List 42.
Gospodarske stvari.
Vodila za umno živinorejo.
L    Kako si more gospodar dobro in  lepo živino iz domače izrediti ?
Kakor vedna luč naj sveti gospodarju sledeče poglavitno vodilo pri živinoreji:
Pari naj boljo in najlepšo živino z najbolj o in najlepšo, in pa vsikdar enako z enako.
Tega vodila se bo pa držal, ako
si izmed svoje živine ali kakošne druge domače izbere za pleme tako , ki ima tiste dobre in lepe lastnosti, kterih si želi; tudi majhnih napak naj se ogi-buje kar najbolj more;
tako naj ravna stanovitno od roda do roda; plemenjenje v bližnji žlahti lepe živine ohrani najbolj to zaželjeno stanovitnost, ker živina edine krvi se najbolje vjema ;
si je izbral gospodar dobro in lepo živino, in ima tedaj, tako rekoč, dobro blago, naj jo dobro redi (pa je ne pita in debeli, ker pitana živina, ki izdeluje meso in mast, mu ne more d Jati tudi mladih), pridno cedi in snaži in v vsem marljivo oskrbuje;
nikar naj premlade ne spušča po plemenu, ampak v pravi starosti ('telico s poldrugim letom, kobilo v 4. letu), kadar se je poželjenje po plemenu spet in spet in pa močno oglasilo. (Je bo gospodar že na prvi majhni opominček tekel s telico k juncu, češ, da nič ne zamudi, se bo pač pozneje zlo kesal, ker premlada živina mu bo storila ne le majhno , temuč tudi slabotno živinico. Otrok še ni nikoli možaka rodil! Ce pa se gospodarji boje, da bi jim živina potem jalova ostala, ako bi ne zadostili prvemu pojanju, se pač motijo , in le govore, kar so od druzih slišali in ti spet od druzih, skusil pa tega nobeden ni.
Kakor premlada živina ni za pleme, tako pa tudi prestara ne, ker na unem kakor na tem koncu ni prave moči;  tam je še ni, tukaj je že ni.
II. Kako pa, ce domačo živino plemenimo s ptujim
rodom ?
Mali gospodar, ki nima priložnosti svoje domače živine s ptujim ž lahnim rodom plemeniti, naj nikar ne obupa, da bi si ne mogel svojih živinčet zboljšati, čeravno jih požlahniti ne more. Imamo že tudi med domačo živino dobre, in naša skrb naj le bo, da bomo za pleme le naj bolj o in najbolj enako izbirali, in zvesto in stanovitno ravnali v vsem, kakor smo ravno rekli. Ce imamo slabo živino , so naši stari očetje in mi sami tega krivi, ker oni niso imeli pravega zapo-padka ali trdne volje, živino svojo zboljšati in ga tudi
mi nismo imeli. Vse to pa moremo popraviti, ako ravnamo , kakor smo ravnokar rekli.
Ce pa ima gospodar priložnost, svojo domačo živino po natanjčnim pr e vd ar ku p ogla vi tne ga vodila s ptujim rodom požlahniti aliče si more sam ptuj rod omisliti, s kterim bo domačo križem paril, mu povemo, da v ta namen ni treba ptuje aiatere, ampak le tujega očeta. S tem očetom ptujega rodii naj ple-meri svojo domačo izbrano živino ženskega spola neprenehoma tako dolgo, da je mladina do dobrega očetu podobna. Kdaj pa bo taka? V 1., 2., 3., 4. rodu še ne, ampak po mnozih skušnjah še le v 5. rodu.
Slavni učenik kmetijstva je to s številkami prav očitno tako-le dokazal: Zaznamvajmo, je rekel, svojo domačo kravo, ki nima nič žlahne krvi v sebi, z O (ničlo), žlahnega ptujega bika pa s 100 deli žlahne krvi. Ta dva se parita skupaj, tedaj bo od nju rojena telica imela od očeta pol (50 delov), od matere pa tudi pol (tudi 50 delov) krvi. Po tem takem je že na pol žlahna. Ce to pariš ob svojem času spet z žlahnim ptujim bikom, bo imela od nju rojena telica 75 delov žlahne očetove krvi. Ce pariš to telico spet s ptujim žlahnim bikorn^, bo imela 87 in pol delov njegove žlahne natore. Ce spet to mlado pariš z žlahnim očetom, bo imela tedaj v četrtem rodu že čez 93 delov žlahne krvi — v 5. rodu bo potem popolnoma 100 delov žlahne krvi v mladino prelite.
Naj tedaj noben gospodar ne misli, da je že svojo živino do korenine zboljšal ali požlahnil, če je svojo kravo enkrat pri švicarskem biku imel, in da tele bo potem že žlahno , in če je junec, da bo za pleme že tako dober, kakor pravi, izvirni švicarski. Ni res! kakor smo ravno dokazali. Tak junček znd sicer bolji in lepši biti, pa stanovitna korenina še ni. Treba je še zmiraj skozi kakih 4 rodov od izvirnega švicarskega junca narejene telice pariti s pravim švicarskim juncem, da po takem stanovitnem križanji se doseže žlahni zarod* — Ce ni mogel oče tega dopolniti, mora sin napredovati in dodelati, kar je oče začel. To je prava umna živinoreja.
Ker pa po križanji požlahnjena kri je vendar le mešana kri, se tedaj pozneje — po več letih — lahko z vrže spet v domačo, je tedaj treba od Časa do časa ponavljati rod s ptuj o žlahno živino moškega spola, da se v okom pride zveržkom.