Poštnina plačana ? gotovini
IZSELJENSKI CESTNIK
RAFAELOVE DRUŽBE IN IZSELJENSKE ZBORNICE V LJUBLJANI
LETO VIII *
ŠTEV. 4 *
LJUBLJANA APRIL
1938
-k
Duhovna vez z našimi izseljenci
Na izseljenski akademiji v Ljubljani, o kateri poročamo na drugem mestu, je imel ljubljanski kne-zoškof dr. Gregorij Rožtman, predsednik Rafaelove druižbe, velepo-memlben govor, ki ga na tem mestu dobesedno priobčujemo.
Premalo se zavedamo, kaiko pomembno je izšeljenstvo za naš narod.
V stotisoče gre število onilh, ki so zapustili naišo lepo slovensko zemljo in odšli na tuje iskat kruha, ne zmerom boljšega, pač pa večji kos kruha, ker zemlja domača nima vedno dovolj kruha za vse svoje otroke.
Vsak izseljenec je kaikor kapljica krvi iz žil narodnega telesa. Kaplja za kapljo izteka in se zgublja v tujini. Nepretrgana transfuzija naše krvi v žile tujega telesa. Telo tujega naroda poživlja in pomlaja kri iz naših žil. Ali se tega zavedamo? Ali čutimo bolečino ob vsaki kapljici krvi, ki jo izgubljamo?
Udje našega narodnega telesa so izseljenci, ki se trgajo iz živega našega telesa. Ali nas to boli? Ali nam je kaj mar za ude, ki odhajajo in okrnjujejo celotnost našega naroda?
Če smo zdrav narod in živ in samozavesten, moramo čutiti, kako v svojih izseljencih ginevamo. Potem moramo skrbeti, da si člane, ki odhajajo v tujino, ohranimo. Če se za svoje brate in sestre v tujini več ne zmenimo, če nas njihova usoda več ne brigat, njihovo trpljenje in zapuščenost več ne boli, je narod bolan, počasni smrti zapisan, ker ne čuti več, kako ud za udom odmira.
Mi hočemo živeti ne samo kot poedinci, ampak kot narod, zato moramo gledati, da se vezi med nami in izseljenci ne trgajo, temveč da vedno močnejše in trdnejše postajajo. Vez, ki nas v življenjsko občestvo veže z vsemi, ki so se izselili, ne sme biti samo denar, ki ga pošiljajo domov; duhovna mora biti ta vez, ki je močnejša od vsake materialne vezi; vez, ki duše druži in srca veže, ki se izraža v enakosti mišljenja, v izmenjavi narodnih kulturnih dobrin in ki je globoko zaaidrana v živi veri naših očetov.
Današnja akademija ima namen, da splete trajnejše vezi med nami in izseljenci, da zlasti mladino opozori na njeno prevažno nalogo, vzdrževati stike z brati in sestrami v tujini.
Trojna je vrsta naših izseljencev.
1. Najprej so talki, ki imajo namen, da se iz tujine po nekaterih letih vrnejo v svojo domovino. Ti že sami nočejo raztrgati vseh vezi s Svojo rodno zemljo, saj nosijo
s seboj v duši sliko tistega kotička naše zemlje, kjer hočejo ustvariti sebi in svojim skromen domek, da bi potomci njihovi brez prevelikih mučnih skrbi srečni v njem živeli.
Duhovna zveza med njimi in nami je tem bolj potrebna, ker bodo prišli nazaj in prinesli s seboj ali zdravje ali bolezen. Vzdrževati moramo z njimi živahne stike, zato, da si ohranijo vse dobre in plemenite oso-bine slovenskega naroda, da si ohranijo vero, katera je bistven del slovenskega človeka, da ne podležejo tistim močnim vplivom tujine, ki v njihovih dušah pogase ogenj verne slovenske osebnosti.
Ni brez pomena, kakšni se vrnejo, kakšne ideje prinesejo s seboj, kakšno mišljenje bodo razširjali okrog sebe, ko se naselijo zopet v svojih domovih. Ako se vrnejo dobri in obogateni z izkušnjami v tujini,
so lahko dober kvas, ki blagoslovljeno deluje na okolico. Morejo pa postati strup za svoj domači kraj, če so se odtujili veri, jeziku in miselnosti svoje matere.
Naj torej ti izseljenci vedo in čutijo, da jih ne pozabljamo ne v mislih me v molitvah, ampalk da jih imamo za polne in žive ude na skupnem narodnem telesu, da nam je pri srcu njihova usoda, da z njimi trpimo in se z njimi njihove sreče razveselimo — z vsemi našimi po Holandiji in Nemčiji, po Belgiji in Franciji, po Kanadi in Argentini.
2. Potem so taki izseljenci, ki so si v tujini že postavili svoj dom in se ne nameravajo več vrniti na rodno zemljo — razen na kratek obisik, da si obudijo mladostne spomine.
V dušah teli živi neizbrisljiv spomin na domačo rodno zemljo. Vsak pozdrav iz domačega kraja jim je drag, vsako pismo dobrodošlo. Tisoč tihih misli plete vez z domovino. Videti jih je treba iin slišati. Videti solze, ki jim orosijo oči, ko jim pripoveduješ o domači zemlji, o ljudeh v domačen kraju, o cerkvicah po gričih, o zvonovih, ki pošiljajo svojo ubrano pesem preko njiv in holmov, o vinogradih in belih zidanicah. — Odkar sem toliko solz videl blesteti v očeh naših ljudi po širni Ameriki, šele razumem, s kakšnimi vezmi vise njih srca na domovini, pa četudi jim je Amerika postala nova domovina, ki jim reže boljši in večji kos kruha, kot ga jim je mogla dajati trda slovenska zemlja. Pripovedovali so mi, da ne mine dan brez misli na rodno hišo in zemljo; da vsak dan v duhu prehodijo pota in steze, po katerih so v mladih letih hodili doma. Vsak dan jim romajo misli in želje nazaj. Nikdar ne pozabim otožnosti v očeh premnogih, ki so mi izražali željo: se enkrat pred smrtjo bi rad videl svoj rojstni kraj, a ni sredstev za talko dolgo pot. Ostane jim v duši le neizpolnjena želja.
Brezsrčmost bi bila, če bi mi tem našim rojakom ne pošiljali iz domače zemlje prav tako vročih pozdravov, kakor je njih hrepenenje po domovini vroče. Pozdravi, slike, časopisi, knjige, pisma bi morali romati od nas k njim in vzdrževati živo zvezo z njimi, ki tako hitro izumirajo. Dnevno se njih število krči. Vsak dnevnik iz Amerike prinaša poročila o novih smrtnih slučajih. Še nekaj
desetletij, pa Jie bo nobenega več v Združenih državah severne Amerike. Ne bodimo brezsrčni, pozlatimo jim zadnja leta z zlatimi spomini iz domovine!
3. Jvmalu bo, zlasti v Severni Ameriki, ostala le tretja vrsta naših ljudi, to so potomci naših izseljencev, ki so že v tujini rojeni in vzgojeni, ki so že ondotni državljani. Našo zemljo poznajo sanno iz pripovedovanja svojih staršev. Niso videli naših lepih krajev, ne poznajo nas, jezik naš le za silo razumejo. Vsa izobrazba jim je dana v tujem jeziku, ki jim je postal materin jezik.
Ti potomci naše krvi nam ne smejo postati duhovno tuji. Zavedajo naj se, da je slovenska kri v njih, da smo po krvi in materini besedi isti rod. Res s svojim delom bodo materialno in duhovno bogatili drug narod, a vedo naj, čigave so krvi in kakšnega porekla. Spoštujejo naj rod, iz katerega so izšli, jezik svojih prednikov naj vsaj nekoliko poznajo in ohranijo kot dragocen ostanek svojih prednikov.
Da bo to, moramo mi vzdrževati z njimi stalne in živahne zveze. Naša dolžnost je, da jim kažemo lepoto naše zemlje, ki ji ni para na vsem širnem svetu; da jim posredujemo bogastvo našega duha v delih umetnosti in kulturo našo, ki je tolikšna, da ni treba biti sram ne nas, ne naših izseljencev med velikimi in visoko kulturnimi narodi. Naša dolžnost je, da jim svetimo z zgledom našega iskrenega verskega življenja, da bo vez iste vere tem čvrstejša, čim bolj se rahlja vez istega jezika.
Mladina, ti si poklicana, da navežeš stike, pismene in ustmene, z mladim rodom naših izseljencev. Mlada srca najdejo v mladih srcih najlepši odmev, najživahnejši odziv!
Mladina, ti ne pozabi na izseljence, da oni ne pozabijo na nas.
Zgled je naši mladini dala šola v Ljutomeru. Šolarji so poslali v Ameriko (v Chicago) album sliik iz raznih krajev naše domovine; nekaj slik so sami naslikali; napisali so prisrčna pisma, odkrita in ljubezniva, da so do solz ganila stare izseljence. In še žaro domače rodne prsti so dodali.
Takole pišejo iz Amerike o vtisu te pošiljke: »Ko smo slišali pozdrav, mar bi komu zamerili, če so mu ob tem pridrsele solze ljubezni do domače grude iz oči in spolzele tiho po licu ... kaj vam bom še nadalje razkladal naša čustva, saj se vsi razveselimo že samo pisma, ki ga dobimo iz domovine, ki je šlo samo skozi roke teh, ki trpe na domači grudi. Koliko bolj smo pač pozdravili zemljo, ki nas je redila, ko smo bili se doma, ki je pila naš znoj, ki je z nami vriskala, kadar smo bili veseli, in z nami žalovala ter pila naše solze, kadar smo se žalostili. Kako radi bi bili tedaj te otroke objeli in jih pritisnili na svoja srca. Za zdaj pa, otroci ljutomerske šole, ki smo bilii deležni vaših pozdravov, najlepša hvala in Bog plačaj! Po vaši zaslugi je prišel med nas tisti večer — košček drage nam domovine.« (Ave Maria, febr. 1938, str. 21.)
Ali ne bi mogla vsaka šola napraviti izseljencem od časa do časa istega veselja'!1 Ali ne bi mogli od povsod, od koder so izseljenci, poslati jinx včasih košček drage jim domovine.
Tako važno je to, da se mora organizirati redno dopisovanje naših šol — posebno
Izseljenska akademija
„Mladina v domovini za izseljensko mladino'
Izseljenska akademija je za nami. Dne 27. marca tega leta se je vršila akademija pod pokroviteljstvom bana g. dr. Manka .Natlačena v frančiškanski dvorani. Nad 300 dijakov in dijakinj se je odzvalo naši prošnji za sodelovanje. Veseli, polni svežih sil, so prihiteli pod vodstvom svojih gg. profesorjev in učiteljic, da pokažejo ljubezen do naših rojakov v tujini. Za odrom, na odru in v dvorani je bilo polno mladega življenja. Dvorana je bila nabito polna, precej ljudi pa je moralo oditi, ker ni bilo niti prostorčka več v dvorani.
Med udeleženci so bili: ban g. dr. Marko Natlačen z gospo soprogo, prevzv. g. škof dr. Gregorij Rožman, ljubljanski župan g. dr. Juro Adlešič, predsednik Prosvetne zveze g. dr. Lukman, podpredsednik Rafaelove družbe p. Kazimir Zakrajšek, prosvetni inšpektor g. prof. M. Bajuk, načelnik socialnega oddelka banske uprave g. dr. Kosi, nadzornik osnovnih šol g. prof. Jeglič, ravnatelj učiteljske šole g. prof. Dolenec, g. dr. Breznik, ravnatelj škofijskih zavodov v Št. \idu, g. dr. Kamušič, univ. prof. g. dr. V. Korošec ter mnogi drugi odličniki.
Med mladino pa so billi učenci ljudskih in meščanskih šol, dijaki raznih srednjih in strokovnih šol. Vsi udeleženci so pozorno sledili lepemu sporedu, katerega so sodelujoči izvajali zelo skrbno in z globokim doživetjem. Vse točke so bile topel izliv ljubezni trpečega slovenskega srca do brata v tujini. V duhu smo doživeli izseljenčevo slovo od rodne grude, njegovo trpljenje na tuji poljani in čudovito pesem hrepenenja v tujem svetu po domovini. In te misli je mladina doumela.
Za otvoritev so izvajali dijaki in dijakinje učiteljske šole pod vodstvom g. prof. Repovža tri klasične slovanske skladbe. Vse skladbe je godalni orkester brezhibno izvajal.
Oder so zapuščali zadnji dijaki, ko je stopil nanj prevzviišeni g. dr. Gregorij Rožman, da s svojo besedo poveže vse točke sporeda in mislimi na izseljence doda praktična navodila, kako jim bo mladina v dejanju pomagala.
Govor, ki ga objavljamo na prvi strani, je izzvenel v željo: »Mladina v domovini naj rešuje izseljensko mladino!«
Po slavnostnem govoru je nastopilo 12 učenk III. razreda ljudske šole Lichtentur-novega zavoda, ki so izvajale ljubko simbolično vajo po pesmi »Ločitev«. Mala Stanka je toplo povedala besedilo ob spremljavi
srednjih šol — z našimi izseljenci, posebno z njihovimi v tujini rojenimi otroki. Velika stvar je to, vredna, da se je lotimo. In sveta dolžnost naša je, da vzdržujemo vezi z vsemi širom zemlje, ki so kri naše krvi. Od dela do dela sveta naj se pletejo duhovne vezi med nami in vsemi, ki so naši, da ostanemo povezani v eno duhovno občestvo z ljubljeno in nikdar pozabljeno domovino, da ne pojdejo v izgubo naši bratje in sestre v tujini, katere od tu daues iz dna srca in duš pozdravljamo.
klavirja in vijoline. Učenke so nato izvajale z enostavnimi gibi, a tembolj prisrčnimi, bolest ob ločitvi od očetove hišice. Tihemu vprašanju, ali ga bo rojak še kdaj videl, sledi vroča prošnja: Bog živi te! Vaja je bila toplo doživetje doma in ločitve od njega vsakemu udeležencu.
Lepa je bila deklamacija: M. Kunčič — Pismo v tujino, katero je ganljivo povedala Ljubica Božič, učenka II. razreda vad-niice. Spominjala je očeta v tujini obljub, katere je govoril ob slovesu. V zadnjih besedah pa je izrazila trpko bolest — leto dni že ni od njega nobenega glasu. Temna povest mnogih naših izseljenskih očetov je v tem.
Zbor uršulinskih šol je brezhibno odpel pod vodstvom č. M. Egidije pesmi G. Ipa-vec: O mraku, A. Nedved: Želja in St. Premrl: Zdravica. Človek je občutil ob teh pesmih lepoto in bogastvo naših pesmi in željo, da bi jih slišali naši rojaki na tujih poljanah.
Nato je izvajalo 10 učenk III. razreda meščanske šole Lichtenturnovega zavoda simbolično vajo po pesmi »Tiha luna«, ki jo je pel zbor škofijskega zavoda iz Št. Vida pod vodstvom g. prof. M. Tomca. Pesem izraža veliko hrepenenje rojaka v tujini po domovini. Učenke so z lepimi gibi prikazale to hrepenenje. Slika za sliko se je prelivala v ubranost trpljenja, ki je povezano z vročim hrepenenjem po domu. To ubranost je povečala še svetlobna harmonija.
Zelo posrečen je bil nastop dijakinje učiteljske šole Metke Cimperšek, ki je dovršeno zaigrala Smithovo klavirsko skladbo in tako začela drugi del sporeda.
Dijaki škofijskega zavoda so izvajali ob recitaciji Župančičeve '»Dume« (odlomek) simbolično vajo. V rdeči luči in ob spremljavi pesmi »Kje dom je moj?« so prikazali možato trpljenje našega izseljenca v Vestfaliji. Z globokim doživetjem so izvajali vso vajo, ki je prebrklka življenjska povest mnogih naših izseljencev. Gotovo spada vaja med najlepše simbolične vaje. Doživeli so pesem sami in z njimi so jo doživljali vsi udeleženci.
Zbor 1. dekliške meščanske šole je zapel pod vodstvom gospe Fr. Saršonove pesmi: St. Premrl: Rože za Marijo, M. Tome: Zvonovi, M. Bajuk: Kdo bo? in Naša pesem. Tudi te pesmi je zbor prav dobro izvajal; koliko truda in požrtvovalnosti smo čutili ob njih. Noben trud pa ni prevelik ob misli na naše rojake.
Sledila je pesem St. Premrl: Domotožje, ki sta jo zapeli dijakinji Vahen in Ahlin tako prisrčno, da je gotovo vsak občutil tiho ibolest, ki jo povzroča domotožje.
Zbor dijakov škofijskega zavoda iz Šent Vida je zapel pod vodstvom g. prof. M. Tomca brezhibno sledeče pesmi: St. Premrl: Bela cesta, D. Jenko: Na tujih tleh, A. Nedved: Domovina, mili kraj, narodni: Slovensko dekle in Popotnik pridem čez goro, Ferjan-čič: Plauinariica, A. Hribar: Oj, hišica očetova. Vse pesmi so bile tako toplo izvajane, ogrele 60 udeležence, da bi jih poslušali še
Velikonočne misli...
