plačana t Slovenski Cena Din 1*- Stev. 296 V Ljubljani, torek 24. decembra 1940 Uto V 3b Prizadevanja Jugoslavije za mir Pomembne izjave našega zunaniega ministra o naši pretekli, sedanji in bodoči zunanji politiki ter o pripravah za novo bodočnost naše države Bclgvad, 24. dec. m. Zunanji minister dr. Aleksander Cincar-Markovič je dal za božične praznike dopisniku zagrebških »Novosti« izjavo, v kateri je med drugim povedal: >Mislim, da je danes, v drugem letu vojne v Evropi, vsakomur jasno, kako smo si morali 'sak dan prizadevati v naši zunanji politiki, da bi Jugoslavijo ohranili izven spopada in zavarovali njene koristi. Jugoslavija gre odločno in vztrajno za tem, da se izogne vsem zunanjim zapletljajein in da v tem delu Evrope prispeva, da se prepreči razširitev spopada. Zlasti se neprenehoma prizadeva, da bi na vseh svojih mejah dosegla ozračje najglobljega zaupanja in da bi z vsemi sosedi ohranila najboljše prijateljstvo in miroljubne odno-saje. 1 o zaslugi takšne politike je bilo Jugoslaviji prizaneseno s težavami, ki so jim danes mnogi evropski narodi izpostavljeni. Pri delu za mir -ugoslavija ne zgublja niti za trenutek izpred o« potrebe po lastni varnosti ter neprestano dela vse’ kar zahteva položaj, da bi si to varnost v vsakem oziru zagotovila. S svojim korektnim in lojalnim vedenjem v sedan jem^ spopadu in s svojim zmernim in iskrenim stališčem je, kakor vidimo, ustvarila pri vseh narodih, v prvi vrsti pa pri svojih sosedih, ob-cutek o popolnem in prijateljskem zaupanju. v Prijateljstvo z našima velikima sosedoma «emeijo in Italijo, temelji na naših bitnih koristih in se je zadnja leta jasno pokazal ves učinek tega sodelovanja. . Želim tudi posebej poudariti prisrčnost od-nošajev med nami in Madžarsko. To se je tako Svojim naročnikom, bralcem, sotrudnikom in prijateljem želi blagoslovljen božič .»Slovenski dom« »Svojo državo moramo ljubiti, moramo jo ceniti kot najvišjo dragocenost, kakršne nikjer drugje na svetu dobili ne bomo. Zavedati se moramo, da nam je narodni, gospodarski in kulturni napredek mogoč samo v okviru Jugoslavije in prav nikjer drugod.« (Dr. A. Koroščeve besede na taboru Sloven. dijaške zveze v Konjicah.) »Težki so časi, vsi delamo, da ostanemo nevtralni, a eno vemo vsi od najsevernejše točke naše države pa do skrajnega juga: Naša je ta vojska, naša ta lepa država, n«š je mladi kralj, naša je dinastija, pa tudi naša voj-s/ea je popolnoma naša. Naj živi naša srbsko - hrvatsko -slovenska vojska, ker ona je naša in v njo zaupamo vsi.« (Iz dr. A. Koroščevega govora v Skoplju, dne 10. oktobra 1939.) vidno pokazalo te dni ob obisku madžarskega zunanjega ministra grofa Csakyja v Belgrad ter v podpisu madžarsko - jugoslovanske pogodibe O stalnem prijateljstvu in večnem miru, pogodbe, ki je naletela pri obeh državah na splošno odo>-bravanje. Tudi naša zunanja trgovinska politika je šla v istem duhu sodelovanja in je rodila dobre uspehe. Zlasti bi rad poudaril, da je v vseh teh naših zunanjepolitičnih prizadevanjih predstavljal važno dejstvo zadovoljiv potek našega notranjega položaja v zadnjem času. K trdnemu zunanjemu položaju Jugoslavije prispeva v zelo veliki meri naša notranja pomiritev, ki je tako jasno in močno prišla do izraza v srbsko-hrvatskem sporazumu. Mislim, da smemo * vso pravico reči, da je zunanja politika kraljevske vlade, izvajana pod prosvetljenimi smernicami Nj. kr. vis. kneza namestnika, rodila najboljše uspehe. To najzgovorneje dokazuje mir, ki je v teh težkih časih zagotovljen našemu ljudstvu. Sedanji mednarodni položaj nam vsiljuje potrebo, da v to smerr tudi v bodoče dosledno in vztrajno uravnavamo z največjo pozornostjo in opreznostjo naša prizadevanja in pripravljamo našo ljudstvo, da v bodoči Evropi zavzame tisto mesto, ki mu po njegovi zgodovinski pravici in njegovem stvarjalnem delu tudi pripada. Na to bodočnost lahko naš narod danes gleda jasneje, naslanjajoč se vedno na čim trdnejšo vzajemnost vseh nahiš pokrajin od skrajnega severa do skrajnega juga. Jubilejno leto slovenske mladine Napoved velikega mladinskega tabora v proslavo polnoletnosti našega mladega kralja V znamenju proslave polnoletnosti našega vladarja Nj. Vel. kralja Petra II. bodo od 28. junija do 6. julija 1941 v Ljubljani mladinski dnevi, ko se bodo najprej zbrali naši najmlajši, ki bodo imeli svoj glavni nastop 29. junija 1941; glavni slavnostni dan pa bo v nedeljo, 6. julija 1941. Nastopi naših naraščajnikov in mladcev se bodo vrstili s tabore-njem mladcev; vse vrste naših telovadcev bodo pokazale višino svojih sposobnosti 8 tekmami v raznih telovadnih in športnih panogah; svoja načela, cilje in način dela bomo povedali na velikem manilestacijskem zborovanju; po ljubljanskih ulicah bo odmeval krepak korak naših mladih vrst; naš lepi Stadion pa bo zopet zbral in združil ob mladini slovenski narod. Za 6. september 1941 pripravlja noša Zveza, da se pokloni s čim večjim zastopstvom r krojih, zbranim iz vseh delov Slovenije, našemu mlademu kralju v Belgradu. V ta namen sc je že sestavil v Belgradu poseben pripravljalni odbor, kateremu predseduje g. senator Smodej. Namen vseh teh prireditev je, da ima mladina priliko javno dati duška svoji ljubezni in vdanosti kralju in kraljevskemu do- mu, svoji pripravljenosti, da za domovino žrtvuje vse svoje sile in sposobnosti, vse svoje življenje. Hoče pa mladina pri tem ob sebi združiti tudi še ves narod. Pok. slovenski voditelj dr. Korošec je z velikim veseljem pričakoval te dneve, da bi videl mladino združeno v ljubezni in vdanosti Bogu, domovini in kralju. Žal, ni mu bilo dano, da bi te dneve dočakal med nami. Toda zato se hočemo 8 toliko večjo ljubeznijo potruditi, da bo vse kar najbolje pripravljeno in izvedeno. S tem bomo prav gotovo izpolnili voljo pok. dr. Antona Korošca. Vso slovensko javnost prosimo, da nas pri našem pripravljalnem delu podpira. Naj nas že priprava združi v veliko skupnbst, ker le tako bo vsa prireditev res postala klic celega naroda. Posebej se obračamo na mesto Ljubljano, ki bo ob mladinskih dnevih zopet sprejela vase najlepši cvet našega naroda, da pokaže vso svojo naklonjenost, ljubezen, zlasti svojo gostoljubnost slovenski mladini in njenim prijateljem. Naše ljubljanske prijatelje tudi prosimo, da nam pomagajo v raznih pripravljalnih od- m -A 58. dan vojne med Italijo In Grčf;o Po zasedbi Himare - napredovanje ob obali proti severu Nekje v Italiji. 119. uradno italijansko vojno poročilo pravi o bojih v Albaniji: Na grški fronti smo s protinapadom zavrnili grške napade in prizadejali sovražniku občutne izgube ter zasegli več avtomobilov. Naše lovske enote so stopile v stik s skupino devet sovražnikovih letal tipa Blenheim ter jih tri zbile. Atene, 24. dec. m. Predsednik grške vlade, general Metaxas, je na včerajšnji seji ministrskega sveta, ki je bila dopoldne, obvestil člane vlade, da so grške čete zavzele Himaro (45 km od Valone), potem ko so jo obkolile. Pripomnil je, da se vojaške operacije naoalju-jeio zadovoljivo in da je treba v kratkem pričakovati novih, odločilnih uspehov. Po zavzetju Angie ško vabilo italijanskemu narodu (lltali|anski narod in njegova dinastija naj spet sama vzameta v roko svojo usodo...** London, 24. dec. o. Predsednik angleške vlade Churchill je .včeraj imel po radiu govor, namenjen italijanskemu narodu. V govoru je poudarjal, da sta doslej angleški in italijanski narod vedno sodelovala. Angleži so pomagali Italijanom pri njihovih osvobodilnih bojih, ker so hoteli videti Italijo svobodno med vodilnimi narodi Evrope in krščanskega občestva. Danes pa morajo Angleži trgati italijanski imperij v krvavi vojni,^ki se je začela zaradi enega, sicer velikega moža, ki je Italijo proti volji kraljeve družine in papeža spravil v vojno na strani nasilja. Italija ni imela nobene potrebe in razloga, da napade Francijo, da vdere v Egipt in napade Grčijo, saj je Anglija v prvih devetih mesecih vojne spoštovala vse njene koristi. Zdaj je čas, da italijanska vladarska rodbina ter italijanski narod spet izrečeta besedo o teh usodnih vprašanjih. Ni res, da je Anglija hotela vojno z Italijo. Predsednik angleške vlade je tik pred italijanskim napadom na Francijo poslal Mussoliniju pismo in ga v njem rotil, naj ne zanaša vojne na Sredozemlje, ker bo Anglija z ameriško pomočjo šla do konca. Rotil ga je v imenu krščanske omike, naj ne da usodnega znamenja za požar. Na to pismo je Mussolini odgovoril, da je Anglija sprožila v abesinski vojni sankcije proti Italiji in da Italijo veže čast, da gre v vojno ob strani z Nemčijo, Ua naj se zgodi kar hoče. Iz teh pisem, je dejal angleški ministrski predsednik, je razvidno, kdo je hotel vojno, kdo pa ne. Danes pa ves angleški imperij napada Italijo in pomagajp mu Grki. Ali bodo sedaj Italijani klicali na pomoč Atilo z njegovimi krdeli in njegovo policijo čez Brenner, da Italijo zasede in raztegne svoje varuštvo nad italijanski narod? >Na tem razpotju vas, Italijani, zapuščam do dneva, dokler ne bo italijanski narod spet sam vzel v roke svojo usodo,< je končal Churchill. Himare so se zboljšale grške postojanke ob obali. Manjkajo pa še podrobnosti o dogodkih, ki so se odigrali drugod. Na področju pri Te-peleniju boji potekajo na novih postojankah, ki so utrjeni in zavarovani z bodečo žico. Vsa grška mesta bodo v znamenju te zmage okrašena s cvetjem. Po vseh mestih zvonijo zvonovi. Uradno poročilo dalje pravi, da je 53. bataljon črnih srajc, ki se je ta mesec izkrcal v Albaniji kot okrepitev, ves ujet z vsem vojaškim materialom. Število ujetih vojakov znaša 800, častnikov pa 50. Še severneje oci tod, so grške čete zavzele tudi nove postojanke. Grška vojska kljub visokemu snegu prodira dalje, Včeraj je bilo ugotovljeno, da sta bili uničeni dve italijanski letali. London, 24. dec. o. Reuter: Iz Aten poročajo, da so grške čete na južnem delu albanskega bojišča pojačile svoje napade in da napredujejo od zavzetega inesta Himare proti Valoni. Na drugih bojiščih so bili boji le krajevnega značaja. Pri Himeri so zajeli vrhovnega poveljnika bersaglijerjev z vsem njegovim štabom in velikim številom vojakov. V letalski bitki nat’ Argirokastrom so včeraj Angleži sestrelili 8 italijanskih letal, sami pa so izgubili dve letali. Angleško letalstvo je bombardiralo tudi mesta v srednji Albaniji, zlasti pa petrolejska skladišča. Na čast nemškemu vojaškemu zastopstvu v Romuniji je bila v nedeljo urejena v Bukarešti slavnostna prireditev, katere se je udeležil tudi romunski kralj z vsemi romunskimi dostojanstveniki. Božična poslanica voditelja Hrvatov dr. Mačka Zagreb, 24. dec. m. »Hrvatskl dnevnik« prinaša krajši članek, ki ga je napisal zanj podpredsednik vlade dr. Vladko Maček in v katerem čestita Hrvatom za božične praznike. V njem pravi med drugim: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje! Tako so hvalili Boga angeli in nebeški vojščaki tedaj, ko se je rodil Bog. In ko je Sin božji postal človek in je med ljudi prinesel besedo božjo, je bilo Njegov nauk moči zajeti v nekaj besedah: mir ljudem na zemlji! Ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drug tebi storil! Moj Bog, kako srečno bi živel človeški rod na tej zemlji, Če bi se vsi ljudje držale tega preprostega in zato večno resničnega nauka! Mi Hrvatje smo zato, ker smo se držali nauka našega voditelja Radiča, sprejemali že več kot _ 30 let jedro nauka Jezusovega: Mir med ljudmi!.^tiProsim Boga in vas, da bi to, kar smo do sedaj n J__________ i — U!l/> n.nnbib uk bo in (urii A(inr\L'ii /J/» sl mitri Vi narnHftn i»l)oHli Vil rit borih; fce hočemo mladinske dneve dobro pripraviti, bo veliko dela, rabili bomo veliko požrtvovalnih sodelavcev. Ti pa, slovenska mladina, se pripravi za te velike dneve z vso resnobo in » vso ljubeznijo, z vso vztrajnostjo in žrtvovanjem, kar si že velikokrat izpričala in boš toliko bolj zdaj, ko bomo na čelu v§ega slovenskega naroda pokazali, da smo neomajno zvesti Bogu, domovini in kralju. — Bog živi! Zveza fantovskih odsekov in Zveza dekliških krožkov. Vesti 24. decembra Mednarodni Rdeči križ skrbi v tej vojni za kaka dva milijona vojnih ujetnikov in za deset tisoč internirancev. Posredoval je izmenjavo nad 10 milijonov pisem med ujetniki in njihovimi rodbinami, pravi poročilo voastva RK v Ženevi. Angleška letala so v noči od nedelje na ponedeljek 20 minut bombardirala švicarsko mesto Ziirich, očitno hote in po načrtu. V Ziirichu je namreč največja evropska železniška postaja, ker drže tod vse glavne proge iz severne in vzhodne Evrope v južno in zahodno. Z razbitjem te postaje hočejo Angleži preprečiti dovoz nemške pomoči in premoga v Italijo. Pri napadu na Zurich je bilo 'razbitih nekaj železniških naprav, tovarn in skladišč, veliko požarov, nekaj ljudi je bilo ranjenih. Poveljstvo angleške mornarice sporoča, da se slovita podmornica »Svvordfish« ni vrnila v oporišče in da je najbrž izgubljena. Hoče dvigniti svoj ugled v Združenih državah in v očeh svojih malih privržencev, katerih število vsak dan pada. A ta ofenziva je našla italijanske duhove in sile pripravljene, njeni uspehi pa se bodo videli šele čez tedno ali mesece. Italijanski odpor izčrpava angleške sile. Pri Bardiji so se Angleži mogli približati prvi italijanski obrambni črti samo zaradi tega, ker so uporabljali nečastna sredstva, to je prodirali so z belo zastavo na čelu, pravi ugleoni rimski »Giornale dltalia«. Vse angleške trditve o silovitih napadih na Berlin, na berlinske tovarne, železnice in postaje ter poročila o ogromnih požarih, so popolnoma izmišljena, Angleži so svoje napade usmerili samo na berlinske stanovanjske hiše, pravi nemški poročevalski urad včeraj. Žič mirno v krogu svojih staršev, žena in otrok, se moramo zahvaliti samo temu, da smo se po *a-slugi naporov naših voditeljev in nositeljev driali nauka Sinu božjega. Dosegli smo to dozdaj, in nadejamo se, da bomo z božjo pomočjo tudi v bodoče. Še nekaj vas prosim ob letošnjem boSižu. Brez dvoma je bilo dosti grenkih ur, ko je tudi nam zavrela kri in se razlival žolč. Toda med nami je še za njegovega življenja in po njegovi smrti lebdela vedno njegova beseda: Mir ljudem. Zla ni mogoče odstraniti z zlom. Zlo se more zmanjšati, dokončno odstraniti pa samo i dobrim. In, glejte, da danes, ko je skoraj ves svet v vojnem stanju, mi Hrvatje lahko praznujemo bo- dosegli v odnosu do drugih narodov, izvedli tudi r.%1 seboj. Če tega nismo dosegli doslej, storimo 4ij o božičnih praznikih in odstranimo vsa, pogosto tudi brezpredmetna trenja in prepire. Vedimo, da je to glavni predpogoj za napredek l»r-vatskega kmečkega ljudstva in procvit drage n*m domovine Jugoslavije. Hrvatski narod, srečen^ti božičU Angleška ofenziva proti italijanski L:biji: Uradno poročilo maršala Grazianija Mussoliniju Italijani so se morali umakniti samo zaradi angl. premoči... Rim, 24. dec. o. Ves italijanski tisk prinaša na vidnih mestih brzojavno poročilo o vojaškem položaju t Libiji, ki ga jc maršal Graziani poslal Mussoliniju. V poročilu pravi maršal, da priprave za angleško ofenzivo niso bile nobena skrivnost in da so Italijani ta napad pričakovali v začetku decembra. Presenečenje ni torej pri tem napadu imelo nobene vloge, temveč je angleške uspehe treba pripisati samo ogromni angleški premoči v vseh panogah orožja. Italijanske akcije so bilo onemogočeno zaradi strahotnega, sistematičnega ter nepretrganega angleškega bombardiranja vseh italijanskih postojank, zlasti letališč v zaledju. Italijanska vojska se je morala umakniti samo zaradi sovražne premoči in napada od vseh strani. Nekje t Italiji, 24. decembra. Stefani: Poročilo italijanskega vrhovnega poveljstva št. 199 pravi: V obmejnem predelu v Kirenaiki ni nikakršne izpremembe položaja. Naša letala so ponovno obsula z bombami neko prednjo sovražnikovo postojanko in izvedla nove letalske napade na obkoljene sovražnikove oddelke. Neko naše letalo je potopilo s torpedom angleško pomožno križarko. London, 24. dec. o. Iz Kaira poročajo, da angleške čete vedno huje oblegajo mesto Bardijo in da angleške sile pred obleganim mestom stalno naraščajo. Angleško topništvo obstreljuje Bardijo in tudi letala stalno bombardirajo mesto. Angleška letala so včeraj bombardirala Barko in Benino. Nad letališčem v Benini so se spustila zelo nizko in so iz strojnic obstreljevala letala na zemlji. — Ogledniška letala poročajo, da se italijanske čete z vso naglico utrjujejo pri Derni, Bengasiju in Tripolisu. Letalska vojna med Nemčijo in Anglijo besni dalje... Po hudem nemškem napadu na Manchester - Angleži zapovrstjo bombardirali Mannheim rierlin, 24. decembra. DNB. Nemško vrhovno poveljstvo poroča snoči: Delovanje letal je bilo včeraj omejeno v glavnem na oborožene oglede. Neko ogledniško letalo je napadlo največjo britansko tovarno za izdelovanje aluminija na Severnem Škotskem. V noči med 22. in 23. decembrom so močne eskadre težkih bombnikov izvedle z velikim uspehom napad na pomembne industrijske naprave v Manchestru. Po bombardiranju so nastali v tovarnah in skladiščih velikanski požari. Razen tega smo bombardirali važne vojne cilje v Londonu, Bristolu. Liverpoo'u, Southamptonu, Portsmouthu in v drugih mestih. Nadaljevali smo polaganje min v vodah pred britanskimi^ pristanišči. Sovražnikova letala so pre-tkelo noč vrgla le na malo krajev v zahodnem obmejnem predelu malo eksplozivnih m zažigalnih bomb. Število ranjenih oseb je zelo majhno, stvarna škoda pa neznatna. London, 24. dec. Reuter: Letalsko in varnostno ministrstvo poročata: Napadi sovražnikovih letal v noči z nedelje na ponedeljek so v glavnem veljali Manchestru. Trajali so nekaj ur in povzročili mnogo požarov. Storjena škoda ie znatna, število človeških žrtev pa ni posebno veliko, vendar točno število še ni znano. Sovražnikova letala so metala bombe tudi na vzhodno in srednjo /'nglijo in ob bregu reke Mersey. Tudi tu so bombe povzročile škodo in terjale človeške žrtve. London, 24. dec. o. V noči od nedelje na po- nedeljek so angleški bombniki četrtič v enem tednu silovito napadli najvažnejše nemško železniško križišče na zahodu Mannheim. Od začetka decembra je bil to sedmi napad, ki je povzročil v tem središču, čez katero gredo zveze med zasedeno Francijo in Nemčijo, silovito škodo. Uničenih je .velik del železniških naprav, pristanišče ob Renu^ ogenj je zajel važne industrije v mestu. Isto noč so Angleži hudo bombardirali tudi porensko pristanišče Ludwigshafen, kjer so bombe zadele tudi največjo kemično tovarno na svetu IG-Far-ben. London, 24. dec. o. Reuter poroča: Ponoči so angleške letalske sile spet, že petič za povrstjo, napadle Mannheim ter vrgle okrog 1000 bomb vseh vrst. Bombardiran je bil tudi Frankfurt, kjer je prišlo do hudih eksplozij. London, 24. dec. Reuter: Letalsko ministrstvo in ministrstvo za notranjo varnost objavljata: Delovanje sovražnega letalstva v noči od ponedeljka na torek je bilo osredotočeno na severozahodno Anglijo. Na več krajih so izbruhnili požari. Prizadejana je bila zelo velika škoda. Po prvih poročilih število človeških žrtev ni veliko. Bombe so padale tudi po drugih pokrajinah in sicer na London, kier je bila škodit majhna. V Londonu in v mestih ob južni obali je bilo nekaj človeških žrtev in sicer ubitih in ranjencev. Po drugih mestih je število žrtev majhno. Kako je bil izveden veliki angleški vdor v Jadran Oči videe o nočnem napadu na Valono Posebni Reuterjev dopisnik, ki je bil priča pri fiapadu angleške vojne mornarice na glavno albansko pristanišče Valono, pripoveduje o tem napadu : Ko je angleška mornarica dajala največjo pomoč suhozemskim četam v Libiji, so vojne ladje nekako spremenile smer ter se podale v najslabšem vremenu proti Jadranskemu morju. V petek ponoči so zmetale na tone in tone železa na že hudo poškodovano Valono. Medtem ko so topovi težkega kalibra z vojnih ladji streljali na Valono, so se naše torpedovke podale skozi Otrantsko ožino do višine Drača in pretrgale življenjsko zvezo med Albanijo in Italijo. Naslednji dan smo opazili na desni strani snežnobele vrhove grških gora. Morje je bilo bolj in bolj razburkano. Na morju je nastal silovit vihar, za katerega je neki mornar rekel, da je podoben viharju med boji pri Narviku. Kljub viharju so naše enote prispele ob določeni uri na svoje mesto. Dve uri pozneje smo že zavozili v Otrantsko ožino. Ko se je mesec, čisto dvignil izxa. albanskih gora, smo dobro razločili vse npše vojne _ei)pte, ki so se pomikale protf severu in že' prešle zatemnjeno mesto V^ono,. Ladj^, na kateji £eni; bil. jaz, je bila vodnica. Pot od Otrantske ožine do Drača smo prevozili v dveh urah. Pripravili smo topove in torpedne cevi. Z daljave smo zapazili bliske na albanski obali, italijanska obala pa ie bila popolnoma v temi. Med tem so naše bojne ladje zavzele postojanke in začele obstreljevati Valono. Mi smo bili preveč daleč, da bi slišali topovske strele. Ko smo bili pri Draču, smo sprejeli kratko brzojavko po radiu, da je akcija uspela. Na povratku izpred Drača smo opazili v Valoni ogenj, ki je še vedno gorel, ko smo bili oddaljeni že uro vožnje od Va-lone. Vse naše edinice so bile pripravljene, nismo pa ves ta čas srečali nobene sovražne ladje in tudi nobenega sovražnega letala. Nikjer ni bilo sluha o sovražniku. Po dolgih urah vožnje smo se vrnili zopet v libijsko vodovje, kjer spet pomagamo naši armadi pri njeni ofenzivi. Ljubljana od včeraj do danes Nocoj bo spominska svečanost na dr. Koroščevem grobu Vse ljubljanske organizacije JRZ poromajo na današnji sveti večer h grobu pokojnega voditelja Slovencev na Navje. Kakor prižigamo ta večer na grobovih svojih dragih rajnih božična drevesca in jih tako vključujemo v skrivnost božične noči, tako hočejo ljubljanske organizacije JRZ prižgati božično drevo na grobu svojega najdražjega rajnega. Člani in somišljeniki naj se zberejo točno ob 7 ob grobu. Pri vhodu na Navje naj si nabavijo plamenice. Na začetku slovesnosti bodo navzoči zapeli lepo božično pesem: »Sveta noč, blažena noči. Nato bo spregovoril dr. Koroščev naslednik predsednik dr. Franc Kulovec. Po kratki molitvi bomo zapeli še božično »Glej zvezdice božje...« — Vabimo vso našo javnost, da se te lepe slovesnosti udeleži. Sreča v nesreči Snoči nekako ob tri četrt na osem se je Kamina Marija peljala z avtomobilom po Janševi cesti v smeri proti šiški, 'Železniške zapornice so bile spuščene. Ko je lokomotiva, ki je samo manevrirala, zapeljala po kamniški progi, je čuvaj odprl zapornico. Avto je zapeljal čez progo, A, glej smolo, ki bi lahko bila zelo usodna. V iste« trenutku pa je pripeljal po gorenjski progi tovorni vlijk. In avto se je našel pred njim. Sledil je neizbežen trk Avto se je pri trku zelo poškodoval, na srečo pa ni bilo človeških žrtev. Le precej strahu sta preživela Kominova in pa šofer. Kaj za avtomobil, samo da sta ona dva odnesla zdravo kožo. Kupite sl vozovnice pravočasno Zamude vlakov ob odhodu s postaje v Ljubljani so v zadnjem času prenehale. Železnice odpravljajo vlake ne glede na to, ali še čakajo potniki pri blagajnah ali ne. Železnica se pri sedanji točnosti opira na svoj poziv, ki ga je pred kratkim izdala na potujoče občinstvo. Opozorila je med drugim tudi na to, da si morejo potniki nabaviti vso vozovnice že v predprodaji pri Gutniku«. Vesti 24. decembra Posebno pismo francoskemu državnemu poglavarju maršalu Petainu je poslal predsednik Združenih držav Roosevelt, poroča agencija Inter- continental. Pismo nosi maršalu novi ameriški poslanik v Vichyju, admiral Leahv. Zdi se, da Roosevelt v tem pismu svetuje Petainu, naj z vsemi silami vztraja pri tem, da bi Francija ne šla v vojno na strani Nemčije in da ji bo v tem primeru Amerika dala gospodarsko pomoč. Ugotovil sem, da je vedenje angleškega nrroda izredno, čeprav so njegovi domovi izpostavljeni vsakodnevnim napadom. To je duh, ki bo iz-izvojeval zmago v sedanji vojni, je izjavil posebni ameriški odposlanec polkovnik Dono-van po nekaj dneh bivanja v Londonu. Kakšna je naloga ,ega visokega ameriškega častnika v Angliji, ni znano. Predsednik Združenih držav Roosevelt 1k> v nedeljo imel velik politični govor o bedanj-im stališču Amerike do vojne in o bodoči pomoči za Anglijo. Vrhovni poveljnik angleške vojske na Bližnjem Vzhodu, general Wawel, je poslal francoskim, poljskim ter češkoslovaškim oddelkom v svoji armadi božično voščilo, v katerem se jim zahvaljuje za njihovo junaško sodelovanje v sedanjem boju. poroča agencija Reuter. Amerika je pravno že zdaj v vojni z Nemčijo, Amerikanei pa tega nočejo razumeti samo zaradi hinavstva pri delu svojih rojakov. Angle-,žem bi moralno dosti več pomagalo, če bi jim poslali takoj 500 ameriških letal z ameriškimi letalci, kakor pa, če jim pošljejo 1000 letal brez naših pilotov .Ce bi Amerika šla v vojno, tudi nepripravljena, bi to silno dvignilo moralo angleške vojske, je izjavil ameriški general 0’Ryan pred nekaj dnevi. General de Gaulle je poslal vsem Francozom v zasedenem ter nezasedenem delu aržave oklic, naj na Novega leta dan demonstrirajo proti Nemcem tako, da bodo vsi uro dolgo ostali doma in bodo na cesti samo Nemci ter njihovi sodelavci. Ni znano, kakšen učinek bo ta oklic imel. Včerajšnje italijansko uradno vojno poročilo Eravi, da so angleška letala v noči oc' so-ote na nedeljo metala bombe v lagune pri Benetkah, niso pa naredila nobene škode. Poročilo se nanaša na angleški napad Šroti velikim petrolejskim skladiščem v [argheri pri Benetkah. Angleška letala, ki odhajajo bombardirat italijanska mesta, se zdaj več ne vračajo v Anglijo, temveč lete dalje v grška oporišča, s čimer si krajšajo pot za tri četrtine, poroča ameriška agencija Associated Press, Nesramni ustroj angleške propagande je razširil novico, da je Italija v 12 dneh afriške bitke izgubila i4-4- letal, Angleži pa samo trinajst. Prava resnica, ki jo objavlja italijansko letalsko ministrstvo pa je, da so Italijani izgubili 23 letal, Angleži pa 68, Eravi neko današjne poročilo agencije tefanl. Vojska generala Weyganda v francoski Afriki šteje 20—30 divizij in pomeni močno orožje maršala Petaina proti nemškim zahtevam, pravi de Gaullejeva agencija AFI. Sv, oče Pij XII. bo danes imel običa jni bo?ični nagovor kardinalskemu zboru. Za božič je sv. oče izdal poslanico vsemu svetu, naj po: '~L" majja otrdkom, ki trpe zaradi sedanje vojne. Anglija je začela v Afriki ofenzivo z vsemi silami zato, ker se zaraui italijanske moči boji za svoje postojanke v Sredozemlju. Nova finska vlada bo najbrž sestavljena že danes. Predsedoval ji bo kak znan finski gospodarstvenik, napoveduje nemški tisk. — Glavna naloga bouoče finske vlade bo ohranjevati dobre zveze s Sovjeti in z Nemčijo. Nemčija se bo prihodnje leto udeležila 15 spomladanskih sejmov v tujini, med temi tudi v Belgradu, poročajo uradno iz Berlina. Največja angleška ladja, »Queen _ M'ary<, prevaža zdaj vojake iz Avstralije ter Indije v Egipt. Preurejena je tako, aa lahko pelje enkrat 6000 vojakov z vsem orožjem. Oborožena je s 15-centimetrskimi topovi, poročajo nemški listi. Bolgarska vlada bo za ureditev novih pristanišč ob Črnem morju, dala prihodnje leto 100 , milijonov levov. Švicarsko zunanje ministrstvo je sklenilo vložiti pri angleški vladi oster ugovor zaradi zadnjih letalskih napadov na švicarski železniški križišči Basel in Ziirich. Zahtevalo l>o tudi povračilo škode. Nemški listi sodijo, da je ta švicarski nastop proti Angležem preveč mil in da Švicarji Angliji 'se odpuste, skrajno sovražno pa so razpoloženi proti Nemčiji, kar si velja zapomniti. Novi