
oblečena in na dve strani dvojnoverstno razstavljena proce¬
sija, ljudstva brez Število je napolnjevalo vse prostore in
veliko dohovnov in vsi cesarski in mestni uradniki so bili
njih častito spremstvo. Pa tudi tukaj se je pokazalo njih
bogoljubno serce. Komaj stopijo iz opatije in se farni
cerkvi približajo, ko verste ljudstva prederejo, brez da
bi besedico pregovorili, in vsi v solze vtopleni v cerkvo
hitijo. Globoko ginjeno gleda ljudstvo za njimi, duhovn
pa jih spremljajo. Ko so si presunjeno serce pred sv
resnim Telesom polajšali in v molitvi pokrepčali, so na¬
daljevali Bogu vdani svojo pot. Oj morebit je že v tistej
uri njih razsvitljena duša v prihodnost gledala in britko
čutila, da bo kakor za Gospoda in Zveličarja našega tudi
za nje slavna procesija cvetne nedelje s križevo potjo
enkrat končala! Vsaj so se komej postali škof tako gan¬
ljivo neki stari pobožni gospej v Celovcu, kteri so več
pobožnih pisem pisali, v molitvo priporočili, od svoje
volitve rekoč: „Od slovesa ste že gotovo slišali, kteri mi
tako nenadno novo čast pa tudi novo breme prinese."

Dvanajst duhovnov, nekaj njih posebnih prijateljev,
nekaj njih nekdajnih součeneev si je izprosilo čast , jih
spremljati noter do Solnograda, da bi vesele priče bili
blagoslovljenja in povzdignjenja svojega prijatelja, učitelja
in prihodnjega škofa.

Na nekem prijaznem griču biizo Solnograda stoji
benediktinski samostan s cerkvijo Matere božje, ki ga

38

Nemci ,,Maria Plain“ imenujejo. V Solnograd pridši, so
se brez odloga v te samostan podali, da bi se skoz du-
hovske vaje na škofovo posvečenje pripravljali. Od teli
srečnih dni rečejo v neki pridigi: „Bili so pervi dnevi
mesca Julija 1846, ko sem se v benediktinskem samo¬
stanu Maria Plain na posvečenje pripravljal. — Pregledoval
sem versto podob sv. redovnikov, sinov sv. Benedikta, kakor,
sv. Ruperta, Bonifaca in Kiliana. Občudoval sem ime¬
nitne dela teli sv. redovnikov in pregledoval z prijaznega
griča blagoslov, ki ga je te red čez Solnograd in nja
okolico razširil. Takrat sem sklenil, pokrepčan in zbujen
po premišljevanji apostoljskih del teli svetnikov, se tudi
sam sebe kakor škof čisto in celo apostoljskemu poklicu
darovati, zanj živeti in umreti.“

Skoz molitvo in sv. premišljevanje tako poterjeni, so
bili 5. Julia škof posvečeni. Nazaj grede so v Celovški
duhovšnici nekterim bogoslovcem niži sv. rede podelili,
vsi pa smo jim bili predpostavljeni, da bi jim skoz poljub-
ljenje perstana svojo vdanost na znanje dali. Njih obličje
tako milo in vender tako resno in častito, njih besede
tako polne apostoljske moči in sv. Duha so nas silno
globoko ganile in ako bi jih ne bili že poprej ljubili, v
tisti uri bi si bili nas vseh serca pridobili.

V 46. letu svoje starosti so tedaj s krepko ro¬
ko in pri prav terdnem zdravji za škofijsko veslo pri¬
jeli in vsi smo se nadjali, da se bo škofija prav veliko
srečnih let njih višega pastirstva veselila. Ročno pri na¬
stopu so spisali dva pastirska lista: latinskega  za duhov-
stvo, slovenskega  pa za ljudstvo. V latinskem so duhovnom
na znanje dali, da jim bodo geslo njih škofovske službe
besede sv. Ignacija: „ Vse v veči čast božjo in duš zve-

39

ličavje“,  in jih povabili, da bi jim te besede vresničiti pomagali.
V slovenskem pa so pripodobili škofijo vinski gorici,  vernike
pa vinskim tertam in so povabili zopet vse predpostavljene,
posebno očete in matere, da bi jim pridno pomagali te
vinograd obdelovati, sami pa so slovesno obljubili, da
hočejo zvest vinogradnik biti svoji škofii, in vse, tudi živ¬
ljenje dati za ovčice svoje. Oba lista, zlasti pa slovenski
sta bila s silnim nadušenjem sprejeta, zakaj tako še do
tistih mal nobeni slovenski škof slovensko ni pisal ne
govoril. Kar so v teh listih obljubili so deržali vse svoje
žive dni, in zaupamo, da so na koncu svojega življenja
veselo s sv. Pavlom govoriti zamogli: „Tek sem dokončal,
vero sem ohranil; zato menim, da mi je krona pravičnostni
pripravljena." V duhu sv. apostolov so hotli biti prav
katolišk škof svoji škofii, in da so to bili, bo kazalo na¬
slednje popisovanje njih škofovskih del, akoravno le ob
kratkem naj poglavitniše dela omeniti zamorejo.

UL.

Škofa Antona Martina zasluge za, Škofijo sploh.

Ako se na škofijo poprek ozremo, moramo spoznati,
da njih naj imenitueji delo za njeni blagor je bila pre-

selitva škofijskega sedeža iz Šent-Andreja na Koroškem v
Marhurg na Štajerskem.

Lavantinska škofija, 1.1228 vtemeljena, je bila od za¬
četka celo mala in obsegala je na dolgost le komaj pol¬
drugi den hoda; nje veči del je bila Lavantinska zgornja
in spodnja dolina na Koroškem. Tečas se ve da je bilo
mestice šent-Andrej v sredi prelepe Lavantinske doline
ležeče zares uaj pripravniši kraj za škofijski sedež. Ali

40

ko je pozneje 1. 1786 naša škofija veliki kos spodnjega
Štajerskega pridobila, je postal šent-Andrej za Štajerce
silno odročni kraj, in za verne in za škofa je bilo težavno,
se med seboj obiskovati.

Zato je bila že zdavnej želja, sedež Lavantinskega'
škofijstva na Štajersko preseliti, in večkrat že se je delo
začelo, pa zavolj prevelikih težav zopet zaostalo, kakor
so pokojni knez sami v Drobtinicah 1. 1861 popisali. Iz
tega pa se vidi, kako težavno je moralo to delo biti, ker
je toliko škofov pri njem opešalo, in koliko zahvalo je
škofija pokojnemu knezu dolžna, da so ga brez ozira na
vse zaderžke z močno roko izpeljali.

Res je sicer, da je v novi dobi ta preselitva še veliko
potrebniši postala, kakor svoje dni. Kakih 30 let sem
se je narodno življenje med Slovenci jako zbudilo, in bolj
ko se je to godilo, bolj britko so občutili slovenski ver¬
niki in duhovni Sekovske škofije škodo, ki so jo zastran
jezika tudi v verskih zadevah terpeli.

Akoravno je tretjina nekdajne Sekovske škofije slo¬
venska bila, vender nijen Sekovski škof slovenskega je¬
zika znali niso, tudi med korarji ni bilo Slovenca, in tudi
v semenišu niso prejemali bogoslovci nikakega poduka
v slovenšini.

Kako je moralo pobožne Slovence boleti, da niso
nikdar božje besede v svojim jeziku zaslišali iz škofovih
ust, in da niso nikdar zamogli ustmeno s škofom govoriti,
in jim zaupljivo kakor otroci očetu svojih težav potožiti
in svoje potrebe razodeti. Kako težavno je moralo tudi
biti za učitelje v šoli in za mešnike v cerkvi govoriti in
učiti v slovenskem jeziku, kterega se nikdar vadili niso.

41

Še živijo stareji duhovni v teh krajih, kteri z obžalovanjem
pripovedajo, da še roženkranca, treh božjih čednost in
drugih navadnih molitvic slovensko moliti znali niso, ko
so v dušno pastirstvo stopili.

Kdo bi tedaj hotel za z} 0  vzeti Slovencem Sekovske
škofije, da so vedno bolj glasno in glasno željo razode¬
vali , pridruženi biti Lavantinski škofii: verniki , da bi
imeli slovenskega škofa, kterega besedo bi razumeli,
duhovniki  pa, da bi imeli semenišč, v kterem bi se zamogli
na podlagi slovenskega jezika za pastirski poklic med Slo¬
venci pripravljati. Ta pobožna želja pa je naj viši stop¬
njo dosegla, ko so Martin škof postali, v njih so spo¬
znali Sckovski Slovenci moža, kteri očetovsko serce za
Slovence imajo, njih potrebe in težave milo občutijo, in
kterim je moč in volja, jim pomagati. Komaj je tedaj
leto 1848 napočilo in narodom priliko dalo, svoje želje
in potrebe vsaj v prošnjah razodevati, ko so tudi Sekov-
ski Slovenci Lavantinskega škofa in Solnograškcga nad¬
škofa z vedno ponavljanimi prošnjami nadlegovati začeli,
da bi se dela preselitve Lavantiskega škofij stva še en¬
krat lotiti in ga dognati blagovolili. Kaj radi so Anton
Martin te prošnje zaslišali, ali takratni viharni časi za
take dela niso bili ugodni. Se le leta 1853 se je pisa¬
nje in pripravljanje začelo, ki je terpelo celili 6 let in je
pokojnemu škofu dela in terplenja čez mero uzročilo.
Večkrat tiste leta smo slišali besede iz njih ust: „Ne
bil bi verjel, da bo preselitva toliko težav imela, pa ker
se je delo enkrat začelo, se mora tudi do konca dognati.
Za nas je preselitva le žertva. Mi ne bomo nič dobrega
doživeli; morebit naši nasledniki; na nas čakajo le skerbi
in terpleuje. Oj in le preresničuo so prerokovali! Z le-

42

tom 1859, ko se je preselitva zgodila, so minili za nje
zlati časi blagega mira; kar jim je bilo po tem še ži¬
veti , je bila le grenkost in terplenje.

Kako težko pa da so jib koroški duhovni zgubili,
nam pokaže naslednja prigodba. Ko so mesca oktobra
1. 1858 poslednjokrat koroške duhovne k posvetovanju v
šent-Andreji zbrali, so rekli k sklepu: ,,Pozabite na
mene  , pa na moje nauke ne pozabite nikdar.“  Te besede
slovo jemljejočega škofa so vse tako presunile, da so
solzni in molče od bolečine izbo zapustili. Eden zmed
njih pa pride ves objokan k nam in reče: „ Poslednjih

besed ne morem škofu nikdar odpustiti. Kako nam za-
morejo tako neusmiljeno povelje dati, da bi jih pozabili !
Mi jih ne moremo in jih ne bomo nikdar pozabili.“

Koliko so za preselitvo delali in se trudili, je le
Bogu znano, in le tudi on ve, koliko dnarnih stroškov
jim je prizadjalo, zakaj od takih reči niso radi govorili,
in njih levica ni smela vediti, kar je desnica dala. Po¬
vemo le, kar zapisano najdemo. Vse stroške za svojo
in vsili svojih duhovnov preselitvo so sami plačali. Nekaj
so dali zvoziti po cesti, nekaj pa po Dravi, in edina
vožnja po Dravi je stala 427 goldinarjev. Za vtemelje-
nje duhovšnice v Marburgu pa so dvajset tavžent goldi¬
narjev darovali. Bodi jim za vse to večna hvala in
zahvala!

43

XI.

v/

Škofa Antona Martina očetovska skerb za svoje du-
hovstvo.

Ne zastonj pravi prerok: ,,Udari pastirja in ovce se
bodo razkropile.“ (Cali. 13,7.) Zakaj resnično je: cvetela
bo v vsaki škofii vera in sv. pobožnost, ktera pobožne
in goreče dušne pastirje ima; mora pa tudi povsod in
vselej sv. pobožnost pojemati, kjer so svetilnice farnih
cerkev — in to so dušni pastirje — tema postale. Perva
skerb vsakega škofa mora tedaj biti, si dobrih in gorečih
duhovnov izpodrediti! In to je bila tudi res perva skerb
škofa Antona Martina.

Semenišč so imenovali punčico očesa cele škofije in
bogoslovce so naj raji pozdravljali z besedami sv. Pavla:
„ Vi ste moje veselje. 11  In da so bogoslovci zares njih
naj veče veselje bili, to pričuje, da so naj rajši med njimi
bili. Ko so tedaj leta 1846 škof postali, se jim je njih
prelepi škofovski dvor z vso krasoto in lepoto, ki ga je
od vseh strani obdajala, vender le dozdeval kakor sa¬
motna pušava, v kterej so kakor zapušeni oče prebivali,
kteremu je nemila osoda otroke vzela in jih na ptuji
zemlji zaderžuje, da oče njih obličja videti ne more.
Lavantinski bogoslovci so namreč tečas svoje šole še v
Celovcu imeli,

Bili so tedaj za nje dnevi naj večega veselja, kadar
so vsako leto doveršeni bogoslovci v šent-Andrej k po¬
svečenju prišli. — Ta, ki to piše, je bil med pervimi,
ktere je njih škofovska roka posvetila. Ko smo tedaj
pred nje stopili, je bilo pervo pozdravljenje: „Te dni bote
v moji hiši prebivali in pri moji mizi obedovali." Potem

44

so nam povedali hišni in dnevni red; skoraj ves čas je
bil razdeljen med nauke in molitve. Pri mizi so vedili
vedno kaj kratkočasnega povedati, in če so nas v vertu
srečali, so nam prijazno imena krajev, gor in cerkev raz¬
lagali. Vse molitve so z nami opravljali in med molitve
lepe nauke za priliodno življenje vpletali. Na večer smo
imeli v njih kapelici večerno molitvo, ki je z litanijami
in sv. žegnom končala. Ko se pri žegnu mi nismo upali
pesmi zapeti, zadoni nenadoma iz kora doli čisti in mili
glas škofovi in vsi ginjeni smo radostno za njimi peli
„Sveto, sveto. “ Za slovo so nam vsakemu lepe bukve
za spomin dali, na ktere so z lastno roke zapisali: »Pre¬
ljubemu mešniku J. Anton Martin, škof. — Opominjam te,
da obuj uješ gnado božjo, ktera je v tebi skoz pokladanje
mojih rok.“ (2 Tim. 1, (>.)

Pa kakor dobra je tudi ta priprava za duhovski stan
bila, njih sercu le ni zadostila. Niso si poprej miru dali,
kakor da so 1. 1850 vsaj poslednji razred bogoslovskih
šol v šerit-Andrej preselili. Razim nekolike pomoči du¬
hovnov po škofii so zopet vse druge potroške na se vzeli.
V njih hiši so bogoslovci prebivali, po njih vertu se spre ¬
hajali, v njih kuhinji se jim je jed pripravljala, v njih
kapelici in z njimi so molili, od njih so nauke za poklic
pridgarja in spovednika v šoli prejemali. Da bi se za
pastirski poklic še bolje pripravili, so morali vsako ne¬
deljo in praznik družini v škofovi kapelici slovensko pri¬
digo in keršanski nauk imeti, ji pri mesi roženkranc in
druge molitve moliti in sv. pesmi z njo peti, pri kterih
opravilih so škof skoraj vselej pričujoči bili. Da bi pa
mladim gospodom nauke poslajšali, so jim dovolili, da
se smejo enkrat na mesec na njih grajšino — uro hoda

45

od Šent-Andreja — sprehajat iti. Tamkaj so bili vselej
iz škofove kuhinje in kleti lepo pogostovani, so se po
lepih vertili in gričih radovali, mlade drevesca cepiti se
učili, lcterih mnoge še dnešni den lep sad rodijo; in Če so
škof le Čas imeli, so se kaj radi za bogoslovci tjc peljali,
da bi se tudi sami med njimi, kakor oče med otroci
razveselili. V resnici bili so mladenčem učitelj, prijatelj,
oče in naj lepši zgled pravega duhovskega življenja, in
radi bomo tedaj verjeli, da so se bogoslovci že v Ce¬
lovcu na poslednje leto v šent-Andreji veselili, in da vsi,
ki so tako srečni bili, četerto leto v šent-Andreji biti, te
čas naj lepši celega svojega življenja imenujejo.