»Vstal je,« je odrešilna beseda, ki j« vsako lelo znova čujcmo na velikonočno jutro. Noč je minila, nad svetom je zasijala jutranja zarja. Kakor če so strti zimski mrazovi in zopet toplo sonce sije v deželi. Jezus, odet z nebeško lepoto, je stopil iz groba smrti, le s svetlobo ožarjene rane spominjajo na dan trpljenja. Grob je odprt, čuvaji so zbežali, med njegovimi sovražniki vlada groza, med njegovimi prijatelji radostno upanje. Resnica je zmagala nad lažjo, pravica nad krvavim nasiljem. Vsaka njegovih besed je znova potrjena s pečatom njegove božje moči nad življenjem in smrtjo, j V resnici, ta je Sin božji.«
Ne vemo, nad kom naj se bolj radujemo: ali nad Zveličarjem ali nad seboj. Naša »aleluja« se venomer razlega iz veselega srca, kakor jo tudi naša duhovna mati Cerkev kur naprej rabi, komaj du spregovori nekaj molitvenih besed v pozdrav. Tako pri sv. maši, v dnevni duhovniški molitvi; celo dnevno »angelovo čaščenje« je zamenjala z veselo: Regina coeli, laetare, alleluja, raduj se, nebeška Kraljica, aleluja! Podoba No-vovstalega bo 40 dni na na5ih oltarjih, z zmagoslavnim banderom v roki • šele tedaj bo izginila, ko nam bo še bolj veselo vest oznanil praznični evangelij vnebolioda: »Kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil odvzet od vas v nebo, bo tako prišel, kakor ste ga videli iti v nebo.« (Dela 1., II.)
Velikonočni čas je čas veselja, Grob Vstalega prinaša več veselja kakor milijoni zibelk. Kajti tu je bila smrt premagana. »Smrt, kje je tvoje žrelo?« Najhuši jarem, pod katerim zdihujemo ljudje, je smrt, ki jo nosimo s seboj. Naše življenje je neprestano umiranje. Trudimo se, da bi dosegli vrhunec življenja, polno .moško dobo. Toda mnogi sploh ne splezajo tako visolco, prej jih smrt potegne nizdol. Drugi, .ki se jim posreči, da prekoračijo zenit, pa tedaj stoprav živo čutijo, s koliko hitrico drve proti odprtemu grobu. Ali je mogoče, da more biti človek pri tem vesel? Mar niso vse življenjske radosti le plapolajoč odsvit grobne luči. Nikakor ne za tistega, ki veruje v od smrti Vstalega. Za tega je življenje potovanje, na koncu katerega ga pozdravlja očetova hiša. Za tega je 'življenje prehod in smrt le temna vrata, ki vodijo k večni luči. »Večna luč naj jim sveti!« Na velikonočno jutro je vzšla ta večna luč zato, da ne žalujemo. »kakor tiste, ki nimajo upanja«.
Velikonočni čas je čas zmagoslavja. Ne le enkrat se je zgodilo v zgodovini, da je odmeval
Velika noč
Zazibal se je v linah zvon in pesem zvonka mimo koč je šla pojoč in vriskajoč do rajskih trat, pred božji tron.
Kot sonce iz noči,
kot roža iz prsti,
kot plamen čist in kot kristal —
Zveličar je iz groba vstal.
S pobožno pesmijo zvonov, z dehtenjem rož, z drhtenjem njiv je kot sejali* vedno živ vsem skupaj dal svoj blagoslov.
in še. V polni meri smo doživeli: Tako nas more ogreti le naša pesem.
Veličastno akademijo je zaključil isti zbor z državno himno. Razhajali so se udeleženci z bogatimi vtisi. Gotovo se bodo radi spomnili naših rojakov v tujini, ko bodo trkali
s prošnjami na njihova srca.
•
Tvrdka Warbinek je dala Rafaelovi družbi za izseljensko akademijo brezplačno na razpolago prvovrstni koncertni klavir Sei-ler, kar je pripomoglo k še boljšemu izvajanju pevskih in glasbenih tocik. Tudi tvrdki Warbinek izrekamo najtoplejšo zahvalo.
klic: Na križ z njim!; ni bilo samo enkrat, da ie bil kak rešenik zasrainovan in pribit na križ. Neštetokrat je bila in bo resnica in pravica križana. In mi začudeni zmajujemo z glavo in ne moremo razumeti, zakaj božja pravičnost takoj v vsakem primeru ne napravi reda! Pri tem ne pomislimo, da bi Vscsveti imel vzroka dovolj, poklicati tudi nas, morda celo v prvi vrsti — na odgovor. Resnica in pravicu nosita na zemlji često suženjske verige in je treba na dan osvobojen ja včasih zelo dolgo, dolgo čakati. Tako je v življenju poedinih ljudi, ki često ne dožive zmage božje pravice in tako je tudi v zgodovini narodov, kjer se zdi, da bo nedolžno prelita kri in krivica, storjena narodu, sploh ostala nekaznovana. Ali ne smemo pozabiti, da čednost še ni nikdar bolj sramotno podlegla nasilju in sovražnikom kakor na Golgoti. Toda še nikdar tudi ni tako zmagoslavno triumfirala nad zlobo in nevednostjo kakor velikonočno jutro. »Peklo, kje je tvoja zmaga?« Tako je od smrti Vstali postal porok zmage, ki je odločena resnici, dobroti in temu, kar je božjega in nadnaravnega. To božje poroštvo nam je nadvse dragoceno in potrebno v času, ko mnogi zdvajajo nad tem, da pravica končno le odnese zmago in ko mnogi z malovernostjo poslušajo besede: »Ne boj se, mala čreda, Očetu je dopadlo, da vam da svoje kraljestvo.« Naj boji še tako dolgo trajajo, zmagovalec ostane Bog! Vstali je vernim znamenje, da je končna zmaga pridržana Bogu in njim, ki se Boga drže.
Velikonočni čas je tudi čas vstajenja. Čisto veselje hoče najti v človeškem srcu tudi čisto posnažen prostor. Seveda to ne gre brez vere. vera pa ne živi brez neke ljubezni: »Zatorej obhajajmo praznik ne s starim kvasom, tudi ne s kvasom hudobije in malopridnosti, ampak z opresniki čistosti in resnice« (I. Kor. 5, 8). Cerkev ni brez pomena postavila v velikonočni čas duhovnega Obnovljenja s spovedjo in Evhari-stijo. Vstajenja naj ne bi praznovali le simbolično v liturgiji, ampak ga notranje in resnično v sebi doživeli. Treba je umreti, da nanovo za-živimo!
Kakšna radostna aleluja bi to bila, ko bi povsod v krščanskih deželah tako razumeli velikonočno poslanstvo! Mislimo si ves narod, ki obhaja resnično krščansko veliko noč in pometa venkaj »stari kvas hudobije in malopridnosti« ter »v čistosti in resnici« doživlja novo pomlad! To bi pomenilo mnogo več, kakor prehodno navdušenje kakega evharističnega kongresa; bilo bi to za vsakega v cerkvenem občestvu isto kot vsakoletne duhovne vaie. Velika noč bi postala, kar bi morala vedno biti: preroditeljna kopel za slehernega krščanskega človeka. Bogu bodi ootoženo, da je očiščevalni studenec sicer vedno živ in tekoč, mnogi pa se za njegove vode ne zmenijo. Velika noč je zanje le navadni meščanski praznik, ne pa praznik krščanskega veselja in zmagoslavja.
^Vstal je!« Kristjani šele tedaj doživo veselo veliko noč, ako tudi sami vstanejo z Vstalim.
Gustav Strniša:
Velika noč
Črni teloh se smehlja v zelenju in velikonočnice budi, gledam: sredi polja v prerorenju se priroda mlada veseli.
V srcu čutim srečo, ko prihajam mimo grobov, kjer nam rajnki spe: k novemu življenju vstajam — večnost sluti mi srce.
Vse v blestečem soncu izžareva in v vesolje bajno koprni, za mejico drobni slavec peva, ne, le božji angel se Jasi!
»Aleluja!« vsepovsod odmeva. »Ni več vsmrti, Kristus Bog je vstal, vsa priroda zdaj ga razodeva, zemlji je pečat vstajenja dal!«
Vsem cenjenim titateljem našega lista in vsem prijateljem naših izseljencev želi blagoslovljene velikonočne praznike
Rafaelova družba
Z. Ocvirk:
Velikonočna
Kdor danes bo za obloženo mizo sedel in gnjat in pirhe in potice jedel, naj spomni se na reveže brez doma, ki brez števila jih po svetu roma.
Saj ne zvone zvonovi praznično le zate, velika noč. ni samo za bogate, to je veselja dan za vse ljudi, kar na tej zemlji jih živi.
Zato naj ti ne bo ta praznik — dan trebuha, ko veš, da jih premnogo strada kruha. Kar moreš, drugim daj iz dobre volje, pa boš obhajal praznik res najbolje.
Joža Vovk:
Velikonočno jutro
V ranem, pozlačenem jutru angel stopil je na svet in je dvignil roke k soncu. Pa so žarki zagoreli, zemljo spečo so objeli, hišam pozlatili okna in zvonove zazibali in so v mlada polja pali.
Vse je mlado, vse veselo, vse zbujeno v žarko luč. Zvon mogočno peseni lije, drobna ptica mu pripeva, oj, še roža, ki sameva, hrepeneče dviga cvet. /Pesem se razlega v polje in ob gozdu, čuj, odmeva, vsepovsod se pesem vzbuja: Aleluja, aleluja, aleluja...
Ančka in pirhi
Na veliko soboto je mati rekla Ančki:
»Pojdi v trgovino po sol! Na, tu imaš denar.«
Ančka je zavihala nosek in odgovorila:
»Oh, mama, zunaj je takšen veter! Se bom prehladih, boš videla. In tudi časa nimam, poglej, ker se moram igrati s punčko. Pošlji raje Francko. Ona ima več časa in večja je kot jaz.«
Mati na te besede ni rekla ničesar. Poklicala je iz sobe Francko in ji naročila:
»Francka, pojdi ti v trgovino po sol. Veš, Ančki se ne ljubi.«
»Takoj!« je odgovorila Francka in odhitela čez prag. Čez pet minut se je že vrnila s so-1 jo...
Drugega dne, na veliko nedeljo, je mati rekla Francki:
»Francka, obleci pražnjo obleko! Na obisk pojdeva.«
»Kam pa?« se je razveselila Francka.
»K stricu v mesto. Povabil nas je na pirhe in potico.«
Ko je Ančka to slišala, je stekla k materi in se začela sukati okoli nje in prilizovati kot mlada inačica:
»Oh, mama, tako rada te imam — vzemi še mene s seboj!«
»Ne, Ančka, ti pa ne smeš z nama,« jo je zavrnila mati.
»Zakaj pa ne?« se je začudila Ančka.
»Ali ne veš, kaj si mi včeraj odgovorila, ko sem te poslala v trgovino po sol? Odgovorila si, da je zunaj veter in da bi se prehladila... Danes je pa še hu jši veter, zato moraš ostati doma.«
Ančko je bilo hudo sram. Povesila je oči in ni upala ziniti nobene besede več.
Ko pa sta mati in Francka odšli in jo pustili samo doma, se je vrgla z obrazom na blazino in se bridko zjokala.
K
Izseljenska zbornica v Ljubljani
l/ecrfutdsek
Zopet ise bližajo velikonočni prazniki. Le kako nam bo pri srcu daleč proč od doma — morda sredi velemesta. Ali bo tedaj tudi v našo ubogo dušo zar':al žarek velikonočnega veselja?
Zakaj oodo ti veliki prazniki mnogim izmed nas nič več in nič manj kot delavniki?
Ali ne tiči vzrok v tem, ker so zaklad svoje vere že davno zapravili, beli cvet svoje duše in svojega telesa pohodili, zvestobo v zakonu prelomili, na praznike in dneve Gospodove pozabili ...
Navajeni ceniti le to, kar je tvarno, so izgubili smisel za duhovne vrednote.
Navajeni so bili leta in leta nezvestobo do svojega Boga v javnosti odobravati in s temi brezbožnimi nazori se razkazovati pred družbo.
Dal Hog, da bi ta Velika noč, praznik Vstajenja Gospodovega bil resnično prazniJk našega vstajenja — od greha! Morda si bo ta ali oni stavil vprašanje: Kako sem mogel tako daleč zabresti? Zakaj ne morem več verovati?
Na to bi ti na kratko to-le odgovoril:
V splošnem se človek polagoma razvija, bodisi v dobrem, bodisi v slabem. Nihče ne postane naenkrat angel, kakor nihče ne postane naenkrat satan, če pa človek pusti v isrcu rasti strast in se ne bori zoper njo, če zvonovi milosti zaman zvone, potem seveda človek — po zakonu težnosti — pada globlje in globlje...
Nekoč smo na podeljen način zapustili Kristusa, kakor tisti Judje v kafarnaumski shodnici, ko jim je Zveličar obljubil, da bo postavil zakrament presv. Evharistije. Množica je zmajevala z glavami, dvomila in se razšla... Tudi mnogo Jezusovih učencev je takrat odstopilo in niso več hodili z njim, pravi evangelist sv. Janez (Jan. 6/67).
Velikonočni zvonovi bodo v teh dneh tudi nas vabili na »Veliko večer jo«! Ne preslišimo ta glas milosti. Tako lepo pravi veliki cerkveni učenik sv. Hieronim: »Bog ne obsoja človeka že tedaj, če vidi vnaprej, da mu bo nekoč postal nezvest, temveč ga še čuva in mu daje časa za pokoro.«
Tudi mi storimo isto, kar je storil Peter v kafarnaumski shodnici. Dejal je: »Gospod, h komu naj pojdemo. Ti imaš besede večnega življenja.«
Res, vstajajo razni »voditelji« in državniki, kateri obljubljajo človeštvu »raj na zpmlji«, Toda ta raj obstaja le v materialnih dobrinah in ti nas ne morejo osrečiti. Zgolj tehnični, gospodarski (in socialni) napredek nam ne bosta nikdar prinašala srečo. Zakaj? Zato, ker manjka temelja. To pa je Kristus in njegov nauk. Zato vsi nazaj h Kristusu, k njegovim zapovedim, k resničnemu krščanskemu življenju!
To pa je tudi resnično najboljše, kar si moremo želeti vsi med seboj k letošnjim velikonočnim praznikom.
$uidni aisek
Socialni odsek, katerega vodi g. Rozman Jožko, dela in zbira gradivo, kolikor je v danih razmerah mogoče, da bo izseljensko vprašanje tudi v tem pogledu dosegalo svojo nalogo.
Odsek je tudi dobil nekaj odgovorov iz drugih držav, kako imajo urejeno in organizirano izseljensko vprašanje. Iz teh poročil smo videli, da v tem pogledu še daleč nismo tako zaščitili svojih izseljencev kot sta to storili Poljska in Italija.
Kar se tiče našega izseljenstva. bo treba misliti in tudi delati na to, da bo naše izseljevanje, v kolikor ga ne moremo preprečiti, organizirano in smotrno vodeno. Predvsem to, da bi izseljenci ne šli in se naseljevali tako raztreseno kot doslej, marveč v večjih skupinah in v enem kraju. Le na ta način bodo mogli ohraniti svoj ma-terni jezik in kulturo pa tudi drugače bodo veliko lažje živeli kot dosedaj, razbiti in razte-peni med povsem tujimi ljudmi.
Odsek zbira sedaj vse socialne pogodbe, v kolikor jih je naša država sklenila z državami,
v katerih so naši izseljenci. Ko bo to gradivo, zbrano in proučeno, bomo mogli začeti akcijo, da se razne pomanjkljivosti in nedostatki v pogodbah odpravijo, kakor tudi, da se bodo te pogodbe izvajale.
Vsi tisti izseljenci, ki žele v pogledu zavarovanja ali drugih vprašani kakih navodil ali nasvetov, naj pišejo Rafaelovi družbi v Ljubljano, nakar jim bomo kolikor bo mogoče dali potrebne informacije. Odsek bo le tedaj prišel do nrave veljave, ako bo v stalnih stikih z izseljenci, ker le na ta način bo dobil vpogled v potrebe in težave in bo mogel tudi kaj pomagati.
/^fio^Wf^^e^_
Odsek je dosedaj razposlal vabila za vstop v Izseljensko zbornico vsem župnim uradom ljubljanske škofije, občinam in prosvetnim društvom v Sloveniji, izseljenskim društvom in drugim organizacijam v Sloveniji. Našemu vabilu se je do sedaj odzvalo % občin, župnij, prosvetnih in izseljenskih društev, Toplo prosimo vse naše rojake v domovini in tujini, da nam čimprej vrnejo izpolnjene vprasalne pole in pristopijo k Izseljenski zbornici, ki je postala sedaj življenjska potreba vsega našega naroda, Ustanovitev Izseljenske zbornice so prvi toplo pozdravili naši izseljenci, ki se zavedajo, koliko koristi bo lahko nudila vsej naši krvi v tujini, obenem bo pa tudi krepko podprla naš narod v verskem, moralnem in narodnem oziru.
