SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AÑO) XLVI (40) Štev. (No.) 17-18
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 14. maja 1987
Misli ob shodu
Shod katoliških Slovencev v Argentini je v polnem teku. Ni sicer množičnih zborovanj, a predlogi pripravljalnega odbora so narasli v „Gradivo“, katerega neprestano dopolnjujejo mnenja posameznikov pa razgovori na sestankih organizacij.
V kratkem bo na sestanku Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva ponovna priložnost za javen razgovor o naših narodnodružbe-nih vprašanjih, na podlagi objavljenega „Gradiva“.
Sredi sveta, ki pretirano poudarja pomembnost materialnih dobrin, bo potekal razgovor o naravnih vrednotah, na katerih počiva moralna zgradba krščanske osebnosti.
Gre za osnovna vprašanja identitete in pripadnosti, na katera zadeva sodobni človek ob vsakem koraku. Posebno drži to še za nas zdomce, člane slovenske diaspore, razpete med stvarnostjo sveta, ki nas obdaja in nič manjšo stvarnostjo svoje o-sebnosti in rodu.
Človek, središče vidnega stvarstva, je kot oseba — enkratna božja stvar, — določen po svojem spolu, družini, rodu, kulturi, jeziku ter se v teku življenja nadalje opredeljuje po svojih delih. To pomeni, da moremo živeti svoje življenje le iz prejetih o, snov.
Rodimo se obdarjeni z vidnimi in nevidnimi darovi pa z odgovornostjo in z dolžnostim, ki iz teh darov izhajajo.
Ko govori naš filozof France Veber o narodu, ga primerja z družino. Gre namreč za dve naravni skupnosti, kateri prejmemo od Stvarnika skupaj z ostalimi prirojenimi dobrinami, ne da bi imeli pri tem kakršnokoli možnost soodločanja ali izbire. Seveda to, da darove prejmemo, še ne pomeni, da smo jih že sprejeli in s pridom uporabili. Sprejetje je svobodno in zato odgovorno: pomeni, da bomo za prejete talente odgovarjali pred svojo vestjo, pred bližnjimi in pred Njim, ki nam jih je podaril.
Sprejetje prejetih vrednot je o-sebna in neodtujljiva odločitev. Od nje je v veliki meri odvisna smer našega življenja pa tudi življenja marsikoga drugega. Vse, kar smo prejeli, je namreč namenjeno tako nam, kakor našim bližnjim.
Kdo je naš bližnji? To vprašanje, ki ga poznamo iz sv. pisma, ni da-
Poleg Demokratske alternative je Delovni odbor demokratskih srečanj
edina politična organizacija, ki druži nekaj vidnih predstavnikov narodov Jugoslavije. Ta odbor je imel v oktobru 1986 že sedmi večji sestanek v Londonu, na katerem sta bila sprejeta dva dokumenta. Eden izmed teh je Programska izjava Demokratskih srečanj..
V	omenjeni Programski izjavi a-nalizirajo današnje stanje v Jugoslaviji. Navajajo mnogo težkih problemov in prihajajo do zaključka, da je te probleme mogoče rešiti samo izven komunističnega sistema. Pravilna je opazka, da mednarodna javnosti danes podpira današnji režim. ne ker soglaša s komunizmom, ampak ker vidi v sedanjem režimu neko zagotovilo, da ne bi prišlo na tem ozemlju do strašnih medsebojnih napadov, ki bi mogli končati z intervencijo sosedov in velesil.
Po ugotovitvi, da se še noben komunistični režim ni spremenil v neko, vsaj omejeno demokracijo, sledi poziv vsej opoziciji k skupni povečani aktivnosti. V Programski izjavi je tudi zahteva po resnični nevtralnosti Jugoslavije, dočim se sedanji režim razvzema za širjenje komunizma in za razredni boj.
V	Programski izjavi dalje stoji: Samo narodom Jugoslavije, oziroma njihovim svobodno izbranim zastop-
nikom, gre pravica, da odločajo o svoji usodi kakor tudi o bodoči u-reditvi skupnosti. S tem je poudarjena naravna in neodtujljiva pravica samoodločbe narodov Jugoslavije. Nekaj stavkov naprej v tej Programski izjavi pa stoji: „Zavzemamo se za Združene države Jugoslavije, ki so sestavljene iz petih članic: Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije.“
K tej uradni izjavi Delovnega odbora demokratskih srečanj moramo pripomniti tole: Po vsesplošnem razočaranju nad prvo deloma demokratsko Jugoslavijo in po še večjem razočaranju nad krvavo komunistično revolucijo, ki je ustvarila drugo Jugoslavijo, ki je neprimerno slabša in povsem totalitarna in diktatorska, je povsem nerealno odrekati naTodom Jugoslavije edino logično alternativo t. j. ustanovitev samostojnih držav za posamezne narode Jugoslavije po načelu samoodločbe narodov.
To alternativo sicer Programska izjava predvideva, toda jo v isti sapi jemlje za propagiranje TRETJE JUGOSLAVIJE, kar. je seveda pro-. tislovno. Ali smo za samoodločbo ali v naprej vsiljujemo določeno rešitev, ne da bi vedeli, kaj narodi hočejo. Oboje ni mogoče.
Prepričani smo, da je edino prav in da bi verjetno tudi vsi narodi
Gosta iz Slovenije
nes nič manj pomembno kot je bilo nekoč. Nanj si mora odgovoriti v globini srca vsakdo — sam, vendar bo katoliški shod poskušal v tem pogledu nakazati pot slovenski ‘diaspori, ki ohranja zaupane ji vrednote, daleč od rodne zemlje.
Nekateri so nam bližnji po srcu in krvi, drugi po potrebi. V našem slovenskem primeru pa se dandanes zliva ta dvojna podoba bližnjega — v eno samo. Dokler bo živel narod naših dedov in vnukov v veliki zmedi krivic in nesvobode, dokler1 ne izprosimo od Boga zanj milosti velikega spreobrnjenja, je za katoliškega Slovenca, v večini primerov, njegov najbližji: slovenski rojak, kjerkoli živi. On je naš bližnji po krvi in po potrebi. Drug za drugega smo odgovorni, tako v družinskem kakor v narodnem občestvu, čeprav se s tem naša krščanska odgovornost ne izčrpa.
Ne gre pri tem za nasprotje med zvestobo slovenstvu in dolžnostjo do argentinske, ali katerikoli družbe v kateri slovenski zdomci živimo. Tudi ne gre za primerjavo dveh vrednot, marveč za osebno odločitev, kateri naj v danih razmerah posvetim prvenstveno svoje življenjske sile, kje sem težje nadomestljiv, kje leži moja najgloblja odgovornost za vse prejeto.
Od te odločitve je odvisno naše slovenstvo.
<3e drži, da je narod predvsem zvestoba prednikom, če je družina člen v naravni verigi rodov, ki rastejo v medsebojni zvestobi in ljubezni, smer odločitve ne bo težka. Slovenski narod je ogrožen v svojem bistvu na lastni zemlji in zunaj nje. V nevarnosti je vera mnogih naših rojakov, v nevarnosti, da se izgubi, je tudi zgodovinsko izročilo, ki vsebuje bistvene poglede, potrebne bodočim rodovom za pravično presojanje naše skupne preteklosti, pred vsem pa za resnično podobo žrtev komunistične revolucije v Sloveniji. Te vrednote niso zaupane milijonom ljudi. . . Osebna odgovornost svobodnega Slovenca, v svobodi rojenega in vzgojenega Slovenca, je tem večja.
Najbližje po srcu, krvi in potrebi bomo našli v krogu svoje družine pa v občestvu naših živih in rajnih slovenskih rojakov.
Marko Kremžar
V Slovenshem domu v Carapachutgu
Gosta, škof dr. Janez Jenko in msgr. Franc Bole, sta razveselila s svojim obiskom našo srenjo na večer 4. maja. Pri vhodu so ju čakale narodne noše in jima izročile slovenske šopke. Nato je Domov predsednik Tine Kovačič izrekel gostoma dobrodošlico ter ju povabil v Dom, kjer so ju zbrani rojaki sprejeli z iskrenim ploskanjem. V praznično o-krašeni dvorani, z zelenjem in cvetjem, se je potem vršila koncelebri* rana maša. Poleg omenjenih gostov so ju spremljali pri svetem opravilu delegat dr. A. Starc, dr. J. Rode, F. Cukjati, A. Avguštin, M. Boršt-nar in F. Barle. Pridiga dr. Jenka je potekala v smislu in ideji evangelija tistega dne. Močno je poudaril, naj nas vodi veliko zaupanje v našo nebeško mater Marijo, ki še nikogar ni zapustila.
Dvorana je bila seveda polna ljudi naše srenje. Po maši se je odbor Doma sestal z obema gostoma v zgornji sobi h kratki informativni seji. Predsednik Doma je kratek govor zaključil z besedami: „Obiski, kot današnji, so neprecenljivega značaja. Po letih nekoliko osamljenega, a neuklonljivega dela, ste nam prinesli polno svežosti domače zemlje in občutek povezanosti, ki je nujno potrebna za naše delo. Naš vodič in cilj so in bodo vedno tri besede: Mati — Domovina — Bog! In te bomo ohranjali, dokler nam bo v prsih bilo ponosno slovensko srce!“ Nato je gospodar Ivan Žnidar na kratko opisal zgodovino in delo našega Doma.
Po kratki napitnici, so se vsi vrnili v že popolnoma zasedeno dvorano h kratki prireditvi, ki jo je zamislil referent Janez Žnidar. Za začetek so mali šolarčki zapeli pod
vodstvom Anice Klemen tri ljudske pesmi. Nato sta Metka in Janko Slabe recitirala štiri pesmi karapachay-skega pesnika Franceta Papeža. Za zaključek je Domov zbor „Plamen“ zapel tri narodne pesmi pod vodstvom Omarja Brandana. Povezavo med posameznimi točkami je vodil Aleksander1 Pirc. Ves program je potekal v prisrčni domačnosti, kar so dokazovali nasmejani obrazi gledalcev.
Sledil je hladen prigrizek, za kar se je treba zahvaliti Anici Klemen in njenim sodelavkam v kuhinji. Fantje in dekleta so pa s svojo spretnostjo skrbeli, da so bili vsi navzoči hitro in dobro postreženi. Proti koncu lepega večera je škof v spremstvu predsednika in delegata obiskal vse omizje, vsakemu posebej stisnil roko in imel prijazne besede za vsakega. Tudi msgr. Bole je sledil njegovemu zgledu. Na prošnjo navzočih je škof nato stopil na oder, pohvalil delo v Domu in poudaril: „Ohranjajte slovensko besedo, navade. Radi se imejte in pomagajte si med seboj. V težavah se pa zatekajte z zaupanjem k Mariji Pomagaj, naši božji Materi!“ Vsem znani urednik Ognjišča je tudi stopil na oder in povedal nekoliko o slvojem delu. Dodal je malo humorja svojim besedam, kar je seveda bilo vsem všeč.
Ker je škof dr. Jenko praznoval naslednji dan rojstni dan, mu je Sonja Stanič v narodni noši voščila in mu želela še mnogo praznovanj. Po pesmi „Kol’kor kopij ic, tol’ko let“ sta se cenjena gosta poslovila. Luči v Domu so ugasnile, a vsi smo odšli na domove z veselim srcem, čeprav nas je drugi dan čakalo vsakdanje delo.
T.	K.
V SlovensUi vasi v Lanusu
■■■.■■■■■■■■■•■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ ■■•■■■■■■«■■•■• '■■■■■■■■■■■■' Demokratska srečanja
Škof 'dr. Janez Jenko je s svojim spremljevalcem msgr. Boletom, u-rednikom slovenske mladinske revije „Ognjišče“ ob obiskovanju slovenskih središč v Argentini prišel tudi v Slovensko vas, ki je najbolj strnjeno slovensko naselje -v Argentini.
■ ■■■■■■■■■■■■■■'■■■■■■■■■■■■■■■M ■■■■■■■■■
Jugoslavije sprejeli, da se po zruše-nju komunističnega režima določi v okviru današnje Jugoslavije provi-zorij t. j. časovno omejena doba, v kateri bi se . narodi lahko svobodno odločili s pomočjo tajnega ljudskega glasovanja o svoji državno-prav-ni ureditvi, kakor to predvideva tudi Poziv Slovenskega narodnega odbora narodom Jugoslavije iz 1. 1986.
