Državljanska vzgoja
let ZXII, 1994, St 178-173
Revijo subvencionirajo Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za okolje in prostor
Republike Slovenije. Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, {t. 415 - 24/94 mb {teje revija med
proizvode, za katere se pla~uje 5-odstotni davek od prometa proizvodov.
vsebina
Darij Zadnikar        5        OD PASTORALNE [OLE K DR@AVLJANSKI VZGOJI
Državljanska vzgoja
Giambattista Vico
Igor Pribac
Darko [trajn
Etienne Balibar
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
Marjan [imenc
Darij Zadnikar
Bogomir Novak
Zoran Kandu~
Mojca Pe~ek
Janez Justin
Janez Kolenc Maurizio Viroli
11        METODA NA[EGA ^ASA
29        PREVODU VICA ZA POPOTNICO
33        DRU@BENE SPREMEMBE, THIMOS, [OLA
45        PREDLOGI V ZVEZI Z DR@AVLJANSTVOM
55        DR@AVLJANSKA VZGOJA?
67        POUK FILOZOFIJE
IN DR@AVLJANSKA VZGOJA
73        DR@AVLJANSKA VZGOJA ZA POSTSOCIALIZEM?
91        ETIKA IN DRU@BA
107       ANOMIJA IN [OLSKA VZGOJA
119       OD DRU@BENOMORALNE VZGOJE K POUKU O ^LOVEKOVIH PRAVICAH
127       KOGNITIVISTI^NO, FORMALISTI^NO, UNIVERZALISTI^NO O (DR@AVLJANSKI) VZGOJI IN ETIKI
147       DR@AVLJANSKA KULTURA IN [OLA
169       POLITIKA KOT DR@AVLJANSKA FILOZOFIJA
John Stuart Mill
John Stuart Mill      179      O RAZ[IRITVI VOLILNE PRAVICE
OIKOE
Alexander von Pechmann Dieter Thaenhardt
195       POJEM “SMETI”
215       GLOBALNI PROBLEMI, GLOBALNE NORME, NOVI GLOBALNI AKTERJI
prikazi in recenzije
235
Maurizio Viroli, DALLA POLITICA ALLA RAGION DI STATO. La scienza politica tra XIII e XVII secolo. (Igor Pribac)
Matja` Barbo, SLOVENSKA GLASBENA ZAVEST (Rajko Mur{i~)
Platon, HARMID (Darja [terbenc)
Janez Kranjc, LATINSKI PRAVNI REKI (Igor Pribac)
Arthur Kaufmann UVOD V FILOZOFIJO PRAVA (Igor Pribac)
Fran~ek Bohanec (ur.), DIVJA JAGA; Slovenska ljudska pripoved (Mitja Velikonja)
Boris Merhar (ur.), DESETNICA; Slovenske ljudske pesmi (Mitja Velikonja)
Linda Smith in William Raeper, VODNIK PO IDEJAH. Religija in filozofija v preteklosti in danes (Igor Pribac)
Inja Smerdel, OSELNIKI (Rajko Mur{i~) Maja Mil~inski, KITAJSKA MED RELIGIJO IN FILOZOFIJO (Ale{ Primc)
povzetki
Od pastoralne {ole k dr`avljanski vzgoji
Ko so pred ~asom slovenski novinarji opozorili visoko ameri{ko diplomatko, da Ameri~ani Slovenijo napak uvr{~ajo na Balkan, je ta odvrnila, da Slovenija res sodi v kulturni prostor Srednje Evrope, da pa bi bilo treba pogledati na geografske karte, za kar da je pristojen tudi na{ (tedanji) predsednik vlade, ki je po poklicu geograf. Geografski pojem Balkana ni toliko bole~, ~e se spomnimo, da naj bi na{a civilizacija izhajala iz anti~ne gr{ke kulture, ki je zrasla sredi Balkana. Bole~ je pojem Balkana kot metafore – ta je v teh krajih eksistirala kot samouni~evalna resni~nost in je pokon~ala tudi atenski polis. Od anti~nih ~asov do dana{njega dne pomeni metafora politi~no razdrobljenost in bratomorne vojne. Ta pomen pa najve~krat prikrije stali{~e tistega, ki uporablja metaforo. Ta stali{~a so se v zgodovini menjala: enkrat so Balkanci motnja pri imperialni delitvi Evrope, drugi~ se ne skladajo z idejo velike nacionalne dr`ave, tretji~ se jih ne da nacionalno uvrstiti, ~etrti~ so premo~ni za svojo velikost itd. Vsaki~ naj bi bili zunaj evropskega main streama oziroma primitivni, arhai~ni, oziroma tisti, ki ne razumejo vodilne ideje vsaki~ne “nove” Evrope. Vpra{anje je, kako danes razumeti primitivnost Balkana.