Vse voditelje naših izseljencev po širnem svetu prosimo, da pošljejo slike pomembnejših krajev in kolonij naših izseljencev, slike s prireditev, slike cerkva in šol, narodnih domov itd. Nadalje prosimo, da nam pošljejo zemljevide tistih držav, kjer so naseljeni naši ljudje. Vse to potrebujemo za skioptične slike, ki bi jih naša družba rada imela za propagando med našim narodom tu doma. Nekaj slik že imamo, ki so nam jih poslali naši rojaki, prosimo pa še vse ostale, da nam čimprej priskočijo na pomoč, saj si bodo s tem sami sebi koristili.
v
Šolski Adsek
Izseljenska akademija 27. marca tega leta v frančiškanski dvorani je sijajno uspela. Rafaelova družba se iskreno zahvaljuje vsem cenj. ravnateljstvom sodelujočih šol, da so se smeli odzvati dijaki našemu vabilu in prošnji za sodelovanje. Toplo se zahvaljujemo tudi gg. voditeljem orkestra in pevskih zborov, ki so z veliko požrtvovalnostjo tako dobro pripravili svoje dijake in dijakinje za nastop. Vse pa prosimo. zanimajte se še dalje za izseljensko vpru-šanje, strnite se z nami v delu za našo kri v tujini, da jih bomo reševali in rešili, da ne ostanejo naši samo osamljeni grobovi na tuji poljani.

Statistični odsek je z delom na tem programu že začel in iz, za enkrat še zelo nepopolnih podatkov, ki jih ima od občin, naj omenim za nekatere okraje nekaj podatkov glavnega toka izseljevanja in pestro raztresenost po mnogih državah.
Okraj Novo mesto (neznani podatki za občino Trebn je) ima 5.885 izseljencev, od tega v Ameriki 3.551, ostali so v Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Španiji, Holandiji, Italiji, Češkoslovaški, Romuniji. Rusiji, Poljski, Danski, Švici, Indiji, Afriki in Kitajski.
Okraj Gornji grad (neznani podatki za občino Rečico ob Savinji) ima 738 izseljencev (zdi se, da so jim nekatere občine zelo zmanjšale!), od tega v Ameriki 587, ostali so v Avstriji, Bel-
giji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Ilolandiji, Italiji, Švici in Indiji.
Okraj Kočevje (neznani podatki za občino Stari log) ima 2.531 izseljencev, od tega v Ameriki 2.168, ostali so v Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Češkoslovaški, Italiji, Romuniji, Poljski, Angliji, Švici, Grčiji in Rusiji.
Okraj Kamnik (neznani podatki za občino Komenda) ima 1.091 izseljencev, od tega v Ameriki 733, ostali so v Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Italiji, Holandiji, Rusiji, Češkoslovaški, Romuniji in Afriki.
Okraj Krško (neznani podatki za občine: Čatež, Radeče, Sv. Jurij pod Kumom, Št. Jernej, Velika dolina) ima 1.616 izseljencev, od tega v Ameriki 980, ostali so v Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Španiji, Holandiji, Rusiji, Italiji, Perziji, Poljski, Luksemburgu, Švici, Albaniji, Češkoslovaški, Bolgariji, Afriki in na Javi.
Okraj Šmarje pri Jelšah (neznani podatki za občino Slivnica pri Celju) ima 769 izseljencev, od tega v Ameriki 110, ostali so v Avstriji, Bel-
Siji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Rusiji, Italiji, olandiji, Luksemburgu, Bolgariji, Angliji, Švici, Egiptu, Češkoslovaški in Romuniji.
Okraj Litija (neznani podatki za občino Kika) ima 1.027 izseljencev, od tega v Ameriki 637, ostali iso v Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Italiji. Rusiji, Švici, Lichtensteinu, Palestini, Holandiji, Poljski, Egiptu, Češkoslovaški in Afriki.
Okraj Maribor-levi breg (neznani podatki za občine: Cerkvenjak, Jurovski dol, Sv. Benedikt v Slovenskih goricah, Sv. Jurij ob Pesnici, Šent llj v Slovenskih goricah) ima 791 izseljencev, od tega v Ameriki 15, v Avstriji 676, ostali so v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madižarski, Italiji, ČeSkoslovaški, Holandiji, Romuniji, Rusiji, Švici, Afriki (sezonski delavci niso všteti).
Okraj Maribor-desni breg (neznani podatki za občino Studenci) ima 625 izseljencev, od tega v Ameriki 124, v Avstriji 320, ostali so v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Španiji, Holandiji, Italiji, Bolgariji, Češkoslovaški, Rusiji, Romuniji, Švici, Aziji in Afriki.
Okraj školja Loka (neznani podatki za občino Škofjo Loko) ima 730 izseljencev, od tega v Ameriki 534, ostali so v Avstriji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Italiji, Švici, Češkoslovaški, Rusiji in Egiptu.
Okraj Radovljica (neznani podatki za občine: Jesenice, Kamna gorica, Mošnje) ima 470 izseljencev, od tega v Ameriki 156, v Avstriji 197, ostali so v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Italiji, Rusiji, Afriki, Perziji, Poljski, Švici, Palestini in Češkoslovaški.
Okraj Ptuj (neznani podatki za občini Dor-nava in Ptujska gora) ima 423 izseljencev, od tega v Ameriki 110, v Avstriji 156, ostali so v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Italiji, Holandiji, Švici, Sibiriji, Afriki, Češkoslovaški in Perziji.
Okraj Slovenjgradec ima 442 izseljencev, od tega v Ameriki 55, v Avstriji 275, ostali so v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Italiji, Češkoslovaški, Švici, Holandiji, Luksemburgu in Romuniji.
Okraj Ljutomer (neznani podatki za občino Ljutomer-mesto) ima 282 izseljencev, od tega v Ameriki 64, v Avstriji 53, v Franciji 78, ostali so v Nemčiji, Madžarski, Češkoslovaški, Švici, Rusiji, Italiji in Avstraliji.
Okraj Celje (neznani podatki za občino Go-tovlje in Tabor) ima 1.399 izseljencev, od tega v Ameriki 225, v Avstriji 414, v Nemčiji 458, ostali so v Belgiji, Franciji, Madžarski, Španiji, Italiji, Rusiji, Romuniji, Angliji, Luksemburgu, Ilolandiji, Češkoslovaški, Švici, Afriki, Indiji, Poljski, Grčiji in Perziji.
Okraj Ljubljana-okolica (neznani podatki za občine: Črni vrh. Log, Preserje, Šmarje pri Ljubljani, Tomišelj) ima 1.435 izseljencev, od tega v Ameriki 1.145, ostali so v Avstriji, Franciji, Nemčiji, Madžarski. Španiji. Italiji, Češkoslovaški, Rusiji. Švici, Poljski, Turčiji, Romuniji. Afriki in Indiji.
Okraj Lendava (neznani podatki za občino Lendavo) ima '1.206 izseljencev, od tega v Ame-
v
Slovo od učitelja g. A. Slibarja
Izseljenski učitelj g. Anton šlibar je odšel sued naše izseljence v ponedeljek 4. aprila t. 1. ISia kolodvoru so se zbrali odborniki Rafaelove družbe s podpredsednikom p. Zakrajškom, zastopniki kr. banske uprave, najožji sorodniki g. šlibarja in nekaj občinstva. Pred vlakom se je poslovila od g. Šlibarja Ljubica Božič, ki mu je povedala v slovo tople besede:
Polja, livade in gozd — vse se odeva v zelenje, da praznuje praznik Vstajenja. Vi pa, gospod učitelj, zapuščate te naše ledine. Težko nam je ob tem slovesu, a lepo ob misli, da greste med naše rojake, katerim boste prinesli košček domovine. Naj vain bo pot lepa in težko •tlelo na tujih poljanah blagoslovljeno! Povejte našim rojakom v daljni deželi, da domovina misli nanje, prav posebno tudi na mladino. Pripovedujte malčkom o lepi domovini, da jo bodo vzljubili, zahrepeneli po naših tihih gajih in prišli v domovino. Izročite jim naše vroče pozdrave!
Rdeči cvetovi naj vas spremljajo na težki poti in vam govore 'O naših mislih, ki vas bodo spremljale vso pot.
Izročila mu je košarico s popotnico in šopek rdečih nageljnov.
Nato je govoril g. p. Zakrajšek:
Dragi spoštovani g. učitelj!
Kako razočarani ste pred devetimi meseci stopali na tem kolodovoru iz vlaka, ki vas je pripeljal iz Nemčije! Pozval sem vas z dovoljenjem g. bana domov, da bi tu dobili priliko braniti se proti krivicam, katere ste doživljali v Nemčiji. Iz samega mladeniškega idealizma ste sledili mojemu vabilu, ko ste išli v Nemčijo med naiše rojake vzgajat našo izseljensko mladino v verskem, narodnem in državnem duhu. Kot svojega farana som vas poznal kot idealnega na-iodnega učitelja, polnega navdušenja za naše stare slovenske ideale in svetinje, pripravljenega vsikdar za te ideale tudi delati, žrtvovati <e in trpeti. Zato sem vedel da boste med našimi rojaki kot tak tudi odlično delovali in dali našemu narodu na tujem vse te svoje lepe lastnosti in zmožnosti. In nisem se varal! Zasledovali smo pri Rafaelovi družbi pazno vse vaše delo od prvega dne, ko ste nastopili v Nemčiji, do dneva, ko ,ste odšli, in smo našli, da je bilo to delo naravnost odlično, da ste vsikdar in v vseh zadevah nastopali popolnoma pravilno in edino pravilno, kakor bi moral vsak zaveden katoliški Slovenec nastopati. Bili ste svojim učencem pravi oče. Bili ste našim izseljenskim društvom idealno delaven svetovalec, sotrud-nik in kulturni pomočnik. Pri vsem tem ste imeli pred očmi samo blaginjo našega slovenskega naroda in naše lepe države Jugoslavije. Pri tem ste pa bili neustrašen in odločen borec za pravice našega katoliškega slovenskega naroda v Nemčiji proti vsem, ki so se zarotili, da bodo razbili katoliško slovensko slogo in edinost in zanesli med nje protislovensko in proti-katoliško nestrpnost in sicer pod krinko neke čudne nezdrave nacionalnosti, po kateri naj bi
Dopisnikom!
Dopisi za prihodnjo številko „Izseljenskega vestnika" morajo biti v uredništvu do 4. maja, zato, prosimo, pohitite z dopisi.
riki 567, v Franciji 1.165, ostali so v Avstriji, Nemčiji, Madžarski, Italiji, Romuniji, Češkoslovaški m Avstraliji.
Iz teh kratkih podatkov je razvidno, kje je največ naišega izseljenstva, obenem pa tudi, da ie raztreseno po vseh delili sveta, od Alaske in Skandinavije pa do Avstralije. Jasno pa je, da so ti podatki še zelo nepopolni in da bi bilo treba posamezne številke pomnožiti najmanj z deset. Ravno zaradi tega pa čaka tu še ogromno dela, pri katerem pa bo nujno potrebna pomoč občin, župnij in posebno organizacij, ki bi nam z ljubeznijo in skrbnostjo, ne pa zaradi uradne dolžnosti, pomagali čim bolj spoznati naše izseljence.
slovenski katoliški izseljenci izdali in prodali svojo vero in svoje slovenstvo, In ker niste hoteli kloniti pred temi našimi izkoreninjcnci, ste pa padli kot žrtev in se skrajno zagrenjeni in razočarani vrnili domov pred časom. Srce me ie bolelo, ker sem vas jaz pregovoril, da ste odšli, še bolj me je srce bolelo, ker sem videl, da se vam godi velika krivica. In povem vam, bal sem ridka izkuš
se za vas, da bi vas ta br
nja ne po-
tila in vam ne ubila vašega idealizma. Toda vesel sem, ko sem videl, da niste klonili in ste zaupali v božjo pravičnost in v končno gotovo zmago svoje pravične stvari, ki slednjič vsikdar in povsod zmaga. Vesel sem posebno danes, ko vas vidim znova s kovčegom v roki tu pred vlakom pri odhodu nazaj na delo v našo deseto banovino med naše izseljence, in sicer nezlom-ljen, ne potrt, še manj strt, z nezmanjšanim idealizmom in z nezmanjšanim navdušenjem, pa tudi z nezmanjšano ljubeznijo do našega naroda na tujem in do naše lepe države Jugoslavije. Ne bo vas dobila Nemčija, zato vas bo pa dobila Francija in sicer postali ste naslednik našega velika šolnika g. Jankoviča, junaka v žrtvah in delu za naš narod. Z veseljem vas stotina slovenskih izseljenskih otročičev pričakuje in vas bodo z veseljem sprejeli tako tudi starši. Velika krivica se vam je s tem popravila, kar me veseli in sem hvaležen vsem, ki so s svojo besedo pomagali, da smo premagali zlobo in fanatizem. Vi pa, g. šlibar, pojdite med naš mili narod na tujem, med naše ljube izseljence, in delajte za nje z istim navdušenjem in z isto požrtvovalnostjo, pa tudi z isto borbenostjo in odločnostjo, kakor ste delali v Nemčiji. Tam boste našli odlične sodelavce. Predvsem našega odličnega državnika, generalnega konzula gospoda dr. Iliča, velikega Jugoslovana. Tri odlične slovenske izseljenske duhovnike in blagega kolega g. Jankoviča. Vsi so tam eno srce. Zato pa je z njimi uspeh in božji blagoslov. In s takimi plemenitimi dušami delati bo tudi za vas samo veselje in radost. Upam zato, da se bodo vse naše velike nade, katere stavljamo na vas, kakor vaša država, kakor vaš narod, tako tudi izseljenci in tudi jaz, izpolnile in se boste po letih navdušenega dela v tujini vrnili bogat na lepih zaslugah nazaj k materi domovini.
Gospod Šlibar, želim vam v imenu Rafaelove družbe in v imenu slovenskega naroda srečno pot in obilo božjega blagoslova r Franciji.
Vesel je bil g. šlibar iskrenih besed, svoje ganotje je izpovedal v besedah: Delal bom pri naSih dragih rojakih za vero in domovino.«
f Rev. John Plevnik
Ni minil še mesec, kur je umrl stolni kanonik g. dr. Mihael Opeka, ko je Bog !'•>. marca poklical k sebi enega najboljših njegovih prijateljev Rev. Johna Plevnika, župnika cerkve sv. Jožefa v Jolietu, Illinois.
Vedeli smo, da je že dalj časa šibkega zdravja, toda tako hitrega odhoda na drugi svet nismo pričakovali. Letos je še nameraval iti na evharistični kongres v Budimpešto in potem preživeti nekaj tednov v ljubem domačem kraju, toda evharistični kralj ga je prej poklical k Sebi. Z njim odhaja v grob eden izmed najbolj delavnih slovenskih kulturnih delavcev, eden izmed najbolj odličnih slovenskih duhovnikov v Ameriki, ki je užival izredno velik ugled ne samo pri Slovencih, temveč tudi pri drugih narodnostih. Bil je značajen in odločen Slovenec, da malo takih. Njegova smrt je silno zabolela njegove farane, ki so ga imeli nepopisno radi. Z bridko žalostjo pa navdaja tudi vse njegove mnogoštevilne prijatelje v Ameriki in Sloveniji, katerim je bil nad vse dober in /vest prijatelj. Poleg vse kremenite odločnosti, ki je bila ena glavnih potez njegovega značaja, je bil Rev. John Plevnik tudi silno dobrega srca. ki je v svojem življenju izkazal nešteto dobrot. Ta tako številna dobra dela so ga spremila v večnost in Bog mu bo dal gotovo bogato plačilo za njegovo izredno dobrotljivost.
Rodil se je Rev. John Plevnik 28. avgusta 1873 v vasi Šmartno, župnija Dobrova pri Ljubljani. Ko je nekaj let študiral v Ljubljani, je odšel v Ameriko, kjer je bil po odlično dovršenih mo-droslovskih in bogoslovskih naukih posvečen v mašnika 17. junija 1897. Novo mašo je pel v Jolietu, kjer je tudi sklenil svoje duhovniško življenje. Lansko leto je obhajal 40 letnico mašil ištva.
V svojih duhovskih službah je ustanovil župniji sv. Štefana v Chicagu in pa Matere božje v Waukeganu. Od leta 1915. je bil župnik slavne župnije sv. Jožefa v Jolietu, kjer je nad 22 let neumorno delal za čast božjo in v blagor vernikov. Bil je tudi veliko let duhovni vodja KSK Jednote, na katero je skrbno pazil, da vlada v njej pravi krščanski duh.
Sedaj je nenadoma ugasnilo njegovo dobro srce, toda njegov spomin ne bo umrl. temveč bo ostal živ, dokler bo ostalo živo slovenstvo v Ameriki, dokler bo stala veličastna cerkev sv. Jožefa v Jolietu.
Pokopali so ga v Jolietu 28. marca. — R. L P.
Poljaki bodo naselili svoje ljudi na otoku Madagaskarju
Poljska vlada se že dalj časa pogaja s francoskim kolonialnim ministrstvom glede naselitve (Poljakov na otoku Madagaskarju. Posebna komisija je preučila klimatične in zdravstvene razmere in ugotovila, da so dani vsi pogoji za naselitev. Prvotno je nameravala naseliti Žide, katerih bi se rada odkrižala, ker jih je na Poljskem izredno veliko. Ker so pa naselitvene razmere tako ugodne, bodo naselili tudi Poljake.
Kakor Nemci, tako so tudi Poljaki začeli iskati prostora za svoje izseljence in to na ta način, da se jih na enem prostoru naseli skupaj, ne pa kot doslej, da so odhajali posamezniki kamor se jim je nudila prilika.