Srbsko časopisje doma in v emigraciji — glej zlasti Memorandum srbske akademije znanosti in umetnosti — krivi Slovence poleg Hrvatov, da smo v vprašanju Kosova brezbrižni ali celo pristranski v škodo Srbov. Zdi se, da tisti Srbi, ki to očitajo, berejo samo domače režimsko časopisje. Demokratična Slovenija mora molčati, ker nima svojega časopisja. Toda čuti svojo pripadnost veji južnih Slovanov. Slovenci nismo pozabili, kako so Srbi in Hrvati med vojno sprejemali naše begunce in jim pomagali. Z obema narodoma smo vedno bolj v kulturnih in tudi političnih stikih. Vemo, da sta bila oba naroda vedno naklonjena osvoboditvi vseh Slovencev. Težko usodo Srbije na Kosovem čutimo še posebej mi Slovenci, saj močno sliči usodi nas samih na Koroškem.
Soglašamo z vsebino Programske izjave v tem, da je velik kosovski problem rešljiv samo izven monopola enopartijskega komunističnega režima. Seveda drži to za vse probleme narodov v Jugoslaviji.
Dr. Peter Urbanc
V sredo, 6. maja ju je šel iskat v Slovensko hišo superior Baragovega misijonišča Ladislav Lenček CM in ju je še malo pred deveto uro pripeljal pred cerkev Marije Kraljice; njenemu Sinu in njej je veljal prvi pozdrav visokih obiskovalcev. Iz visokega, svetlega svetišča sta vstopila v poslopje Baragovega misijonišča zraven in tam sta imela sestanek s štirimi tamkajšnjimi slovenskimi lazaristi. Po uvodni dobrodošlici je najprej superior gostoma prikazal, kako je do te naselbine lazaristov v Slovenski vasi prišlo, kako so dosegli, da cerkveno-pravno pripadajo jugoslovanski provinci Misijonske družbe in je tako vsa nemajhna lastnina stavb z ustanovami slovenska last, kakšno dejavnost s tem razvija in kako vsestransko je Bog blagoslovil njih prizadevanje posebno tudi V pogledu naraščaja družbe, saj je iz Misijonskega zavoda Baragovega misijonišča izšlo že 11 duhovnikov lazaristov, v cerkvi pa je bilo v še ne 30 letih obstoja že 18 slovenskih novih maš. Spregovorili so še drugi sobratje in gostoma razložili različne dejavnosti Baragovega misijonišča: faro z dvoj-
nim dušnim pastirstvom, slovenskim in argentinskim, Misijonski zavod, šolstvo, tiskamo in drugo.
Nato so škofa in spremljevalca peljali na dvorišče farne šole, kjer ju je pričakovala množica uniformiranih šolarjev s svojimi učiteljicami. V imenu vodstva ljudske šole je škofa in Boleta pozdravila podravna-teljica Mimi Bokalič, otroci so jima pa podali šopke in zapeli, kajpada po špansko, nakar je škof v slovenščini podal vrsto lepih misli, kar je potem otrokom prevedla in tolmačila slovenska podravnateljica. Škofa in obiskovalca je pozdravil tudi ravnatelj gimnazije Vinko Rode, ki je bil tudi navzoč z močno delegacijo srednješolcev.
Potem so si ogledali vse prostore in naprave celotne šole z otroškim vrtcem vred, kar1 vse skupaj šteje nad 1.800 mladine. Posebej je obiskovalca zanimal razred z računalniki in drugi s pisalnimi stroji, veroučna delavnica in kemični laboratorij. Nato so gostoma pokazali še tiskarno „Editorial Baraga“ v nasprotnem kvadru.
Popoldne sta gosta obiskala Dom sv. Vincencija, kjer je nad 40 slovenskih starostnih oskrbovancev in nekaj domačinov, za katere skrbe tri slovenske Marijine sestre. Gospod škof se je prijazno pogovarjal z rojaki, dočim se je msgr. Bole posebno rad zamudil ob nekaterih invalidih v Domu, saj on v „Ognjišču“ tako lepo piše o svojih obiskih pri njih v domovini. Kasneje so v vasi obiskali še ohromelo gospo Zajc na njenem domu in ji je škof s posebno zavzetostjo podelil svoj blagoslov, saj je bila doma v Kostanjevici njegova mlada vernica. Obiskovalca so popeljali pogledat še veliko športno dvorano, takozvani Ateneo, kjer sta si ogledala tudi gradbišče velikega plavalnega bazena, ki ga že kopljejo za Atenejem.
Z avtom nas je upravnik Doma sv. Vincencija Peter Rot nato peljal k Sv. Jožefu, kjer sta obiskovalca najprej pozdravila slovenske šolske sestre, ki zraven cerkve vodijo šole, nato pa so stopili še v cerkev, ki jo je bil zgradil še izseljenski duhovnik msgr. Janez Hladnik malo pred smrtjo, za katerega večni pokoj smo pomolili ob njegovem grobu v ozadju cerkve.
Ob šesti uri je bila v Baragovem misijonišču za goste večerja, ob pol osmih pa v Cerkvi Marije Kraljice najpomembnejše: škofova sveta maša s pridigo. Cerkev se je lepo napolnila. Iz zakristije se je razvil sprevod kakih 20 narodnih noš, 12 ministrantov in duhovnikov, dušnega pastirja Slovenske vasi Janeza Petka CM, slovenskega mladinskega duhovnega vodje Francija Cukjatija, delegat slovenskih dušnih pastirjev dr. Alojzija Starca, msgr. Boleta in škofa, ki so ob bučanju elektronskih orgel in petjem krajevnega pevskega zbora vstopili v razsvetljeno svetišče. Pri lepo okrašenem oltarju je najprej v imenu slovenskega božjega ljudstva pozdravil z izbranimi besedami Janez Petek CM, po evangeliju je pa škof Jenko pridigal, (Nad. na 5. strani)
KOMUNISTI SE BOJE KONTRAREVOLUCIJE
Ugledni nemški list „Frankfurter Allgemeine Zeitung“, ki je jugoslovanskim oblastem trn v peti, ker odkrito piše o raznih napakah v Jugoslaviji, je napisal lansko leto v štev. 86/8 tole: „Centralni komite partije je izdal za partijce tajno navodilo „kako preprečiti nastanek izrednih razmer in kako jih odpraviti.“ Navodilo smejo brati samo partijci, a očitno le ni bilo tako tajno, da bi ga ne dobil tudi kak nepartijec v roke. Partijcem je naročeno, naj v sili „začno neposredno z operativnimi akcijami, ki spadajo v pristojnost
splošne obrambe in družbene samozaščite.“ Partija se torej boji kontrarevolucije in ne zaupa samo vojski, ampak skuša nanjo pripraviti svoje članstvo. Pa še nekaj je v tej tajni okrožnici zanimivega. Partija predvideva tudi možnost, da se pojavi „sovražnik“ v lastnih vrstah. Za ta primer stoji v navodilu, da je mogoče „v izrednih okoliščinah“ razpustiti partijske sekcije, partijce izključiti ali ustanoviti nove sekretariate, ne da bi smeli tisti, ki jih to zadene, k temu črhniti.
It’s hard to be a good Slovene
Težko je biti dober Slovenec
Podi gornjim naslovom objavlja The Economist iz Londona v številki, ki je izšla 11. aprr la t. 1., zanimiv članek, ki ga v celotnem prevodu ponati-skujemo za naše bralce. Sicer ne predstavlja novosti glede dogodkov v domovini, a je zanimiv, ker pokaže, kako glei-dajo na dogajanja v Sloveniji iz evropske perspektive.
Najbolj nepopustljivi člani Jugoslovanske komunistične partije so vedno bolj zaskrbljeni zaradi tako-zvanih „ideoloških zablod“ v Sloveniji. Centralni komite partije bo i-mel 28. aprila posebno zborovanje, na katerem bodo obravnavali omenjene zmote, skupno z voditeljem nepopustljivih članov in ideološkim varuhom Stipejem Šuvarjem; "slovenski svobodomisleci boido glavna točka dnevnega reda.
Najhujša kršitev je verjetno, po klasičnem komunističnem mišljenju, da je pravkar bil izdan skupek člankov glede slovenske narodnosti v mesečni reviji „Nova revija“. Avtorji, med katerimi je precej slovenskih intelektualnih voditeljev, so prišli do splošnega zaključka, da je bila Slovenija zelo oškodovana, ko je postala del Jugoslavije leta 1918 in da-jmbila še bolj oškodovana, ko je postala del komunistične države po letu 1945. Ko je minila huda jeza, ki jo je povzročil ta članek, še posebno med voditelji jugoslovanske vojske, so odslovili urednika „Nove revije“, toda njegov naslednik je izjavil, da ima namen varovati kontinuiteto revije in je omenil pri tem še posebno tiste polemične članke.
Slovenski voditelji partije so februarja meseca prepovedali izdajo mladinske revije „Mladina“, v kateri je bila reportaža Milovana Dji-lasa, bivšega podpredsednika Jugo"
PISMŠ0 UREDNIŠTVU
Spoštovani g. urednik!
V poročilu o občnem zboru Zedinjene Slovenije (v številki 12-13) me je presenetilo poročilo prosvetnega referenta Miha Gaserja, ko navaja mnenja nekaterih, češ da bi moral kulturni program (lanskoletnega Slovenskega dne v San Justu) biti drugačen, boljše pripravljen oziroma vsebinsko bolj kvaliteten. ..
Ker se s tem mnenjem ne strinjam, naj navedem, kako sem sam doživljal ta praznik. Razen nekaj malo izjem — neznatnih, v primeru s celoto — je bilo vse na višini in kvalitetno. Prevladovala je pristna slovenska šegavost, nabritost, veselje in
slavij e, ki ni smel izdati v lastni deželi ničesar, odkar je bil leta 1954 na slabem glasu zaradi izjav v obrambo pluralizma. Toda poročilo se je pojavilo v drugi slovenski reviji „Katedra“. Ko so bili uredniki „Katedre“ obtoženi so mirno odgovorili, da je g. Djilas svoboden človek, in da potemtakem ne vidijo vzroka tolikšnem nemiru.
Da bi olajšali prekršek, je bila številka Mladine, v kateri je bilo izdano poročilo Djilasa, izdana šele marca meseca, ko se je pričela v Sloveniji „štafeta mladosti“ v spomin Titu. Ta dogodek je bil zelo kritiziran v Sloveniji, češ da je to predrag in že zastarel del partijskega obrednika. Ko se je ta pričela, je policija dovolila demostracijo ljudi, ki so protestirali in nosili znake, na katerih je pisalo: „Štafeta mladosti — ne, hvala“. Ravno predno se je štafeta začela, je „Mladina“ presenetila organizatorje, ko je izdala ponatis programa za štafeto mladosti leta 1940, katero so organizirali Sokoli na čast kralju Petru II.; s tem so hoteli pokazati, da današnji komunisti posnemajo nekdanje monarhiste.
Kot ponovno slovensko izzivanje je izzvenela tudi priprava za predavanje o homoseksualcih v Ljubljani 25. maja — na rojstni dan Tita in dan mladosti v Jugoslaviji —, ko bodo tekmovalci ravno prišli v Beograd. Oblast je prepovedala konferenco z izgovorom, da gre za borbo proti SIDA.
Voditelji slovenske komunistične partije so sedaj pod notranjim pritiskom, ker so vedno večje zahteve po svobodi; in zunanjim pritiskom zaradi nenaklonjenosti komunističnim dogmam. Milan Kučan, predsednik partije v Slovenije, je odkrito povedal, da je dandanes težko biti Slovenec, še posebno pa slovenski komunist.
humor. Bilo je manj slovesnih govorov in več prikazov naših navad in izročil. Posebno sanhuška plesna skupina je navezala na oder vrsto slik našega podeželskega življenja. Videli smo kosce, grabljice, trgatev, napitnice, zaljubljene parčke, nedeljsko promenado, praznovanje svečanih dni. Življenje je dihalo iz te skupine: sproščenost, spontano veselje, poskočnost, pa tudi sanjavost in neobremenjenost mladine. Vzdušje je bilo pristno. Meni je marsikatero dejanje seglo globoko v dušo. Obred košnje in grabljenja, sušenje koruze, to je imelo zame paradigmatični pomen: lepi simbolizmi zdravega veselja ob delu. Vse skupaj ena krasna podoba predvojne Slovenije — in
Pravzaprav bi morali živeti že prežeti volilnega duha, pa kljub notranjim političnim bojem v posameznih strankah ni v tem oziru še pravega vzdušja. In ga tudi ne more biti, ker so vsakdanji problemi tako številni, in večkrat tudi tako težki, da zatišajo ropot volilnih skrinjic in otemnijo blesk list z imeni posameznih kandidatov. Spričo počasnega umiranja „avstralčka“, sindikalne napetosti, parlamentarne delavnosti in vojaškega trenja, je kaj malo važno, da je Alsogaray pogazil Adelino, in da je Jesús Rodríguez pustil daleč za sabo nasprotne politične diletante. A ker je eno in drugo del sedanjosti, in drugo zlasti del bodočnosti, se bomo ob vsem vsaj na hitro pomudili.