Pri vsem tem pa je ostala vender resnica, da je
bila za našo škofijo silna potreba, da bi svoje popolno
lastno semeniše imela, in to je bil poglavitni vzrok, da
so se toliko trudili za preselitvo škofijskega sedeža na
Štajersko. In tudi resnica je, da so se v Marburgu za
dobro vredbo duhovšnice veliko bolj trudili, kakor za
svoj lastni škofovski dvor. In mende ena naj veselejših
ur je bila, ko so po dokončanih pripravili duhovšnico
blagoslovili, ter spremljani od vsili bogoslovcev in njih
učiteljev in predstojnikov vse mostovže psalme pevaje
obhodili in jih z žegnano vodo poškropili in sv. kadilom
pokadili. Tudi tukaj so ostali noter do smerti učencem
učitelj in naj ljubeznjivši oče. Ni pretekel tjeden, da bi
ne bili po dva ali trikrat ali tudi še večkrat semeniša
obiskali, in ali bogoslovce učili ali s predstojniki zastran
hišnih potreb se pogovarjali. Pa ne kar k resnim oprav¬
kom so radi hodili, temoč tudi, Če so bogoslovci kako
veselico imeli, so se radi pridružili, zlasti kadar so o
božiči božje Dete v jaslicih v mnogoverstnih jezikih hva¬
lili in v pesmih slavili.

46

Kakor semeniše, jim je bila tudi draga semeniška
cerkva sv. Alojzia, ktero so Jezuiti pred sto letmi sozi-
dali, ktera je bila pa pozneje opušena, celo izropana in
v vojaško shrambo spreminjena. Kaj veseli so gledali,
kako se ta cerkva s pomočjo duhovnov in pobožnih ver¬
nih lepša in kinči, tudi sami so dve lepi podobi 400
gold. vredni ji darovali, in v tej cerkvi posebno radi
molili. Večkrat so na koru molili, da nihče za nje ni
vedel, ali preden so v Šolo šli ali po šoli. Večkrat so
pa med ljudstvo v cerkvo se podali, z njim vred kerš.
nauk poslušali, molili in peli. Vsaj hodijo v to cerkvo
večidel le družina iz mesta in ubogi ljudje, in ker so po
zgledu Kristusovem naj rajši med ubogimi bili, mende
ravno zato so tudi to cerkvo naj rajši obiskovali.

Zares velika sreča za škofijo je semeniše dobro
vredjeno, v kterem sv. učenost in pobožnost v lepi za¬
vezi cvetite; žlahten vert je, kteri s svojim lepim duhom
vso škofijo napolnuje. Ali le težko in pretežko doseže
semeniše sedajne dni svoj visoki namen, ker dijaki v
prejšnih šolah v tolikih dušnih nevarnostih med popače¬
nim svetom živeti morajo, kjer le prelahko pobožnost
zgube. O koliko nedolžnih mladenčev pošlejo dobri starši
v šolo — ali kako na duši in sercu popačene jih prej¬
mejo po dokončanih šolah nazaj! Popačene mladenče pa
še le v semenišu spreobračati in jih k tisti pobožnosti in
popolnosti peljati, ki jo tirja toliko sveti duhovski stan,
oj kako težko je to, zakaj navada je železna srajca. Če
tčdaj že starši naj veči dolžnost imajo, svojim sinom po
mestih stanovanja pri pobožnih ljudeh poiskati, da jih
pohujšanja ovarjejo; koliko veči more še le dolžnost
škofov in duhovnov biti, da si mladenče, ki se v du-

47

hovski stan poklicane Čutijo, v nedolžnosti in pobožnosti
ohraniti prizadevajo. V te namen tudi zares sv. cerkva
škofom dolžnost nalaga, da naj napravijo v svojih škofi¬
jah hiše, v ktere naj že male dijake sprejemajo, da brez
dušnih nevarnost v pobožnih vajah svoje svetne Šole do-
veršiti zamorejo.

Ravno zavolj tega si tudi pokojni škof niso dali
mira in pokoja, da bi škofijo še tudi s tako duhovsko
raladenšnico  preskerbeli. Z milimi besedami so povabili
duhovne jim pomagati, pa so tudi sami z lepim zgledom
naprej svetili in dvanajst tavžent goldinarjev v te namen
darovali. Napravili so malo mladenšnico v Celji, ktero
so Celjskemu mučeniku sv. Maksimilianu,  in drugo v
Marburgu, ktero so Ptujskemu mučeniku sv. Viktorinu
posvetili. Delo od njih začeto se bo dalo zdaj z božjo
pomočjo lahko doveršiti, ako božja previdnosl še le ne¬
koliko dobrotnikov za blago napravo naduši.

V tem pa, ko so za izrejo dobrih duhovnov toliko
skerbeli, dušnih pastirjev po vsi škofii razkropljenih niso
pozabili, ampak njih serce je vedno premišljevalo, kako
bi tudi nje v dobrem duhu ohranili, jih časno in večno
srečne storili.

Zato so poskerbeli, da so se duhovni vsako leto na
več krajih shajali, da bi se čez to posvetovali, kar bi
njim in njih ovčicam v prid in zveličanje bilo. Ce je
bilo le mogoče, so tudi oni več takih zborov obiskali, in
z apostoljsko modrostjo in očetovsko ljubeznjo svoje du¬
hovne učili, tolažili in za njih težavni poklic naduševali.
Vse stroške takih zborov so zopet sami na sebe vzeli.

48

Vpeljali so tudi dnhovske vaje ali eksercicije za du¬
hovne, ktere so se redno vsako leto pri sedežu škofij st va
ali na kterem drugem kraju, večidel pa na obeh obhajale.
Enih eksercicij so se vselej, pogosto pa obojnih vdeležili,
ter od jutra do večera vse pobožne vaje s svojimi duhovni
opravljali; ob enem pa tudi s prekrasnimi pridigami zbrane
duhovne učili in krepčali. Celo duhovski voditelji ekser¬
cicij so njih besede ukaželjni poslušali, in še nas veseli,
kadar koli se spomnimo, kako je učen Jezuit pri sklepu
eksercicij nam govoril: „Zalivalite Boga, da imate takega
škofa; oni so zares apostoljski — sveti mož.“

So pa duhovne v obče lepo učili in tolažili, tudi po¬
sameznih niso pozabili; velikoveč še nagovarjali so jih, da
naj jim le pišejo, kadarkoli kaj na sercu imajo. Tn zares
veliko listov so od vseh strani dobivali in na vse ljubez-
njivo odgovarjali. V zgled povemo le nekoliko.

Neki bolen duhoven jim je potožil, da bolj kakor
bolezen sama, mu misel težavo dela, da za sv. cerkvo
kaj delati ne more. Na to so odgovorili: „Svojo bolezen
morete vedno z očmi vere gledati in ne bo vam tolažbe
nikoli maujkalo. Vsaj tudi vi terpite in molite za sv.
cerkvo, in tudi to je veliko in več vredno, kakor navaden
težak v vinogradu Gospodovem biti.“

Drugi duhovnik se jim je pritožil, da njegovo žlahto
toliko nesreč zadeva in mu smert naj ljubše zmed nje
pobira. Na to ga potolažijo rekoč: ,,Bodimo prepričani,
da Bog take obiskovanja zlasti nam duhovnom rad po¬
šilja, da bi ljubezen našega serca očistil, naše nagnjenje
do mesa in kervi zaterl in nas celo in popolnoma za
sebe pridobil.“

49

XII.

s/

/Škof Anton Martin pervi dušni pastir [svoje \Škofije .

Kako lepo so pokojni škof svoje duhovne vodili in
učili, smo slišali, — kako skerbno so pa tudi svoje ljub¬
ljene ovčice po škofii pasli, bomo zdaj premišljevali. Spoz¬
nali bomo, da je resnica, kar je neki imenitni duhovnik
govoril: „Vaš škof se mi zdijo kakor naj viši farmešter
škofije. “

Sv. Irenej pravi, da bi se morale vse cerkve po rimski
cerkvi ravnati zavolj njene mogočne prednosti. Kar je
tukaj od rimske cerkve rečeno, velja za vsako škofijo
tudi od škofijske cerkve. Spodobi se, da bi se znašla
vsaka stolna fara v takem stanu, da bi zamogla vsem
drugim faram po deželi v zgled biti. Te misli so bili
tudi pokojui knez, in so vse moči napeli, da bi naj po¬
prej stolno faro na tako stopnjo popolnosti povzdignili,
da bi bila luč in voditeljica vsem drugim faram.

Ni bilo pastirskega dela, kterega bi se ne bili kakor
škof z vso gorečnostjo vdeležili drugim duhovnom v zgled
in posnemo.

Pridigovali  so silno radi, še celo na starost, ko so
že telesne moči jako pešale. Če nekoliko tjednov že  več
pridigovali niso, jih je vest težila in radi so pri mizi
vprašali: „Kdo pridiguje prihodnjo nedeljo? Je že dolgo,
da nisem pridigoval, povejte gospodu, da jih bom jaz pri¬
hodnjo nedeljo namestoval.“ Ako smo jih prosili, da
naj si odjenjajo zavolj slabega zdravja, so resno odgo¬
vorili: „Dolžnost škofova je, da ne le po drugih, ampak
sam po sebi besedo božjo oznanuje.“ Je kteri duhovnik

4

50

zbolel ali od doma šel, so se urno za namestnika ponu¬
dili. Pa tudi to jim ni bilo zadosti; pogosto so eeli ad¬
vent ali celi post; sami pridige imeli, kakor so to večkrat
v šeut-Andreji pa tudi v Marburgu storili.

Kakor prižnica je bila tudi spovednica  njih ve¬
selje. Vedili so, da ne more pobožnost v nobeni fari
cveteti, kjer verni pogosto sv. zakramentov ne prejemajo.
Zato so kaj radi spovedovali, in ker so ljudje to vedili,
so tudi kaj radi k njim k spovedi hodili. Ce so bile
tedaj druge spovednice preobložene, so brez ovinkov stre-
žeja k škofu poslali rekoč: „Prosijo jih, naj bi v spo¬
vednico prišli, J tj er drugod na versto priti ne morejo."
Zdajci so prišli in tako dolgo spovedovali, da je bil tudi
poslednji odpravljen. Ce so bili pa visoki prazniki ali
posebne pobožnosti, so pa ročno po meši v spoved¬
nico se vsedli, in vse težave tega dela z drugimi duhovni
do konca delili. In naj bolj jih je v Marburgu to bolelo,
da niso mogli nikjer več v stolni cerkvi prostora najti,
da bi bili še za sebe novo spovednico postavili.

Kakor vsak dušni pastir vsako uro za svoje ovčice
pripravljen biti imora, so bili tudi oni od jutra do večera
vsak Čas pripravljeni, vsakega sprejeti, vsakega potolažiti,
kdor koli se jim je bližal. Z enako ljubeznjivostjo so

v

sprejtili kmeta im ubožca, kakor gospoda in bogatina. Se
bolenikov niso pozabili. Radi so si pri sprehajanji tako
pot izvolili, da so gredč kakega bolnika obiskali, ga po¬
tolažili in mu svoj žegen dali.

Od nekdaj prijatelj mladosti, so jim bili tudi kakor
škofu otroci vedno še ljubi in dragi. Radi so obiskovali
farno šolo in s-g z otroci pogovarjali; sami so napravili
red za šolsko ntešo in odkazali, ktere dni in kaj naj se

51

poje ali moli; sami so večkrat imeli keršanski nauk in
otročiče izpraševali, da bi duhovne za šolsko mladost še
bolj vneli.

Kadar je cerkva v zvunanjem in znotranjem miru,
zamore dušni pastir shajati z navadnimi sredstvi, ktere
smo zdaj omenili, da svoje ovčice k nebesom pelje. Ako
pa zvunanji in znotranji sovražniki nad cerkvo planejo,
potuhnjeni zapeljivci v ovčjih kožah okoli lazijo in ljudi
motijo, takrat je treba, da poskusi dušni pastir tudi ne¬
navadne pomočke, da svoje ovčice pogibeli otme. Taki
časi so nastopili od leta 1848, ko so strašni punti po vseh
deželah divjati začeli, ter vse vezi pokoršine do deželske
in cerkvene oblasti razrušiti in namesti sv. pobožnosti vsako
prostost mesene razvujzdanosti vpeljati žugali. Tudi v
naših krajih se je začelo tu in tam ljudem hudo po glavi
verteti in škof in duhovni in z njimi vsi pobožni verniki
so britko zdihovali, kam da bo to vse še peljalo!

Zuper take, do tistih dob še neznane nevarnosti je
bilo treba iskati novih pomočkov, in jih skušati z vso
darežljivostjo in poterpežljivostjo. Poslušajmo, kaj so
pokojni knez tisti Čas delali.

Ker so se hudobni in cerkvi sovražni ljudje v družtva
zberali, da bi skoz zedinjenje svojih moči toliko močnejši po¬
stali, so si mislili Anton Martin, da se morajo tudi po¬
božni kristjani z združenimi močmi sovražnikom nasprot
postaviti. Vpeljali so tedaj pri stolni fari tako imenovano
katoliško družbo,  v kteri so se zberali možje krepkega in
neboječega serca, pripravljeni, se svoje sv. vere nikjer in
nikoli sramovati, ampak jo povsod in vselej z vsemi po¬
stavnimi sredstvi zagovarjati in braniti. Da bi družbani
potrebe in nevarnosti nove dobe bolj spoznavali, -so na-

52

pravili farno bukvarnico,  kjer naj bi se shranjevale pri¬
pravne knjige in dobri časopisi za podučenje, in so vpeljali
shode,  v kterih so se družbani zberali, se med seboj po¬
govarjali, ter imeli mešnika za svojega voditelja, ki so
jih podučevali, die, bi jih krivi preroki premotiti ne mogli.
Dali so sami natisniti lepili podučljivih knjižic, kakor po¬
stavim tisto: „K:ij delajo sv. Oče Piji IX.?“ in še druge.
Osketrbeli so lep« kipe za družtvo z dvojno podobo: ena
je predstavila križ,  ker so to družbo imenovali družbo sv.
križa,  zakaj vojaika je šla za čast sv. križa, druga pa
sv. Andreja,  patrona škofije; večkrat so to družbo sami
obiskali in kakor oče družbane učili, svarili in tolažili.

Da bi pa ta družba svoj namen doseči zamogla, je
bilo treba, da jo še druge družbe podpirajo, in zato so
vpeljali tudi družbo mladenčev, devic  in žen.

Družba mladenčev  naj bi bila jez zuper divjo in
sirovo razvujzdanost mladosti, ki je takrat povsod razsa¬
jala in nam vso mladost popačiti žugala. — Družba devic
naj bi bila varbinja sv. sramožljivosti in Čistosti v Času,
ki jo križanega Boga zavergel in meso in nja poželenje
za svojega malika izvolil. — Družba žen  pa naj bi ob času
sebičnosti in terdoserčnosti verdevala sv. ljubezen, vseli
čednost kraljico, ter kakor pobožna Marta stregla ubogim
in zapušenim, in kakor usmiljeni Samarijan iskala bolnike
in jim hladivno olje ljubezni v njih rane vlivala. Družbi
žen so sami v eni škofijskih hiš lepo stanovanje daro¬
vali, da je zamogla šolo za^ uboge otroke napraviti. Te
uboge otročiče so večkrat obiskali, jim lepe povestice za
kratek Čas pravili, vsake božične praznike jim lepih da¬
rov poslali in k temeljni vlogi tudi sami 200 gl. priložili.
Se v Marburgu te družbe niso mogli pozabiti; vsako leto

53

so ji poslali 100 gl., v testamentu pa ji 2000 gl. daro¬
vali. Tako družbo so tudi v Marburgu vpeljali, ktera
zdaj v svoji ubožni šoli že nad 100 otrok preskerbuje
in v delu podučuje. Tudi tej družbi so bili ves čas do¬
ber oče; za nje vtemeljenje so podarili 100 gl.; vsako
leto so vložili 200 gl.; za njeno bukvarnico so pomagali
s 100 gl.; in v testamentu ji še podarili 1000 gl.