angleški zunanji minister Eden je človek, ki ga odlikuje blaJiio sovraštvo do avtoritarnih držav, zlasti do Nemčije. Angleži H od njega obetajo zboljšanje odnošajev s Sovjeti, toda ruski narod vidi v novem angleškem zunanjem ministru pravi obraz Anglije, ki spada v preteklost in nima vec mesta na svetu. Churchill je zdaj postavit v svojo vlado same vojne hujskače, soglasno sodi včerajšnji nemški tisk. Sovjetska uradna agencija Taas zopet enkrat preklicuje, in sicer ameriška poročila O tem, da bi bili Sovjeti poslali kitajski vladi večje količine vojnega materiala. Vsa po* ročila o kaki taki pomoči Kitajcem v nji" hovem boju proti japonskim imperialističnim osvajalcem so od konca &o kraja 1** mišljena, pravi agcncija Taas. Politični opazovalci trdijo, da je do izpremembe japonske vlade prišlo zaradi tega, ker J« knez Konoje zaradi vedno večje napetosti v notranjem in zunanjem položaju Japonske uvidel potrebo, da da vladi močnejšo podlago, ki naj bi gospodarsko in socialno politiko njegove vlade zavarovala proti opo-ziciii. Angleški ministri so imeli zadnje tedne veliko število govorov, v katerih niso položaja Anglij® v sedanji vojni slikali v nič prijetnih barvah. Vsi so ljudstvu skušali dopovedati, naj se pripravi še na težje in temnejše dni, katerim pa bodo sledili dnevi angleške zmage. Francija bo nadaljevala dosedanjo notranjo in zunanjo politiko, kakor jo ie doslej vodil maršal Petain. Lavalovo podpredsedniško mesto bo zavzel novi zunanji minister Flan-din, ki se ne bo smel vtikati v vse druge resor ie, kakor je to delal La val in kar ga je tudi veljalo podpredsedniškega stolca. Pomen sprememb v angleški vfadl London, 24. dec. Reuter Včeraj je bilo uradno objavljeno, da je dosedanji angleški zunanji minister lord Halifax imenovan za angleškega veleposlanika v Ameriki. Za novega zunanjega ministra je imenovan dosedanji vojni minister Anthony Eden, za vojnega ministra pa je imenovan kapitan Margesan. Imenovanje lorda Halifaxa na poslaniško me* sto v Washingtonu priča, da je za Anglijo danes to mesto izredno važno in da je poslala v Ameriko poleg Churchilla najreprezentativnejšo osebnost v angleški vladi. Imenovanje sedanjega vojnega ministra Edena za zunanjega ministra pa pomeni nadaljevanje neizprosnega boja proti Nemčiji. Regulacija in zazidava Medloga Celje, 24. decembra. V zadevi natečaja za regulacijo in zazidavo Medloga v Celju jc sklenilo razsodišče sledeče: Prva nagrada se ne podeli, ker noben projektant ni dosegel 75*/» določenih točk. Razpisane tri nagrado je razsodišče razdelilo na šest nagrad: 1. geslo >36.863« — 8000 din, 2. geslo >54.945« — 6000 din, 3. geslo >33.333« — 4000 din, 4. geslo >32.115« — 1000 din, 5. geslo >30.009« — 1000 din, 6. geslo >38.783« — 1000 din. V odkup ni priporočen noben projekt. Mestno poglavarstvo Celje župan: dr. Voršič. Krik reveiev Kakor vsako leto, tako jo tudi za letošnjo zimo Rdeči križ v Ljubljani obdaroval mnogo potrebnih ubožnih družin s premogom. Tudi vsi reveži na Ljubljanskem gradu smo bili deležni te dobrote, za kar smo Rdečemu križu iz srca hvaležni. Ne moremo pa odobravati dejstva, da so premog kakor prejšnja leta tako tudi letos prejele take družine, ki jih Rdeči križ kot zgolj dobrodelno in humanitarno društvo pod nobenim pogojem ne bi smelo podpirati. Tako so na primer prejele premog osebe in družine a stalnim tedenskim ali mesečnim zaslužkom, ki so se že jeseni v dovoljni meri preskrbele s kurivom. So to po večini družine brez ali samo z enim otrokom, katerih glavarji zaslužijo dnevno od 42 do 64 din. Ti ljudje so prejeli isto količino premoga kakor družine, ki so navezane edino le na javno pomoč in podporo. Ker se grajski ubožci čudimo taki nesmotrnosti, da ne rečemo krivični razdelitvi daril, pri kateri smo bili močno prikrajšani, izražamo našo pritožbo javnosti zato, ker vsa naša opozorila, opomini in prošnje v tem oziru na merodajnem mestu niso našla nobenega odziva. — Prizadeti. Številni prevozi Reševalci imaio te dni sila veliko voženj. Kolikor jih ne kličejo po pomoč razni ponesrečenci, pa jih kličejo oni, ki žele božične praznike preživeti doma. Vsak, kdor^ le mora,1 zapusti te dni bolniSko posteljo v državni bolnišnici, da doma preživi lepe božične praznike, v krogu domačih, prijateljev in znancev. In takih bolnikov je precej. Reševalci so r avtomobili vedno na cestah in odvažajo lahko bolne domov. Po božičnih dneh pa bodo morali najbrž spet romati v tesne prostore drNewyork Timesa« iz Berna poroča, da maršal Petain nasprotuje nemškim zahtevam po prehodu iz nezasedene Francije in grozi, da bo odstopil. Nemški vojaški krogi se protivijo političnemu vmešavanju v francoske notranje zadeve, ker bi v takem primeru bila nemšku vojska prisiljena zasesti vso Francijo, To pa bi pomenil0 nevarnost za nemško armado, posebno pa na nekaterih šibkejših mestih, kjer bi Anglij® lahko izvedla svoj napad. Kljub temu pa Ncm-ci izvajajo pritisk na vlado v Vichyju, naj bi I^val prišel nazaj v vlado, česar Petam ne mara in je rajši pripravljen odstopiti- Bohovska služba dr. Korošca na obmejni postojanki Marenbergu p**': . £ Dr. Anton Korošec leta 1898 v Marenbergu (Z aovoljenjem J. M.) fioc ^a[®nberg, majhen kraj’ v Dravski dolini, z prebivalci (štetje iz leta 1931.), je bilo drugo in pos ednje kaplansko mesto dr. Korošca. Prvo je 1 0 na ^'adki gori pri Ponikvi, kjer je bil za kaplana od 5. avgusta 18% do 1. marca 1897. Pred oroscevim nastopom (promoviral je 1905 v Grad- cu) je kaplanoval tu Kolar Anton. Bil je nadvse zaveden in delaven Slovenec. V tako nemškem in ponemčenem kraju je s slovensko peto mašo vzbudil vihar ogorčenja in mnogo časopisnih de-nunciacij na najvišja uradna mesta. Zvesto in neuklonljivo, zavedno in borbeno izobraženstvo z nekaterimi tržani in kmeti, predvsem župnik na Remšniku Jurij Žmavc, okrajni sodnik Jakob Munda in notar Kocbek Martin so javno izpovedovali svojo pripadnost slovenskemu jeziku in krvi. Zaradi vsega svojega narodnega delovanja sta »Mar-burger Zeitung« in »Grazer Tagblatt« javno in ostro napadala kaplana Kolarja in sodnika Mundo. V tako gnezdo spletk in narodnih bojev je prišel Korošec za kaplana 1. marca 1897 in bil tu do 30. aprila 1898. Službeno mesto je bilo za mladega k "plana gotovo težko. Kar dobra šola pa za bodočega politika. Kmalu se je spoznal z vsemi ta-mošnjimi Slovenci. Vsi so tvorili med seboj ozek in zaveden krog, ki se je boril z ondotnim življem vztrajno in borbeno. Njegova postava, njegov nastop in zavednost so kmalu našli prijatelje. Gotovo je že tu našel svoje življenjsko torišče, ko je spoznal med ljudstvom samim, kaj je nujno za samoobrambo Slovencev v boju z mnogo močnejšim nasprotnikom. Osnovne črte njegovega političnega delovanja se že kažejo: delo za norod, borba za priznanje jezika v cerkvi, v šoli in uradu. V Marenbergu je bil tak kot 13. decembra, na predvečer svoje smrti: družaben, nasmejan, jasnega in odkritega značaja, delaven. Mnogokrat je pr okrajnem sodniku igral igro »Človek, ne jezi se«, in razne druge. Često so se ondotni Slovenci shajali v znani slovenski gostilni pri Čulku in razpravljali o slovenskem jeziku v šoli in uradih in o vseh narodnih vprašanjih. Munda kot okrajni sodnik je že sam uvajal uradovanje v slovenskem jeziku, duhovščina je brala evangelije v slovenskem jeziku in pela peto mašo. Začetek je bil skromen, a je polagal kamen h kamnu za veliko stvar. Iz tega in takega narodnega boja je zrastel dr. Anton Korošec, voditelj slovenskega naroda. Slovenci pri letošnjih jaslicah Slovenci smo mlad in majhen narod. Nekaj nad dva milijona nas je na svetu. Pa niti ta dva milijona se ne nahajata v zemljepisni in kulturni skupnosti, marveč so njuni drobci raztreseni po celinah in le dobre tri petine slovenskega naroda se preživlja na sveti zemlji davnih prednikov. Povrhu je slovenski narod mlad tako, da mnogi še po stoin-petdesetletni organizirani kulturni rasti razbirajo na njegovem obrazu poteze njegovega otroštva, V začetku minulega stoletja šele se je zgodil prelom v slovenski narodni zgodovini, ko je prvi naš pesnik in budnik Vodnik zapel zdravico Slovencu, ki »»čaka ga sreča in um mu je dan in našel jo bo, če m zaspan«. Narod-otrok se je tedaj prvič nazval s svojim imenom. Priti je nato moral veliki Prešeren, ki je priboril slovenskemu jeziku njegovo kulturno pravico. Nastopiti je moral pozneje mladeniški Cankar, ki je razgibal mlada čustva in jih uvedel v veliki svet. Nastopiti je moral moški Župančič, da je prvič trdo udaril ob mizo in zavpil v svet »kdo si, ki rad bi kupil narod moj..., moj narod moder je ko 'kralj Matjaž, moj narod star je težkih tisoč let«. Mladi smo mi Slovenci. Bolj ko osebe in dejstva naše kulturne zgodovine nas v naši mladosti razodeva naša duhovnost. Veliki sosedi se nam često čudijo, odkod naša globoko zakoreninjena vernost, ki nRjde dokaj prostora v naši kulturi in gospodarstvu. Narodi so v rasti kakor poedincL Mladostniku bije v prsih za vse lepo in plemenito navdušeno srce in z vzori v svoji duši usmerja svojo pot v življenje in svet. Trpke realnosti vsakdanjih prilik zmaguje s svojim gorečim navdušenim in bi hotel imeti ves svet lep in dober, kakršen je sam. Mladostna duša je v svojem prvem razgledu iz večnosti v časovnost prepolna spoštovanja do nevidnega, duhovnega sveta in zadeva venomer ob svojega Stvarnika in Gospodarja. Kakor svetel žarek večnega Duha v temo nasproti večnosti hitečega časa je mladost. In lažje je izmaličiti po-edinčevo mladost ter ji vzeti njeno elementarnost, kakor pa posegati v rast mladega ljudstva, katerega zakoni so v dobršni meri nespremenljivi. Mlad narod je prepoln vzorov in zato je veren. Religija mu je otipljiva realnost in v njej išče zadnje bistvo svojega žitja in bitja. Tako se glasi postava vse organske rasti na tem svetu. Majhni smo mi Slovenci. Tudi mali ljudje imajo svojo prednost. Vsakdanjost zadeva ob nje bolj rezko in trdo in pri njih usoda ne šteje svojih udarcev. Kratkovidni svet, katerega vodijo velikij silni in nasilni, jih kvečjemu pomiluje in jim proži svoje sočutje. Ob strani so, ko deli pravico in dobroto, in prečeslo zrejo molče, da se pravica in dobrota razdajata enostransko v večjih in manjših deležih. Molčati ^ morajo tudi tedaj, če proglasijo občo pravico in jo vsilijo malim in šibkejšim. Tudi pri narodih je bilo doslej tako, da so mali in šibkejši stali v senci in prepuščali sončna mesta večjim in močnejšim. Njihovi pogledi so se zaradi neprijaznega zunanjega sveta obrnili na znotraj in njihova sila je izgorevala v duhovnosti in kulturi. Malim ljudstvom je njihova religioznost tista opora, ki jih drži pokonci in jim posreduje vztrajnost in upanje tudi v velikih neprilikah. In nujno se dogaja, da ohranjajo mali narodi objektivnejšo sodbo o pravici in resnici. Medtem ko pada na velika ljudstva, katerim je dana moč in oblast, često noč notranje slepote in jih prerada uspava utvara lastne vsemogočnosti. V krčih, vojni in trenju si danes vse mlado in zapostavljeno utira svojo pot do pravice in resnice, tolikanj potvorjene po starikavih in nasilnih. V ozadju vsega sodobnega velikega dogajanja sta užaljeni osebni Bog in prezirana njegova previdnost. Starikava in nasilna ljudstva so predolgo vsiljevala svoja božanstva in svojo voljo, zato so danes kaznovana s strašno zaslepljenostjo, ki jih tira v njihovo neizogibno propast. Bodočnost pa pripada mladim in zapostavljenim, nosilcem iskrenega idealizma in globoke vere v božjo Previdnost. Tud^ mi Slovenci smo med temi mladimi in zapostavljenimi in tudi nam je odkazana bodočnost, ki bo prijetnejša od preteklosti. Ko se bo naš narod ob letošnjem božiču zgrinjal okoli svojih jaslic, ga sme navdajati sveto upanje, da je v vrsti drugih narodov izbran za kli-carja novega časa. Doslej mu je bilo v starem svetu kot delavcu, da so se skrivaj posmihali njegovi revščini in majhnosti. Godilo se mu je kakor kmetu, ki se je moral s svojo prisrčnostjo in vernostjo umikati v ozadje ter dajati prostor uglajenemu civiliziranju. šlo mu je kakor revežu, ki se je moral veseliti tujega sočutja in milosrčja in pozabiti lastno pravico. Bodočnost pa bo nagradila tudi naš božični idealizem in našo neizmerno vero v čudoviti čudež, skrit v neznatne in borne betlehemske jaslice. (Po »Koroškem Slovencu«.) Lobnik pri Železni Kapli. Koncem novembra smo pri nas prav veselo svatovali. Poročil se je mlad posestnik Jakej Sadolžek, pd. Peruč v Lobniku. Nevesta mu je bila mlada in pridna Micka Slanovc, po'. Pečnikova v Lepenu. Po po. ročnem obredu je g. dekan mladi par prisrčno nagovoril in mu želel obilo blagoslova na novi življenjski poti. Svetonočno srečanje na cesti O srečanju na cesti bi vam pripovedoval, o svotonočnem srečanju, ki sem ga doživel na naši cesti slovenski... Ni naša cesta, kot so druge ceste, ravne in gladke, v daljavi se izgubljajoče, sive in negibne. Ceste po svetu so ceste strojev in ropota, cesta slovenska pa je pot desetega brata: vasi obiskuje, pri znamenju očenaš zmoli, potlej se v ostrih ovinkih povzpne na goro, kjer v Marijini cerkvici pesem pobožno zapoje; med temnimi jelkami se spušča v dolino, kjer polja razkosa in bister potoček spremlja ... Nikjer se ne ustavi, brezkončna je kot roganje desetnika 1 To je cesta slovenska, cesta desetega brata... Ali ne čutite, kako vabi s seboj?! Kmetu, ki v slamnati koči koruznega kruhka strada, prigovarja: »Pojdi z menoj! Vem za zemljo, ki ti bo stoterni sad obrodila! Pojdi, sit boš in bogatit A kmetič ne gre. Zakaj ljubša mu je njegova, s krvjo dedov napojena in z njegovim znojem in žulji pognojena, a vendar tako skopa zemljica in skromna domača hišica, pa vendarle dom njegov: »Ljubo doma, kdor ga ima!« In otroku, ki vsako jutro v šolo hiti, mar ni cesta tudi njemu vsejala seme hrepenenja po tujini, po daljnih deželah, željo, da bi šel po cesti kar naprej in naprej, dokler ne bi prišel do zlatega gradu, a zakletim zmajem in s prelepo kraljičino zlatolaso, kakor mu je babica pravila... Zares, ni malo otrok, ki jih cesta izvabi s seboj, odtrga od doma. Slovenska cesta, pot desetega brata! V poletnem soncu bleščeča kot sneg, živahna kot pesem, vesela kot prisrčen pozdrav dobrega znanca 1 Berač stopa po njej, z dolgo brado in s polno malho novic, Študent jo meri vsak dan, tiho pesmico brundajoč, oče pridejo po njej s sejma, voznika srečava ob visoko naloženem vozu in po-stiljon trobi po njej na svoj rog... Lepa si, bela cesta slovenska, dokler te poletno sonce obseva! K sreči vabiš, ljudi v svet vodiš, srečo najdejo ljudje na tebil Rad bi, da bi bila tvoja slika vedno tako lepa in vedra... —o— Dan pred božičem, zimsko popoldne, skoraj že sveti večer. Iz ozke, skalnate soteske sem prispel po cesti v ljubko dolinico. Sonce je tu še zlatilo vrhove, vas v dolini pa je bila že zavita v modrikaste meglice. Šumenje drobnega potočka se je le tupatam oglašalo izpod ledene skorje, obcestno drevje je mirno in resnobno nosilo praznično odejo ivja, le tupatam se je veja zbudila iz sanj in se zravnala, veterc mi je nosil ivje z nje v obraz. Vse je bilo lepo, praznično I Saj sem šel domov, na božične počitnice. V mislih sem že snoval domačo nalogo, podobno vsem božičnim nalogam: Sveti večer je. Praznik miru in ljubezni, ko se vračajo iz tujine izgubljeni sinovi, ki jih doma čaka ljubeča mati, kleče pred jaslicami v molitvi zanje... O, kako lepo nalogo bom napisal... —o— V snegu škripajoči koraki so me vzbudili iz zamaknjenih misli. Pred menoj je omabovaje in počasi stopal mlad, tenak in -izčrpan mož, s culico na koščeni rami. Tudi deseti brat, ki se na sveti večer vrača k staršem, izgubljeni sin, ki skesan roma proti domu?! Pospešil sem korak. »Dober večeri« Mož je rn^asi dvignil povešeno glavo. Stal je pred meniti, šibkega telesa, udrtih prsi in vo- Obisk" v novem letu II 2e za božične praznike je našo družino razveselila prva številka novega letnika »Obiska«. Razveselila v marsikaterem pogledu. Prvo razveseljivo dejstvo ob začetku novega letnika je, da je »Obisk« ostal menda edina naša mesečna publikacija, ki navzlic razkošni zunanji obliki ni povišala naročnine, niti ni zmanjšala obsega. Druga vesela novost, ki jo prinaša »Obisk« s prvo številko novega letnika je njegov krasni koledar. Ta koledar, ki bo okras sleherni mizi, je odlično delo s slikami v bakrotisku. Slike so v obliki velikih razglednic in tiskane kot razglednice. Ob koncu meseca jih bo vsakdo lahko izrezal ter jih poslal v pozdrav svojim dragim. Teh razglednic je 17. Koledar je v običajni obliki namiznega koledarja. Dobi ga brezplačno vsakdo, kdor plača naročnino za prihodnji letnik »Obiska«. To se pravi, da za 1* din dobite najlepši slovenski koledar in vse leto najlepšo in najbogatejšo slovensko ilustrirano revijo z nadvse zanimivo vsebino. Tretja razveseljiva reč pri prvi številki novega letnika je pa njena vsebina in krasna zunanjščina, po kateri »Obisk« lahko umestimo med prve evropske revije. V januarski številki so priobčena najboljša literarna in fotografska dela, ki so dobila prve nagrade pri »Obiskovem« nagradnem razpisu. Ta dela so: Fr. Kunstlja čudovita novela »Poroka v skednju«, katero je prepričljivo ilustriral Stane Kregar; Rada Bednarika nazorni in živi potopisni prikaz >Noč na AdrijU. V njem je pisec z mojstrsko besedo, fotografijo ter čutom za pristnost pokazal kos slovenskega življenja ob zgornji Adriji. Tretji nagrajeni prispevek je pa mojstrski fotografski prikaz preobrazbe svilnega prelca, delo Slavka Smoleja. Ta vrsta slik o nastajanju svile, kraljice tkanin, spada po izbiri motivov, obdelavi in krasni obliki med najpopolnejša dela slovenske fotografije. V slikovnem delu prinaša revija čez 60 velikih in zanimivih fotografij in risb, razen tega pa še razkošno prilogo v šestih barvah. Ta mojstrski posnetek kaže tihožitje s slovenskimi narodnimi elementi: avbo, starinsko sliko na steklu, svileno ruto in nageljne. V bakrotisku sta dve strani posvečeni neobjavljenim slikam o pokojnem voditelju Slovencev. V bakrotisku so tiskane tudi slike o preobrazbi svilnega prelca, nekaj slik iz slovenske opere ter prelep posnetek najstarejših slovenskih jaslic. V tekstnem delu prinaša list poleg omenjene novele in potopisa še reprodukcijo »Zdravice« Franceta Prešerna, katerega 140 letnico smo praznovali pred kratkim. Ta faksimile začenja vrsto rokopisov naših slavnih mož, ki jih bo »Obisk« prinašal v vsaki številki na uvodnem mestu. Posebna novost bo prevod enega najboljših novogrških romanov — dela iz literature, ki je danes prav tako aktualna kakor pri nas — nepoznana. Je to »Ama-syllis, sladki cvet«, Georgia Drosinisa. Z njim se je »Obisk« zanimivo oddolžil aktualnosti. Niko Kuret piše o novogrški književnosti. M. Javornik je prispeval nadvse zanimiv ilustriran prikaz »Sfia-kespearejeva skrivnost«-. V njem nas seznanja s senzacionalnimi kriptografskimi odkritji o tem, da Shakespeare ni bil nihče drugi, kakor sloviti angleški filozof in pravnik Francis Bacon, ki je bil po istih odkritjih nezakonski sin kraljice Elizabete. St. Plut nas naveže z »Grobišči živali«, Jumbo spet z duhovito humoresko. Vrsta slik med besedilom je posvečena sedanji vojni, dve celi strani pa skrivnostim Vatikana. Da so moda, šah, uganke in fotografska kriminalna uganka in razen drobiž čez vse pisani in zanimivi, ni treba poudarjati. »Obisk€ je krasno začel novo leto, izpolnil vsa, ie tako zahtevna pričakovanja in dal najzanimivejše razvedrilo v letu 1941. Naročite ga pri upravi, Ljubljana, trgovina Ničman. Kako so bratje v tujini zvedeli za smrt slovenskega voditelja Kratkovalovna radijska postaja v Belgradu je vest o smrti takoj oddala po vsem svetu, kjer prebivajo Slovenci Poročila o vseh dogodkih, ki so nastali s smrtjo slovenskega voditelja dr. Antona Korošca, je treba izpopolniti tudi s poročilom o velikem delu, ki ga je opravila v tem oziru belgrajska kratkovalovna radijska postaja. Na dan smrti je takoj v prvih urah, ko se je zvedelo za smrt dr. Korošca, oddajala postaja naj- bileje. Za 140 letnico rojstva Antona Martina Slomška nam je napisal lepo predavanje rektor slovenske univerze g. dr. Matija Slavič; za 140 letnico Prešernovega rojstva pa najboljši pesnikov poznavalec g. univ. prof, dr. Franc Kidrič. Obe predavanji sta šli po večkrat v evropskih in ameriških oddajah v slovenskem izvirniku in v srbskohrvatskem prej vesti o smrti ter kratek življenjepis najprej v I prevodu ter v nekaterih drugih jezikih. Kratkova srbščini ter v srbohrvaščini. Ta poročila so bila lovna radijska postaja se je spomnila tudi obletnice Cankarjeve smrti ter je imela predavanje za oddajana in znatno izpopolnjena tudi zvečer, tako v času slovenske emisije ob 19.40 ter v ameriških dirigiranih oddajah ob pol eni in pol štirih ponoči. Na ta način so Slovenci po vsem svetu še istega dne zvedeli za smrt našega voditelja. Ameriški Slovenci imajo, kakor je sklepati iz pisem, sploh zelo dobre aparate ter redno zasledujejo slovenske oddaje na kratkih valovih. Poleg slovenske oddaje, ki je bila vsa posvečena več dni zaporedoma dr. Korošcu in dogodkom v zvezi z narodno žalostjo, stbvbtH posebno obširni zlasti srbskohrvatska in francoska, poročila v drugih jezikih, kakor v italijanščini, nemščini, angleščini, madžarščini, romunščini) grščini,' turškem jeziku in albanskem jeziku so bila nekoliko krajša, toda zelo pregledna. Prav tako je kratkovalovna radijska postaja oddajala vesti o izvolitvi dr. Kulovca za političnega naslednika dr. Korošca ter v slovenščini obširno njegov življenjepis, enako kakor prej življenjepis dr. Korošca. Dr. Korošec sam se je v življenju izredno zanimal za delo kratkovalovne radijske postaje ter jo je pogosto poslušal. Umevno je, da mu je bil slovenski del najbolj pri srcu. Dne 5. junija je sam Predaval v slovenski oddaji o »Zadružništvu med lovenci in Slovani« v svojstvu predsednika Glavne zadružne zveze kraljevine Jugoslavije. Mikrofon je bil tedaj montiran v kabinetu senata. Njegov govor je bil posnet na plošče ter so bile te plošče oddajane ponoči za obe ameriški emisiji. Tako so ameriški Slovenci dne 6. junija ob pol eni, oziroma ob pol štirih zjutraj (ko je bil pri njih prejšnji dan zvečer) mogli slišati poslednjič živo besedo našega voditelja v slovenščini. Istega dne smo v prevodih oddajali govor dr. Korošca prav tako še v desetih navedenih jezikih. Te plošče so — in je to najbrže poslednji primer žive besede dr. Korošca — ohranjene za trajno. Kratkovalovna radijska postaja v Belgradu ima te plošče, ki so izvrstno uspele, ohranjene, prav tako originalni izvod njegovega lepega predavanja o zadružništvu, ter ga bo prihodnje dni izročila ugledni slovenski osebnosti za bodoči mu-zej, oziroma zbirko spominov za dr Korošca. Ob tej priliki moramo omeniti, da je kratkovalovna radijska postaja v Belgradu posvetila mnogo pozornosti slovenski kulturni propagandi. Zadnje dni smo proslavili tri pomembne slovenske ju- evropsko in ameriške oddaje o njegovem življenjskem delu. Predavanje je napisal podpisani. Šef Kratkovalovne radijske postaje dr. Dušan Stojanovič ima v resnici mnogo umevanja za slovensko kulturno propagando, tako zelo važno za naše izseljence, ki so jim dostopne vesti in poročila iz domovine le na kratkih valovih, zakaj drugih radijskih postaj, zlasti ne jugoslovanskih, v Ameriki in drugod po svetu naši izseljenci ne morejo slišati. C. Kočevar, Ljubljansko gledališče DRAMA — začetek ob 8 zvečer Torek, 24. decembra: Zaprto. Sreda, 25. decembra ob 15: »Mali lord«. Mladinska predstava. Znižane cene. — Ob 20: Romeo in Julija. Izven. Znižane cene. Četrtek, 26. decembra: ob 15. trn Krog s kredo. Izven. Znižane cene. — ob 20. Revizor. Izven. Znižane cene. Petek, 27 decembra: Zaprto. Sobota, 28. decembra: Ugrabljene Sabinfce. Dev. OPERA — začetek ob 8 zvečer Torek, 24. decembra: zaprta Sreda, 25. decembra, ob 15. uri: »Friderika«. Izven. Gostovanje J. Gostiča. — Ob 20. uri: »Fi-delio«. Izven. Znižane cene. Četrtek. 26. decembra, ob 15. uri: Angel t avtom. Mladinska opereta. Izven. — Ob 30. uri: »Vesele žene Windsorske«. Izven. Petek, 27. decembra: zaprto. Petek, 27. decembra: Zaprto. Sobota, 28. decembra: Traviata. Izven. Gostovanje Zlate Gjungjenac, Dnevna blagajna v Operi bo poslovala danes 24. L m. samo dopoldne in to od pol 11. do pol 13. Opozarjamo na gostovanje Zlate Gjungjenac, k» bo pela v soboto zvečer Verdija »Traviato«, eno izmed njenih najbolj dognanih opernih partij. Alfreda bo pel Franci, očeta pa Janko. ščenega Obraza. Izpod ponošenega klobuka s širokimi krajci so silili črni kuštravi lasje, izpod nagubanega čela me je gledalo dvoje obupanih oči... »Dober večer, gospod!« »Kaj bi z gospodom! Študent sem!« »To se pravi, da hočete biti gospod!« Trpko so zvenele njegove besede. Pogledal sem ga bolj pazno. Bil je, kot je podobnih milijon in še vec, vendar je bilo v njegovem obrazu nekaj posebnega, nekaj čudnega, čemur nisem vedel imena. In izraz njegovih oči! Iz bledega in shujšanega obraza so gledali v svet tako obupno, nezaupno, skoraj sovražno! Pretresljivo revščino si mogel čitati v njih, trpek posmeh preteklosti, temen strah pred bodočnostjo, najbolj pa zapuščenost, zapuščenost... »Pustiva to!« sem ga miril. »Saj je vseeno, gospod ali študent ali kar koli! Vsi smo ljudje!« »Vi morda res še mislite tako, ker ste mlad, napol otrok še. Drugi pa ne mislijo tako! Drugi priznajo le gosposke, le študirane ljudi! Šol, izpričeval potrebujete za vsak korak, še za umetnost ...« »Kaj ste morda vi umetnik?« »Da, mladi gospod, umetnik sem. Slikar, kar je bil tudi moj oče. Nisem hodil v šole, pa vam vendar narišem Madono, lepo, kot je lepa le v nebesih in kakršne je znal naslikati le moj oče... Ali pa Jezuščka, če hočete, pa Jožefa, in svetega Roka ali pa svetega Florijana. Znam slikati. Toda kaj mi to pomaga. Sedanji ljudje se več ne brigajo za kapelice in znamenja ob poti, nihče jih ne mara dati preslikati... Tudi drugod zame ni več kruha: včasih sem slikal na gostilniške stene poskočne jelene, lovce na jagi, trebušnate pivce in lepe deklice s kozarčki rdečega vina v rokah ... Sedaj tega ni več; ni več moderno. Pa saj sam vem, da je bilo vse to slikanje laž...« »Zakaj?! Kako to mislite?!« »Laž je, slikati na steno rejenega in smehljajočega se možakarja, ko vem, da se zalivajo gostje z jerušem, zato, ker so lačni in da utopijo v njem črne skrbi, ki jih dan za dnem morijol Laž je, slikati Mater Marijo z zlato krono na glavi, z biseri v laseh in s prstani na rokah. Saj Marija ni bila taka! Jaz bi narisal Marijo tako, kakor je bila v resnici: preprosto ženo, mater, z od dela in žrtev razoranim čelom, kakršnega je imela moja mati.. .< »Pa narišite tako Marijo!« »Kdo mi bo da! platno, kdo barve, kdo stan in kruha za ta čas?! Kmetjo ne marajo take Marije za v kapelico, vsi drugi pa mojo umetnost prezirajo, ker nimam šol, nimam izpričeval.. .< »Nisem vedel, da je življenje tako težko...« Zares se mi je mož smilil. »Kako bi vedel! V šoli tega ne učijo! Kdo se more življenja iz knjig naučiti! Vse knjige pišejo o življenju in vse slike ga kažejo! Toda življenje, ki ga opisujejo knjige, življenje, kakršnega kažejo slike, ni resnično, je laž, velika lažf Slikar naslika drevo, cvetoče ob poti, pesnik, ki pride zaljubljen mimo, ga opeva... In gospod, ki je videl sliko in prebral pesem, se pelje sit in spočit z avtom mimo tega drevesa in prikima sam pri sebi. Češ: »Saj je res lepo po cestah, lej no, kdo bi to mislil...« Toda če hodiš dan na dan po cestah, zmučen in lačen, kako se bol navduševal za cvetoče drevo ob poti?