Sodobni svet bele`i “konec ideologij”, propad “velikih pripovedi”, razkroj “mitologij”. Teh gesel ni mogo~e razumeti dobesedno, saj tudi sodobne dru`be ni mogo~e misliti brez njenih ideolo{kih ritualov. Novo je, da so se velike monopolne ideologije raztre{~ile v ne{teto drobcev posami~nih mitologij: namesto ideolo{ke “tovarni{ke menze”, kjer v vrsti ~akamo dnevni obrok resnice, imamo supermarket, kjer pobiramo resnice, ki se ponujajo bolj ali manj marketin{ko uspe{no. Ideolo{ke resnice {e obvladujejo sodobnega ~loveka, vendar naj bi jih ta ne jemal “~isto zares”. Po Guyu Debordu obvladuje sodobno dru`bo spektakel. Politi~na realnost je “realna” na na~in zakonitosti medijev. Gledalec v kinu ve, da je na platnu vse zlagano, da je kri nekak{en ke~ap, da je junak v resnici narcisoiden in zdolgo-~asen bogata{, da so ljubezenske izjave del neumnega scenarija ipd. Pa vendar lahko “razume” film in v njem u`iva {ele, ko se pretvarja, da tega ne ve. Sodobna politika ima enak ritual: delamo se kot, da “gre zares”, ~etudi vemo, da ni tako. To je mentalna forma sodobnega ~loveka, medtem ko primitivni ~lovek pozna samo Resnico. Ko bo primitivni ~lovek na platnu videl prihajajo~i vlak, bo v strahu zbe`al iz dvorane, in ko bo videl Nemce, bo prijel pi{tolo in za~el streljati na platno. Primitivni ~lovek verjame politikom in je pripravljen umreti in ubijati
za ideologijo. Vpra{anje, ali smo Slovenci Balkanci ali nismo, ni geografsko vpra{anje, temve~ vpra{anje, ali verjamemo politikom in slepo sledimo njihovim ideologijam ali pa jih dojemamo kot ob~asni spektakel. V tej lu~i je potrebno presojati tudi ideolo{ke spore o {olstvu.
Ideolo{ki spori o {olstvu se te dni su~ejo okoli vpra{anja verouka oziroma, v svoji mimikriji, vpra{anja pouka o religijah in etiki. Razumljivo je, da tekmujo~e ideologije za~utijo svojo prilo`nost, ko umre veliki brat, zanimivo pa je, da te`nje po zasedbi izpraznjenega politi~nega in ideolo{kega monopola skrivajo kot moralno gesto. Mlade slovenske du{e naj bi bredle v nasilje, mamila, greh in dekadenco. Za to naj bi bila kriva pomanjkljiva vzgoja in storilnostno (zgolj v izobra`evanje) usmerjena {ola. V {oli manjka “vrednostna oziroma eti~na komponenta”, ki bi jo bilo treba ustrezno vklju~iti. Re{itev se ponuja v razponu od verouka do pouka o verstvih, ki naj bi bil zaupan teolo{ko (katoli{ko) izu~enim pedagogom. Problema-ti~ni sta dve razse`nosti tega diskurza: (1) Ali morala temelji zgolj na konvencio-nalni morali in kje je tedaj prostor za avtonomno moralno presojo? Kako to, da se postavlja ena~aj med moralnim vrednostnim sistemom in religijo, so norme utemeljene racionalno v sociokulturnem konsenzu ali iracionalno v teolo{ko-trans-cendentalnih entitetah? Je ena~aj med religijo in kr{~anstvom res tako samoumeven v globalnem svetu, ko tudi v slovensko de`elo prihajajo ideje nove dobe? Je kr{~anstvo zvedljivo na rimokatolicizem, ki si je svoj prostor izboril z nasilno pro-tireformacijo? (2) So mladi ljudje zgolj z izvirnim grehom zaznamovani polizdelki, ki jih mora {ola preoblikovati v “dobre ljudi”? Je {ola industrijski pogon, kjer so pedagogi in`enirji du{, ki s svojim tehni~nim znanjem in osebnim zgledom gnetejo svet(l)o bodo~nost? Je vzgoja mo`na kot prena{anje vrednot? So vrednote sploh “prenosljive”? Je {ola prostor re{evanja dru`benih problemov?
Pri vsem tem je treba priznati, da klerikalni interes za {olo ni zgolj posledica verskega fundamentalizma, temve~ globokih strukturnih sprememb same {ole. Izpraznjeno mesto ene monopolne ideologije, ki ga ho~e zapolniti druga, je nepomemben vzrok – `e zaradi tega, ker je tako o~iten. Temeljni vzrok je ~ezmerna psiho-pedagogizacija {ole, na katero prehaja vse ve~ kompetenc in odgovornosti star{ev, otrok in skupnosti. Pod krinko osladnega pedago{kega paternalizma postaja {ola v o~eh u~iteljev in star{ev vedno bolj pastoralna in{titucija, ki ji je v ospredju du{evni blagor varovancev. Od du{evnega do duhovnega blagra pa je samo pol koraka. Psihologe naj zamenjajo kurati!
Sodobne dru`be ne obvladujejo enotne in neprotislovne vrednote, zato je tudi enotna vzgoja skorajda nemogo~ poklic. Posameznik je lahko vegetarijanec, kristjan, Green dragon, Slovenec, Hare Kri{na, karkoli `e ho~e. Naj vladata bratstvo in razli~nost! Ne samo med posamezniki, ampak tudi v posamezniku. ^lovek, ki v sebi ne tehta nasprotnih vrednot, ni misle~e bitje. Tudi kristjan ne more biti kristjan, ~e se za~asno ne spozabi v grehu u`itka, ki hrani njegovo dogmo. Tudi
pripadnost slovenstvu nima nobenega smisla, ~e ta ne omogo~a vsaj dva milijona razli~nih izrazov. Odrekam se slovenstvu kot ena~aju – ~e bi to bilo res, potem sem raje Kitajec! So~loveku nisem enak po verskem, politi~nem in moralnem prepri~anju, ampak kot abstrakten dr`avljan. Predno verujemo, se odrekamo svinjini in hodimo na nogometne tekme, smo vsi dr`avljani, ki moramo aktivno podpirati dr`avo, ki omogo~a izra`anje in so`itje na{ih konkretnih razlik. Biti dr`avljan je konkretna in delujo~a abstrakcija, prav tako kot denar, ki abstrahira od vseh posa-mi~nih vrednosti, da bi lahko bil vrednost nasploh. Razsvetljenstvo je kr{~anske vrednote reinterpretiralo v ~lovekove pravice, pastoralno razmerje je zamenjalo pravno razmerje. Namesto moralne vzgoje potrebujemo dr`avljansko vzgojo!