Tudi pri nas bi bilo misliti na to, da se izseljevanje organizira tako, da bi se naseljevali strnjeno v večjih skupinah. Le na ta način bodo mogli izseljenci ohraniti svoj materni jezik in narodne običaje. To pa je za vsak narod življenjske važnosti.
Izseljenci, pozor!
iProdam novo dvodružinsko hišo s štirimi sobami, dvema kuhinjama, dvema shrambama, s 1000 kvadratnimi metri, zidanim gospodarskim poslopjem. Voda in elektrika. Cena 70.000 din.
Otokar Albin, Zgornja Hudinja 105, Celje.
Izseljenske novice
Jugoslovanski kulturni vrt v Clevelandu
Otvoritve se udeleii ljubljanski iapan dr. Juro AdleŠič
O velikih pripravah za slavnostno otvoritev Jugoslovanskega kulturnega vrta v Clevelandu, ki ga upravičeno lahko imenujemo za glavno mesto slovenskih izseljencev v Zedinjenih državah, so sicer tudi' naši listi že pisali, vendar pu tedaj nismo 'niti slutili da bo ta slavnost tako važna in veličastna, kakršno nam sedaj obetajo ameriški listi.
O Jugoslovanskem kulturnem vrtu — Jugoslav Cultural Garden v Clevelandu, ki sta ga našim izseljencem podarila vlada Zedinjenih držav in mestna občina clevelandska, so naši rojaki že postavili spomenike škofu Baragi kot za vso Ameriko zaslužnemu kulturnemu pionirju, vladiki-pesniku Njegošu, goriškemu slavčku Simonu Gregorčiču in Ivanu Cankarju kot možem, ki s svojimi nesmrtnimi deli vežejo izseljence na staro domovino. Ker je spomenik Ivana Cankarja poklonila mestna občina ljubljanska, so varuhi vrta pod predsedstvom tokraj in onkraj morja znanega zaslužnega javnega delavca Antona Grdine povabili ljubljanskega župana dr. Jura Adlešiča k otvoritvi, naj se je udeleži kot zastopnik Ljubljane in vse stare domovine. Kakor je k odkritju Baragovega spomenika šel domovino zastopat knezoškof dr. Gregorij Rozman, tako je isedaj župan slovenske prestolnice radostno sprejel vabilo in gre majnika meseca na daljno pot v Ameriko, s seboj pa ponese tudi kako dobro mišljeno malenkost mestu Clevelandu in Jugoslovanskemu kulturnemu vrtu za spomin, ki naj Američane opozarja na ljubezen Ljubljane in vse stare domovine do svojih sinov onkraj morja.
Kakor rečeno, pišejo ameriški listi vedno več o velikih slavnostih ob otvoritvi Jugoslovanskega kulturnega vrta, ki bodo 14. in 15. majnika, torej kar dva dneva, posebno pa morajo tudi vse nas razveseliti vesti iz Amerike, da se slavnost i naših izseljencev prvič uradno udeleže tudi najvišje oblasti Sevcroameriških zedinjenih držav in bo najbrž celo sam predsednik Roosevelt počastil naš narod s prigodnim nagovorom.
Jožko Rozman: 1
Važnost socialnih pogodb za izseljence in naše narodno gospodarstvo (Konec)
I/, teh besed bi mogel kdo soditi, da stvar pretiravam. Pa naj govore izseljenci sami. Prvemu izseljenskemu kongresu leta 1936. so poslali rudarji iz Francije, Belgije in Holandije resolucije, v katerih posebno prosijo, nuj se jim uveljavi enakopravnost z domači delavci. Takole so obrazložili svoje želje:
»Društvo jugoslovanskih rudarjev sv. Barbare v Bruayu P. de C., France, je poslalo tole resolucijo:
V naši koloniji so ie sedaj štirje stari, za delo nesposobni rudarji. Precej pa jih je, ki bodo morali v nekaj letih zapustiti delo. Prej omenjeni štirje do sedaj še ne prejemajo nikake podpore. Pričakujejo pa, da bodo dobili okrog 350 frankov letne pokojnine, kar pa je naravnost obupno, ker s tem denarjem ne morejo živeti.
Med temi so rudarji, ki so že doma delali do 20 in tukaj v Franciji 10, torej skupaj 50 let. 30 let so plačevali redno za starostni zavarovalni 'sklad zato, da <lobe sedaj le beraiške gro-še. Vse svoje življenjske moči so izčrpali in žrtvovali kapitalu v nad t, da bodo na stara, onemogla leta odbili skorjico revnega kruha. Sedaj pa to razočaranje. S skrbjo zremo v bodočnost, kaj bo z nami, če se naša domovina ne zavzame za nas in nas reši strašne berašike palice in nam izposluje iste pravice, kakor jih imajo tu delavci drugih držav.
Omenimo naj še tiste, ki so z nami vred delali tukaj deset let in plačevali 55 do 40 frankov mesečno v ta sklad. Lani oktobra so jih pa po-
Skrb Poljske za svoje izseljence.
Znano je. da Poljska zelo skrbi za svoje izseljence. Ta skrb se odraža predvsem v številnih konvencijah, katere je sklenila z raznimi državami, da tako zaščiti socialne in gospodarske interese svojih izseljencev. Tako ima od leta 1954. pogodbo glede odškodnine za nezgode pri delu z republiko Argentino; pogodbo o recipro-citeti socialnega zavarovanja z Belgijo od leta 1952. in pogodbo s Francijo iz leta 1929. Dalje je s Francijo že leta 1922. sklenila pogodbo o enakopravnosti v pogledu zaposlitve in brezposelnosti z domačimi delavci. Slično pogodbo je sklenila leta 1952. s Finsko, Letonijo in Grčijo. Poleg tega je leta 1927. sklenila pogodbo o socialnem zavarovanju z Nemčijo, katero sta leta 1935. obe pogodbenici izpopolnili.
Tudi naša država je v tem pogledu že nekaj naredila, vendar smo veliko ugodnih prilik zamudili, tako na primer s Francijo.
Zato bo treba, da bomo čimprej sprejeli in uzakonili konvencijo o mednarodnem potujočem zavarovanju delavcev in nameščencev, kar bo velike tako socialne kakor tudi gospodarske važnosti za naše izseljence, ki se nahajajo v
zahodnoevropskih državah.
*
Rafaelova družba se je preselila in zaradi tega prosimo, da odslej naprej naslavljate vse dopise, ki .se tičejo lista ali družbe, edinole na novi naslov: Rafaelova družba, Ljubljana, Tyrševa cesta št. 31/1.
Velikonočni misijon za naše izseljence v Nemčiji, Holandiji in Belgiji. Za letošnjo veliko noč gredo trije duhovniki iz domovine med naše izseljence, in sicer v Nemčijo g. dr. Anton 'I r-stenjak itn duh. svetnik Drago Obržan, ki bo obiskal naše ljudi tudi v Holandiji, in g. prof. dr. Jakob Kotnik, ki bo misijonaril med našimi rojaki v Valoniji v Belgiji. Vsem trem gospo-
slali v domovino brez vsake odškodnine. Zato želimo, da se na podlagi jugoslovanslko-franeo-skega prijateljstva poskrbi, da se jim prizna pravica in plača pokojnine, ki bi jim po 55. letu starosti po francoskem zakonu pripadale.
Simdilkat des Mines du Pas de Calais, Jugoslovanska sekcija, Pesse 16, Lieviin, pravi: Uredi naj se in ratificira konvencija, kakršna je bila »prejeta med naišo državo in Nemčijo ter med Poljsko in Francijo v svrho zasiguranja starostnega zavarovanja in drugih takih ugodnosti.
Ureditev starostnega zavarovanja tudi z drugimi državami, kjer bivajo jugoslovanski delavci, da se jim na ta način rešijo prispevki, ki so jih plačali na račun starostnega zavaro-vanja, ter se jiim prištevajo vsa delovna leta, kadar stopijo v pokoj; v primeru brezposelnosti zasiguruno brezposelno podporo. \ primeru vrnitve jugoslovanskih izseljencev v domovino naj se jim preskrbi delo ali brezposelna podpora v taki višini, da se bodo mogli preživljati.
Slovenska naselbina iz kreutzvvalda v Franciji poroča med drugim tole: Poleg tega oni. ki morajo zapustiti- Francijo, ne dobe nobene rente, duši so za zavarovanje plačevali leta in leta. Naj bi se zahtevalo od Francije, da trstemu, ki mora domov, izplača rento v celoti, ali se ga upokoji za anu leta, ko je delal tam, in se mu pošlje prispevke v domovino. V Nemčiji so delali in plačevali več let, sedaj delajo v Franciji 10—15 let. Dobijo pa samo za ona letu. ko so bili v Franciji, za leta v Nemčiij pa ničesar. To pa zato, ker Francija z Nemčijo še ni podpisala tozadevne nogodbe. , Tako tedaj izseljenci sami gledajo ta vprašanja. Zato mora biti naša skrb. da življenje našim izseljencem, ki je že itak težko daleč v tujem svetu, kolikor mogoče olajšamo. Domovina jim mora biti kakor dobra mati. ki z vsem
dom želimo srečno (>ot, veliko uspehov in božji blagoslov.
Univerzitetni profesor g. dr. Ivan Tomšič, odbornik Rafaelove družbe, ie imenovan od Zveze narodov za delegata mednarodne komisije za volitve v Sandžaku Alexandrette (Sirija). Mlademu znanstveniku našega vseučilišča na tem imenovanju, ki je v ponos naši univerzi. na>i državi in Rafaelovi družlbi, prisrčno čestitamo.
Izseljenski izaslanik v Parizu g. Nikola Jerič .»poroča, da je prišlo lani in letos v Francijo na gozdno in poljsko delo 8000 naših ljudi. Od teh jih je duševno obolelo 8 oseb.
jugoslovansko poslaništvo v Egiptu je v Ale-ksandriji ustanovilo »Jugoslovanski doin«, ki ima že okoli 200 članov in članic in okoli 100 članov-prijatcljev. — Novoustanovljenemu društvu, ki bo gojilo v prvi vrsti našo besedo in pesem med našimi izseljenci, iskreno čestitamo in mu želimo veliko uspehov.
Trpinova Martinka iz Zagorja:
Da bi še jaz imela piruh!
»Novo obleko in čevlje dobim, mama mi speče potico iz rozin, očka darilo prelepo mi da, tete in strički pa piruha dva.c
Mnogo daril bo Angelca dobila, prav od srca se jih bo razveselila. Jaz bi pa rada piruh en sam, da ga otroku rudarskemu dam.
Vsak dan pogledam mu tiho v oči: trudne so, mračne — življenja v njih ni Velika noč; mu bo v bedi prešla. »Zame ni pirhov...« grenko šepeta.
O, če bi zvrhan voz pirhov dobila, revnim otrokom bi vse razdelila, • njim, ki so žalostni, praznih dlani, njim, ki na svetu kot jaz so — sami.
srcem in ljubeznijo skrbi za svoje po širnem svetu raztresene siinove in hčere. Kako težko ie, ko tožijo izseljenci v svojih prošnjah.' Poljaki. Italijani in delavci vseh drugih narodnosti uživajo več pravic in ugodnosti, le mi Slovenci in Jugoslovani smo brezpravna raja, katero lahko vsak čas poženo preko meje.
Edino izseljenci v Nemčiji so toliko srečni, da imajo zaščitene svoje pravice, Z Nemčijo imamo namreč sklenjeno socialno pogodbo, ki se tudi izvaja. Imaimo jo tudi z Avstrijo, vendar se ta zaradi raznih zaprek ne izvaja. Pred kratkim srno jo sklenili tudi s ČSR, vendar ta za naše delavstvo ne bo velikega pomena, ker je tam mailo naših ljudi. S Francijo smo jo sklenili že letu 1952., vendar jo francoski parlament do danes še tli uzakonil in tako ne pride do veljave.
Slične pogodbe morejo urejati zaščito tujih delavcev samo enostransko. To je med dvema državama. V tem pravcu so varovane in zaščitene pravice samo v državah, iki to pogodbo sklepata. To pa danes ne zadostuje več, kajti delavci se selijo Lz ene države v drugo. Zato je v tem pogledu sprejel Mednarodni urad dela na svojem 19. zasedanju v letu 19%. posebno konvencijo na podlagi katere se uipostavlja tako zvano »Potujoče meddržavno zav arovanje za ohranitev pravic, katere izvirajo delavcem in nameščencem iz socialnega zavarovanja za primer starosti. invalidnosti, onemoglosti in 9mrti.<
Iz. tega lahko razvidiino, kako velike gospodarske in socialne važnosti je to vprašanje ne saiuio za naše izseljence, marveč' tudi za naše narodno gospodarstvo. Zato je nujno potrebno, da kar bolj zaščitimo naše izseljence, ki so v tujini, da jim omogočimo pošteno in mirno življenje. S tem bo raslo zaupanje in ljubezen naših izseljencev <lo domovine, pa tudi naš ugled v mednarodnem svetu.
Jože Rozman:
Socialne pogodbe Jugoslavije z drugimi državami
V mojem zadnjem referatu sem nakazal, kako velike važnosti je zaščita moralnih, gospodarskih, posebej pa še socialnih interesov tistih ljudi, ki so se izselili v tuje države, da si tain služijo vsakdanji kruh. Danes bom skušal ugotoviti, koliko je naša socialna zakonodaja s svojo zaščito segla tudi prelko mej Jugoslavije in s tem vsaj nekoliko olajšala in zavarovala težko življenje naših delavcev izseljencev. Socialnih pogodb imamo danes že več.
I.
Prvo tako pogodbo smo dobili v netunskih konvencijah leta 1925. Poleg drugih splošnih vprašanj se je oh tej priliki rešilo tudi vprašanje pokojnin; sklenil se je sporazum o delavcih; in konvencija glede socialnega zavarovanja. Te pogodbe so bile sklenjene v Nettunu v Italiji rn so potem dobile tudi ime netunske konvencije. Naša država je te konvencije uzakonila leta 1928.
(Ker ne bo veliko prostora na razpolago, se bom moral omejiti samo na naštevanje najvažnejših določb.
S sporazumom o pokojninah je Italija prevzela oibvezo, da izplača 1 milijon lir za izplačilo pokojnin delavcem in nameščencem tobačne tovarne na Reiki, ki so ostali ali postali jugoslovanski državljani. V drugem delu tega poglavja se je uredilo vprašanje zaposlitve delavcev in nameščencev ene države do druge in to tistih podjetij, katera imajo sedež ali podružnico na ozemlju druge države pogodbenice, in to po odredbah zakona, ki velja za ozemlje vsake države pogodbenice. Omejitve za zaposlitev inozemskih delavcev in nameščencev se ne uporabljajo za tiste delavce in nameščence, ki so bili v času od leta 1920. do 1925. zaposleni na ozemlju ene države.
Nadalje se obe državi zavezujeta, da bosta olajšali prehod preko svojega ozemlja vsem delavcem in nameščencem, ki bi šli iskat delo v katero koli drugo državo v Evropi. Prav tako 'bosta obe državi storili vse, da olajšata prehod izjseljencev ob povratku in bo ena kakor druga postopala z njimi kakor z emigranti, ki se prevažajo pod njeno zastavo in uživajo v tem pogledu načelo največjih ugodnosti. Takso za vize in potne liste znižata obe državi na I zlati frank. Prevoz izseljencev izvršita čimprej brez vsakih prekinitev in carinskih formalnosti. Prav tako se bo opustilo vse sanitarne potrebe in varnosti pregleda, ki se sicer morajo vršiti v pristaniščih.
V konvenciji je glede socialnega zavarovanja določeno, da prevzame Jugoslavija vse obveznosti »Zavoda za zavarovanje del avcevc zoper nezgode pri delu za Primorsko, Kranjsko in Dalmacijo, ki so se pripetile do 31. decembra 1918, kakor tudi za vse tiste, ki imajo pravico do rente in so dokazali, da so do JI. novembra 192:2 bivali na ozemlju naše države.
Na podlagi gornje konvencije dajejo naši zavarovalni zavodi rente trem rentnikom v Italiji, iz naše države doslej vsaj pri splošnem zavarovanju rente nihče ne prejema.
II.
Leta 19G8. se je sklenila v Buenos Airesu socialna pogodba z republiko Argentino. To pogodbo smo pri nas ratificirali že leta 1929.. Argentina pa šele leta I9»4 Pogodba je zelo kratka in vsebuje samo štiri člene. Določeno je, da uživajo jugoslovanski državljani v Argentini in obratno argentinski v Jugoslaviji, kot žrtve nezgode pri delu, in tudi njihovi svojci vse pravice do odškodnine in jamstev, enako kakor argentinski državljani, katere jim gredo po argentinskih socialnih zakonih. To pravico ne-zgodniki lahko uveljavljajo, kakor njihovi svojci, tudi če so po nezgodi odšli iz Argentine v Jugoslavijo ali se naselili v katerikoli tretji državi. Obe državi si nudita, v kolikor gre za izvajanja te pogodbe in obvestila naslednikov medsebojno pomoč', da se sltčna vprašanja čimprej rešijo.