« »Vi ste velik pesimisti« sem dejal nekako kar tako. »Ne vem, kaj to pomeni. Vem le to, da sem utrujen, lačen in bolan...« V tem naju je srečal eleganten avto. Oster, s sneženim ivjem pomešan cestni prah se nama je- zakadil v lica. Moj sopotnik je začel sunkoma kašljati. Ko se je prah razgubil, je kašljal ie vedno in na belem snegu so bili vidni sledovi krvi. Od tu in tam Dva zagrebška trgovca z manufnkfurnim blagom sta bila obsojena pred sodiščem po določilih uredbe o pobijanju draginje in brezvestnega verižništva. Adalar Fleischmann in Bela Biichler sla nabijala cene svojega blaga in tako sta prišla v navzkrižje s paragrafi. Sodišče ju je obsodilo vsakega ra JO c.ni /upora in na 8000 din denarne kazni. Oba juda se nista zadovoljila z obsodbo, temveč sta prijavila priziv . Nenavadna draginja je zavladala pred božičnimi prazniki na ribjem trgu v Šibeniku Boljše vrste ribe so ribiči prodajali celo po 100 dinarjev kilogram, ostale ribe po 40—SO din. slabše vrste pa po 20 din Pa tudi perutnina je dobila takšne ccne, kakor še nikf.ar prej v tistih krajih. Par puranov je veljal celih Ii0 din. Na Sušaku so takoj po nesrečnem bombardiranju začeli pospiavljati ruševine in sledove bomb, ki sta bili vrženi iz letala neznane narodnosti. škoda je velikanska in jo cenijo na več kot tri milijone dinarjev. Hiša inž. Mari-noviča je tako poškodovana, da so se morali stanovalci vsi izseliti. Posebna komisija, sestavljena iz uradnih predstavnikov in zastopnikov letalstva, je pobrala ostanke bomb in bo na podlagi njih ugotovila poreklo bomb. Občina je pozvala takoj vse oškodovance, naj prijavijo vso škodo, ki so jo zarad: bombardiranja utrpeli. Ljucje so bili po usodni noči zelo preplašeni-in v strahu. Kmalu pa se je strah polegel, vendar pa se še vedno boje, da ne bi zaradi neposredne bližine meje ponovno prišlo do podobnega neljubega dogodka. Zaradi tega je oblast pozvala meščane, naj takoj oblepijo vsa stekla v oknih od znotraj in od zunaj s koščki papirja, in je priporočilo prebivalstvu tudi, naj se strogo drži vseh predoisov o obrambi pred letalskimi napar.i. Občinski odbor bo te dni sklepal o višini podpoje, katero bo mestna občina naklonila najbolj revnim, da si bodo za silo popravili svoja stanovanja in opravo, dokler ne bo država, katere letala so pomotoma metala bombe, povrnila povzročene škode. 50 metrov visok betonski križ bodo Hrvatje postavili na vrhu Velebita v spomin na 1500-letnico prvih stikov med Hrvati in sv. Stolico. Zraven križa bo majhna kapelica, posvečena spominu hrvaškega mučenca bi, Nikole Tave-liča. Obenem bodo zraven montirali poseben avtomatično pripravo, s katero bodo razsvetljevali ob velikih hrvaških praznikih in drugih podobnih priložnostih ta visoki križ, da bo viden taleč z morja ali s kopnega. Darove za križ pobirata škofijski ordinariat v Šibeniku in župni urad v Erveniku. Vse velike vrednote sporazuma med Srbi in Hrvati je v svojem govoru v Srbobranu poudarjal pravosodni minister dr Lazar Markovič. Dejal je, da je sedanji viharni čas podal najboljše izpričevalo za potrebnost sporazuma, kajti Jugoslavija je vsem v svetu pokazala, da je narodna država in da je trdna in sposobna braniti svoje meje proti komurkoli. Podpredsednik vlade dr. Vladko Maček se je iz Belgrada vrnil v Zagreb in obiskal hrvaškega bana dr. Šubašiča. Kasneje sta ga obiskala generalni tajnik stranke dr. Krnjevič in podpredsednik stranke inž. Košutič. Dr MaČek bo praznoval božične praznike na svojem posestvu v Kupincu. Proti običaju je bila zlata nedelja v Za-grebu zelo skromna, ker je bila vnečina trgovin zaprta. Ja pojav je bil za Zagrebčane nekaj nenavadnega. Ko so trgovci razglasili, da bodo imeli na predbožično nedeljo ves dan trgovine odprte, so nameščenci prišli s svojo zahtevo, da se jim mora ta dan plačati s 100% poviškom, kakor se spodobi za izredno nedeljsko delo. Večina trgovcev tega ni sprejela in so bile zato trgovine zaprte. V obmejni vasi štrigovi so imeli v nedeljo lepo slovesnost, pri kateri je sodeloval tudi zagrebški naaškof dr. Al. Stepinec Za spomin na fSOO-letnice prvih stikov med Hrvati in sveto Stolico so dah prenoviti župno cerkev in jo je v nedeljo nadškof dr. Stepinec blagoslovil’ Domačini in predstavniki oblasti so priredili zagrebškemu nadškofu lep sprejem. Na akademiji, ki je bila za to priložnost prirejena, je spregovoril tudi nadškof dr. Stepinec in rekel, da se bo kmalu izpolnila želja prebivalstva v štrigovi, da bo namreč njihova občina priključena hrvaški banovini. Poudaril je tudi, aa imajo Hrvatje veliko željo, da bi zmerom živeli v prijateljstvu z bratskim slovenskim narodom. Silno trdovraten in zakrknjen je navzlic enomesečni preiskavi ostal Gjuro Weiss iz Zagreba, katerega žena je bila pod čudnimi okoliščinami cobešenac. Vse niti preiskave so se zapletle okrog njenega moža, pa tudi znanci so izpovedali, da si misliti ne morejo, da bi imel sploh kdo drugi korist od tega, da spravi pokojnico s sveta. Navzlic vsem dognanjem preiskave pa VVeiss ooločno taji, da bi izvršil zločin in ga tudi preiskovalni organi z nobeno zanko ne morejo spraviti iz ravnotežja. Kmetijski minister dr. čubrilovič je na radiu govoril o prehrani v Jugoslaviji in razložil, da je to vprašanje zadovoljivo rešeno in da se nam ni treba bati pomanjkanja, čeprav tudi ne smemo računati na izobilje vseh dobrot. Minister je dalje razložil vse vladne ukrepe za omejitev draginje in preprečitev verižništva. Belgrnjska občina je že začela z izvajanjem svojega načrta, po katerem bo za zimo preskrbovala vse siromake v mestu, ki so potrebni tople hrane. V nedeljo je župan Jevrem Tomič odprl šest ljudskih kuhinj, pri katerih bo 7000 siromakov dobilo vsak oan topel obed. Vse te kuhinje je občina prevzela na svoje breme in jih bo vzdrževala vso zimo. Lastno slikarsko razstavo je v Belgradu priredil petosolec kragujevske gimnazije Risto Stojič, fant se je že pred dvema letoma začel resno baviti s tem poslom in je od risb prešel na slikanje z barvami. Njegovo razstavo je ,v Belgradu odprl književnik Vukičevič. ki je izrazil veselje, da je 15-letni dijak s svojim talentom že zmožen slikarskih del, ki jim ne gre oporekati kakovosti in izvirnosti. Radeče Kot v vseh krajih Slovenije je tudi v RadeČaJi in celem Posavju bolestno odjeknila pretresljiva vest o nenadomestljivi izgubi radeškega častnega občana, velikega soustanovitelja Jugoslavije dr. Antona Korošca Takoj, ko se je trpka resnica 0 smrti našega narodnega voditelja razširila po naši dolini, so zaplapolale iz vseh javnih in mnogo privatnih poslopij žalne zastave; mrtvaško zvone-nje pa je poneslo to bridko novico v najoddaljenejšo vas. Spominu pokojnega voditelja Slovencev so bile sklicane žalne seje občinskega odbora, Okrajne posojilnice in hranilnice kot članice Zadružne zveze, katere predsednik je bil pokojuj dr. Korošec, Prosvetnega društva, Kmetske knjižnice, FO, DK, krajevnega odbora JRZ in MJRZ. Kako priljubljen je bil preminul narodni velikan tudi v Radečah oz po vsem Posavju, nam dovolj jasno pove veliko število udeležencev, ki so kljub ostremu mrazu in zgodnji jutranji uri prihiteli v ponedeljek na Zidani most, da se poslednjič po-slove od velikega slovenskega sina. i »Kri gledate?! Da, da, jetičen sem, pravijo da v poslednjem štadiju. To se pravi, da bom moral skoraj umreti!« »Hudo je to! Smrt je nekaj strašnega!« »Da, nemara! Toda tako strašna ne more biti, kot je življenje jetičnega reveža: matere skrivajo otroke pred menoj, da jih ne bi okužil s svojim dihom, gospodarji se branijo, da bi si smel ogreti zvečer premrle ude pri topli peči. Le po hlevih se moram potikati.. .< »Ali vas zelo boli v prsih?!« sem ga vprašal z resničnim sočutjem. »Kaj tisto, bolečine v prsih! Drugo je, kar še vse bolj boli! Grem mimo dekleta — obrne se vstran, da ji ne žali oči pogled na mene, na jetičnega... In ko me ponoči duši kašelj v kakem Ustniku, čujem fantovsko petje na vasi... Dekletom pojejo pod okni. Kdo se spomni, da sem tudi jaz človek s srcem, da sem tudi jaz mlad, da bi tudi jaz rad živel, da tudi mojo srce koprni po ljubezni?! Toda ljubezen, veselje, to je le za zdrave ljudi, ne pa za mone, jetičnega beraškega slikarja. 0, ko bi kdo mogel čutiti, kako to boli, ta zavest krivice, ki se mi godi, ta občutek izobčenja iz življenja...!« Obmolknil je in si šel z roko čez oči. Zdaj sem razumel te oči, obupan izraz v njih! Cez trenutek je nadaljeval: »Gospod! Vi ste študent in gotovo boste vi pisali v šoli naloge o življenju in o lepoti, o praznikih in o svetem večeru... Le lepo napišite o vsem tem! Saj je za vas tudi zares vse lepo! Toda ko boste vse to pisali, se spomnite, da ni v vsem tako! Spomnite se, da ste nekoč srečali na sveti večer človeka na cesti, desetega brata, od usode zaznamovanega in od življenja zavrženega, človeka, ki na sam božični večer ni imel kje odpočiti trudnega telesa ob toplem ognjišču, ki ni imel nikogar na svetu, ki bi ga pričakoval, kateremu bi mogel potožiti svoje gorje... hudo je vsak dan, biti na svetu sam in zapuščen, trikrat hudo pa je obhajati sveti večer na cesti t« v hlevu ...« Iz oči sta se mu utrnili dve grenki solzi, sra-, mežljivi solzi jokajočega moža... O ti dve očesi, zdaj vaju razumem, zdaj vem, zakaj tako obupno zreta v svet...l »Pojdite z menoj! Tu v hrib gre steza do mojega doma!« »Hvala, toda ne morem! Še po ravnem, po izvoženi cesti se komaj premikam! V hrib pa več ne morem, me duši!« »No, pa z Bogom in vesele praznike!« Vedel sem, da je to le dobra beseda in nič več. Zares se je bolestno nasmehnil in zamahnil z roko: »Ni več praznikov zame! Pozdravljeni, gospod, in ne pozabite napisati!« Počasi se je premikala njegova sklonjena postava po zasneženi cesti, bolj ko sem se spenjal v breg, vse manjša je postajala. Toda izraz njegovih obupanih oči me je zbadal v srce in nisem se mogel več zbrati, da bi dalje snoval nalogo o božičnih počitnicah in o svetem večeru... Tudi cesta je dobila drugo podobo: ni bila več lepa kot srebrn trak, ne več poskočna kot psem, pošastno se je krivila in grbančila po goličavah in grapah, in deseti brat, ki hodi po njej, ima že vse krvave noge.,. —o— Spet je sveti večer. Od vseh vetrov se bomo vračali domov, k jaslicam v kotu in k božičnemu, drevescu pod njimi. Mati, ali žena, ali otroci nas že čakajo v topli in razsvetljeni hiši. Radi imamo, da na sveti večer pridejo domov vsi naši dragi, da se vrnejo tudi vsi izgubljeni sinovi... Vendar se mi zdi, da bomo svetemu Detecu, ki se jo moralo roditi v hlevu, v jaslih, ker so pred Njegovimi siromašnimi starši zaprli vsa vrata, storili največje veselje, če bomo na sveti večer prijazno sprejeli v hišo tudi bednega brezdomca, desetega brata, in mu vsaj na sveti večer prižgali iskro veselja v obupane oči... Pepček B. NAROČNIKOM in PRIJATELJEM »»OBISKA« Izšla je prva številka novega letnika. Poleg zanimivega čtiva je »OBISK« bogato ilustriran in ima krasne slike v bakrotisku. Naslovna stran ima sliko blagopokojnega voditelja Slovencev dr. Antona Korošca. Nadalje prinaša slike s pogreba in mnogo drugih zanimivosti. Revija ima tudi prekrasno umetniško prilogo v barvah. Ob začetku novega letnika se »OBISK« priporoča vsem svojim dosedanjim naročnikom, da mu ostanejo zvesti tudi v prihodnjem letu in mu pridobijo novih naročnikov. »OBISK« je pripravil svojim naročnikom prekrasno darilo* Ilustrirani slovenska koledar za leto 1941 Koledar je po svoji obliki in izdelavi nekaj povsem novega. Kartonski listi s slikami v bakrotisku so uporabni kot razglednice, tako da bodo imeli naročniki od njega dvojno korist. Brez povišanja naročnine bo »OBISK« izhajal v nezmanjšanem obsegu. Naročnina je: Din 72*— celoletno Din 38'— polletno Din 20'— četrtletno Vsak dosedanji ali nov naročnik dobi koledar brezplačno ako do konca januarja poravna naročnino za 1.1941. Zahtevajte »OBISK« na ogled. Uprava ilustriranega družinskega mesečnika »OBISK« je v Ljubljani, Kopitarjeva ulica (trgovina Ničman). Koledar Danes, torek, 24. decembra: Adam in Eva. Sreda, 25. decembra: Božič. Obvestila Nočno službo imajo lekarne: dr. Piccoli, Tyrševa cesta 6; mr. Hočevar, Celovška c. 62, in mr. Gartus, Moste — Zaloška cesta 47. Pevski zbor Glasbene Matice ima zaradi nujnega nastopa v radiu pevsko vajo vsega mešanega zbora v petek, dne 27. t. m. ob 20. — o.lUir 1 V počastitev spomina dr. Antona Korošca ie podaril za zimsko pomoč ljubljanskim revežem 5000 din škof ljubljanski g. dr. Gregorij Rožman, 600 din je nakazalo ljubljansko poverjeništvo Den-tistlžne zbornice kraljevine Jugoslavije, 500 din je pa poslal oblastni odbor Združenja vojnih invalidov kraljevine Jugoslavije. — Vsem darovalcem za zimsko pomoč izreka najtoplejšo zahvalo odbor. 1 Tramvaj na sveti večer. Ker bodo Ljubljančani po lepi stari navadi tudi danes popoldne in zvečer obiskovali svoje drage na pokopališčih, bodo vsi vozovi moSČanske prcge št. 2, dolenjske proge št. 3 in viške proge št. 4 od 15. ure dalje pa do 21. ure vozili k Sv. Križu s 6 minutnimi presledki, od 21. ure dalje pa samo vozovi proge It. 2 iz Most v 6 minutnem presledku. Vremenska napoved: Pretežno oblačno in mrz- lo vreme, sicer brez bistvenih sprememb. Najnižja temperatura na letališču je —9.2 stopinje Celzija. Kralj z neba Nekaj misli k predstavam t frančiškanski dvorani dne 25., 26. in 29, decembra To lepo duhovno Gregorinovo igro pojdemo gledat v frančiškansko dvorano o božičnih praznikih. V šestih slikah bomo gledali zgodbe Jezusovega rojstva Videli bomo Devico Marijo v njeni sobi, zatopljeno v molitev, ko »e ji prikaže angel Gospodov in ji oznani materinstvo božjega Sina; videli pastirje na betlehemskih pašnikih, videli jaslice in v njih Jezuščka in ob njih Jožefa in Marijo, videli prekrasno sliko Betlehema, videli Heroda in njegovo prestolno sobano Tri slike te igre bodo posvečene Jezusu-Kralju z neba, ki ie prinesel svetu odrešenje, Kralju svetosti, ponižnosti, žrtev, odpovedi in ljubezni, Kralju duhovnosti, tri slike kažejo Heroda-trinoga, kralja-tujca na judovskem prestolu, ljudskega zatiralca, nečistnika, okrutneža, ki da v ječah potopiti vse jetnike in da pribiti slepega gluhca na zid z glavo navzdol in živemu izruvati jezik, ki se da od Rimljanov kronati in nazvati Velikega, ki sprejme tri Modre, in ko izve za Jezusa — novorojenega Kralja z neba, ukaze pomoriti betlehemske otroke, pa ga zadene — preganjalca Jezusovega — kazen božja — umre zadet od kapi. Poslušali bomo to lepo skrbno po navodilih g avtorja Gregorina naštudirano, z novo po g. R Golobiču z izredno marljivostjo naslikano scenerijo (Betlehem, hlevček. Herodova prestolna dvorana). Gledali bomo igralce v lepih orientalskih oblekah, judovskih moških in ženskih, velike duhovne v njih slikovitih nošah, tri Modre v njih kraljevskih plaščih, rimske častnike in vojake s sulicami in meči, Heroda v kraljevem ornatu s krono na glavi, in njegovo spremstvo, gledali pa tudi preproste judovske noše cresvete Device Jožefa in pastirjev. Culi bomo tudi igri priličeno melodiozno glasbo. Ob jailicah na odru pa bomo tudi v dvorani peli svetonočno pesem Zato »mo prepričani, da bo ljubljansko In okoliško občinstvo v obilnem številu posečalo predstave: na božični dan ob 5 popoldne, na Štefanovo. 26. dec., ob 3 popoldne in ob 8 zvečer ter v nedeljo, 29. dec., ob 5 popoldne. RADiO Program radio Ljubi jan t Torek. 24. decembra; 7 Jutranji pozdrav. 7 05 Napovedi, poročila. 7 15 Pi6an venček veselih zvokov (plošče) do 7.45 12 Iz čeških oper Iplošče) 12.30 Poročila, objave. 13 Napovedi, objave 13 15 Salonski kvartet. 14 Poročila. 17. Irenutek zbranih misli. 18.15 Božične pesmi, izvaja kvartet klarinetov, solo poje g. Anton Sladoljev. 19 Napovedi 19.03 Zvonjenje Iplošče). 1915 Božič, praznik miru — predavanje' Ig. Rudolf Dostal). 19.35 Ljudske božične pesmi s spremljevanjem harmonija (kvartet sester Stritarjevih): Po Emilu Adamiču priredil za ženski kvartet Stritar Albin 20 15 Svetonočnice, bere pesnik Silvin Sardenko 20.30 V svitu laslic. Sodeluje Rad komorni zbor m Rad ork. 22 Božični pozdrav. 22 10 Božične pesmi poje trnovski cerkve ni zbor s spremljevanjem harmonija 23 Božične pesmi iz rapnih dežel (plošče): Avstrijska, belgijska, češka, danska, boldanska, italijanska, poljska, nemška, svedska, švicarska). 24 Prenos polnočnice iz cerkve Sv. Petra v Ljubljani. Sreda, 25. decembra: 9 Jutranji pozdrav. 9.05 Napovedi 9.15 J Haydn: Somfnija v d-molu. 9.45 Verski govor (g. dr Ignacij Lenček) 10 Prenos cerkvene glasbe iz stolnice. 11 15 Obisk pri J. S Bachu (plošče). 1145 Tamburaški orkester (Devski soli: ga Jančar) 12.30 Praznični koncert (Rad. ork ) 13 Napovedi. 13,08 Praznični konceit Sodeluje kot solist g prof. M. Lipovšek in Rad ork. Dirig D. M Šijanec. 14 Striček Matijček kramlja in prepeva do 14.30 ure.č 17 Sedanja vojna in misi|onsko delo cerkve (g dr, Jože Gracer). 17.20 Prenos z razstave kanarčkov-vrvivcev. 17 30 Praznični zvoki (plošče). 18 »Cvetoča noč«. Božična igra. Vodi inž. Ivan Pengov. 19 Napovedi 19.05 Božične pesmi Zbor cerkve sv. Jožefa, solo ga Angela Hauc (ob spremlje-vanju harmonija). 19.15 Plošče 20 15 Jos Hayd: Godalni kvartet D-dur op 64 Nr 5 (Škriančkov kvartet, plošče). 20.30 Koncert. Sodeluje g Stanko Prek (kitara in Rad. ork. 22 Napovedi. 22.05 Slovesni zvoki (plošče) Četrtek, 22. decembra: 9 Jutranji pozdrav. 9.05 Napovedi 9.15 Prenos cerkvene glasbe iz franč, cerkve 9.45 Verski govor Ig dr Gvido Rant). 10 Iz Dvorakovih del (plošče). 10 15 Trboveljski pevski jazz-kvartet in Cimermanov kvartet 1145 Pevski zbor »Gosposvetski zvon«. 12.30 Objave 13 Napovedi. 13.02 Operetni napevi. Sodeluje: ga Dragica Sokova, g. Jean Franci, član ljubij opere in Rad ork. 17. Kmetska ura: Kmet in javna bremena (dr Fr. Pergar) 17.30 Gorenjski trio (g Janez Ahačič, tenor) in duet Jožek in Ježek. 19 Napovedi, poročila, objave. 19.30 Slovenska ura: Rad komorni zbor in Rad ork Dirig D M Šijanec. 21 15 Citra-ški trio »Vesna«. 22 Napovedi, poročila. 22.15 Za veselo rajanje (plošče). Petek, 27. decembra: 7 Jutranji pozdrav. 7.05 Napovedi poročila 7.15 Pisan venček veselih zvokov (plošče). 12 Slovenski odmevi (plošče). 12 30 Poročila, objave. 13 Napovedi 13.02 Citraški dueti (Kosi Ivan, Fleišman Jožica) 14 Napovedi, poročila. 14 10 Tujskoprometno poročilo: Dolenjska za smučarja in zimskega turista 18 Ženska ura: Kaj je prineslo leto 1940 slovenski ženi (ga Elza Dobovšek) 18:40 Francoščina (g dr St. Leben). 19 Napovedi, poročila, obiave. 19.25 Nac ura 19 50 Za planince: Prva pomoč v steni (g dr Brecelj). 20 Pevski koncert: ga Lovšetova, pri klavirju g Lepovšek 20.45 Reproduciran ork koncert 21.15 Kvartet, mandolin (M. Antunovič) 22 Napovedi, poročila 22 15 L. v. Beethoven: Simfonija No. VL Konec ob 23. Prosvetno društvo Trnovo uprizori v četrtek na prazni sv Stefana ob 8. uri zvečer na odru društvenega doma dramo v treh delanjih: »Otroška tra-gedija« v rež*ji g. Mikliča, Predprodaja vstopnic rta dan predstave od 10 do 12 ure dop. in eno uro pred pričetkom predstave. Prostovoljno dopolnilno zavarovanje za starost, onemoglost in smrt Rente in pokojnine, ki jih daje zavarovanje po sedanjih določilih, so spričo težkih razmer neustrezne Ljubljana, 23. decembra. Zavarovanje delavstva za onemoglost, sta-ro.s\’n. smrt je bilo vpeljano pred dobrimi tremi leti, Z njim je bil pri nas dosežen spet korak naprej v socialni zakonodaji delavskega sloja. Uredba je pomenila hvalevreden začetek v novo smer, zato se ne sme oporekati zakonodajalcu dobra volja in stremljenje, da delavskemu sloju da temelj za dosego pravic, ki jih doslej ni imel. Že takoj po uveljavljenju zavarovanja za onemoglost starost in smrt je bilo od mnogih, strani slišati, da novost ne prinaša toliko, kolikor je delovni sloj pričakoval. Nikjer pa ni bilo z merodajnega mesta rečeno, ,je. s tem storjena meja navzgor in da prizadeti ne bi mogli doseči novih večjih ugodnosti sploh. Za čas, ko je bilo zavarovanje uvedeno, so bile delavske pokojnine še nekam u.strezne, v sedanjih razmerah, v sedanji dra-Rtnji, pa so nedvomno premajhne. Zaradi tega je potrebno, da se o tem vprašanju sproži razprava in da se delavstvo kakor tudi delodajalci odločijo za dopolnitev splošnega po zakonu odrejenega zavarovauja in začno s prostovoljnim višjim dodatnim zavarovanjem, katerega zakon ne onemogoča. O tem vprašanju je obširno razpravljal tudi list >Radničko osigura-nje«, katerega izdaja Osrednji urad za zavarovanje delavcev. Da bi seznanili širšo javnost vsaj delno s tem novim vprašanjem, posnema-mo navedenega lista nekaj podatkov. . I emeljna zamisel dopolnilnega zavarovanja je prostovoljno vplačevanje večjih zavarovalnih premij za dosego večjih zajamčenih pravic po načelu samopomoči, pravna osnova dopolnilnega zavarovanja pa je pogodba, sklenjena med nosilcem zavarovanja, (to je Osred-nJim.uradom za zavarovanje delavcev), na eni strani in delodajalcem na drugi strani. Da se Pa pridobi potrebna osnova skupnega rizika (zadostnega števila zavarovancev), pa ni mogoče izvesti prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja na temelju posamičnih pogodb med nosilcem zavarovanja in zavarovanci, temveč določa pravilnik o prostovoljnem višjem zavarovanju za onemoglost, starost in smrt, da morejo pogodbo o prostovoljnem višjem zavarovanju sklepati z nosilcem zavarovanja le takšni delodajalci, ki redno zaposlujejo več kakor 100 delavcev Niso pa izključeni od te možnosti an ugodnosti delodajalci, ki zaposlujejo manj kakor 100 delavcev, vendar pa jim sme nosilec zavarovanja predpisati posebne pogoje, oa ne bi taka manjša skupina zavarovancev, ki pomeni večji riziko zavarovanja, padla v breme glavnine zajednice zavarovancev. Tukaj namreč načelo prostovoljnega zavarovanja izključuje absolutno vzajemnost zavarovancev, ki sicer velja kot načelo v zakonskem obveznem zavarovanju. Ako želi delodajalec skleniti z nosilcem zavarovanja pogodbo o prostovoljnem višjem zavarovanju, mora predložiti prijavo, v kateri mora biti med drugim navedeno tudi to, kakš- vrsto dopolnilnega zavarovanja hoče, s kolikšnim zneskom in način, po katerem bo razdelil dopolnilni zavarovalni znesek med delodajalcem an delavcem. Dve vrsti prostovoljnega zavarovanja Pravilnik predvideva dve vrsti dopolnilnega zavarovanja. Prva vrsta predvideva samo povišanje zneskov po zakonu določila delavskih pokojnin, ne da bi se pri tem spremenili zakonski pogoji, pod katerimi se sploh doseže pravica na pokojnino, čeprav se računa temelj **a pokojnino. Po tem načinu se lahko dosežejo Po predpisanih 100, 200 ali 500 zavarovanih bednih pokojnine, ki bodo trikrat višje, kakor Pa po zakonu določene pokojnine. Druga vrsta dopolnilnega zavarovanja pa je tako imenovano prostovoljno višje zavarovanje po posebnih tarifah. Ta vrsta prostovoljnega zavarovanja Omogoča pridobitev rente odnosno pokojnine mimo zakonskih pogojev, ki se nanašajo na starostno mejo, na pokojninsko osnovo ali na trajanje začasnih rent. Tu torej ne gre za enostavno povečanje pokojnin, temveč za njih izboljšanje in prilagoditev posebnim željam zavarovanca glede pogojev. Takšno prilagoditev sam zakon ni mogel vsebovati, ker je zakon skušal vsem delavcem zagotoviti pravico, da na podlagi najnižjih vplačil in v najkrajšem času morejo dobiti vsaj malenkostno pokojnino.. Glede višine dopolnilnega zavarovanja v drugem primeru je treba reči, da je to vprašanje prepuščeno svobodnemu sporazumu med delodajalci in delavci, omejeno pa je samo z določbo, da mora biti dopolnilni prispevek izražen v odstotkih zavarovanega zaslužka in da ne more biti višji od dvojnega zneska zakonskega prispevka. Ker pa znaša po zakonu določeni prispevek za onemoglost, starost in smrt 3% zavarovane mezde, bo smel znašati dopolnilni prispevek največ 6% zavarovane mezde, kar pomeni, da se da celotno najvišje prostovoljno zavarovanje v tej vrsti izpeljati s prispevkom 9% zavarovane mezde, kar pomeni dvakratno povečanje, odnosno trikratni znesek po zakonu predvidenih pokojnin. Tudi način razdelitve novega bremena zaradi povišanega prispevka v prostovoljno zavarovanje je prepuščen svobodnemu dogovoru in sporazumu delodajalca in delavca. Za primer pa, da bi pogodba določala, da odpade večji del prispevka na delavce, pa mora podjetnik, ki sklepa z nosilcem zavarovanja pogodbo, priložiti potrdilo treh črtrtin delavcev, ki so pripravljeni pod takimi pogoji pristati na višje zavarovanje. Dopolnilno zavarovanje pod zakonskimi pogoji Glavni namen dopolnilnega zavarovanja je povišanje po zakonu določenih zneskov delavskih pokojnin. S tem v sklat.u je tudi odredba pravilnika, da se prostovoljno višje zavarovanje izvrši pod zakonskimi pogoji, v kolikor ni izrečno dogovorjeno zavarovanje po posebnih tarifah. Delodajalec se mora obvezati, da bo predpise pravilnika smatral za obvezne in da bo dolžnosti, ki izvirajo iz prostovoljnega zavarovanja, izvrševal enako kakor dolžnosti za-varovarija. Obenem se mora obvezati, da bo prostovoljno zavarovanje držalo najmanj 5 let. Predmet prostovoljnega višjega zavarovanja za onemoglost, starost in smrt so vse po zakonu predvidene rente in podpore, izračunane na temelju zakonskega prispevka, povečanega za znesek čistega dopolnilnega prispevka. Čisti dopolnilni prispevek pomeni znesek dopolnilnega prispevka, ki ostane po odbitju Tsote za pokritje večjega rizika iu večjih stro- škov. Ta vsota znaša 15% od vplačanega dopolnilnega prispevka, ako prijavi delodajalec vse delavce za prostovoljno višje zavarovanje. Ako pa se za nekatere vrste podjetij vpelje obvezno dopolnilno zavarovanje, pa ne bo nobenih odbitkov za pokritje večjega rizika in stroškov. Prostovoljno dopolnilno zavarovanje bi dalo na primer pri delavcu z dnevno zavarovano mezdo 62 dinarjev po 500 teonih zavarovanja povrh redne invalidske rente v znesku 560 dinarjev tudi mesečno povišanje: pri \% dopolnilnega zavarovanja 187 dinarjev, pri 2% povišanja za 374 dinarjev, pri 3% povišanja 561 dinarjev, pri 4% 748 dinarjev, pri 5% 935 dinarjev in pri 6% povišanja 1122 dinarjev. Starostna pokojnina bi se pri najvišjem mezdnem razredu (čez 80 dinarjev mezoe) od možnih 750 dinarjev mesečno povečala na 1000 dinarjev £1%), na 1250 pri 2% povišanja, na 1500 pri 3% povišanja, na 1750 pri 4% povišanja, na 2000 dinarjev pri 5% povišanja in na 2250 dinarjev pri 6% povišanja mesečno. Da bi se dosegle dvakrat večje pokojnine, kakor pa jih omogoča zakon, je potrebno, da doda po dogovorjeni enaki udeležbi pri vplačilu prispevka delodajalec za tisoč dinarjev zavarovane mezde 15 dinarjev, delavec pa tudi 15 dinarjev povrh enakega zneska od zakonskega prispevka. Za trikratno pokojnino mora na tisoč dinarjev zavarovane mezde plačati delodajalec 30 in delavec tudi 30 dinarjev dopolnilnega prispevka. Iz teh primerov se vidi, da se izplača izvesti dopolnilno pokojninsko zavarovanje vsaj za dvojni znesek pokojnine. Poleg tega to zavarovanje nima tolikšnega rizika, ker vanj ne spadajo primeri, kakor so nesreče in bolezen. Zavarovanje po posebnih tarifah Namen tega dopolnilnega zavarovanja je v tem, da se omogoči po posebnih tarifah pridobitev pokojnin pod drugačnimi pogoji, kakor pa so predpisani po zakonu, da bi se to zavarovanje prilagodilo drugim že znanim sistemom pokojninskega zavarovanja. Po posebnih tarifah se doseže lahko starostna pokojnina s 65 mesto s 70 leti brez ozira na število zavarovanih let, samo da je dovršena čakalna doba 500 tednov, za katere so bili vplačani prispevki. Po drugi tarifi se starostna pokojnina lahko i doseže že s 60 leti življenja, ako je doseženih 35 let, v katerih so bili prispevki stalno plačani. To je v glavnem načelo uradniških pokojnin, uporabljeno tudi za delavske pokojnine. Niti v prvem, niti v drugem primeru se ne izpremeni sam znesek zakonskih pokojnin, temveč samo pogoji, pod katerimi se pridobi pokojnina. Po tretji tarifi se doseže povečanje pokojninskega temelja z vsakoletnim vplačanim prispevkom. Po zakonu določeni sistem omogoča pridobitev pokojnine v najkrajšem času in je znesek pokojninske osnove določen vnaprej, brez ozira za število let plačevanja prispevkov in sicer po dovršeni čakalni dobi. Tako bo ao-bil zavarovanec polno pokojnino, čeprav obnemore po desetih letih, ali pa po 30 ali 40 letih zavarovanja Temu so mnogi oporekali, češ da gre takšno zavarovanje v korist tistim, ki so komaj pristopili k zavarovanju, in v breme tistih, ki stopajo kot mladeniči v zavarovanje. Z uvedbo nove tarife pa bi takšni ugovori odpadli, per ostane vsakomur pravica na rento, določeno po zakonu, po najmanjši čakalni dobi (200 ali 500 tednov), vendar pa se mu za vsako nadaljne leto zavarovanja poveča pokojninski temelj. Kdaj bi prenehalo višje zavarovanje Prostovoljno višje zavarovanje, dogovorjeno med nosilcem zavarovanja in med delodajalcem, preneha veljati tedaj, če lastnik podjetja umrje in njegov naslednik noče obnoviti pogodbe, ali pa tedaj, če pride podjetje v kon-kurz. Samo po sebi pa se razume, da do takrat pridobljene pravice zavarovancev ne propadejo. Dopolnilno zavarovanje sme odpoveoati tako nosilec zavarovanja, če delodajalec ne izpolnjuje točno obveznosti, kakor tudi delodajalec. Toda ta odpoved ne more stopiti v veljavo prej, preden ne preteče pet let. V nobenem primeru pa ne prenehajo s prenehanjem višjega zavarovanja doslej pridobljene pravice (onemoglost, starost ali smrt zavarovanega člana), temveč ostanejo dotlej, dokler ne nastopi zavarovani primer. Tena j se všteje prostovoljno zavarovanje v tisti vrednosti, kakršno je imelo v teku prenehanja pogodbe. Kdor ima v glavi količkaj soli... Trpljenje in muka gospoda Rentnika v teh težkih časih Ljubljana, 23. decembra. Prejšnja fn sedanja vojna sta rodili svojevrsten tip človeka, verižnika, ki v mirnem času ni tako viden, dere pa ljudi vedno, v miru in vojni. V prejšnji vojni je nastala pesmica, ki je ponarodela: Kdor ima v glavi količkaj soli, se temu stanu posveti. Idejna vez med verižnikom v prejšnji in sedanji vojni pa je rentnik, tudi imeniten stan. Vsem, ki se z menoj vred trapite za prebitimi parami, svetujem eno: postanite rentnik in vsega boste imeli dovolj Ni' ravno treba, da ste član možganskega trusta. Ne! Pa tudi znanstvenik ali pa kaj podobnega ni treba biti. Pred vsem morate imeti čafe, kajtirčrttnik je dvakrat predsednik, štirikrat podpredsednik, šestkrat svetnik, desetkrat član odborov in še nebroj drugih funkcij opravlja tako, da sam ne ve, knj prav za prav je in kje. In za to je treba časa. Kar omaguje revež pod temi silnimi breme, ni in prav gotovo bi omagal, če mu ne bi ta mesta prinašala lepih dohodkov. Ti dohodki pa so tista moralna šivanka, ki ga vedno špika in prebuja vest, da je treba delati. Neko vsebino pa mora vendar imeti ta svet, saj so že stari filozofi, ki so bili modri možje učili, da so na svetu štirje glavni elementi: kava, vino, cigarete in denar. Danes pa živimo vendar v časih, ko se nam poleg obleks in čevljev para tudi srce in duša. Moramo nazaj k starim virom, če hočemo rešiti svet. Res pa je — in to mu bodi v dobro šteto — da rentnik sredi tega modernega sveti živi nomadsko življenje. Vedno mora kam iti, če ne na sejo pa v gostilno, kjer raziskuje dva najvažnejša elementa: cigare in vino. Le poglejte ga, kako častitljivo jo maha po cesti in kako 6e mu globoko odkrivajo ter priklanjajo: Dober, dan gospod predsednik, podpredsednik, svetnik in še deset drugih vzdevkov. Njemu se strašno imenitno zdi in zadovoljno se pogladi po trebuščku, gojeni bradi ali kvadratasti glavi in zamrmra: »No, no, saj smo še.