Krivica in sleparstvo. Ni menda več človeka v Avstriji in bržkone tudi širom Evrope ne, ki bi mu ne bile znane žuljave razmere kranjskega Jučiteljstva. Tisti, ki bi mu Iahko pomagali iz jarka sedanje bede, nimajo zanj drugega sredstva nego velike, svetle in laskave obljube, toda dejanja nočejo poznati. Začuda skromni smo. Z železno potrpežljivostjo prebolevamo krivične udarce in vdano pričakujemo, da nas tiste pestre obljube vendar kdaj prestavijo iz mrzle sence sedanjih položajev v topli perihelij boljših razmer. Ponižni smo kakor duše tistib očakov predpeklom, ki so zaupajoč čakale, da jih Krist privede v nebo, a še bolj potrpežljivi smo mi, zakaj to, kar se nam obljubuje, smo že davno zaslužili; ne čakamo torej milosti, ampak poštenega p 1 a č i 1 a ! Našim kruhorezcem pa vendar še ne ugaja naša velika skromnost. V teh solznih položajih nas hočejo še krivično izsesavati in slepariti, da nam še bolj grene že itak trpke dni. človek, ki ima le količkaj poštenega srca, mora najostreje obsojati razmere, v katerih je usojeno trpeti kranjskemu učiteljstvu, saj je notorično, da je slednji cestai pometač dandanes bolje situiran, pa mu ni bilo treba nikdar trgati hlač po učiteljskih klopeh. Res je, da smo bolj inteligentni nego cestni pometači, ali ravno to vpije še dosti glasneje. Govoril sem pred dobrim letom z nadučiteljem iz D. Prišla sva med drugim pogovorom tudi na njegovo učiteljstvo in takrat mi je povedal — čujte! — da 60 morali njegovi učiteljici zložiti štirje bližoji nadučitelji za obleko, da ni hodila razdrapana po "Vasi! Nič čudnega ni to dejstro. Dotična učiteljica je služila tam kot supleutka in je bila brez staršev. Koliko si človek lahko danes prihrani od p e td e s e t mesečnih kron, ve samo listi, ki se mora šolati v takih bridkih izkušnjah ! Občudovanja vreduo je, da žirimo tako p o š t e n o ! 0 žalostnem položaju kranjskega ufiteljstva sem govoril v lanskih počitnicah z nekim češkim učiteljem. Ta mi je kratko rekel, da bi za tako plačo ne šli češki učitelji aiti s e d e t v šolo vsak dan pet do šest ur, kaj še, da bi si kvarili pljuča. Eekel mi je dalje, da nas iz teh položajev ne reši nihče drugi nego jekleno vztrajna samopomoč. BMi bi že davno štrajkali," je končal ogorčeno. Toda kakor sem omenil, imamo kranjski šolniki samo to čudno napako, da smo premehki ali pretrdi, vrag znaj kakšni! Z nami lahko delajo, kar hočejo in kakor se jim poljubi, na drugi straui pa lahko bijejo po naši koži, kolikor 8e jim Ijubi — vse prebolimo. To je tista prokleta napaka, ki se je in ki se še sto in stokrat maščuje nad nami. Dau za dnem prebolevamo večje krivice in sleparstva; kdaj bo temu k o n e c ? — Nad vse žalostno pa je, da pomagajo k temu eelo naši tovariši! Tega ne morem pozabiti! Težko mi je, da bi široki javnosti prikril slučaj, ki ga pač 'ahko nazivljemo krivico ali celo — sleparstvo! Lansko leto je bila aktirirana novo zgrajena jubiiejska šola v Igavasi pri Ložu. Na nadučiteljsko mesto v tej šoli je čakal skoro d e s e t let učitelj Wigele iz Starega trga, ki služi na svojera raestu v loški dolini že celih šestnajst let. Vso to dolgo dobo je bil vedno in povsod pošten in jeklenoz n a č a j e n mož, ki ni storil nikomur niti za las kririce, pač pa je želel vsakogar osrečiti in mu pomagati po svojih močeh. Poštenjak do kosti in mozga! Vsakdo bi mislil, da so se za takega moža pri novem krajnem šolskem svetu kar trgali, ko je kompetiral za nadučiteljsko mesto. Toda — strtnite! — Wigele je bil e d i n i kompetent in njegova prošnja je bila — o d b i t a. Ce to ni k r i v i c a , potem sploh ni krivice! Zgledni krajni šolski svet je našel na možu nVelik" greh, da