NEKAJ O PETRU DAJNKU
Ob 125-letnici organiziranega čebelarstva na Slovenskem
Anton Novak
Peter Dajnko je bil rojen leta 1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni. Po poklicu je bil duhovnik. Nekaj časa je bil kaplan pri cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni, nato pa dalj časa pri mestni fari v Radgoni (zdaj Bad Radkersburg). Takrat je v Črešnjevcih tudi sam čebelaril. Nazadnje je bil župnik pri Veliki Nedelji. Umrl je leta 1873 in pokopan je pri Veliki Nedelji. Peter Dajnko je bil tudi slovničar, napisal pa je tudi slovar slovenskega jezika. Bil je pesnik in zbiralec ljudskih pesmi. Bil je tudi eden izmed dejavnih udeležencev znamenite črkarske pravde, saj je predlagal svoj črkopis, imenovan dajnčica, vendar njegov predlog ni bil sprejet.
Poleg drugih del je leta 1831 izdal tudi knjigo z naslovom Čelarstvo. Napisana je sicer v vzhodno-štajersken narečju, za tiste čase pa je pomembno, da je ni napisal v nemščini. Pravzaprav je to prva slovenska čebelarska knjiga, ki ni bila prevedena iz nemščine ali katerega drugega jezika. Že zaradi tega pripada Petru Dajnku mesto med prvimi slovenskimi pisci o čebelah.
V	uvodu knjige sam pravi, daje o čebelah napisanih dosti knjig, vendar v nemščini ali nerazumljivi slovenščini. Gotovo je kot duhovnik poznal tudi dela Antona Janše, zlasti Razpravo o rojenju in Popolni nauk o čebelarstvu. Gotovo je poznal tudi Goličnikov prevod Popolnega nauka o čebelarstvu v slovenščino iz leta 1792.
Knjiga Čelarstvo je razdeljena na šest poglavij:
1. Od narave in navade čebel,
2. Od čebeljih prebivališč in orodja, potrebnega za čebelorejo,
3. Od pričetka čebelarjenja in primerne reje čebel,
4. Od množitve čebel,
5. Od gojitve čebel in njih reje v letnih časih,
6. Od dobrega spravila in uporabe medu in voska.
V prvem poglavju opisuje v panju matico, čebele delavke, trote, njihovo število, naloge, pridnost, pridelavo medu, voska, peloda in zadelavine.
V drugem poglavju govori o čebeljih prebivališčih in orodju, potrebnem za vzrejo čebel. Poznal je le panje z nepremič-
nim satjem, pa tudi stekleni panj. Od orodij je poznal rokavice, gosje peruti, ogrebalo, škropilnik, ročno žago, dleto, vedro, nože za rezanje satja in posode za ilovico.
V	tretjem poglavju govori o prostoru za čebelnjake in čebele. Načela, ki jih je zapisal, veljajo še zdaj. Po njegovem čebel ne smemo postaviti ob velikih rekah, jezerih, ob cestah, pred visokim drevjem. Žrela panjev naj bodo obrnjena proti jugovzhodu. Kupljene roje oz. čebelje družine je treba s prejšnjega kraja prenesti tako daleč, da se čebele ne vračajo. Po njegovem mnenju je treba začeti čebelariti s tremi ali štirimi čebeljimi družinami. Opiše tudi čebelnjake ter dobra znamenja pri čebelji družini spomladi in jeseni.
Četrto poglavje govori o razmnoževanju čebel oz. čebeljih družin. Te se lahko razmnožujejo z naravnim rojenjem ali umetno. Prvci rojijo dopoldne, drujci pa popoldne. S prvim rojem izleti stara matica. Veliko rojev ni koristnih, ker družine oslabijo. Roj devičnik je prvi roj družine. Pred rojenjem troti izletavajo že dopoldne. Ob rojenju ne smemo povzročati hrupa. Svetuje tudi, kako roje ogrebamo. Ob slabem vremenu moramo roje krmiti. Opiše tudi način narejanja umetnih rojev. Po njegovem mnenju so ti kvalitetnejši kot naravni roji, če so pravilno narejeni.
Peto poglavje govori o oskrbi čebel in njihovi vzreji v različnih letnih časih, in to po mesecih. Za čebele je treba skrbeti, da imamo dobiček. Pozimi morajo imeti mir. Če imajo hrano, ne zmrznejo. V zimski gruči
■ jr utc/o lu fjiofvc inc
HELARSTVO,
• 1 i
celd novi, kratki, popun navuk Heine reje,
I « J 0
edfna, prava ino gotova vodba, kak se naj lexej ino naj bolse dajo tjele rediti na doiegnenje naj vekaega hatka ino veselja,
& St S * A
za v»e ti«lno prijatale viafcaga «Irana, ktr»
Je Iz naj vedn^sih mnogoletnih qelarov ino po lastnih ikuicnostah »pital ino"“ svetlo 'dal
VtUt Biinfc«
k»pl»n pri mutai (kri f
Vu Gradci
vu laloibi Iniinc predaja pri Dami«»'! ino Sorgt'J. Ino m kvmiiioa pri A.\faj«i»|«»l V Haloni iBf.
se tudi gibljejo. Blato izvržejo le ob izletu. Ob toplem vremenu je treba okolico čebelnjaka, če je sneg, pokriti s slamo. Tudi pozimi je treba uničevati miši. Matica začne zalegati v začetku februarja. Takrat se poraba hrane poveča. Čebele lahko krmimo tudi s sladkorno raztopino, vendar ne podnevi. Pove tudi, kaj je griža. Govori tudi o tem, kako odvzamemo presežek medu in kako prepoznamo brezmatičnost. Pozna tudi škodljivca voščeno veščo. Priporoča sajenje medovi-tih rastlin. Dovoli uničevanje čebeljih družin zaradi odvzema medu ter opiše način uničevanja. Opiše tudi, v katerih mesecih cvetijo najpomembnejše medovite rastline, ter delo čebelarja pri čebelah. Hvali medenje ajde. Priporoča prevoz čebel na ajdo ter opiše način prevoza.
Šesto poglavje govori o shranjevanju in uporabi medu in voska ter načinih pridelave. Točila takrat še niso poznali. Med so stiskali in cedili iz satja. Satje so tudi lahko greli ter tako pridobivali med, vendar ga je bilo potem treba še očisti. Pozna pivni med (v vodi razstopljen zavrel med), medeni kis in medeno vino (medico). Opiše tudi stiskalnico za vosek, po-
stopek za beljenje voska, napravo za izdelovanje sveč in cepilnega voska ter voska za pohištvo in mazanje čevljev.
Pripomniti je treba, da leta 1831, ko je čebelaril Peter Dajnko, še niso poznali panjev s premičnim satjem in ne točila.
Slavistično društvo Maribor je leta 1998 izdalo DAJNKOV ZBORNIK in v njem objavilo referate s SIMPOZIJA o Petru Dajnku, ki je bil leto prej v njegovi rojstni hiši v Črešnjevcih. V zborniku je na kratko opisano tudi delo Petra Dajnka kot čebelarja. Njegovo knjigo Čelarstvo je še dandanašnji mogoče najti pri naših starejših čebelarjih. Sicer pa je njena vrednost predvsem v tem, da je med slovenskimi čebelarji budila narodno zavest.
Viri:
- Anton Novak • Sodobno čebelarstvo, Ljubljana 1995.
- Pčelarstvo, Zagreb 1968.
- Danjkov zbornik, Maribor 1998.
- Čebela, žlahtna spremljevalka slovenske kulture, Marija Stanonik, Žiri, Ljubljana 1995, str. 38.