Pri vpeljanji novih družb pa starih sv. bratovski niso
pozabili. Vsaki bratovšini so dali duhovna za voditelja,
kteri so v večkratnih zborih družbane podučevati morali.
Pa tudi sami so se radi ponudili, in zdaj v tej zdaj v
oni družbi nauk prevzeli.

Zares; bratovšine in pobožne družbe so lepa in dobra
reč, so dišeče nebeške rožice v vertu vsake fare; pa kaj
da se le pobožni farani jim pridružvajo! Najdejo se pa
tudi v vsaki fari zastarani in oterpnjeni grešniki, ktcrim
vse bratovšine merze', in kteri so merzli in mertvi za vse,
kar je božjega. Kaj naj poskusi dušni pastir, da bi tudi
te nesrečneže rešil? Misjoni  so po stoletnih skušnjah naj
boljši pomoček, zdramiti tudi take, ki terdo spč v spanji
smertnega greha. Tromba sv. misjona je kakor mogočno
gromenje s pod neba, ki stresa in pretresa tudi naj bolj
oterpnjene serca in nehotd zbuja tudi naj terje spijoče
grešnike. Hotli so tedaj pokojni knez tudi te pomoček
pri stolni cerkvi poskusiti. Leta 1850 o binkoštih so
poklicali misjonarje iz družbe sv. Alfonza Liguorija, so
jih v svojem lastnem dvoru prenočili in preživili, vse
stroške misjona sami plačali, in od juternega do večernega
mraka v spovednici se trudili. Ker so pa dobro vedili,
kako slab je Človek in kako lahko tudi naj boljših skle¬
pov pozabi in jih prelomi, so 1. 1852 sv. misjon zopet

54

obnovili. Poklicali so skupaj nekaj domačih duhovnov,
veči del pridig’ pa so vender sami imeli in se zopet kakor
vsak drug duhoven celi den v spovednici trudili. In ko-
mej so se 1. 1859 v jeseni v Marburg preselili, jim ža¬
lostni pogled tolike dušne merzlote po mestu tudi tukaj
ni dal več počitka, ampak že spomladi 1. 1860 so napra¬
vili ob enem dva misjona: nemškega  v stolni cerkvi, —
slovenskega  pa v cerkvi sv. Alojzia; poslednjega so sami
vodili in stroške obeh misjonov sami nosili.

Da se sad misjona gotovši ohrani, pa zlasti pripo¬
morejo sv. eksercicije  ali duhovne vaje. Kakor brana na
polji še tiste koreninice gerde zeli, ki jih je oralo zgrešilo,
izruje, in dobro seme, ki ga je kmetič vsejal, lepo zakrije,
da ložej rodi: ravno tako tudi eksercije, ki so bolj rahlo
in mirno tekoča pobožnost, še tiste korenine grešnih na¬
vad najdejo in izrujejo, ki jih je oralo sv. misjona zgre¬
šilo, in misjonske nauke globokoje v serce zagernejo, da
po besedah Jezusovih ptice neba ne pridejo in do¬
brega semena ne odnesejo. Zato so hotli tudi pokojni
knez z misjonom začeto delo z duhovskimi vajami kon¬
čati, preden od šent-Andreja za vselej slovo vzamejo.
Odločili so za to sv. opravilo adventni čas 1. 1858. Vsak
tjeden je eden stan svoje vaje obhajal, in pri vseh so
sami pomagali s pridigami in spovedovanjem. — Povemo
resnico, da takega sada še nikdar pri nobeni pobožnosti
nismo vidili, kakor pri teh eksercicijah. Kakor ovčike za
pastirjem, tako vdano so verni z nami in k nam bodili.
Za vse so bili pripravljeni, karkoli smo od njih terjali;
njih ginjene serca so se nam zdele kakor mehek vosek,
s kterirn je zamogel spovednik storiti, kar je hotel. Bili
so zares sveti dnevi občnega radovanja in naj serčniši
medsebojne ljubezni. Ostanejo nam za vselej nepozabljivi!

55

Memo tolikega duhovnega dobička pa so te ekserci-
cije še neki posebni sad imele, na ktmega sicer nihče
zmed nas ni mislil. Bližej ko je prihajal Čas, da bodo
škof slovo vzeli, britkejše je bilo ljudem per sercu; za¬
kaj dobro so spoznali, kakšen zaklad so nad škofom
Antonom Martinom imeli in kakošua zguba da jim žuga.
Ljubezen poprejšna se je hotla pri mnogih v nevoljo in
serd spremeniti. „Zdaj vidimo, da nas škof vender od-
kritoserčno ne ljubijo, ker nas zapustiti hoČejo“, tako so
marskteri godernjali. Ali te eksercicije so zopet vse
poravnale, zakaj preglasno so spričeval« škofovo ljubezen
in skerb. „Res je, takega dara nam škof niso bili dolžni.
V resnici nas ljubijo, zares so naš oče!“ tako je zdaj
vse govorilo. In zares vsi stanovi so hiteli, škofu se
zahvalit za toliko dobroto. Ženina družba pa je hotla še
več storiti. Ker so eksercicije ravno o božiču nehale, so
podarile žene škofu prav lepega Ježuška, ktero podobo
so kakor prijazen spominek še v Marburg seboj vzeli in
jo v svoji kapelici v počešenje postavili.

Ker je bistveni del Človeka neumerjoča duša,  se
mora vsak dušni pastir, se ve da pred vsim duhovskili
pomočkov poslužiti v njeno zveličanje, med kterimi sta
oznanovanje besede božje in deljenje sv. zakramentov naj
poglavitnejša. Ali ker ima človek tudi telo, tako da duša
svoje vtise in svojo hrano po telesnih počutkih prejema,
se zastopi, da dušni pastir tudi telesne strani človekove
ne sme zanemariti. In zares; kdo zmed nas bi še ne bil ob¬
čutil , kako se njegova duša v sv. mislih in veselih ob¬
čutkih k nebesom vzdiguje , kadar v snažno in lepo okin-
čano cerkvo stopi in lepo petje sliši; nasprot pa kako
mu serce vpade, ako je prisiljen v vmazani, zanemarjeni

56

cerkvi moliti. Zato mora druga skerb za vsakega dušnega
pastirja biti, cerkve dostojno okinčati in za dostojno ob¬
hajanje božje službe skerbeti.

Če kdo, so zamogli pokojni knez na smertni posteli
veselo z Davidom reči: „Lepoto tvoje hiše sem ljubil"
(Ps. 25,3.); zakaj veliko so se trudili za olepšanje cerkev.
Silno jih je pri nastopu škofovske službe bolelo, da je
bila škofovska cerkva vsa zapušena. Ročno so podelili
1000 gl. da bi se vsaj naj potrebniši reči popravile;
drugih 1000 gl. so dali za obnovljenje škofovskega or-
nata; tretjih 1000 gl. za novo zvonenje pri cerkvi ma¬
tere božje Lavretanske. V Marburgu so sicer le 3 leta
delali, pa tudi v tem kratkem Času so cerkve v mestu
in v predmestjih svoje obličje skoz njih prizadevanje pre¬
novile. — Tudi nepristojni red božje službe so mnogo
prenaredili, nje obiskovanje pa zlasti skoz to povzdignili,
da so sami kaj pogosto jo opravljali, ali pa z drugimi
vred jo obiskovali in z njimi molili in peli. Zlasti v
šent-Andreji so cerkveno petje tako povzdignili, da men¬
da ne bo lahko cerkve najti, kjer bi se bolj splošno iti
bolj veselo prepevalo.

Povejte zdaj sami dragi bravci! ali niso bili pokojni
knez naj boljši in naj skerbniši dušni pastir stolne
fare? ali niso bili svetla luč za dušne pastirje cele ško¬
fije? Zares brez ošabnosti bi bili zamogli vsem dušnim
pastirjem reči s sv. apostolom Pavlom: „Bodite moji
posnemavci, kakor sem jaz Kristusov." (1 Kor. 11,1.) In
to je bila ravno njih želja in to njih prizadevanje noter
do smerti, da bi po zgledu stolne fare vse fare cele ško¬
fije se ravnale in obnavljale svoje obličje. Kar so sto-

57

rili in vpeljali pri stolni cerkvi, to so si prizadevali de¬
lati in vpeljati po vsi škofii.

Pri stolni cerkvi so ustmeno  oznanovali besedo božjo,
po Škofii pa skoz pastirske liste.  Vsaj še pomnite dragi
bravci! kako ste se vselej tistih časov in praznikov ve¬
selili, kadar ste novega pastirskega lista se nadjali, in
kako nadležno ste dušne pastirje prosili, da bi pastirske
liste med vas delili ali vam jih vsaj posojevali. Ali se
zamorete spomniti, da je bila kedaj kaka huda sila ali
nevarnost, da bi vas škof s pastirskim listom ne bili
obiskali in kakor oče potolažili ?

Kdo še ne pomni, v kakošnem stanu so bile Šole  pri
nastopu njih škofovske službe, in v kakošnem pri njih
smerti ? Oni so se za nje vojskovali, jim pridobiti na¬
vadno podlago slovenskega jezika, oni so za nje bukve
pisali, oni dokaj lepih podučenj in postav učiteljem dali,
da bi imele šole dober vspeh.

Kakor so stolno faro s pobožnimi družbami osker-
beli, tako so želeli mrežo sv. bratovšin po vsi škofii
razpeti. Ali ni bil veči del pobožnih bratovšin  za čas
njih višega pastirstva vpeljan? Ali še ne pomnimo, koli¬
kokrat so se male bukvice po škofii delile, ki so jih oni
za razne bratovšine spisali, zlasti za družbo sv. križa
ali od detinstva Jezusovega? In koliko bratovskih podob
je bilo po škofii razdeljenih med odrašene in med otroke!
In vse to smo brez plačila prejemali iz njih radodar¬
nih rok.

Kakor so skoz sv. misjon  stolno faro prenovili, tako
so želeli, s Časom vse kraje in fare cele škofije skoz
misjone preroditi. Ker naša škofija nobenega reda za
sv. misjone ni imela, so sklenili sami misjonar postati.

58

Prav apostol Slovencev, so se obdali z nekterimi du¬
hovni in romali od kraja do kraja ter z njimi sv. raisjone
obhajali. „Če tudi ne bomo čudežev delali, bomo vsaj
svojo dolžnost storili“, so rekli. Kdo jih je vidil in sli¬
šal kedaj pri misjonu pridigovati in razne stanove pod-
učevati in bi ne bil občudoval njih apostoljske gorečnosti?
Kdo jih je vidil in slišal kedaj med sto in sto berači in
ubožci, kruljevimi in slepimi na prižnici stati in jih tako
poterpežljivo učiti, in bi ne bil občudoval njih očetovske
ljubezni,  ter priznal, da so pravi posnemavec svojega
mojstra Jezusa Kristusa? Kdo bo zaslišal, da so vse te
misjone na svoje lastne stroške obhajali; in ne bo obču¬
doval njih velikodušne radodarnosti?  Komu se bo pove¬
dalo, da so pri misjonih kakor vsak drugi duhoven od
jutra do mraka učili, spovedovali in se trudili; in bi ne
občudoval njih junaškega zatajevanja?  — Kar zadeva
podučenje beračev je še posebej opomniti, kako dobro
so oni te ljudi poznali. Kdo namreč ne ve, da berači
na shode radi hodijo, pa ne zato, da bi molili, ampak
da bi beračili? Kaj si tedaj izmislijo Anton Martin? Ročno
od začetka sv. misjona so oznanili, da bo proti koncu mis-
jona poseben nauk za berače, in vsi, kolikorlcoli jih bo
pri nauku in pri obhajilu, bodo lep dar prijeli. To je
pomagalo. Od vseh strani so skupej lazili in neprenehoma
nas popraševali: „Kje pa talajo" (delijo)? To milošnjo
so vselej iz lastnega dali, pa s telesno tudi duhovsko
sklenili. Svetinje Matere božje namreč so bile na pisanih
trakih beračem po obhajilu okoli vrata obešene, s kterimi
kakor z znamnji posebne časti okinčane smo večkrat
še drugi den po cestah in ulicah vidili. Devet misjonov
so sami obhajali in vodili, pcrvega 1. 1851 na Ponkvi,
poslednjega 1. 1860 v Marburgu.

59

Zastopi se, da jim ni bilo mogoče, samim po vsi
škofii misjonov obhajati, ali njih namen je bil, vsaj željo
po misjonih po vsi škofii med duhovnimi in med ljud¬
stvom zbuditi. In to so tudi obilno dosegli. Komej so
oni na enem kraji misjon opravili, so že sosednje fare
za misjone ali vsaj eksercicije prositi začele. Pa kje se
bodo misjonarje vzeli, da bi vsem prošnjam zadostili?
To ravno je bilo, kar je škofu velikokrat britke ure de¬
lalo. Pa temu, ki v Boga zaupa, previdnost vselej po¬
maga. Nenadoma jim razodene pobožna in imenitna ro¬
dovina željo, da bi hotla veliko .storiti, ako bi družbo misjo-
narjev sv. Vincencija v svoji škofii vpeljali. Celo poprejšni
cesar Ferdinand in njih pobožna žena Maria Ana sta po¬
moč obljubila. Kaj bi bili pobožni škof rajši zaslišali,
kakor to? Lepa in prostorna cerkva sv. Jožefa poleg
Celja je bila za misjonsko cerkvo, in hišica poleg nje za
stanovanje misjonarjev odločena. Urno so za to delo pri¬
jeli, hiša je bila razširjena in povikšana in 26. Septem¬
bra 1852 so imeli veselje, štiri misjonarje sv. Vincencija
v kaj lepi procesij iz Celjskega mesta k sv. Jožefu pe¬
ljati. Tako gre tedaj tudi njim zasluženje za vse dobro,
kar so ti možje po misjonih in eksercicijah doma in po
ptujih krajih storili.

Slišali smo, kako so skerbeli pri stolni cerkvi za
dostojni kinč  pa tudi vemo, koliko so se trudili in dušne
pastirje in verne priganjali, da bi cerkve popravljali in
lepšali. In kakor povsod silno modri, so vedili tudi v
tej reči vselej pravo pot najti, da bi namen dosegli. Ako so
bili farani zanikarni in svojoglavni, so jim žugali, da
bojo cerkvo zaperli in službo božjo prepovedali, kar so
enkrat tudi res storili. So bili farani sicer voljni pa pre-

60

boječi, so jim sami za cerkvo kaj obljubili, ako se popra¬
vila lotijo. Zdaj so obljubili kak lep kip za oltar, postavim v
Šmartnu v rožni dolini, v Seelandu na Koroškem i. t. d.,
zdaj dnarno pomoč, kakor v šent-Andreji ali na Ponkvi;
zdaj so sopet obljubili, da hočejo te in te čas sami priti,
cerkvo blagoslovit, ako bo do tistih mal dogotovljena.
In akoravno je posvečenje cerkve silno dolgo in težavno
opravilo, menda vendar jih ni lahko kaj tako veselilo,
kakor ravno ono. Ni jim bila ne gora presterma, ne vro¬
čina prevelika, ne zdravje preslabo, da bi ne bili z ve¬
seljem hiteli, ako so jih farani prosili. In blagoslovljali
so ne samo farne cerkve ampak tudi podružnice. Kavno
šest tjednov pred smertjo so bili prošeni, naj bi blago¬
slovili novo cerkvo sv. križa,  BelovoŠko podružnico. Vse
jih je prosilo, da naj se zavolj svoje bolehnosti na tako
težavno pot ne podajo; pa vse je bilo zastonj. Vsaj za
svoje zdravje in življenje niso kaj porajtali, ako so le
kaj dobrega storiti in svoje ovčice razveseliti zamogli.
Da bi Belovoške farane še bolj razveselili, so tisto noč
pred blagoslovom še lepo pesem v Čast sv. križa zložili
in jo z lastno roko v spomenik farne cerkve zapisali. Dal
jim je pa tudi Bog nenavadno srečo, da so v 16 letih
svojega višega pastirstva 20 celo novih ali vsaj celo ob¬
novljenih cerkev posvetiti zamogli.

