Anton Hribar: Ne  obupuj,  Ljubljana bela!
291
V Rim je došel o. Aleksander par dni j pred veliko nočjo in se nastanil v irskem samostanu. Tu je ostal leto dnij. Slikal je jako mnogo in pridno pohajal v galerije nedosegljivih moj-sterskih del. Tu se je do dobra seznanil s sedaj že proslulim svojim redovnim sobratom in slikarjem o. Gelestinom Medovičem, rodom Dal-matincem. Meseca vel. travna in rožnika je obhodil mnoge sloveče kraje v južni Italiji kot spremljevalec provincijala bavarske frančiškanske provincije. Ob raznih prilikah je obiskal tudi druga znamenita laška mesta: Parmo, Milan, Bo-loguo, Feraro itd , ter se povsod vsaj toliko pomudil, da je ogledal tamošnje umetniške slike.
Prve dni 1. 1882. se je povrnil iz Rima v Gorico v svoj domači samostan. Ker je nekaj bolehal, hotel si je nekoliko odpočiti, potem pa odriniti v Monakovo in druga nemška mesta izpopolnjevat svoje znanje. Toda bolehavost ga je naklonila, da je opustil to svojo namero. Uredil si je celico, kjer je hotel posvetiti  se slikanju.
Prav tedaj pa je jel provincijal o. Friderik nevarno bolehati. Imenoval je o. Aleksandra za svojega tajnika in mu s tem prav za prav prepustil vodstvo cele provincije. Častna je bila ta služba za mladega frančiškana, toda telesne njegove moči so bile prešibke. Za slikanje mu je preostajalo bore malo časa. Ko je o. Friderik umrl, podvojilo se je pisarniško delo Aleksandru, ker novi provincijal o. Bonaventura ni znal dobro slovenščine in tudi v uradnih stvareh ni bil dovolj izurjen. Poleg vsega tega je 1. 1883. pomagal urejati veliko knjižnico samostansko, ki šteje nad 10.000 del. Vkljub tolikim opravilom je pridno rabil svoj slikarski čopič po mojsterskem geslu: „Nulla dies sine linea". Po dnevu, ako je le količkaj utegnil, je slikal, pozno v noč pa zvrševal pisarniška opravila. V teh kratkih mesecih, katere je po svojem povratku v domovino še preživel, naslikal je primeroma mnogo slik deloma za zasebnike, deloma za razne samostane  in  cerkve.                                        (Konec.)
Ne obupuj, Ljubljana bela
Velil conočni  zvon  doni iz  line, Vstajenja Božjega znanec spomine; Vstajenje  kukavičin glas  v prirodi Oznanja logom,  travnikom  povsodi: Vstajenja se i narod naš raduje In  raztrgava spone, upe  snuje Prosvete  zlate,   srečnih,  prostih  dnij.
Ihteč je plakal  prerok Jeremija, Ko Sijon  strla vražja hudobija; I jaz  ob  razvalini tvoji plakam, Pot6k  solza na groblje ti  pretakam. Oj  bila  si,   Ljubljana,   bila  zala, Nesrečna zdaj, kot vdova si postala -In  vdovi  bedni  tolažila  ni.
Velikonočni,  večni  aleluja
Življenje  nam  in  nove upe  vzbuja:
Velika noč,  nekdaj  z  močjo potresa
Odprla nam  zaprta  si  nebesa.
I  zadnjič up  si diven  nam  vzbujala;
A  divni up je groza spremljevala   —
In  strašna bila si,  velika noč!
Divjali kdaj   so  ognji  in  požarji, Vode,  potresi in  vojska  viharji, Ljubljana bela,  silne že nezgode, Stoterne  že  si pretrpela  škode: A  v  zadnji  si  nezgodi preveliki Pustošena v  najlepši  svoji  diki   — In kdo ti k vstanku roko  dal bo, kdo?
Slovenije oko,  Ljubljana bela, Kako je  vihra  na-te prihrumela, Podzemeljski vihar,  potresa sila Zidovje v razvaline ti zdrobila! In  strta si,  Slovenije kraljica, Poražena so tvoja zala lica  — In kje ti je divota,  kje je kras?
Zemlja  slovenskih  biser in   kraljica, Oko  in  cvet in  modra vladarica, Na-te smo  vedno upnim   okom   zrli, S teboj  živeli radostni in — mrli. Ti  bila si ponos nam,  bila slava, In  v te so  srca upala zvedava: Sedaj je proč,  naš  zlati up je strt.
iq
292
Podgoričan:  Vojvoda.