Svet Evrope zavezuje svoje ~lanice, da v izobra`evalnem procesu mlade osvestijo o njihovi skupni dedi{~ini politi~nih idealov in tradicij, ki temeljijo na svobodi in vladi prava, ter jih opremijo z znanji, spretnostmi in dr`ami, ki jih potrebujejo kot aktivni udele`enci demokrati~nih procesov. Svet Evrope priporo~a, da se na vseh ravneh {olanja u~encem primerno predstavijo:
–   glavne kategorije ~lovekovih pravic, dol`nosti in odgovornosti; –   razli~ne oblike nepravi~nosti, neenakosti in diskriminacije, vklju~no s sek-sizmom in rasizmom; –   posamezniki, gibanja, klju~ni zgodovinski dogodki in nenehen boj za
~lovekove pravice; –   poglavitne mednarodne deklaracije in konvencije o ~lovekovih pravicah, npr. Splo{na deklaracija o ~lovekovih pravicah in Evropska konvencija za varstvo ~lovekovih pravic in temeljnih svobo{~in. Svet Evrope pripisuje poseben pomen ve{~inam, potrebnim za razumevanje in podpiranje ~lovekovih pravic:
–   ve{~inam, povezanim z razvojem jezika, kot sta pisno in ustno izra`anje,
ter sposobnosti razpravljanja in poslu{anja; –   sposobnostim, ki zadevajo presojo: zbiranje in analizo materialov iz razli~nih virov (tudi iz mno`i~nih medijev); odkrivanje pristranosti, predsodkov in stereotipov; zmo`nost pravi~nih in uravnote`enih zaklju~kov; –   socialnim sposobnostim, kot je zmo`nost spoznavanja in sprejemanja razlik
in sposobnost vzpostavljanja pozitivnih neavtoritarnih osebnih razmerij; –   sposobnostim ravnanja, kot je re{evanje konfliktov na nenasilen na~in, prevzemanje odgovornosti, udele`ba v skupinskih razpravah in razumevanje uporabe mehanizmov varstva ~lovekovih pravic, ki obstajajo na lokalni, nacionalni, evropski in svetovni ravni. Nobenega razloga ni, da ne bi v kak{no leto {olanja uvedli kot izbirni predmet spoznavanja verstev, ~etudi bi bilo ustrezneje poglobiti znanja v medkulturni komunikaciji nasploh (svetovna knji`evnost, umetnostna vzgoja, sociologija in filozofija), saj je vera le manj{i segment kulture. Sporna je te`a, ki se pripisuje
takemu izbirnemu predmetu, s hkratnim ignoriranjem izobra`evanja s tistimi vsebinami, za katere nas zavezujejo mednarodni dokumenti. Dr`ava naj najprej v javnem {olstvu poskrbi za svoje {olajo~e se dr`avljane, da bodo imeli sposobnosti in znanja, s katerimi bodo lahko tvorno gradili njeno demokracijo, partikularno moralno vzgojo pa naj prepusti star{em in civilnim skupnostim, med katere sodijo tudi razli~ne cerkve. Te`a, ki se v medijih in politiki pripisuje relativno nepomembnemu izbirnemu predmetu, naj bi zgolj prikrila dol`nost do dr`avljanske vzgoje in omogo~ila {irjenje strankarske in konfesionalne politike v {olski prostor.
Darij Zadnikar
Državljanska vzgoja
Giambattista Vico
Metoda {tudijev na{ega ~asa1
Slovesno uvodno predavanje, ki ga je 18. oktobra 1708 poslu{ala {tudirajo~a mladina na kraljevi univerzi Neapeljskega kraljestva in je bilo nato raz{irjeno
1.   PROGRAM   RAZPRAVE
Francis Bacon v sijajni knji`ici O napredku znanosti2 naznanja nove znanosti in umetnosti poleg teh, ki jih `e imamo, in kako bi bilo treba nadaljevati te, ki jih `e imamo, da bi ~love-{ka vednost pri{la do popolnosti. Toda, medtem ko odkriva novi svet znanosti, dokazuje, da je bolj vreden novega sveta kot na{ega zemeljskega. Ker njegove neizmerne `elje tako zelo pre-ka{ajo ~love{ka prizadevanja, se zdi, da je bolj pokazal, kaj nam do popolne vednosti neogibno manjka, kot pa, kako bi jo mogli dopolniti. Mislim, da je tako zato, ker tisti, ki so na vrhovih, obi~ajno hrepenijo po velikanskem in neomejenem.
Razprava De nostri temporis ratione je prevedena iz latin{~ine po latin-sko-italijanski izdaji Giambattista Vico: Il metodo degli studi del nostro tempo (uredil Biagio Loré), La nuova Italia Editrice, Scandicci, Florenca 1993.
Od druge polovice 16. stoletja je ratio na podro~ju pedagogike postal tehni~ni izraz za metodo. Drugi razlog za prevajanje ratio kot “metoda” je, da ima Vico v svojem govoru neprestano pred o~mi prvi del Descar-tesovega Discours de la méthode (Razprava o metodi, sl. prevod B. Furlana; Slovenska matica, 1957), ki mu korak za korakom sledi in ob njem gradi svojo druga~no in v~asih nasprotno spoznavno teorijo.