Naj veči pa tudi naj težavniši dolžnost škofa pa je
obiskovanje škofije.  In zares, kaj bi pomagalo vertnarju,
ako bi svoj vert na spomlad še tako lepo oskerbel in
zasadil, ako bi ga pa potem nikdar ne obiskal in ne pre¬
gledal , da bi zadeže snažil, zalival in v rasti jim poma-

61

gal? Kaj bi tudi pomagalo škofu, ako bi še tako lepe
postave dajali, pa nikdar po škofii ne pogledali, kako
jih duhovniki in verniki spolnujejo? Zvestoba škofa se
zlasti kaže v pridnem obiskovanji Škofije.

Tudi v tej dolžnosti so posnemali rajni škof naj veče
in svetejše škofe naše cerkve. Od sv. škofa Frančiška
Salezija beremo, da so mu od hudih potov noge tako
obolele, da po več dni na njč stopiti mogel ni. Večkrat
je moral na slami ležati, in če so ga prosili, da naj
svojega življenja nikar v nevarnost ne stavi, je odgovo¬
ril: „Ni potreba, da živim, potrebno pa je, da svojo
dolžnost dopolnujem.“ Smemo reči, da so enako ravnali
tudi pokojni knez. Ni bilo tako goratih far, da bi jih
tudi pri naj slabšem vremenu in zdravji ne bili obiskali.
Ko so tri tjedne pred svojo smertjo Laško dekanijo ob¬
iskovali , so bili tako bolehni, da so se morali na treh
farah v posteljo podati, ali akoravno je bilo vreme silno
deževno in steze tako slabe, ko malokdaj , vender niso
jenjali peš hoditi od gore do gore in nadaljevati apostolj-
sko delo. Ko so pri naj hujšem deževji od šent-Miklavža
na Laško prišli, kjer so jih že ljudje in cesarski urad¬
niki v procesii čakali, so smehlaje rekli: „Tako blatnega
škofa še menda niste viclili. “ — Pa tudi ni bilo farovža
tako ubogega, da bi ne bili radi v njem prenočili; vsaj
jim je bilo ubožtvo ljubši tovarš, kakor mehkužno bo¬
gastvo. Ko se enkrat v nekem podertem farovžu preno¬
čiti ni dalo, so v mali kaplanovi izbici za dobro vzeli.
In da bi njih prihod tudi naj ubožnišemu farmeštru nad¬
ležen ne bil, so ročno od začetka povelje dali, da se jim
ne smejo več kakor tri ali k večemu štiri jedi na mizo
postaviti. In da bi pokazali, da je to njih resnična vo-

62

lja, so perve leta sami za sebe obedovali, in ni se jim
smelo več jedi na mizo postaviti. Ge so tudi pozneje goste
pri obedu obiskali, se vendar niso več nobene jedi do¬
taknili. V poznejših letih so sicer z drugimi duhovni
obedovali, ker so jih nadležno za to prosili, ali pogosto
so že med jedjo vstali in šli na delo, da bi trohice Časa
nenidoma ne potratili.

In s koliko pridnostjo in natanjčnostjo so to delo
opravljali! Otroke v šoli in odrašene v cerkvi so večidel
sami spraševali; ob nedeljah zgodaj v jutro se že v spo¬
vednico podali in vselej dvakrat: pred in po birmi pridi-
govali. Jim je bilo sicer lastno, rajši hvaliti kakor gra¬
jati , so vender včasi tako ojstro govorili, da so bili ljudje
kakor okameneli po cerkvi, in to zlasti takrat, kadar ali
kerš. nauka znali niso, ali ako je bila cerkva nesnažna
in zapušena.

XIII.

Škof Anton Martin steber slovenskega slovstva.

Razun cerkvenih potreb so škof Anton Martin še pa
tudi potrebe druge verste v svoji škofii zapazili, in te so
zadevale omiko slovenskega ljudstva.  Smo že slišali ko¬
liko so že tudi v poprejšnih službah za omiko Slovencev
delali, ali kakor škof so se dolžni spoznali, se še
Čverstejši dela prijeti, ker si niso mogli tajiti, da bo
veljavnost njih škofovega imena vsaki njihovih besed ve¬
liko veči moč in krepost dala.

Naj veči hvalo so jim dolžne ljudske šole  po deželi.
V kakšnem žalostnem stanu so šole na deželi poprej bile,

63

smo že slišali in tudi zvedili, koliko so se Anton Martin
že kakor špiritual, — nadfarmešter — in viši ogleda šol
za njih povzdigo trudili. Pa do korenine seči in jih bi¬
stveno prevstariti so zainogli še le kakor škof ter zaslu¬
žili, da jih steber slovenskega slovstva imenujemo. Leto
1848 jim je priložnost naklonilo.

Komaj je bila tisto leto enakopravnost  vsili narodov
in jezikov v Avstrii kakor volja cesarjeva in podloga
nove vlade razglašena, se je že tudi ko solnee jasno
pokazalo, kolika krivica se je Slovencem dosihmal v skoz
in skoz ponemčenih  šolah godila. Vlada sama je priznala
potrebo, da se morajo ljudske šole na narodni podlogi
celo prenarediti. Pa kje bi našla moža, kteremu bi bile
vse okolišine naših šol popolnoma znane, in kteri bi ve¬
selje in moč imel, vladi v tej težavni reči pomagati?

Takratni minister uka, grof Leo Tun, je sodil, da
tak mož bi ne utegnil nihče drug biti, kakor Lavantinski
Škof Anton Martin, in ni se motil. Prosi jih za pomoč,
ter jim piše, da kar prenaredbo šol tiče, „ničesar brez
njih sveta storiti noče.“ Mende ljubši prošnje še niso
zaslišali. Z veseljem vsako pomoč obljubijo, rekoč: „da
za svojo sv. dolžnost spoznajo, k povzdigi prave ljudske
omike po svoji moči pomagati.“ Obljubijo tudi ministru,
da hočejo oni popravo prejšnih in napravo novih potreb¬
nih šolskih bukev preskerbeti. In tako sta si začela ta
dva izverstna moža dopisovati, in štiri cele leta je hodilo
pismo za pismo iz Beža v šent-Andrej in naproti. V teh
listih se nam pokažeta dva značaja nenavadne plemenit-
nosti, oba enako velikodušna, oba enako goreča za srečo
in omiko naroda.

64

Iz teh listov zvemo, da so škof osnovo vsili šolskih
knjig napravili, sami več knjig spisali, druge pa naj iz-
verstnejšim učiteljem spisati naročili; da so zopet vse
spise sami pregledali in popravili. — Tako so bile po
versti vse šolske knjige pod njih vodstvom izdelane in
od vlade poterjene. Izdelali so pa dvojno versto šolskih
knjig: eno za celo slovenske  šole, drugo pa za slovensko-
nemske  šole na takih krajih, kjer je znanje nemškega
jezika otrokom zares koristno ali celo potrebno.

Zaslužena je bila tedaj pohvala, ktera se jim je od
vseh strani dajala. Sekovski škof so jim pisali: da te
knjige „za šole celo pripravne, ob enem učenost in res¬
nično pobožnost pisatelja lepo spričujejo.“ — Koroški šols¬
ki svetovavec RudmaŠ jih imenuje „zdravilo za skelečo
rano,“ ter pristavi, „da tudi on ne ve drugega zdravila za
naše šole, kakor ktero se tukaj podaja. Šolam, v kterih
se na Slovence celo ne porajta, ali kakor z napol Nemci
z njimi ravna, se ne da pomagati. Skušnja jih je sicer
že zdavnej obsodila, ali ves svet tega glasa še ni razumel.
Materni jezik mora biti podloga drugega jezika, ako hoče¬
mo, da bo njegovo učenje sad rodilo in ne bo omiki v
kvar. Ako na deželi  presileno nemške bukve v rabi
ostanejo, bo ostal tudi dosihmalni sad.“ — Minister pa jih
pohvali rekoč: „Vlada se srečna šteje, da je v njih osebi
moža našla, kteri poklic, veljavnost, učenost in skušnjo
v sebi tako zedinva, da bo početje, šolskim otrokom v
prid, gotovo k srečnemu koncu peljano.“

Druga slovstvena zasluga jim gre kakor pisatelju
slovenskemu.  Naj več so pisali za ljube Drobtinice  in
niso poprej peresa odložili, dokler jim ga ni smert iz
rok vzela. V adventu 1. 1861 in še po božiču šo pridi-

65

go vali sedemkrat od nebes v stolni cerkvi v nemškem
jeziku, pisali so pridige pa v sloveskem jeziku, ker so
jih za Drobtinice namenili. Ko so se Štiri mesce pred smertjo
v Rim podali, so nam prinesli te pridige rekoč: prine¬
sem vam te pridige, da se kje ne zgubijo, ako več iz
Rima ne pridem: zakaj moja želja je, da bi bile v pri-
hodnih Drobtinicah natisnjene. Ako pa nazaj priden, mi
jih bote zopet dali , da jih še bolj popravim in popilim,"
In res komej so prišli iz Rima, so jih že terjali nazaj,
ali smert jih jeprehitila, prej kakor so Še časa našli, jih v
roke vzeti. Našli smo jih po smerti še tako zavite, ka¬
kor smo jim jih dali. Dragi bravci! v letošnjih Drobti¬
nicah najdete natisnjene, berite jih toliko pazljivši in
pobožniši, ker so tako rekoč slovo vašega očeta Antona
Martina.

Mnoge dela, ki so jih že v poprejšnih službah za¬
čeli, so še le kakor škof doveršili, postavim „šolo vese¬
lega petja“ in popravo cerkvenih pesem.

Njih naj obširniši delo pa je „Djanje Svetnikov“,
pri kterem so zlasti na to gledali, da so kolikor mogoče
take svetnike izvolili, da bi bili kmetom in rokodelcem
v zgled. Veliko življenj opisov so sami zložili, vse druge
pa prebrali in popravili. In ker po dnevu časa niso imeli,
so si spanja pritergovali, ter si ravno pri tem delu oči
toko pokvarili, da so zadnje leta z očali še komaj te¬
žavno brati in pisati zamogli,

Razun tega so pridno pisali tudi za bogoslovne čas¬
nike nemške kakor slovenske. Cez vse draga pa jim je
bila „Zgodnja Danica“, ki v Ljubljani izhaja, toliko le-

5

66

pega branja donaša, pa je, žalibog! med Slovenci še vse
premalo razširjena. Se pri poslednjih dubovskili vajah
na Slatini malo dni pred smertjo so jo duhovnom živo
priporočali ter rekli: „Moja želja je, da hi vsaka fara
vsaj eno  „Zgodnjo Danico 41  imela; ako dušni pastir in
tudi nihče drugi ne zmore jo naročiti, naj se naroči na
moje stroške , da ho za občno rabo.“

Njih tretja zasluga pa jim gre kakor podporniku in
svetovavcu drugih pisateljev.  Kdorkoli je kaj slovenskega
pisal, jih je rad za svet poprašal, ki so ga tudi vselej
radi dali. Se celo iz ptnjili škofij so jim spise pošiljali
s prošnjo, da hi jih pregledali, popravili in priporočili.
In zares, zadosti je bilo, da je le njih ime na bukvah
natisnjeno bilo, da so Slovenci z veseljem po njih segli.
Zlasti pa jih je veselilo, ko se je 1. 1851 družtvo sv.
Mohorja  v Celovcu osnovalo, z namenom, dobre in pod-
učljive knjige za Slovence izdavati, zakaj kar se je
njim nekdaj odreklo, so vidili zdaj vresničeuo. Ročno
so priložili k vtemeljenju družtva 500 gl., ktere nja pred¬
stojnik v zahvalnem listu „vogelni kamen družtva" ime¬
nuje ; pozneje so mu skoz več let ves čisti znesek Drob¬
tinic v pomoč podarili, ter mu ostali noter do smerti do¬
ber prijatelj.

Slovenci! povejte zdaj sami, ali ne smemo škofa An¬
tona Martina po pravici steber slovenskega slovstva ime¬
novati? — Mož, kteri svoj narod tako ljubi in tako za
nja blagor dela, zasluži, da mu narod častit spominek hva¬
ležnosti postavi; zaupamo, da tudi Slovenci to svojo dolž¬
nost dopolnili bodo!

67

XIV.

v"

Škof Anton Martin zvezda katoliške cerkve.

Ljubezen ima to posebno, da nikdar ne reče: zadosti
je; temoč če je še toliko za tistega delala in terpela, kte.
rega ljubi, želi vender še vedno več in več zanj de¬
lati in terpeti. Taka je bila ljubezen pokojnega škofa
do Boga in bližnjega. Vse imenitne in težavne dela, ki
smo jih dosihmal premišljevali, niso zadostile njih goreči
ljubezni; meje škofije in drage slovenske domačije so bile
za njo pretesne. Daleč čez te meje je razprostirala pe¬
rutnice svojega svetega hrepenenja: ker so vse ljubili,
so želeli vse zveličati; oni so zares zvezda katoliške
cerkve.

Pervo delo, ki daleč preseže škofijske fileje, je vsta-
novljenje bratovšine sv. Cirila in Metoda.

Njih serce, ki je narod le zavolj Boga in v Bogu
ljubilo, je ravno to Čez vse bolelo, da so Slovani, nekdaj
po sv. bratih Cirilu in Metudu v edino pravi katoliški
veri zedinjeni, vendar zdaj ravno v veri tako razce-
pleni, da je joj! Prav radoljub je tisti, kterega ta ne¬
sreča Čez vse boli, in si po vsi moči prizadeva , to rano
zaceliti. Da bi nam vsem stezo pravega rodoljubja po¬
kazali, so osnovali nam vsem dobro znano bratovšino sv.
Cirila in Metoda, ktera moli za poedinjenje vsih Slovanov
v katoliški veri.

