Mall hipar. (Dalje./ »Krasne so!« je pomislil slikar. »Niti eden mojih učencev ne bi mogel ustvariti kaj takega. To je umetnik po božji volji. On nas bo s svojim darom vse nadkrilil!« . - Slikar je objel malega Michelangela in mu je rekel: •¦¦'. »Hočeš li postati moj učenec?« ; »Oh, kako srečen bi bil, ali ne vem, če mi 1)0 oče to dovolil.« »Govoriti hočem z njim,« je odgovoril slikar. Vedel je, da dečkovemu očetu nikakor ni j>iio po volji, če je deček mislil na pouk v ikiparstvu. Zato je drugega dne z nekako težkim Srcem stopil pred visokega gospoda. »Gospod,« je začel slikar, »Vi že veste za veliko nagnjenost Vašega sina za.slikarstvo in kiparstvo. Priroda ga je za to obdarovala s posebnim darom. Ceprav se ni nikjer učil, kjub temu Je s svinčnikom tako vešč in s kladivcem in z dletom tako spretno izdeluje predmete iz gline in kamna, kakor da bi bil odraščen mojster. Vzhičen sem bil, fco sem pregledoval njegovo delo. Če bi prišel zdaj v roke sposobnemu učitelju, bi kmalu pridobil slavo rodbini in domo:fini.« »To se pravi«, je odgovoril razjarjeno oče, »da bi naslednik stare plemenitaške rodbine postal navaden mazač in siromašen kamnosek, hamesto da bi stal nekoč na čelu države, na kar ima vso pravico. Recite rni torej, čemu ste prišli?« »Prišel sem s prošlijo, fla bi mi dali Va.ega šina za učenca.« Oče je molče nagnil glavo. Na njegovem obrazu se je odražala velika njegova duševna borba. Če sprejme slikarjevo ponudbo, potem njegov sin ne bo postal nikoli to, fcar je on želel. Da bi se pa še dalje boril proti sinčkovim željam, _a to m imel več volje, ker je videl, da BO bili vsi dosedanji napori zaman. Čez nekaj minut je dvignil glavo in je rekel čvrsto in kratko: »Izročam Vam svojega sina. Napravite z njim, kar Vam drago. V mojih očeh ne bo nič drugega fcakor mazač in kamnosek.« Nato je dal poklicati sina, ki je bil v sošedni sobi s strahom čakal, kako sc bo vse to dovršilo. »Od danes dalje si u.enec tegale gospoda. Pri njem boš stanoval in dobival hrano. Vi pa, gospod, odvedite tega dečka. On ni več moj sin. Odslej je VaS.« Pri slikarjn. Dohod novega učenca so njegovi sedanji tovariši v slikarjevi delavnici sprejeli z glasnimi klici. »Glejte novega ucenca! Glejte ga!« so kricali. »Kako ti je ime?« ga je vprašal eden izmed njib. »Michelangelo Bonaroti.« »E, dobro, Michelangelo, mi te sprejmemo za tovariša, ali prej nam moraš dokazati, da kaj znaš. Izdelati moraš sliko po dani ti nalogi, in sicer tekom ene ure, ne minute več. Potem bomo mi ocenili, ali zaslužiš, da nam moreš biti tovariš.« »Prav mi je. Imam papir, Copiče in barve. Recite mi, kaj hočete, da vam narišem.« »Borbo dveh vojšcakov,« je rekel eden. »Ne, to je za novinca pretežavno,« je menil drugi. »Meni se to ne zdi težko,« je izjavil Michelangelo. »Kako prevzeten je ta novinček,« so zaklicali otroci in so ga začeli zbadati ter zasmehovati. Ali Michelangelo se na to ni ozrl. Lotil se je takoj dela in preden je minila ura, je bil gotov. Slika je šla iz roke v roko. Borca sta bila krasno izvršena. Na obrazu si jima bral raz- jarenost. Udje so jima bili v gibanju, a mišice napete, ker sta se borila na življenje in smrt. Michelangelo je bil soglasno proglašen za najboljšega učenca. »Odslej si naš tovariš,« re5e mu eden, »samo ne verujem, da bi ti dolgo Casa ostal tu.« »Zakaj ne?« »Zato, ker ne znaš manj od našega učitelja.« Njegovi novi tovariši so mu začenjali zavidati. Eden njih, po imenu Torecijani, ga je najhuje zavidal. Vselej je iskal prilike, da ga zasramuje in da mu ogrdi izdelke. Nekega dne sta slikala oba degka zidove neke kapelice, ko reče Michelangelo svojemu tovarišu: »Risba ti ni ^ovolj jasna.« »Pazi ti na svoje delo, iker znam toliko ikakor ti,« mu je ta odgovoril. »Ali glej, tu imaš senco ba§ na mestu, kjer mora biti svetloba,« mu je spet začel Michelangelo. »Jaz ne spadam med tiste, ki so zaljubljeni v vse to, kar je tvoje,« je menil ta. »Vse, kar sem ti povedal, je bilo povedano v dobrem namenu. Saj vendar nočeS ostati mazač?« (Dalje sledi.)