Vico ima v mislih De dignitate et augumentis scientiarum (O vrednosti in napredku znanosti, 1623), ki je v dobr{ni meri latinski prevod prvih dveh knjig The Advancement of Learning (O napredku znanosti, 1605). Poleg Grotiusa, Tacita in Platona je Francis Bacon eden od Vicovih najljub{ih avtorjev.
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 11-28.
11
Giambattista Vico
Verulamski je na znanstvenem podro~ju po~el to, kar mo-go~ne`i najve~jih imperijev po~nejo v dr`avnih zadevah; ko dose`ejo najve~jo oblast nad ~love{kim rodom, so v sku{njavi, da bi zapravljali svoja velika sredstva v boju s samo naravo: da bi s skalami zasipavali morja, z ladjami zavzemali gore in se brezuspe{no lotevali drugih re~i, ki jih narava prepre~uje. Seveda je vse, kar je ~loveku dano vedeti, omejeno in nepopolno, kot je omejen in nepopoln ~lovek sam.
^e bi primerjali na{ ~as z anti~nim in bi na obeh straneh tehtali koristi in slabosti znanosti, bi bil verjetno pri nas in pri Starih rezultat enak. Odkrili smo namre~ veliko tak{nih stvari, ki so bile Starim popolnoma neznane, in Stari so poznali mnogo tega, kar je nam povsem neznano; mi imamo precej mo`nosti, da se izpopolnimo v neki dolo~eni veji znanosti, a tudi oni so jih imeli veliko za kako drugo vejo znanosti. Stari so vse svoje zmo`nosti posve~ali gojenju tistih umetnosti, ki jih mi skoraj zanemarjamo, mi pa se ukvarjamo s tistimi umetnostmi, ki so jih oni povsem prezirali. Mnoge vede so primerno zdru`ili, mi pa smo jih lo~ili; nekaj tistih, ki so jih neprimerno obravnavali lo~ene, smo zdru`ili. Naposled jih je nemalo celo spremenilo obliko in ime.
Prav te stvari, plemeniti mladeni~i, mi ponujajo predmet pri-~ujo~e razprave: Katera metoda {tudijev je pravilnej{a in bolj{a, na{a ali anti~na?3 V tej obravnavi bomo navedli primere za prednosti in slabosti enih in drugih: videli bomo, katerim slabostim na{e metode se lahko izognemo in na kak{en na~in, za tiste, ki se jim ni mo~ izogniti, pa bomo navedli, katere anti~ne slabosti jih lahko odtehtajo.
^e se ne motim, je predmet razprave nov, vendar ga je tako potrebno poznati, da se ~udim, da je nov. Moj namen ni toliko grajati slabosti na{e ali anti~ne {tudijske metode, kot primerjati prednosti obeh obdobij, in ~e boste to imeli na umu, mi boste omogo~ili, da se izognem zameri. ^e na enem podro~ju veste ve~ kot Stari, je v va{em interesu, da ne bi na drugem vedeli manj, ampak da bi imeli metodo, s pomo~jo katere lahko v celoti gledano odkrijete ve~ kot Stari, in da bi neprizadeto prenesli tiste slabosti na{e {tudijske metode, ki se jim ni mo~ izogniti, zavedajo~ se pri tem slabih strani anti~ne metode.
Da bi la`je povsem doumeli vpra{anje, ki se ga lotevam, morate upo{tevati, da ne primerjam anti~nih znanosti in umetnosti z na{imi, ampak razpravljam o tem, v katerem pogledu
Vicova razprava je integralen del querelle des anciens et des modernes, ki je bila v 17. in 18. stoletju `iva zlasti v Franciji. Iz nje se je razvila debata med zagovorniki scientizma in humanizma, rezultat katere je bil pojav ideje napredka. Zagon sporu med zagovorniki Starih in Modernih je dal Ch. Perrault z obse`nim delom Parallele des anciens et des modernes (1688), dale~ najbolj znana razprava v tem sporu pa je delo Fonte-nella Digression des anciens et des Modernes (1688).
12       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Metoda {tudijev na{ega ~asa
na{a metoda {tudijev preka{a anti~no, v katerem anti~na metoda preka{a na{o in na kak{en na~in je mo~ slednje popraviti. V ta namen je treba nove znanosti in umetnosti, ~e `e ne lo~iti, pa vsaj razlikovati od novih orodij in pripomo~kov spoznavanja. Prva so namre~ predmet {tudijev, drugi so njihova metoda, ki je predmet na{e razprave.
Zdi se, da je vsaka metoda {tudijev obse`ena v trojem: orodjih, pripomo~kih in cilju.
Orodja vsebujejo red: ~e se namre~ kdo, ki je izobra`en, pripravlja na u~enje neke znanosti in umetnosti, k temu pristopi pravilno in urejeno. Prva so orodja, spremljajo jih pripomo~ki, cilj pa, ~eprav pride na koncu, morajo {tudentje imeti pred o~mi od za~etka in ves ~as med {tudijem. Na{o razpravo bomo razporedili na enak na~in, tako da bomo najprej razpravljali o orodjih in zatem o pripomo~kih na{e metode {tudijev. Kar zadeva cilj, ta je, kakor kri, ki se razliva po celem telesu, navzo~ v vsej metodi; in kot kro`enje krvi opazujemo tam, kjer so `ile ob~utlji-vej{e, tako bomo o cilju na{e {tudijske metode razpravljali tam, kjer se ta najjasneje ka`e.
Nekatera nova orodja znanosti so sama znanosti, druga so umetnosti, tretja so samo proizvodi umetnosti ali narave.
Skupno orodje vseh znanosti in umetnosti je nova kritika4, orodje geometrije je analiza5, orodja fizike so taista geometrija, geometri~na metoda in morda {e nova mehanika. Orodji medicine sta kemija in iz nje nastala farmakologija, orodje anatomije je mikroskop, astronomije teleskop, geografije kompas.
