Stran 112.
Obrtnija.
O industriji nafte.
Zapadno evropsko časopisje zasleduje z neko bojaznijo, a s posebnim zanimanjem delavnost industrijalcev nafte z ozirom na velikanski svetovni naftini kartel, ki bi se utegnil danes ali jutri izvršiti. Ako se to svetovno gorje zgodi, tedaj bodo odjemalci petroleja in drugih naftinih pridelkov prisiljeni, plačevati take cene, kakoršne bodo narekali ti mogočneži, lastniki kartelov, ker jih ne bode ovirala več nikaka konkurenca.
Stran 113
Zategadelj je velezanimivo, ozreti se po dveh poglavitnih točkah kakor centralah naftine produkcije in sicer na Severno Ameriko v države Pensylvanija in Ohio ter na Rusijo — Kavkaz.
Nafto smemo po pravici imenovati dete našega časa.
Znan je bil ta produkt seveda že tudi v starih časih, uporabe mu tedaj človeštvo ni poznalo dokaj.
Še le v drugi polovici minolega 19. stoletja priboril si je polagoma veljavo v industriji. Na koncu prejšnjega stoletja je nafta še le nekako praznovala 40let-nico svojega „obstanka0, ker se je baš nekako pred tem časom v Ameriki navrtalo prvi vir nafte, kar je dalo povod poznejši ogromni produkciji. Od tega časa zavzema pa tudi jako važno stopinjo v življenskem prometu.
Takoj po prvih začetkih je nafta potegnila nase pozornost vseh kapitalističnih krogov Severne Amerike, ki so zagledali v tem novem prirodnem čudu nov velik vir množenju svojega bogastva; nastala je med njimi pravcata naftina epidemija. No nade, ki so jih industrijalci stavili v nafto, niso splavale po vodi, marveč plule so v ladiji sreče po leskeči površini naftinih valov; kajti svote, katere so investirali v naftina podjetja, obrodile so v kratkem času bogatega sadu. Že 1. 1895. dosegla je produkcija nafte v Ameriki 350 milijonov pudov.
Toda kmalu so dobili Amerikani nevarnega konkurenta na naftini industriji in sicer v Kavkazu v Rusiji. V Rusiji so načeli vrtati na nafto še le 1. 1872. Ali od tega časa je produkcija nafte v Rusiji tako silovito napredovala, da je v tem pogledu Rusija že dohitela Ameriko 1. 1895., ker je tudi producirala že 350 milijonov pudov nafte jednako Ameriki.
Ali treba je vedeti, da ta silni napredek ruske naftine produkcije ne izvira iz izkoriščanja v industrijske svrhe, temveč iz nerazmerno bogatejših podzemskih zakladov tega minerala v kavkaskih zemljah. Kar se tiče tehničnega razvitka, zaostaja ruska naftina industrija daleč za amerikanskim.
Surova nafta se le malokdaj prodaja, pač pa se stalno prodajajo razni naftini destilati: petrolej, bencin, vazelin itd., kakor tudi manj vredni odpadki: olja za mazati ter kurivo itd.
Razmerje v naftinih destilatih pa je najbolj pojasnjeno, ako se vzame dejstvo, da znašajo američanski destilati le 10 do 12 odstotkov, ruski pa celih 70 do 75 odstotkov.
Več kot polovico ruske nafte gre za kurivo. Ž njo se kurijo lokomotive, parobrodi, parna kotla v tovarnah itd. Ne da se tajiti, da je nafta izmed vseh znanih kuriv najizbornejše. Po podatkih ruskega inženerja Mendeljeva, kateri se je mnogo bavil z rusko naftino industrijo, dasta 2 puda nafte toliko toplote kakor 3 pudi najboljšega premoga ali 7 pudov drv.
Seveda štedijo Američani mnogo bolj z nafto, ker je imajo manj nego Rusi; oni izkoristijo surovi produkt na vse možne načine, da jim nesejo njega dragocene tvarine več denarja.