« Na sejo gre in ko pride tja, ga že čakajo poklicni tovariši. Sedejo za mijo in se silno učeno drže, pa sami ne vedo, zakaj. Ko mine pet minut, so se že sporazumeli in vsak ima par stotakov v žepu. Le kdo bi si preveč mrcvaril možgane. Najlepše je, če ostane vse tako, kakor je. Gospod Rentnik je zbolel Joj, prehuda reči Kaj bo, če se Brdavs ne pomiri. Rentnik je bolan in morda še nevarno, kako tudi ne. V vinski kleti je sedel in se dobro založil z vsemi dobrotami, zlasti pa tisto, od katere je navaden zemljan pijan, rentnik pa, ki je imeniten gospod, samo dobro razpoložen. Žerjavica zvitorepega Bakha gori v njem kakor v Londonu doki in ga greje, kakor da bi bila v njem električna centrala osem milijonskega mesta. Zunaj pa gospodari prava kraška burja, ki se zapraši na vratih v pacifističnega rentnika. Ker se mu škoda zdi denarja za avto in ker ni pri rokah »službenega avtomobila«, zaupa svoje telo nogam in jo hudib pogledov mahne kar peš. Toda kraška burja, strupena, kakor vse, kar je iz tistega kota, se v silnem naskoku prebije skozi močan obrambni zid rentnika. Rentnik je le preveč podoben ognjeni streli, burja pa mrzla in se je tako prehladil. Treba je k zdravniku, sicer bo treba iti na oni svet, kjer ni nobenih sej. »Seveda, prehlad in ... Kaj ste po poklicu, gospod?« »No ja, rentnik sem. Sicer ni to moj pravi poklic, toda človeku včasih že tako na svetu pade.« »Prosim vas, saj vi ste vendar bolni, strašno bolni. Zadnji čas, da ste prišli. Pridite vsak drugi dan, ne, ne, botn že sam prišel. Lahko je to katastrofalno. Pomislite, kaj bi bilo če ... Doma grgrajte kostanjevo vodo. Če ne bo koristilo, tudi škodilo ne bo. Bomo videli, kako in kaj.« In rentnik gre sam vase ter se končno odloči, da se bo umaknil nekam, kjer bo ozdravel. Medtem ko je lovil zdravje, se je pa moka podražila. Nujno mu sporočijo: Pridite takoj, važna seja. Moki se je podražila, sklepali bomo o zvišanju plač. Toda prehlad je vedno hujši in gospod rentnik je dobil kronični zabušitis. Ta je pa neozdravljiv in njegovih bacilov Še trohnoba ne ugonobi. Santo nazaj nel Hitro odgovori: »Kdor je prej porabil na mesec dva jurja, naj jih porabi sedaj štiri. Mene pa še ne bo.t Njega od nikoder ni, moka in njeni trabanti pa jo sekajo urnih krač naprej. Gospod Rentnik bere noviee Ko vstane in poskuša pogledati po tem božjem svetu, ki je za vsakega drugače ustvarjen, ga že čaka časopis. Takoj seže po njem, si natakne ščipalnik in.se poglobi v branje. Sedaj ko je vojna, ga seveda najbolj zanimajo vojna poročila. Pa bere: S6vraŽni letalski napad ni napravil no-bene škode, ker so vse bombe padle v morje, se s silnim treskom razletele ter ubile dve raci, ki sta leteli v važni misiji. Ko smo preiskali njuna trupla, emo nasU važne dokumente in na podlagi drobovja ugotovili, da je eden premagan. Druge bombe pa so padle na polje ter razčesnile dva bujno rastoča in mnogo obetajoča krompirja, štiri zeljnate glave, pa 60 se zaradi zračnega pritiska nagnile na stran in ni nobenega upanja, da bi se vrnilo v prvotn* položaj. Škoda na zelju je velika. Kaj bo?! Nekemu mišjaku je odtrgalo na levi krači nohet. Kaj je uboga žival sovražniku storila?! To bodo naši letalci dvakrat povrnili in drobci naših t»omb bodo odtrgali sovražnemu mišjaku dva nohta, toda oba na eni nogi. Sovražnik bo že videl ,kako točno naši letalci zadevajo. Ta kri vpije po maščevanju. »Ah, že zopet kri,« bolestno vzdihne gospod rentnik. »Od krvi pa nočem nič slišati, razen svinjske, kadar delamo klobase. Hitro kaj nekrvavega.« Pa obrne nekaj listov naprej, kjer piše: Najnovejša poročila. Toda tudi na tej strani mu ni prizanešeno. Tam bere: Vlad* je sklenila, da ne sme biti nihče član več, kakor dveh upravnih odborov. »Križ božji, zbogom I Le kako bomo živeli? Zalog imamo samo za dve leti. Pa ta mesta in naslovi: predsednik, svetnik, podpredsednik Konec je te krasne muzike. Kaj nam bo taka vlad.r ki nima nobenega posluha!« Ves bled smukne skozi hlače v čevlje in leti k to-varišču sosedu. »Hm, prehitro si pogledal. Veš, to je pri sosedovih. Ta epidemija je sicer nevarna, toda pri nas se je ni bati. ker imamo poseben izum, ki vse take bacile takoj pokonča.« Tako je gcspod rentnik prestal mnogo strahu po nepotrebnem. Toda komu od nas je v teh časih prizanešeno? Njegov blagoslovljeni dan Pridejo pa tudi njegovi svetli trenutki. Za zadnjim v mesecu, ko vlada v svetovnem žepovju saharska suša in 60 po žepih ogromne razpokline kakor ob potresu in ne vidiš drugega, kakor finančno fato morg-mo, pride prvega v mesecu. Zadnjega sedi gospod rentnik za mi/.o, puha oblake dima in si pripravlja načrt. Vse ima zapisano: kje je, kaj je in koliko dobi. Treba ;e vse zapisati. Pri denarju se vse neha, tudi ljubezen, so rekli včasih, danes pa pristavimo še: in načela. Ko' zaokroži navzgor, pokaže tlakomer mesečni pritisk dvajset jurčkov dobre mere. Za navadnega zemljana, ki Šteje svoje dohodke po žemljah, bi bilo tako veselje brezpogojna smrt. Drugi dan pa že drvi z avtom okoli vsih predsedstev, podpredsedstev ter pritiska s tako vnemo na kljuke, da se lomijo, kakor kopje v junakovih rokah. »Vrag te vzemi,« zamrmra šofer, ki si je bil pravkar prižgal cigareto in jo mora ugasniti. »Danes leta, da ga noge ne dohajajo, drugače pa hodi, kakor da bi imel kolena polomljena.« In že drvi naprej. Toda vojna ge je tudi z rentnikom pošalila. Zmanjkalo je bencina in gospod rentnik mora na tramvaj. Vzame jutranji povratni listek, ker je taka vožnja bolj poceni in se z njo najbolj okoristijo delavci, ki zgodaj odhajajo na delo. Pri jx>šti izstopi in poštni nabiralnik ga nekam vabljivo vabi. Ker ima mnogo skrbi, se mu v glavi kar vrti, seže v žep in glej ga spaka, v poštni nabiralnik vrže jutranji povratni listek. »Vražja vojna,« zamrmra. »Če bi tebe ne bilo, bi ne imel take škode.« In v tem, da je vojna res vražja, smo si z gospodom rentnikom edini. »Kdaj si boste pa v žepih edini?« zašepeta hudobec. Proč hudoba, ali ne veš, da človek ne živi samo od kruha in vina ,ampak tudi od lepe misli! Toda ta misel ni misel na prvega. Preveč živinskih sejmov, zato preveč različne cene živine Živinski sejmi po naši domovini so zelo »tar » zelo vkoreninjen pojav za vnovčevanje živine in za živinske kupčije v podeželju in mestih. Živinski sejmi so imeli zelo važno vlogo posebno v časih, ko še ni bilo razpredene prometne mreže, pa najsi bodo to ceste ali pa železnice. Večinoma je imel V6ak posamezni sejem v podeželskem kraju pomen za ožji okoliš, le mestni sejmi so privabili več prodajalcev in več kupcev. Čim pa se je promet razvil in so ceste ter železnice povezale vse kraje med 6eboj in jih približale drugega drugemu, so sejmi po eni strani mnogo pridobili, ker je prišlo v kraj več tujih kupcev in prekupčevalcev, po drugi strani pa je bil odvoz živine lažji in priročnejši. V primeri e drugimi deli naše države je Slovenija precej obilno obdarjena s sejmi. Letno je okrog 1500 živinskih sejmov poleg drugih številnih sejmov, ki so izgubili svoj prekupčevalski značaj in so se ustalili in obdržali zgolj kot sejmi, ki 60 navezani na žegnanjske dni v tistih krajih. Živinski sejmi so ena izmed najstarejših prodajnih organizacij pri nas. Večina živine je prodana na sejmih. Poznavalci razmer pa se ne strinjajo z mnenjem, da je to najboljši način prodaje. Ponudba in povpraševanje je preveč razdrobljeno in to se pozna v nestalnih cenah, ki so od kraja do kraja včasih zelo različne, Slovenija izvozi ali pa doma zakolje letno nad 60.000 glav goved in približno enako število telet. Če pa upoštevamo, da prihaja mnogo živine na sejme v mesta, ki pokupijo govedo brez posredovanja, pa pridemo do zaključka, da odpade na posamezne podeželske sejme prav malenkostno število živine. Da je takšna razdrobljenost tržišča mnogokrat škodljiva in za kmete, ki priganjajo živino, tudi mučna, se vidi iz primerov, ko na sejmih kupcev ni dosti, pa mora kmet živinče ali odpeljati spet domov in ga potem ponovno gnati na kak drug sejem ali pa mora govedo prodati pod takšnimi pogoji, ki so zanj vse prej kot ugodni. Prepeljevanje živine od sejma do sejma terja veliko napora, stroškov in izgube časa. Takšne nevšečnosti pa navajajo kmeta dostikrat v nerazpoloženje, da gre in proda živino tudi po mnogo nižji ceni, kakor je pričakoval, samo da mu ni treba govedo gnati ponovno domov ali pa še na drug sejem. Prejšnja leta so pokazala, da je obilica sejmov in pomanjkanje kupcev zelo kvamo vplivala na cene, ki so bile nizke, kakor pri nobenem drugem blagu. Strokovnjaki, ki so se lotili vprašanja, kako rešiti to vprašanje, so uvideli, da je treba kmečki trg urediti, pri tem pa so naleteli na glavno oviro, preveliko število živinskih sejmov. Koreniti ukrepi v pozitivno smer bi brez dvoma naleteli na nasprotovanje med ljudmi, kajti sejmi so se že popolnoma udomačili Jn ljudje neradi odnehajo od svojih običajev in pridobitev, katere so si izbojevali še v prejšnjih časih. Današnji nestalni časi pa zahtevajo zato organizacijo prodaje živine, kar naj bi imelo za posledico boljše in stalnejše cene živine in s tem neprecenljivo korist za kmetovalca. Potrebno j« urediti ponudbo tako. da bo enaka ali pa manjša povpraševanju, ker le tako bodo cene boljše. To pa se doseže tako, da se omeji dogon živine na sejme. Takšni ukrepi ne bi smeli imeti namena gnati ceno živine v neomejeno višino, pač pa le ustalitev cen na višini, katero kmet zasluži, da mu bo trud poplačan v primerni obliki. Dobra organizacija bo poskrbela, da prevelik dogon živine na sejme ne bo potiskal cen navzdol in eato bi imela organizacija posebno nalogo vestno skrbeti, da bodo potrebe trga pokrite, ne pa trg prenasičen. Podobno je tudi z drugo navado, ki je udomačena pri nas. Kupčevalci na sejmih ponavadi živinče ocenijo na pogled, se zedinijo med seboj in udarijo v roke Mnogokrat je takšna kupčija v škodo prodajalcu, ker ni kupčije 6kJepal na živo težo živinčeta Hrvatje, ki so imeli podobne izkušnje, kakor kmetovalci pri nas, so se tega vprašanja lotili s prave strani in začeli omejevati dogon živine na sejme. Začela je po svojih organizacijah, zlasti pa po »Gospodarski slogi« prepričevati kmete, da je dobro, če ne hite s prigonom živ«ne na 6ejme, temveč se omeje v tem pogledu na najnujnejše. Tako so skušali preprečiti, da ne bi prevelika ponudba avtomatično potiskala cen navzdol. Od nizkih cen je imel dobiček le kupec. V sedanjih časih so cene mesu ustaljene odnosno maksimirane, vendar kupec ni potem mesa nič ceneje prodajal, če je živino kupil na sejmu ceneje. Obenem so na Hrvaškem uvedli navado, da se živina zmerom stehta in proda potem po ceni, ki so jo organizacije določile vnaprej. Opoldne se je sejem moral nehati, kmetje pa so neprodano živino odgnali domov. Ukrepi so imeli uspeh in kmalu »o se kmetje sprijaznili z novotarijo, ki je prej niso bili navajeni. Ko pa so zadnji čas cene šle spet navzgor, pa je funkcija takšnih ukrepov izgubila večji pomen in je postalo tržišče spet nenadzirano. Drugod pridobljene izkušnje v tem pogledu bi se dale uporabiti koristno tudi pri nas. Mnogokje bi bilo treba število sejmov zmanjšati ali pa jih celo ukiniti, ker so preveč blizu drug drugega in zato od-višni. Seveda bi morala pri tem nastopiti katera od kmečkih organizacij in sporazumno « prizadetimi vodili vso regulativno akcijo. Litija Žalna seja Prosvetnega društva. Ob priliki nenadne smrti voditelja slovenskega naroda dr. Antona Korošca je imelo litijsko Prosv. društvo v ponedeljek zvečer ob 7 žalno sejo. Predsednik društva g. Mahkovec Andrej je v svojem spominskem govoru navajal zasluge pokojnega voditelja, ki si jih je stekel v dobrobit slovenskega naroda, posebno pa še kot prvi pionir slovenske prosvete. Društveno življenje po smrti pašega slovenskega Mojzesa pa ne sme prenehati, ampak se mora z vso intenzivnostjo nadaljevati in poglobiti. Ob liku nesmrtnega voditelja mora v nas brezpogojno zavladati sloga in edinost. Pokojni naš voditelj je celo svoje življenje služil Bogu in narodu. Posnemajmo ga tudi mi, v žrtvah, on pa bo mogočen zagovornik in priprošnjik slovenskega na-roda pri nebeškem Očetu! Slava pokojnemu vo-ditelju! — Društveni odbor je na svoji seji sklenil, da priredi v spomin velikega pokojnika žalno akademijo dne 12. januarja 1941 ob 3 popoldne. Vatikan, država namestnika božjega na zemlji Njena bogastva, neznane zanimivosti, njene posebnosti — in njen neznatni obseg Ko si je Nutna Pompilij, preroški kralj v bajeslovnem Rimu, okrog 1. W0 pr. Kr. izbral vrh, s katerega bi ljudstvu mogel razglašati svoja »va-ticinia«, nekaka oznanila bogov, mu pač preroški dar ni razodel, ca bo razmeroma majhen del njegovega vatikanskega griča nekega dne popolna, ločena država, z mednarodno priznanimi zemljepisnimi, političnimi, civilnimi in diplomatičnimi pravicami, kakor jih uživajo vsa cesarstva in kraljestva. Vzpetina, ki se je vlekla od Janiculuma pa do Monte Mario, ni bila med slavnimi sedmimi griči; raztezala S9 je zunaj starih mestnih mej. Nedavno je trgovec v New Yorku telefonično naročil brzojavko, ki naj bi bila nujno poslana v Vatikansko mesto. Uradnik ga je vprašal: »V kateri deželi, prosim?« Trgovec mu je odvrnil: »Vatikansko mesto je mesto, ki ga od vseh strani obdaja Italija«. Čeprav izrečena v šali, je bila označba docela pravilna. Mussolini pa je Vatikansko mesto označil za »nedotakljiv otok«. Obseg: kakor igrišče za golf Vatikanska država zavzema le toliko sveta, kolikor ga je potrebno za pošteno golfsko igrišče in je torej najmanjša samostojna država na zemlji. Kneževina Liechtenstein s svojimi 168 km3 in republika San Marino, ki meri 98 kmJ, bi bili kar veliki v primeri z njo. Celo kneževina Monaco bi jo prekašala s svojim 1.5 km*. Vatikanska država namreč ne obsega več ko 43.7 ha, torej niti pol kvadratnega kilometra ne. Navzlic pritlikavosti pa stojita v tej državi največja cerkev sveta, bazilika sv. Petra, in ena najbolj prostranih palač, poslopje g tisoč sobami. Ob sklenitvi lateranske pogodbe pred enajstimi leti je papež Pij XI dejal: »To ozemlje je majhno, a lahko rečemo, da je največje na svetu, saj stoje na njem Berninijevo stebrišče, Michelangelova stolnica, znanstveni zakladi na vrtovih, v knjižnicah in v prekrasnih galerijah, vrhu tega pa že grob prvaka apostolov.« Od 1. 1870., ko je prišlo do zedinjenja v Italiji, pa do 1. 1928 je bil najvišji cerkveni poglavar samo gost v lastni hiši in prostovoljen jetnik, ki ni nikdar zapustil Vatikana, niti ni bil sam ali po zastopniku pri kakem slovesnem javnem opravilu. Vatikan je bil last italijanske vlade, ki je dovoljevala zgolj uporabo te lastnine. Toda 1. 1929 je po približno šestdeset let trajajočem sporu prišlo končno do mirne sprave in s tem je bilo vznemirljivo rimsko vprašanje rešeno. 11. febr. sta kardinal Gasparri v papeževem imenu in Benito Mussolini v imenu italijanskega kralja podpisala tri listine: pogodbo, konkordat in finančni dogovor. Italijanska poslanska zbornica in senat sta tri mesece kasneje sprejela pogodbo skoraj soglasno in je postala za Italijo zakon. 27. maja jo je podpisal še kralj in 30. maja — na večer pred 72 letnico svojega rojstva — tudi papež Pij XI. Lateranska pogodba obsega uvod in 27 Slonov. Najbolj bistvena točka je dejansko priznanje popolne lastninske pravice papeštva do palače in vsega sveta pa vseh poslopij v mejah novo ustanovljenega Vatikanskega mesta ter do neomejeno oblasti in najvišje jurisdikcije v tem kraju. Italijanska vlada se na noben način ne more vmešavati v vatikanske zadeve. Po splošnih določilih mednarodnega prava pri-mava Italija Vatikanu pravico do diplomatskih ustanov in med Kvirinalom ter Vatikanom pride prvič do pravih diplomatskih odnosov. Vsi kardinali prejmejo čast, ki gre princem kraljevske krvi. 37 držav ima v Vatikana poslanike Zdaj je 37 držav, ki imajo svoje diplomatske predstavnike pri sv. očetu. Pogodba jamči, da »spričo priznane državne samostojnosti uživajo diplomatski predstavniki sv. očeta in poslanci, ki jih papež pošlje, na italjanskem ozemlju iste pravice, ki gredo po določbah mednarodnega prava diplomatskim predstavnikom in poslancem tujih dežela. To velja celo v vojnem času... Poslaniki tujih vlad pri sv. očetu bodo v kraljestvu Italije uživali vse privilegije in vso imuniteto, ki gre diplomatskim uradnikom po mednarodnem pravu. Njihova poslaništva ali konzulati so lahko na italijanskem ozemlju, kjer bodo po mednarodni določbi nedotakljiva, čeprav bi njiho-,ve vlade ne imele diplomatskih odnosov z Italijo? Zaključni stavki člena 26. so silno pomembni: >Papež izjavlja, da je rimsko vprašanje dokončno in nepreklicno urejeno in s tem spor odpravljen; priznava italijansko kraljestvo pod dinastijo Savojske hiše z Rimom kot glavnim mestom italijanske države. Italija pa priznava vatikansko državo pod najvišjo oblastjo sv. očeta.« Vsi drugi zakoni, nasprotni tej pcgodbi, so bili razveljavljeni. Člen 1«. pogodbe oprošča od vsakršnih davkov — »bodi rednih ali izrednih, bodi da jih terja država ali kdo drugi« — obe palači sv. Apoli-narija, dom duhovnih vaj pri sv. Petru in Pavlu in Sest papeških ustanov, med katerimi je tudi Gregoriansko vseučilišč«, ki ga vodi sedaj odličen ameriški jezuit. . Vseučilišče, otvorjeno še za časa ustanovitelja Družbe Jezusove 1. 1551., je imelo med svojimi učenci dvanajst papežev, mimo drugih tudi slavnega Leona XIII. in pokojnega Pija XI. Zdaj delujejo tu moči, ki pripadajo 56 narodnostim. Vrhu teh določenih bazilik in verskih ustanov je sv. oče lastnik Castela Gandolfa, poletnega bivališča papežev od 1. 1629. Leži nad Albanskim jezerom v višini 425 m. V vsej vasi je ena cesta, ki drži do trga pred papeško pilačo Nedavno se je tu naselilo osebje vatikanskega observatorija; njegove znanstvene naprave so čisto sodobne. Observatorij se je moral iz Vatikanskega mesta umakniti v Castel Gandol-fo, ker je današnji Rim tako močno razsvetljen, da so opazovanja s tega častitljivega mesta nemo- 8<>8aŠtari observatorij v vatikanskih vrtovih je opravljal svoje delo od 1. 1582. Ustanovil ga je Gregor XIII., ki je preosnoval koledar in pri tem delu potreboval vešče zvezdoslovce. Vatikanska policija 2e pred mnogimi leti so policijo in stražarsko •lužbo v Vatikanu spretno uredili. »Guardia no-bile«, najimenitnejši vojaški oddelek, je papeževa telesna straža na konjih, kadar je papež pri kakem javnem opravilu. Njena služba je torej precej omejona. Kadar je papeSki prestol prazen, je ta straža v službi kardinalskega kolegija. Poveljnik je vedno kak rimski plemič. Palatinska straža, znana pod Imenom »y.ul,£ 'dla d’onore«. ima le nekaj majhnih dolžnosti, ki jih nalagata Major-domo in Maestro di Camera hišna gospodarja. Vsi stražarji so rimski meščani; j služijo brezplačno, le določen letni znesek za nakup obleke dobivajo. V papeški žandarmeriji so Italijani, ki so neko dobo služili v italijanski armadi in imajo spričevala o dobrem ponašanju od državnih in cerkvenih oblasti. Visoki morajo biti najmanj 1.75 m. Po stasu torej bi slavni pranečak Julija Cezarja, Avgust, ne mogel biti sprejet. Papeška žandarmerija šteje danes 100 mož in 3 častnike. Njihova glavna dolžnost je, da stražijo vatikanske vrtove, kjer imajo tudi svoje barake. Hkrati pa je tudi policija palače. Ob posebnih praznikih prireja njena godba koncerte na dvorišču sv. Damaza. V vatikanskem policijskem oddelku je najbolj znana švicarska garda, ki je bila ustanovljena pred veS stoletij. Na prošnjo švicarskega kardinala Schinnerja sta ziiriški in luzernski kanton 1. 1505 sklenila pogodbo s papežem Julijem II., po katerem bosta dala 250 mož papežu za telesno stražo; poslej je bil stalno oddelek švicarskih stražarjev v Vatikanu. Njih število pa se je v poslednjem času skrčilo na 110 mož in 10 častnikov. Zlasti odkar je bila podpisana lateranska pogodba, živijo švicarski stražarji v posebni skupnosti. Nihče ne sme vstopiti v njihove barake. Za njihovo gostoljubnost imajo pripravljene druge prostore. Njihov jezik je nemško narečje iz domačih kantonov in njihova kuhinja je tudi pod nadzorstvom domačinov, ki jim pripravljajo švicarske posebne jedi — klobase, sir in pivo. Kadar so prosti, kvartajo in se zabavajo, kakor so nasajeni še od kmečkih domov. Imajo skupino odličnih trobentačev. Da se razgibajo in si krepijo zdravje, igrajo nogomet. Prava uniforma, za katero je izdelal osnutek Michelangelo pred štiri slo leti, kaže živahno no«. Prvi je popolnoma cerkven in uraden list papeža kot poglavarja Cerkve. Njegova naklada obsega približno 10.000 izvodov. Ker je uradni list sv. očeta, objavlja bule, okrožnice in druge uradne papeževe izjave, prav tako tudi odloke rimskih kongregacij, papeževih svetovalnih ustanov. »Osservatore Romano« je mestni dnevnik. Ba- vi se z važnejšimi novicami mednarodnega pomena in z delovanjem ter načrti sv. očeta. Po lateranski pogodbi so tiskarniško podjetje prensli v Vatikansko mesto in ga opremili s sodobnimi stroji za tisk. Urednik je laik, grof della Torre. »Osservatore Romano« je tiskan v italijanščini in ima dnevne naklade 50.000, dočim je list »Acta Apostolicae Sediš« večinoma v latinščini, le tu pa tam objavlja kako priložnostno pismo ali proklamacijo v italijanskem jeziku. Poleg tega izhaja še dvakrat'mesečno ilustriran list »Illustrazione Vaticana« ter tedensko »Rassegna Intern&zionale«, ki se bavi s političnimi vprašanji svetovnega pomena. »Tipografia Poliglotta Vaticana« je slovela po vsem svetu skozi več stoletij, dokler je niso leta 1910 prenesli v Vatikansko tiskovno podjetje. Ni treba posebej poudarjati, da zahteva taka tiskarna prav posebno spretno vodstvo in nadvse vešče moči, ki so drage in jih ni lahko dobiti, zlasti ker tiskajo tu dela z najrazličnejšimi črkami — rimskimi, arabskimi, sanskritskimi, ciriličnimi, hebrejskimi in grškimi Ta tiskarna izdaja tud »Ge-rarchia Cattolica«, nove koralne izdaje in podobne stvari. Najbolj slavno umetniško udejstvovanje Vatikanskega mesta je izdelovanje mozaikov. Popolnost te umetnosti je najbolj jasno vidna v mozaičnih posnetkih slovitih slik v cerkvi sv. Petra. V delavnici mozaikov najdeš skrbno urejeno zbirko Cerkev sv. Petra s trgom, središče Vatikanske države, v slovesni razsvetljavi kombinacijo rdeče, rumene in modre barve. Na- J vadno pa nosijo švicarski stražarji jeklenomodre kroje in črne čepice. Poveljnik, ki odloča o sprejemu novincev, ima polkovniški čin; pomaga mu narednik, ki je tudi njegov tajnik in ordonančni častnik. V stražo morejo biti sprejeti le pravi Švicarji in vsak kandidat mora pokazati potrdilo, da je sposoben za vojaško službo v Švici. Poleg tega mora prinesti krstni list in nravno spričevalo, podpisano od domačega župnika. Visok mora biti najmanj 1.72 m, krepkega zdravja in brez teiesne okvare. Potne stroške do Rima si morajo novinci sami plačati, a po enem letu dobrega vedenja jih dobijo povrnjene jx> obrokih v sedmih mesecih. Če se hočt kdo umakniti iz službe, mu je jo po trimesečni odpovedi na voljo. Po 18 letni službi dobiva pokcjnino, ki znaša polovico plače; dve tretjini plače po 20 letni, pet šestin po 25 letni in polno plačo po 30 letni službi. V vatikanski ječi — samo en kaznjenec Novo Vatikansko mesto ima prav sodobno ječ© — sodobno ne samo po zidavi, marveč tudi po notranji ureditvi in oskrbi. Od ustanovitve samostojne države pa do srede decembra 1938 je prišlo pred papeško kriminalno sodišče vsega 11 oseb. Eden je bil oproščen, devet od njih pa je dobilo pet dni do tri leta ječo. Zdaj jc v ječi le en kaznjenec, neki knjigovodja vatikanske knjižnice, zaradi poneverbe. V poštnem poslopju — enonadstropna zgradba, ki jo je dal postaviti Pij XI. — je tudi brzojavni in telefonski urad za krajeven in medkrajeven promet. Vatikanske znamke so tako priljubljene kot spominki, da je njih prodaja postala kar cela trgovina. V telefonskem uradu moreš dobiti zvezo s petimi celinami. Vatikansko mesto izdaja dva važna lista: »Acta ADostolicae Sediš« in »Osservatore Romn- steklenih past, obsegajočo več kakor 11.000 različnih barv. Celo majhni mozaiki dajo mnogo truda in potrpežljivega dela, ki traja često več let. Ob določenih prilikah papež izbere kake prav posebno lepe mozaike, da jih poklanja v dar kraljem in vladarjem. Tak je na primer sijajni mozaik, ki je bil podarjen predsedniku Wilsonu, predstavljajoč slavno Guido Renijevo sliko Sv. Petra. Papeška šola in delavnica mozaikov je stara in slavna ustanova, saj je že iz srede 16. stoletja. Nova zgradba je preprosta po vnanjosti in stoji tik za vatikanskim železniškim skladiščem blizu guvernerjeve palače; postavil jo je Pij XI. Tu poučujejo mlade in nadarjene umetnike. Delavnica je hkrati tudi prostor za razstave in prodajalnica. Obiskovalce katakomb najbolj prevzamejo zgodovinsko poučni in pobožnost navdihujoči mozaiki, skriti pod zemljo še izza dni rimskih cesarjev. Ne samo v Rimu, marveč tudi v Grčiji in drugod jih iščejo in se zanje najbolj vneto zanimajo starinoslovci. Drugo cvetoče podjetje je popravljanje rokopisov in vezanje knjig. Prenavljanje rokopisov je menda že tako stara obrt, kakor je 6tar Vatikan sam. A v tej stroki so nenehno napredovali in vsaka doba je prinesla kako dragoceno novost. Sodobna kemija pomaga ohranjati stare rokopise V pretekli polovici stoletja so si kemiki močno prizadevali, da bi oživili zbledele pergamente in rešili papirnate rokopise uničujočega vpliva črnila. Od l. 1896 je na delu poseben odbor, ki preiskuje in se loti vsako najdbe, po kateri bi se ti pisani in krasno izdelani zakladi dali ohraniti. Leta 1898 je vatikanski prefekt sklical uspešen mednaroden shod, ki naj bi 6e bavil s tem važnim delom. V knjižnici je rokopis Dantejeve »Divine Com-medie«, ki ga je Boccaccio poklonil Petrarchi. Poleg tega so v njej še mnogi važni Vergilovi roko- .isi, med njimi eden iz 5. stoletja. V knjižnici je e preko 6.000 prvotiskov izpred 1. 