Med nove pripomo~ke pri{tevam u~benike o razli~nih predmetih, ki so jih v antiki prepu{~ali prakti~ni modrosti6, obilico
Z “nova kritika” ali kar “kritika” Vico ozna~uje Descartesov nauk o ob~i metodi spoznavanja: “Z metodo pa razumem pravila, ki so gotova, preprosta in taka, da ne bo nih~e, ki se jih bo natan~no dr`al, imel neresnice za resnico, marve~ bo – brez jalovega tratenja umskih sil – postopoma mno`il svoje znanje in naposled dospel do resni~nega spoznanja vsega, ~esar je zmo`en.” (Regulae ad directionem ingenii, 4. regula; slov. prevod Pravila kako naravnati umske zmo`nosti, SM, 1957, str. 116-117.)
Vico je “analizo” uporabljal v dveh pomenih, ki oba sledita Descartesovi rabi. V tem primeru je mi{ljena matemati~na analiza, to je uporaba alge-bri~nih metod v geometriji, za razmah in aplikacijo katere je Descartes zelo zaslu`en. Drugod je izraz uporabljen v {ir{em, metodolo{kem pomenu in ozna~uje logi~no spoznavni postopek redukcije sestavljenega na njegove dele, kar je tudi vsebina drugega Descartesovega pravila v Razpravi “Sleherni problem, ki ga bom raziskoval, bom razdelil na toliko delov, kolikor je mogo~e in kolikor je potrebno, da se re{i kar najbolj skladno.” (Razprava o metodi, ib., str. 46.)
Prakti~na modrost (prudentia), ki jo Vico razume po Ciceronovem zgledu in jo postavlja nasproti Descartesovi kriti~ni metodi, je eden izmed pomensko najbolj bogatih izrazov v Vicovem besednjaku. Grobo jo lahko ozna~imo za neposredno intuitivno, prakti~no empiri~no dr`o, ki je ni mogo~e podrediti racionalni disciplini.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       13
Giambattista Vico
odli~nih zgledov, tiskarske ~rke in univerzitetne ustanove. Edini cilj vseh {tudijev, ki ga danes imamo pred o~mi, ga edinega ~astimo in ga edinega vsi slavijo, je Resnica. ^e upo{tevate lahkoto, korist ali vrednosti vseh teh stvari, se vam bo na{a {tudij-ska metoda brez dvoma zdela pravilnej{a in bolj{a od anti~ne.
2.   PREDNOSTI   NA[E   [TUDIJSKE   METODE, KI   NASTANEJO   IZ   ORODIJ   ZNANOSTI
Kritika nam posreduje prvo resnico, o kateri si lahko gotov tudi, ~e dvomi{, in za katero velja mnenje, da je bila z njeno pomo~jo dokon~no premagana nova Akademija.7 Analiza je s ~ude`no lahkoto metode razre{ila geometri~ne probleme, ki so bili za Stare nerazre{ljivi. Tudi Stari so geometrijo in mehaniko uporabljali kot orodji fizike, a ne vedno, mi pa ju uporabljamo vedno in v izbolj{ani obliki.
Ugotavljanje, ali je geometrija zaradi analize razvitej{a in ali ima mehanika nov zna~aj, ni predmet na{e razprave. Mojstri raziskovanja res uporabljajo metodo, izbolj{ano z novimi in domiselnimi odkritji; da ne bi kdaj na tema~ni poti narave ostali na cedilu, so v fiziko vpeljali geometri~no metodo in z njo privezani kot z Ariadnino nitjo gredo po za~rtani poti do konca, ne kot fiziki, ki napredujejo tipaje, temve~ kot arhitekti neke velikanske stvaritve opisujejo vzroke, s pomo~jo katerih je najbolj{i in najvi{ji Bog zgradil ta ob~udovanja vredni stroj sveta.
Kako zelo je k medicini prispevala kemija, Starim povsem neznana! S pomo~jo podobnosti kemi~nih pojavov lahko medicina o {tevilnih funkcijah in boleznih ~love{kega telesa ne le ugiba, temve~ jih razlo~no uzre. Seveda so si Stari `eleli njenega poganjka, farmakologije: nam se je njihova `elja izpolnila. Nekateri so kemijo vnesli tudi v fiziko, nekateri drugi so vpeljali mehaniko v medicino. Kemijska fizika skoraj ro~no izdeluje nekatere meteorje in druga dela narave, mehanska medicina s pomo~jo gibanja strojev opisuje in zdravi bolezni ~love{kega telesa.
Anatomija, poleg kro`enja krvi, `iv~nih kon~i~ev in brez{te-vilnih sokov, vodov in `il ~love{kega telesa, v ~emer `e preka-{a anti~no znanje, s pomo~jo mikroskopa osvetli opis na tiso~e `lez, majhnih delov drobovja, rastlin, sviloprejk, `u`elk, predvsem pa opis oplojenega jaj~eca, da bi mogli pozorno spremljati pojav razmno`evanja, ~esar vsega o~i Starih niso videle.
Astronomija s pomo~jo teleskopa opazuje nova ozvezdja, mnoge in spremenljive son~ne made`e in nepravilne mene pla-
Mi{ljena jo skepticisti~na faza Platonove Akademije, ki jo predstavlja Karnead. S “prvo resnico” pa Vico misli Descartesov cogito, ki naj bi dokon~no izkoreninil skepticizem in empirizem.