Sinovi brhki, zale hčere tvoje Upalih lic so in mrliške boje. Proseče solzna dvigajo očesa, Sklepaje roke — vzdihajo v nebesa, Ker ulice otrokom so zaprte, In izbice miru so v prahu — strte. In vse beži,  zavetja  si iščoč.
Ljubljana bela,  vdova osamljena, Potrta sama,  krona ti zdrobljena, Porušen prestol,   strto  žezlo  zlato, Zdrobljeno  krilo  tvoje je  bogato. Beže od tebe zvesti tvoji sluge, Beže v  zavetje v ptuje kraje druge, Obupno  sama ti v prihodnost zreš.
Ljubljana,  oj  nesrečnica velika, Ne obupuj,  ti  naš  ponos in  dika, Otroci i v  nezgodi  so  ti  vdani, Zaupaj  Vanj,   ki ima zemljo  v  dlani; Se na-te skrbno večna zro  nebesa, In če puste,  da zemlja se pretresa, Krotiti  znajo tudi skrivno  moč.
Če nad teboj  nebo se je stemnilo, In  če  osrčje  zemlje tebi se zgrozilo, Če zrušila naš  Sijon  in  svetišče Nevidna sila,   zmela te v grobišče: Ne  obupuj   mi,  saj  iz  podrtije Navadoma življenje zaljše klije, I  Sijon  bo  slovenski  zopet vstal.
Slovenci vrli,  verno  se sklenimo, Ljubljani  beli na pomoč hitimo. Nje blagor in  obstoj  je  v  naši  roci, Ce mati žije,  žijejo  otroci. Na nebu   pa nam  večni  Bog pomozi, Da rod slovenski ne   pogine v grozi, Mar da živi,  in te spozna,  o  Bog!
Anton  Hribar
Vojvoda.
(Povest.   —   Spisal Podgo?~ičan.)
I.
IN ap o čilo je krasno jutro. Meglo, katera je pokrivala krajinske dole, raztopili so skoraj topli žarki jesenskega solnca. Obetal se je jasen in gorak sabotni dan. Za D objem pri znamenju z Devico Marijo na prestolu je čakalo krdelo ženskih. Nekatere so imele naročne koške z brešnom, druge cule, večinoma so bile bose, s čevlji čez ramo obešenimi, goloroke in oborožene s palicami, na katerih so bili privezani veliki šopi pestrobojhih jesenskih rož. Ozirale so se pogosto v vas, od koder so prihajale Še vedno ženske, odpravljene na pot. Nekatere so bile posebno nemirne, postajale so na prste, nestrpno stopicale sem in tje in vzdihovale po-gostoma:
„Dolgo ga ni! Kje se mudi neki?"
Naposled vendar vzklikne neka:
„Vojvoda gre!"
„Res je", pritrde vse.- „Le glejte, kako ubira pot, kakor bi vedel, da ga pričakujemo težko!"
In Čez nekaj časa pride med nje visok, precej strhel možak z dolgo popotno palico in majhno vrečo čez ramo.
„Ali ste vsi skupaj?"  vpraša v naglici.
„Vse te že čakamo."
Takrat zapoje cerkveni zvon. Zvonilo je sedem. Možak se naglo spusti na kolena pred znamenje, prikloni se globoko, udari na prsi, prekriža in moli glasno: „Angel Gospodov . . ."
Ž njim moli glasno in iskreno vse krdelo, upirajoč oči v nebeško kraljico.
Ti pobožni ljudje so bili romarji na potu na Strmo goro, prosit in častit Mater Božjo, zahvalit se ji za milosti in priporočit se ji, zakaj človeška poželjivost je nenasitna. V tem pobožnem krdelu so bile v veliki večini ženske, skoraj vse bolj priletne, le dve ali tri so bile mlade. Od moških je bilo nekaj dečkov do petnajstih let, kateri so šli s svojimi materami ali tetami, in pa možak, kateri je prišel zadnji na mesto. Na videz ni bil ne mlad ne star: štirideset let bi mu ne prisojal nihče. Ta mož je bil Gregor Sraka. Pobožni ljudje so ga pa imenovali „vojvodo". Marsikomu se zdi morda čudno, zakaj so mu rekli ljudje „vojvoda". Vidite, tO Častitljivo ime v naši Krajini ni tako redko, kakor si kdo  misli.  Vojvoda je pri nas