V letu 1928. je bila sklenjena in podpisana pogodba o socialnem zavarovanju z Nemčijo. Naša država jo je uzakonila leto kasneje. Obe konvenciji sta stopili v veljavo z izmenjavo not v Belgradu 30, septembra 1929.
Prav za prav sta dve pogodbi. V prvi so obrazloženi pogoji za zaposlitev jugoslovanskih sezonskih poljedelskih delavcev v Nemčiji, v drugi pa določbe glede izvajanja reciprocitete za vse vrste socialnega zavarovanja. Sezonske poljedelske delavce nabira in vrši posredovanje na nemški strani nemška delavska centrala, pri nas pa javne borze dela. Najemanje teh delavcev se v,rši ina podlagi delovne pogodbe, katero sestavi odbor za gozdarstvo in kmetijstvo pri državnem zavodu za posredovanje za delo. Besedilo pogodbe je konvenciji priloženo. Druge pogodbe, katere bi se sklepale z jugoslovanskimi sezonskimi delavci, so brez veljave, v kolikor bi šle na škodo delavcev od pogodbe, ki je pravno priznana in priložena navedeni konvenciji- To pogodbo (morajo delavci lastnoročno podpisati. Nabor delavcev se vrši le v skupinah. Vodje partij, ki bi kršili pogodbo, ne dobe v prihodnji sezoni več zaposlitve v Nemčiji. Nemška delavska centrala sprejema delavce na meji. Ob prehodu jih pregleda in cepi. ako pa so bolni in nesposobni, jih je odpremiti nazaj v domovino. Delavci morejo biti zaposleni samo pri delodajalcih, ki so jih najeli. Le v izjemnih primerih se dovoli izjema, da jih more zaposliti' drug delodajalec, vendar se delovni pogoji ne smejo poslabšati.
Jugoslovanski sezonski delavci uživajo glede zaščite javnega skrbstva, ureditve delovnih pogojev in poravnanju sporov isto zaščito kot nemški delavci, v kolikor nemški zakoni za tuje državljane ne določajo kaj drugega. Stanovanja teh delavcev morajo tako v zdravstvenem kot nravstvenem oziru po vsem odgovarjati. Delovna pogodba, ki je precej obširna, vsebuje 10 točk. V glavnem določa: trajanja delovnega razmerja, delovni čas z odmori, prazniki (nedeljsko službo božjo, ki se jim mora omogočiti), plače, ki se izplačujejo tedensko, prejemke v naravi in stanovanju, potne stroške, delovne orodje, nruvno vedenje in predčasno razvezo pogodbe, bolniško zavarovanje,
zaščito in reševanje pritožb in poravnavanje sporov.
Druga pogodba ima določilo, da se jugoslovanski državljani v Nemčiji in obratno nemški v Jugoslaviji izenačujejo z domačimi delavci, kakor tudi nameščenci glede prejemkov, ki izvirajo iz zavarovanja zoper bolezen, nezgode, onemoglost, dalje pokojninsko zavarovanje nameščencev in rudarskega zavarovanja pri bratovskih skladnicah in nemškega zavarovanja rudarjev,
Glede zavarovanja delavcev za onemoglost, starost in smrt se bo .razširilo načelo vzajemnosti, čim bo to zavarovanje izvedla Jugoslavija. (Ker je bilo že izvedeno, ta ovira odpade.) Ob izvajanju zavarovanja se uporabljajo zakonski predpisi zavarovanja one države, v kateri se je bolezen ali nezgoda pripetila, ustrezno razmerju nied prispevnimi časi, do katerih ima zavarovani delavec ali nameščenec pravico v domači državi, ali zakonov v državi pogodnici, v kateri je bil zaposlen.
Ti predpisi veljajo tudi za zavarovanje zoper nezgode, ki se pripete v kmetijstvu, kolikor spadajo kmečki obrati po zakonih obeh držav pod obvezno zavarovanje zoper nezgode. Poleg tega pa tudi takrat, kadar je to v korist jugoslovanskim kmečkim delavcem ali njih svojcem.
Zavarovalni zavodi obeh držav nudijo drug drugemu pravno pomoč, prav tako, ikakor če bi šlo za izvajanje lastnega socialnega zavarovanja.
Konzularni predstavniki obeh držav so pooblaščeni zastopati delavce in nameščence svoje države pri oblasteh in sodiščih socialnega zavarovanja. Isto velja tudi za osebe, katerim je ena izmed držav poverila zaščito svojih izseljencev.
Ako odide oseba, ki je bila zavarovana, iz ozemlja ene države, more nadaljevati svoje zavarovanje pri zavodu ene ali druge države po-godnice. S prestankom obveznosti zavarovanja se nadeje iz zavarovanja ne morejo ohraniti s plačevanjem priznalnine. Pri rudarskem zavarovanju ožive pravice zavarovanja, katere so zaradi daljše prekinitve prenehale, ako so vplačani prispevki za zavarovanje najmanj zopet za 36 mesecev, t. j. za tri leta.
Ti dve pogodbi se tudi izvajata. Tako gre vsako leto v Nemčijo več' tisoč' kmečkih delavcev iz Prekmurja. Prav tako pa prejema okrog 150 delavcev pokojnine in nezgodne rente iz Nemčije. Nekateri med njimi so bili zavarovani pri nas in so sedaj v Nemčiji, zato se jim pokojnine nakazujejo v Nemčiji. (Dalje prih.)
Tam, kjer mlin na veter poje
Neslišno poje, visoko poje Rekel bi: petelin vrh cerkvenega zvonika.., Tam so prostrane planjave, tu in taim majhen gozd, v sinji dalji nizki grički in lične vasi, povsod pa svetlo sonce, mrzel vetrič, mnogi oblački in sveta tišina.
Prost runu ravnina, 'ki ji oko komaj najde obzorje, je ob svojem času polna več stotin ovac. Predstavljam si jih: cela tropa jih ubogljivo skaklja pred pastirjem z visoko palico, z zakrivljeno. Tu in tam pokliče najpridnejše in kmalu pritičejo, veselo meketajoč. Pogladi jih po ozikem čelu in gredo vesele naprej. — Kako se jiasejo na široki ravnini, ne vem. Mislim pa. da je zelo lepo: sonce in veter in dalja.
Ko pa pridejo domov, jim .skrbni hlapci že zamenjajo flam o in pripravijo vse, da čim udobneje počijejo. Pozimi jim še hrano pripravljajo: posebno repo, pomešano s plevami. In ito jim dovažajo na značilnem vozu z dvema ogromnima 'kolesoma. Najmlajšim pa pokladajo »torto«, preparat, ki je podoben kolačem, ko pri nas »tikveno olje« (bučino) delajo pa z zdrobi zgne-tejo v posebne okroglaste kose.
Pride kupec in kupi mnogo ovac, da jih bo čim prej za cel vagon. Kupljene na hrbtu zaznamuje z velikim rdečim križem. Tedaj je ovčar še posebno vesel: tudi on dobi svoj odstotek od vsake. To veliko več zaleže kakor cena tistega drota, ki ga nabere iz skladov slame in letno komaj za par sto frankov proda. Tedaj pozabi na žalost, ki mu jo povzročajo
bolne ovce: čisto suhe, visoke, le tu in tam kak čop volne. Teh ne morejo striči kakor ostalih, ko s strojem vsak mesec narežejo toliko kilogramov goste volne.
Tudi konjev je tu več desetim. Seveda, tako prostrani dobri pašniki. In toliko prevoza, zlasti tovornega. Tega oba avta ne zmore t a, jx>sebno še, ker je eden samo za osebni pomet, za hitrejši. In še več' je krav in volov: nekaj desetin jih rabijo samo za to. da dobivajo gnoj: ti so poleti in pozimi v posebnem prostoru, čisto pod milim nebom, le majhna ograja jih loči od ostalega dvorišča.
Tako je na tej bogati pristavi, kjer mlin na veter podnevi neslišno poje, ponoči pa /abrni in proizvaja elektriko za vsa poslopja. Tudi za vodnjak, ki i/gleda kakor drugi debeli stolp« sredi ponosnih gospodarskih poslopij.
Tu domuje dobri gospod Copel in blaga njegova žena, čeprav sta i)ogata. Ravno tako oba njiju sinova. Vsi delajo skupno /. na;iini delavci. ki jih tu sJuči več ko desetina, med njimi več družin, katoliških in protestantskih iz Prekmurja. Zadnjič sem blagoslovil novo katoliško: Bojnec Ivan in Margita Seredi iz Bogojine. Je že več tednov ml tega, a spomin je še vedno živ in lep. Moral sem še vam pov edati o te i lepi 'ferine de Reraicourt, par Amifontaine, depar-tement Aisiie« v severni Franciji. Da bi bilo še dosti takih!	Ic.
Jugoslavija v Braziliji
I. — Prebivam v Braziliji od Božiča I. 1930. Kot mlad dijak sem šel vesele volje v to deželo, četudi si jo nisem sam izvolil. Do 1. 1935. sem študiral in končno tudi učil v naših šolali in gimnazijah v notranji gorati deželi Brazilije. Leta 1935. in 1936. pa sem bil v glavnem dvamili jonskem mestu Brazilije, Rio de Janeiro, kjer sem se učil in skrbel za kaikih dve slo ubogih otrok tamkajšnje salezijanske rokodelske in osnovne šole. V nobenem teh krajev nisem prišel v dotiko z našimi rojaki. To leto so me predstojniki poslali v mesto Suo Paulo, da študiram bogoslovje v glavni salezijanski bogo-slovski šoli, kjer nas je 80 bogoslovcev sedmih narodnosti. Jugoslovan sem edini,
Salezijanci imamo v mestu Sao Paulo precej Šol in zavodov za vzgojo mladine. V enem teli deluje kot učitelj in nadzornik malih rokodelcev Slovenec Alojzij Fras, iz Dokležovja v 1'rekmurju, moj tovariš in prijatelj iz otroških let. Tudi on bo v letu 1938. začel bogoslovje.
V visoki dekliški šoli sv. Neže, v tem mestu dela sestra Julija Špur s štajerskega ob Moru, redovnica Družbe hčer Marije Pomočnice, učiteljica kemije in fizike.
Gospod Jožef Šiška pa so že v visoki starosti in se nahajajo v oddaljenem svernem delu Bru-zilije, Porto Velho. Na severu se nahajata tudi klerika Franjo Seršen, ki bo tudi prišel študirat bogoslovje v 1. 1958. in Ernest Saksida, ter sestra Marjeta ščančar.
Torej tukaj v Sao Paulo ne poznam nikogar, ki bi se lahko že posvetil delovanju med našimi izseljenci. Seveda je velika moja želja, posvetiti se temu delu, toda za sedaj, kot učencu bogoslovju, mi je sploh nemogoče in nedovoljeno. Moje študije pa se končajo komaj konec leta 1940. Sklenila sva sicer jaz in Alojzij Fras, da v počitnicah in v četrtkih, dan v katerem imamo prosto za izprehod, začneva obiskovati tukaj ali tam naše Slovence v okolici, proučiva njihove položaje in si mogoče pripraviva pot za bodočnost. Toda na vsak način naši rojaki ostanejo za sedaj zapuščeni na narodnem in verskem področju. Res je, da jim je slovenska bistroumnost in lahkota, s katero se Slovenec hitro nauči tuj jezik, v veliko pomoč, /nano je pa tudi, da so naši ljudje, posebno v tujini, precej bojazljivi in nujno potrebujejo voditeljev, v katere naj zaupajo. In končno tudi po mojem mašniškem posvečen ju, moje delovanje med izseljenci ni odvisno toliko od mene kolikor od1 dovoljenja mojih predstojnikov, ki si ga na noben način ne morem zagotoviti.
žito pa bi bilo nujno potrebno, da bi za to v domovini skrbeli, da bi prišel duhovnik, ki bo moral tudi dobro -znati hrvatski jezik, in mogoče tudi učitelj, ki bi se posvetila samo .skrbi izseljencev.
*
2. — Večkrat sem slišal govoriti o naših izseljencih, ki zapustijo domačijo in se razgube po svetu, da si zaslužijo bolj beli kruh, in še med mojimi sorodniki so nekateri v takem položaju. Tukaj v Sao Paulo sem prišel v ožje stike z njimi, število naseljencev v Braziliji je silno veliko. Lahko bi se imenovala dežela na-seljenstva. O splošnim braziljskeni naseljen-stvu bom imel še priložnost Vam pisati. Dostikrat sem občudoval skrbnost različnih vlad, da zavarujejo in branijo sinove svojega naroda v tujini. In stokrat mi je prišlo pred oči vprašanje: kaj pa Jugoslavija dela za svoje otroke, ki so zapustili materino krilo? List »Rafael« mi je pokazal, da naša domovina ni pozabila na izseljence, da se za nje zanima in deluje, posebno v nekaterih državah Evrope, v Združenih državah Severne Amerike in tudi v Argentini. Jugoslovani v Braziliji pa se mi zdijo najbolj zapuščeni.
Koliko je Jugoslovanov v Braziliji, bo Rafaelova družba v Ljubljani najbrže vedela boljše, kot mi tukaj. Pred dnevi sem se o tem pogovarjal s prijateljem Alojzijem Frasom, ki se nahaja v mestu Sao Paulo že tri leta. Rekel mi je, da jih samo tukaj v mestu mora biti najbrž okoli 8.000. Po večini so Hrvatje in Primorci, precej je pa tudi Prekmurcev. Posebno veliko jih je s Krasa, iz Gorice in goriške okolice.	.
Poslopje naše bogoslovske šole, katere sliko Vam pošiljam na priloženi razglednici, je bilo zidano in končano v začetku tega leta, pod vodstvom Slovenca ing. Antona Kadunca. Ko sem meseca februarja t. 1. obiskal že skoraj končano stavbo, sem se srečal z dvema zidarjema, uslužbencema pri g. Kaduncu, ki sta bila prišla sem po svetovni vojni iz okolice Gorice.
Med gojenci-rokodelci Alojzija Frasa sem tudi našel nekaj fantkov Jugoslovanov, ki pa so žalibog skoraj popolnoma pozabili materni jezik. Neko nedeljo so priredili fantom gledališko zabavo v dvorani zavoda. Slučajno sem bil navzoč tudi jaz. Sedel sem med zadnjimi sedeži, blizu trinajstletnega fantka. Med odmorom sein ga v portugalskem jeziku vprašal:
—	Kako se pa imenuješ?
—	Frančišek Ilofman! mi odgovori fant,
—	Kje si pa doma? Ali si se rodil v Braziliji?
—	Jaz stanujem v Pirituba (podmestje svetega Pavla). Rodil sem se pa v Jugoslaviji.
—	V katerem mostu?
—	To sem že pozabil; vem samo to, da je na Hrvaškem.
—	Pa znaš govoriti hrvaško?
—	Razumem zelo malo, ker sem prišel sem, ko sem bil še majhen. Slišim včasih očeta in mater med seboj govoriti v hrvaščini
Začelo se je prvo dejanje neke vesele igre; jaz pa srečen zaradi svojega odkritja, sem se bolj približal svojemu mlademu sorojaku in m h prav na tiho zapel pod uho: »Bože pravde, ti što spase...« in ga vprašal potem, če pozna to pesem im jo razume.
—	Slišal sem že večkrat očeta peti ali žvižgati to pesem, ampak jaz ne vem kaj je to!
Vidite torej, dragi rojaki, goreči domoljubi, v kakšnem zapuščenju se nahajajo naši bratje! Fantje, rojeni v Jugoslaviji, slišijo starše govoriti v domačem jeziku, ki je zanje tuj jezik! Kaj čuda torej, če se sovražniki kralja in izdajalci domovine s svojimi lažmi postlužijo tako zapuščenega položaja v škodo in pogubo države in sodelujejo z mednarodnimi Židi ter morilci kraljev in vladarjev?
*
3.	— V kratkih besedah Vam povem, kar že gotovo veste bolj kot jaz, kar se tiče našega konzulata. Do leta 1935. vem, da smo imeli v Sao Paulo kralj, konzulat. Leta 1954. pa je prevzelo konzulatsko delo neko društvo, imenovano »Jugoslovansko podporno udruženje«. Z velikim razočaranjem sem zvedel, da konzulata nimamo, »Jugoslovansko podporno udruženje« pa je bilo razpuščeno, ali pa se je samo razilo po umoru kralja Aleksandra v jeseni 1. 1954. Brazilijansko orožništvo je res nekaj iskalo v tem mestu,
kaj se je pa v
resnici našlo, še ne vem, in morda je to v Jugoslaviji bolj znano. Mogoče še, kakor upam kar najhitreje zvedeti, bom lahko kaj več povedal
Pri italijanskem konzulatu sem zvedel, da imamo mi zdaj konzulat v Rio de Janeiro, drugi pa so mi rekli, da ga niti tam nimamo. Torej
smo otroci brez očeta...