14       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Metoda {tudijev na{ega ~asa
netov; ta odkritja so razkrila ve~ napak v ptolemejskem sistemu. Stari so negotovo kot preroki slutili, da so onstran Oceana druge de`ele, a mi smo jih odkrili s pomo~jo navti~nega kompasa, in koliko je zaradi tega zaslovela geografija! Kdo bi verjel, da danes ljudje zemeljske oble ne obidejo le v istem ~asu kot Sonce, ampak ga lahko v njegovi poti prehitijo in za to potro{ijo manj ~asa, kot ga porabi Sonce, da dovr{i svojo pot.8
S koliko, kako velikimi in kako ~udovitimi iznajdbami je ~love{ko dru`bo obogatila mehanika, ki sta jo raz{irili fizika in geometrija po metodi, s katero ju pou~ujejo danes!
Z gotovostjo je mogo~e re~i, da iz teh treh znanosti izvira sodobna umetnost bojevanja, ki je toliko presegla anti~no, da bi spri~o na{e tehnike utrjevanja in obleganja mest Minerva zani-~evala svojo atensko utrdbo in bi Jupiter zasmehoval svojo topo in neu~inkovito trizobo strelo.
Tak{na so znanstvena orodja, ki so nam na voljo, zdaj pa poglejmo, kak{ni so {tudijski pripomo~ki.
O mnogih predmetih, ki so neko~ bili prepu{~eni edino prakti~ni modrosti, so napisani u~beniki9, zlasti za pravo Stari niso mogli napisati tak{nega dela in so nad tem obupali.
Poleg tega se pona{amo z neskon~no mno`ico najbolj{ih zgledov v pesni{tvu, govorni{tvu, slikarstvu, kiparstvu in drugih umetnostih, ki temeljijo na posnemanju in po vzoru katerih lahko na{i umetniki pravilneje in la`je posnemajo odli~no naravo.
Po zaslugi tiskarskih ~rk je vse polno knjig, zato je pri nas tako veliko {tevilo ljudi, ki se ne spoznajo le na tega ali onega pisatelja, temve~ so pravi izvedenci za mnoga raznovrstna in skoraj brez{tevilna ~tiva.
Naposled imamo univerze za {tudije, ustanovljene za znanosti in umetnosti vseh vrst, ki izpopolnjujejo ~lovekov razum, duha in jezik. Tudi vsi ti humanisti~ni {tudiji so danes usmerjeni k enemu cilju, k resnici. Toda, ~e bi jo za~el hvaliti, bi vzbudil za~udenje, kdo je namre~ `e kdaj grajal resnico.
Postavimo prednosti na{e metode {tudijev na preizku{njo in preglejmo, ali je brez katerih dobrih lastnosti, ki jih je imela
Vico trdi, da je v njegovem ~asu plovba okoli sveta trajala manj kot eno leto, ~as, ki ga potrebuje Sonce, da opravi svojo navidezno pot okoli Zemlje. Mesto ne dokazuje Vicovega geocentri~nega prepri~anja, saj argumentira s stali{~a Starih, med katerimi je bil geocentrizem splo{no raz{irjen.
Vico ima v mislih u~benike, ki so temeljili na splo{nih predpisih, kako re{evati posamezna vpra{anja. Na{ Neapelj~an pronicljivo postavlja tezo, da tak{ni priro~niki tako kot analiti~no matemati~ni postopki koreninijo v redukciji kompleksnosti, ki ozna~uje imanentno te`njo scientisti~no organizirane vednosti. Tak{no predpisovanje v vzgojnem ~asu u~enja je zanj pedago{ki ekvivalent vloge, ki jo ima analiza v znanstveno raziskovalnem delu.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       15
Giambattista Vico
anti~na metoda, in ali ima slabe lastnosti, ki jih anti~na ni imela. Prei{~imo, ali se je mo~ in na kak{en na~in izogniti slabostim na{e metode in obenem dose~i dobre strani anti~ne metode; ko se slabostim ni mo~ izogniti, se vpra{ajmo, s katerimi slabostmi anti~ne metode se lahko odtehtajo.
3.   SLABOSTI   NOVE   KRITIKE
Kar zadeva znanstvena orodja, se {tudiji danes za~enjajo s kritiko, ki, da bi iz svoje prve resnice izlo~ila ne le vse la`no, temve~ tudi vsak sum la`nosti, zahteva, naj so, enako kot la`ne, iz duha pregnane drugotne resnice in vse, kar je verjetno.
Vendar je to neprimerno, kajti ob~i ~ut10 je ta, ki ga je treba v mladeni~ih izoblikovati ~im prej, da ne bi, ko odrastejo, ob te`avah, ki jih postavlja `ivljenje, izbruhnila njihova ~uda{tva in nesramnosti. Kot izvira znanost iz resni~nega in zmota iz la`nega, tako nastane ob~i ~ut iz verjetnega. Verjetno je namre~ kot sredina med resni~nim in la`nim, saj je tisto, kar je skoraj ve~inoma res, poredkoma la`no. Zato obstaja bojazen, da bi na{a kritika zadu{ila ob~i ~ut v trenutku, ko bi ga bilo treba pri mladeni~ih najbolj vzgajati. Poleg tega je ob~i ~ut pravilo tako vse prakti-~ne modrosti kot tudi govorni{tva; pogosto se namre~ govorniki bolj naprezajo pri obravnavi zadeve, ki je resni~na, ~e ni na njej ni~ verjetnega, kot z la`no, ki daje neko podlago prepri~ljivosti. Odtod nevarnost, da bi na{a kritika mladeni~e naredila manj primerne za govorni{tvo.
