612
žila prične rahljati in prekupicovati dlako-vino in napolni v kratkem ves prosto^ kjer se to delo vrši, s pravcatim gostim oblakom ne ravno prijetno dišečega prahu. Ker prah ne gre baš prerad strani, je treba precej potrpežljivosti v tem ozračju. Da bi bilo tako delo človeškemu zdravju koristno, ne bode menda nihče trdil. Ubogi brenkar odeva svoja pluča dan za dnem z novimi plastmi starega, z  raznimi živalskimi bacili
sprede na kolovratu, podobnem pnemu, kakršnega rabi vrvar, vso snov v debele vrvice in jih izroči gospodarju, ki jih potem kmalu spravi v promet. Ta žima za posteljne žimnice se prodaja na vago v različnih cenah od 160 K do 360 K, kakor je že boljša ali slabša kvaliteta.
Večje bede, kot je ta, v kateri žive ubogi brenkarji, skoro ni dobiti. Trpin brenkar nasituje dan na dan svoja pluča s škodlji-
pomešanega prahu, tako da bi se bilo res čuditi, če bi slednjič s prahom ne dobil tudi kali bolezni, ki ga spravi navadno po bednem hiranju v rani grob. Trpin išče pri delu sredstva, kako bi si olajšal svoje neprijetno in trudapolno delo; a revež se le še bolj moti, ko upa dobiti blažila v žganje-pitju in v žvečenju tobaka. Toda vkljub naporu dela brenkar toliko časa, da odpade   prah   od   dlakovine   in   žime.   Sedaj
Domači obrti na Kranjskem: Sitarstvo.
Iz knjige »Osterreich in Wort und Bild".
vim prahom in slednjič, da bi zacelil rane svoje bede, seže po strupu, ki njegove rane le še hujše razboli. Ali ne bi bilo potreba misliti na to, kako pomagati takim revežem ter odvrniti od ljudi nevarnost prezgodnjega hiranja vsled mučnega dela? Kako malo se pač ceni človeško življenje!
Drugo je tkanje sit. Tudi za sita je treba konjsko žimo, katero dobivajo sitarski podjetniki v velikih množinah [iz Rusije, Francije, Holandije in Ogrske — dobro oprati, kar se zgodi vse na Savi. Oprano žimo posuše na drogeh ali vrveh in jo potem lepo poravnajo. Razmršeno žimo nekoliko