Ravno smo duhovniki eksercicije v frančiškanskem sa¬
mostanu v Brežcih 1. 1851 obhajali, ko so nas hotli sami

5*

68

priti v to bratovšino povabit. Ali smertna bolezen , pervi
vzrok njih prerane smerti, jih je v Celji na smertno po¬
steljo položila. Toliko bolj pazljivo smo branje tega po¬
vabila poslušali; zakaj zdelo se nam je, da poslednjo
voljo svojega očeta poslušamo. Blezo vsi smo ročno ta¬
krat se v to bratovšino zapisali. Škofu pa menda Bog
zato ni dal veselja, ki bi gabili v tisti uri med nami imeli,
da njim je bilo plačilo v nebesih še veči prihranjeno. Ko
je poterjenje bratovšine iz Rima dospelo, so pisali dušnim
pastirjem prelep list, da naj tudi verne v to bratovšino po¬
vabijo. Zaslišimo le nektere besede:

„Ko je sv. mučenik Peter Aleksandrijski  zavolj vere
v ječi bil, se mu prikaže Kristus v svitlem, snežno belem
oblačilu, ki je pa bilo od zgor do zdol raztergano. Pre¬
strašen škof vpraša Gospoda: „„Gospod, kaj pomeni to?
Kdo ti je oblačilo raztergal?““ Kristus odgovori: „„To
je storil Arij^ kteri je skoz svojo krivo vero mojo cer-
kvo že raztergal in jo bo še bolj raztergal.““ — Kar je
začel Arij v 4. stoletji, so doveršili hudobni zapeljivci v
poznejših stoletjih.... Cerkva je na dva velika kosa
razceplena in ta nesreča je zlasti britko Slovane  zadela.
Več ko dve tretjini ste odcepleni od debla katoliške cer¬
kve. V prepadu cerkvenega razkolništva je utonila Slo¬
vanom zvezda keršanskega izobraženja, ki jim je v deve¬
tem stoletji po splošnem skoz keršanstvo posvečenem pis-
menskem jeziku tako veličastno zasijala; v tem globokem
breznu je zginila Slovanom jutemja zarja vzajemnega
slovstva. Serce naroda, sv. vera namreč, je bilo razter¬
gano, in Kristus nam kaže še dnešni den bolj kakor ke-
daj raztergano oblačilo sv. cerkve posebno med Slovani,
kteri si med seboj stoje tako blizo — in vender tudi tako

69

daleko !.... Povabim tedaj vse duhovnike in vernike, celo
naše odločene brate in sestre v to družtvo molitve
VeČi kakor bo naše družtvo, močnejši bo vojska vojšakov
Kristusovih za kraljestvo božje na zemlji. Naše orožje
molitva in dobre dela, no seka nobenih ran, temuč jih
celi, potere vse zaderžke, zmaga naj serditiši sovražnike,
pridobi narode in kraljestva, je vselej nepremagljivo
in nam je porok gotove zmage tudi čez ledeno raz-
kolništvo; zakaj „veliko zamore stanovitna molitev pra-
• vičnega.“ (Jak. 5,16.) In če nam tudi ni dano časa in
ure voditi, ki jo je Oče v svoji mogočnosti za poedinjenje
odločil, bomo vender moč zedinjene molitve vidili in borno
priče naj čudovitiših spreobernjenj: „Veste pa moji bratje,
da če je kdo od resnice zašel in ga kdo spreoberne, nje¬
govo dušo smerti reši in obilnost grehov zakrije." (Jak.
5,18—24.) Morebiti še niste nikoli za spreobernjenje
razkolnikov „v imenu Jezusovem prosili. Prosite in bote
prejeli, da bo vaše veselje popolnoma." (Joan. 16,24.)

Za družtveuo cerkvo so odločili cerkvo sv. Jožefa v
Celji ter skerbeli, da se je v njej lep oltar v čast sv.
bratov Cirila in Metoda postavil. Celo leto so pridno izpi¬
sovali iz časnikov, karkoli to bratovšino zadeva in o godu
sv. apostolov vsako leto lupo pismo vsim družbanom po
,,Zgodnji Danici" pisali, da bi njih gorečnost še bolj
vneli. In zares, ne kar po slovenskih ampak tudi po
nemških škofijah je bila ta bratovšina preveselo sprejeta,
ter šteje dosihmal menda že nad poldrag sto tisuč
družbanov.

Kakor lepa juternja zvezda sveti ta bratovšina na
obnebji katoliške cerkve in ji obeta lepši prihodnost, in po¬
božno rodoljubje škofa Antona Martina jo je na nebo pripelo.

70

Drugo delo od pervega težavniši, ki so ga v slavo
katol. cerkve prevzeli, je pomoč pri obnovljenji svetih
redov v Avstrii.  Kakor hudi duh povsod po sveti svojo
luliko trosi, tudi samostanom (kloštrom) ne prizanaša; le
temveč si prizadeva, ravno v klostre, ki so tabori kat.
cerkve, raznega smetja mlačnosti in drugih razvad zasijati.
Kakor dobra mati večkrat hišo posnaži, skerbijo sv. Oče,
rimski Papež, tudi zato, da se od časa do časa kloštri
natanjčniši pregledajo, da se popravi, kar je popravljanja
potrebno. Ravno leta 1852 so sv. Oče tudi za naše ce- *
sarstvo tako apostoljsko obiskavo samostanov naročili, jo
Praškemu kardinalu in nadškofu izročili, kteri so pa zo¬
pet pokojnega Antona Martina prosili, da bi jim kar red
sv. Benedikta zadev.ii, ljubeznjivi pomočnik bili.

Akoravno bolehni, so radi pomoč obljubili, zakaj v
volji nadškofovi so voljo božjo spoznali, kakor so re¬
kli. Čez visoke gore, po slabih cestah, pri mrazu in vro¬
čini so obhodili v nekoliko več kakor enem letu : Moravsko,

v' V __

Cesko, Avstrijansko, zgornjo Stajarsko, Koroško, Solno-
graško in Tirolsko deželo, obiskali petnajst opatij in do-
veršili slavno svoje delo, ki jih je toliko truda stalo. Zakaj
dvakrat na den, v jutro in na večer so v pobožnih govo¬
rih sine sv. Benedikta učili, celi den pa s posameznimi
se pogovarjali in njih stan preiskavah, ter si spanja pri-
tergovati morali, da so svoje dolžne molitve opravljali.
Pri vsem tem vendar keršanskega zatajevanja niso poza¬
bili in si nobenega polajšanja dovolili. Hotli so z minihi
pri navadni mizi obedovati in niso terpeli, da bi se jim
bolje postreglo ; in kjer sv. branja med jedjo niso našli,
so ga hitro vpeljali, tako da so jed vselej molčč in v
poslušanji pobožnega branja zavživali. Zaslužili so tedaj

71

lepo ime: „Naj pridniši pomočnik apostoljske obiskave“

ki jim ga Pražki kardinal v nekem dopisu dajo, in smerno
zaupati, da jim je ravno to težavno delo „veliko biserov
v tisto krono vpletlo, ki jih je unkraj groba čakala 11 ,  ka¬
kor so jim kardinal v drugem listu pisali.

Ko je že soluce njih življenja zahajalo, jim je hotel
Bog priliko nakloniti, še tretje delo  izpeljati, s kteriin so
zopet svojo ljubezen do kat. cerkve lepo naznanili, pa se
tudi presrečno na bližno smert pripravili. Mi menimo
njih romarsko potovanje v Rim k grobom sv. apostolov
Petra in Pavla,  s kterim so silno imenitni odpustki skle¬
njeni.

Za binkoštne praznike lanskega leta 1862 so namreč
sklenili sv. Oče 27 mučenikov, ki so v azijaškem cesar¬
stvu Japanu slavno smert za vero Jezusovo prestali,
razglasiti svetnike  ter so pisali vsim škofom celega sve¬
ta, da bi bila za nje posebna tolažba, ako bi jih k tej
slovesnosti v Rim prišlo , kolikor bi bilo naj več mogoče.
Akoravno bi bila mogla starost in bolehnost pokojnega
škofa pred to dolgo in nevarno potjo strašiti, je vender
zmagala ljubezen do sv. Očeta, da so se serčno na pot
podali. Vender vse, kar so pred odhodom še storili in
govorili, nas je moglo v misli poterditi, da za gotovo
menijo, da ne bojo več domu prišli! Oj vsaj so se le za
malo tjednov prerajtali!

Skerbno so vredili vse svoje pisma in vse tako na¬
ročili, kakor je navada le na smertni postelji. Od svojih
korarjev in duhovnov so vzeli prijazno pa tudi resno slovo.

72

Po slovo so prišli tudi v duhovšnico in se bogoslovcem
v molitvo priporočili. Slovo so vzeli tudi od mestnih pre-
bivavoev, ker so pri Šmarnicah, ki so se ravno obhajale,
na prižnico stopili in kaj ganljivo sebe in poslušavce
Marii priporočili. Na večer pred odhodom so še spoved
opravili in ponižni, kakor vselej, celo na tihem le od svo¬
jega strežeja spremljani, pot nastopili. Prelepo pa je bilo
slovo, ki so ga v posebnem pastirskem listu od škoiije
vzeli, kakor se je bral pri njih odhoda po vseh cerk¬
vah škofije.

Potovali so Čez Bavarsko, Švicarsko , Francosko in
potem čez morje v Rim. Na poti jih je zlasti serce bo¬
lelo, viditi toliko luteranskih cerkev, ki so nekdaj kato¬
liške bile, ktere zdaj vse prazne in otožne žalujejo. „Njih
otožni stan oznanuje glasno, da jih je domač gospod zapu-
stil“, so pisali. Na barki, na kteri seje tudi veliko Francozkih
duhovnov peljalo, so pa imeli neko posebno veselje. Ti
so jih namreč prosili, da bi jim blagovolili naglasiti pe¬
sem „Zdrava morska zvezda ' 1  v čast Matere božje za
srečno pot čez morje. Radi so jim dovolili in lepo so
celo pesem speli francozki duhovni in jim odgovarjali pri
navadnih molitvah za potujoče.

V Rimu so v zavodu za nemške učence s tremi nad¬
škofi in z dvanajst škofi prebivali. Pri sv. Očetu so si
izprosili posebni pogovor, da bi se jim dostojno zahvalili
za dovoljeno preselitvo Lavantinskega škofijstva. Nad
Četertiuko ure je terpel pogovor, in z velikim veseljem so
poslušali sv. Oče, kar so jim škof od pobožnega serca
Slovencev pripovedovali, ter jim iz globočine serca sv.
blagoslov za vso Škofijo podelili.

73

Od sv. Očeta k posebni časti povzdignjeni, so prišli
domu kakor „ prisedni/c apostoljskega sedeža njih Svetosti“
in „meščan rimski*,  ter so v Beču nekterim prijateljem
celo mirno rekli: „Bil sem v Rimu in zdaj bom umeri.“
20. Junia so prišli zopet celo na tihem domu; pot od
kolodvora so peš opravili, in okoli 10 ure v stolni cerkvi
tiho sv. meso brali, da bi se Bogu za srečno pot dostojno
zahvalili. Na praznik sv. apostolov Petra in Pavla so v
kaj serčnem nagovoru pozdravili verno ljudstvo in tako
nadušeno govorili, da jim je poslednjič beseda opešala,—
vernim po škofii pa so sopet prelep list pisali in jim
papežev žegen podelili.

Tako so bili pokojni škof ves čas svojega višega
pastirstva pobožno vdan sin sv. cerkve, podpornik njenih
visokih namenov, nepremagljiv vojskovavee za njeno slavo
in pravice, v resnici zvezda katoliške  cerkve; zakaj „kteri
jih veliko podučujejo k pravičnosti, se bodo svetili kakor
zvezde vse večne čase.“ (Dan. 12. 3.)


Škof Anton Martin zgled visoke ker sanske čednosti.

Veliko si je sv. apostel Pavl prizadeval za zveličanje
duš, ali dobro je vedel, da to za zveličanje njegove lastne
duše še ni zadosti. Poln skerbi za lastno dušo piše:
„Strahujem svoje telo in ga v sužnost devam , da v tem,
ko drugim pridigujem, sam pogublen ne bom." (1 Kor.'J, 27.)
Zares skoraj nad človeško moč veliko so delali tudi po¬
kojni knez za zveličanje duš, ali pri vsem tem zavolj

74

lastnega zveličanja se niso bili brez straha: temoč z ve¬
liko gorečnostjo so si prizadevali, svoje lastno serce po¬
svetiti in po stezi vedncga zatajevanja priti v nebeško
kraljestvo.

Koliko jih je lastno zveličanje skerbelo, bo pričala
naslednja zgodbica. Svoj rojstni den so radi v samoti
in v pobožnih vajah preživeli. Ko so še v šent- Andreji
bili, so že predni večer večidel peš se podali na svojo
ljubo grajšinico, Turn imenovano. Prigodi se, da je en¬
krat njih spremljevavec ravno bukve sv. Alfonza pri sebi
imel, v kterih je bilo od dolžnost škofovih govorjenje. Ko
to zvejo, grejo na večer k njemu, rekoč: „Posodite mi to
knjigo za dnes in jutro, ker dolžnosti škofove zapopada;
ta predmet bo gotovo naj pripravniši za premišljevanje
juteršnjega dneva.“ Tukaj vidimo, kako resno so te den
v to obernili, da bi sami od sebe rajtengo tirjali, ali so
pretečeno leto svoje dolžnosti dopolnili ali ne, in premiš¬
ljevali, kakošne sklepe bi za novo leto naredili, ki jim ga
utegne previdnost božja podariti.

Večkrat so opominovali bogoslovce, da naj radi be¬
rejo življenje svetih mešnikov in naj si ovega svetnika v
svoje posebno počešenje in v zgled izvolijo , do kterega
vsakega zmed njih serce naj bolj nagiba. Kar so bogo¬
slovce učili, so tudi sami storili.

Svetnik, kterega so oni s posebno pobožnostjo časti¬
li, je bil sv. Škof Frančišk Salezijan.  V šent-Andreji in
v Marburgu smo našli v njih molitvarnici v stolni cerkvi,
kjer so svoje vsakdenje obiskovanja sv. resnega Telesa
opravljali, poleg obiskovanj sv. Alfonza tudi Filotejo sv.
Frančiška Salezijana, tako da vemo, ktera knjiga jim je

75

služila za vsakdenje pobožno branje. Kakor so v vla¬
danji škofije tega sv. škofa posnemali, ravno tako tudi v
svoiem znotranjem življenji.

Kakor te sv. škof so bili tudi oni sovražnik vseh
zvunanjili posebnost, ki se tolikokrat najdejo tudi pri sicer
pobožnih osebah; vsaj pravi sv. pismo, da „je vsa lepota
kraljeve hčere od znotraj,“  - ta kraljeva liber pa je naša
duša. Nihče ni zapazil kedaj kaj posebnega v njih zvu-
nanjem živlenji, bodi si v tej ali oni dednosti. Med
ljudmi so bili prijazni pa tudi resni, vselej pa častitljivi,
ali smo jih vidili pri oltarji, ali pri delu v njih sobi, ali
v prijazni tovaršii. Vsak jih je zamogel ljubiti, vsak pa
jih je moral spoštovati.

Kakor te sv. škof so bili tudi oni po naturi nagle
jezCi ktero zmagati so imeli hudo vojsko zuper samih sebe
noter do smerti, i;i velikokrat so v britkosti svojega serca
obžalovali, de jih je te sovražnik v še tako mali stvarci
premagal. Pa kakor se pravemu vojšaku Kristusovemu
spodobi, so si prizadevali vsako zgubo nadomestiti s to¬
liko slavniši zmago skoz to, da so pregrešek urno po¬
pravili, kakor hitro so zapisali, da so morebit koga s
ktero preojstro besedo razžalili. Ko so še špiritual bili, jim
je neki sicer pridni bogoslovec, kije pa tudi nagle jeze bil,
odgovor dal, ki je zuper spoštovanje, ki gre predpostav¬
ljenim. To je tudi njih speklo in odpravili so ga s pre¬
cej ojstrimi besedami. Pa le malo minut je preteklo, so
ga že nazaj poklicali, in s kaj milim obličjem mu neke
bukve podali rekoč: „Oba imava enaki pogrešek, da sva
prenagla. Sprejmite to knjigo v spomin, kakor znamnje
moje ljubezni do vas.“ — Ko so enkrat že škof enemu

76

svojih korarjev v nekem sitnem poslu nekoliko ojstro od¬
govorili, akoravuo so besede le samo reč, nikakor pa
osebo zadevale, jim je že vest toliki nepokoj delala, da
so ročno popoldne tistega korarja poiskali, in prijazno
smehljaje sc, se mu bližali rekoč: „Se moreva zopet spra¬
viti, zakaj pisano je: „Solnce naj ne zajde nad vašo
jezo.‘ £  Večkrat so močno žalostni svojim prijateljem to¬
žili, da so se pri tem ali onem svarjenji zopet prenaglili
in nektere preojstre besede govorili, kar pogosto pa še
res ni bilo. In vidilo sc je, da je pri takih priložnostih
njih sercu dobro djalo, ako so se jim nektere tolažljive
besede povedale. Menda ravno strah, se zopet skoz naglo
jezo pregrešiti, je bil kriv, da so včasi zares predobri in
preveč prizanesljivi bili. Ako jim je kdo oporekel, da taka
prizanesljivost je vender prevelika, so djali: „Jaz pa se
deržim besed sv. Frančiška Salezjana, da je ležej od pre¬
velike mehkote kakor od prevelike ojstrosti odgovor dati.“
Mende ravno to je bil tudi vzrok , ‘ da so tega svetnika
posebno ljubili, ker je tudi on veliko let hudo vojsko
imel, svojo naglo naturo premagati.

Kakor sv. Frančišk so si tudi oni memo pohlevnosti
naj bolj prizadevali za sv. ponižnost.  Vsaj ste oni dvojč-
kini sestri, ki se ločiti nikdar ne daste ; ste čednosti, brez
kterih nihče učenec Kristusov biti ne more, kakor sam
pravi: „Učite se od mene, zakaj jaz sem pohleven in iz
serca ponižen.“ (Mat. 11, 29.) Prijatelj prave ponižnosti
pa so močno sovražili tisto spako  ponižnosti, ki se na
videz globoko priklanja, in v ponižnih besedah se poni¬
žuje, pa skoz vse to le čast ponižnosti iše, ker hoče za
ponižnost spoznana biti. Imenovali so jo „sloko poniž¬
nost,“  pred ktero, kakor pred naj gerši ošabnostjo so

77

mlade duhovne pogosto svarili. Po njih misli je bila
prava ponižnost: nikjer se naprej siliti, služb ne iskati
pa se jih tudi ne braniti, ampak se celo predpostavljenim
v roke dati, da naj z nami storijo, kar hočejo, — zani¬
čevanje in obrekovanje pa tiho in z veselim sercem pre¬
našati. In v tej  ponižnosti so nam zares zgled velike
popolnosti zapustili.

Nikdar niso oni časti in visokih služb, ompak vselej
je čast in so visoke službe njih iskale. Pa tudi nikdar
se niso nobene službe ne ustrašili, ne branili, če so jim jo
predpostavljeni izročiti sklenili. Vsaj ponižni človek ve,
da nihče sam iz sebe kaj dobrega ne zamore, ampak da
volja in moč od Boga pride, kteri zamore pa tudi skoz
naj slabšega človeka naj veče dela storiti, ravno ker je
vsemogočen. In ravno ker so pri vseh delih le v Boga,
nikdar pa sami v sebe zaupali, se tudi niso nobenih za-
deržkov ustrašili, ker so vedili, da kar Bog hoče, ljudje
ubraniti ne morejo. Ravno njih ponižnost pri vseh delih,
taka je naša misel, je storila, da jim vse tako po sreči
izteklo in da je bil božji blagoslov vidno nad njimi.

Oe se je potem zgodilo, in takih britkost je pač ve¬
liko čez nje prišlo, da so se njih delom slabi nameni
podtikali, se nam je zdelo, da imajo kamnito serce, tako
malo jih je vse to zadelo. „Ljudem se mora pustiti go¬
voriti, sami pa moramo storiti, kar je prav,“ so rekli.
Težko so bili pregovoriti, da bi bili časnik brali, v kte-
rem je bilo od njih osebe govorjenje, bodi si že pohvala
ali graja. Pa vender so se ležej Še razsklenili, da so svojo
grajo brali, kakor pa svojo pohvalo. „Tako hvaljenje
nič ne koristi, ampak le popači človeka," so djali. Ko
je neki mešnik večkrat v časnike pisal, koliko se trudijo

78

in koliko dobrega storijo po misjonih, so od začetka le
pohlevno rekli, more bit bi bilo boljši, od takih reči ne
govoriti. Pozneje pa so naravnost djali: „Jaz vam pre¬
povem, čez misjone še kaj pisati; ta vedna hvala bo sto¬
rila, da nam bo Bog vzel svoj žegen." — Naj težji skuš¬
nja za njih ponižnost pa je bila, ako jih je kdo pod¬
ložnih razžalil. Če so ga liotli kakor škof kaznovati,
so se bali kakor kristjan zuper ponižnost se pregrešiti,
ktera osebno žalenje tiho prenašati veljcva. Le težko so se
dali pregovoriti, da bi kakor škof kaznovali, rajši so kakor
kristjan molčali in odpustili; tako da si je zamogel vsak,
kteri jih je razžalil, njih posebne prizanesljivosti in do¬
brotljivosti zvest biti. Zares le v življenji svetnikov se
berejo taki zgledi ponižnosti, kakor so nam pri naslednji
priložnosti enega dali. Pride enkrat nekoliko kmetov jih
prosit, da bi njih podružnico v faro povzdignili, kar se
pa nikakor ni moglo zgoditi. Ko vse prošnje niso nič
pomagale, se je eden zmed njih tako razserdil, da jim v
svoji sirovosti v lice reče: „Niso vredni, da so škof.“
Kdo bi se čudil, ako jim je pri teh besedah morebiti hudo
pri sercu pogorelo. Pa kaj so storili, da bi jezo zadu¬
šili in ponižnost ohranili? Eden teh kmetov je pozneje
sam svojemu farmeštru takole pravil : „Pri teh besedah so
križec, ki jim je na zlati verižici na persih visel, v roko
vzeli in precej dolgo britlco martro gledali. Niso na to
besede odgovorili, ampak celo mirno nam rekli, da smemo
iti. Pa ne dolgo so ravno tistega, ki jih je tako hudo
razžalil, nazaj poklicali, ter rekli: „„Ker vam nisem mogel
dovoliti, za kar ste me prosili, bi vam vsaj rad stroš¬
ke potovanja povernil. Nate tole za popotnico.““ In pri
teh besedah so mu. bankovec za 10 gl. v roko potisnili.' 1

79

Kakor sv. Frančišk so bili tudi oni mož zatajevanja
samega sebe,  ki iz ponižnosti izvira in jo podpira. Od sv.
Frančiška se bere, da je v svojem velikem dvoru vender
vedno le v celo mali hišici prebival, tudi Anton Martin
so zlasti v Marburgu veči del Časa v mali izbici prebili,
ki ni veliko veča od miniške hišice. — Sv. Frančišk je
imel vsak tjeden svoje posebne poste, tudi Anton Martin
so jih imeli. Dvakrat na tjeden so si zajterk pritergali
in eden post za svoje, drugega pa za grehe svojih ovčic
Bogu darovali. In Če so si poslednje leta te post neko¬
liko zlajšali, da so nekoliko toplega v jutro vzeli, so to
le storili od svoje bolehnosti prisiljeni.—Sv. Frančišku
je bilo pri mizi vedno zatajevanje za tovarša, brez raz¬
ločka je jedil tudi prav neokusne celo neslane jedi, in
škof Anton so si prizadevali, ga posnemati. Naj veči
težava za njih družino je namreč bila, da ni nikdar ve-
dila, ktere jedi ljubijo in ktere ne. Celo če so boleni
bili, niso nikoli v kuhinjo vedenja dali. Jedi, ki bi jim
utegnile škodovati so merao pustili, pa ne rekli besedice.
Vselej brez in celo zuper njih voljo so mogli domači
gospodje potrebno naravnati, Če so pri škofu kako bole-
nje zapazili.

Kakor sv. Salezjan so bili tudi oni mož ubožtva.
Ubožno je bilo njih stanovanje, imeli so pohišje, ki bi ga
prosti meščan sedanje dni ne hotel rad terpeti. Sedeli
so vedno na terdem, nepolitiranem stolecu, ki si so ga še
kaplan omislili, in ki jim je pri molitvi tudi za poklek¬
niti služil; pred očmi pa so imeli britko martro. — Ubož-
na je bila njih obleka; naj rajši so nosili talarje iz
suknja, ki se je za bogoslovce kupovalo, in le težko jih je
bilo pregovoriti, da so se pri posebnih priložnostih draž-

80

jih oblačil posluževali. Ubožna je bila njih postrežba, pa
le ker so sami tako hotli. Postreči so si pustili le vpričo
drugih zavoljo visokosti svojega stana, na skrivnem so si
odrekali tudi naj potrebniši postrežbo. Kakor so bili od
nekdaj vajeni, so si tudi še kakor škof posteljo vsak den
sami postelali, le zadnji Čas se jim je strežej tako dolgo
vsiloval, da so mu poslednjič to delo prepustili. — Na
misjonih so še bolj ubožno živeti hotli. Niso hotli nobene
prednosti pred drugimi duhovni imeti. Se svojemu ka¬
planu, Če jim je hotel kaj postreči, so rekli: „Ni treba,
vsaj si to lahko sam storim, zadosti je, da mi pri sv.
meši strežete. 11

Ni pa bil njih namen, da bi si zaklade zberali s
tem, kar so sebi skoz zatajevanje in ubožtvo pritergali;
temuč da bi toliko več premogli za čast božjo in duš
zveličanje—bili so mož daritve.  Za Boga in za blagor
duš so dali in darovali vse, kar so imeli in kolikor so
imeli, tako da jim je pogosto le še za potrebo ostalo.
Večkrat se je prrgodilo, da jih je kteri njih duhovnov v kak
dober namen za pomoč prosil, ali odgovorili so: „Zdaj
vam nemaffl kaj dati, pa opomnite me drugokrat, kadar
zopet kak dnar dobim." Včasi so veči znesek obljubili,
pa le nekoliko dali, ter rekli: „Za zdaj ne morem več
dati, pa opomnite me za ostalo o pravem času, da ne
pozabim.“ Včasi tisti, ki je dobroto prejel, Še njih imena
ni vediti smel. Tako beremo v nekem listu od leta 1847:
„PlaČajte za Gospoda J. 100 gl. in jim pišite, da dobrot¬
nik noče imenovan biti."

Ta radodarnost pa pri njih ni bila le naturna meh¬
kost, in darežljivost, ampak prepričanje, da je dolžnost Ško¬
fova,  kakor sv. Pavl piše: „8kof mora biti radodaren. 11

81

(Tit. 1.) Zato so nevredne berače ojstro imeli in cestna
beračija jim je bila prav v dušo zuperna. Zuper to be¬
račijo so pogosto celo pridigovali in ljudi opominovali, da
naj bodo dobrotljivi do domačih ubožcev, bolj ko morejo, pa
naj ne zapravljajo svojih darov pri beračih, kterih potreb in
vrednosti ne poznajo. Enkrat po taki pridigi so silno žaljiv
list prejeli , v kterem jim je neki neznani častni potepin
hudo maščevanje žugal, ako se še enkrat prederzuejo,
zuper berače pridigovati. — Njih domači kaplan je bil mi-
lošnjar za skrivne berače boljših stanov, njih stara teta
pa milošnjarica za cestne berače. Njej je bila dvojna
milošnja predpisana. VeČi znesek je smela dati čedno
oblečenim beračem, manjšega pa umazanim in razterganim.
Taki ljudje se ve da, ki hočejo le lenobo pasti in na
stroške drugih dobro živeti, so jih potem okoli ogovarjali,
da so terdoserčni, neusmileni, lakomni. Vedili so to, ali
molče so prenašali.

Vzrok takega obnašanja je bil namreč ta, da enkrat
niso hotli cestne beračije množiti s svojimi dari, — dru¬
gič pa, ker so vedili, da na premoženje Škotovo ima pra¬
vico cela Škofija,  in da so duhovske potrebe po škotii
pervi in naj viši cilj in konec radodarnosti škofove. In
zares, kar to zadeva, ni imela njih radodarnost ne konca
ne kraja. Je šlo za popravilo in lepšanje cerkev, za
povzdignjenje službe božje, za eksercicije in misjone, za
izrejo dobrih duhovnov ali učiteljev, za tisk in širjenje
dobrih knjig: takrat jih ni bilo še le treba za pomoč
prositi, ampak sami so jo ponudili — pogosto celo vsilili.
Resnica je, kar je nekdo po njih smerti v nekem BeČkem
časniku pisal: „Oni so pastali čudodeljnik, zakaj zdelo
se je, kakor da bi se pičli dohodki Lavantinskega ško-

6

82

fijstva množili sami od sebe, tako mnoge so bile dela,
ki so jih Anton Martin storili v zveličanje svojih ovčic.“
Ta skrivnost se da le takrat razumeti, ako pomislimo,
da so sami sebi maio dovolili in vender ubožno živeti in
umreti hotli. Kar so želeli, so tudi dosegli Bogu čast in
v blagor škofije. Ubožno so živeli, ubožni so umerli,
kakor ubožec so hotli tudi pokopani biti, česar nas bo njih
oporoka prepričala. Tako so posnemali svojega firmskega
patrona sv. Martina, od kterega cerkva poje: Martin,
tukaj ubog in ponižen, bogat  v nebesa gre.

Kakor sv. Frančišk so bili tudi oni mož neutrudene
delavnosti.  V pridigi pri njih pogrebu je bilo rečeno,
da jih ni nikdo kedaj brez dela vidil, in to je popolna
resnica. Praznovanja niso poznali in počitek so si le v oziru
na svojo bolehnost dali; še celo, ako so se sprehajali,
so popir in svinčnik seboj nosili, da bi si dobre misli
zaznamovali, ki so jih Čez to ali ono reč imeli. VeČi del
svojih lepili pesem so osnovali na svojih samotnih spre¬
hodih. Ako jim je bil dan za delo prekratek, so noč

v

dostavili in si spanja pritergali. Se ko so nadfarmešter
v Vuzenici bili, so vidili kaplani gostokrat še ob ednaj-
stih po noči luč v'njih sobi in ob treh čez polnoči so
že zopet vstali in pisali. Le tako se da tudi razumeti,
kako so v tistih kratkih letih toliko obširnih knjig spi¬
sati zamogli. To neutrudljivo delavnost so tudi kakor
škof ohranili. Eden njih strežejev je pravil, da mu je
naj težje povelje bilo, jih zjutraj ob štirih zbujati, potem
ko jih je še pozno po noči delati slišal. Še le po tisti
hudi bolezni 1. 1851 so počitek do petih zjutraj podaljšali.

Kakor sv, Frančišk so bili tudi oni mož molitve.
Ob šestih zjutraj so sv. mešo služili, na ktero so se skoz

83

znotrajno molitvo pripravljali in po kteri so duhovne ure
molili. Ako je količkaj čas dopustil, so prišli ob osmih
zopet k korski mesi. Cetertinko pred poldnevom so obis¬
kovali z bogoslovci sv. rešuje Telo in opravljali posebno
izpraševanje vesti. Popoldne so radi ob treh hodili k kor-
skim večernicam, in v Marburgu, ako jih le kaj zader-
ževalo ni, vsak den tudi k litanijam, kterim so tukaj
obiskovanje sv. rešnjega Telesa dodajali. Proti večeru so
zopet molili duhovne ure, po večerji pa v sredi svoje
družine večerno molitvo s splošnim izpraševanjem vesti
opravljali. Mizna molitev se je vselej na glas molila;
domač kaplan jo je molil, blagoslov pa so sami govorili
in dajali. Ob nedeljah in praznikih so radi obiskovali tudi
predpoldenske in popoldensko službo božjo. Sv. spoved
so pogosto opravljali, gotovo vselej, preden so se na kako
pot podali. Pa tudi na potih so radi pogosto k spovedi
hodili in kaj radi pred vsakega mešnika brez razločka
pokleknili, da bi v vsi ponižnosti od svoje vesti rajtengo
dali. — S posebno gorečnostjo pa so Marijo, mater božjo
častili in vsak večer preden so spat šli, njej v čast sv.
roženkranc molili. Zlasti pa so v žalostno Mater božjo
svoje zaupanje stavili, ktere podoba je nad njih posteljo
visela. Karkoli jim je bilo na sercu, na to podobo so
pogledali, — kadarkoli so od doma šli, na to podobo so
se ozerli in večkrat še med vratami postali ter se z ozi¬
rom na to podobo Marii priporočili. Tudi v poslednji
bolezni smo lahko spoznali, da jih je pogled te podobe
posebno tolažil.

Kakor hiša sv. Frančiška je bil tudi njih dvor oče¬
tovska hiša  vsili mešnikov. Kdorkoli je prišel, jim je bil
ljub in drag; in več mešnikov ko so okoli sebe imeli,

84

bolj so bili veseli. Vse mešnike so k mizi vabili, ko¬
likor mogoče in zlasti starejši gospode tudi prenočevali.
Celo svoj voz so jim radi ponudili, in jih povabili, da
bi se za kratek čas na njih grajšinico peljali, kamur so
jih radi sami spremili, ako jim je čas dopustil. Radi so
tudi bolene mesnike vabili, da naj pridejo k njim zrak
spremenit in zdravje okrepčat. Njih domač kaplan pa je
imel povelje, gostom kratek čas delati in skerbeti, da bi
jim kaj ne manjkalo. Pogosto so še sami pogledat prišli,
ali so z vsim lepo prevideni. — Kdo bi se tedaj čudil, da
so jih mešniki tako radi obiskat hodili, vsaj so se v njih
hiši tako domači Čutili, kakor otroci v hiši svojega Očeta.

Po zgledu sv. Frančiška so bili slednjič ljubeznjivi
oče svoje družine,  ktero so ljubili kakor svoje otroke, ktera
je pa tudi njih kakor očeta ljubila. Njih velika ponižnost
in prijaznost je bila kriva, da je vsak brez straha k njim
šel in jim potožil, kar mu je bilo na sercu; poterpežljivo
so poslušali in tolažili in pomagali, kakor so zamogli.
Oni, ki so svoje duhovne učili, da naj lep red v svojih
hišah imajo, so tudi sami kaj lepo vse v redu imeli.
Lepo se je verstilo delo, molitva in druge pobožne vaje;
tako da so mnogokrat gostje vsi osupnjeni djali: v njih
hiši je kakor v kloštru. Večerno molitvo so vselej z
družino opravljali, ktero so med letom bogoslovci, v šol¬
skih praznikih pa sami, v Marburgu pa skoz celo leto
sami naprej molili. Da le ni bilo presilnega dela, je
smela družina vsak den k sv. meši iti, v postu pa ji je
bilo zapovedano. V postu so ji vsak den po meši tudi
sv. evangelj in še druge molitve brali, ko se je pa ve¬
likonočna spoved približala, so sv. evangelju tudi kerš.
nauk od zakramenta pokore in sv. rešnjega Telesa pri-

85

dajali, da bi zamogla družina velikonočno spoved toliko
pobožrtiši opraviti. Po zimi ob nedeljah smo jih ob ve-
čerkih večkrat vidili z bukvami v rokah se v veliko dru¬
žinsko izbo podati, kjer so se po celo uro pomudili in
družini kaj lepega brali in razlagali. — Je zbolel hlapec
ali dekla, so jih pridno obiskovali in tolažili; je pa kdo
na starost onemogel, je bila posebna hiša odločena, kjer

v

je stanovanje in pomoč našel. Se v svoji oporoki nek¬
danje družine niso pozabili. Ni moglo tedaj drugače
biti, kakor da jim je bila družina iz celega serca vdana.
Kadar so škof od doma šli, je bil za družino vselej den
žalosti, in marsktero oko se je razsolzilo, če so vedili,
da jih več tjednov vidili ne bodo. Nasprot je zopet vse
oživelo, ako se je den prihoda približal. Vse je k vozu
hitelo, vse za sv. žegen prosilo, in vsak je bil srečen, ako
je le besedico iz njih ust zaslišal.

Kdorkoli je le nekoliko dni v njih dvoru prebival,
je moral občutiti in spoznati, da v tej hiši prebiva in
vlada katolišk škof  -— pobožen mesnih  — keršcmsk go¬
spodar.

XVI.

v

Škofa Antona Martina blažena smert.

Starodaven in resničen prigovor pravi: Kakoršno življe¬
nje takšna smert; sv. Duh pa govori: „Dragocena v očeh
božjih je smert njegovih svetnikov." (Ps. 115, 15.) Nadjati
se je bilo, da škof, ki so vsi v Bogu in za Boga živeli,
bodo tudi sladko in srečno v Bogu zaspali in da bodo

86

viši pastir, ki so v življenji toliko lepili zgledov svojini
ovčicam dali, tudi v sinerti še lep zgled nam zapustili.
In zares vse, kar se je pred njili smertjo — pri njih
smerti — in po njih sinerti godilo, je bilo tako spod-
budljivo in tolažljivo, da moramo reči: ako je bilo njih
življenje v očeh božjih dragoceno, je bila njih smert še
dragocenejša. Hotel jim je Bog tako blaženo smert po¬
deliti , da bi tudi nas toliko močnejši k posnemanju njih
čednost spodbudil ter nam prav jasno pokazal, da ako ho¬
čemo tako srečno umreti kakor oni, moramo tudi tako
pobožno živeti, kakor oni, zakaj : kakoršno življenje takšna
smert.

Smertna bolezen od 1. 1851, od ktere smo že go¬
vorili, je poderla njih poprej tako terdno zdravje in
pervo želo njih prerane smerti jim v oserčje zasadila.
Drobovina je po tisti bolezni tako oslabela, da je neki
umetni zdravitelj že takrat rekel, da k večemu še 10 let
jim bo življenje zderžati zamogla. In res od leta do leta
bolj pogosto in bolj nevarno so se ponavljale hude bolo-
Čine v drobovini. Veliko in pogosto so terpeli, pa nikdar
toževali; ali na njih licu smo lahko brali, koliko so na
skrivnem prestati morali.

Ko so mesca Junia 1. 1862 iz Rima prišli, so šli za
nekoliko dni na Slatino, tamkaj nekoliko svoje zdravje
uterdit za težavno obiskovanje gorate Laške dekanije, na
ktero so se mislili podati. Pa ravno tisto noč, preden so
menili drugo jutro pot nastopiti, jih je stara bolezen zopet
hudo napadla. Zjutraj so bili vsi bledi in prepadeni
in vse se je balo za njih življenje in jih prosilo, da naj
to težavno pot preložijo. Ali po zgledu Kristusovem pri-
dravljeni tudi življenje dati za svoje ovčiče niso poraj-

87

tali ne bolečin ne nevarnosti, ampak so serčno in pogumno
pot nastopili. Ze na pervo faro k sv. Rupertu so se mo¬
rali po silno slabili goratih stezah peljati, vse druge fare
so peš obhodili in akoravno jih je bolezen trikrat v po¬
steljo posilila, vendar niso odjenjali, dokler ni bilo te¬
žavno delo končano.

Le malo dni so si potem doma počili, zakaj že
14. Septembra so se zopet na Slatino podali in du-
hovske vaje s svojimi duhovni obhajali. Na videz zdravi
so od jutra do večera vse pobožne vaje z nami oprav¬
ljali in vsak den tudi govorico imeli. Vidili smo,
kako živo jim je sinert že pred očmi stala in kako prepri¬
čani so bili, da njih ura je blizo. Takole so začeli:
„Solnee mojega življenja in mnogih zmed vas se je na¬
gnilo, občutim, da moje bivanje med vami ne bo več
dolgo terpelo; skoraj bo Gospod vinograda svoji hišnji,
smerti  namreč zapovedal, da nas na odgovor pokliče. —
Zato je zadnji čas, da se po vinogradu ozremo, ki je naši
skerbi izročen, da kar smo zamudili, nadomestimo, kar
smo pregrešili, popravimo, preden nam hišni oče vinograd
odvzame in drugim delavcem izroči, ki mu bodo boljši
sad prinesli. Vse je ležeče na zvestobi  našega stana.
Kaj namreč bi nas na smertni postelji zamoglo bolj to¬
lažiti, kakor zavest zvestobe v poklicu—oj da bi nas le
ne ukanila! — in kaj bi nam zamoglo smert bolj poslaj-
šati, kakor klic Gospodovi: Blagor tebi dobri in zvesti

hlapec! pojdi v veselje svojega Gospoda. 41

Tako so govorili ves čas resno in preganljivo, bolj
so bile njih misli že v večnosti, kakor na svetu. Na
koncu duhovskih vaj so še tri  očenaše v treh  jezikih
molili, da bi nam pokazali, kako pri Bogu ni razločka

88

jezikov, in da smo vsi med seboj bratje in sestre v Kristusu,
bodimo si Memci ali Slovenci. Pervi  očenas so molili po
latinsko  v zalivalo za vse prejete gnade; — drugega  so
molili po nemško  za vse nepričujoče brate; — tretjega  so
molili po slovensko  za tistega zmed nas, ki bo pervi umeri.
Oj pač gotovo nihče ni mislil, ne mi, ne oni, da preden
bo tjeden obtekel, bo zasluženje tega očenaša ravno njih
duša že potrebovala!

Duliovske vaje so končale v petek. V saboto so šli
še na božjo pot k Materi božji na Ptujski gori. Na večer
so se peljali v Kostrivnico, kjer so za nedeljo posvečenje
podružne cerkve sv. Rozalije napovedali. Pri večerji so
bili nenavddno veseli in šaljivi in čez navado dolgo so
med duhovni posedeli , oj vsaj je bilo, brez da so na
to mislili, poslednjokrat! V nedeljo večer so domu prišli,
v pondeljek popolden so se šli s predstojniki semeniša
sprehajat do svoje gorice blizo mesta, kjer so bili sicer
veseli, vender le celo malo so zavžili, tako da se nam je
dozdevalo, da se dobro ne počutijo. — V torek popoldne,
brez da bi bili kaj potožili ali komu le besedico povedali,
so se v pesteljo vlegli. K sreči se permeri, da ima ravno
eden njih nradnikov nekaj pri njih opraviti, kteri kar
odreveni, ko jih v postelji zagleda in v hudih bolečinah
ječati zasliši. Zopet jih je njih stara bolezen napadla in
smert koso na korenino njih življenja nastavila. Vedno
hujše in hujše prihaja in noč je bila polna hudih bolečin.
Proti jutru je nekoliko preleglo.

V sredo zjutraj ob petih pošljejo po svojega spoved¬
nika. Ko on k njih postelji stopi, in kako se počutijo,
vpraša, so zamogli le s britkim ječanjem odgovoriti:
„Ali je že mertud v drobovini nastopil ali pa bo. Želim

89

spoved opraviti, da zamoretc brez skerbi biti vi in jaz. <:
Do osme ure so bili potem sami v molitvi. Ko proti osmi
stolni farmešter sv. rešuje Telo prinesejo, ktero so vsi
korarje s lučmi v rokah spremljali, se vzdignjejo škof
pri vseh bolečinah iz postelje, si sami talar oblečejo in
na tla pokleknejo z povzdignjenimi rokami, da bi v vsi
ponižnosti svojega nebeškega Gospoda prejeli. Potem se
zopet sami slečejo in vležejo, odgovarjajo pobožno pri
litanijah pred poslednjim oljem, kakor tudi pri mazilenji
in prejmejo tudi papeževi žegen.

Do poldne so bili še precej mirni, ali ročno popoldne
se jim jame hujšati in ko ob treh spovednik zopet k
postelji stopi, rečejo vsi vdani v voljo božjo po latinsko:
„Orate pro me, videtur esse ultima hora;“ to se pravi:
Molite za mene, zdi se mi, da je poslednja ura. — Proti
petim stopita dva brata in grofa Brandis k postelji. Pri
slovesu reče starejši: „Zaupam da Vašo milost jutre že
terdnejih najdem.“ Na to škof resno odgovorijo: „Skof
nema kaj dobrega na tem svetu.“  In ko mlajši grof pri¬
stavi: „Pa škofija jih potrebuje, če tudi sami umreti
želijo, rečejo ponižno: „ Vsaj na enem človeku ni ležeče

Znamnja so se prikazale, da se smert odverniti več
ne da. Njih posebni prijatelj, Častni korar Marko Glazer
jih prosi, da bi smel čez noč pri njih ostati; ali niso mu
dovolili, ter rekli, da bojo sicer umerli, vender to noč še
menda ne, da ga tedej še viditi upajo. Tudi korarje in
druge duhovne so prosili, da naj se k počitku podajo, le
ko jih spovednik prosi, da bi smel ostati, so molčali in
tako dovolili. Od šeste do sedme ure je bila v stolni
cerkvi za nje molitevna ura. Spovednik jim pove to, kar
jih je močno potolažilo. Zdaj kakor celi den so imeli

90

naj rajši svoje oči obernjene na podobo žalostne Matere
božje nad posteljo, kakor je bilo že govorjenje. Po mo-
litevni uri stopi še nekoliko duhovnov k postelji, ktere so
posebno ljubili. Prijazno jih pogledajo in poslednjokrat
ljubeznjivo se nasmejajo, po slovensko rekoč: „Ste po
slovo prišli?“  Potem so zopet omolknili. O poli devetili
reče zdravitelj, ko žilo potipa: Smert je blizo. Spovednik
pristopi in jih vpraša, ali bi jim bilo ljubo, da bi jim
kaj molili? Na to odgovorijo: „Da“. Zdajci pokleknejo
okoli postelje vsi korarji in še drugi duhovni in vsa dru¬
žina. Začnemo naj poprej moliti Lavretanske litanije.
Enčas še zastopno odgovarjajo: „Ora pro nobis“, to je:
„Prosi za nas". Na enkrat izostane odgovor, in zdravitelj
nam pošepta: da umirajo. Začnemo urno molitve za umi¬
rajoče, ali preden smo jih še dokončali, so mirno in sladko
že svojo dušo izdihnili v roke svojega Stvarnika.

Glasen jok in prebritko žalovanje napolni zdaj vso
dvorano ; vse se gnjete k postelji, da bi vsi še enkrat
tiste roke poljubili, ktere so jih tolikokrat blagoslovile ;
stolni prošt pa so pristopili, da bi jim — že tretjemu škofu
— rahlo oči zatisnili. In kaj tolažljivo je opomnil njih

strežej: „Umerli so ravno tisti Čas, ko so vsak den s

svojo družino večerno molitvo opravljali.“

Veličasten je bil njih pervi vhod  v stolno cerkvo, pa
še veličastniši je bil njih poslednji izhod.  Ljudstva natla¬
čene so bile vse ulice, po kterih je sprevod šel. Nad 200

mešnikov iz domače in iz ptujih škofij je spremljalo pre¬

blagega očeta; ali še Velikovec jih je obžalovalo, da za-
volj nedeljskih opravil od doma mogli niso; pokop je bil
namreč v soboto. V našo tolažbo so prišli tudi trije
sosedni škofje: Kerški, Graški in Ljubljanski k pogrebu.

91

Sprevod vodili in mertvaško meso peli so Graški škof,
mertvaško govorico (v »Zgodnji Danici“ 1. 1862 natisnje¬
no) pa so govorili stolni dekan, naš sedanji milostljivi
knez in škof Jakob Maksimilian. Ker so kotli po oporoki
na pokopališu tiste fare ležati, kjer bodo umerli, so jim v
naglici v mali kapelici mestnega pokopališa rako napra¬
vili , pri kteri so jim pevci nemške  pevske družbe in pevci
slovenske  čitavnice v lepi bratovski slogi poslednjo slo¬
vo peli.