1500., ki jim je poprava dala še večjo veljavo. Redovnice tko ogromne preproge V Vatikanskem mestu srečamo še eno obrt: izdelovanje preprog. V skromnih delavnicah so zaposlene redovnice, ki z nepopisno potrpežljivostjo popravljajo nepiecenljive preproge in zastore. Popravila in izdelovanje preprog so neverjetno zamudna. Včasih popravljajo kako preprogo tri do štiri leta, dolgo traja tudi delo z novo preprogo, ki se je treba ravnati po zamotanih osnutkih in tkati z nitmi najrazličnejših barv in debelosti. Zakladnica umetnosti V Vatikanu je nakopičenih toliko mojstrovin vseh vekov, da če bi kaka nepojmljivo velika nezgoda vse druge zbirke, bi — po besedah vešča-kov — pet velikih vatikanskih muzejev zadostovalo za ovekovečenje estetske omike, tako poganske kakor krščanske. Muzej Pio-Clementino je najstarejša zbirka starin na svetu. Med drugimi dragocenostmi so tu shranjeni Belvedere Torso, Apotlo Belvedere in Laokoon. V tem muzeju naletiš tudi na enega redkih starih kipov, pri katerih glava ni bila nikdar ločena od telesa — kip mladega Oktavijana, velikega Avgusta Cezarja, čigar dvatisočletnice rojstva so se nedavno spominjali po vsem svetu. Čeprav prekašajo knjižnico po številu knjig druge knjižnice po svetu in nekatere celo po številu rokopisov, ostane vatikanska vendarle prva po važnosti gradiva, ki ga hrani. Ustanovljena je bila kot knjižnica rokopisov, tiskane knjige pa, kupljene ali sprejete v dar, so bile v prvi vrsti namenjene za olajšavo pri študiju rokopisov. Celotna zbirka šteje okrog 50.000 rokopisov. Vatikanski arhivi imajo okoli 60.000 zvezkov, kaset in snopov; v nekaterih teh snopov je do 2.000 listin. Število pergamentov in papirnatih listin cenijo na 120.000. Kazal in imenikov je toliko, da se v njih zgubiš ko v labirintu. Vlada v Vatikanskem mestu Ustava Vatikanske države je svojska, zato vlade ni mogoče opredliti po običajnem kroju po: litične znanosti. Vso izvrševalno oblast ima v rokah sv. oče, po papeškem zakonu pa je bilo 7. junija 1929 ustanovljeno službeno mesto guvernerja Vatikanskega mesta, ki naj čuva nad zasebno lastnino, nad javnim redom in ljudskim zdravjem ter nad odnosi z italijansko državo. Guvernerju, ki ga imenuje papež, pomagata generalni tajnik in osrednji svet. Guverner neposredno nadzoruje vse javne službe, n. pr. brezžične brzojavne postaje in podobne javne ustanove ter ureja vse administrativne in finančne posle o mejah Vatikanskega mesta. Z ratifikacijo lateranske pogodbe se je papež zadovoljil z mnogo manjšo odškodnino,^ kakor mu je šla po zakonu o jamstvih. Po finančnem dogovoru je moral dobiti 750 milijonov lir (1 milijarda 968 milijonov din) v gotovini in bilijon lir v 5% državnih obveznicah. To je bilo majhno plačilo za ogromno škodo, ki jo je pretrpelo papeštvo 1. 1870. Pravijo, da se je Vatikan omejil na 50 milijonov letnih obresti, ki jih rabi za kritje stroškov mesta. Vatikan ima 6voj denar. . Ustanovljeno je posebno sodišče, da zaslišuje in razsoja v civilnih in kazenskih pravdah na vatikanskem ozemlju. Sodišče Sacra Romana Rota pa ima vlogo prizivnega sodišča. Ustava je poskrbela za popoln zakonit postopek. Osebe, ki so zagrešile kak zločin na italijanskih tleh, pa so se zatekle v Vatikansko mesto, morajo biti po pogodbi izročene italijanski policiji. Pri mirovnih pogajanjih je italijanska vlada ponudila papežu še več ozemlja, kakor ga ima Vatikan zdaj. Pij XI. pa je baje ponudbo odklonil z besedami: »Ne želim imeti podvržencev«. Pri nekem razgovoru kasneje je papež pripom- Železniški vhod v. Vatikansko mesto Vatikanska radijska postaja in zvezdama. Znamenje vatikanske postaje so besede »Laudetur Jesus Christus« nil: »Želeli smo kar moč malo ozemlja, le toliko namreč, kolikor je sv. očetu potrebno, da lahko doi-ela neodvisno in s popolno oblastjo opravlja avojo duhovno služi*).« Po poročilu iz Rima 9. oktobra 1930 je vlada Vatikanskega mesta tega lota preštela svoje ljudstvo in naštela 530 državljanov. Od teh je bilo 389 Italijanov, 118 Švicarjev, 11 Francozov, o Nemcev in 2 Španca. Norveška, Avstrija, Nizozemska, Abesinija in Amerika so imele vsaka svojegi zastopnika. Do danes je število prebivalstva naraslo na ureko tisoč. Obiskovalcem Vatikanskega mesta je kar lahko pri srcu, ker jim ni treba posebej kazati potnKs listov. Tu ni nobenih carinskih mej in nobenih sitnih obmejnih agentov. Ob meji papeževe države, na severni strani bazilike sv. Petra, so železna vrata, kjer dobijo tuji obiskovalci posebna dovoljenja. Švicarska straža v bleščeči se uniformi prijazno pozdravi vsakega obiskovalca. Vzlic lahkotnemu dostopu in ljubeznivosti vseh uradnikov se ne moreš otresti občutka, da je vse okrog tebe močno oddaljeno od sodobnega okolja. Povsod čutiš, da se sučeš v pravljični deželi ali da si v snu padel v slikanico srednjeveške bajke. (Nadaljevanje na 7. strani.) JOlE krivec Z vlakom Le trikrat bo še vzšlo! sonce pred božičem, človeka v tujem mestu se poloti neutešljivo hrepenenje po domu. Sede v vilak in se odpelje. Stiskam se v kot kupeja. Ogrnil sem si plašč, kljub temu mi drhti od miraza vse telo. Okno je z belimi ledenimi rožami y.araslo, sapa, ki jo izdihavam, se vali v stebru v mrzel zrak. Tam pri yratih se stiska možak srednjih let, bere časopis m je videti zadovoljen. Kolesa se premaknejo pod nami, stene se stresejo, zaškripljejo. Nekasn laže mi je pri 6rcu, ko gremo naprej. Kako liudlo je čakati vlakov na postaji. Človeku se zdi, da se je ustavilo življenje jn da z dolgočasnim čakanjem zapravljenih ur ne bo mogoče nikoli nadomestiti. .. V naglem ritmu pojejo kolesa, sunkovito udarjajo kakor razburjeno srce.; Ti pa sediš s sladko mislijo v srcu, sanjaš o dtomu, kamor si namenjen in ti je prav prijetmo. V vednem pozibavanju se predaš sanjarijam. Ves domač in dober vstaja dom pred tvojimi oiani, zaželiš si ga kakor vsakdanjega kruha. Gledaš jv mala okna, obrnjena na vrt, za njimi sloni obcaz očeta ali matere; gube, g katerih bi se dala: presoditi leta, se razvlečejo v miren nasmeh. ;Ko se srečaš s temi očmi, ki te že od daleč pozdravljajo, začutiš v srcu toploto in veselje, s ^katerim te dom sprejema. že čutiš v ušesih mehki glas, ki te s smehljajem sprašuje: »Si le priSel? Prav!« Tako ždiš zatopljen v te čudne sanjarije v kotu kupeja in misliš le na dom in na domače. Z vsakim udarom koles si> bliže domu, kakor si po vsakem utripu srca bliže smrti. Bog ve, koliko se jih vozi z mano v istem vlaku, ki prav tako mislijo le na dom in na one, ki jih željno čakajo. Čez dolgo časa potegneim s prstom preko ledenih rož po šipi. Pod njfcn se zarisuje sled in skozi njo morem videti zdajj zemljo, ki hiti mimo nas. Številni črni drogovi, ki nosijo napete žice kdo ve kam v svet, izginjajo mimo okna. Ko sem bil še manjši, sem jih štel, danes pa sem se že tega odvadil. Med golim dnevjem rastejo iz malo zasnežene zemlje nizke hiš«3, siv dim se vali navpično iz njih in človeku ar. zazdi, da vidi drobne matere pred ognjiščem, ki Krejo v ogenj. Za kiklo se jih drže otroci in sprašujejo zdaj to zdaj ono. — Tako žive v teh domovih družine: morda še koga pričakujejo, ki se b» za božič ad nekod z .vlakom pripeljal in prestopil prag. Postaje se vrste... Mnogo jih je že šlo mimo. Zdaj so že daleč za nami. Na vsaki vstopajo in izstopajo drugi ljudje. Izvlečem uro. Da, še malo in bom izstopil. Zdaj čutim, da je dom že blizu! Čez polic Po drobnem, na pol zmrznjenem snegu škrip-ljejo moji koraki. Iz tenke snežene skorje štrli tu pa tam strnišče jesenske ajde. Ah, kako so lepi spomini na medeno ajdovo cvetje! Vse čez in čez sanja polje. Zdi se mi, da vidim vsako njivo posebej in vdihavam sveži vonj spočite zemlje, ki jo obrača plug. Med vse to polje pa je potegnjena cesta, ki je v jeseni in spomladi polna mlakuž in blata; poleti pa cveto ob jarkih med travico drobne rožice, ki jih neznani popotnik trga in si jih zatika za klobuk. Kako živo je po tej cesti vse od pomladi do jeseni! Eno samo prekipevajoče življenje: ljudje z vozovi, plugi, brano, motikami, srpi, kosami, ah, preko vsega pa v mraku še pesem, ki razmaje večerni zrak. Pozdravljeno polje, ki rodiš toliko let in si tem ljudem potrebno kakor mati otrokom! Pokleknil bi najraje, razgrebel sneg s tvojih grudi in poljubil tvojo prst. Na drugem koncu, preko polja, se dotika c«-sta tihe in samotne vasice. Vsa je nekam vase potegnjena, le strehe so malo vidne; iznad teh pa se kakor proseča roka dviga zvonik cerkvice. Sonce siplje nanjo medle decembrske žarke. V njej sem nekoč stregel pri maši in z drobnim zvončkom zvonil. Kako čudovito lepo je bilo takrat, ko sem bil čisto blizu Bogu in sem lahko držal pred njim kadilnico z dišečim kadilom. Ali bom morda kdaj še srečnejši? Iz nizkih streh se počasi vleče dim in se grmadi v meglico, ki plava nad vasjo. Nekje laja pes zateglo, kakor bi preganjal smrt. Petelini kikirikajo, slišijo se sem tudi izgubljajoči udarci; nekdo cepi drva. Žive duše ni nikjer; le nekaj debelih in kričavih vran se spreletava za dober lučaj pred mano po cesti in mi dela družbo. O Bog, kako je cesta domača! Tolikokrat sem vlačil bose noge po njej, da sem si prihranil čevlje, se z njo mehko pogovarjal, kakor otrok, ki toži in toči v njem prah solze. Kaj so se res vse te solze posušile? Da bi bile vzklike iz njih vsaj rože ali zrasli biseri! Tako pa bom čez leta morda celo pozabil nanje. Srce čuti, da sem z vsakim korakom bliže domu. Topla kmečka hiša, z očrnelim Kristusom in svetimi podobami po stenah, veliko pečjo v kotu, starinsko uro, ki počasi tiktata, klopmi okoli peči, na katere položiš trudne kosti in zguban obraz matere ter osivela glava očeta, to je dom. Dom, čigar podobo nosi človek v srcu s seboj in čuti njegovo toploto ob mislih nanj v daljnem svetu. Kako je vendar čudovito dobro to polje, čez katero nas vodi cesta domov ... Cerkvica Sveta noč! Tako skrivnostno in domače nocoj spet pojejo zvonovi iz visokih lin. Samo za trenutek premolknejo in spet zatrepeta njihova pesem čez tihe domove. Kadar koli sem se vrnil domov, vsekdar sem stopil v prvem mraku na podstenje ali na mehko travo in čakal na utripe teh mehkih glasov. Kako lepo je človeku, ki se je po dolgem času spet vrnil domov, pa ob pesmi zvonov vstane pred njim vsa njegova sanjava mladost! Cerkvica je lepo razsvetljena. Na oltarjih gore vse sveče in luči utripljejo v mrzli sapi. Le po najskrivnejših kotičkih se še plazijo medle sence. Pod visok obok plavajo tenki oblački kadila. Ah, nocoj je vse domače in lepol Ljudje so se zgnetli med te visoke stene. Z obrazov jim sije toliko zadovoljstva in*sreče, da se jim človek čudi. Na vse so nocoj pozabili, ko so prestopili prag svetišča. Vsa srca so polna pričakovanja: hrepenenje po božjem miru jih je prevzelo. Blizu oltarja spredaj klečijo mali: nekateri so zaviti v hadre, šale in debele suknje, da jih ne bi zeblo. Revnejši se drže stisnjeno v ponošenih poletnih oblekcah. Vsi strmijo na oltar. Brezskrbnost in čista radost gori iz njihovih oči. Sredi cerkve vidim svoje nekdanje sošolke in sošolce. Leta so že pretekla, odkar smo sedeli skupaj v šolskih klopeh. Zdaj so že odrasli in Bog ve, kako jih je življenje razteplo. Na obrazih jim cvete še vedno mladost; le tiste sanje, ki jim otrok verjame, so izginile z njih. Namesto teh pa so se naselile k njim prve življenjske izkušnje in odtenki rahlih razočaranj. Zadaj po kotih ždijo starejši. Z obrazov se jim bere trpljenje in skrbi. To so očetje in matere, ki skrbijo za naše kmetske domove: orjejo, (Nadaljevanje g 6. stilni.) Neka posebnost je tudi' v tem, da si tu ne belijo glav z ureditvijo prometa po ulicah. Niti »glavna cesta« Vatikanskega mesta, Via delle Fondamenta imenovana, kif teče zadaj za baziliko, ne dela nobenih težav. Tu) ne najdeš trgovinskih okrajev z vsiljivo reklamo in električnimi svetlobnimi znamenji, človek fcihko stopa ali se usta- vi kakor mu drago, ni se mu treba ozirati na zelene, rdeče ali rumene znadke. Če 6i bil kdaj prej v Rimu, pa se po kakih desetih letih spet vrneš, sle spričo sijajne guvernerjeve palače in več drugih manjših zgradb, ki »o jih medtem zgradili, ne;moreš znebiti vtisa, da je tu vladala izredno živahna gradbena delavnost . Vendar pa vse preveva duh konservatizma in zdi se, da imajo starodavna šege tu največ pravic. Pa je čisto prav tako, le k;»k zakrknjen ikonoklast ali bedast filister bi si iel®l 6tvari drugače. Avtomobil v vatikanski kolarnici Pokojni papež Pij XI. ;je bil v bistvenih stvareh vladanja kar se da kdjnservativen, a v stranskih močno napreden. 2e od mladosti ga je znanstveni napredek vselej silno zanimal. Ni čudno torej, da je še za časa njegove vlade prišlo v Vatikanu do modernizacije. ■ V prvem letu njegovega nastopa, 1. '.r^'2., ge je v Vatikanu pojavil prvi »avtomobil. Poklonili so ga svojemu bivšemu kardinalu milanski '■bčudo-valci in prijatelji. Pripeljgtli so ga na dvorišče Belvedere, kjer ga je papcei skoraj z otroškim veseljem sprejel in se koj z.njim malo popeljal po vatikanskih vrtovih. Spraviti so ga morali v stan kolarnici, kjer so stale papeževe kočije. Danes je tu poleg staifth častitljivih kočij več sodobnih avtomobilov. Avtomobil, ki je bil [pokojnemu papežu i.aj-ljubši, je bil ameriški in jei nosil kot oznako »Vatikansko mesto I.« Poznejet sta prišla še dva italijanska, en francoski in en nemški avtomobil. Na vseh avtomobilih se sveti papežev grb. 20. decembra 1929 se je Pij XI. z avtomobilom popsljal v baziliko sv. Janeza Lateranskega — prvi izlet, ki ga je kak papež napravil ]v 59 letih. Sodobni avtomobil prekaša starodavna, stoletja rabljena vozila po pripravnosti in udobnosti, a krasno izdelane kočije, lli jih je vleklo šestero konj, so bile zdaleč veliiastnejše in se mnogo bolj prilegale občutju in oSusu starih ljudi. Eden najbolj zanimivih ljudi v Vatikanskem mestu je do nedavna bil uradni kočijaž. Svojo važuo službo je opravljal pod petimi papeži od Pija IX. do Pija XI. S tfižkim srcem je gledal, kako je njegove prelepe kočije izpodrival pošastni avtomobil in mu krčil delfcvkrog. Do smrti je bil v. vso dušo navezan na vtatikansko kolarnico in kad ir je govoril o dobrih sflarih časih, ko )<* vozil 6v. očeta v kočiji, 60 mu “vselej solze zalile oči. Marconi je Vatikanu naredil radijsko postajo Vatikan ima eno najmočnejših radiopostaj na svetu. Zgradil jo je spomladi 1. 1931. pokojni niarchese Guglielmo Manroni, veliki veščak v brezžični telgerafiji. Postajp je opremljena z najbolj sodobnimi napravami tin pravijo, da je papež Pij XI. ponovno rad poslušal Marconijevo podrobno razlago naprav in kazal veliko zanimanje za novejše mehanične iznajdbe. Naj omenimo, kako je bil ves svet navdušen nad prvim papeževim govoirom 12. februarja 11)31. Marconi sam je vodil prenos in predstavil «vetu glas sv. očeta, ki so ga prvič razširili električni valovi. Ker so oddaje na kratkih valovih, morejo Vatikansko postajo slišati p|0 vsem svetu. Eno najdaljših poročit, ki je kdaj prišlo iz Vatikanskega mesta, je bjilo poslano po radiu 21. maja 1931. Bila je papeževa okrožnica o delu, oznanilo, obsegajoče 18.250 besd. Njegova okrožnica o zakonu, obsegajoča 18.000 besed, je prišla deloma po radiu, deloma po brzojavu. Ameriški dnevniki so iesto natisnili take okrožnice v celoti. Tako je n. pr. list »New York Times« 9. januarja 1931 prinesel popolno besedilo okrožnice o zakonu. Nemara 4 metre debeli vatikanski zidovi nikdar niso doživeli večjega presenečenja kakor nekega meseca 1. 1930., ko je mednarodna telefonska družba v New Yorku poslala v Vatikan nekaj ameriških inženirjev, da bi zidove prevrtali in zgradili zamoJane in sodobne telefonske naprave. Častitljive in neprecenljive freske po logijah, knjižnica, muzeji in čudovite stene Sikstinske kapele so se gotovo stresli ob taki brezobzirni vsiljivosti. Take modernizacije ni nihče pričakoval. Tolikšno pa je bilo znanje in takšna spretnost arhitektov in delavcev, da so postavili nad vse koristne naprave, ne da bi katera lepotna mojstrovina količkaj trpela. Do 1.1929 so bile telefonske naprave zelo slabe. Vsega je bilo največ štiri do pet telefonov in v telefonski »centrali« so opravljali službo gasilci, ki niso imeli preveč poklicnega dela. Danes pa je telefon razprežen po vseh kotičkih, kjerkoli se kaže potreba: od kupole sv. Petra pa do podzemskih delavnic. Naprave so izdelane tako, da moreš dobiti zvezo s katero koli državo na svetu. Papežev telefon — 101 Piju XI. so poklonili telefon iz čistega zlata, ki stoji zdaj na papeževi pisalni mizi. Vanj 60 vdelani papeški grb in podobe štirih evangelistov. Po telefonskem imeniku ima sv. oče št. 101, a zvonec se ne oglasi, če zavrtiš na kakem drugem telefonu to številko; z njo prikličeš papeževega osebnega tajnika, ki te šele spravi v zvezo s sv. očetom. Družba je po delu objavila, da je porabila pri zgradbi vseh naprav in zvez skoraj 450 km žice Največji slovenski pupi-larnovarni denarni zavod r čei in da ima sistem kapaciteto za 1000 telefonov. 30 žic pelje ven v svet. Poleg telefonov imamo še več zvočnikov ▼ veliki baziliki in na trgu sv. Petra, ki jih rabijo pri večjih svečanostih. O pokojnem sv. očetu so znane še te-le zanimivosti: Pij XI. je bil potrpežljiv s fotografi. Baje je pri neki priliki duhovito opomnil, da je eden umed vzrokov za ustvarjanje sveta bil najbrž ta, da bi svet mogel biti fotografiran. Vend.ir pa je bil proti filmskemu snemanju. Odkar so Piju XI. »klonili brivski aparat, se je sam bril. Pri obla-inju tudi ni maral nobenga strežnika. Mornarski pozdrav v konzistoriju Konsistorialna dvorana, njene čudovito slikane stene in pozlačeni strop so vajeni bolj tihih in častitljivih kardinalskih glasov .Zato je tem krep-kej povsod odmevalo, ko je Pija XI. nekoč sto pomorskih kadetov ameriške mornarsKe akademije pozdravilo devetkrat z glasnim »N-A-V-Y« (mornarica) in »trojni pozdrav sv. očetu!« Po tem gromkem vzkliku jim je papež dejal v angleščini: »Še enkrat, prosim, to je vredno, da ponovite!« Bili so ameriški fantje iz Annapolisa in papež Pij XI. jih je lepo nagovoril, povzdigujoč odlike njihove domovine. Ko je papež dvignil roko v pozdrav, je stopil k njemu vodja pozdravnih vzklikov in dal sv. očetu prvič občutiti, kakšen je pra- vi prisrčni stisk roke. Papež se je zadovoljno poslovil. Vatikansko mesto je najmlajša, a hkrati najstarejša država na svetu. Mnogokrat naletiš r njej na sledove sodobnega mehaničnega veka, a navade in izročila so stoletna. S tega pol kvadratnega metra zemlje razširja svoj vpliv v vse konce zemeljske oble. Iz tega žarišča prodirajo žarki v vse celine. (Krasne mTKe o neznanih zanimivostih Vatikana prinaša »Obisk« v prvi številki novega letnika.) mestna hranilnica l)ubl)anska Vloge na hranilne knjižice, tekoče račune, domače hranilnike. Pupilami oddelek. Posojila na hipoteke, menice in lombard. Za vloge in obveze hranilnice jamči Mestna obilna ljubljanska sejejo, trpijo in se veselijo, se rodijo in umirajo z zemljo. . Po klopeh kimajo starčki in starke. Sivi lasje jih izdajajo, zgubana lica in koščene roke. Beli prsti se oklepajo debelih jagod paternoštra — ki je spomin na večja romanja — in neprestano pre-gibljejo ustnice v goreče molitve. Te je življenje potisnilo že ob stran. Zdaj se morejo le še veseliti malih vnukov, jih ujčkati na kolenih in jim pripovedovati o svetu in o ljudeh, ki so bili nekoč. Pred njimi zaživi še enkrat, poslednjič, velika in srečna mladost in ljubezen, ki jo vlivajo tem otročičkom v srce, preden ležejo v grob. S to poslednjo ljubeznijo je nekako takole kot z rožami: greš v rosnem jutru čez polje in vidiš, da se vse odpirajo. Cvetejo, sipljejo svoje barve, dehtijo. Čez nekaj dni ovenejo in poleg teh se odpirajo novi cveti. Tako živijo in gredo iz jutra v jutro, pomlad za pomladjo kakor starost pred mladostjo. Kakor v sanjah se mi zazdi, da gledam prostrano in svetlo cerkev v mestu, kjer prav isti trenutek nekje čisto blizu oltarja sije dvoje ljubeznivih in nad vse dobrih oči. Vidim pregibanje drobnih ust in moje srce čuti gorečo prošnjo njene čiste duše. Morda sta se prav ta trneutek srečali najini misli... S kora donijo božične pesmi. Orgle dramijo v nas čudovito lepe občutke, da bi kar najraje razgrnili srca in jih položili pred jaslice. Neka čudovita skrivnost nas druži nocoj. Zdi se mi, kakor bi bili vsi ena sama velika in srečna družina. Oh, ko bi bili! Podali bi si roke v ljubezni in miru. Saj nam vsem ubogim zemljanom prinaša nocoj mir božje Detece. Srečno, oče Vselej so nekam čudni tisti trenutki, ko se poslavljam od doma. Na klopi za pečjo me že čaka pripravljen nahrbtnik s kosom črnega kruha, mogoče še prekajenega mesa in kako sočno jabolko. Na pol oblečen prestopam po hiši, oči mi begajo čez vsak predmet posebej, kakor da se moram od slehernega drobca posloviti. Nekaj neprijetnega se mi pretaka v srcu, tišči me, da ne morem spraviti niti besedice iz sebe. Kako rad bi še pokramljal z očetom ali z materjo, naročil še to in ono ali vprašal po stvareh, na katere sem pozabil v teh kratkih dneh, ko sem bil doma. Pa ne gre in ne gre. Prav gotovo pa je najhuje takrat, ko počasi vlečeš nahrbtnik na rame, počasi, samo da bi trenutek slovesa ne prišel tako hitro. Potem obstojiš pripravljen, strmiš v očeta ali mater in ne veš, kaj naj bi jima povedal. V rosnih očeh vzplamti tista iskrica čudovito veliko ljubezni, ki nas spremlja po vseh potih v svet. Te ljubezni ni na ustih, tudi jezik ne govori mnogo o njej, srce^ pa je polno, da se duši. Kakor čaša sladke pijače je, ki v njej utone beseda. V njej so vse skrbi in prošnje materinega srca, vse molitve posušenih ustnic in vsi blagoslovi očetovih koščenih rok. Lepa je kot čisti blesteči biseri, a mnogo več vredna kot kupi zlata. »Saj boš spet kaj prišel, ne?« me nekdo pod kapom dobrega doma sprašuje. Gledam v tla, ker mi je hudo ob tem materinem vprašanju. Kdo ve, če bom še kdaj prišel! O, da! Mogoče še, morda celo še mnogokrat. In vsekdar bom spet odhajal s solzami v očeh, ko me bo kdo vprašal, kdaj se bom spet prikazal. Nekoč, morda čez leta, me po tem ne bo nihče več vprašal. Ne bo nikogar več, ki bi mi dal. na pot ko* črnega kruha ali lepo besedo in me spremljal do vrat. Nato mi vse premalo pomislimo, ko si sežemo v trenutku slovesa v roke. O Bog, s kako bolestjo se človek ozira nazaj proti domu, ko odhaja po ozki cesti skozi vas! Vsak korak je težji, vsak pogled bolj žalosten. Z očetom sva obstala sredi polja, sredi tihega in zasneženega polja. Oba hkrati sva ustavila korak in molčala. Videti sva bila nekam otročja, ker nisva našla besed. V srcu sva čutila marsikaj, kar bi si bila še rada povedala, celo objela bi se, čeprav tega nisva bila vajena. Zagledal sem se v njegovo koščeno obličje, v osivele lase, ki so mu štrleli izpod klobuka in v vodene oči, polne solz in bolečin. »Pa srečno hodi in ne pozabi na nas, čeprav bomo daleč narazen!« je poltiho rekel in se z vso silo boril ■ solzami, ki so mu hotele vdreti čez obraz. Molčal sem. Videl sem, da so mu še drhtele listnice, pa ni izgovoril ničesar več. Prevzela ga je velika otroška žalost, ki stiska ustnice, ko srce še vedno govori. »Srečno, oče! Bodite zdravi!« Tesno sva si stisnila roki; moja drobna in bela, njegova koščena in žuljava. Za hip sva ostrmela, potem pa šla brez besed narazen, vsak svojo pot. Čez nekaj časa se ustavim in ozrem. Solze mi oblijejo obraz. Srce tone v bridkosti. Kako rad bi ga poklical nazaj in mu še enkrat stisnil roko. Objela bi se kakor otroka, potem še enkrat in še enkrat... Čisto majhen, sključen in slaboten stopica po cesti čez polje. Biti mu mora hudo, ko se vrača sam v tihi in zapuščeni dom. Mogoče se bo vsak večer ob prihajajočem mraku spominjal na pesmi, ki sva jih skupaj pela te dni. Naposled pa se mi zazdi, da je iz žepa potegnil robec in si briše z lica tenke curke solz... Med Slovenci v Ameriki Mrtvoud je zadel enanega patra Benigna Snoja v Lemontu, III. Podal se je na pot v Cleveland, da bi v novi cerkvi «v. Lovrenca opravil obrede blagoslovitve novega Križevega pota. Na vlaku ga je eadel mrtvoud. V Clevelandu O. je umrla rojakinja Mr*. Julia Troha, rojena Žagar, v starosti 44 let iz Daniel Ave. Doma je bila iz Prezida na Notranjskem in je prišla v Ameriko pred 27. leti. Zapušča moža, tri hčere in sina. V Clevelandu je preminul John Lekan v starosti 70 let. Zapušča soprogo in sina, v Starem trgu pri Vel. Laščah pa več sorodnikov. V Clevelandu je umrl rojak John Jeglič v starosti 47 let iz Nordwood Rd. Zapušča soprogo, sina, hčer m več sorodnikov. Pokojni je bil doma iz Begunj pri Lescah na Gorenjskem, kjeT zapušča sorodnike. V Clevelandu O. je umrl rojak Anton Zakrajšek v starosti 54 let. Doma je bil iz vasi Rude, fara Rob pri Velikih Laščah. V Ameriko je prišel pred 35 leti. Zapušča soprogo, cina, tri hčere in tri brate. V Clevelandu O. je umrla rojakinja Marv Kos, rojena Bricelj, v starosti 68 let. Doma je bila iz Ljubljane in ie prišla v Ameriko leta 1902, Stanovala je na Arrowhead Ave. Tam zapušča 6estro Mr«. Lucijo Leskovec. Ko so se vračali proti Clevelandu e svojim avtom Frank Legan, njegova žena Uršula, njegov brat John ter Frank in John Mohorič, je zadel avto v neki truk. Pri tem so vsi v avtomobilu dobili težke poškodbe, voznik sam, Mr. Legan, je bil pa na me* •tu ubit gtev. 298. Dve grči iz Podtabra Moža, ki bi šla zdaj že petič okoli z emlje, tolikokrat sta prehodila pot o d doma do 8 km oddaljene predilnice Okoli starodavnega Tabora, ali Tabra, kakor ga ljudje imenujejo, kamor so se v ljubko malo cerkvico na griču zatekali pred stoletji, ko so turške tolpe vdirale na slovenska tla in po njih ropale, naši predniki in z visokega zidu okoli cerkvice odbijali turške napade, so danes med trdnejšimi kmečkimi hišami posejane tudi skromne hišice, kjer je bilo in je doma poštenje, pridne roke, a kljub temu tisto notranje zadovoljstvo, s | katerim je bilo nekoč tako bogato oblagodarjeno naše podeželje. Tam, kjer še danes žive stare naše korenine, teče življenje še vedno po tistem trdem in trdnem tiru, kot nekoč, čeprav se vanj že z vso silo zaletava duh sodobnosti, duh sodobnega mladega rodu, ki misli, da je vse, kar je starega, tudi že zastarelo in da ni vredno drugega, kakor da se čimprej zapiše pozabljenju. Dva čisto različna svetova se danes tudi že na deželi srečavata na vsakem koraku: Stari, ki uči, da je edina rešitev našega podeželjskega ljudstva v delu in veselju do dela doma na deželi, dela v poštenju in varčevanju ter skrbi za prihodnje čase. na drugi strani pa mladi, novi svet naših podeželanov, ki se jim je že zahotelo udobja, življenja v brezdelju in brezskrbnosti. Ta dva svetova se bijeta, dostikrat krvavo, na našem podežlju. Zaman so skoro že postali lepi vzori in vzorniki, krkršnih je le še nekaj po naših vaseh in ki se tudi ob njihovem vztrajnem in poštenem delu m'ajši rod kar noče ničesar naučiti. Zatorej bi bilo prav, če le ne bi tako neopaženo hodili med nami kljub svojim težkim križem ljudje, kakršni sta na primer ti-le naši dve grči izpod Tabora. Matevž Stroj Ničesar ne ve, kar bi bilo za časopis... 