V Ameriki je tudi promet od vira do rafinerij ir dalje praktičneji nego v Rusiji. Najprej se je odpošiljale v sodih, pozneje v posebnih vagonskih kotlih. Leta 1865 pa se je uvedlo racijonalno sredstvo pretakanja naravnosl po velikanskih ceveh. Od 1. 1879. dalje se pretaka nafte po podzemskih ceveh na stotine milj daljave. Na ti način se najhitreje dostavlja nafto v večja mesta, kjei se jo pridelava. Od tod pa se razpošilja naftine produkt« v vse kraje razun v Rusijo in sosednje dežele, Naftovod Amerike znaša danes nad 15 000 vrst daljave.
Kavkaz je v tem oziru seveda zaostal; kajti ves naftovod znaša tu komaj čez nekaj sto vrst. K črnenc morju in v Batunu se razpošilja v vagonskih kotlih na jedini transkavkaški železnici. Vsled jako cene vožnje po morju dospe največ produktov na domači trg in v Perzijo. Tu se ni bati ameriške konkurence.
Kako vplivajo prometne okolščine na ceno petroleja, sledi najbolj iz sledečih številk:
Stroški nabave nafte za pud: V Baku (Rusija)   .    18 r. 96 k. v Ameriki 25 r. 05 k. čiščenje    ....      6  „ 26   „.        „         21   „ —   n
dostavljanje itd.    .22» —   n          „           1  „ —   „
47 r. 22 k. v Ameriki 47 r. 05 k, vsled česar je cena petroleju v Rusiji (Batum)
28 rubljev 94 kopejk v Filadelfiji (Amerika) .... 35 „ 62 „ torej je ruski petrolej za 5 rubljev 68 kopejk ceneji. Da pa ruski petrolej dosedaj še ni mogel konkurirati z amerikanskim je vzrok temu to, ker Rusija ne more oskrbeti cele zapadne Evrope s svojim produktom, potem pa tudi to, ker ruski industrijalci nafte (večinoma judje) zahtevajo veliko več čistega dobička nego ameriški.
Do tu smo razpravljali tehnično stran naftine industrije. Kar se tiče gospodarske organizacije, so jednako amerikanski industrijalci razumeli izkoristiti svoje dasi mnogo manjše zaloge od ruskih na izreden način. Ugodne krajevne razmere pa so omogočile velikemu ameriškemu industrijalcu John Rochfellerju, da je 1. 1882. združil veliko naftinih akcijskih družb v jedno „Standard Oil Trust Bompany", proti kateri so se vlade v Pensylvaniji in Ohio zaman borile. Omenjena družba peča se z organizacijo prometa, vse družbe v njej so odvisne od jedne skupne uprave, ki imajo skupno blagajno in vlečejo iz nje dobiček. Podjetniki te družbe zamorejo seveda z uspehom konkurirati slabejšim podjetnikom vnanjih družb ter določati petroleju cene. Ta družba se tudi že dolgo prizadeva, da stopi v zvezo z ruskimi industrijalci, s katerimi skupno bi obvladali ves zapadno evropski trg in zadušili vsa druga podjetja. In ruski veliki industrijalci, v prvi vrsti mogočna zida Nobel in Rotschild so bili tudi takoj pripravljeni za tak korak. V ta namen so ruski in američanski industrijalci imeli poseben sestanek v Rostovu v Donu ali je bil brez uspeha. Kajti vsa ta židovska nakana se je razbila na vplivu manjših ruskih podjetnikov, ki so domačini, in ki imajo velik vpliv v Petrogradu.
Stran 114
V predstojećem je naslikan položaj razvitka naftine industrije, kateri mora zanimati ne le visoke kapitalistične kroge, marveč tudi slehernega državljana.
Ta zadeva pa je tudi radi tega vredna, da se jo jemlje v poštev, ker sega izdatno v trgovinske razmere, ki so buknile baš te dni med Rusijo in Ameriko, in na katerih so v prvi vrsti udeleženi židovski mogotci, ki bi radi podjarmili pod moč svojega kapitala ves svet.