Poleg tega na{i kritiki postavljajo svojo prvo resnico pred vse telesne podobe, izven njih in nadnje, vendar jo predpisujejo mladeni~em, ki so {e nezreli in zeleni. Kot starost namre~ odlikuje razum, tako je mo~ mladosti v domi{ljiji, ki so jo vedno imeli za najlep{e znamenje prihodnje nadarjenosti in se je zato v otrocih nikakor ne sme zatreti.
Nujno je treba tudi pri otrocih gojiti spomin, ki je pri njih, ~e `e ne isto kot domi{ljija, pa skoraj isto, saj se ne odlikujejo z nobeno drugo sposobnostjo duha. Prav tako se nikakor ne sme oslabiti njihova nadarjenost za umetnosti, kot so slikarstvo, pesni{tvo, govorni{tvo in pravo, pri katerih je pomembna domi{ljija ali spomin ali kar oboje, ovirati jih ne sme niti kritika, ki je za nas skupno orodje vseh znanosti in umetnosti. Stari so
Latinski izraz je sensus communis, ki ga Vico uporablja kot nasprotje kartezijanske “zdrave pameti” (bon sens, bona mens). Medtem ko je za Descartesa bon sens v osnovi izena~en z razumom in je sposobnost razlikovanja resnice od neresnice, je Vicov ob~i ~ut zgodovinska usedlina ~love{kega mi{ljenja, ki ne korenini le v abstraktnosti razuma, ampak v totaliteti ~love{kega, ki v `ivi besedi zdru`uje tako racionalne kot neracionalne prvine.
16       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Metoda {tudijev na{ega ~asa
se tem pomanjkljivostim ognili: skoraj za vse izmed njih je bila geometrija logika za de~ke. Posnemali so namre~ zdravnike, ki se oprejo tja, kamor se nagiba narava, in so otroke pou~evali znanost, ki je ni mogo~e pravilno doumeti brez ostrega naprezanja v oblikovanju podob, da bi jih na ta na~in postopoma, glede na starostne sposobnosti, blago privajali na sklepanje, ne da bi storili silo naravi.
Danes slavijo samo kritiko, ne le da topika11 kritiki ni predhodna, temve~ je povsem zanemarjena. In tudi to je slabo, kajti kot je odkrivanje dokaznih razlogov po naravi pred presojo o njihovi resni~nosti, tako je topiko treba pou~evati pred kritiko. Toda na{i jo dajejo na stran in mislijo, da je neuporabna; da bi bili ljudje kriti~ni, zadostuje, pravijo, da se ne~esa nau~ijo in odkrijejo, ali je v tem kaj resnice; verjetnosti, ki jo obkro`ajo, bodo, ~eprav nepou~eni o topiki, razbrali tako, da bodo uporabili isto pravilo resni~nega.
Toda kdo je vendar lahko gotov tega, da je vse upo{teval? Odtod izvira ta najvi{ja in redka odlika govora, zaradi katere ga imenujemo “poln”, ki ne pusti ni~ nedotaknjenega, ni~esar, kar ne bi bilo pritegnjeno v razpravo, ni~esar, kar bi si poslu{alci utegnili za`eleti.
Narava je namre~ negotova, zato je poglavitni, celo edini cilj umetnosti zagotovilo, da smo storili prav; kritika je umetnost resni~nega govora, topika je umetnost bogatega govora.
Izurjeni v topiki ali nauku iskanja srednjega termina (sholas-tiki pravijo srednji termin medium tistemu, ~emur Latinci pravijo dokazni razlog argumentum) pridobijo sposobnost, da takoj ugledajo vse prepri~ljivo v nekem obravnavanem predmetu ali
V Aristotelov Organon je vklju~enih 8 knjig Topike, ki razpravljajo o metodi, da iz verjetnih premis izpeljemo sklepe o vsakem postavljenem problemu. V Topiki je za Aristotela tópos “kakr{nokoli logi~no pravilo, ki upravi~i dolo~eno vrsto trditve, prediciranja, atribucije in hkrati spoznanja, ki pove, v kateri smeri naj i{~emo odgovor na dolo~en problem” (V. Kalan: Dialektika in metafizika pri Aristotelu, MK, 1981, str. 59). Aristotel o topiki spregovori tudi v Retoriki, kjer je pomen bli`ji prakti-~ni filozofiji. R. Barthes (Retorika Starih, SH 1990, str. 73 in nasl.) govori o treh pomenih topike: 1. metoda (zlasti kot predmet Aristotelove Topike), 2. mre`a praznih oblik, skozi katere spustimo material, ki bi ga radi spremenili v prepri~ljiv govor, 3. zaloga zapolnjenih ready made oblik, ki jih lahko vstavimo v govor o katerikoli stvari. Drugi in tretji pomen sta imela pomembno mesto v zgodovini retorike. Razlika med njima postane dvoumna v izrazu “ob~i kraji” (tópoi koinoí, loci communes), ki so lahko bodisi prazne oblike, skupne vsem argumentom, bodisi – in v dana{nji rabi pogosteje – oguljene puhlice, torej tópos tako v drugem kot v tretjem pomenu. Slednji je dale~ od tega, kar je razvijal Aristotel. Descartesovo nasprotovanje retoriki je znano: ”Kdor ima na voljo ve~jo silo umovanja in zna svoje misli bolje razporejati, da jih prikazuje jasno in razumljivo, je zmeraj tudi najbolj sposoben, da prepri~a druge, pa ~e-prav bi se {e tako nepravilno izra`al in se nikoli ne u~il retorike.” (Razprava o metodi, ib. str. 36.)