2e iz svojih otroških let se spominjam, kako sta vsako jutro prihajala, še preden se je zdanilo, po cesti od Podtabora proti Tržiču v tovarno. Pa tudi starejši ljudje so mi pravili, da ju je celo že prejšnje stoletje vsako jutro spremljalo na lej " dnevni poli na delo. Zato sem se namenil, da ju obiščem na njunem domu in ju morda le pripravim do tega, da bi mi kaj zanimivega in poučnega povedala, baj sta brez dvoma že dokaj doživela. dobrega v prejšnjih dobi ih čas'h, pa gotovo tudi nemalo grenkega. Nikdar nista mislila, da ju bo kdo kdaj omenjal v časopisju in morda celo popisoval njuno dolgo življenjsko pot, poino skrbi in trdega dela. Lahko rečem, da na to nista nikdar pomislila, saj bi se drugače eden teh dveh naših junakov iz nekdanjih časov ne zaprl v molk, ko sem ga vprašal, če bi mi hotel kaj povedati, da bi »dal v časopise. >Nič ne vem«, -e je nakrat-ko odrezal in skoro pogledal stran. In še,e, ko sem mu natančno razložil, zakai Di rad o teh naših stariii koreninah Kaj napisal, sem ga le nekoliko omehčal. Začel mi je pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Včasih mu je v neki trpki grenkosti zastala beseda, saj je to mož, ki ga je kljub njegovi pridnosti, poštenosti in občudovanja vredni varčnosti življenje ogoljufalo za njegove žp!je, ki sta mu jih na njegove trde roke vtisnila tržiška tovarna in daljna Amerika. Tudi on je namreč med tistimi, ki so šli v Ameriko, ker so si tam zamišljali boljše življenje kot doma, k;,er j« za vse tako malo prostora, čeprav je dela še vedno dovolj. Vsaj takrat, ko je odhajal naš Matevž Stroj, skupaj z nekaterimi drugimi, ga je prav gotovo bilo. Najprej delo, potem sola Že leta 1891. se je začela Matevževa vsakdanja pot izpod Tabora v Tržič. Komaj 13 let je bil takrat star, pa ga je življenje že zgrabilo z vso strogostjo in neizprosnostjo. Dobil je delo v trži-ški predilnici, ki je bila tedaj šele komaj tri leta stara in seveda zgrajena spočteka v dosti manjšem obsegu, kot je na primer danes, ko je v njej zaposlenih nad 1.800 delavcev, domačinov iz Tržiča, pa tudi mnogo drugih, ki prihajajo od blizu in daleč na delo. Med tistimi, ki so vsak dan peš prihajali skoro dve uri daleč v >Voje< (tako pri nas pravijo ljudje tržiški predilnici), je bil tudi in je še naš Matevž izpod Tabra. Kaj naj trinajstletni fant počne v tovarni, saj bi moral trgati hlače še v šoli. No, šola tedaj ni bila tako važna reč. Vse drugače so se tedaj otroci učili kot danes. Preveč se jim je zdelo, da bi delali po ljudskih šolah nadlego kar po sedem ali osem let, pač pa jih je bilo precej, ki so končali svojo šolo kar v enem ali vsaj v dveh letih. Bili so drugačni gadje, kot so pa danes, vsaj nekateri. Naučili so ee brati in pisati in malo so se še s številkami spoprijaznili, da se v življenju le ne bi kdaj preveč vračunali... in šole je bilo konec. Delo se je zdelo tedaj dosti bolj važno, kot pa šola, ki so jo nekateri celo smatrali za odveč in so bili prepričani, da je škoda časa, da bi otroci tako pohajkovali. S 13 leti se je znašel v tovarni med »oblancami« Tako je tudi Matevž kmalu moral sprevideti, da ni več za šolo in da bo morda le bolj pametno, če začne hoditi na dela Seveda ni odločil sam, saj so starši imeli tedaj večjo besedo kot jo imajo danes. Ubogljivost pa je bila nekoč tudi rajši doma in še ni hodila tako rada »na potepe, kot zdaj. Matevž se je na lepem znašel med »oblancami« s svojimi borimi trinajstimi leti. Pol leta jih je odnašal, potem pa je že prišlo njegovo prvo »napredovanje«. Prišel je v pravo predilnico, k vretencem ali kakor pravi Matevž v »špineraj«. lo je bilo leta 1891, ko se je začela njegova dolga m naporno življenjsko pot, pot, ki nanjo gleda Matevž s tolikšnim ponosom, obenem pa z neko zagrenjenostjo, saj mu kljub pridnemu in nadvse vestnemu in poštenemu delu ni prinesla tega, kar si je tedaj, ko je to svojo vsakdanjo pot na delo začel, zamišljal in kar bt tudi zaslužil. Že tedaj, ko je začel še takorekoč kot otrok hoditi v tovarno, je bil ta njegov vsakdanji pot, čeprav je bilo treba začeti zgodaj, njegovo največje veselje, kakor je še danes, po skoro petdesetih letih. Prvič ga je zmotila pri tem delu vojaška služba za tri leta, drugič pa daljna Amerika kar za osem dolgih let, ki pa so mu vse prehitro minula, kakor pravi zdaj. Tako je devet let potekalo Matevževo mladeniško življenje precej enolično, brez kakšnih večjih sprememb. Pa saj si jih tudi ni želel, ko je bil vendar čisto zadovoljen. Vsakih štirinajst dni je prinesi domov »kontežino«, tako še danes imenujejo pri nas ljudje, ki hodijo v tr-žiške tovarne svoi zaslužek Takrat je bil seveda ludi najbolj zadovoljen, saj je v »kontežini« videl najbolj zaželjeni uspeh svojega dela, in delavci v »Vojah« takrat tudi niso zaslužili slabo. Včasih mu je prišlo na štirinajst dni po 19, drugič tudi 20 goldinarjev. To je bil drugačen denar, kot pa zdaj, ko zasluži po 40 dinarjev na dan za svoje osemurno delo. Drugič pa jo zdaj izplačujejo^dva-krat na mesec, včasih pa so dajali »kontežino« vsakih 14 dni. Matevž ve, da to ni vseeno! Na mesec je takoj nekaj dni razlike, ker vsak mesec ni februar... »Moral pa bi zdaj že zato vsaj nekaj več zaslužiti, ker že toliko časa delam. Vsaj 50 din na dan bi mi lahko dali«. Na to pa se zdaj nič dosti ne ozirajo, če kdo že dolgo let dela. Glavno je, koliko ur na dan »odbije«, tako je pa plačan. Seveda inženirji in mojstri imajo že več^ to je. Pa ključavničarji in kovači so tudi na boljšem, to se razume. Zato pa tudi po več ur na dan delajo.« No, pa Matvež se v svoji skromnosti tudi nad sedanjo plačo dosti ne pritožuje, le to mu ni všeč, da tako malo upoštevajo njegova »službena« leta. Ko je vso dolino ob sedanjem tržiskem kolodvoru preraščalo grmovje Še bolj pa se je v svojem pripovedovanju razvnel, ko sem ga vprašal, kakšen je bil tedaj, v prejšnjem stoletju, ko je začel hoditi na »šiht«, tisti konec tržiške doline, kjer stoji danes kolodvor, Kozinova tovarna čevljev, ki slovi zdaj pod hujšim in menda učinkovitejšim imenom »Peko« in svet nižje doli pod kolodvorom. »Ja veste, takrat še ni bilo kolodvora v Tržiču, pa tudi »Tržičan« še ni vozil. Speljali so to železnico šele sedmega leta. Vse se je tedaj zelo hitro premenilo. Prej pa ni bilo pod »Vojami« nobene hiše. Vse je bilo zaraščeno z grmovjem tam, kjer je danes Kozinova tovarna, kolodvor, žaga in naprej doli proti »Trajbphu«. Ni »pokov«, pač pa konjederč v Pač, ena hiša je pa stala na drugi strani Tržiške Bistrice, v bregu. Saj jo še danes lahko vidiš. Tam je bilo pri »konjedercu« ali kakor tudi pravijo, pri »šintarju«. To je tisti mož, ki bolj t-t-težko govori in je Tržičanom in okoličanom poskrbel ze za marsikatero zabavo, reeijno tisto, ko se je nekoč peljal po tržiškem trgu s konjem in je z bičem pokal. Ni še tako dolgo tega. Ker je »po plac« seveda prepovedano pokati z bičem kot na »gmajni« ga je orožnik moral ustaviti in opozoriti, da to ne gre. Dejal mu je, da je »pokov« (pokali), konjederčov oče pa se je odločno uprl in se na kratko odrezal, da ni »pokov«, pač pa »konjeder-Čev«... in baje je orožniku celo z bičem potrdil, da je res.. Pa to mimogrede povedano. Ja, mladi ljudje si ne morete misliti, kakšna je bila takrat dolina pod predilnico, jaz se pa še čisto natančno spomnim, kako je bilo. To je zdaj kot noč in dan.« Za vse življenje ga je polomil, ker se ni napil... Ob prelomu 19. in 20. stoletja je tudi v Matev-žovem življenju nastopila precejšnja sprememba. Moral se je za nekaj časa, za nekaj let posloviti od svoje priljubljene »špinerije« in oditi k vojakom. O tem pripoveduje1, nekako takole: »Takrat sem ga precej polomil. Lahko bi se bilo izteklo vse drugače, kakor pa 6e je. Klicali so me v Celovec, in so natančno zapisali, kdaj se moram tam ogla- | siti. Do ure natančno. Jaz pa sem bil spet preveč priden in sem seveda prišel v Celovec še prej, kot bi moral. Pa čisto trezni Ce bi se pa bil tedaj naenkrat napil in morebiti še malo zamudil povrhu, mi gotovo ne bi bilo treba z drugimi takoj naprej v Znojm na Češko. Veste, to je tam na Moravskem, kakšnih šest ur proč od Brna. No, ko je človek preveč ubogljiv in preneumen, pa »gor plača«. Namesto, da bi bil lepo tri leta v Celovcu, sem pa moral biti daleč gori v Znojmu. Pa tudi drugače ne bi bilo tako, kot je. Gotovo bi bil potem tudi boljšo ženo dobil, kakor sem jo pa. In še priženil bi bil kaj, tako pa ...« Beseda se mu je zataknila v grlu. Mož je pogledal kar malo jezno vstran, pomenljivo pokimal z glavo in vzdihnil. Ni bilo težko uganiti, da je bil mož kljub svojemu veselju do dela, tolikim zanj tako svetlim trenutkov, v življenju tudi zelo razočaran in nesrečen. Morda res ne bi bil — vsaj o tem je sveto prepričan — če bi bil tedaj v Celovcu zamudil in prišel k vojakom nakajen« ... Kakor nalašč, da je videl, kako gori domača vas Čez tri leta, 1903, se je Metavž vrnil od vojakov. Še dobro se spominja, da je bilo prav tisto leto, ko je »Pod Taborom« pogorelo kakor nalašč, da je videl, kako je gorela domača vas! Ob svetem Jakobu je bilo. Sel je spet takoj vprašat v Tržič za delo, seveda najprej tja, kjer je delal že prej, v »Voje«. Delo je takoj tudi dobil in spet se je začela njegova vsakdanja pot po dve uri daleč na >šiht«. Še pred dnevom je odhajal zdoma, se po delu spet vračal in se včasih med potjo ustavil in si ga privoščil »Šilce«. Saj se mora človek vendar kdaj tudi ustaviti, »kjer Bog roko ven moli«. Matevž pa ga je »cuknil« vedno ravno pravo mero, nič več kot »za moč«, ker drugače »človek ni za nobeno delo, če pregloboko jiogleda v kozarec«. Zaslužil je sedaj tudi boljše kot prej, ko je bil še skoraj otrok, in tako je prišel tisti čas, ko je bilo treba misliti tudi na ženitev. Danes je Matevž sicer prepričan, da bi bilo zanj dosti boljše, če na to ne bi nikdar mislil, pa je vendar moralo priti tudi to. Nekaj let je stanoval s svojo ženo kar v Bistrici pri Tržiču in v Tržiču samem tudi tri leta. Tako mu je bila prihranjena za nekaj časa vsakodnevna dolga pot izpod Tabra. Pa bi prav gotovo rajši hodil se malo dlje na delo, kakor pa da se je vse izteklo tako. Človek nerad dreza v njegovo zasebno življenje, ko vendar do tega tudi nima pravice, Zvabila je tudi njega zapeljiva Amerika In spet je minulo celih deset let njegove službe med predilničarji. Prišla je velika noč 1913. Matevž «e je odločil, da odide v Ameriko, kamor so v tistih časih tako pogosto odhajali tudi drugi iz naših krajev. Vleklo jih je za boljšim zaslužkom, čeprav tudi v domačih krajih ni bil slab. Ljudje so se po nekaj letih vračali iz Amerike in vedeli povedati mnogokaj vabljivega, seveda tudi zapeljivega. Ni čuda, da so dostikrat ves svoj prihranjeni denar žrtvovali za vožnjo v Ameriko, saj so bili prepričani, da si bodo spet lahko prislužili nazaj vsega in še dosti več ter lažje kot doma. Med tistimi, ki so s tolikšnim upanjem gledali in hrepeneli po Ameriki, je bil tudi Matevž, morda zato, da bi se tam vsaj za nekaj let ostresl misli na to, o čemre je trdno prepričan, da mu je zasadilo trnje ob njegovo poznejšo življenjsko pot. Ni jih bilo dosti, ki 60 imeli namen vse življenje ostati v Ameriki, pripoveduje Matevž. Le nekaj let, potem pa so se z lepim denarjem vrnili domov, si uredili svoje posestvo in si zagotovili udobnejše in brezskrbnejše življenje. Vendar pa so se nekateri v Ameriki kmalu premislili in sklenili ostati tam. ker so prišli do spoznanja, da 6e jim doma ne bo nikdar več tako dobro godilo. Matevža pa je le prignalo nazaj. Imel je svoje načrte. V svoji skrbnosti je zatrdno mislil, da mu je Amerika dala že dovolj in da si je v osmih letih, kolikor je bil tam, že toliko prihranil, da bo za vse življenje preskrbljen. Danes pa, ko ga vidimo, kako še vedno vsako jutro ob petih hodi tod mimo, spet v tržiško tovarno, 'se le zdi, da se je moralo zgoditi nekaj hujšega v njegovem življenju, ko mu niti pri njegovih <52^letih ne pusti, da bi v miru in zadovoljstvu preživel leta, kolikor mu jih je še namenjenih. Ni jo popihal »čez lužo« iz strahu pred vojno Matevž ve, da je bila tedaj, ko je odhajal v Ameriko, na Balkanu vojna. Pripoveduje precej natančno, kako so se takrat »Črnogorci, Grki, Srbi in Bolgari dajali s Turkom«. Nihče pa še ni tedaj mislil na kakšno svetovno vojno, in da bi delali ludi našemu Podtaborčanu krivico, če bi trdili, da se je ustrašil vojne in da jo je zato pred njo popihal »čez lužo« ... O veliki noči 1913 si je izposloval na glavarstvu v Kranju pravico, da sme oditi v Ameriko in tam ostati najdlje tri leta. Toda, ko je bil Matevž enkrat tam, je bil tam. Takrat so po večini vsi potovali v Ameriko čez Francijo, kjer so sedli na ladjo v pristanišču Le Havre. Čisto natančno ne ve Matevž več, koliko je moral plačati za vožnjo v Ameriko, pravi le, da je moral odšteti približno 200 goldinarjev iz Ljubljane do Newyorka od tam dalje do mesta Indiana Napolis pa še šest dolarjev in pol. Vožnja po železnici je bila v Ameriki še dokaj poceni, saj Sest dolarjev in pol za takšno razdaljo kot je iz Newyorko do Indiana Napolis res ni mnogo. Indiana Napolis je še nekoliko naprej od Clevelanda. »Takoj prvi večer, ko sem prišel tja, v Indiana Napolis, bi bil lahko začel z delom,« pripoveduje Matevž. Brat je bil že prej tam in mi je delo takoj »skomandiral«. In komaj sem se od dolge poti nekoliko odpočil, sem že začel. Delal sem v livarni modele in takoj v začetku zaslužil po 17 centov na uro. Na teden mi je prišlo 17 do 20 dolarjev. Delali smo vsak teden le pet dni in pol. V soboto popoldne in v nedeljo je bil počitek. Da, v petih dneh in pol 17—20 dolarjev! En dolar je bil takrat približno poldrugi avstrijski goldinar. To se pravi, da sem na teden zaslužil včasih tudi do 30 goldinarjev. Pa to je bilo že v začetku, ko sem bil še neumen... Kmalu sem videl, da zaslužim lahko več, če ne vlivam samo večjih modelov. Lotil sem se manjših, čim so mi določili delo na rekord. Seveda, če bi imel še naprej od ure, bi bilo pač vseeno, ali delam večje ali manjše modele. Če ima človek na rekord in ko tako relioč lahko sam s seboj tekmuje, lahko zasluži, če je priden, dosti več, kot 6icer. Tudi s soljo mu niso mogli do živega Bil je Matevž res med tistimi, ki so ob konru tedna »potegnili« največ, čeprav je bil med naj-mlajšjmi. Ko so mu nehali plačevati od ure, je zaslužil v pet in pol dneh dostikrat že kar po 39 dolarjev. Drugi so mu bili nevoščljivi in jim Matevž še danes ne more odpustiti, kar so počeli z njim. Pravi, da so mu iz same nevoščljivosti metali sol v prst, iz katere je vlival modele, da so se v njih naredile luknjice in je bilo delo zato bolj zamudno, ko je moral vsak model posebej popravljati. Pa mi tudi tako niso mogli do živega. Delal sem naprej in še vedno zaslužil dosti več kot drugi. Sedem let in pol sem bil v eni sami tovarni. Potem pa sem moral drugam, ker so bili vsi ma-gacini že polni in je za nekaj časa vse delo obstalo. Drugo službo sem dobil tudi dokaj hitro v Clevelandu. Veverice kot mačke Pa še to moram prej povedati, da sva imela v Indiana Napolis z bratom tudi svoj lov. Hodila sva takole dol za progo (pokazal je s prstom za cesto) na zajce Še zdaj vem, da sem neko zimo nastrelil 36 zajcev, moj brat pa kar 86. Za lov sva plačala prvo leto samo po dolarju, po drugem letu pa po 1.20 dolarjev. Veverice sva tudi streljala. Pa tam so dosti večje kot so naše tu. Ne bom se zlagal, če rečem, da niso nič' manjše kot mačke. Žive pa tam tudi takšne vrste veverice kot pri nas. In tudi rdeče in črne kot tu. To sva imela veselje, kadar sva šla nadnje takole ob sobotah popoldne, ali ob nedeljah. Žlahta »ta črnih« s cigani Vse polno je bilo v Indiana Napolis tudi »ta črnih«, Matevž tako pravi Indijancem. Dosti jih je delalo tudi po tovarnah, toda njim prav gotovo ni bilo do tega, da bi si prislužili čim več denarja. Ti Indijanci ti delajo tudi za kos kruha ves dan, če hočeš. Nekaj čudnega pa je pri njih to, da ne trpe celih hlač. Takoj novim ti »ta črni« pretrga hlačnico do tal, samo da je strgan. Ne vem sicer zakaj, mislim pa, da zato, da bi se drugim bolj smilili. Saj veste, kako delajo pri nas cigani, samo da več dobe. »Ta črni« in cigani so, kakor bi bili y »žlahti«. Ženske obleke »iz celega« in 30 m visok »falar« Po tovarnah dobiš tudi vse povsodženske.^ pa vse v hlačah kot moški, tako da jih dostikrat težko ločiš. Matevž pravi, da imajo obleke 1 z »ce lega«. Nobene kikle ne vidiš nikjer, ^ajiepsei v Indiana Napolis pa je velikanski steber ( mu pravi »falar«), na katerem se 30 m visoko šči v 6oncu »ženska z zlato krono ,vl.' je gotovo spomenik v zahvalo za osvobojenje Nikdar se mi še ni tako godilo kot v Ameriki. Delal sem rad in z veseljem. Zasluzil sem vec K kdaj koli prej ali pozneje, in tudi jedel nisem nikdar tako dobro. Hrana me je stala na dan en dolar, oziroma 1.20 oboje skupaj, hrana in stanovanje. To vam povem, da »na noben’ ohcet’ ni tako!« Vsak dan petkrat meso. Pa še kakšna pečenka-Hm, če bi si jo človek zdaj lahko tako privoščil in za tak denar! Tam je pa bilo dobro, tam! Zdaj ne vem, kako je. Morebiti tudi ni več kaj prida, kot drugod ne. Sicer pa naj bo kakor hoče, saj tako ne bom šel več tja. Če bi vedel prej, da bo tu tako, pa prav gotovo ne bi silil nazaj. Saj sta brata Franci in Tina tudi ostala tam, in se jima najbrž dobro godi. Zato pa tudi nič ne pišeta.•• O, če ne, bi se že kaj oglasila, ne bojte se. Indiana Napolis in Podtabor, to sta dva čisto različna kraja. Jaz oba prav dobro poznam in vem. Ampak berača tam ne vidiš nobenega. Pr<£ siti takole od hiše do hiše je prepovedano. Vsak mora kaj dleati, če je za delo le količkaj sposoben. Kdor dela ne dobi ali je že bolj oslabel, mora v poseben zavod, kjer spet dobi primeren posel. Nekateri tudi tolčejo kamenje j>o cestah in kamw> lomih. Tudi kak dolar na dan zaslužijo. Če pa iu sposoben za nobeno delo, mora v nekako sirotišnico, kjer že skrbe zanj in ga pridrže, samo da ne berači po hišah. Pol leta pa sem potem, ko smo v Indiana Napolis že napolnili vsa skladišča z modeli, delal v neki tovarni v Clevelandu, kjer je bilo zaposlenih okrog tisoč delavcev. Še zdaj vem, da sem zaslužil tudi sicer tudi dobro, prihranil pa sem v pol leta natančno 72 dolarjev. Dobri 60 bili. Kranjc je za vse V Clevelandu jw največ Slovnecev v Ameriki. Dosti jih ima tudi svoje hiše. Opravljajo pa vse mogoče poklice. Saj veste, da je Kranjc za vse poraben in se tudi vsega menda najhitreje nauči. Jezik moraš znati, potem pa že gre. Kdor pa zna nemško, se pa tudi amerikanskega jezika kar brž navadi. — No, potem sem pa tudi v gozdu delal dva meseca med drvarji. Tam pa sem imel p6 dva dolarja od klaftre. Tako sem tu, kakor vidite, vse poskusil. Pri delu nisem bil preveč izbirčen, samo da se je kaj zaslužilo. Seveda znati pa je bilo treba. Če bi delal tako, kot danes delajo nekateri fantje ne bi ničesar »spravil skupaj«. Ja, takrat smo vedeli, da moramo delati in smo tudi imeli čisto drugačno veselje do njega. Zdaj pa mladina ... Vse dene v cunje, samo da je »nobel«, drugo je pa ne briga. No, pa če bi imelo tako biti, kot je bilo z menoj, no... kaj bi pravil. Iz hranilnice mu je nekdo dvignil vseh 80.000 prisluženih kron In spet mu je čelo skočilo v gube. Sjjomnil se je menda tistih 80.000 kron, ki jih je po osmih letih prinesel iz daljne Amerike, jih dal v hranilnico, potem pa po nekaj letih na svoje največje presenečenje zvedel, da jih je nekdo namesto njega _ dvignil. Tako je bil Matevž na lepem ob vse, čeprav so mu v hranilnici, ko je prišel tja po svoj denar, dejali, da sta mož in žena vendar eno... No, in zdaj boste že uganili, kdo je bil tisti »nekdo«, ki je v njegovem imenu dvignil v hranilnici trdo prifluženih 80.000 kron. 27 ]et sem bi star, ko sem ga polomil, pravi Matevž. Tedaj je bila zapečatena tudi usoda njegove velike hranilne knjižice... Ljudje z in brez »ta elčga papirja« Dokaj zanimivega ve Matevž povedati tudi o tem, kako je bilo tedaj v Ameriki, ki je divjala svetovna vojna. Takrat — pravi — so nas vse priseljence ali kakor pravi naš Matevž, vse tiste, ki niso imeli »tavelčka papirja« (izkaznice o ameriškem državljanstvu) poklicali, naj povemo, če se hočemo iti v Evropo vojskovat ali ne. Seveda kot prostovoljci. Brat me je naučil, kako moram reči. Dejal sem, da na fronto sicer ne bi šel, da sem mmm* Alojz Pcrč pa pripravljen iti domov za stražo. In potem so odločili, da lahko ostanem v Ameriki. Ce pa je kdo rekel, da ne gre v Evropo ne na fronto ne domov »na stražo«, so mu kar svetovali, naj čimprej odide na fronto. Vsi, ki so odšli prostovoljno na fronto, so dobili po dva dolarja na dan plače. Marsikoga je to le zmrikalo. Matevž ve povedati, da se jih je pred Verdunom nabralo kar 45 regimentov samih prostovoljcev iz Amerike. Njega pa med njimi ni bilo. Vse je bilo pomešano: Francozi, Angleži, Španci, Italijani, Rusi, Čehi, in seveda tudi Slovenci. Kje pa teh ni!_ Med 4ujci pa je bilo vsaj v Newyorku najveB Italijanov. Vsepovsod lahko vidiš italijanske trgovine z vso mogočo robo. Ti imajo, vsaj takrat r» imeli po večini vse, že »tavelč papir«. Lahko ga dobi vsak, samo da zraa dobro brati in pisati po amerikansko. Če ne. zna jezika, pa s »tavelčm papirjem« tam ni nič, na, ne. Se to moram povodati, da v Ameriki delaesj vse bolj skupaj drže kot pri nas. Če se jim zazdi, da jih tovarnarji le preveč izkoriščajo in premalo plačajo, takoj prenehajo z delom in stavka je tu, če tovarnarji nočejo ustreči zantevam delavskih zaupnikov. Stavke se pa tudi vsi delavci drže, »kakor bi žeblj zabil« .., pravi nas krepki Matevž. Tri leta po "ojni se mu je zazdelo, da bi bil zdaj že čas, da se speit vrne v Evropo, nazaj v Podtabor. Kaj si je zamislil, je gotovo vsak tudi storil. Vzel je svoj, za tedanje čase gotovo lep za- (Nadaljovanje na 10. strani.) Oče nam je pripovedoval na sveti večer... Odmolili smo veseli del rožnega venca. Potem pa smo posedli okoli peči. Oče je nekaj časa molče razmišljal, nato pa se je vlegel na klop. Otroci smo se tiho pogovorjali, Nepremično sm° gledali v jaslice, pred katerimi je brlela lučka. Kazalec na uri se je počasi pomikal. Mi bi pa radi videli, da bi bila že po-Zna v?ra *n odšli k polnočnici. Nenadoma se je oče zganil in spet sedel. Prijazno nas je premotril in rekel: . *'es večer že_premišljujem, kako smo srečni, ko v tako blaženem božičnem miru praznujemo sveto noč. Toda vedno ni bilo tako. Sedem let sem bil v vojski in le eno leto sem si ° .. | ž'čn izprosil dopust. Domov sem takrat prišel, ko se je mračilo in ste delali božično drevesce. Vsi drugi prazniki, ki sem jih preživel v vojnem času. so bili strašni. Hvala Bogu, minula je vojna vihra, Otroci, vi še ne znate ceniti mirnega časa!« Za trenutek je pomolčal, odkašljal in nas spet pogledal, »čakajte, pripovedoval vam bom žalostno zgodbo, ki jo je doživel moj znanec, ko se je vračal v sveti noči domov.« Postali smo na vso moč radovedni. Naš oče je znal tako lepo pripovedovati... »Dolgo sva služila skupaj v isti četi. Postala sva dobra prijatelja. Nekega dne pa smo S? pogrešali in kmalu zvedeli, da je v vojnem ujetništvu. V ujetništvu si je prizadeval, da bi ubežal, toda ni se mu posrečilo. Najbolj hudo Pa.mu ie bilo, ker ni od doma dobil nobene poste. Pogosto je pisal ženi in otrokom, odgo-V?ra Pa ni dobil Negotovost, kaj se je zgodijo z njegovo družino, ga je strašno mučila. mogel ne jesti, ne spati. Posebno ob božičnih praznikih je z vsem frcen? zahrepenel po svojcih V mislih je bil Pl.1 ženi in otrocih Trpel je, strahovito trpel. Ko se je končala vojna, še vedno ni mogel domov. Prizadeval si je, da bi se rešil, pa mu ni uspelo, že je mislil, da nikoli več ne bo videl družine. Dve leti po vojni je ostal v ujetništvu. Ko Pa so se bližali tretji božični prazniki, ni mo-gel več vzdržati. Pobegnil je. Mislil si je: v tej negotovosti ne morem več živeti, ušel bom, če me dobe. Bog pomagaj Tako ne morem več obstati! Hodil je po strmih gorah, se skrival med grmovjem in v pečinah, stradal in zmrzoval. Pa je vse pretrpel z lahkim srcem. Posrečilo se mu je, da je srečno prišel čez mejo v domačo deželo Ko je stopil na rodna tla, je zajokal od veselja in sreče. »Domovi Domov! Domov!« je pelo njegovo srce. Sneg je gosto naletaval, pot je bila vsa za-metcna, počasi ga je obšla utrujenost. Koraki mu niso več tako izdali. Čim bližje je bil oomu, temljolj so mu popuščale moči. Končno se je vendarle znašel pod domačim oknom Pozdravil je rodno hišico, nato pa je hotel takoj objeti svoj družino Radovedno je pokukal skozi napol zastrto okno. Na peči je sedelo troje njegovih otrok. Zamišljeno so zrli pred se Morda so tudi oni mislili na očeta Pri peči je sedel neznan moški, i ozorno je premotril njegov obraz. Videl je, da se popolnoma domačega čuti v tej hiši. Brezskrbno je bral časopis. Medtem je stopila v hišo gospodinja Bila je zelo postarana, gube so se ji zarile globoko v čelo. Postavila je na mizo skledo in povabila družino k večerji. Izza Peci se je dvignil tudi moški in prisedel k mizi. Otroci so bili povsem domači z njim. Mož pod oknom je zastopal. Zameglilo se mu je pred očmi. Trenutek je še postal, še enkrat je pogledal svojo družino in opotekel se je po dvorišču »/tena, kaj si mi storila! Otroci, oobili ste očima, vaš pravi oče pa še živi! Tako rad bi vas pritisnil na srce, pa ne smem in ne morem stopiti v hišo, kjer bi me sprejeli kot nezaže-lene gosta .,.