se namreč p r e m a 1 o Bpogovarja z Bogom". In ko je bil drugič zopet edini kompetent, se mu je zgodilo isto. Da je k temu največ poraogel župni upravitelj Hauptmann iz Starega trga, je skoro ob sebi umevno, zakaj notorično je, da je njegova beseda t igaraškem krajnem šolskem sretu sreta in kar Bgaspiid račejo," to drži! Žalostno dejstvo je, da sede v krajnih šolskih svetih dostikrat možje, ki o šoli nimajo niti atoma pojma in vendar imajo odločati o premnogih eksistencah! Tak krajni šolski svet eksistira danes tudi v Igavasi. Eako samogoltni in ompjeni obenem so tiIjudje, naj priča slučaj, ki presega humor petih letnikov Megendorferce. Pa naj nam kdo očita, da nismo humoristi! — Predsednik krajnega šolskega sveta je prebrisana glava, zato pa se je porodila v nji prav tako prebrisana ideja, ki jo je razodel zadn ič okrajnemu glavarju, ko je imel v Ložu uradoi dan. Potožit mu je šel, da to n i k a k o r ne gre, da imajo samo učitelji plačano pot, kadar gredo k okrajni konferenci, njemu pa — kot predsedniku — se ne povrne za nobeno pot nič, dasiravno je on Bt U d i a d š u 1 e". Da se je moral okrajni glavar od srca smejati tej pritožbi in da so oča Dubec prišli spet na rstatus quo ante", ni treba poudarjati. Morda ta prebrisani možakar vendar še ni pozabil, kako je učitelju Wigeletu laskavo obljubljal in z a g o t a v 1 j a 1, da se potegne zanj intože takrat, ko je še plug oral po zemlji, na kateri stoji zdaj šola. Zdaj pa je poteptal svojo beaedo, da bi ee Bgasptidu" ne zameril. Živela možatost! —Ce to ni sleparstvo, prav o s t u d n o sleparstvo, tudi voda ni mokra! Tako se je dal preslepiti mož, ki so mu bila na razpolago že mnoga boljša mesta, pa jih je odklonil, zanašajoč se na pošteno besedo. Dolgih deset let je čakai in nazadnje so ga osleparili tako nesramno. To je greh, če še govorite o grehih, greh, ki rie bo nikdar izbrisan, dokler bo živa duša hodila pu ložki dolini. Z nehvaležnostjo je bil plačan trud trpkih šestnajstih Iet, in to je vaša žalostna zasluga, možje, ki [sedite v krajnem šolskem svetu! Ljudstvo vas je postavilo tja, da delate po njegovi volji in kako izpolnjujete to svojo ualogo! — Slepili ste ljudi, prikrivali jim svoje zlobno dejanje in ko so zvedeli, da ste pognali iz doline velezaslužnega ia veledragega jim moža, je zavrela kri, prepozno sicer, a učitelju Wigeletu bodi to v skromno zadostilo, da pošteni ljudje znajo in bodo znali ceniti njegov trud in njegove zasluge, ki si jih je pridobil za loško dolino tekom dolge dobe svojega bivanja v nji. Prepriean pa naj bo, da ga bodo drugje sprejeli z odprtimi rokami v svojo sredo ia ga visoko cenili! Najbolj žalostno pa je, da se je vkljub kolegialnemu pozivu v septemberskih številkah lanskega BTovariša", v katerih se pozivlje zavedue učitelje, naj ne kompetirajo na naduči- teljsko mesto v Igavasi, vendar našel nekdo, ki je svojo zavednnst in kolegialnost vrgel V koruzo in kompetiral. Eakšne vrste človek mora biti to, si pač lahko vsakdo misli. — Daj mu Bog obilo sreče in večni mir, saj ga je itak dolgo iskal že v prekmorskih krajib, morda ga bo vendar našel v jubilejski šoli! — Krajni šolski svet mu je bil na strani, če pa misli, da ga je s tem poklicalo ljudstvo, se prokleto moti! — Casi se res izpreminjajo s čudovito naglico; treba bi bilo, da bi se enkrat že izpremenili tako, da bi imeli tudi pametni ljudje kdaj odločilno besedo. Krivica za krivico, sleparstvo za sleparstvom nas tepe, pa se nam še vendar neče ukriviti hrbet. Od vraga smo trdni 1 Krepi pa nas edinole upanje in vera, da nas tem sužnim sponam ne iztrga n o b e n a druga sila, nego edino jeklena in vztrajna samop o m o č ! —X—