PORAŽENA OPOZICIJA
Kot so pred tedni imeli peroni-sti v provinci Buenos Aires svoje notranje volitve, tako so preteklo nedeljo volili v prestolnici radikali in liberalci. Kot splošen komentar bi zapisali dejstvo, da je pri vseh teh, in tudi pri ostalih volitvah katerim smo sledili, bodisi okoli Buenos Airesa, bodisi po provincah, zmagal o-ficializem. Izgleda kot da opozicije ne najdejo dovolj zraka, da so brez moči spričo že ustaljenih strankarskih struktur, ki so v rokah vodstva, pa s tega mesta imponirajo svoje kandidate. Temu pojavu bi bilo zanimivo slediti, ne le s političnega, marveč tudi s sociološkega in psihološkega vidika.
A pustimo to besedičenje in se vrnimo k rezultatom. Pri radikalih ni bila skrivnost, da bo zmagal oficia-lizem. Vprašanje je bilo le ali bo novopečena opozicija, ki jo je to pot voldil pisatelj in bivši občinski tajnik za kulturo Pacho O’Donnell, dobila vsaj 25 odstotkov glasov in si tako zagotovila minimalno predstavništvo v strankinem vodstvu in kako mesto na kandidatnih listah. U" radne liste, ki jim je načeloval Jesús Rodríguez (prav neokusna, da ne rečemo svinjska, je bila propaganda, kier se je ime kandidata istovetilo s Kristusovim imenom) so dobile kar 90% in opoziciji ni pripadlo niti majhno strankarsko zastopništvo. Izid je pokazal, da je res strankarski vodja, enigmatični Enrique Nosiglia, eden najbolj spret-
upamo, da v neki meri tudi sedanje.
Mislim, da je bilo vse to za mladino še posebno primerno in tudi sprejemljivo, čeprav pozno, osebno prirediteljem samo čestitam k zamisli in k uspehu.
Vinko Rode
nih političnih krojačev v sedanjem času.
Liberalci so imeli svojo predstavo. Volili so ne po listah marveč imensko. To je dalo ponovnega u-panja mladim strujam, med katerimi je Adelina de Viola kazala silno energijo. Ob uri štetja se je vse poleglo. Stari vodja Alvaro Alsoga-ray je pokazal svojo moč, in Adelina se je morala boriti komaj za četrto mesto. Sedaj seveda plameni polemika, ali bo ta notranja zmaga na splošnih volitvah prejela odgovarjajoč uspeh. Pristaši Adeline namreč trdijo, da ona morda v stranki nima velikega vpliva, da pa je bolj simpatična zlasti mladini, ki ni včlanjena v stranki, ki pa, spričo danih okoliščin ne bo volila liste, ki ji bo načeloval Alvaro Alsoga' ray. Za odgovor na take trditve pa bo seveda potrebno čakati do septembra.
KO PUŠKE POKAJO
VlaJda se zaveda, da vojaški problem ni rešen, in ne bo rešen, dokler med vsemi tremi rodovi oboroženih sil in civilno vlado ne bo prišlo do sporazuma o temeljnih točkah, ki skrbijo ene in druge. Da se rešijo te točke, da se odpravijo kamni s poti mirnega razvoja in medsebojnege razumevanja, je potrebno precej politične spretnosti, pa zlasti poguma in seveda volje, da se popusti v neki meri tudi pri važnih zadevah.
V bistvu je najbolj pereč problem zadeva sojenja nižjih oficirjev zaradi dogodkov izza protigverilske vojne. V tem vlada skuša držati ravnotežje med enostavno amnestijo (ki jo vojaki zahtevajo, a se je vlada ne upa dati) in pa strogim sojenjem (ki ga zahtevajo mnogi krogi družbe, pa se ga vlada otepa ker ve, da vojaška struktura tega ne bi prenesla). Te dni je državni tožilec Juan Octavio Gauna izjavil, da ni umestno soditi one, ki so le ubogali povelja, razen če so na svojo roko izvajali grozodejstva ali se v izvajanju ukazov osebno okoriščali. V istem smislu je vlada poslal v parlament zakonski osnutek o „dolžni pokorščini“.
Vlada ve, da mora za katerikoli izmed teh „političnih rešitev“ težkega sodnega problema, imeti zaslombo vsaj peronizma, kot najmočnejše opozicionalne sile, in če se da tudi ostalih manjših strank. Ne more prenesti vse teže sama. A vojaški problem ni le v sojenju. Gre tu za obrambni proračun, ki je bil zadnja leta izredno okrnjen. Gre za zakon obrambnega sistema, za novo strukturo oboroženih sil, za proiz-
Djilas lahko potuje v inozemstvo
76-letni Milovan Djilas, do leta 1953 „ljubljenec partije“ in za Titom najbolj važna osebnost stranke, je skoro 20 let preživel v štirisobnem stanovanju neke stare beograjske hiše kakor v nekakšnem priporu. V sobah, do stropa natrpanih s knjigami, je ta upornik proti komunistični dogmi ter „novem razredu“ le ohranil neke vrste mentalno svobodo — nakljub cenzuri, zasledovanju tajne policije, popolni izoliranosti ter prepovedi, da bi imel kakršnekoli. stike ali potovanja v inozemstvo. Razen kratkih poletnih počitnic 'na Jadranu je njegovo življenje potekalo dokaj mirno, čeprav so se mu občasno javljale razne bolezni. Z vedno redkejšimi lasmi in z upadlim obrazom jev teh letih vedno gostoljubno odpiral vrata svojega doma vsakomur, ki se mu je še upal približati. Ni se ga polastila o-tčpelost ter je svoj čas porabil za pisanje1. Tako je prevedel v srbščino Miltonov roman „Izgubljeni raj“ ter napisal eseje o Shakespearu, Stendhalu in Balzacu ter svoj zadnji roman „Nepopolna družba“.
Ro Titovi smrti je odpor režima proti Djilasu začel malo popuščati. Prenehali so napadi po časopisih in čestokrat so ga celo pravilno citirali. Dobil je zopet dovoljenje, da lahko zopet vozi avto, kar mu je Ti-
to pred leti prepovedal. Pričela je prihajati vsa pošta in sedaj prejema celo razne emigrantske tiskovine. O-blasti mu niso več prekinjale telefonskih pogovorov, katere ima s svojim sinom, ki živi v Londonu in ki je sedanjemu režimu prav tako malo naklonjen, kakor njegov oče. Pred kratkim pa je Milovan Djilas celo dobil dovoljenje, da lahko potuje v inozemstvo. Po dolgih letih prepovedi bo torej zopet lahko po svoji volji prekoračil jugoslovansko mejo, kadar bo hotel. Ali je morda vrnitev Saharova iz političnega ek-sila v Moskvo kaj vplivala na sedanji odnos jugoslovanskih oblasti do neposlušnega Djilasa, ki je po dveh osodbah grenko dejal: „Odločil sem se za samoto...“ Rojen v Črni gori in nekdaj prepričan stalinist, je bil leta 1948 med prvimi partizanskimi voditelji, ki so zahtevali prelom s Stalinom in z Moskvo. Dogmatik, ki je še leta 1949 z železno in neizprosno roko vodil kolektivizacijo poljedelstva, je bil do tedaj dejansko obseden od „ideološke čistosti“ in trdno prepričan o totalitarnem monopolu stranke. Okrog 1950. leta pa se je sprevrgel v strastnega obtoževalca komunistične razredne „nove družbe“, ker meni, da ji primanjkuje notranje-partijske demokracije. Svoje zakljuičke je krepko
zagovarjal, čeprav mu Tito s svojim državnim aparatom ni hotel slediti, temveč ga je začel preganjati. Djilas je bil v zaporu devet let, od leta 1966 pa priprt v svojem stanovanju v Palmotičevi ulici v Beogradu. Dolga leta osamelosti mu pa niso zlomila volje, da ne bi pisal o krizi stalinizma in komunizma. V svojih spisih je zagotavljal, da je le po dolgem in bolestnem razmišljanju prišel do zaključka, da se marksizem in komunizem v praktičnem življenju ne moreta izvajati, ker se njune humanistične in ..demokratične“ lastnosti lahko doživljajo edinole v glavah komunističnih heretikov. Djilas tudi dokazuje, . da se marksizem-komunizem ne more spre-rninjat\ ali obnavljati, ker ne odgovarja človekovi naravi in njegovi težnji po osebni svobodi. Trdi, da vsaka, še tako rahla sprememba v izvajanju svobodnejšega mišljenja ni možna, ker neizbežno vodi v konec marksizma. Edino, kar je marksizmu še možno, rešiti, je, kar je v njem nedogmatičnega. ..
Z zanimanjem je Djilas vedno sledil razvoju jugoslovanskega gospodarstva in ko se je po letu 1971 v Sloveniji in na Hrvaškem pojavila želja po gotovih spremembah, je dejal: „Notranji razvoj Jugoslavije gre v liberalno smer!“ Vendar so te njegove upanja polne perspektive kaj kmalu prešle. Zato je Djilas lani napisal: „Od Beograda do Pekinga trpi komunizem na neozdravljivi
krizi strukture. Povsod sicer priznavajo posledice slabega gospodarstva, nikjer pa ne preučujejo dejanskih vzrokov takšnega stanja. Ti se namreč nahajajo v političnem sistemu ter v monopolitičnem zadržanju a-parata oblasti. Brez radikalne spremembe sistema, ki naj teži v demokracijo, mešano gospodarstvo in svobodno trgovanje — ne bo mogoče zaustaviti gospodarske krize. Toda nobeno komunistično vodstvo ni voljno, da bi izvedlo potrebni postopek. Zato se je tudi jugoslovansko samoupravno gospodarstvo izkazalo kot popolen neuspeh, kar ima seveda tudi politične posledice. V Jugoslaviji je vse bolno, ker ni nobenih novih idej in nobenih vodstvenih talentov.“
A tudi Djilas ne nudi nobene rešitve za komunistično eksistenčno dilemo, ker je — kakor sam pravi — postal „dogmatični protidogmatik“. Toda, kakor večini vzhodnjeevrop-skim disidentom, manjka tudi skoro 76-letnemu Djilasu politične okretnosti in razgibanosti. V svetu sicer uživa ugled in priznanje kot nakazoval ec poti, toda te poti ni nikjer zaslediti. Andreas Kohlschiitter, pisec članka o Djilasu v „Die Welt-woche“, se vprašuje, če bo morda Djilas sedaj našel to pot, ko mu bo s svojim potnim listom možno obiskovati svobodni zapadni svet, katerega bo lahko doživljal takšnega, kakršen leda v resnici je.
P. D-ova.
vajalne obrate, ki jih je imela vojska in povečinoma spijo spanje krivičnega. Itd. itd. Vse to je treba rešiti, če se hoče, da tudi radikalni vladni možje mirno spe, ne da bi se vsak trenutek bali, kje bo zagrmelo na vojaški fronti.
Rešitev tega problema je nujno potrebna, kajti na drugih področjih, nič manj važnih, samo morda manj dramatičnih, še dolgo ne bo miru. Sindikalizem le čaka ugodne prilike, da izrazi svoje nezadovoljstvo. Povišice plač niso zadovoljive. Le 6 odstotkov v juniju, medtem ko je vlada dovolila povišanje cen za 2% maja in za 4% junija. Vsa dosedanja inflacija (8% marca, 3,4% a-prila) bo šla na račun delavstva, ki tako vidi kako se kritično niža kupna moč plače, in kako tudi peroni-stični delavski minister nima moči spričo trde roke gospodarskega ministra, ki se tudi oprijema svojega načrta, kajti če načrt propade, propade tudi vsa njegova ekipa in vsi upi na uspeh.