« Bil je kakor pijan, V ušesih mu je šumelo, glava mu je bila težja od svinca, silna slabost ga je obšla Nič več ni iskal steze, vlegel se je v sneg in se predal mrazu.,. * Medtem je- njegova družina mirno použila svojo večerjo. Gospodinji se je zdelo, da ie prej nekdo pod oknom zastokal, toda mislila je, da piha veter. Ves večer pa je čutila v srcu silen nemir. Razmišljala je, ali je pozabila kaj važnega opraviti Da bi si olajšala vest, je hotela obdarovati ubogo vdovo nad vasjo Hitro je pospravila po večerji. Nato se je zavila v veliko volneno ruto. Na krožnik je naložila klobaso, slanino, nekaj mesa in še velik kos božične potice Komaj je naredila par korakov, je stopila na nekaj trdega. Odložila je krožnik in potipala okoli sebe. Spoznala je, aa leži v snegu človek Kri ji je zledenela v žilah, tako se je prestrašila. Sele čez hip se je znašla in skočila v hišo: »Pojdite hitro na dvorišče. In luč takoj prinesite. lam leži v snegu človek, najbrž mrlič!« Solze groze so zalivale njen obraz. Spet je zaklicala: »Otroci, hitite in ti, sosed, zgani se! Morda pa človek le še živi!« Hitro so ga odkopali iz snega. Z veliko težavo so ga prenesli v hišo Žena mu je pogledala v obraz — in spoznala v njem svojega moža Smrtno je pobleilela, samo malo je manjkalo, da se ni zgrudila poleg moža. Tiho je rekla: »Otroci, to je vaš oče!« Otroci so zajokali od žalosti in veselja. Mati pa je zbrala vso odločnost in zaklicala: Pomagajte mi oživeti moža! Drgnimo ga s snegom!« Otroci so nosili sneg v hišo, mati in sosed sta drgnila moža. V osinele ustnice sta mu od Časa tlo časa vlila kapljico žganja._ Dolgo je Njegove oči so bile jezne, glas osoren: »Preč! Vsi preč! Če ne, zbežim jaz iz te hiše!« Žena je ovila roko okoli moževega vratu, otroci pa so se preplašeno stiskali drug k dru- gemu. Sosed je prigovarjal: »Pomirite se, mož! Poglejte okoli sebe, doma ste pri ženi, ki je toliko hrepenela po vas in pri otrocih, ki vas ljubijo!« Mož pa je robantil dalje: »Pri ženi, ki si je poiskala drugega, pri otrocih, ki so že davno pozabili na pravega očeta!« Mrko je gledal predse. Čez čas pa je spet rekel: »Zatajili ste me!« »Mož, kaj govoriš Tega pa res nisem zaslužila!- Vsa vas je priča, da sem vsa ta leta samo garala in mislila le nate in na otroke. Niti v mislih se ti nisem za hip izneverila!« je odločno rekla žena. »Kaj pa dela ta mož tukaj? Dogovorite mi, otroci!« »Naš sosed je. Pred letom se je k sosedu priženil. Danes je pomagal spravljati les domov. Hvaležni mu moramo biti!« Po licu moža so se vlile solze, solze veselja in neizmerne sreče. Počasi se je dvignil, stisnil svojo družino k sebi in svečano, glasno zaklical : »Ko bi vedeli, kako neizmerno sem hrepe-,nel po vas! Ko bi vedeli, koliko sem pretrpel in ko bi vedeli, kako hudo mi je bilo prej pod oknom ...« Oče je nehal pripovedovati Ozrl se je z fini!, trajalo, preden se je mož zganil Toda ni se i božajočim pogledom na nas in se nasme razveselil svojcev, ni jih prijazno pogledal. ko je videl, da si brišemo solze. »Krila za narod letalcev« Industrijec Piper: »Prišel bo dan, ko si bo lahko vsak Amerikanec izposodil od soseda letalo, kakor zdaj avtomobil« Pod naslovom »Krila za narod pilotov« je objavil Arthur Bartlett te dni zanimiv članek v listu >Newyork Herald Tribune«. V njem piše med drugim naslednje: Vidite ono rdečo stvar na pokošenem polju. Pi a v tak model kakor je naš,« mi pravi pilot Res, doli na polju je bilo v bližini neke farme majhno letalo. »Zasilno pristajanje?« vprašam. Pilot se je nasmehnil, me pogledal izzivajoče in mi dejal: »Ne. Lastnik tega letala biva v tej farmi. To je njegovo zasebno letališče.« »Saj res, to je čisto navadna farma « »S tem letalom vozi v mesto svoje otroke v šolo in obiskuje prijatelje. Prepričan je, da je letalo ceneje kakor avtomobil in seveda tudi hitrejše. Ni pa on edini, je še nešteto farmarjev, ki imajo svoja letala.« Ne več luksus, pač pa potreba Pred pol ure sem obiskal tovarno, kjer izdelujejo -majhna športna letala v serijah Do dobra sem se seznanil z izdelavo letal. Izrazil sem željo, da bi rad tudi letel s takim letalom. Med poletom sem se prepričal, da te vrste letala ne zaostajajo za potniškimi in da jih je mogoče lažje voditi, na enostavnejši način . Podrobne sjtosobnosti in lastnosti pa sem spoznal šele potem, ko sem zapazil iz zraka neko drugo letalo na zasebnem letališču nekega drugega farmarja. Bilo mi je takoj jasno, da niso noben luksus, temveč jjotrebno sredstvo, kakor je posta' avtomobil v današnjem času: služi za hitrejše poslovanje. Moje misli so pohitele nazaj v oni čas, ko je bil še moj oče prav tak pionir, kakor ta farmar-letalec. V našem mestu si je kupil prvi ceneni avtomobil tedaj, ko je Henry Ford svojim someščanom vtepal v glavo, aa mora vsak Amerikanec imeti svoj lastni avtomobil. Letalo na pokošenem polju je najboljši dokaz, da je Ford imel prav. Prepričan sem, da bo ameriški narod postal narod letalcev, kakor je postal narod avtomobilistov. Izdelovanje fakšnih majhnih letal je posebnega pomena, Zlasti za državno obrambo. Tako rekoč nehote prihaja velik, neizčrpen dotok ljudi, sposobnih za službo v zraku, ljudi, ki jim je letalo prav tako poznano, kakor drugim avtomobil. Resda danes še ni mogoče govoriti o narodu pilotov, toda na tisoče Ainerikancev že zdaj kraljuje po ameriškem svetu in opravlja svoio vsakdanjo službo. Vsi se poslužujejo majhnih, hitrih in cenenih letal, ki .jih lahko kupijo za isto ceno kakor moderni avtomobil. Velika večina teh piltov ni dovršila vojaškega letalskega tečaja. Pa vendar znajo vsi leteti, celo ob vsakem vremneu. So to . izučeni letalci, neustrašni. Kaj to pomeni, so ob pravem času sjmznali tudi Nemci, ko so pričeli pri mladini s propagando za polete z brezmotornimi letali. Tudi amerikanske oblasti so se znašle. Medtem ko na eni strani propagirajo čim večjo upo- i rabo teh majhnih letal, na drugi strani izurijo na leto 50.000 letalcev Ko vemo, da je že danes v Združenih državah 50.000 izučenih pilotov in da vedno večje število ljudi iz. službene potrebe kupuje majhna letala, lahko pričakujemo, da bodo Združene države res v kratkem postale narod pilotov. Seveda ljudje, ki so ustvarili industrijo majhnih letal sploh, niso mislili na možnost vojno. Njihov namen je bil izuriti zadostno število Ameri-kancev za polet v mirni dobi. Sicer je še vedno to njihov prvi namen, čeprav obenem s tem istočasno urijo Amerikance za vojake-letalce, ki bi se nekoč mogli boriti v zraku za svojo domovino. Imel sem tudi priložnost razgovarjati se s Ptpreom. ki izdeluje letala tipa »Cub«, in z graditeljem Tay!orom, ki izdeluje letala tipa »Taylor-craft«. Nekdaj sta delala skupaj, danes pa konkurirata drug drugmeu. Na vojno nista nikdar mislila. Vendar oba priznavata, da je sprejem ;novega ameriškega načrta za okrepitev narodne, obrambe dal nov zagon njuni industriji. Do sedaj nfsta gradita vojnih letal. Njuna letala niso bila oborožena. Je pa nekaj drugega. V primeru vojne se njune tovarne lahko spremene v tovarne vojnih letal, če bi bilo to le potrebno. Vojaške oblasti so mnenja, da je s propagando majhnih letal možno zelo mnogo storiti za državno obratnim že s tem, da se na ta način izuči mnogo Atne-rikaneev za letalce. V gospodarskih krogih menijo, da imajo majhna letala še veliko bodočnost Ko nekoč ne bo treba delati vojnim tovarnam s imlno paro. bodo ostali vsi mladi letalci, ki bodo hoteli Še nadalje leteti Majhna letala bodo zanje najbolj naravno sredstvo, s katerim si bodo lahko krotili letalsko strast. Tedaj bo v Ameriki tudi več ljudi, ki se bodo zanimali za letalstvo. Letalska industrija bo primorana izdelovati čim več letal, ki bodo čim cenejša. Letala bodo prodajali na obroke ikakor zdaj avtomobile. Že zdaj majhna letala plačujejo tako. Zastop- niki tovarn potujejo po mestih, priporočajo svoje aparate, jih prikazujejo praktično in ponujajo pod zelo ugodnimi pogoji .Ta trgovina se širi z neverjetno naglico. Prodajalci sprejemajo celo stara letala in si puste plačati samo razliko. Takšna letala so po 99-5 dolarjev (niti 70.000 din). V Rochesterju pri Newyorku lahko vidiš v neki garaži prvo letalo, ki ga je izdelal Taylor, ko je bil še študent. To je bilo tedaj, ko so Združene države šle v vojno. Vlada je prepovedala izdelavo zasebnih letal. Taylor je svoje delo ustavil, ni pa odstopil od svoje nakane. Ko je delal v delavnici svojega očeta, je risal nove letalske modele in modele motorjev. Že takrat pa je mislil na to, kako bi izdelal letalo, ki bi ga ljudje kupovali, kot kupujejo avtomobile. Leta 1925 se je mlad inženir izučil pilotiranja in zopet pričel z delom. Njegov prvi aparat je prodal zelo poceni. Še istega leta je izdelal drugo letalo in ga je imel namen pokazati tudi na razstavi v Detroitu. Njegov brat in nek potnik sta odletela z njim iz Newyorka v Detroit Zaradi napake na motorju je letalo treščilo na tla in sta »e oba potnika ubila. Taylor ni odnehal z izdelovanjem letal. Zgradil jih je še petnajst različnih vrst. Tedaj pa je nastopila •’ Ameriki gospodarska stiska in njegovo podjetje je propadlo. Mladi graditelj je bil prisiljen delati kot dela navadni delavec v tovarni. Ta čas se je nenadno pojavil inženir Piper in je položil 2000 dolarjev (tedaj približno 100.000 dinarjev) v podjetje mladega graditelja. Tako je bilo Taylerovo podjetje rešeno. Letala so začeli prodajati po 1325 dolarjev (okoli 65 000 din). To je bila najnižja cena za letala. Za tako ceno letala ni bilo mogoče dobiti nikjer drugod V začetku trgovina ni šla dobro. Leta 1935 pa so njune delavnice izdelale 228 aparatov. Nasledje leto so prodali 523, preteklo pa ie 2000. Nad 6000 majhnih letal je zdaj že v prometu po Združneih ameriških državah. Trgovina se je v kratkem času tako razvila, da grade zdaj že nove enake tovarne za majhna letala. Tudi letos pravijo, da jih bodo izdelali nad 6000. Toda, zdaj je šele začetek. Gotovo je, da se bodo ljudje tudi v bodoče zanimali za takšne vrste letala. Tudi država jih kupuje. Mnogo letal uporabljajo v letalskih šolah, kjer se letalci pripravljajo za novo služlro. S tem je končano prvo razdobje. Amerikami so spreje i z velikim upanjem to novost. Ljudje, ki so se pred leti smejali tem majhnim letalom, danes že letajo z njimi. Vsak Amerikanec želi imeti svoje letalo, kakor se je hotel voziti z avtomobilom. Ta letala pa niso samo za izbrance Vseh vrst ljudje se poslužujejo teh letal. Z njimi letajo trgovci, farmarji, advokati, stražniki, mehaniki in celo delavci, ki jih kupujejo iz druge roke. Vsi ti ljudje imajo letalski izpit v zasebni pilotski Šoli. ravno tako kakor dobijo avtomobilisti dovoljenja v šoferskih šolah. Razumljivo je, da so letalski .izpiti strožji. Mladeniče morajo najprej pregledati posebni zdravniki. Če jih zdravnik spozna za sposobne, jim izda dovoljenje, da se smejo učiti za letalce Skušnjo pa lahko polože samo tisti, ki dokažejo, da so sami leteli vsaj 35 ur. Skušnje pa se delajo pred državnim inšpektorjem za letalstvo. Sam Piper pa je dejal še tole: »To je šele začetek« 2e zdaj gre trgovina dobro. Ne delamo več iz' iT-gubp kakor prva leta. Zanimanje za naša letala je zelo veliko. Čim več letal izdelamo, tem več tudi letalcev usposobimo.« Prepričan sem, da bo prišel dan, ko si bo vsak posameznik lahko izjjosodii od svojega soseda letalo, tako kakor si danes izposojujejo avtomobile. Tedaj p« bo nastopil velik čas za može, kakršna sta Piper in Tay!or. Dala sta Združenim ameriškim državam novo industrijo industrijo, ki pripravlja Amerikance za nove dolžnosti, katero bodo morda nekoč igrale odločilno vlogo v usodi tega naroda. Morda ga bo celo rešila. Continental na ugodne mesečne obroke IVAN LEGAT Ljubljana, Prešernova 44 Maribor, Vetrinjska 30 GBNBRAL. KK1V1CK1: BIL SEM V STALINOVI SLUŽBI Avtomobil ameriške znamke, ki so ga 6. septembra pustili nekje v Ženevi, je privedi do ugotovitve dveh skrivnostnih gostov: moškega in ženske, ki sta se 4. septembra vpisala v Lausanneju, v hotelu »De la Paix«, potem pa zbežala brez prtljage in ne da bi bila poravnala račun. Zenski je bilo ime Gertrudn Schildbach. Bila je nemška državljanka in prebivala v Rimu. Bila je agentinja GPU v Italiji. Moški je bil Roland Abbiat, z drugim imenom Franrois Rossi, še z drugim imenom Py, po rodu iz Monaca. spada pa med pariške agente GPU. V prtljagi, ki jo je Gertruda Schildbach pustila v hotlcu. so našli škatlo s čokolado, v kateri ie bil strihnin. Ta škatla je zdaj v rokah švicarske policije pri drugih predmetih iz te zadeve. Gertruda Schildbach je spadala med najzaupnejše prijatelje Reiss-sove rodbine in se je veliko igrala z Reissovimi otroki. Živci ji niso dali, da bi bila rodbini, katero je prijateljsko obiskovala, dala zastrupljene sladkarije, kakor je to zahteval od nje Spiogelglass. Gertruda Sohildglass je spadala tudi k tistim, ki so ob začetku velikega čiščenja v svojem prepričanju omahovali. Zato je lahko prepričljivo igrala vlogo ženske, ki se je odločila, kakor Reiss. da bo prelomila z Moskvo, Reiss je vedel o njenih dvomih ter ji je zaupal. Šel je z njo jest v neko restavracijo blizu Chnmhlandesa. Tam sta sc hotela pogovoriti o vsem položaju, vsaj mislil je tako. Po jedi sta šla na kratek sprehod. Nekje sta krenila s poti na majhno, temno stransko stezo .Prikazal se je avtomobil ter z nenadnim sunkom ustavil. Več moških je skočilo iz njega ter napadlo Reis-sa. Obupno se je hranil pred napadalci, toda s pomočjo Schild-bachove, ki so kosom njenih las našli v njegovi roki, so ga zvlekli v voz. Abbiat-Rosssi in drugi pariški agent GPU, Etiennc Martignat, sta tu sprožila proti Reissu samokresno strojnico. Truplo so spotoma vrgli iz voza. Ugotovili so, da je bila Renata Steiner, rojena 1. 1908 v St. Gnl-lenu v Švici, tista, ki je najela avtomobil ameriške znamke, katerega so uporabil za umor. Gospodična Steinerjeva je bila od 1. 1935. v službi GPU in ji je bila poprej zaupana ualoga, da je zalezovala Sedova. sinu Trockega. Spadala je k trem udeležencem morilske zarote, ki jih je policija prijela, priznala je udeležbo pri zločinu in pomagala oblastem pri razjasnitvi. Umor je imel prav drage nasledke. Švicarske oblasti so zahtevale, da se zasliši Lidija Grosovskaja. Navzlie silnemu pritisku sovjetskega poslaništvn, so jo francoske oblasti 15. decembra zaslišale. Spomniti se je treba, da je Grosovskaja bila tista, ki je 17. julija dobila pisma Ignaca Reissa ter jih izročila Spiegclglassu. Dva dni po zaslišanju so jo zaprli. Švicarska vlada je zahtevala, da jo izroče. Toda še enkrat je Stalinova diplomatska roka untila drugo roko. tisto, ki je skrivaj morila. Francoske sodnije so Grosovsko spustile, ko je položila poroštvo petdeset tisoč frankov in se pismeno zavezala, da ne bo zapustila Francije, Ni potrebno govoriti, da je izginila, ne da bi bila pustila sled za sabo. Francoski policijski uradniki so Grosovsko videli zadnjič, ko se je odpeljala v mogočni limuzini sovjetskega poslaništva. Ko sem 5. septembra bral o Reissovi smrti, sem sc zavedel, kako obupen je moj lastni položaj, Stalin in JeŽov mi ne bosta nikdar pozabila, da sem se branil sodelovati pri zločinu. V njunih očeh Je to moglo pomeniti samo. da dvomim kakor Reiss. Ostala mi je samo izbira med kroglo uradnih krvnikov v Luhianki ali pa med dežjem krogel iz samokresne strojnice v rokah boljševiških poluradnih morilcev. Ta strašna izbira je polagoma prijemala tudi mojo ženo. Sklenila sve vrniti se v Pariz. Še vedno sem premišljal, ali naj se pripravim za pot v Moskvo. Moja tajnica Madelciua je našla za nas primeren hotel v St. Germainu. Tu se je sredi septembra prikazal moj mladi belgijski pomočnik. Bil je v veliki zmedi. Dobil je zapoved, naj gre v Holandijo, kjer je gospa Rcissova stanovala pri Sneevlietovih, da bi ji izmaknil vse listine in zapiske, katere 'jf zapustil Reiss. Šel je, pa se je vrnil praznih rok. Silili so vanj, naj se pelje še enkrat in naj se ne ustraši ničesar, tudi umora ne. da bi dobil listine. Ves obupan ter s solzami v očeh je prišol k meni po svet. Dejal scni mu, da je Reiss bil idealist, zvest komunist in da bo bodoča zgodovina revolucije ter delavskega gibanja preklinjala umore GPU. Svetovni sem mu. naj nevarno nalogo, ki mu jo je dal Spiegelglass, sabotira in sem mu povedal, kako naj naredi. Jaz pa sem še vedno govoril o bližnji vrnitvi v Moskvo in mladi moj prijatelj je vedel, da jo Mndeleinn skušala zame in ca mojo rodbino zagotoviti prostore na parniku »Bretagne«. Preselili smo se iz St. Germaina v Pariz v hotel »Metropolitain«, na Rue Cambon. kjer smo se sestali od 17. septembra do 6. oktobra. Sem je prišla Madeleina, da nam je sporočila, da je francoski pnrnik letos zadnjič peljal. < Pogovarjali smo se o drugih potih za domov. Bil sem še vedno visok uradnik v sovjetski vojaški vohunski službi. Moral sem brzo- javiti v Moskvo, da scin dobi! dovoljenje, da se smem peljati s sov jetsko ladjo, v ohunske službe drugih držav sovjetske ladje posebne ostro nadzorujejo. Zapazil sem, da so vohuni zasledovali sloheml korak, ki sva ga žena ali jaz naredila, čeprav je njihov gospodar Spiegelglass izginil. fz Moskve so ml dovolili, da se peljem s sovjetsko ladjo ter me obvestili, da lio kot naslednji parnik zapustil 6. oktobra Le Havre >2n kaj sodi o slovenski atletiki, o pogojih njenega napredka, o važnosti in načinu treninga ter o vzgoji slovenskih atletskih tekmovalcev. Inž. Stepišnik pripoveduje: »Ko so s pozornostjo in z veseljem spremljali hitri vzpon naše mlade slovenske atletike, se pre-često spominjam dolge, trnjeve in znojne poti, ki sem jo moral prehoditi sam, predno sem dosegel rezultat, o katerem pravijo, da nekaj pomeni. Mislim na treninge v časih, ko sploh še nismo vedeli, kako se meče kladivo in ga, kakor vidim danes, še vihteti nismo znali. Lela 1931. sem metal kladivo S3 metrov. Naslednje leto približno prav •m*’ *e*a 1®®®. na balkanskih igrah v Atenah 41.39 m, leto dni kasneje v Zagrebu pa že 48.99 m. to je bil nenavaden skok. Domišljal sem si, da poznam skrivnost metanja kladiva; pa ga nisem, kakor se je to pokazalo v letu 1935. in v vseh poznejših letih do danes. V letu 1934. sem vrgel kladivo skoro 50 m le zaradi svoje naravne nadarjenosti. Pri tem pa sem zašel v napake, ki so povzročile, da vsa zadnja leta nisem prav nič napredoval. Nikakor nisem mogel vreči kladiva preko 50 mehov. Napake, v katerem sem zašel, sem odkrival le polagoma in s težavo. Samo dvakrat sem imel priliko, da sem se srečal z res dobrimi metalci kladiva in da sem se z njimi razgovarjal. Bilo je to v Berlipu pri olimpijskih igrah in na lanskem triboju Nemčija—Romunija—Jugoslavija v Celovcu. Obe priliki sem izkoristil stoodstotno. Sicer sem bil pa povsem navezan sam nase. Mnogo sem mora' torej delali in iskati svoje napake, če sem hotel napredovati. Popolnoma napačno je gledanje, da za odličen rezultat rabiš silo. Res je nasprotno: tehnično in ritmično pravilno izveden gib zahteva najmanj sile, ker dopušča samo delovanje onih mišičnih skupin, ki so za akcijo neobhodno potrebne, dočim ostale skupine mirujejo. Karakteristika slabo izvedenega g ba je pa v istočasnem delovanju potrebnih in nepotrebnih mišic. Slednje delujejo pri tem protivno prvim ter jim pri določeni akciji odvzemajo učinkovistost. Iz tega logično sledi, da bomo porabili mnogo več sile, če bomo hoteli isti rezultat doseči s tehnično nepopolnim giboni, kakor pa ga dosežemo s tehnično dovršenim. Tako sem si n. pr letos na tekmovanju ob melu kladiva komaj 49 in pol metra pritegnil obe etidi, tako da sta me boleli še ves teden. Kolikokrat sem letos metal preko 50 metrov, pa me ni bolela niti ena mišica. V Carigradu sem po težki tekmi že po 15 uiah spet lahko uspešno treniral. Za svoje letošnje izboljšanje se moram predvsem zahvaliti dejstvu, da sem svoje treninge z metanjem kladiva popolnoma usmeril v tehnično plat in to tako d »sledno, da si nisem dovolil zaleta, marveč sem vežbal samo obrat. Takozvano Jnatepavanjef, to je neprestano metanje na rezultat ne vodi nikamor In ravno v tem vidim tudi vzrok, da nadarjeni zagrebški metalci diska in krogle nikakor no morejo napredovati. Moj trening ima veliko dobro stran tudi v tem oziru, ker mi dovoljuje.^ da pridem na tekmovanje živčno popolnoma svež. Še nobeno leto nisem dosegel tako popolne koncentracije med metanjem kakor letos. In še eno je važno: če ne veš kakšno daljino lahko dosežeš, se ob slabem metu ne jeziš in nisi razočaran. Že normalna daljina ti da občutek zadovoljstva in sigurnosti, ki sta poslednji stopinji na poti do velikega rezultata. Moram reči, da sem se zelo začudil, ker se je toliko pisalo, da moj celjski rezultat 54.64 m, ne b° uradno priznan. Ne vem, čemu toliko razburjenja. Ali ni važnejše, da sem sploh vrgel toliko? Sam zase smatram celjski rezultat s tega stališča popolnoma enakovreden carigrajskemu, ker se zavedam, da bi vrgel vsaj toliko, če bi metal iz železnega kroga. Resnično cenim predvsem samo rezultate, ki so postavljeni v ostrih borbah na velikih tekmovanjih. In zato tudi cenim svoj carigrajski balkanski in jugoslovanski rekord mnogo bolj, kot pa po daljavi boljši celjski met. Posebno zadovoljen z letošnjimi rezultati, posebno carigrajskim, tudi nisem. Zavedam se, da ta met tudi tehnično še daleč ni uspel. Bilo je nekaj napak, katere bom moral še popraviti. Zato nestrpno pričakujem prihodnje sezone. Vrednost tega rezultata na letošnji svetovni listi je znana. Sredi septembra sem bil drugi, ob koncu sezone pa peti na vsem svetu. Mislim pa, da tega ne gre precenjevati, ker mnogi letos zaradi vojne niso mogli trenirati. Če bi ne bilo vojne, bi verjetno letos ne bil v svetovni lestvici na tako dobrem mestu. Imam samo svoje telo in svoj razum in zato dvomim, da bi mogel vzdržati v taki »konkurenci«. S tem seveda ne mislim reči, da pričakujem in zahtevam vse ono, kar nudijo drugod svojim atletom, posebno boljšim, ki so že no-ke vrste profesionalni. Samo take pogoje, v katerih živim in tekmujem, smatram za edino čast* ne in vredne pravega športnika amaterja. Kaj mislim o slovenski atletiki? Atletike kot ene mnogih vej telesne vzgoje naloga je, predvsem vzgajanje v telesno in duhovno zdrave posameznike s sredstvi, ki jih atletika nudi. Predvsem mislim, da mora biti povda-rek na vzgoji množic ne glede na to, ali je sposobna doseči vidnejše rezultate ali ne. Važno je, da se vsakdo razvije do njemu dane skrajne meje in da ima s tem pogoj za popolno in dolgo zdravje. Naslednja stopinja šele naj bo vzgoja borbenosti in končno zadnja vzgoja posameznikov za vr- hunske rezultate, ki pa naj služijo samo kot propagandno sredstvo za pritegnitev množic. Smatram, da je treba odpraviti in zatreti ta-koimenovano »zvezdništvo« in odličnim vrhunskim atletom odrediti samo tisto mesto, ki ga v resnici zaslužijo. Napačno je vzgajati v klubih 6amo nekoliko zvezd, ki na športni borzi visoko notirajo, vsi ostali pa bi morali stati ob strani in se zadovoljevati samo s klavrno vlogo gledalca. Tudi tako kot zvezdnik ima vsak povprečnež pravico do telesne vzgoje, Napačno je, če samo zvezdniki izčrpavajo ves interes in sredstva kluba. Taki zvezdniki prenekaterikrat zaradi prenapornega telesnega treninga omagajo in zgodi se celo, da se morajo zateči v bolnico. Tako sem ugotovil, da je nekaj atletov, ki so jim še lani prerokovali veliko bodočnost, danes bolnih. Atletiko bodo morali sploh opustiti, ker niso vzdržali napornega treninga, ki jim je bil za dosego vrhunskih rezultatov potreben. Pokvarili so si srce, živci jim niso v redu, želodec ne deluje pravilno in tako dalje. Za tako počenjanje imam samo eno obsodbo: to je zločin nad narodom. Klubskim ln drugim funkcionarjem, ki tako pojmujejo svoje dolžnosti, je treba za večne čase prepovedati dostop do igrišča. Za storjene grehe pa jih pozvati na strog odgovor. Naj mi nihče ne ugovarja. Če se bomo preveč posvetili masi, ne bomo imeli elite, ki bi nas na zunaj reprezentirala. To ne držil In da ne drži, so dokaz naše telovadne organizacije, ki so se prvenstveno posveltile vzgoji množic brez ozira na njene uspehe. Iz te tako dobro pognojene zemlje so rasli odlični posamezniki, pa smo imeli mednarodne telovadce že tedaj, ko slovenskega športa še ni bilo. Prav dobro se zavedam, da je tako delo v klu-'bti težka stvar, ki zahteva strokovnega znanja in globoke ljubezni do atletike in športa sploh. Šele ko bodo vsa vodstva v takih rokah, bo prišel zlati vek slovenske atletike, ki ji ga želim iz vsega srca. » Prinašamo sijajen muzikalni velefilni Melodp iz sani« BENJAMiN GIGLI poje prekrasne arije iz oper „LA BOHEME*1 in „ODISEJA“. Navdušili vas bodo najuqTejši moderni šla-gerji V glavnih vlogah: MARTA HARELL, A. SCHONHALS, BENIAMINO GIGLI. — Najprijetnejši zimski večer je v topli kino dvorani, ob božanskem Glglijevem petju in čustvenim, dramatičnem film- .skein dejanju. KINO MATIC« Telefon Štev. 22-41 Predstave ob 15., 17., 19. in 21. uri Na Božič in Štefanovo matineji ob pol 11. uri Na razstavi kanarčkov vtada prava pomlad Iz 120 grl doni, vrvi v božično noč Pod pokroviteljstvom g. dr. Adlešiča, župana mesta Ljubljane, bo za božične praznike velika razstava kanarčkov, žlahtnih vrvivcev, ki so jo naši marljivi ljubitelji in zaščitniki ptic-pevk namestili v ženski učiteljiški šoli na Resljevi c. 10, kjer vlada med zelenjem in cvetjem pravo spomladansko razpoloženje. Ko vstopiš na razstavo med ta mali krilati in prepevajoči zbor, trenutno pozabiš na stnipeno burjo, ivje in zimo. Človeku se zdi, da smo že daleč z a sv. Gregorjem, ki v deželo prinese ključ od korenin in oženi ptičke, Kanarčki ne poznajo zime, kajti na Kanarskih otokih vroče Afrike, kjer jim je pred davnimi časi tekla zibel, vlada večna pomlad. To so ohranili vse do danes v svoji krvi. V stoletnem ujetništvu so spremenili svojo barvo, petje in hrano, le materi naravi so ostali zvestim jo slavijo ter opevajo pri nas tudi v najhujši zimi. Da, celo na višku svojega petja so v času, ko nam mraz in zima kujeta debelo ledeno skorjo. Zato prirejajo rejci kanarčkov v zimskem času tekme in razstave in je zlasti v Nemčrii pri nas reja kanarčkov močno razširjena. Ljudsko mnenje, da mora biti pravi kanarček rumen, je docela pogrešno, kajti v prirodi živeči kanarčki niso rumene, temveč zelenkastorjave barve. Tudi na ljubljanski razstavi je pretežna večina zelenih pevcev, ki v petju zmagujejo, so pa tudi mnogo bolj odporni proti raznim vremenskim in bolezenskim vplivom. S tem pa ni rečeno, da so rumeni kanarčki brez dobrih lastnosti. Tudi ti so že mnogokrat odnesli vence zmage, v splošnem pa vendar v petju nekoliko zaostajajo in tudi v zdravju niso tako odporni kot njih zeleni sovrstniki, ki jih pred vsem zlom le bolj ščiti njihova prvovrstna prirodna barva. Na razstavi, ki bo odprta oba božična praznika, bodo prodajali tudi srečke, in komur bo sreča .