•
4.	— V »Rafaelu« sem čital, kako težko mnogi Slovenci dedajo v francoskih rudnikih in o silno težkem delu v Belgiji ter drugod. Večina Slovencev, posebno pa Prekmurci in Štajerci so izvrstni poljedelci in sadjerejci. Brazilija pa je zemlja za poljedelce in sadijerejce. Ker pa Braziljanec ne ljubi poljskega dela, imajo tujci, posebno pridni poljedelci, krasno ugodnost za svojo srečo. Zemlja je bogata, spočita in rodovitna, samo malo truda je treba v začetku, da se zemlja reši prebogatega rastlinstva in se pripravi za seme. Tukaj pripovedujejo, da je nekoč Evropejec obiskal dom Braziljanca na deželi, in ko je videl okoli hiše vse zapuščeno in pokrito z divjo travo, se je čudil in vprašal domačina: — Čuješ, ali tukaj ne raste kukarica? — Ne, ne raste! — mi domačin odgovori mirno. — In pa krompir, grah, riž, ne raste? — Ne, ne raste! — Kaj pa trta, sadno
drevje, nič ne raste? — Nič ne raste! — je obupljivo odgovarjal človek. Evropejec pa je mislil in si belil glavo, kako more to biti, ali je zemlja prekleta, ali kaj naj bo? šinila mu je v glavo misel... In če človek poseje in posadi... potem raste! — A, da! Potem zraste! Seveda!
Danes že Braziljanci bolj spoznavajo koliko bogastva jim nudi polje. Seveda tudi tukaj ne manjka podzemeljsko bogastvo: najbolj globok rudnik na svetu je tukaj v Braziliji: zlati rudnik Stare Gore (morro Velho), s skoraj 5000 metrov globočine. Najde se veliko železa, premoga in drugih rudnin. Ampak poljedelstvo, gozd in sadjereja imajo tako bodočnost, kakor morda nobena dežela na svetu. Braziljanci že spoznavajo to, ampak ne znajo se posluiž-iti priložnosti in si osvojiti tega bogastva. Oni pa tudi silno ljubijo središča in velika mesta, polje in puščava pa jih ne mikajo. Mnogim se lepše zdi pometati ulice v Rio de Janeiro, kot prijeti za plug daleč v notranjem polju. Zato pa tukajšnja vlada hoče, da pridejo sem taki tujci, iki so vajeni poljedelskega dela. Med vsemi Združenimi državami Brazilije pa je Sao Paulo najbolj bogata v plodoviti in rodiJni zemlji; zato je pa tudi tukaj največ naseljencev in tujcev. Ravno to leto se obhaja tukaj petdesetletnica državnega in občinskega nase-ljemstva tujih delavcev v tej deželi. Priredili so zato lepo spominsko razstavo, katera kaže obilno, koliko so tuje roke koristile bogastvu in blagostanju dežele.
Dovolite, da Vam prestavim in prepišem, kar som čital v nekem časopisu, in tudi v nekem katoliškem listu Ob priliki obhajanja te petdesetletnice: »Našeljenstvo, ki nam je potrebno«. — Od leta 1908. do leta 1956. je prišlo v Sao Paulo 1,221.382 naseljencev. Država Sao Paulo, ki je po veliki večini poljedelska, se mora zanimati za poljedelca, ki naj pride k nam skupno s svojo družino. Naseljevati moramo torej rajši delavca, ki je vedno živel na polju.
Poklici naseljencev, ki so prišli v teku zgoraj navedenih let, se takole razdelijo:
Poljedelci......722.873 - 59.19%
Umetniki...... 60.865 - 5%i
Razni obrtniki in drugi . 457.546 — 56.82%
Odstotek poljedelcev ni premajhen, ampak bi želeli, da bi bil še večji.
Narodnosti, v odstotkih so:
Japonci...........99%
Jugoslovani ....................95.56%
Rumenci ....................85.44%
Španci ......................78.76%
Majhen je odstotek Braziljancev poljedelcev, ki so prišli iz drugih držav sem skozi Santos: komaj 28.75%. V celoti od 125.826 novodošlUl je bilo samo 56.149 poljedelcev.
»V povečanju naseljenstva ne smemo pozabiti na to glavno točko: izbirek naseljenca, ki nam je najbolj potreben. Je zmerom najboljše nase-ljenstvo urejenih družin, ljudstva navajenega dela na polju, in ki se na polju dobro čuti. Naša zemlja, naše polje, potrebuje delavskih rok. Po mestih, vsak dobro ve, da nam dostikrat zmanjka dela.«
Kakor vidite, za kar nas Braziljanci pohvalijo, so jugoslovanski naseljenci po večini poljedelci, in to tudi hočejo tukajšnje oblasti.
Nikdo naj s tem ne sodi, da bi jaz želel veliko Jugoslovanov v Braziliji. Tujina je vedno tujina. Domovina pa je samo ena. Že precej let sem zunaj domovine, ali nikdar se še nisem mogel privaditi in se tudi nikdar ne bom. Videl sem mnogo lepih krajev na svetu, ampak nikjer ne najdem lepote svoje prekmurske doline. Lepi so tuji vrtovi in paiače, ampak noben vrt nima lepote ogračeka, katerega so obdelovale moje sestre in moja mati. Deroče in bistre so reke v tujini, ampak moja stara Mura je samo ena na svetu. Naj mi nikdo ne očita, da sem jaz vsaj enega Slovenca povabil v tujino. Reči hočem samo, da se mi zdi vedno boljše, da naši ljudje delajo na polju, katerega so navajeni, in ki ga z vso dušo ljubijo, kakor v globokih in smrtno nevarnih rudnikih, ali v dimnatih tovarnah.
Končam to poročilo, proseč Vas, du mi oprostite silno slabo slovenščino in napake: to je
Kaj delajo naši po svetu
Nemčija
Spored za velikonočno pastirovanje v Nemčiji.
(Od 11. do 24. aprila 1938.)
Gospod misijonar pride popoldne; navadno bo začel s pridigo popoldne ob 5. uri, potem bodo litanije, blagoslov in spovedovanje. Drugi dan zjutraj bo ob 7. uri spovedovanje, ob 8. uri sv. malša, pridiga, skupno sv. obhajilo. Spodaj v sporedu je imenovan po večini samo prihod misijonarja.
Duhovni svetnik g. Drago O b c r ž a n pride v naslednje fare:
V	Herne-Holthausen v ponedeljek 11. aprila ob 6 popoldne.
V	Wanne-Unser Fritz v torek 12. aprila ob 5.
V	Gelsenkirchen-Bismarck-Haverkamp v sredo 13. aprila ob 5.
V	Osterfeld sv. Jožef na veliko soboto ob 5.
V	Gladbeck sv. Lambert na veliko noč ob 4.
V	Buer-Ludgeri v torek 19. aprila ob 5.
V	Essen-Schonnebeck v sredo 20. aprila ob 5. (Tukaj bo samo popoldne.)
V	Essen-Borbeck v četrtek 21. aprila ob 8.30 (sveta maša). Tam je samo dopoldne.
V	Bochum-Gerthe v četrtek 21. aprila ob 5.
V	Dorstfeld-podružnica v petek 22. aprila ob 5.
V	Dortmund-Eving v soboto 23. aprila ob 5.
Spiritual g. dr. Anton Trstenjak (namesto g. Richterja) pride v naslednje fare:
V	Castrop-Rauxel (Habinghorst) v ponedeljek II. aprila ob 6.
V	Recklinghausen-Sudervvich v torek 12. aprila ob 5.
V	Recklinghausen-Erckensdivvick v sredo 13. aprila ob 5.
V	Hambor (Sv. Janez in druge fare) na veliki petek ob 5. Tam ostane do srede opoldne.
V	Homberg-Hochheide v sredo 20. aprila ob 5.
V	Meerbeck v četrtek 2)1. aprila ob 5. Tam ostane do nedelje.
Zopet se bližajo dnevi božjih milosti, zopet pride čas zveličanja. Vse slovenske župljane prav prisrčno vabijo vsi župniki od zgoraj imenovanih župnij koiinske, paderbornske in miin-strske škofije.
Gladbeck. — Obisk državnega zastopnika kr. konzulata v Diisseldorfu g. Leopolda Korošca pri slovenskem Društvu sv. Barbare v Glad-beeku. — V nedeljo 20. marca smo imeli' naš mesečni sestanek. Pred sestankom so bile ve-černice, katere so bile dobro obiskane. Nato smo se zbrali v naši društveni dvorani. Na povabilo predsednika g. Dobravca se je g. ataše Korošec prav rad odzval in prišel na naš sestanek ter se prepričal o našem delovanju. Pred sestankom je bil kratek razgovor z našim duhovnim vodjom preč. g. Tensundernora. Ko je stopil državni zastopnik v spremstvu predsednika in duhovnega vodja v napolnjeno dvorano, je zadonel kot pozdrav prisrčen »Živijo!« Prišel je tudi pater dominikanec preč. g. Barač. Predsednik g. Dobrave je vse navzoče prisrčno pozdravil, posebno č. g. Tensunderna, S prisrčnimi besedami pa je pozdravil g. atašeja Leopolda Korošca. Poudarjal je, da smo po večletnem času zopet tako veseli, ker imamo v naši sredini državnega zastopnika, ki se zanima za naše društvo. Enako prisrčno je pozdravil predsednik tudi č. g. patra Barača. Naš pevski zbor je
tudi žalosten sad tujine in da mi pomagate, da se tudi v tem poboljšam. Slovenska beseda je v tujini dragocen zaklad, škoda, da imamo tako malo ali pa skoraj nič skrinj, v katerih se najde tak zaklad, ki so pa slovenske knjige.
Priporočam Vam celo zadevo in upam, da bomo kmalu uživali tudi tukaj boljše čase.
Alojzij Zver.
zapel obema gospodoma pozdravno pesem. Gospod ataše Korošec se je v prav lepih besedah prisrčno zahvalil za sprejem in pozdrav. V kratkih besedah nam je povedal svoje veselje, da je prišel na naš sestanek. Že pozdrav sam mu je dokazal, s kakšnimi ljudmi je prišel skupaj. Danes pa očitno vidi, da je vse drugače, kakor se govori. Končno pa je povedal, da je bil od vlade sem poslan za vse državljane. Mi nismo za njega tukaj, marveč je on za nas. (Tako je!) Pevski zbor je nato zapel nekaj narodnih pesmi. Duhovni vodja č. g. Tensundern je govoril o predsedniku g. Dobravcu, kako je skrben in delaven za društvo. Zaupanje vseh članov je dobil pri zadnjem občnem zborovanju, ko je bil skoraj soglasno izvoljen za predsednika. Ker pa je praznoval te dni svoj imendan, mu na tem mestu vsi prisrčno čestitamo. Naša hvaležnost naj mu velja za ves trud in delo, katerega ima. Enako je čestital tudi predsednici Bratovščine rožnega venca g. Goršc, kakor tudi vsem
ostalim Jožefom in Jožicam. Otroci družin Urh, Berlec in Kostanjevcc so lepo deklamirali. Pevski zbor pa je nato zapel zdravico. Predsednik se je lepo zahvalil za vse čestitke in v kratkih besedah povedal državnemu zastopniku zgodovino društva in kar so njegovi predniki ustanovili, tega se tudi on drži in se ne umakne za nobeno ceno. Želel je. da bi zaslepljcnci to sprevideli in takrat bo dana možnost, da se združimo. Č. g. pater Barač se je prisrčno zahvalil za pozdrav. Govoril je v hrvaškem jeziku. Izrazil je svoje veselje, da se je udeležil našega sestanka. Takega sestanka on še ni videl, odkar potuje med našimi rojaki v Vestfaliji. Želel je, da bi složni ostali vedno, kakor smo danes, ker to je najlepši dokaz zvestobe svojemu narodu. Po skupnih in veselih narodnih pesmicah se je g. ataše Korošec poslovil z besedami, naj tako složni skupaj delujemo in zelo rad bo prišel k nam na obisk v Gladbeck. S pozdravnim »Živijo!« je odšel iz dvorane in z njim tudi č. pater g. Barač. Po društvenih informacijah je predsednik zborovanje zaključil, ki bo ostalo nepozabno v našem društvenem arhivu.
Vsem rojakom doma in v tujini kakor tudi Družbi sv. Rafaela želita blagoslovljene velikonočne praznike Društvo sv. Barbare in Bratovščina sv. rožnega venca v Gladbecku.
Francija
Poročila iz Merlebacha in okolice.
Krasno spomladansko vreme je prineslo k nam tudi zopet zdravje in veselje. V celem mesecu marcu nismo imeli nobenega smrtnega primera. Veliko število bolnikov je zapustilo bolnico in se veselo vračalo domov. Na pregledu 7 bolnic v moji okolici sem dobil v St. Avoldu rojaka, ki je bil ves srečen, da je zopet lahko govoril svoj rodni jezik in mi je izjavil, da že 14 let ni imel prilike govoriti s slovenskim duhovnikom. Bolnik je bil zadnji dan v bolnici in mi je z veseljem obljubil, da se za Veliko noč vidimo v Merlebachu.
V nedeljo 27. marca smo imeli priliko videti po vseh kolonijah in mestih skupine »rekru-tov«, ki se po tukajšnji navadi ozaljšajo s številnimi raznobarvnimi trakovi in okraski ter z godbo in zastavo na čelu radostno kažejo ljudem, da so pripravljeni z veseljem sprejeti za nekaj časa vojaško obleko in tako darovati svoji domovini svoj prvi večji dar.
Naša in obenem poljska cerkev v Merlebachu jc pred velikim popravilom. Že nekaj let se obravnava v Merlebachu vprašanje, aH naj bi se stara merlebaška cerkev, ki je sedaj določena za nas in tovariše Poljake, podrla ali pa popravila tako, kot se spodobi za hišo božjo. V prejšnjem času so nekateri ostro zahtevali, naj se podre, ko so pa sedaj videli veliko skrb zlasti naših rojakov za okrasitev te cerkvice, so tudi mestni možje postali bolj naklonjeni misli, da je treba cerkvico ohraniti in jo popraviti. Naš g. Franc — slovenski cerkvenik — pa le študira, kako bi mogli to cerkvico napraviti še bolj podobno našim prijaznim ccrlcvi-cam v domovini. Po njegovem načrtu, za katerega so se takoj navdušili tudi Poljaki, bomo sedaj napravili najprej krasen glavni oltar. Dali ga bomo preslikati, nad 60 električnih žarnic ga bo razsvetljevalo, zadaj pa bo dabil krasen žametov zastor, tako da bo ob velikonočnem Vstajenju še bolj razveselil srca naših rojakov in bo postal mogočen oltar, kot še ni bil nikdar v zgodovini te stare cerkvice. Vsa popravila pri oltarju vodi naš dobri rojak g. Gradič iz Frey-ininga, preslikal bo pa oltar seveda Francoz, ker Slovenca slikarja nimamo nobenega. Zelo hvalevredno je, da so naši rojaki tako dobri, da so vedno pripravljeni kar najbolj podpreti vse načrte za okrasitev naše cerkvice.
Rojaki iz vse okolice! K velikonočnemu Vstajenju ste vsi iskreno vabljeni! Če nam Bog nakloni lepo vreme, bomo letos — kot že več let — praznovali Veliko noč tudi z velikonočno procesijo! Na velikonočno nedeljo bodo ob pol 8. uri zjutraj zvonovi naznanili naše praznovanje, ki bo sledilo takoj za podjskim. Ob tri četrt na 8. uro se postavi procesija v red pred našo cerkvico v Merlebachu. Ob 8. uri se slovesno zapoje Aleluja, nato sledi procesija v navadnem redu: cerkvena zastava, otroci, društva, otroški pevski zbor, merlebaški cerkveni pevski zbor,
strežniki, sv. Rešnje Telo, cerkveni pevski zbor iz Jeanne d'Arca, možje in fantje, žene in dekleta. Po procesiji vsi vabljeni v cerkev, kjer bo slovesna sv. maša. Ako bo slabo vreme, se začne takoj po slovesnosti sv. maša.
Da bo velikonočno veselje kar najbolj veliko, se skrbno pripravimo na ta lepi praznik! Priprava bodi v tem, da bomo opravili dobro velikonočno sv. spoved in prejeli sv. obhajilo in da bomo na veliki teden radi prisostvovali krasnim obredom tega tedna.
Prilika za sv. spoved: a) V Merlebachu: Na veliko sredo od 4. ure dalje (popoldne) šolska sv. spoved. Vsi otroci, pridite že ta dan k sveti spovedi! Na veliki četrtek od 6. do 8. ure zjutraj: ob 8. uri slovesna sv, maša, vmes sveto obhajilo. Na veliki petek od 6. do 9. ure dopoldne. Na veliko soboto od 6. do 9. ure dopoldne in od 6. ure zvečer dalje. Na veliko nedeljo od 6. do 8. ure zjutraj. — b) v Creutzwaldu: Na veliki četrtek od 3. do 6. ure popoldne. Na velikonočni ponedeljek od pol 8. do 9. ure dopoldne. — c) V Habsterdicku: Na veliki petek po poldne ob 4. uri križev pot, nato spoved do 6. ure zvečer. V nedeljo po veliki noči od pol 8. do 9. ure dopoldne, nato sv. maša. — d) V Jeanne d'Arcu: Na veliko soboto od pol 2. do pol 4. ure popoldne.
Na veliki petek in veliko soboto bo »povedo-val v vseh omenjenih krajih tudi izseljenski duhovnik g. Švelc iz Aumetza.
Skupno sv. obhajilo — ne samo za otroke, ampak za vse rojake iz vseh kolonij bo na velikonočno nedeljo po procesiji med slovesno sv. mašo (po 8. uri).