In kaj se dogaja medtem s socialnim paktom? Obvisel je v zraku in ni jasno, kdaj bo pristal na tleh. Morda vsak trenutek, morda nikoli. Dejansko je vlada ugodila večini delavskih zahtev. Te dni je poslala v kongres tudi osnutke za delavsko zakonodajo. A sindikalisti, zlasti Ubaldini in njegova skupina, postavljajo kot glaven pogoj zadovoljive povišice plač. To pa je zaenkrat, po vladnem mišljenju, nemogoče.
KONČAN JE BOJ,
STRAŠNO BESNEČ
V	noči med 7. in 8. majem je senat izglasoval zakon civilne razpo-roke, ki predvideva možnost ponovne poroke ločenih. S, tem je zaključena domala stoletna zgodovina razporo-ke v argentinskem kongresu. Prvi tozadevni osnutek je bil predstavljen namreč proti koncu leta 1887.
Izid glasovanja v senatu je bil jasen: 2'6 glasov za razporoko, 14 proti. Bolj zapletena je debata in glasovanji posameznih točk tega zakona, kajti večja skupina senatorjev skuša uvesti spremembe, ki bi nekoliko omejile preveliko svoboščino prvotnega besedila, ki bi povzročila le prevelik kaos v tej zadevi. Če pride do sprememb, bo moral zakon nazaj v poslansko zbornico, da spremembe potrdi ali ovrže. Nato še predsednikov podpis. Torej, najkasneje septembra (če ne prej), bomo imeli zakon o razporoki.
S tem bo tudi končana polemika, ki je globoko posegla v življenje države, pa tudi v življenje Cerkve. Videli smo lani in letos kako so različna mnenja glede boja proti razporoki. Ne toliko glede smisla, o katerem so bili vsi edini, marveč glede taktike. Za ene je bilo glavno napeti vse sile, da se prepreči izglasovanje zakona. Drugi so bili mnenja, da je tudi brez zakona razporoka pravzaprav vsakdanji kruh, in je e-dini uspešni boj tisti, ki ljudi vzgaja in jih pripravlja k pravi ljubezni in zakonski zvestobi. V to da je treba položiti vse sile.
V	zadnji fazi tega razvoja se je gotovo tudi v cerkveni hierarhiji nekaj premaknilo. Po 5. maju lanskega leta, ko je bila manifestacija na Majskem trgu, in zlasti po glasovanju v poslanski zbornici, je skupina „glasnih“ utihnila. Nekateri govorijo celo o namigu iz Vatikana, ki da se je ponovil ob papeževem obisku.
Kar pa je jasno, je to, da je sedaj ta boj končan. Zakon o razporoki je dejstvo, in sedaj, še bolj kot prej, je treba vse sile položiti V gradnjo nove družbe, nove „civilizacije ljubezni“1, kot jo rad imenuje papež.
PRVI KORAKI
ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI
15.
France je šel v trgovino. Zelo se mu je mudilo, a vseeno je moral čakati, da je prišel na vrsto. Jezen je bil. Prodajalec je opazil njegov jezni obraz, zato se mu je približal s smehljajem.
„¿Qué precisa?”* (Argentinci izgovarjajo c, s in z na isti način.)
„Ti si prašiča!“ mu je zabrusil France in odšel.
* Kaj želite?
OBISK IZ DOMOVINE
Janez Pavel II. pred Slovensko hišo
Delegat dr. Starc pozdravlja gosta
Igra
Zadnje
ustoličenje
Združeni
mladinski
zbori
Med birmo
Papeževa slika Foto Dobovšek
Ostale slike Foto Oscar
Msgr. France Bole
Sprejem škofa dr. Jenka in msgr. Boleta na letališču
Jenko
Škof dr. Jenko med igralci
Del udeležencev Slovenskega dne

ZEDINJENA SLOVENIJA
Poročilo o šolstvu
Za XL. občni zbor' društva Zedinjena Slovenija, ki je bil 29. marca 1987 v gornji dvorani Slovenske hiše, je pripravil šolski referent France Vitrih poročilo o delovanju slovenskih osnovnih šol v Argentini,
Prve besede poročila v naših šolah naj bodo hvaležen spomin rojakinji in rojaku, ki sta odšla v večnost v preteklem letu. čeprav nista bila učitelja, sta veliko žrtvovala za ohranitev slovenskih šol.
2. junija 1986 je umrla gospa Francka Virant, mati dolgoletne voditeljice Baragove šole. Brez njenega sodelovanja in dela njena hčerka Zdenka Jan ne bi mogla opraviti tako velikega dela za slovensko šolsko družino.
25. avgusta 1986 nas je zapustil gospod Janez Brula, eden prvih sodelavcev Slomškove šole in organizator tombole za izdajo slovenske čitanke Slovenski svet.
Bog jima nakloni večno življenje.
V	preteklem šolskem letu so obstajale slovenske šole v sledečih krajih: Berazategui, Castelar, Carapachay, Ramos Mejía, San Justo, San Martín, Slovenska hiša in Slovenska vas. V notranjosti pa v Bariločah, Mendozi in Tucumanu.
Šoli v Mendozi in Slovenski hiši sta imeli oddelek za špansko govoreče otroke.
Vodstvo naših šol sestavljajo: Mija Markež, Aleksander Pirc, Lenčka Malovrh, Angelca Klanšek, Katica Dimnik, Marjana Batagelj, prof. France Sušnik, Milena Arko, Lenčka Božnar in Jožejka Žakelj.
V	letu 1986 je obiskovalo slovenske šole 408 otrok, 202 deklic in 206 dečkov, tečaja za špansko govoreče pa 30 otrok: 16 deklic in 14 dečkov. Skupno 438 otrok.
Poučevalo je 85 učnih moči.
Učen. Dekl. Deč. Učit.
Berazategui	4	3	1	3
Carapachay	28	12	16	6
Castelar	55	30	25	9
Ramos Mejía	60	31	29	11
San Justo	85	39	46	14
San Martín	39	15	24	7
Slovenska vas	63	36	27	10
Slovenska hiša	17	8	9	4
Mendoza	49	21'	26	6
Bariloče	5	3	3	3
Tucumán	5	4	1	5
Skupno	408	202	206	79
Jugoslovansko gospodarstvo je lansko leto zaključilo s kaj zanimivim rezultatom. Res je bruto socialni produkt v teku leta dosegel mero 3,7%, torej tako visoko, kakor že dolgo let ne. Vendar tega gospodarskega uspeha ni pripisovati toliko dobremu uspehu gospodarske politike, kakor izredno dobri žetvi. Tudi je res uspelo Jugoslaviji, da je v preteklem letu lahko malo znižala visoko goro dolga (skoro 20 milijard dolarjev) in se je izvoz njenih produktov v države z zdravo valuto zvišal za okrog 2%, vendarle je padajoča produkcija industrijskih izdelkov vznemirljiva. Po mnenju Viktorja Meierja pa temelji dobra bilanca jugoslovanskega gospodarstva prav ,-za prav na nakazilih jugoslovanskih sezonskih delavcev v Nemčiji ter dobrega obiska turistov predvsem iz Zapadne Nemčije. Ker je pa bil tečaj dolarja v preteklem letu precej nizek, je z zamenjavo deviz zado-bljena vsota precej višja, kot pa je bila lanska. A tudi 400-milijonski dolarski previšek skupne plačilne bilance v letu 1986 je treba sprejeti s previdnostjo.
Zastopniki Mednarodnega denarnega fonda, ki so bili v preteklem decembru v Beogradu, imajo gotove pomisleke o poročilih, katere pošilja Mikuličeva vlada vsake 4 mesece. Poleg teh poročil mora Mikulič do-
Tine Debeljak ml. pa je v imenu tajništva Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka prebral poročilo o njegovem delovanju.
Poročila sledita:
Za špansko govoreče:
Mendoza	18	11	7	3
Slovenska hiša 12	5	7	3
Skupno	438 218 220	85
Slovenska vas
Voditelj: prof. Sušnik Franci; kateheta: Jaka Barle CM, Janez Petek CM; učiteljice: Čampa Marta, Levstek Marija Nežka, Kalan Beti, Kalan Nežka, Rozman Marija, Gerkman Veronika, Gerkman Marjeta; preds. šol svéta: Mehle Stane.
Carapachay
Voditelj: Pirc Aleksander; katehet: g. Matija Borštnar; učiteljice: Klemen Ani, ga. Pleško Mara, Škulj Janez, Korošec Marija; šolski svet sestavljajo: g. in ga. Stanič, g. in ga. Golob, g. in ga. Žnidar.
San Justo
Voditeljica: Angelca Klanšek; katehet: delegat dr. A. Starc; učiteljice: Kristina Jereb, Danica Malovrh, Irena Poglajen, Mirjam Oblak, Marija Zupanc, Magda Zupanc, Jožica Malovrh, Kristina Grilj, Anica Mehle in Andreja Selan (petje), Jure Urbančič (telovadba); pomoč učiteljskem zboru: Puhek Ivanka; predsednik šol. sveta: Zupanc Ivan.
Berazategui
Učitelji: France Vitrih, Monika Vitrih, Pavlinka Korošec.
San Martin
Voditeljica: ga. Katica Dimnik; katehet: dr. Jure Rode; učiteljice: ga. Bernarda Ziherlova, Ana Marija Podržaj, Regina Truden, Metka Kahne; petje višja skupina: ga. Marjeta Bol-težar; predsednica šol. sveta: ga. Cirila Žužkova.
Slovenska pristava - Castelar
Voditeljica: Mija Markež; katehet: g. France Bergant; petje: ga. Anica Gaser; učiteljice: Veronika Zurc, ga. Monika Kenda, ga. Nadica Grohar, Lučka češarek (otroški vrtec), občasno nadomešča učiteljice
voliti vsakega pol leta tudi neke vrste kontrolo. Misije, ki jo vršijo, pa ugotavljajo, da jugoslovanska vlada ne izvršuje gospodarstvenih instrumentov in oblik v meri, kot je bilo dogovorjeno in se slabo bori proti inflaciji. Ta naj bi konec tekočega leta po vseh izgledih bila celo nekaj višja kakor lanska. Vlada je sicer zagotovila, da bo konec poletja uvedla več ali manj realno obrestno mero in da bo razvrednotila dinar, katerega vrednost naj bi bila za o-krog 25% previsoka ter da bo tudi cene produktov strožje kontrolirala.
Mednarodni denarni fond trdi, da je glavni vzrok jugoslovanske inflacije nezadržno večanje emisije bankovcev, ki ne odgovarja dogovorjeni restriktivni politiki denarnega obtoka. Po njihovem mnenju je tudi povsem neopravičljivo višanje oz. dviganje dejanskih dohodkov jugoslovanskih prebivalcev. Državne finance pa najbolj bremenijo državna podjetja v južnem predelu Jugoslavije, katerih deficitne bilance morajo sanirati Slovenci in Hrvati. Zaradi centralističnega deviznega sistema, katerega je vlada uvedla leta 1986, pa ne trpita samo Slovenija in Hrvaška, temveč v zadnjem času tudi Srbija, ki je pričela izdelovati male avtomobile Yugo. Teh proda največ v Severno Ameriko, s katero je sklenila dobro pogodbo, mora
ga. Vera Zurc; telovadba mala skupina: Danica Jerovšek; predsednik šol. sveta: Janez Jelenc.
Slovenska hiša (slovenski oddelek)
Voditeljica: ga. Marjana Batagelj;
katehet: g. Franci Cukjati; učiteljica: ga. Marjeta Dobovšek; knjižničarka: ga. Alenka Godec; predsednik odbora staršev: Janez Mežnar.
(tečaj za špansko govoreče)
Voditeljica: ga. Marjana Batagelj;
učiteljici: Lučka Jereb, Irma Pérez.
Bariloče
Voditeljica: ga. Milena Arko; učiteljici: ga. Marjana Marn, Zalka Arnšek.
Tucumán
Voditeljica: ga. Jožejka Žakelj; u-čiteljici: ga. Kinkel Marija, Draksler Danica; verouk: inž. Jože Žakelj .
Mendoza (slovenski oddelek)
Voditeljica: Lenčka Božnar; katehet; g. Jože Horn; učiteljice: Gabrijela Bajda, Jandranka Ovčjak, Maruška Štirn; petje: Marjanca Bajda.
(tečaj za špansko govoreče)
Učiteljice: Nežka Bajda, Klavdija Grebenc, Veronika Ovčjak.
Ramos Mejía
Voditeljica: ga. Lenčka Malovrh; katehet: g. Jože Škerbec; učiteljstvo: Marjan Loboda, ga. Breznikar Kristina, ga. Saša Omahna, ga. Vladi Selan, Karla Malovrh, Irena Loboda, Alenka Smole; pomoč: Gabi Malovrh; občasno nadomešča: Marjan Loboda ml., predsednik šol. sveta: Lojze Lavrič.