■DaJj-lpnjena, bo lahko dobil kanarčka za en dinar. Razstavljene bodo tudi po najnovejših izkušnjah izdelane kletke, ki nudijo pticam čim več udobnosti in prostosti. Delo je domačega mojstra Jurija Jugoviča iz Ljubljane. Čisto in zdravo ptičjo hrano za vse vrste ptic bo razstavila veletrgovina s semeni Sever & Co. iz Ljubljane. Vodja razstave g. Franc Omahen bo obisko- Smrt med ameriškimi Slovenci V Sheboyganu Wis. je umrl rojak John Rozman v starosti 57 let. Pokojnik je zadnja leta živel s svojo družino v Grane6ville, Wis. V Ameriko je prišel pred 31. leti. Zapušča ženo, šest sinov in dve hčeri. V Jolietu III je bil od šestorice roparjev ubit John Težak, lastnik gostilne White House. Star je bil 41 let. Roparji so zvečer vdrli v njegovo gostilno in mu vzeli 600 dolarjev gotovine. Ker se ni-hotel pokoriti njih ukazu, ga je eden ustrelil v glavo. V Sheboyganu Wis. je umrl rojak Joseph Zore v starosti 556 let. Pokojni je bil dvakrat v Ameriki. Prvič je prišel leta 1903, drgič leta 1913, Zapušča ženo in eno hčer ter brata. V Chicagu III. je bil pokopan William Benko-vich, sin Mr. in Mr«. Joseph Benkovich. Med delom je fant padel z višine 50 čevljev in 6e tako močno pobil, da je podlegel poškodbam. Pokojni je bil star 20 let. V Pittsburgu je umrl za mrtvoudom rojak Joseph Kršul v starosti 53 let. Dcma je bil od Volovskega na Primorskem in je prišel v Ameriko pred 35 leti Zapušča ženo, štiri sinove in hčer. V Elcoru Minn. je umrla rojakinja Mrs. Margaret Hafner, rojena Traven. Rajnka je bila dcma iz Vodic na Gorenjskem. Zapušča moža in pet hčera. V Luzernu Pa. je umila rojakinja Francka Mihelčič v starosti 75 let. Pokojna je bila doma od Kamnika na Gorenjskem. Zapušča tri sinove in pet hčera. V Nilesu, O. se je pobil na svojem domu, ko je padel po stopnicah rojak John Černe. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je podlegel poškodbam. Star je bil 51 let, doma iz Dolnjega Kašlja pri Devici M. v Polju. V Ameriki je bil 35 let. V Loraini, O. »e je težko ponesrečil pri delu rojak Franc Baraga, star 23 let. Fant se je opekel s tekočim železom. Njegov tovariš, ki je druge narodnosti, je opeklinam podlegel. V Milvvaukee, Wis. je umrla rojakinja Agnes Kušljan v starosti 60 let, soproga Wkaj poznanega Mr. Ignac Kušljana. V Pueblo Colo je umrla Mrs. Ana Škarja v starosti 40 let. Zapušča soproga, hčer in dva sina. V Hallu W. Va. se je v premogovniku ubil rojak John Skar v starosti 26 let. Zapušča starše, štiri brate in dve sestri. V Ely, Minn. je umrla vdova Johana Merkun v starosti 52 let. Njeno dekliško ime je bilo Johana Vranešič, rojena v Tribučah pri Črnomlju v Beli Krajini. Tukaj zapušča štiri sinove. V Imperialu, Pa. je umrl rojak John Potočnik v starosti 53 let. V Ameriki je živel 33 let. Doma je bil iz Lučen nad Škofjo Loko na Gorejskem. Zapušča soprogo Mary, tri sinove in pet hčera. V Harmarvilla, Pa. je bil do smrti povožen od avtomobila rojak John Ferjan v starosti 59 let. Doma je bil Luže pri Šenčurju na Gorenjskem, Zrptt-šča ženo, sina in hčer. > Velik vlom v zlatarsko trgovino na Bledu — pojasnjen Ljubljana, 23. decembra. V noči od 20. na 90. avgust je bil fovršen na Bledu zelo velik vlom. Ljubljanska tvrdka A. Boiit, trgovina z zlatnino, urami in dragulji v Frančiškanski ulici 3, ima na Bledu sezonsko podružnico. Ob koncu sezone letos pa so vlomilci vdrli v trgovino in odnesli zlatnine, dragih kamnov in ur za mnogo nad 100.000 din. Za vlomilci dolgo ni bilo pravega sledu, toda po lem, kako je bil vlom izvršen, se je videlo, da so bili na delu zelo izurjeni vlomilci. Sedaj pa so naše oblasti odkrile iločlnce. Poleg vloma v trgovino so vlomilci vlomili tudi v banovo vilo »Zlatorog« na Bledu, v vilo sv. Štefana in v druge vile na Bledu in okolici. Ker je preiskava v polnem teku, ni še mogoče objavljati nobenih podrobnosti o tem zločinu. Našim varnostnim organom pa, ki so zločin odkrili, pa moramo le čestitati, kajti odkrito je delovanje zelo nevarnft vlomilske družbe. valcem razstave na razpolago z vsemi pojajsnili, ki se tičejo kakršnega koli vprašanja o vzgoji, bolezni in prehrani vrvivcev, Kdor se bo pa globlje zanimal za rejo kanarčkov, bo po nizki ceni lahko kupil Zupanovo prvo strokovno knjigo, ki podrobno obravnava vse potrebno znanje o vzgoji in petju kanačka — žlahtnega vrvivca. Obisk razstave vsem toplo priporočamo, zlasti še zato, ker je čisti donos razstave namenjen za prehrano lačnih ptic v prosti naravi. NA ZAPOVED KRALJICE... FILMSKI ROMAN Sir Raleigh je pobledel od jeze. Kar bruhnilo je iz njega. Če bi bil mogel, bi bil z očmi ubil Essexa. »Pazite se. ne prenesem žalitve!« besno zavpije Raleigh, ki je bil že pred Essexovim prihodom zapazil, da vsa dvorna straža nosi srebrne oklepe. Nihče pa mu ni vedel odgovoriti na vprašanje, odkod je dobila te razkošne oklepe. Essen se Šinko za#meje. »Zalitva? Kakšne žalitve nekil Naročil sem več srebra za kraljico!« Raleighu je jeza prekipela. »Zdaj imam pa zadosti!« je zarjul. Bliskovito je posegel ob bok in izvlekel meč iz nožnice. Jeklo je mrzlo zablestelo v soncu. Pa tudi Es«ex se ni dal prositi, Kakor bi trenil, je bil tudi njegov meč zunaj. Ostra meča sta trčila. Žvenket je odjeknil po preddvorju. Od vseh atrani so pritekli preplašeni gledalci. Esaex je že preganjal Raleigha kakor maček miš. Ta hip pa je vas zasopi; 1 odnekod pritekel Bacon. S svojim mečem je planil mednju ter ju ločil. »Tu se ne smete pretepati!« je zavpil. »Kaj ste mar pozabili, sir Raleigh, da Njeno Veličanstvo pričakuje lorda E«taxa? Kaj ne veste, lord Essex, da imate aesta- | nek s kraljico? AH sta mar oba prišla ob Ipamet? Kakor dva petelina ata vroče-| krvna in nepremišljena! Od Vas, lord (Esacx, bi bil kaj drugega pričakoval, ne ' pa takih zelenih, nezrelih nastopov!« E«sex je norčevaje se odvrnil: »Kaj me mislite braniti?« »Branim oba! Zdaj pa pojdiva!« Bacon je popeljal Es:.exa proti kraljičinim 6obam. Med potjo pa ga je prijemal, ker je smešil in dražil Raleigha. Dejal je: »Zelo važno je, da človek na dvoru nima sovražnikov!« Essex pa mu je svojeglavo odvmil: »Zdaj, ko sem se vmil, bodo njim prijatelji prav gotovo potrebnejši kakor meni. Ti 61 bil moj prijatelj .. .« »Tvoja usoda je tudi moja usoda!« mu odločno odgovori kancler Bocon. »Ko boš videl kraljico — ali jo boi znal pomiriti in potolažiti ter 6i spet pridobiti njeno naklonjenost?« »Nikoli nisem ne ljubil, ne sovražil preračunano, to je menda po6talo že do-vd; jasno, ali mar ne? Prej bi umrl t.akor da bi uvoral rapraviti kaj takega!« Esaex ui Bacon sta šla proti kraljičinim sobam, za njima pa so se na dvorišču zbirali ostali. Sir Raleigh j« bil še vedno ve« iz sebe ter je začel z Burkleyem in z drug’ml kovati načrte, kako bi se mu vendarle poarečilo »praviti Emcx* »pat s dvor* ter 6e ga iznebili, Mnogo so govorili, ugotavljali, da jim je na poti in podobno, navsezadnje pa ao se odločili, da ga bodo na seji kronskega sveta ■— bila je sklicana prav za isti večer — poskušali izzvati tako, da bo sam prosil, naj ga kraljica pošlje na Irsko, krotiti znagovite upornike. Upali so, da bo tam ali padel, ali pa bo, v drugem primeru, postal kraljici preveč nevaren zaradi nanovo zrasle pri-ljubljenosti pri ljudstvu. Povsem pravilno ao sodili, da ga kraljica »icer zares ima rada, da je zaljubljena vanj, da pa vendarle Anglijo in svojo kraljevsko oblast ljubi še bolj kakor njega — in da bi po vsem tem, pa naj se že obme tako ali tako, Essex na vsak način prišel v škripce. Zdi se, da se niso pri svojem računu prav nič onotili... * Veselo in prešerno je Essex vstopil v prostore pred kraljičinimi sobami. Zadovoljen narmešek mu je prekril obraz, bil je prav dobre volje, razpoložen veselo kakor že lep čas ne. Tu ga je pričakovala lepa lady Penelopa. Bila je bleda ln nemima. Saj pa je za to tudi imela dovolj razloga. V njej je bila dozorela odločitev, ki je bila na vaak način zelo nevarna, pa tud« močno zapeljiva in privlačna Sklenila je bila namreč, da bo opozorila Ea«exa na to, kaj ga lahko čaka, na nevarnosti, ki mu bi utegnile groziti. Imela pa je ae*veda na tihem tudi svoje namene. Pozabiti namreč ne smemo, da je že dolgo skrivaj ljubila zastavnega, v moški lcooti popolnega vojskovodja. Ljubila, 6 tiho, onemoglo jezo, da nikoli ne bo mogla postati srečna, ker ima prehudo tekmico v ljubezni — samo angleško kra- ljico. Toda ljubezen je nreveč močna, da bi se plašila nevarnosti, kolikokrat se za- ljubljeni strmoglavo mečejo v največje težave in odstranjujejo najhujše zapreke na poti k zaželenemu cilju. In ženske so v tej zadevi še bolj pogumne ter ravnajo še bolj nepremišljeno kakor moški. Lady Penelopa je bila kljub svojim mladim letom odločno, pogumno in samozavestno dekle. Ko jo je Essex ugledal, jo je emejč vprašal: »Ali me kraljica že čaka?« »Ali naj bi Vam to priznala?« »Čudim se Vaši rahločutnosti, prav zares! Povejte ji, da sem prišel in da jo čakam!« »Saj še ni pripravljena ... Oklevala je nekaj časa, potem pa ga naravnost vprašala: »Ali... lahko govorim z Vami?« Smeji ji je odvmil Essex: »Prosim, izvolite! Za kaj pa gre, da me je treba še posebe vprašati?« Penelopa je stopila k njemu in ga povedla čisto v kotiček prednje sobe. Tam mu je z žarečimi očmi in z bledim obrazom pogledala naravno«! v njegove ter mu rekla: »Odgovorite mi po pravici, brez ovinkov, naravnosti Ali ljubite kraljico?« Presenečen nad tem nenavadnim vprašanjem ji je odgovoril Easex: »Da draga moja, zelo jo ljubim! Čemu pa me to vprašujete?« »Želela bi, da bi imeli radi nekoga, ki Vas ima rajši, ki Vas bolj ljubi!« In po čisto kratkem, mučnem, skoraj usodnem molku je še pristavila z vso odločno, nepremišljeno ihto: »Na primer — mene!« Essex se je skoraj zmedel. Radoveden, kaj mu bo odgovorUa, jo je vprašal: »Ali me kraljica ne ljubi?« »Ljubi Vas... ne ljubi... ljubi...« »Čemu pa mi prav za prav sploh vee to pripovedujete? Kakšen 6miscl imajo Vaše biesede?« »Bojim 6e , , . Poslušala sem celo noč... kako Vas je preklinjala, ker... Vas mora ljubiti... zaklela se je, da se bo maščevala, ker Vas mora ljubiti... Bodite previdni.., Bodite gotovo previdni! Preveč jo jezite!... Nikar se mi ne smejte, ker Vam to govorim! Tako hudo bi mi bilo za Vas, če bi se Vem zgodilo kaj hudegal« Essex se šircko zasmeje. Penelopin 6trah se mu zdi neutemeljen, smešen, iz trle izvit. Ni vreden, da bi človek njenemu opozorilu posvečal kaj več pozornosti. Te večne ženske marnje! Še ob belem dnevu ti vidijo strahove in prikazni. Potem pa vpraša: »Kaj niso vsi zaljubljeni enaki! Tako nam vsaj vedo sporočiti vsi pesniki!« »Ne ntso, prav zares niso! Jaz Va* nikdar ne bi mogla preklinjati! Verjemite mit« »Če bi »e midva ljubila, bi me morda tudi Vi preklinjali! Kaj morda! Prav gotovo! Res se lahko zahvalite Bogu, da nisva zaljubljenca!...« »Nikar se ne šalite! Boj>m se! Morate mi obljubiti, da boste oprezni in previdni!« | »Obljubljam!« ji » smešno svečanostjo, i še vedno v šali odgovori Essex. I Tedaj pa se zgodi nekaj čisto nepriča-kovanega. iLady Penelopa ga, preden se je utegnil najti, trdno objame in ga vroče poljubi — potem pa se vsa zmedena in plaš-| na odmua«, da bi ga rajavila kraljici. > (Dalja »ledij Po stopinjah žičkih samotarjev Kartuzija v Žičah pri Slovenskih Konjicah — Razvaline samostana in cerkve njihova slovstvena in stavbena umetnost Poslanstvo menihov, Slov. Konjice, 23. decembra. Ko ob priliki prideš v Slovenske Konjice in se vsaj nekoliko zanimaš za zgodovinske spomenike, trga in okolice, ne boš odpotoval odtod, da ne bi šel pogledat v ozko dolino k nekdanjemu samostanu žičkih kartuzijancev, ki se nahaja v razvalinah. Preko Konjiške gore ali pa po cesti čez Žiče dospeš do njega v dobrih dveh urah. Zagledaš ga šele, ko si dospel prav do njega: smreke in jelke so se že razbohotile na nekdanjih tihih dvoriščih in vedno bolj rušeče se meniške stavbe je prepregel bršljan tako, da jih oddaleč ne vidiš. Sicer pa je ta tihi, mirni kraj sam na sebi zaprt vase, z vozom dostopne le z juga. Koroški grof Bernard Triksenski, svak štajerskega mejnega grofa Otokarja I. je šel po letu tl40 v Sveto dežlo kot križar. Ko pa je leta 1148 tam umrl, je njemu sporočil kot zapuščino Maribor zmnogimi posestvi na Spodnjem Štajerskem, med njimi tudi okoli sedanjih Slov. Konjic. Nekaj po sestev mu je podaril še celjski grof Hohenvvart, potem pa še cesar Konrad III. 1. 1149. Mladi grof je bil zelo pobožen in je bil navzoč pri ustanovitvi korarskega samostana v Klostemeuburgu 1. 1136, pomagal je ustanoviti cistercijanski samostan v Runi pri Gradcu in 1. 1160 pri ustanovitvi hospica na Semeringu. Tudi v novo pridobljenem ozemlju je želel ustanoviti samostan ter je izbral kartuzijanski red, ker se mu je zdel najbolj primeren. Izbral je za njega »zaprto dolino« ter jih povabil. Ker pa so se ti dali siliti, da bi jim kdo ne očital pohlepa po zemlji, je moral naprositi papeža Aleksandra III. za naročilo kartuzijanom, da sprejmejo njegovo ponudbo. Okoli leta 1160 je prišel iz Večne kartuzije kartuzijanec Beremund, rodom iz kneževine Cornvval na Angleškem z dvanajst menihi in še enkrat toliko konverzi, ki so na koncu »doline sv. Janeza Krstnika«, kakor se ta kraj imenuje v starih listinah, postavili najprej lesene kolibe, na*o pa začel zidati samostan, katerega so čez kakšnih pet let posvetili. Tukaj 60 stanovali samo menihi. Za konverze (samostanske brate) pa so odločili malo ravnico, kjer je sedaj Špitalič, kjer je bilo verjetno že tedaj obdelano polje, dočim so gornjo dolino morali najprej očistiti in odkopati obronke hribov. Samostan se je tekom let vedno bolj razširjal, številni grofi in knezi ter drugi fevdni gospodje so jim prepuščali svoja posestva bodisi kot darilo ali pa vsled prejema raznih dobrot od strani menihov. Samo na Spodnjem Štajerskem je bilo pet upraviteljev njihovih posestev in to v Škednju z 21 vasmi, Dramlje s 13 vasmi, Žička vas z 22 vasmi, Oplotnica z 21 vasmi in Maribor z 2 vasmi (upravitlejstvo »Maribor« se je razumela last Rogoza in Brezula), prikazano po urbarju, ki sta ga napisala ljubljanski škof Seebach in celjski glavar Gallenberg decembra 1564; njihovo premoženje pa je obsegalo prej ali pozneje tudi druga področja in se je torej menjavalo. Sicer pa je samostan poleg let razvoja doživel tudi burne čase na znotraj in zunaj. Ukinil ga je cesar Jožef II. 1. 1782, ko so se menihi razšli, premoženje pa je upravljal od vlade postavljeni komisar, dokler ni prešel v graščinske roke. Žički samostan je bil poleg drugega tudi zatočišče popotnikov. Tedaj se ob poteh niso nahajale hiše in gostišča kot danes, ampak, je moral Človek hoditi dolgo časa, preden se je mogel odpočiti in okrepčati. Kgrtuzijani so nekoliko niže samostana postavili gostijec, »hospital«, kjer so sprejemali popotne ljudi in jim nudili hrano. Posebno pozornost so posvečali bolnikom in so mnogo premoženja na tem mestu razdelili. Pa tudi svojim podložnikom so daleč omilili dajatve v primeri z drugimi graščaki. Samostan je bil zgrajen v ozki dolinici, ki se prav tu sklene in to v obliki nepravilnega trapeča z glavnim vhodom na južni strani. Obsegal je cerkev z veliko dvonadstropno kapelo, stanovanja, zunanjo kapelo, obrambni stolp, gospodarska poslopja in obzidje. Med stavbami so se nahajala 4 velika dvorišča, na petem pa je bilo pokopališče s kapelo. Spodnji samostan pa je obsegal cerkev, stanovanja za konverza in gospodarska poslopja! Stavbe so bile zgrajene iz kamenja in lesa ter pokrite z opeko, deloma pa s slamo. Danes je v razvalinah vse razen gospodarskih poslopij, enega stanovanjskega poslopja in pokopališke kapele. Gostijec je obnovljen. Te tri stavbe uporablja graščina Windischgr8tz, dočim je nekdanji Sp.' samostan last župnije Špitalič. Najbolj se je ohranilo severno obzidje. Marsikdo se ob pogledu na razpadajoči žiški kartuzijanski samostan vpraša, čemu se ni že prej proglasil kot zaščiteni kraj. To je čas še danes, vendar bi bilo treba razvaline urediti in še neporušene samostanske dele zavarovati pred nadaljnim propadanjem. Kartuzijam se nekdaj niso tukaj naselili zato, da bi povečali premoženje svojega reda, ampak, da bi se posvetili v samoti svojemu edinemu smotru, premišljevanju, kateremu so dnevno posvečali tudi največ časa. V tej, od vsega sveta obrnjeni kotlini so mogli živeti po strogih pravilih svojega reda; dve tretjini sta bili {»osvečeni ustni molitvi in premišljevanju, ena pa spanju in ročnemu delu. Hranili so se zelo preprosto. Tri dni v tednu so živeli le ob ovsenem kruhu in vodi. Žički menihi pa niso bili samo duhovniki-me-nihi, ampak tudi svoje vrste gradbeni in slovstveni umetniki. Poglejmo v nekdanjo kartuzijansko crekev! Y rimskem slogu zidana in pozneje v gotskem popravljena in obnovljena je bila 28 m dolga, 8 m široka in 16 m visoka. Cerkev je bila z belim marmorjem tlakovana. Krilo jo je četvero križnih svodnih polj. Obstojala je iz edinega, enotnega in od nobenega slavoloka razdeljenega prezbiterija. Imela je 6 visokih oken, trodelno okno na pročelju, južna dvodelna okna in vzhodno trodelno okno. Rebresa in služniki so bili pobarvani. V velikih sklepnih kamnih se je videla podoba jagnjeta, potem pa angela, leva, vola in orla, kar je predstavljalo Kristusa in štiri evangeliste. V ka- su, katere so v tedanjih časih najbrž imele vse večje cerkve. Na velikem oltarju so stale štiri doprsne podobe, ki so imele v prsih vdelane škat-ljice za relikvije. Te so pri slovesnem opravilu počastili s pokajenjem. Mnogo kipov in podob ter cerkvene oprave se nahaja po raznih cerkvah konjiške in novocerkevske dekanije, mnogo tega pa so odnesli svbj čas ljudje križem po deželi. Menihi so se tudi udejstvovali kot pisatelji in pesniki, vendar ne v toliki meri, ker je bilo njihovo glavno opravilo premišljevanje. Tudi niso bili tako naobraženi, da bi mogli ustvarjati kakšna večja samostojna dela. Vendar pa to, kar je prišlo izpod njihovih rok kot prepisi sv. pisma, evangelistov itd., zapisi dogodkov, vtisi s potovanj i. dr. tvori dragocen prispevek k tedanjemu udejstvovanju na slovstvenem področju. Posebno zgodovinarjem so njihovi rokopisi na pergament, kronike, beležke in samostanski arhivi, ki se naha- Križanka <; 'K' ’ ' ■■■: 1 , pah med rebresi so bile gotske freske angelov, svetnikov, mučencev, apostolov itd. Na pročelju so v cerkev vodile mramornate stopnice in baročna vrata. Vsa fasada je bila iz sekanega kamna. Zid so na južni strani ščitili močni podporniki. Ker je bila namenjena samo menihom in konverzom, ni imela nobenega drugegea dela, le ograja jo je delila v dva kora. Na stenah 60 visele velike oljnate slike v okvirjih, v vzhodnem delu pa so stala umetno izrezljane klopi s podobami serafi-nov na naslonjalih. Na stenah so viseli tudi ojačevalci — resonančne posode za pojačavanje gla- jajo sedaj po muzejih in knjižnicah, bili dobrodošli. Najznačilnejši so bili, prior Gotfried Mauer-baški, pisec knjige »Laus Mariae« in »Oratio car-thusiana de corpore Cristi«; brat Filip je priredil svobodni nemški prevod lat. pesmi »Vita beate Mariae Virginis«, nato generalni prior Štefan Mac-cone, ki je spisal polovico razodetij sv. Katarine Stenske, prior Konrad Heimburški, obenem tudi pesnik »Orationes rhytmicae«, brat Matija Masser-halt in Matej Gurgar. Njihova knjižnica je obsegala raznovrstne prepise in druge listine, ki se nahajajo največ v vseučiliški knjižnici v Gradcu, Predbožične misli Ljubljana, 23. dec. Sv. Miklavž je odromal, Jezušček prihaja. Nebeški svetnik je delil darove po človeških merilih, zato ni čudno, če je ponekod žel razočaranje namesto veselja. Kadar je videl v trgovini z igračami damo vso v kožuhovini, da je kupila medvedka za tri tisoč dinarzev, zunaj pred izložbo pa vsega prezeblega otroka iz predmestja, ta ne more biti vesel našega miklavževanja. A zrel človek vse razume in odpušča: sv. Miklavž je poleg otroške radosti delil pač samo darove tega sveta, kjer je vse minljivo, a zdaj prihaja Jezušček, ki bo dal vse več. Poleg daril, ki so ponekod v navadi, bo v glavnem le radost iz onstranstva, kar bo prinesel onim, ki bodo to voljni sprejeti. Kajti, če ne boš v teh dneh kljub vsemu zlu s pobožno mislijo pogledal na stvarstvo in življenje, te božiček ne bo obiskal. Nič lepega in dobrega ne boš doživel. Najčistejšo misel bodo pri tem imeli otroci, ki so sami prava radost našega življenja. Otroške radosti jaslic so včlovečena božja dobrota na zemlji. Vse, ki nas tare Adamovo prokletstvo, premaga prihod nebeških sil v dolino sol- in to v obliki neskaljenega otroškega veselja Če bo nam odraslim, zakrknjenim Kajnom letos zaman pel angel z višav »mir ljudem na zemlji«, vsaj otrokom ne skrunimo radosti jaslic! Neodpustljiv greh za ta in oni svet bi storili! Vedno me je najbolj od vseh človeških bolečin bolelo srce, če sem kot otrok slišal za praznike v vasi ali kjer koli v družini prepir in kletev, zraven pa otroški jok. Spomnite se, kakšne grožnje je izrekal Kristus pohujševal-cem otrok! Bodimo dobri v urah jaslic, dobri zaradi otrok, ki bodo morda nekoč vendarle na kak zelo preprost način rešili nemir sveta in človeške krvi... Mraz, draginja, strah pred vojno nas stiskajo te dni. Mraz, da cinglja pod kolesi, kot da se je Državna hipotekarna banka (prej Uprava fondov) Kraljevine Jugoslavije Centrala v Beogradu Ustanovljena L 1862. Glavne lilijale: Zagreb, Ljubljana, Split, Sarajevo, Cetinje, Novi Sad, Skoplje, Banja Luka, Zemun in Niš Filijale: Kragujevac, Petrovgrad, Valjevo in Čačak Agen cija: Pančevo. Bitolj, Prijepolje, Šabac, Leskovac in Zaječar. Banka upravlja v vsemi državnimi in javnimi skladi; pupilnimi, depozitnimi in cerkvenimi kapilali; z denarjem občin, samostanov, ustanov i. t. d. — Emitira obveznice in založnice. — Sprejema hranilne vloge. — Dovoljuje posoj la na nepremičnine, a občinam in samoupravnim ustanovam — posojila na doklade in dohodke. Izvršuje vse ostale vrste bančnih poslov. Bilančna vsota z dne 30. nov. 1940. znaša 27.256,000.000 dinarjev, Bančna obratna sredstva znašajo 14.625,000.000 dinarjev. Banko upravlja samostojen upravni odbor. Za vse bančne obveze jamči država. podrla zaloga stekla in sedaj po njej pleše bosonogi fakir in se reži prezeblim ljudem, draginja, da družine obupujejo, pa vendar nekam čudežno žive (kadar je sila najhujša, je Bog najbližji!), in strah pred vojno, ki nam kot bodalo tiči tik za vratom, mi pa negibni trpimo ... Vse to je gorje teh dni, a božiček prihaja le enkrat na leto v naše jaslice, in to enako pod skromne koče na vasi, v podzemlje predmestij kot v gosposke palače, in v najhujši stiski je upanje največje. Poglejte tega zgaranega delavca, ki je popoldne pred svetim večerom, ko je prost in ne dela več, oblekel svojega otroka in ga pelje na trg po jaslice in smrečico! Morda gresta samo gledat in bo jaslice sam napravil doma, morda bo pobral kje zavrženo smrekovo vejico in jo okrašeno z barvanim papirčkom zataknil za podobo na steni — v njem je oživel božiček, ker hoče napraviti otroku radost! Kako ponosno gleda nanj in mu popravlja oblekco ter ga zavija, sam ves umazan in strgan — kako preprost bo njihov sveti večer, a vendar kako bogat! Morda je otrok brez matere — očka, ki je včasih trd in surov, bo nocoj mehak in mu bo nadomeščal umrlo mater v posredovanju nebeške radosti zemljanom. Saj ni človeka, ki bi to noč mogel zatreti v sebi silo spomina na otroštvo, na mater, na kar koli lepega, kar je v življenju doživel. Zločinec, bogokletnež, verolomnež bo morda sam taval po ulicah okrog. Prvo, kar ga bo vznemirjalo, bodo prazne ulice, kajti povsod so nocoj družine doma, zbrane okrog jaslic, povsod žare luči skozi okna v noč Nekaj se bo v njem zganilo, droben spomin na svoje otroštvo, na mater — planil bo med ljudi, poiskal znanca, prijatelja, kajti to noč ne prenese osamljenosti, ali se bo vrgel na zemljo in se bridko razjokal nad samim seboj ob srečanju z nečim Lepšim, Močnejšim ... Mraz, draginja in strah pred vojno nas stiskajo, a prihajajoči božiček nas bo ob njih utrdil v naši »dobri volji« po lepši in boljši bodočnosti. Zahtevajte povsod naš list! n ■ n B B 1 H2 IB 3 w 4 B5 IBP IB 7 8 |9 r° I11 12 13 14 15 1 16 I17 ,18 1 IS) i P 1 p i I Ul Ul IBI B % IBI Ul22 IH 23 B 24 * IB ‘26 B 27 28 1 B! m n IBI B 29 B 30 H!31 BI Ul32 m 33 B 34 35 36 37 38 39 ,40 41 42 43 44 1 1 1 1 P 1 |46 j 47 1 r 1 T 1 r° IB BI m m B B B B B B Besede pomenijo: Vodoravno: 8 Brez obuvala, 10 Vrsta rane, 13 Prebivalec ital. afriške kolonije, 16 Jadranski polotok, 17 Del človeškega telesa, 18 Romunska princesa, 19 Judovsko žensko ime, 20 Mesto, znano po cerkvenem zboru, 21 Vzklik, 28 Afriško mesto, nedavno zavzeto po Angležih, 35 Iz kože djan, 38 Prvak, favorit, 40 Evropski motociklistični as, sedaj živeč v Ljubljani, 44. Delovni odmor, 45 Ničla, 46 Doba, 47 Moško ime, 48 Pozitivni električni delec, 49 Pregovor, 50 Pošta, telegraf, telefon. Navpično: 1 Slovenski družinski mesečnik, 2 Vrstna cvetlica, 3 Žensko ime, 4 Kot pri 28, (vodoravno), 5 Mariborski gled. režiser, 6 Vriskati, 7 Še vedno predraga cigareta, 9 Strupena žival, 10 Časovna enota, 11 Čapkova komedija, 12 Pregraja, 14. Sanje, 15 Žensko ime, 22 Sorodnik, 23 Kovina, 24 Del čebelnjaka, 25 Osebni zaimek, 20 Manjši kriminalen tip, 27 Poje, použije, 29 Krepak, pogumen, 30 Revež, mučenik, 31 Veliko pogorje, 32 Slovenski slikar, 33 Azijska pokrajina, 34 Kraj na Gorenjskem, 36 Hiša, bivališče, 37 Del orožja pri lokostrelcih, 39 Število, 41 Priseljeni prebivalec v Južni Afriki, 42 Vodna žival, 43 Pes plemenite pasme. Koroško božično prstno Samo še nekaj dni nas loči od božiča. Spet se bodo zavile naše skromne vasice v tihoto, srca vernih bodo zadrhtela v občutku božičnega miru. V teh dneh rod zemlje ne bi smel preko čudovitega molka speče narave. Tudi duhovi najnemirnejših ljudi naj bi ob tem času za trenutek postali in se ozrli na svoje ničevo početje in ga primerjali z veličino stvarstva. Videli bi utrinek zvezde, ki bo hitel na zemljo liki pozdrav nadnarave same onim, ki so dobre volje. — Tesneje bi se združila srca in plemeniteje zahrepenela po resničnem božičnem miru. Premnogih misli bodo v teh dneh pohtiele k svojcem na bojne poljane in jih skušale za trenutek povezati v eno, božično družino. Toda pri njih v tujini je advent —- Že leto in še več in še bo ostal advent borbe in pričakovanja. Na bojnem polju in v domovini, vse zajema nekaj silnega, nepoznanega. Vsi slutimo, da se oaigravaja predpriprave za nekaj velikega, nekaj, kar bo človeštvu dalo novi obraz. Da, to je advent, morda zadnji ki bo stal kot mejnik zgodovine. Stari, razkrajajoči se svet — tako oznanja mladina — je žal preveč poudarjal samoljubni »jaz«, zato sramotno zahaja. Na njegovo mesto bo stopil novo vstajajoči svet s širokogrudnim, vseobjemajočem geslom »mi«. Po stoletnem razkrajanju bo nujnost naklonila zmago idealnim mladim ljudstvom. Kdo ve, če ni v tem gledanju zmot in prehitevanj? Kdo ve, kakšna je zaporednost višjih zakonov? Kod ve, kara bo zaboden meč? Sodbo prepuščamo času in pravici. Slovenski narod nudi roko v božična pozdrav vsem rojakom širom sveta. Naj se božični idealizem njegovih sinov druži s svetim navdušenjem družinske in narodne nesebičnosti in naj bo v plamenu očiščene ljubezni vsemu romu znamenje prihajajočega božičnega miru in božične sreče I Koroške novice V Globasnici se je poročil Foltej Šajn, pd. Rihkov v Podjuni, z Angelco Lodrant iz Večne vasi. ženin je bil njega dni eden najboljših igralcev globaškega prosvetnega društva in strumen poveljnik gasilcev. Bil je tudi občinski odbornik in se udejstvoval z velikim veseljem kot načelnik domačega lovskega oruštva. Nekaj dni za Foltejem se je poročil tuni njegov brat Anej z Nanco NVoelbl iz Podjune. Obilo sreče! Na Fiihrerjevo željo bodo zgradili v Celovcu velik moderen hotel, ki bo poseben okras glavnega mesta. Pokrajinski vodja Kntschera je v Dobrli vesi otvoril otroški vrtec, ki je peta tovrstna nova zgradba na Koroškem. V mesecu novembru je bilo v Celovcu 22 prometnih nesreč, pri katerih so našli tri osebe smrt. Policija bo v bodoče nastopala najstrožje proti krivcem. 46 DRHUH je praoa zavarovalnica malega človeka m Maribor, Sodna ulita 1 v lastni palači Unitm dragim zn Božu žlulienskc potico „Emoc“ Zahtevajte prospekte in obisk zastopnikov iDfiimna an trn B ^ nn mn mtftm m m m ** i icsrnu BIJ m Ti w ni' M un rg