Rod službe božje v Merlebachu v velikem tednu: Veliki četrtek: ob 8. uri slovesna sveta maša — delitev sv. obhajila. Veliki petek: Ob 9. uri obredi velikega petka. Sv. obhajilo se ne deli. Velika soboto: Ob 6. uri zjutraj se izpostavi sv. Rešnje Telo, takoj potem (ob pol 7. uri) blagoslov ognja, vode, nato slovesna sveta maša. Popoldne ob 1. uri blagoslov velikonočnih jedi, ob 6. uri popoldne litanije Srca Jezusovega.
Red službe božje po kolonijah: Ker je na četrto nedeljo v aprilu v koloniji v Creutzwaldu slovesno sv. obhajilo Franeoizov in Poljakov, bo v Creutzwaldu sv. maša na velikonočni ponedeljek ob 9. uri; v Habsterdicku pa namesto tretje nedeljo — četrto nedeljo v aprilu ob 9. uri.
V želji, da bi vsi rojaki tu in v domovini praznovali velikonočne praznike v miru, veselju in milosti božji, želim vsem prav iskreno: Alelujo!
Stanko Grims, izseljenski duhovnik.
V prvi pomladi.
Ko ste vi v domovini praznovali in veselo slavili deviško Mater božjo, tisti lepi, najlepši »materinski dan« Marijinega Oznanjenja, smo
se tudi mi /brali 25. marca v škofijski prestolnici departementa Kure v mestu Evrcux. Ni nus bilo več ko deset, a kdo hi se mogel ustavljati večmesečnim prošnjam nesrečne naše izseljenke, ki jo je Francoz prisilil, da je postala nezakonska mati. Saj težko verjamem: ko je videti še kakor otrok. Kako zaupno je pripovedovala na |>oti s postaje: Veste, gospod, meni se je nesreča zgodila: včrtov sin me je prisilil.? Nato jo je pa na cesto vrgel »kot psnc. kakor se je izrazila njena nova gospodinja, babica, ki jo je vso obupano sprejela pod streho in nato v službo, v kateri ji ne more več plačati kot 2(H) frankov, ki jih pa mora vse odšteti za malo -Olgico« v oddaljenem domu. Na njeno prošnjo sem ji odgovoril, da bo res najbolje, da se kmalu vrne v domovino, ker so tudi starši že privolili.
In druga toliko trpi. tudi nezakonska mati. še iz domvine. In tretja, ki ji je nezakonski otrok tu kmalu umrl.
Pravim, kdo bi se mogel ustavljati tolikim prošnjam, posebno še na »materinski dan«?
Prijazni francoski kaplan (»vicairc«) je rad počakal, da so opravile spoved, nato pa mi je ministriral pri maši, med katero so te naše izseljenke tako krasno troglasno pele, da sem včasih kar moral počakati z molitvami ali pa ponavljati. Maševal sein za pokojno mater ene izmed navzočih: umrla je pred nekaj dnevi, zato je hčerka med mašo ves čas jokala.
Potem smo si ogledali dragoceno zlato cerkev v miniaturi iz ne vem katerega stoletja z reliefi iz življenja enega izmed tamošnjih škofov,
Nato pa seveda neizogibno fotografiranje in obisk stolnice (maševal sem v neki drugi cerkvi). kjer so naše tako krasno pele pred lurško Brezmadežno, da so številni obiskovalci cerkve tja prihiteli. In v vlaku me je pozneje neka gospa potem spoznala, da sem naibrž katoliški duhovnik, kjer sem bil v družbi tistih pevk (drugače me Francozi smatrajo za civilista ali kvečjemu protestantskega pastorja, če sem uniformiran kakor katoliški duhovnik v domovini).
Ne smete se oohujšati, če vam odkrijcm, da sem ta dan neko nezakonsko mater spovedal celo v hotelski shrambi, ker ji gospodar ni dovolil. da bi šla v cerkev. Do mnogih pa sploh nisem prišel, ker so morali ta dan delati na polju, ker »kutoliška Francija« žal tega praznika ne praznu je.
Tako. vi v domovini, blodi jo moje ovce daleč naokoli, pa bi se že prej spreobrnile, če bi že prej dobile domačega duhovnika.
Ivan Camplin,
izseljenski duhovnik v Franciji.
Sredpostna nedelja.
Ta nedelja je bila res vesela (»Laetare«!) za naše izseljence v dcparteinentu Aube (res »jutranja zarja«). Zbrali smo se 27. marca v Long-solsu. Tu nus je pa bilo kar 20 in bi jih prišlo še več, če ne bi preteklo noč in še v nedeljo deževalo. Dva. ki sta prišla skoraj 20 km daleč s kolesi, sta se seveda morala preobleči. Je pač bil že pred vrati deževni april.
Tudi Francozov je prišlo okrog 30 (ob navadnih nedeljah jih pride 3 do 5 po izjavi ta-mošnjega župnika). Kako so uživali nad petjem naših izseljencev! Imeli stno namreč slovesno peto sv. mašo. kakor da bi bili doma. To domačnost so še poudarili »muškatlini« na glavnem oltarju. Petje je bilo res izborno. čeprav niti generalne vaje nismo utegnili prej imeti. Skupnima obeda žal ni bilo mogoče pripraviti pač pa je bilo /a vse preskrbljeno pri posameznih izseljencih v tisti vasi, posebno še za tistega, ki se je pripeljal z vlakom več ko 100 km daleč, pa mu na postaji dolgo niso znali povedati, k je je »naša« vas. tako da je noč prebil v nekem skednju na slami, ker do hiš se zaradi hudih psov ni upal. (Pa so res hudi ti psi. izvcžbuui za lov, s katerimi se dotični gospodarji zabavajo posebno v nedeljo; k maši seveda ne gredo.) Zanimivo je, da sem bil zelo prijazno sprejet pri gospodar ju. ki je prej zahteval |>ol franka. preden ie dal »Novine Slovenske Krajine« naši izseljenki. Sedaj pa ne zahteva več. ker je Rafaelova družba oblast Slovenske Krajine obvestila o tem in je gospodar dobil opomin. Sploh mi je tamošnji župnik izjavil, da živa vera naših izseljencev čudovito vplivu na tamošnje bre/verske ali vsaj mlačne /upljane. Tudi gospodarji sami niso mogli prehvaliti naših de-
lavcev. ki da so neprimerno boljši kot Poljaki. Našo delavko je kur imenoval »inafillec, kot družinskega člana.
Popoldne so izseljenci sumi predlagali, da bomo molili k rižev pot in peli litanije Matere božje. Pri križevem potu so seveda tudi naši moški šli od postaje do postaje in krepko pomagali ženskam. Fotografirali smo se pred bujnim zimzeletijem v skupinah in posamezno tolikokrat, da sem moral porabiti kar dva filma, Zaradi /upnikove prijaznosti sem mogel ostati do naslednjega jutra, še tedaj so naše izseljenke med mašo pele in bile pri sv. obhajilu; moški niso imeli -dopustu«, marveč so morali že na vsakdanje delo.
Tako vidite: vsako nedeljo nas je več in bi jih bilo še več, če bi se to takoj, ko so odšli, začelo. Je že nekaj takih, posebno če so dolgo bili santi med Francozi, da se jim je kuga mlač-nosti že preveč zajedla v kri in meso in ne marajo več /a Kri in Meso Odrešenikovo niti v svetem postnem času, ko »Jezus spet z nami trpi«, kot pišejo mnogi nuši, ki so do sedaj trdni v veri kljub viharjem sramotenja ali vsaj
nevcre-	Ivan Camplin,
izseljenski duhovnik v Franciji.
V
Ličvin. — Na sv. Jožefa dun je po kratki bolezni umrl rudar Junij I.ackovič, star komaj 45 let. Bil je mož poštenjak, zglednega krščanskega življen ja in kot tak je tudi lepo pripravljen /a večnost zapustil solzno dolino. Za njim žaluje žena in četvero otrok, ki jih je posvetil presv. Srcu Jezusovemu. Najlepše se zahvaljujejo številnim pogrebcem, Društvu sv. Barbare. Bratovščini sv. rožnega venca, ki so se udeležili pogreba z zastavami in z denarno podporo priskočili na pomoč osiroteli družini. Bog jim bodi plačnik! Počivaj v miru, dragi hrvatski brat!
Fleury-Meudon. — Pred kratkim je že preteklo sedem mesecev, odkar smo se naselile slovenske šolske sestre iz Slovenske Bistrice tu v predmestju velikega Pariza, na Meudonu. Z neko prisilienostjo smo se oklenile tujine kot svojega domačega ognjišča, du nam ni duh preveč krožil nazaj med narod naše krvi in razumevanja. Delo smo našle, zato smo se Ob skrbi svojih dolžnosti zarile v pozabnost, ki je pa bila le iskra pod pepelom. Je lepo tu. vendar pa kljub temu naše misli iščejo in krožijo ob spominih okrog domovine, naših dragih, utehe, iz katere pa ni izhoda v boljše, temveč se moramo zopet oprijeti svojega položaja z ljubeznijo in vdanostjo v voljo božjo. Precej težave nam dela francoščina, kajti imamo malo časa za pouk, drugače pa pri svojih opravilih težko pridemo v razgovor s Francozi. Rafaelov vestnik dobi-vatno in smo ga vesele. Če bi nam Družba sv. Rafaela odstopila en koledar za 1938, bomo zelo
hvaležne. S Slovenci izseljenci se še nismo našli. Poznamo le preč. g. Natlačena in še dva druga slovenska duhovnika, drugače smo bolj osamljene.
Zavod, v katerem delujemo, oskrbujejo oo. sv. Duha. Dečki so od starosti 6 do 20 let, Starejši, po številu 65, so gojenci vrtnarske šole, k jer se učijo teoretično in praktično. Tu so veliki in krasni vrtovi: sadonosniki. zelišča in cvetlice. Ves marec je bil zelo topel, tako da že drevje zeleni in cvete.
Ker ismo že blizu lepega velikonočnega praznika, vam vse sestre iz srca, kakor tudi vsem bratom in sestram v domovini želimo veselo praznovanje.	M Ambrozija Caf)
prednica.
Lens. — Pravijo, da ni pod soncem nič novega. pri nas se je pa vendarle nekaj takega zgodilo. Sredi posta, na nedeljo 27. marca, smo bili povabljeni na veliko slavnost, kjer je bila godba in ples. Toda to je vsakdanja stvar, tudi ples v postu. Kar pa se ne dogaja vsak dan, to je bila »najvišja točka te prireditve«, namreč razvitje prapora za Cankarjevo četo, ki se bori na španskih tleh za svobodo španskega in slovenskega ljudstva. Slavnost je priredilo »Žensko društvo proti vojni in fašizmu«. Kako se to strinja z njihovim programom, da skrbe za bojne zastave, je postranska stvar. Kdo gleda v naših časih na doslednost. Kar nas je veselilo, so bili navdušeni govori za vojno in prepričanje, du bodo ti vneti govorniki gotovo z zastavo vred odšli na španska bojišča in pokazali, da niso junaki le v besedah, ampak tudi v delu. Do sedaj so namreč le druge nagovarjali za ta nevarni posel. Samo pohiteti morajo, da ne bo prepozno,
Habsterdick. — V nedeljo 27. marca so društva vseh narodnosti izkazala tamošnjiina gg. župniku in kaplanu (o priliki njunega godu) čast in zahvalo za trud, ki ga imata s svojimi župliani. Razumljivo je, da tudi Slovenci nismo hoteli zaostati. To pot se je zlasti odlikovala naša mladina. Krožek vrlih slovenskih mando-linistov je odigral Triglavsko koračnico in ma-zurko »Zvonček«. Zatem so zapele deklice, oblečene v modra krila, rdeče jopice in bele čepice, tri narodne pesmi. »Le išči si sreče, prijatelj, drugje, ali misliš dobiti na tujem je kje? Veliko marsikateri je hodil po svet, potem se v domovje obrnil je spet«, tako so povedale učenke in oči navzočih slovenskih staršev so iskale lepih spominov iz preteklosti in se obenem skrbljivo zazrle v temno bodočnost. Sledili sta dve simbolični vaji. ena dečkov s palicami, druga deklic z venčki. Grobna tišina po dvorani in čestitanje na vseh koncih in krajih je pričalo, da se .Slovenci ni»mo slabo »odrezali«. Pa to je šele začetek našega kulturnega dela. Vse
Denarne zbirke na izseljensko nedeljo L1937
župnije ljubljanske škofije
Žuipni uradi: Dobrniče 52. Babno polje 15, Men-geš 120, Čatež |xxl Zaplazom 20, Borovnica 58.75, I lomeč 27. Šmartno pod šmarno goro 15, Mirna peč 44.25. Ilotederšica 64, Unec pri Rakeku 16.50, Ambrus 70. Koprlvnik v Bohinju 20, Poljane nad škof jo lx>ko 54, Tržič 100. Nevlje 15, Kovor 70. škocjun pri Turjaku 50, lloiič 19, Leskovec pri Krškem 50. Trstenik 50, št. Janž na Dolenjskem 50. škofia I.oku 158, Radovljica 100, Ad-lešiči 24.75. št. Vid pri Stični 105.25. Velesovo 24, Kolovrat 3<). Planina pri Raikeku 70. Turjak 28, Fara 50. Vavta vu« 50. rektorat uršulinske cerkve 88. eks|K)zitura Št. Vid pri Lukovici 50, župni uradi: Želinilje 40. Stopiče 56. Stična 57, Sorica 50. škocjun pri Mokronogu 54, Rateče-Planicu 50. črnuče HO, Rateče 80, Bukovščica 40, Velike Poljane 10. Jezica 50. Sv. Jakob v I.jub-liani 50. aMvčiče 57.50, Gotenica 20, Begunje pri Cerknici 120. črni vrh 50. Sela pri Šumberku 10, Banjaloka 11.25. Kopani 50, Besnica 25, Sv.Cirila in Metoda 250. Podbrczjc 45. Mokronog 56. št. Jošt pri Vrhniki 84. Polica 50. Goriče 29.25, Lučine 18. Stara Oselica 25, Zagorje ob Savi 44. Kamnik 125. Smlednik 96. Komenda 90. I lin je 15, Gora pri Sodružici 24.50. Motnik 55.25. Podzemelj 50. št.Gotard 31.25, Dobrepolje 80. Blagovica 30, Selca 28, Krško ob Savi 26, I.om pri
Tržiču 33, Kresnice 30, Dobrava pri Kropi 30, Stranje pri Kamniku 28, salezijanski zavod na Rakovniku, Ljubljana 165, župni uradi: Mekinje 20, Naklo 150, Grahovo pri Ccriknici 32, Za-plana II, Semič 80, Rovte nad IvOgatccm 70, Bloke 60, Šmartno pri Litiji 118.50, Krani 180. Sveti Gregor 60, Rob na Dolenjskem 40, Osilnica 15, Dovje 110, Vič 200, Trebelno 25, Št. Ožbalt 5, Tirnice 40, Moravče 56, Mozelj 39, Vrhnika 65, Ovsiše 27.25. Sv. Trije kralji na Vrhu 20.25, Mošnje 10, Zapoge 37, duhovni iski uradi: Bevke 27, Olševck 40, Ilraistjc pri Kranju 35. župni uradi: Dole pri Litiji 40, Sv. Lenart 30. Sv. Gregor 50, Kočevje 25, Skaručna 25, Sv. Trojica v Tržiču 43, Križe 70, Sodražica 81, Zagradec 24, Radovica 8.50, Sv.Trojica pri Cerknici 30, Ljub-ljana-Trnovo 100, Sv. Lenart nad Škof jo Loko 50, Spodnji Brnik 40, Krašnja 30. Struge 19.75 Sora "5, Kočevje 35, šmihel pri Novem mestu 50.50, Stari trg ob Kolpi 16, Gor. Logatec 90.25. Boh. Bela 20. št. Rupert 28.50, Šenčur 47. Sv.Trojica pri Mokronogu 12.50, Šmarje 40, Dob HO, Mirna 41.50, Kranjska gora 112.50. Javor pod Ljubljano 19. Nova Oselica 21.50, Domvalle 124. Žužemberk 80. Železniki 120. Breznica 100, Stara Loka 120, Št. Jakob ob Savi 51.50, Dol pri Ljubljani 58 dinarjev.
35
kaj drugega 'boste videli na binkufitni ponedeljek, zato vas že sedaj prav lepo vabimo.
Creutzwald. — l}o vseh večjih kolonijah imajo svoje pevslke zbore, pri nas pa ne, in vendar imamo tudi mi nekaj pevskih moči. Žene in dekleta bi tako rade prepevale in tudi kak bas bi se morda dobil. Le' zakaj smo ravno mi tako zapuščeni? Tako sem večkrat modrovala sama pri sebi. Pa dobimo nekega dne vse presenečene vabilo našega g. izseljenskega duhovnika in našega slovenskega učitelja, naj gremo pomagut cerkvenemu pevskemu zboru, ki je tedaj obstajal samo iz šolskih deklic in iše teh je bilo malo. Menda še takrat, ko so nas hodili fantje snubit, nismo bile tako vesele. Pridno smo začele hoditi k vajam. Že dvakrat smo zapele pri naši sv. maši. Vsak, ki nas je slišal, pravi, da takega petja še ni bilo v Creutzwaldu pri slovenski službi božji. Nekaj bo že resnice, saj veste, da ljudje rajši »tadlajo« kakor hvalijo. Prevzetne pa ne bomo zaradi tega, saj vemo, da nam je glasove dal naš Stvarnik, pesmi nas je pa naučil pevovodja. Kaj bi se torej postavljale? Te vrstice sem napisala ^amo zato, da bi dobile še kaj pomočnic, predvsem pa pomočnikov, kajti še veliko lepše bi bilo, če bi se še kak lep bas oglasil.