Ako Kristus pravi: „Bodite pripravljeni, zakaj ne
veste ne ure ne dneva 61 ,  (Mat. 25,13.) se bomo zdaj pre¬
pričali, da so pokojni škof tudi to povelje Kristusovo
zvesto dopolnili. Ze dolgo poprej, ko je Gospod zaklical
„To noč bojo tvojo dušo od tebe tirjali 11 ,  (Luk. 12, 20), so
vse časno lepo vravnali. Ko so namreč njih oporoko od-
pečatili, so našli, da je bila spisana 26. Novembra 1861,
tedaj ravno njih poslednji rojstni den,  kterega so vselej,
kakor smo slišali, posebno za svojo dušno zveličanje ober-
nili. Svoj poslednji rojstni den pa so po tem takem, go¬
tovo od Boga posebno razsvitleni, s tim gotovim prepri¬
čanjem obhajali, da poslednjo leto  svojega življenja nasto¬
pijo. Tudi oporoka jih razodeva pravega moža božjega,
zato jo tukaj pristavimo.

Oporoka.

„Od mene Antona Martina Slomšeka, kneza in škofa
Lavantiskega, po dobrem premiselku pri zdravi moči in
po prosti volji narejena in z lastno roko pisana, da naj
se po moji smerti moja mala zapuščina takole oberne:

92

§. 1. Svojo neumerjočo dušo izročam Bogu in pobo¬
žnemu spominu svojih prijateljev in svojih ovčic — svoje
umerljivo telo pa materi — zemlji, ter naravnost zapo¬
vedani, da naj se moje telo v priprosto trugo iz nepol iti ra¬
nega mehkega lesa položi in na pokopališi tiste fare po-
kople, kjer bom umeri.

§. 2. Svojo zapuščino, obstoječo iz nekterih dragocenost,
poliišja, nepremakljivega in premakljivega blaga, tudi cerkve¬
nega oblačila in knjig zapuščam svojemu pravnemu nasled¬
niku v škofijstvu, ter ga postavljam poglavitnega dediča, ker
vse, kar gleštam, od škofijstva imam, in da nadomestim
škodo, ki jo je utegnilo Lavantinsko škofijstvo, ki po pri¬
meri le slabe dohodke ima, po preselitvi škofovskega
sedeža v Marburg na dohodkih terpeti.

§. 3, Potem ko se bo vse poravnalo, kar ima kdo
po pravici iz moje zapuščine tirjati, naj se izplačajo na¬
slednji sporočki:

1—3. So sporočki za otroke treh sester, ki znesejo
2500 gl. „Druga moja kervna žlahtna je že pri mojem
življenji obdarovana bila."

4. Zavodu za uboge v šent-Andreji na Koroškem,
kjer je bil poprej sedež Lavantinskega škofijstva, sporo¬
čam 2000 gl., da se kupi hiša za uboge. Dokler se ne
kupi, naj se obresti te istine ženam (to je družbi žen) v
šent-Andreji v podporo ubogih izročč, brez da bi morale
od tega rajtengo dajati.

5. Ubogim tiste fare, kjer bom umeri in pokopan,
izročam kakor temeljno istino 1000 gl. Pričujočim ubož¬
cem pa naj se na den mojega pogreba razdeli 300 gl.

93

6. V zboljšanje zavoda za onemoglo škofovo dru¬
žino sporočam 2000 gl.

7. Moji družini ob času moje smerti, od oskerbnika
do poslednje dekle, naj se iz moje zapuščine razim zaosta¬
lega zaslužka, in sicer onim, ki še niso pet let v moji
službi, celo letno plačilo , onim pa, ki mi že čez pet let
služijo, dvojno letno plačilo izplača.

8. Svojemu domačemu gospod kaplanu ob Času moje
smerti sporočam 500 gold., in uro, ktero naj si sata iz
moje zapuščine izbere; tistemu mešniku pa, kteri mi bo
ob smertni uri na strani stal, odločim za slovo tudi uro
in meni lastni križ s svetinjami.

9. Svojemu strežeju sporočam razun zgoiajšt. 7 nje¬
mu odločenega sporočka za čas moje lahko da hude bo¬
lezni za postrežbo 5 gl. na den; mi strežeta pa dva, gre
drugemu enako povračilo, ravno toliko pa tudi hišni ali
kuharici tiste hiše, kjer bom bolen ležal ali umeri. Mojo
pertnino in obleko, razun škofovskih oblačil, naj razdeli
stolni farmešter v Marburgi po svoji volji.

10. Slednjič sporočam gospejski družbi v Marburgu
1000 gl. in družbi rokodeljskih pomočnikov 500 gl., ako
te družbi za čas moje smerti še obstojite.

§. 4. Vsi postavni davki teh sporočkov naj se porav¬
najo iz moje zapuščine in sporočki naj se brez prikratenja
izplačajo.

§. 5. Izpeljavca oporoke imenujem zbor prečastitega
stolnega kapitola v Marburgu, ter ga prosim, naj poskerbi, da
se škofijstveni inventar in moja zapuščina mojemu nasledniku
čisto in popolnoma izroči; zato mu pa sporočam 2000 gl.

94

z namenom, da korarske hiše z obresti te istine v dobrem
stanu ohrani, in škofijstvu ohranitev teh poslopij nobenih
večili stroškov ne dela.

Oče luči pa, od kterega vsak dober dar pride, naj
poterdi to moje poslednje sporočilo, naj blagoslovi mojega
naslednika in vso ljubo Lavantinsko skotijo, meni pa naj
dodeli naj viši in poslednjo milost, da bi zamogel tej
škofii pred njegovim trouom s svojo priprošnjo koristen
biti. Amen!

V Marburgu 2G. Novembra 1861.

Anton Martin Slomšek  l. r.,
knez in škof Lavantinski.“

Ako na vse okolišine pred sraertjo in pri smerti po¬
gledamo, ali ne najdemo lepo dopolnjenih besed Davidovih:
„Dragocena v očeh Gospodovih je smert njegovih svetni¬
kov? Si li zamore škof srečnejši smerti želeti, kakor
je smert Antona Martina bila? Poslednji rojstni den so
oporoko pisali  polno duhovskih in telesnih dobrih del, —
poslednjo leto so romali v Rim  k grobu sv. apostolov, —
poslednji mesec  so doveršili toliko težavno škofovsko  ob¬
iskovanje ; — poslednji tjeden  so opravili duhovske vaje  in
božjo pot k Materi božji,  — poslednji den  so s toliko vdano¬
stjo v voljo božjo sv. zakramente poželeli  in tako pobožno pre¬
jeli  , — noter do posledjih trenutkov  so v molitvi zderžali
in z zdihlejem k Marii: „Prosi za nas !“ pot v večnost
nastopili: zares, kteri mešnik, kteri škof bi si zamogel
srečnejše smerti želeti ? Glejte, tako umerje pravični,
in zares dragocena v očeh Gospodovih je smert njegovih
svetnikov.

Komej je bilo njih življenje tehtano na tehtnici božje
pravice in kakor zaupamo, večnega povračila vredno spo-

95

znano, se je tudi tehtnica človeške sodbe v njih slavo
nagibati začela. Le eden glas je bil: da so bili pošten,
velikodušen mož, pobožen rnešnik, neutruden pastir, škof
poln darežljive ljubezni.

Žalovalo je v nepopisljivi žalosti duhovstvo cele ško¬
fije.  Starši duhovni so zgubili naj častitljivsega součenca
— duhovni srednje starosti svojega ljubljenega učitelja
in voditelja, mlajši duhovni pa svojega duhovskega očeta,
vsi pa naj boljšega prijatelja, svitli zgled naj lepših
mešniških čednost. Ravno so jim hotli vidno znamnje
svoje ljubezni dati. Omislili so za njih 62. rojstni den
prelepo škofovsko palico, ki je čisto iz srebra in bogato
pozlačena in tehta 305 lotov in velja 1330 gl. Zgoraj v
sločini je Marija, nebeška kraljica z malim Ježuškom v
naročji, spodaj pa pod gotiškimi baldahini štiri svetniki:
sv. Anton  in Martin,  patrona pokojnega škofa, sv. Andrej
potron škofije in sv. Joanez kerstnik  patron stolne cerkve.
Okoli znožnja pa je napis: „Antonu Martinu, knezu in
škofu Lavantinskemu, pastirju čuječemu škofijsko du¬
hovstvo v spomin globokega počešenja in hvaležnega
erca. 1862.“ Tode že so v grobu počivali, ko je palica
došla in rano našega serca le še hujše obnovila. „Ta
palica,“ je pisal nekdo v Danico (št. 1. 1863.) „služi
enako v slavo pokojnega kneza, kakor v čast njih du-
hovstva, ki jih je tako ljubilo, da jih bolj ljubiti ni moglo.
Ostala bo vse čase naj dražji kiuč naše stolne cerkve,
naj glasnejši priča zlate dobe,  ki jo je naša škofija pod
vodstvom Antona Alartina  imela.

v

Žalovala in v brezštevilnih solzah se je solzila za-
pusena čeda Lavantinska,  ktera je bila škofu z vso dušo
in s celim sercem vdana. Ko so pridgarji njih smert

96

oznanili, se je začel v nekterih cerkvah tak glasen jok
in tako žalovanje, da so pridgarje med govorom prene¬
hati morali. Še zdaj, ako se na takih krajih, kjer so jih
ljudje bolj poznali in večkrat vidili, njih ime v pridigi
le imenuje, se zdajci ljudje po cerkvi razsolzijo. Tudi
bratovšina sv. Cirila in Metoda se je, kakor draga za¬
puščina pokojnega škofa, še le po njih sinerti ljudem
prav priljubila in razširjati začela. Zdelo se je ljudem,
da so bližej tistemu, kterega so zgubili, ako v bratovšino
stopijo.

v

Žaloval je ves narod slovenski,  kteremu so bili vo¬
ditelj naj modrejši,  — branitelj naj pogumniši,  — pisa¬
telj noj glasovitneji.  Po vsili slovenskih časnikih se je
razlegal glas žalosti, prepevala njih slava. Slovenske či-
tavnice v Marburgu, Celji in v Ljubljani šo naprivile njim
v čast. slovesne besede, in pri natlačenih prostorih so po¬
slušali družbani slavo njih del in njih življenja z milim
počešenjem, tako da se je mnogo oko solzilo. Prav pri¬
merno si je izvolila Marburška čitavnica za tisti večer
lepo pesem: „ Preljubo veselje oj kje si doma,“ ktero so
oni kakor špiritual zložili, in v kteri duša povsod po svetu
veselja iše, pa ga nikjer ne najde, dokler poslednjič svoje
oči proti nebesom oberne in poje: „Le tamkaj je pravo
veselje doma.“

Žalovala je za njimi avstrijanska naša domovina,
ktere zagovornik in branitelj z močjo besede in djanja so
bili v naj viharniših časih. Predsednik deželnega Gra¬
škega zbora je rekel: „Bili so mož na duhu mogočni,
kteri so gorko serce imeli za narod in si vedno prizadevali,
med njim širiti omiko in pobožnost. “ BeČki časopis
„Vaterland“ pa imenuje njih „delavnost tako, ktera ne

97

kar po imenu na delavnost opostolov sporainja.“ Dalje
pravi: „Bili so škof v duhu apostolov, zvest podložnik
svojega cesarja, prijatelj svojih duhonov, oče svojih ovčic."

Žalovali so za njimi vsi sosedni Škofje in njih du¬
hovni,  kteri so jih med naj perve škofe naše dobe šteli.
Neki nadškof jih imenujejo „zvestega, gorečega in neu-
trudenega pastirja 11  in želijo škofii naslednika, ki bi bil
„mož enake gorečnosti in enako čiste volje." Drugi škof
imenujejo njih smert „zgubo veliko za katoliško cerkvo.“
Tretji škof pišejo „da jih še ni lahko kedaj ktera novica
tako pretresila, kakor žalostni glas njih smerti.“ Dalje
pravijo: „Le malokdaj sem bil tako srečen z njimi sku¬
paj priti, pa kadarkoli se je zgodilo, sem od njih slovo
vzel z globokejšim počešenjem in terdno prepričan, da
ima Lavantinska škofija višega pastirja, kteri je poln
apostoljskega duha. To je spričevala njih globoka uče¬
nost, njih resnoba in pobožnost, njih neutrudena delavnost
in milota, kteri se tudi nehote vsako serce uklone. Lahko
si mislim, koliko nad za osiroteno škofijo je z njimi vred
pokopanih," — Neki korar sosednje škofije pa piše: „Vaš
velik in svet škof, apostol Slovencev, naše veselje in naša
ljubezen so tedaj umerli, da bi prejeli zasluženo plačilo!
Kar je nekdaj rekel velik papež Benedikt XIV. o smerti
zveličanega Lenarta (a porto M.), to tolaži tudi nas: „„Ve-
liko smo zgubili, pa mogočnega priprošnika pri Bogu
pridobili."" To so bile moje misli, pa tudi mnogih drugih
duhovnov, ko smo pervokrat po smerti pri sv. meši za

v

nje molili: Škof ne potrebujejo naših molitev, pa mi  po¬
trebujemo njih prošinj. Dva lista, ki so mi jih to po¬
letje pisali in ktera zdaj kakor dve svetinji shranjujem,

so sklenili z besedami: „„Pridite v Marhurg, preden umer-

*

98

Zguba je za cerkvo je za Slovence nenamesfljiva.

Anton Martin so bili eden naj večih škofov našega ce¬
sarstva  — to je naše prepričanje.“

Žalovala pa je pred vsirn Solnograška nadškofovska
cerkva, duhovna mati  naše škofije, ktera jih je pred 17 letini
s pastirsko palico poslala, da bi njeno hčerko, Lavan¬
tinsko škofijo vodili in vladali. Kavno v tisti uri ko
so nadškof našega sedanjega kneza in škofa posvečevali,
so tudi pokojnega kneza z serčnim omilovanjem v misel
vzeli in med drugim rekli: „Zguba za Lavantinsko škofijo
je čez vse britka, ker je tako izverstnega pastirja zgu¬
bila— in ta zguba, kdo bi si bil mislil, da je tako blizo !..
Nam tedaj ne ostane drugega, kakor presladki spomin
tega moža in hvaležno serce za vse dobrote, ktere je
skazal svojemu duhovstvu in ljudstvu, pa tudi za prelepi
zgled čednosti, kterega je nam, svojim bratom dajal,.dokler
je živel. Ne mogel bi se pa njegovemu spominu bolj
hvaležnega skazati, kakor ako bi mi bilo mogoče najti
moža, dediča nja apostoljske gorečnosti in njegovih Čed¬
nost, kterega bi na njegovo mesto in nja sedež postavil,
da bi tolažil žalostno ljudstvo in hodivši po stopinjah
prednikovih v pravem cerkvenem duhu apostoljsko službo
opravljal."

Ako se pa Čast in slava Antona Martina glasi od ško¬
fije do škofije in od dežele do dežele, ali ne bomo tudi
mi iz celega serca Bogu čast in hvalo dajali, da nam jih
je ako le tudi za malo let podaril? Ali ne bomo spo¬
znali svoje svete dolžnosti, da njih nauke zvesto ohra¬
nimo, njih dela pogumno nadaljujemo, njih lepe zglede
pa posnemamo?

99

Naj bo in ostane tedaj spomin pervega kneza in Škofa
Marburškega,  — kteri so kakor nas božji Učitelj, ,,do¬
brot e delivši med nami hodili 11  — blagoslovljen v tem mestu
za vselej! — Naj prebiva njih duh nad našo skotijo na
veke, kteri so vse, kar so bili in imeli, darovali!—Naj
sveti vse čase zvezda njih čednost pastirjem in ovčicam
po stezi zveličanja in naj jih ogreva in nadušuje za ena¬
ke dela v čast božjo in duš zveličanje!—Naj bodo pa
tudi oni, kakor so si v oporoki želeli, priprošnik našega
ljudstva pred božjim tronom in kar so nar raje delali na
zemlji, naj nadaljujejo tudi v nebesih ter prosijo: da božji
blagoslov vselej čez nas pride in pri nas ostane!

M$j  I

\

»

24. VI. ,g 46