Miramar
Župnik Boris Koman poučuje občasno.
Slovenske šole so organizacijsko povezane. Šolski odsek ima mesečne seje, ki se jih udeležujejo delegat dr. A. Starc, voditeljice in voditelja ali njih zastopniki. Na sejah je večji del stoodstotna udeležba.
V šolah stojijo v pomoč krajevni šolski odbori.
Tri so naše vsakoletne prireditve v Slovenski hiši, ki se jih udeležujejo učenci vseh šol: proslava na čast mladinskemu zavetniku sv. A-lojziju, spomin na očeta slovenskih šol škofa A. M. Slomška in prireditev za začetek šolskega leta.
pa tudi ona vse devize, dobljene z izvozom, najprej e poslati v Centralno banko v Beograd.
Jugoslovanska vlada je v začetku leta pripravila paket novih odredb, katere bo poslala v pretres v parlament. če jih bo le-ta odobril, pričakujejo gospodarstveniki znatno zboljšanje gospodarskega položaja.
V sklopu teh odredb naj bi bila večja samostojnost Narodne banke pri prisojanju in odločitvah denarnega poslovanja, nato večja kontrola pri bilancah državnih podjetij, nova ocenitev imovine ter naprav in a-mortizacija le-teh. S tem upajo zmanjšati fiktivne dobičke. A v tem primeru bodo oblasti verjetno naletele na odpor pri raznih občinah, ker so le-te imele v glavnem svoje dohodke prav od takšnih podjetij. V načrtu naj bi bil tudi podvig za po-speševauje malih in predvsem privatnih podjetij.
Vodilne osebnosti v vladnih krogih so si na jasnem, da morajo na vsak način narediti odločilni korak za zboljšanje položaja, ker je kriza v gospodarstvu vedno večja, kar i-ma učinek na socialnem, a predvsem no notranjepolitičnem polju.
Toda različnost mnenj jugoslovanskih republik je velika, posebno še, ker imajc mnoga podjetja velike dobičke ravno zaradi inflacije in nerealne ocenitve imovine. Pa tudi zaradi ideoloških ovir v raznih republikah ne bo lahko vladi izvesti zaželenih sprememb.
P. D-ova.
22.	junija: Alojzijeva proslava
Po sveti maši, ki jo je daroval delegat dr. Alojzij Starc za žive in mrtve katehete smo se poklonili pred spominsko ploščo spominu našim junakom-mučencem in žrtvam druge svetovne vojne in revolucije.
V	dvorani So nam učenci Slomškove šole v režiji Klavdije Malovrh prikazali igro Janko in Metka. Scenerijo je izdelala Andrejka Hrovat. Glasbeno so spremljale sestre Arnšek. Za luči je skrbel Bogdan Magister.
27.	septembra: Slomškova proslava
Župnik Janez Rihar je daroval sv. mašo za rajne in žive učitelje slovenskih šol.
V	dvorani so nastopili učenci Balantičeve šole v igri Frana Milčinskega: Martin Krpan mlajši. Režiral je Frido Beznik. Sceno je naredil Tone Oblak. Pri igri so pomagale Andreja Selan, Mirjam Oblak in Danica Malovrh. Za zvočne efekte in luči pa sta skrbela Janez Jereb in Pavel Malovrh.
Začetek slovenskih šol 15. 3. 1987
Sv. mašo je daroval delegat dr. A. Starc na čast Sv. Duhu. V dvorani pa so se predstavili učenci dr. Rožmanove šole z igro Pavelčkova piščalka v režiji Maksa Borštnika. Sceno je pripravil Janez Filipič, luči pa Bogdan Magister. Na proslavi smo pozdravili šolsko sestro in pesnico Vincencijo Breznik iz Ljublja-in ji poklonili skromen spominček na slovenske šole v Argentin.
10.	junija je šolski odsek pripravil za vse učne moči študijski popoldan. Predaval nam je pisatelj Zorko Simčič: Dom, šola in svet okoli nas. Po predavanju se je razvil živahen razgovor.
16.	avgusta so učitelji in učenci vseh šol pozdravili v Slovenski hiši koroška gosta dr. Vospernika in dr. Zerzerja s petjem in deklamacijami.
18.	oktobra: šolski izlet v Villa Albertina
Že več let so slovenski šolarji gostje v parku, ki obdaja kopališče Villa Albertina po posredovanju Baragove šole. Izlet smo začeli s sv. mašo, ki jo je daroval novomašnik Bidovec, nato pa so 264 šolarji in 37 spremljevalci veselo preživeli dan.
26. XII. 1986—10. I. 1987
25.	počitniška kolonija ZS v domu
dr. A. Hanželiča v Cordobi
Že četrt stoletja uživajo slovenski šolarji štirinajstdnevno gostoljubje doma, ki ga je zgradil pokojni slovenski duhovnik dr. Rudolf Hanželič in ki ga po njegovi smrti upravlja, ohranjuje in zboljšuje odbor s predsednikom Francetom Rantom.
Letošnje kolonije se je udeležila
Srednješolski tečaj je v svojem 26. letu obstoja leta 1986 normalno deloval.
Vpisanih je bilo vsega skupaj 143 dijakov, od teh v prvem letniku 29, v drugem 31, v tretjem 28, v četrtem 24, v petem 31. Od teh je imelo popravne izpite 14 dijakov, od katerih je z uspehom izdelalo 7, 4 so morali direktno ponavljati, dva pa nista mogla niti ponavljati, 123 pa so z uspehom zaključili svoje u-čenje, Abiturienti so izdali almanah Gradimo bodočnost.
Vseh učnih dni je bilo 18, po pet šolskih ur vsakič. Program je bil e-nak lanskemu. Tečaj so obiskali:.gosta s Koroške dr. Vospernik in dr. Zerzer in gost iz Slovenije župnik Rihar.
Ravnateljica tečaja je bila dr. Katica Cukjati, podravnateljica prof. Miriam Jereb — Batageljeva. Vseh profesorjev je bilo 18, poleg njih pa so delovali še tajnica ga. Cirila žužkova, knjižničarki dr. Nataša Kre-čičeva in Kristina Pérez. V profesorski zbor sta se vključili dve novi učni moči.
Pri delu v šoli je pomagal Svet staršev, ki mu je načeloval Janez Čeč.
Tečaj se zahvaljuje Zedinjeni Sloveniji za usluge pri uporabljanju društvene knjižnice in za knjižna darila najboljšim dijakom, posebej naročena iz centralne Slovenije
voditeljica prve kolonije Mija Markež. Na koloniji je bila tudi dolgoletna „duše kolonije“ Anica Šemrov, ki je za ta jubilej spesnila pesmico, ki se konča z zahvalo pokojnemu ustanovitelju:
„Poplačaj dobrotniku, večni Gospod, ki ves žrtvoval se za mladi je rod.“
Kolonijo so spremljali: duhovni vodja novomašnik Anton Bidovec, Anica Mehle, Danica Malovrh, Klavdija Malovrh, Mija Markež, Magda Zupanc, Metka Slabe, Dominik O-blak in France Vitrih. Prostore sta pripravila Ana in Ivan Jerman, kuhinjo je vodila Ivanka Golob s pomočnico Francko Juhant in strežnicami Kristino Petkovšek, Marjano Vitrih in Moniko Vitrih.
Kolonije se je udeležilo 36 dečkov in 35 deklic.
Pokojna gospa Voršič se je v o-poroki spomnila slovenskih šol. Njena velikodušnost je omogočila dvema učencema prisotnost na koloniji. Nje in ostalih dobrotnikov, ki že vsa leta omogočajo udeležbo potrebnih učencev na koloniji smo se hvaležno spomnili pri sv. maši.
Sloga je podarila koloniji deset kilogramov orehov za priboljšek. I-lirija-Tur pa nam je preskrbela vozovnice. S to uslugo nam je prihranila mnogo potov.
6.	aprila na Slovenskem dnevu je
predsednik ZS Lojze Rezelj izročil svojcem pokojnih, nekdanjim in sedanjim voditeljicam, voditeljem relief očeta slovenske šole škofa Antona M. Slomška. Relief je oblikoval akad. kipar F. Ahčin.
21.	junija se je srenja Slovenske vasi v krajevnem domu veličastno in prisrčno zahvalila dolgoletni voditeljici slovenske šole ge. Zdenki Janovi za vse delo posvečeno mlademu rodu. Šolski referent se ji je pa zahvalil za delo pri šolskem odseku ZS, katerega sadov so bile deležne vse šole.
4. oktobra je šola Franceta Balantiča obhajala 35. obletnico obstoja. Temu slavju so se z navzočnostjo voditeljic pridružile vse šole.
Učenci in učitelji slovenskih šol sodelujejo pri prireditvah krajevnih domov, pri procesiji sv. Rešnjega telesa in romanja v Lujan.
Na roditeljskih sestankih so v preteklem letu predavdli dr. Katica Cukjati, Mija Markež in arh. Jure Vombergar.
Šolski odsek ZS nudi vsem šolam učne pripomočke in podari izpričevala.
Bog plačaj Svobcdhi Sloveniji in Duhovnemu življenju, Ivi Vivod. Zdenki Gornik, Janezu Čeču in Emilu Cofu, v poročilu omenjenim im vsem, ki so v preteklem letu sodelovali s šolskim odsekom Zedinjene Slovenije pri ohranjevanju slovenskih šol.
Poleg centralnega tečaja v Slovenski hiši je lani deloval tudi odsek v Slovenski vasi v Lanusu, ki je imel 35 študentov in ga je vodil Dušan Šušteršič s pomočjo 6 profesorjev.
Deloval je tudi odsek tečaja v Bariločah: Imel je v dveh razredih 13 učencev in pet profesorjev, vodil ga je dr. Vojko Arko.
Tečaj v Mendozi ni deloval.
Posebno omembo zasluži še naše dopisno šolanje. Učenci, ki živijo v notranjosti države, postanejo lahko dopisni študenti, centrala jim pošilja snov, na katero odgovarjajo in na koncu leta polagajo izpite. Lahko žive tudi v drugih državah. Lani smo imeli 6 dopisnih dijakov, od katerih so trije polagali izpite. Tečaj ima interes, da se ta način šolanja še bolj razširi.
Mogoče ne veste, da ...
—	da je nova ustava v sandinistični Nikaragvi prektično odpravila zakonsko zvezo in da je neki poslanec izjavil, da je zakon ustanova, ki so jo vsilili španski misijonarji v kolonialni dobi...
—	da je pred kakšnim letom tajna jugoslovanska politična policija Udba stikala po spalnici urednika revije „2000“ Petra Kovačiča-PeTŠina...
Mladika, Trst, 1986, št. 9
Poročilo o osnovnih šolah
MALO DEJANSKE, A Vffiffii DIRIGID ANE
TRGU VINE
Poročilo o sretlnješolskem tečaja
Hh NOVICE IZ SLOVENIJE
LJUBLJANA — Društvo slovenskih skladateljev je imelo občni zbor in pregledalo položaj, ki ga zavzema skladatelj v današnji slovenski družbi. Ugotovili so, da njih ustvarjalno delo ni profesionalno prav ovrednteno, zato mnogi mladi skladatelji odidejo v druge države. Društvo šteje 98 članov: 60 skladateljev resne glasbe, 19 narodno zabavne glasbe in jazza, 15 pa je muzikologov in glasbenih piscev. Predseduje mu Pavel Mihelčič.
LJUBLJANA — Letošnja inflacija v Jugoslaviji naj bi — po sedanjih podatkih — bila letos 139%. Če pa upoštevamo argentinske izkušnje, bo pa znatno višja.
LJUBLJANA — Premajhna jasnost nekaterih jezikovno-kulturnih meril je
edina razlaga, po mnenju Jezikovnega razsodišča, za napačno rabo imena največjega slovenskega raziskovalnega inštituta. ¡Sedanji uradni zapis je namreč Institut Jožef Stefan, moralo pa bi se izgovarjati in tudi zapisovati takole: Inštitut Jožefa Štefana. Jožef Štefan se je rodil leta 1835 pri Celovcu. Bil je slovenskega rodu; zaradi ostankov starejših pisnih navad v avstrijskem cesarstvu ima njegov priimek v krstni knjigi obliko Stephan, v seznamih celovških gimnazijcev pa je že zapisano Štefan.
LJUBLJANA — Spirale za klavir, magnetofonski trak in elektronsko ob" delavo zvoka nosi naslov nova skladba triintridesetletnega slovenskega skladatelja Bora Turela. Turel deli svojo ustvarjalno pot na dve fazi — v prvi se je ukvarjal z eksperimentalno glasbo in raziskoval glasbene izraznosti, sedaj pa se posveča predvsem elektroakustični glasbi.
MURSKA SOBOTA — 150 tisoč sadnih sadik vzgojijo vsako leto v kmetijski zadrugi Panonka. Večina sadik (vsaj vrst koščičarjev, jablan in hrušk) ostane pri domačih kmetih; letos so se navdušili zanje tudi vrtičkarji. Kljub •temu je lani šlo v ZRN in Nizozemsko okoli 15 tisoč sadik jablan. Sadike so po tisoč dinarjev za jablano, 1.300 din za hruško, češnjo, breskvo ali višnjo in po 1.600 din za marelico in nektarino.
NOVO MElSTO — Kmetijska šola, stara že eno leto, ima v novih prostorih na, Trški gori še vedno dosti praznih prostorov. Lahko sprejme 450 u-čeneev, med njimi jih lahko 160 živi v bližnjem domu. Šolo na Grmu (po gradu, v katerem je prej imela prostore) smatrajo za vzorno, saj ima poleg telovadnice tudi druga gospodarska poslopja, ki spadajo h kmetijskem delu in 200 ha, zemlje.
KOPER — Preskrbo z vodo bodo na Obali precej izboljšali z dograditvijo
novega črpališča na izviru Rižane in z obnovo vodarne. Predstavniki rižanskega vodovoda so sklenili pogodbo s to-tovarno cevi v Uroševcu o dobavi 11 kilometrov jeklenih cevi (premer 140 centimetrov) in to za 1,88 milijarde dinarjev (dolar — 548 din). Vsaka cev je dolga 15 metrov in na tovornjak ali vagon lahko naložijo le po eno. Zato bodo tudi prevozni stroški visoki, saj se ponudbe gibljejo celo do 580 milijonov dinarjev.
TREBNJE' — Projekt FAO za manj razvite podeželske kraje skušajo uvesti v tej občini. Z njim skušajo spodbuditi celosten razvoj manj razvitih delov,, povečati dohodke podeželskega prebivalstva in izboljšati življenjske razmere.
POSTOJNA — Postonjska godba bo
konec maja, praznovala 170-letnico. Za to priliko se že dolgo pripravljajo z vajami za več koncertov, pa tudi poseben almanah bo izšel.
MARIBOR — škofijsko knjižnico so
Obnovili, kakor tudi nekatere prostore v mariborski teološki fakulteti. Knjižnica ima 50.000 knjig, 50 kodeksov in 90 in-kunabul.
PORTOROŽ — S pogodbo med Drogo in japonsko multinacionalno Mitsui bo slovensko podjetje izvozilo v petih letih za 3 milijone dolarjev izdelkov (predvsem vloženo zelenjavo in instant izdelke), uvozilo pa surovine in material za, predelovaje v ribji industriji. Razmerje med uvozom in izvozom naj bi bilo 11,3.
UMRLI SO OD 30. marca ^o 2. apr. 87:
LJUBLJANA — Franja Saveli roj. Jakopin; Anton Velkavrh; Barbara Pat-zelt roj. ¡Šebenik; Anton Žugman; Roža Zupan roj. Novak, 85; Stane Kraševec; Milan Makovec roj. Sterle; Milan Obrstar; Vilma Smet; Albert Samar; Erna Petrevčič-Lukančič, 83; Velkoslav Mihelj; Julijana Tome; Oskar Jug; Vera Tivan; Franc Smuk; Terezija Kuštrin roj. Mahkovec; Ivan Jerman; Antonija Burja roj. Rozman; Avgust Burger, 5-2; Julijana Šimenc roj. Dolinšek, 86.
RAZNI KRAJI — Inka Samsa roj. Pomladiš in Dragica Grilj roj. Surina, Ilirska Bistrica; Simon Ivanuš;, Rogaška, Slatina; Mitja Medvešček, Blejska Dobrava; Kristina Garba jls roj. Ve-sjak, 76 in Silvana Žerjal roj. Drapal, Rudnik; Ivan Rober, 64, Ribnica; Mirko Jerman, Kamnik; Slava Basiako, 84, Bovec; Dušan Grajš, Dolga vas pri Kočevju; Marija Kukenberg, Polzela; Franc Pečnik, Domžele; Marija Kise-lak, Mengeš; Pavel Kosmač, Domžale; Ana Gliha -roj. Miklavčič, Krško; Jože Zaman, 78, Beričevo; Feliks Bajt, Lipica pri Škofji Loki; Franc Levstik, Sodražica; Franc Modic, Vel. Bloke; Mario Benčič, Kaštel; Angelo |toka, Sežana; Marjan Rojc, Dornberk; Vinko Šteh, Šentvid pri Stični; Janko Božič, Vrhnika.
GOSTA IZ SLOVENIJE Na Slovenski pristavi v Castelarju
Z veseljem je Slovenska pristava že drugič sprejela gosta s slovenskega dela Primorja dr. Janeza Jenka in msgr. Franceta Boleta. A to pot je bil obisk namenjen rojakom, ki spadajo k pristavskemu okolišu.
V četrtek, 7. maja, ga je pred oltarjem pozdravil domači župnik prof. France Bergant in v kratkem nagovoru omenil oznanjanje božje besede v materinem jeziku, ki ni nikakor izraz geta pred bogoslužjem v kasteljanščini, pač pa z njim predstavlja sintezo, ki pelje v zdravo integracijo z okoljem. Na koncu je izrazil veselje nad obiskom, ki naj nas potrdi v veri.
Med mašo, ki sta jo z obema gostoma in župnikoma darovala dr. A-lojzij Starc in I. Št-rancar iz Kalifornije, je prepeval mladinski zbor, ki ga vodi Anka Gaserjeva. Škof Jenko je pridigo navezal na mašno berilo in evangelij; potrebo po poglabljanju v sveto besedo in potrebo božje pomoči za verovanje v Kristusov nauk.
Po kratkem premoru je sledil u--radni pozdrav predsednika društva Slovenska pristava dr. Julija Save-llija obeh gostov, ki „sta prinesla dih domovine, ki je nismo in ne bomo pozabili.“ Orisal je zgodovino
prve povojne slovenske postojanke v Argentini, ki začne pred 36. leti, začetke redne službe božje leta 1963 z župnikovanjem Matije Lamovška in nato gradnjo med leti 1968 in 1975 Prikazal je življenje na Pristavi: delovanje šole dr. Franceta Prešerna, mladinsko udejstvovanje v odsekih SDO-SFZ in pri mladinskem zboru, množični gledališki nastopi na odru pod ombujem; delo krožka žena in mater, knjižnico Karla Mauserja ter zaključil s citatom Ivana Preglja, ki pravi, da je zdravje naših dni e-nako zdravju naših očetov: ohranjati vrednote naših prednikov — vero, govorico.
Sledilo je petje priložnostnega komornega zbora, ki mu je dirigirala Anka Gaserjeva. Na sporedu so bile štiri pesmi z besedili Simona Gregorčiča (Planinska roža, Ne zveni mi, Pogled v nedolžno oko, Danici), zadnji dve pa — na čast škofovemu rojstnemu kraju — z gorenjsko motiviko (Nazaj v planinski raj, Pozdrav Gorenjski).
Zadnji del večera je bil v gostinskem prostoru, kjer je potekel in-formalni razgovor s številnimi rojaki, ki so hoteli še pobliže videti bivšega koprskega nadpastirja in u-rednika popularnega Ognjišča.
Srečanje s slovenskimi šolarji
V soboto, 9. maja, se je zbrala v Slovenski hiši osnovnošolska mladina. Tam je škofa dr. Jenka in msgr. Boleta pozdravila Prešernova šola iz Castelarja. Otroci so napolnili cerkev Marije Pomagaj in bili pri sv. maši, ki jo je daroval visoki gost v spremstvu msgr. Boleta in dr. Starca. Cerkvene obrede je vodila Mimi Bokalič, berilo je brala Lučka Ser-vin, na orglah je spremljala ljudsko petje Anka Gaser s pevci Prešernove šole.
Po evangeliju je škof Jenko očetovsko poučil zbrano in pozorno mladino. Zgodovinski opis pokristjanjenja Slovencev mu je služil za vstop v svetovno stanje katoličanov (800 milijonov vernikov, 4.000 škofov in 400.000 duhovnikov) in obisk papeža Janeza Pavla II. v Argentini. Kot nalogo je navajal otrokom spcpolnjevati se in rasti v zvesti veri, kar je okrepil z berilom o Petrovem čudežu in Petrovi izjavi: „Mi verujemo, da si ti Sin živega Boga!“ Po Jakobu je omenil vero, ki je brez dobrih del mrtva, prazna. Zato je treba živeti po božjih zapovedih. Ljubezen, lep zgled in ne premehko vzgojo je priporočil staršem in pohvalil učitelje, ki narede toliko dobrega svojim rojakom. Z zaupanjem v Boga in božjo Mater
bomo dosegli srečno večnost.
V dvorani Slovenske hiše so škofa Jenka spremljali msgr. Bole, dr. Starc, župnik Jože Škerbec, predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj, šolski referent France Vi-trih, tajnik ZS Emil Cof in šolska sestra Vincencija Breznik. Otroci iz sedmih šolskih okrajev: Lanús, Ramos Mejía, Castelar, Carapachay, Slovenska hiša v Buenos Airesu, San Martin in San Justo so v tem redu tudi nastopali. Njihove nastope je uvedla Lenča Malovrh. Vsaka šola je prikazala svoj razvoj in opisala vzornika, pó katerem ima svoje ime. To so: škof Baraga, škof Slomšek, pesnik France Prešeren, pisatelj Josip Jurčič, škof Jeglič, škof Rožman in pesnik France Balantič. Nastopali so izredno lepo pripravljeni posamezniki in manjše skupine v zbornih recitacijah in peli navdušeno slovenske pesmi. Po napovedovalkini zahvali je vsa dvorana zapela himno Slovenija v svetu. Škof Jenko se je zahvalil za to izredno prireditev u-čencem jn učiteljem z željo, da bi še dolgo ohranili slovensko skupnost in navzočim podelil svoj blagoslov.
Vsi navzoči bodo ohranili to prireditev v najlepšem spominu, saj je potekala po nepisanem zakonu: Iz srca v srce!	T
Darovali so
v tiskovni sklad j Svobodne Slovenije
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Frank Kuhel, ZDA, 5 dol.; Anton Oblak, ZDA, 20 dol. in Anton Meglič, ZDA, 20 dol.
Vsem darovalcem iskrena hvala!
Uprava Svobodne Slovenije
V SLOVENSKI VASI
(Nad. s 1. str.)
vzpodbujajoč rojake k zvestobi Bogu in slovenstvu, potem ko je lepo obrazložil prebrane odlomke svetega pisma. Med mašo je prepeval zbor pod vodstvom pevovodje Ivana Me-leta. K svetemu obhajilu, ki sta ga delila dva, je pristopila takorekoč vsa cerkev. Pred: zadnjim slovesnim blagoslovom je škof izrazil svoje veselje nad vernostjo zbrane slovenske srenje, ki se je potem po maši vsa zgrnila v društveni Hladnikov dom, kamor je šel tudi škof s svojim spremstvom.
V nanovo prebarvani dvorani, kateri so vse stene obdali z lesenim opažem, so gosta popeljali na posebna sedeža in začel se je pozdrav, ki je bil pravilno kratek, a prisrčen in vzorno izveden. Najprej je z lepo okrašenega odra gosta pozdravil društveni predsednik Andrej Goljev šček, nakar je pred njima razgrnil sliko nastanka in razvoja Slovenske vasi in društvenega življenja v njej. Zatem je skupina štirih, v narodne noše napravljenih otrok lepo nastopila v narodni deklamaciji. Sledilo je petje pevskega zbora, ki je vse poudarjalo naše slovenstvo in ljubezen do njega. Končno je skupina šestih parov, v narodne noše oblečenih fantov in deklet izvajala vrsto narodnih plesov in ob koncu sta fant in dekle, stopivši z odra, poklonila škofu in monsinjorju velik šopek cvetja in lepo zavito darilo. Za vse to se je zahvalil v imenu obeh gospod škof, ki je izrazil veselje nad prisrčnim programom. Gosta so potem povabili na prigrizek, ki je bil pripravljen za vse udeležence, a gospod škof je porabil priliko, da je šel od skupine do skupine vaščanov ter se z njimi pogovarjal; posebno rad se je zadržal ob Primorcih, ki so mu izrekli pozdrave za svojce v škofiji.
Okrog 10. ure zvečer sta obiskovalca že zapustila Slovensko vas v spremstvu dr. Starca in voznika Cu-kjatija. Rojaki Slovenske vasi so se pa razšli veseli, da so škofa in spremljevalca lahko doživeli in pozdravili. Njih vera v vlogo naslednikov apostolov se je spet poživila in pomnožila se je tudi ljubezen do slovenstva.
Zahvaljena, gospod škof in urednik „Ognjišča“!
»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a■■■■■■■■■■■■■■•■■■■»■■■■■■■
■■■•«■■■■■a
•lia■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■!
■»■■e*........................................................
Po dveh tirih
Prebiram knjige, ki prihajajo iz domovine — skupni kulturni prostor je v svobodnem svetu kaj enostavna stvar — v mnogih se piše o revoluciji in po revoluciji. V teh pa izjave dostikrat izzvene v obsodbo, opravičevanje.
Pri treh bi se ustavil.
Prva je Toneta Kuntnerja v založbi Mladinske knjige 1969 izdana pesniška zbirka Lešnika. V njej najdem Pesem o stari državi, ki to-le pripoveduje:
„V stari državi — ni bilo kruha za vsakogar — to niso bili zlati časi. — V stari državi so odpuščali delavce — v stari državi so zapirali puntarje — in študente, — v stari državi so propadle kmetije — in rasle graščine, —- v stari državi je bilo zdravljenje — preklet luksuz, — v stari državi so naši ljudje — hodili v tujino — s trebuhom za kruhom. — Hvalu bogu — staro državo je vzel hudič!“
Isti Tone Kuntner je 1985 v Cankarjevi založbi izdal zbirko Moja hiša. Lepa in zanimiva zbirka. To „njegovo hišo“ je tam v Slovenskih goricah doletela usoda premnogih slovenskih kmečkih domov — postala je državna. Potem, ko je oče „moral prodati,“ je propadala, ker je niso popravljali. Pesnik spremlja njeno umiranje, dokler potrt ne ugotovi, da so jo podrli. Bila mu je
življenje, njegova rojstna hiša, ki je ne nadomesti nobena palača. A pesnik še vedno poje slavo svoji domovini — poje tujcem hvalnice o njej, jim govori o svobodi v njej, pravici, o svojem ponosu na to domovino, ki ji ni enake. Vse to iz ljubezni. A prizna, da — laže. Po tem lažnem tiru vozi naprej, dokler ne bo pripeljal do končne postaje: do grenkega razočaranja o novi državi, o kateri bo — če je pošten — moral tudi pisati, da
— ni bilo kruha za vsakogar — ko niso bili zlati časi — ko so delavci v vrstah čakali na delo (glej Protest študentov proti Štafeti mladosti!) — ko so prihajali na delo južni bratje — ko so preganjali, zapirali in pobijali nasprotnike — ko so vse kmetijstvo uničili — ko je bilo zdravljenje križev pot — ko so naši ljudje hodili v tujino za boljšim kruhom itd. Le kakšna bo sklepna misel ali hvalnica tej državi?!
To je vožnja po enem tiru. Vse je bilo slabo, vse je sedaj dobro, ali pa vsaj lažem, da je dobro.
Drugi tir.
Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna konferenca ZSMS sta izdali 1985 (tiskano 1986) zbornik Pogledi na Sovjetsko zvezo. Urednik Marko Jenšterle. Na 340 straneh žepnega formata je urednik zbral vse zanimiveiše članke, ki sta jih v
obdobju 1930-1940 priobčila o dogodkih in razmerah v Sovjetski Rusiji takrat v domovini vodilna dnevnika „Slovenec“ in „Jutro“.
Uvodne besede je napisal sam u-rednik pod naslovom Sokolji in orlovski pogledi na zibelko boljševizma. Ta naslov, morda nekoliko „o-špičen“ na naše takratne razmere, le prav pokaže ostrino in zato pravilnost pogledov, ki pa niso našli pravega odmeva in zato pripeljali kmalu v revolucijo in njej sledečo najhujšo tiranijo stalinističnega tipa.
Vsi naši učenci marksizma o vsem, kar se je dogajalo v omenjenih letih v Sovjetski Rusiji, sploh niso nikdar govorili. Niso vedeli? Niso smeli vedeti, ker bi jih sicer zadela roka režimske „pravice“, ki je bila neizprosno trda. Mitja Ribičič sam prizna: „V času, ko smo se šolali (v Moskvi, n. op.), za stalinistične procese nismo vedeli in tudi vzrokov za stalinizem nismo poznali, kot smo jih ugotavljali po letu 1948.“ (Iz uvoda v Zbornik) Komentar je tu odveč m opravičevanje vseh, ki so se borili za ideal modrega očeta Stalina prav tako.
Potem, ko je elegantni rdeči maršal v revoluciji in po njej doma neusmiljeno dal pobiti vse svoje nasprotnike in je revolucija požrla tudi nešteto lastni otrok, je prišlo do preloma z Očetom v Moskvi. Tovariši so si postali nasprotniki, metode so se začele spreminjati, z njimi gesla, duh sovraštva do nasprot-
nikov pa je ostal; teorija je prešla v drugačno prakso. Vel je sicer drug, a še vedno sibirsko mrzel veter. Volk je menjal dlako, a ne nravi. A storjeno je ostalo nepozabljeno, težilo je vest, sililo k razmišljanju, morda celo k opravičevanju. Odtod za nas skoro nerazumljivo obsojanje tega, kar je bilo. In tako lahko beremo Umiranje na obroke, tako smo priče vedno novim oporečnikom, zato v knjigah in časopisih znova zasledimo obtoževanja, kritike, obsojanja. Tako so tudi nastali Zborni-kovi Pogledi na Sovjetsko Rusijo, strahotna obsodba tamkajšnjih dogodkov ob tihi misli na podobne strahote istega sistema v naši domovini. Naj nam Zbornik sam govori s svojim uvodom! Tako-le beremo:
„Bralec bo iz tega Zbornika spoznal, da je bila javnost o vsem, kar se je dogajalo v Sovjetski zvezi še kako dobro obveščen; torej nikakršna zatrjevanja nekaterih starejših revolucionarjev, da niso vedeli za čistke v Rusiji, ne morejo držati (podčrtali mi). Druga stvar je, če so temu verjeli... Med našimi ilegalnimi komunisti so bili zato... komentarji (poročila „Jutra“ in „Slovenca“, n. op.) sprejeti z zadržkom; imeli so jih za napihovanje stvari.“ Saj pravi komunist nikdar ne razmišlja; slepo mora slediti ukazom partije, sicer pride v konflikt z u-radno partijsko linijo. To pa pomeni, da postane politično sumljiv.
Nadaljnja izvajanja Zbornikovega
uvodnika nam jasno govore, kako je bilo s tem. Za svoje skrite dvome v uradno partijsko politiko so naši nezaupljivi levičarji lahko dobivali potrdila ob pričevanjih marsikaterega levih piscev, ki so se šli v Sovjetsko zvezo na lastne oči prepričat, kaj se tam dogaja. Najpomembnejši je vsekakor bil znani André Gide, fanatičen komunist, pa še bolj fanatičen protikomunist, ko se je z obiska Sovjetske zveze vrnil in napisal knjigo „Vrnitev iz Sovjetske Rusije“, kjer je popisal vse, kar je videl, doživel in občutil. Knjiga je v nekaj mesecih doživel okrog 200 izdaj in 1937 jo je začel objavljati tudi „Slovenec“.
Svoj uvodnik urednik konča: „Slovenski časnikarji danes radi štejejo leta slovenskega časnikarstva od naše revolucije dalje, ker da se je starojugoslovansko časnikarstvo zlomilo ob začetku vojne. Toda če primerjamo ta predvojni tisk s pisanjem tiste stranke in tistih aktivistov, ki so po vojni prevzeli najodgovornejše funkcije v državi, in pogledamo, kaj so eni in drugi mislili in pisali o razmerah v Sovjetski zvezi, potem kaj zlahka ugotovimo, da je v tridesetih letih glede objektivnosti pač zmagalo tisto časnikarstvo, ki ga danes obsojamo, ker se je vdalo okupatorju.“ (podčrtali mi.)
Sicer z novo brco, a vseeno pošteno priznanje „Slovencu“ in „Jutru“. O tem pa, kdo se je komu, ka-(Nad. na 6. str.)
MALI OGLASI
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656.
ZA DOM
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automa.tično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 116, San Miguel, T. E. 664-1656.
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-man 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413,
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za
vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. jn H. Lobod» — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bine. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438, Od poned. do petka od 14. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 14. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129 Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure. (g. Stanko Oberžan).
SIOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hemandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (g. Nande češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 Tel. 651-1760 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9,30 do 11,30 (gdč. Julka Moder).
e®®©®©®®»®®®* *5®
REŠITEV KRIŽANKE
Vodoravno: 1) Evin. 5) Isto. 9) Psa. 12) Potop. 14) Podpora. 16) Zavozi. 18) Romar. 20) Koža. 21) Sejem. 22) Ima. 24) Anže. 26) Anon. 28) Si. 29) Triglav. 31) To. 32) Krka. 34) Most. 35) Mat. 36) Umska. 38) Kosi. 40) Ujeto.
41)	Kimono, 43) Metalno. 45) Ideje. 47) Ema. 48) Kila. 49) Oreh.
Navpično: 1) Ep. 2) Voz. 3) Itaka. 4) Novo. 6) Spi. 7) To. 8) Odre. 9) Pomen. 10) Sramota. 11) Aar. 13) Požar. 15) Pojav. 17) Zanima. 19) Tisk. 21) Selški. 23) Mirujem. 25) Žgo. 27) Nota. 29) Tasta. 30) Atomi. 33) Miner. 37) Kolk. 39) Sivo. 40) Ume. 41) Kol.
42)	Aje. 44) Ni. 46) Eh.
ESLOVENIA LIBRE
i	|
I Slovo od škofa dr. Janeza Jenko	1
I	■	„	I
in uisgr. Franceta Boleta, ui*ediaška ©gnjišča 1	:
• B® V NEDELJO, 24. MAJA, V SLOVENSKI HIŠI,
NA BAN ŽEGNANJA IN SREBRNEGA JUBILEJA.
[ . =
• ob 11.30: somaševanje g. škofa s slovenskimi duhovniki. Med sv. mašo bo pel SPZ “Gallus”. Zahvalne :
besede bo spregovoril delegat dr. A. Starc. Vsi navzoči pa boido zapeli zahvalno pesem.
■	S
:	• ob 13.00: na razpolago kosilo, med katerim se bo dragima gostoma zahvalil predsednik ZS g. Lojze :
g	Rezelj. — K udeležbi vsi lepo vabljeni!
!	■
OBVCSTILG
ČETRTEK, 14* maja:
Sestanek Zveze slov. mater in žena
v Slovenski hiši. Predava dr. Jure Rode o „katoliškem shodu“.
Odhod škofa dr. Jenka v Mendozo. Seja izvršnega odbora Zedinjene Slovenije ob 20. uri v društvenih prostorih.
PETEK, 15. maja:
Seja konzorcija Svobodne Slovenije
v Slovenski hiši ob 20.
SOBOTA, 16. maja:
Redni pouk Slov. srednješolskega, tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V Slomškovem domu veliki ples ob 21. uri.
Priprava na katoliški shod Slovencev v Argentini. Predavanje in razgovor o naših narodno-družbenih problemih. Predava Božo Fink. Slov. hiša ob 20. uri.
NEDELJA, 17. maja:
Obletnica doma v Carapachayu.
TOREK, 19. maja:
Odhod škofa dr. Janeza Jenka v Ba-
riloče.
SREDA, 20. maja:
Sestanek sanmartinske Lige žena-mati. Predava Rudolf Smersu o dr. Antonu Korošcu.
ČETRTEK, 21. maja:
Seja Medorganizacijskega sveta oh 20. uri v prostorih Zedinjene Slovenije.
PETEK, 22. maja:
Sprejem škofa dr. Janeza Jenka v Našem domu v San Justu.