Cerkvena pevka iz Creutzwalda.
Aumetz. — Nekatere že skrbi, če bo letos kaj s skupnim izletom v domovino. Da ne bo nepotrebnega izpraševanja, naj bo že sedaj sporočeno, da se bomo lahko za tri tedne peljali domov, in sicer od 22. avgusta do 12. septembra. Več za enkrat ni mogoče povedati. Kdor misli iti, naj že sedaj na to misli in denar na stran daje. Točna cena in drugo bo razglašeno pravočasno. . §velC) izseijenski duhovnik.
Občni zbor Jugoslovanske vzajemnosti. Dne
20. februarja smo se polnoštevilno zbrali pri Globokarju na Marini k občnemu zboru naše zveze. Takoj po otvoritvi je eden navzočih predsednikov vprašal, kaj zveza prav za prav dela. Odgovor na to mu je dal zvezni tajnik, ki je prebral zapisnike sej, iz katerih smo razvideli, da je odbor napravil že več prošenj na naše oblasti glede podpore, glede delavske pogodbe med našo državo in Francijo. Posebno je bila poudarjena zahteva po novem učitelju, ki ga neobhodno potrebujemo, če nočemo, da se nam naša mladina popolnoma ne potujči. Če smo do sedaj naleteli na gluha ušesa, ni tega kriva zveza, ampak naše oblasti, ki še danes podpirajo razne »saveze«, ko še nikdar niso ne videli in ne slišali, da so kaj pametnega ukrenili v korist narodni in izseljenski stvari. Nasprotno, njihovi člani so danes po vseh mogočih taborih, samo tam jih ni, kjer bi morali biti po svojih pravilih.
V Jugoslovanski vzajemnosti včlanjena društva pa delujejo že desetletja v podpornem, narodnem in kulturnem ožiru. Poglejmo je na Aumetz, koliko prireditev smo že imeli v dvanajsti letih. Prav tako plodonosno deluje vsa leta na Marini, Tiknah, Moutiersu in sploh povsod, kjer so naša društva. Kljub temu nas naše oblasti malo ali nič ne poznajo, saj nismo nikjer še omembne vredni, kaj išele podpore.
Ne bomo pa zato seveda obupali, dasi bomo vedno poudarjali, da nas krivica boli. Na občnem zboru smo sklenili, da ne odnehamo, dokler ne prepričamo naših oblasti, da smo tudi mi Jugoslovani, ki imamo dolžnosti pa zato tudi pravice. Delali bomo tudi vnaprej v korist naših izseljencev in naše domovine, posebno pa bomo z vsemi močmi podpirali izseljenskega duhovnika g. Švelca, ki se mu imamo zahvaliti, da nas naša mladina na prireditvah razveseljuje s petjem, telovadbo* godbo, deklamacijami itd.
Članom posmrtninske blagajne jugoslovanske vzajemnosti se sporoča naslednje: Ker je pobiranje prispevkov združeno s precejšnjimi stroški in je tudi zamudno, so se za posamezne kolonije dobili zaupniki, ki bodo v svojem okolišu za božji Ion pobirali prispevke in oddajali skupni blagajni.
Za Aumetz: Pišler Andrej (za Aujlun le Tiehe: Miklavčič Franc); za Volmžrange les Mines: Tomaž Pajntar (za Marino: Zupan Ivan); za Tikne: Radič Jožef (za Moutiers: šmuc Alojzij) za Ste Marie aux Chenec: Kenk Ignacij (za Girau-mont: Guzelj Anton in Čerin Karel, za Mou-riere in Piennes: šemrov Anton.
Lutteradc. — Pri nas v Lutterade se je v letošnjem društvenem gibanju pričelo zopet novo življenje. Društvo sv. Barbare vodi letos sledeči odbor: predsednik Simončič Franc, tajnik Gro-belnik Lovrenc in blagajnik Jazbec Mihael. Društvo je priredilo za predpust lepo uspel družinski večer. Malo poštene zabave nam ne škoduje. častiti pater Teotim je pri tej priliki žel mnogo pohvale, naj si bo kot duhovni ali kot pevovodja. Tega slovenskega večera se je udeležil tudi zvezni predsednik g. Josip Hladin, za kar smo mu zelo hvaležni. V kratkem in jedrnatem govoru je omenil pomen slovenskih večerov. in se spomnil tudi naše domovine. S trikratnim »Živel kralj Peter!« je zaključil svoj govor. Večer je bil zelo dobro obiskan in je .potekel v najlepšem razpoloženju. Sedaj pripravljamo za materinski dan. Upamo, da bo s pomočjo in dobro voljo društvenih članov tudi ta prireditev dobro uspela. — Pravijo, da kdor trka, da se mu odpre — in trkali in prosili smo toliko časa, da se nam je ustreglo. In tako imamo sedaj zopet redno slovensko službo božjo. Članstvo se je v zadnjem času pomnožilo za lepo število in še vedno prihajajo v naše največje veselje. Zaradi tega so zopet oživeli naši odseki. Tamburaški odsek vodi g. Garber Gottfried. Dramatiko je prevzel g. Markovšek Franc.
t •
Pri pevskem odseku urejuje z dirigentom č. p. Teotimom g. Alojzij Knez. Kolesarje pa ima v skrbi g. Martine Franc. Mnogo dela nas še čaka, a hvula Bogu, da tudi dobre volje ne manjka. Slišali smo, da dobimo v llolandijo učitelja. To je naša največja želja in potreba. Veselimo se že, če se to uresniči. Mnogo bi še ohranili pri naših malih, če dobimo našo narodno šolo.
Chevremont. — Odsek bivšega pevskega društva »Slavček« v Eygelshovenu obhaja letos 10. julija deseletnico. Ob tej priliki se bo vršila slovenska pevska tekma, na katero vljudno vabimo vsa jugoslovuniska pevska društva tudi iz sosednjih držav Nemčije, Belgije in Francije. Vsako pevsko društvo, ki se bo tekme udeležilo, prejme: 1. spominsko diplomo, 2. nagrado najmočnejše društvo, 3. nagrado, katero društvo bo najlepše zapelo, kar bo ocenil za to to določeni strokovnjuk. Katero društvo na to reflektira, lahko že vežba dve poljubni pesmi, ena bo pa obvezna, katero bomo takoj razposlali, čim dobimo točno število prijavljenih pevskih društev, in po številu posameznih glasov. Vse tozadevne informacije se dobe pri podpisanem.
Pevovodja Franc Beline, Vinkerstr, 50, Chevremont, Holland.
Kotiček izselji
Izseljenska mladina pripoveduje
Slovenska šol« v Merlebachu v Franciji.
Ob ponedeljkih in četrtkih imamo dečki slovensko šolo. Naša dolžnost je, da gremo radi v slovensko šolo, saj se učimo tam materinega jezika, Bral sem, da je rekel pokojni škof Slomšek, da je materinski jezik največja otrokova dota.
Prav nič ne verno, če bomo lahko ostali vedno v tujini, zato se moramo pridno učiti slovenščine. Zelo žalostno bi bilo, če bi kdaj prišli domov, pa ne bi znali naše govorice,
Lansko leto sem potoval s starši v domovino. Prvič-v življenju sem videl njene krasote. Videl sem, da je mama imela prav, ko mi je večkrat pripovedovala, kako lepa je naša domovina.
Nikoli ne bom pozabil lepili trenutkov, ki sein jih doživel ob prihodu k Mariji Pomagaj na Brezjah. Dobro mater vseh Slovencev bom ohranil vedno v svojem srcu.
Radovedno so me gledale tete in strici, se-strične in bratranci, ko sem stopil v njihovo hišo. Gotovo so mislili, da ne znam nič slovenskega. Ko so pa videli, da znam govoriti in da jih razumem, so se razveselili.
Kje sem se pa naučil slovenščine? Najprej pri starših, potem pri naših gg. izseljenskih duhovnikih, sedaj pa smo tako srečni, da smo dobili slovenskega učitelja g. Jankoviča.
Čigava krivda bi bila sedaj, če se ne bi prav dobro naučil govorice svoje ljube matere? Samo moja krivda bi bila. Po vsej pravici bi mi rekli ljudje, da sem lenuh. Tega imena pa ne maram, saj vem, da »lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokav«, zato bom pridno hodil v slovensko šolo in najraje govoril po slovensko.	Koci Ivan iz Merlebacha.
Slovenska šola v Tucquegnicux-u
(Ta članek zaradi pomanjkanja prostora šele zdaj priobčujemo, G. Jankovič je zdaj v Merlebachu.)
V Tucquegnieux-u smo tako srečni, da imamo poleg francoske šole tudi slovensko šolo. Ker so kolonije Tucquegnieux-a daleč druga od druge, zato nas poučuje g. Jankovič v treh krajih: Tucquegnicux-mesto, T. kolodvor in T. Marine. Največ slovenskih šolskih otrok obiskuje šolo v T. Marine (30), v T. kolodvor 21, v T. mesto pa 11. šolo imamo včasih dvakrat, včasih trikrat na teden.
Gospod Jankovič hodi poučevat slovenske
nske mladine
otroke še v te kraje: Piennes (16 km od našega mesta), Mancieul (5 kin), Montiers (12 km). V Giraumontu (20 km) pa mu pomaga naša rojakinja Anica Zupanova. Večkrat gre tudi gospod Jankovič v Aumetz (15 km), kjer pomaga izseljenskemu duhovniku.
V slovenski šoli se učimo verouka: slovenskih molitev, slovenske spovedi, zgodb sv. pisma in katekizma. Učimo se slovenskega čitanja in pisanja, petja, zgodovine in zemljepisja naše domovine. V govornih vajah nas pa navaja gospod učitelj k pravilnemu izražanju v materinem jeziku.
Nihče ni primoran obiskovati slovensko šolo. Vendar skoro vsi starši radi pošiljujo svoje otroke v slovensko šolo. Tudi otroci zelo radi obiskujejo slovenski pouk.
Želimo le, da bi nam domovina poslala še več učiteljev, kajti na stotine slovenskih otrok je v Franciji, ki bi se radi učili materinega jezika, pa ni nikogar, ki bi jih učil.
Domov bi šel rad
Letos bo naš izseljenski duhovnik organiziral izlet v domovino,
O, kako rad bi šel pogledat naše lepe slovenske kraje!
Videl bi najvišjo goro Jugoslavije — Triglav.
Videl bi naš najlepši kraj — Bled, o katerem pravi pesnik Prešeren, da je podoba raja.
Videl bi slovensko božjo pot — Brezje.
Videl bi največje slovensko mesto — belo Ljubljano.
Morda bi se peljal celo v jugoslovansko prestolnico — Beograd.
Vse to in še mnogo prelepega bi videl, vse to je naša domovina.
A kaj morejo vse moje želje, vse moje vroče hrepenenje po domovini.
Saj se ne morejo izpolniti...
Predaleč si, ljuba domovina! Dve veliki deželi sta med teboj in mojo tujo poljano.
Oče ob svojem težkem delu ne zasluži toliko, da bi mogel dati sinu za pot denarja.
Pa vendar ne bom opustil te srčne želje, vročega hrepenenja.
Poslal ti bom vroče pozdrave po svojih srečnih tovariših, ki bodo gledali lepoto tvojih trat in gora in belih mest, ki bodo srečno stiskali roke svojih sorodnikov.
O, domovina!
Še nekaj let, pa bom velik. Služit bom šel. O, tedaj bom imel denar, denar za vsakdanji kruh, in denar za pot v domovino.
Tedaj boš sprejela* o domovina, svojega sina v naročje, svojega sina, ki te ni pozabil v tujini.
Mogoče boš imela tudi zanj zopet košček kruhu, du bo ostal pri tebi.
Če ne, mu 1m>š dala novega poleta, da ti bo služil, četudi v tujini.
t
To so utripi slovenskih otrok v tujini. Marsikaj beremo med vrstami, kur bi besede težko povedale.
Otroci že precej vedo o domovini, saj jim o njej pripovedujejo starši, pripovedujeta jim o njej tudi izseljenski duhovnik in učitelj; o njej slišijo tudi v društvih, Vendar malo je otrok, da bi jo videli v tistih letih, ko je srce prosto in tako sprejemljivo za vse lepo, da senc ne vidi in jih niti ne more slutiti oziroma dojeti, To otroško srce čuti utripe, ko prestopa meje, njemu so cvetovi naših poljan drugačni od cvetov na tujih poljanah, vse lepši, kar pravljični. Naša polja so lepša, bogatejša, žito na njili je kar zlato. In naše gore — Kako ga vabijo, od tain bi premeril njegov pogled vso domovino, s Triglava gleda v svojih sanjah ču-
dovite kraje. Ob gorskih jezerih bi skoro še videl vile na trati. Otroku je pot v domovino velikansko doživetje, prav najlepši spomin.
Koliko deklet iin fantov bi rado pohitelo v domove svojih staršev, a od leta do leta odlagajo to pot, morda že od otroških let. Koliko se jih bo vrnilo, a kako mulo bodo doživeli to domovino. Skoro tujec bo v njej, ne bo se ogrel zanjo, zapet jo bo zapustil z mislijo: Grem, tam imam vsaj kruh, doma ga nimam. Kaj mi pomagajo vse lepe besede — četudi o domovini.
Mladini moramo utreti pot v domovino, ne enkrat, večkrat se mora vrniti med nas. V domovini mora nabrati novih moči, svežih sil in novega poleta, da bo močna za delo v tujih rovih, za delo med tujimi stroji, dokler ne najde mesta oziroma kruhu v domovini.
Mladima v domovini naj pomaga svojim bratom v tujini Izseljenska zbornica naj ustanovi »Mladinski izseljenski sklad«, v katerem naj zbira mladinske prispevke za izseljensko mla-
dino. S temi prispevki bi krili stroške, da bi moglo vsaj nekaj otrok iz tujine preživeti mesec ali dva počitnic v domovini.
Tudi izseljenci v tujini naj bi oskrbeli »Mladinski sklad«, s prispevki bi omogočili podpore tistim otrokom, ki bi radi šli v kraje svojih staršev, a nimajo nič ali pa premalo sredstev.
Vsako leto mora izseljenska mladina v domovino! S tem, da približamo izseljensko mladino domovini, izpolnimo lepo nalogo izseljenskega vprašanja.
„Vi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: Kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši jugoslovanski državi, za njen procvit, kulturo in blagostanjelu
Dr. Janez Ev. Krek
mmm tiskarna
REG. ZADRUGA Z 0. Z.
V LJUBLJANI
TYRSEVA (DUNAJSKA) C. 17
TELEFON 30-67
Izvršuje lepo in po nizki ceni: reklamne letake, lepake, vabila za prosvetne gledališke odre in koncerte; vizitke, kuverte, tiskovine za urade, hranilnice, posojilnice, trgovine ter vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela
(thSCGE
VSG novice iz domačih kraiev izveste naj-¥(JW IIVWISW prej jn najbolj zanesljivo iz
splošno razširjenega tednika
DOMOLJUBA
Izhaja vsako sredo in velja za vse kraje inozemstva polletno 30 Din
Naroča se v upravi DOMOLJUBA v Ljubljani
Prijatelj
izseljencev je
GLASNIK
presv. Srca Jezusovega
ki obiskuje vsak mesec v velikem številu naše izseljence širom po svetu. —■ Kjer ga še ne poznate, ga takoj naročite. Me bo Vam žal! Stane doma 16 Din, za inozemstvo protivrednost 25 Din (v tuji valuti) Vsak naročnik dobi brezplačno v dar koledar, lepe slike In mesetno prilogo Bengalski Misijonar
Pišite takoj na naslov: Uprava »GLASNIKA«, Ljubljana, Zrinjskega cesta 9 (Jugoslavija, Slovenija)
Največja in čisto naša domača zavarovalnica je
Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani
Poleg vseh vrst elementarnega zavarovanja vodi predvsem Življenjska zavarovanja v najrazličnejših kombinacijah, kakor: za slučaj smrti, smrti in doživetja, za doto, za starostno preskrbo i. t. d.
V posebnem „KARITAS" oddelku soji pod Izredno ugodnimi pogoji ljudska življenjska zavarovani a, za slučaj smrti, za starostno preskrbo In za doto.
Preden sklenete življenjsko zavarovanje, se obrnite po pojasnila in ponudbe na
Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani, Miklošičeva c. 19 (v lastni palači).
Podružnice v Splitu, Sarajevu, Beogradu, Zagrebu In Celju; zastopstva v vseh krajih Jugoslavije.
Izhaja 15. vsakega meseca - Uredništvo: LJubljana, LeonisJe, tel. 49-77 - Uprava: Tyrševa c. 31 v Ljubljani - Narožnina: Za Jugoslavijo letno din 12-, za inozemstvo letno din 24'- Oglasi po dogovoru - Odgovorni urednik: Josip Premrov. Ljubljana, Leonišče - Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejee.