Torovo:
V slovenski zbirki narodnih pesmi
Dvakrat sern se ženil, pa nisem nič priženil. Pa ne jaz, da ne bo po-mote. Tako pravi slovenska Ijudska pesem. Vendar boste razočarani, če jo nameravate iskati v zbirki ,,TRISTO NARODNIH", ki jo je sem pa tja še mogoče kupiti v naših knjigarnah. V tej knjižici, namenjeni širim Ijudskim množicam, te pesmi torej ne boste našli. Pač pa se več sreče obeta tistim, ki bodo posegli po stari izdaji dr. Karla Streklja SLOVENSKE NARODNE PESMI. Ta je v posameznih presledkih izha-jala kar osemindvajset let (1985—1923), nedavno tega pa jo je v celoti ponatisnila Cankarjeva za-ložba v Ljubljani. Tamkaj so objav-Ijeni verzi, ki jih navajam v začetku tega sestavka, opombe pa nam po-vedo, da je pesem zapisal France Stele v Torovem pri Vodicah.
V štirih debelih knjigah, ki skup-no obsegajo preko tri tisoč strani, je zbrano natanko 8686 slovenskih narodnih pesmi. Priloženi so jim tu-di primerki, znani po raznih krajih Slovenije, ki pa niso narodnega izvora. Priloženi so jim tudi primer-ki, znani po raznih krajih Slovenije, ki pa niso narodnega izvora. Celot-na zbirka predstavlja neizmerno bogastvo narodnih besedil (melodi-je so zapisane le izjemoma) in je že v času svojega nastanka potnenila posebnost v evropskem merilu. Verjetno ni treba posebej navajati, da objavlja tudi pesmi iz krajev na-še občine.
Marsikateri šišenski občan bi bil verjetno v zadregi, če bi ga povpra-šali, kje leži vasica Torovo. Tistim, ki se na Gorenjsko vozijo po avto-cesti, je znano vsaj njeno ime, saj se pri tamkajšnji ,,mitnici" njihova denarnica stanjša za nekaj ceki-nov. Krajevni leksikon Slovenije od-pravi Torovo v nekaj stavkih, pa tu-di sicer se vas s kako posebno po-pularnostjo ne more pohvaliti. Pa vendar ima Torovo nekaj posebne-ga, kar je večini sodobnih šiškarjev ostalo zakrito: je edini kraj v naši občini, ki je v zbirki slovenskih na-rodnih pesmi dostojno zastopan. Tamkaj je namreč objavljeno devet-indvajset pesmi iz te vasi in to je kar veliko glede na ostale kraje v Sloveniji in tiste iz šišenskega kon-ca. Iz Vodic je na primer objavljena le ena pesetn, iz Sentvida tri, iz Ši-ške in Gamelj po štiri, \z smledni-škega konca sta zapisana dva pri-merka, izpod Šmarne gore pa le eden. če.to seštejemo vse skupaj, ne znese toliko kot pri Torovem. Prav tako kot po številčnosti, nas torovske pesmi presenetijo tudi s svojo pestrostjo. Največ med njimi je stanovskih, kar petnajst, sledijo jim tri pobožne in prav toliko piv-
skih. Nadalje objavlja zbirka dve pesmi, kakršne so bile v navadi pri varovanju mrličev ter eno obredno: Leži, leži ravno polje ..., ki je znana po celi Sloveniji. Posebno pa so za-nimive šaljivke in zbadljivke med fanti in dekleti, katerih je iz Torove-ga pet.
Tretjo posebnost slovenskih na-rodnih pesmi iz Torovega pa najde-mo pri njihovih zapisovalcih. Zbirka je namreč nastala tako, da so glav-nemu uredniku Štreklju posamezni zbiralci pošiljali pesmi, ki so jih za-pisali na terenu. Ponavadi so se te-ga opravila lotevali učitelji, organi-sti, duhovniki, dijaki, študentje in razni drugi izobraženci. Poziv k zbi-ranju te vrste narodnega blaga je bil javno objavljen, za izdajo pa se je potrudila Slovenska Matica v Ljubljani. Če se ozremo po naših krajih vidimo, da je v Garneljnah pe-smi zbiral Prešemov prijatelj Miha Kastelic, v Šiški Matija Rode, iz Šentvida je v ,,Dom in svet" pošilja-la narodne pesmi neka I, K., ki se je podpisovala kot kmečko dekle. V Smledniku je stare pesmi zapisoval Matevž Ravnikar, v Vodicah Matija Valjavec — oba sta znana sloven-ska literata. Pri pokojnih zapisoval-cih je Štrekelj pesmi dobil iz prejš-njjh objav ali zapuščin, ostali pa so se mu oglašali pismeno. Zastopa-nosl posameznih krajev v tej slo-venski zbirki narodnih pesmi je bila torej povsem odvisna od prizadev-nosti zapisovalcev. Prav zato nas preseneča, da so si v Torovem ,,de-lali gnečo" kar trije: dijak France Francetov je zbral sedem pesmi, študent filozofije in pozneje po-membni umetnostni zgodovinar France Stele, enaindvajset, neki Fi-
lip Uratnik pa le en samcat prime-rek. Upoštevati pa je treba, da Štre-kelj vseh pesmi ni objavil, posebno še ne potem. ko so kake od njih pri-šle z zamudo in fe bilo tisto podro-čje v zbirki že zaključeno. Potemta-kem je bilo verjetno tudi pesmi \z Torovega več in le ugibamo lahko, kaj je boUovalo toUkšnemu intere-su zapisovalcev prav za pesmi iz te gorenjske vasice. ko pa bi tudi v okolici našli dovolj zanimivega gra-diva.
Ob prebiranju narodnih pesmi iz Torovega in onih iz drugih krajev se nam postavlja tudi nič kaj prijetno vprašanje. Kako je bilo mogoče, da se v ostalih krajih naše občine (vseh je okrog šestdeset) ni našel nihče, ki bi imel toliko narodne za-vesti. da bi prisluhnil Ijudstvu okrog sebe. Samo potruditi bi se bilo tre ba. takrat ko je Ijudsko izročilo še živelo in kar klicalo po tem. da se nekdo zapiše. Zakaj se številni uči-telji, duhovniki in druga inteligen-ca. ki je vsaj od izida prvega snopi-
ča 1895 lahko spremljala potek Širekljeve akcije. ni odzvala njegor. vim prizadevanjem? Posledice ta,-kega ravnanja so znane: generacijp so bogastvo narodnih pesmi in prt-i"' povedk odnesle s seboj v grobov© Narodne pesmi. zbrane v krajih naše občine. so nam prav zaradi dejstev, opisanih v prejšniem od-stavku, še posebej drage. Stare Štrekljeve izdaje ni več moč nikjer dobiti, pa tudi ponatis iz leta 1980 je že pošel. Ne Di bilo torej napak. če bi šišenska kulturna skupnp§|,' vseh 46 pesmi ponatisnila v poseb-ni zbirki. Tako bi vsaj malo popravj-la nemarnost tistih, ki se pred de-setletji niso zavedali pomena Ijud-skega blaga. pripomogla bi k temu, da bi se s pesmimi seznanil širii krog občanov, posebno še mladi-na. obenem pa bi bila to najlepša oddolžitev tistim maloštevilnim za-pisovalcem, ki so nam še ob pra-jem času ohranili bisrere naše kul-turne dediščine.
Andrej Mrak