SOBOTA, 23. maja:
Srečanje škofa dr. Janeza Jenka z mladino in predavanje msgr. Franceta Boleta.
NEDELJA, 24. maja:
žegnanje pri Mariji Pomagaj, združeno s slovesom škofa dr. Janeza Jenka in msgr. Franceta Boleta.
Srečanje škofa dr. Janeza Jenka s primorskimi rojaki pri Svetogorski Mariji v Villa Devoto popoldne ob 17.
TERORIZEM NA TV
LJUBLJANA, vsebinsko (Veritas)
— Omizje na ljubljanski TV o sovražni emigraciji in terorizmu je vodil Stane Pučko, čeprav bi gledalci pričakovali, da bo ljubljansko TV vodstvo zaupalo vodenje oddaje Janezu Čučku, avtorju dveh knjig o tej temi, o terorizmu in o naši emigraciji.
Izvedli smo, da to ni bilo mogoče, ker je bil Janez Čuček takrat zadržan v lokalu „Pri palmi“.
Pavliha, 4. II. 1987
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik: Tine Debeljak ml.
Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGAJ>0 Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 20.446	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1987:
Za Argentino A 50; pri pošiljanju po pošti A 56; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS “VILKO” SR.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
■
OBISK SLOVENSKEGA ŠKOFA DR. JENKA I	V SAN JUSTU
Osebne novice
Rojstvo: V družini dr. Maksija Dimnik in prof. Eve roj. Schiffrer v Bari-ločah se je rodil sin, ki ¡bo pri krstu dobil ime Maksim Damjan, čestitamo!
Krst: Krščen je bil v cerkvi sv. Katarine, Constitucion, Karol Sebastjan Semik, sin dr. Karola in ge. Ljube roj. Opeka,. Čestitamo!
Ne izgubi prilike!
Prvi video - ples
16. maja
v SLOMŠKOVEM DOMU Začetek točno ob 21.30 uri.
i	S
■	■
j Društvo Slovenska [
Pristava
■	■
■	■
:	:
PRVE LETOŠNJE
■	■
BdLL\i;
■	■
■	■
8	■
V soboto, 30. maja.
■	■
TOVARNA ŽENSKIH NOGAVIC
potrebuje
TKALCA (tejedor) VAJENCA (aprendiz de tejedor)
Zglasiti se od 9. do 20. ure na Avenida Mitre 3861, Caseros T. E. 750-0583
TOREK, 26. maja:
Vrnitev škofa dr. Janeza Jenka in msgr. Franceta Boleta v Slovenijo.
SOBOTA, 30. maja:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V Slovenski hiši ob 16 nadaljevanje filozofskega ciklusa pod vodstvom univ. prof. dr. Milana Komarja.
NEDELJA, 31. maja: f|t
Obletnica Slovenskega doma v San Martinu.
PO DVEH TIRIH
(Nad. s 5. str.)
ko in zakaj vdajal, je bilo že dovolj pojasnjeno. Nam samoobtoževanj e ni potrebno.
Naj v potrditev pravilnosti njunega pisanja citiramo še iz „Slovenca“ od 27. septembra 1932 izjavo Sofije Kropo tkinove, vdove po zna* nem ruskem revolucionarju Kropot-kinu: „Ah, ti komunisti! Vozijo se v avtomobilih, sedijo po odborniških prostorih in sejejo, sejejo. To so tipični birokrati, daleč od proletariata in kmeta, kateremu stoje na videz ob strani. Podkupovanje, medsebojna zavist, osebni interesi — to se skriva za njihovimi ideali.“
Po dveh tirih. Eni drvijo trmasto naprej, se ne ustavljajo, gonijo, gonijo, dokler se ne zaletijo in razbijejo. Ne skrbi jih, koliko nedolžnih gre z njimi v prepad. — Drugi se ustavljajo, oddahnejo in popravljajo okvare. Tako je bilo in tako bo. A zgodovina je le ena in pravična.
S
bo v petek, 22. maja. Ob 20. uri bo v stolnici slovesna sv. maša, nato pa bo v Našem domu prireditev in skupna večerja. Prosimo, da se prijavite za večerjo do nedelje, 17. maja.
IIIIIIHIIIIHHIIIIIIIIIHIIIlillllllVIIIIIIIIIIIIRIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIHIII

Srečanje s škofom dr. Janezom Jenkom pri Svetogorski Mariji
v cerkvi sv. Rafaela, José Pedro Varela 5272, bo v nedeljo, 24. maja.
Ob 17. uri; sv. maša za žive in rajne primorske rojake v Argentini, po maši družabno srečanje v župnijski dvorani.
Vsi primorski rojaki toplo vabljeni!
t
Nepričakovano nas je zapustil v 52. letu starosti zaradi avtomobilske nesreče naš dragi mož, oče, sin, brat, stric in svak gospod
Peter Jure Cassullo
Najlepša zahvala g. F. Cukjatiju za posebno sv. mašo in vodstvo pogreba. Iskreno se zahvaljujemo msgr. Marconiju, g. Škerbcu in direktorju zavoda Don Bosco g. Stupinanu za molitve ob krsti. Enako sestram iz zavoda Mazzarelo in vsem, ki ste ga spremljali na zadnji poti.
Žalujoči: . žena: Mici,
otroci: Peter, Pavel, Micika, mati: Maria Julia,
brata: Carlos in Ricardo z družinama. Buenos Aires, 24. aprila 1987.
««■■BaaManni
uti
FRAN MILČINSKI	(56)
Ptički brez gnezda
Bil je okoli deset let star, suhega lica, živih oči, siv od prahu od nog do glave. Stopil je pred ženske. ,ponižno prosim, če mi daste kaj jesti.“ Gospodinja ga je mirno premerila od vrha do tal. „Čigav pa si?“
,Jože, ne, Janez Mlakar sem iz Ljubljane,“ je čuda urno pravil deček, „mati so mi umrli, oče leže v bolnišnici v Trstu, zidar so, pa so padli z odra, zdaj grem k njim. Tako sem lačen ... “
„Kako je očetu ime?“
„Ma — Matija.“
„Ali imaš kaj bratov in sestra?“
„Ja — ne, nič.“
„Kako je mami ime?“
„Micka.“
„Kaj pa delajo tvoja mama?“ „Perejo. Ob nedeljah pa pomagajo v gostilnah.“
„Kje? Ali v nebesih? Saj si rekel, da so umrli.“
„Ne, mama niso umrli, ata so u~ mrli.“
„Kako je pa bilo ime atu?“ „Tomaž.“
„Vidiš, prej si pa rekel, da so Matija. in da leže v tržaški bolnišnici — takšen lažnivec si! Lasten jezik te tepe. Sram te bodi! Kam pa hočeš sam po
svetu? Ali da te volkovi požro v gozdu Ali da te cigani vzemo s seboj Ali da, te pobero orožniki?“ — Hčeri Lenčki je namignila: „Idi, odreži mu kos kruha!“
Fant je ihtel in skrival lice v rokav.
„Na,“ je rekla, gospodinja, „tu imaš kruha, da ti ne bo treba krasti! Zdaj se pa koj obrni i-n pojdi, od koder si prišel!“
„¡Saj grem,“ je rekel fant. „Še pil bi rad.“
„Le pridi z mano v vežo!“ ga je pozvala Lenčka in deček je stopil za njo.
Gospodinja je majala z glavo. „Spet mesten potepinček! Pa se le smili človeku — težko ga zapodiš lačnega... Bog ve, kje se tvoj revček zdaj potika! In kod zdaj on prosi kruha...“ Vzdihnila je. „Boljši berač kakor tat...“
Jerajeva je hitro vstala in šla v svojo sobo. Ni je bilo tisti dan ne k malici ne k večerji. In drugo jutro je navsezgodaj izginila, le od matere se je poslovila.
21. Dve poravnavi.
Jeraj je zdaj stanoval s sinom in z Jero v lični hišici pod Golovcem. Bila
je last železničarja vdovca, ki je bil redkokdaj doma in mu je gospodinjila edina, odrasla hči. Drugih stanovalcev ni bilo v hiši. Na obe strani je objemal hišo vrtič, ki' se je za hišo razprostiral kakih sto korakov daleč v breg. Zadaj je stalo sadno drevje, spredaj obakraj hiše in ob ograji, ki je ločila vrtič od ceste, so bile gredice s cvetjem in zelenino.
Bilo je popoldne po šesti uri in vsa Jerajeva družina je bila na vrtu. Jeraj je golorok Z lopato prekopaval gredico, kjer si je nameraval vsejati črne redkvice. Stara Jera je píela, Milan pa je hodil od drevesa do drevesa in štel jabolka in hruške, koliko jih je gori.
Imeli so obisk, Korenovo Nančo. Stala je pri njih na vrtu in pripovedovala v svojem skrivnostnem slogu: „Kar premišljali so gospod in niso vedeli in so poklicali še enega gospoda,, meni pa so rekli, da lahko sedem. Jaz sem rekla: Saj lahko stojim. — Le sedite, so mi rekli in so bili silo prijazen gospod. — Naj pa ho, sem odgovorila, da jim ne odnesem spanja, in sem sedla.?
„Kje se je pa to godilo?“ je vprašal Jeraj.
„Na cesarski sodniji,“ je važno odgovorila Nanča. „Pircu niso dali stola. Pirc je stal. Samo jaz sem sedela.“
„Kaj sta pa imela, s Pircem na sodniji?“ je vprašal Jeraj. „Pa ne, da sta se tožila?*
„Tako so rekli: Če gre Pirc proč iz Ljubljane, mi dajo drugega varuha. — Vprašali so me, koga? — Kaj jaz vem! ■— Rekli so, da bodo pisali na gospoda župana, naj gospod župan koga nasvetuje.“
„Ali gre gospod Pirc? Kam gre?“ se je zavzel Jeraj.
„Gre. Je že šel. Danes zjutraj so prišle lojtre ponj od dolenjske tete, z dvema konjema; gor je pometal svojo robo, vrh robe Petra, voznik je pognal, pa so šli.“
Jeraj in Jera sta ponehala z delom, ta novica ju je zanimala.
Nančo je spodbujalo zanimanje, ki ga je dosegla, in je nadaljevala. „Ja, dolg čas mu je bilo po ženi in fantu. Mene je odpuščanja prosil, če me je kdaj žalil, in dve desetici mi je podaril. Ja,! Tukaj sta.1“ Privlekla je globoko iz krila denarnico in jo po važnih pripravah odpria. Spravila je na dan dve desetici, ju položila na, dlan in razkazovala Jeraju in Jeri s pristavkom, da je ena ogrskega kova.
„Ja! In jokal se je,“ je pravila. „Nič se ne jokajte, sem rekla, saj se bova še kdaj videla, če ne na tem, pa na onem svetu. Pa je zamahnil z roko in rekel vozniku: Poženi, Andrej! Ko sta konja potegnila, mi je Peter pokazal jezik, pa sem mu jaz daljšega: tako!“ Jeraju se je dobro zdelo, da se je Pirčev družinski spor thko lepo obrnil na bolje.
Jera je vprašala: „Kje vam pa zdaj kuhajo, Nanča?“
„Gospe kuhajo in gospodične. Iz najboljših hiš. še ena. resnična grofinja je vmes. Na starem strelišču. V ljudski kuhinji se pravi. Tako svetlo žlico so mi dali, gotovo je bila srebrna.“
Ura je bila sedem, sonce se je nagibalo k zahodu. Jera je šla v hišo, da pogleda po večerji. Jeraj se je ozrl, kje je sin.
Milan je bil preštel ves sad, potem se je bil pomaknil z brežine dol proti vrtni ograji. Tod je raslo grmičje španskega bezga in zastiralo vrt pred prahom in pred pogledi s ceste. Spomladi so ondi cvetele trobentice in vijolice in Milan si je zadovoljno ogledoval njih zeleno perjiče. Tačas se mu je pozornost obrnila na cesto.
Prišla je po cesti gospa, se ozrla na hišno številko in postala. Stopila je proti pragu, pa se zadnji hip premislila in šla počasi naprej, gla.vo je povešala.
Tako je dospela vštric Milana in Milan jo je spoznal. Bila je mama! Začudil se je, da je ka,r zardel. Bolj se je začudil kakor razveselil — in prvi hip ni našel zanjo drugih besed nego: „Kam pa greste, mama?“
Jerajeva se je zdrznila, ko je zagledala sina. Čutila, je: zdaj se ji odloči usoda. Zastala ji je sapa,, oprijela se je ograje in v strahu in pričakovanju gledala otroka,.