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       17
Giambattista Vico
vpra{anju, saj so jim, podobno kot bi preleteli ~rke v pisavi, znani vsi toposi dokazovanja. Tisti, ki te sposobnosti niso pridobili, si komaj zaslu`ijo, da bi jih imenovali govornike, saj je njihova naloga zlasti, da v pere~ih primerih, ki ne dopu{~ajo obotavljivosti in odlaganja (kar se pogosto dogaja na na{ih sodi{-~ih pri kazenskih to`bah, v katerih se izka`e pravo govorni{tvo), lahko nudijo takoj{njo podporo obto`enim, ki so jim za svoj zagovor dali na voljo le nekaj ur. Nasprotno, ko so na{i kritiki soo~eni s ~im dvomljivim, odgovorijo: “Dopusti, da o tem premislim.” Poleg tega je govorni{tvo v celoti stvar, ki se razvija med nami in poslu{alci, in mi moramo svoj govor prilagoditi njihovim prepri~anjem; po naravi je tako, da mnenje tistih, ki jih ne ganejo najmo~nej{i razlogi, ~esto omaje kak malenkosten dokaz. ^e naj bo govornik prepri~an, da se je dotaknil du{ vseh poslu{alcev, se mora dotakniti vseh toposov obravnavanega predmeta. Zato neupravi~eno grajajo Cicerona, da je govoril mnogo nepomembnega, namre~ prav zaradi teh nepomembnosti je vladal na sodi{~u, pred senatom in, kar je najpoglavit-neje, na skup{~inah, in je izstopal kot govornik, ki je najvred-nej{i veli~astnosti rimskega imperija.
Kako pa je s tem, da se govornik, ki skrbi samo za resnico, zaplete v obravnavah, iz katerih se izvle~e govornik, ki poleg tega skrbi tudi za verjetnost?
Mark Brut, ki ga je izobrazila na{a ali skoraj na{a kritika (bil je namre~ stoik), je menil, da je treba Milona pred sodniki braniti s pro{njo za milost in da si je treba za oprostilno sodbo prizadevati tako na podlagi Milonovih velikih zaslug za republiko kot tudi zato, ker je odstranil Klodija, ki je bil zanjo najnevarnej{a nadloga.
Toda Cicero, ki je bil izku{en v topiki, je ocenil, da v teh okoli{~inah ni varno takega obdol`enca zaupati prizanesljivosti sodnikov, in je zagovor zasnoval na domnevanju; ~e bi ga zagovarjal, kot si je zastavil,12 bi bil Milo, kot je sam izjavljal, v tej sodbi gotovo opro{~en.
Kjub temu Antoine Arnauld13, ki je vsekakor zelo u~en mo`, topiko zani~uje in misli, da ni uporabna.
Komu naj verjamemo, Arnauldu, ki topiko zavra~a, ali Cicero-nu, ki zatrjuje in izrecno priznava, da je ravno topika povzdig-
Cicero je prijatelja Milona zares zagovarjal, a to je bil eden izmed njegovih redkih porazov pred sodi{~em. Poro~ajo, da je Cicero Milona ne-prepri~ljivo zagovarjal, ker je videl Klodijeve prista{e, ki so grozili z oro`jem. Ko je Milo bil obsojen in v pregnanstvu, je Cicero govor izdal v predelani obliki. Milo je menil, da bi bil lahko s tem govorom opro{~en.
Antoine Arnould je pripadal skupnosti Port-Royala in bil najprodornej{i um janzenisti~nega gibanja. Skupaj s Pierrom Nicoleom je avtor znamenite Logique ou l’Art de penser (1662), ki je skupaj z Grammaire générale et raisonée temeljno delo za to, kar je N. Chomsky v istoimenskem delu imenoval “kartezijanska lingvistika”.
18       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Metoda {tudijev na{ega ~asa
nila njegovo govorni{tvo, o tem naj presodijo drugi; mi pa, da ne bi drugemu prepustili, kar smo prvemu odvzeli, recimo, da nam kritika omogo~a govoriti resni~no, topika pa govoriti bogato. Kakor so se nekdaj stoiki popolnoma posve~ali kritiki in akademiki topiki, tako na{i sodobniki uporabljajo suhoparen in deduktiven na~in govorjenja stoikov, aristoteliki pa uporabljajo razli~ne in mnogovrstne na~ine govorjenja akademikov. Zelo u~en sodobnik bi spis Pica della Mirandole ovrgel z enim samim veri`nim silogizmom, a Kajetan mu je odgovoril s stotimi.14
Zato lahko vselej opazimo, da so anti~ne filozofske {ole postajale tem bogatej{e, kolikor bolj so se oddaljile od te kritike. Stoiki, ki jim je bilo enako kot na{im pov{e~i za merilo resnice postaviti razum, so bili izmed vseh najbolj nadrobni in malenkostni. Epikurejci, ki so za pravilo resnice izbrali ~ute, so se izra`ali preprosto in nekoliko bolj na {iroko. Nasprotno so anti~ni akademiki, ki so sledili Sokratu, ki je zatrjeval, da ne ve ni~esar razen tega, da je sam neveden, govorili preoblo`eno in z mnogimi okraski; novi akademiki, ki so zatrjevali, da ne vedo niti tega, da ne vedo ni~esar, so kipeli kot hudourniki in bili gosti kot sneg.
Stoiki in epikurejci so podpirali eno samo stran v razpravi, Platon se je nagibal k eni ali drugi glede na to, katera je bila videti verjetnej{a; Karnead pa se je lahko zavzemal za eno ali drugo nasprotujo~o si stran in je nekega dne zagovarjal obstoj pravi~nosti, naslednjega dne pa to, da ne obstaja, vsakokrat z enako pomembnimi razlogi in z neverjetno mo~jo dokazovanja.
Vse to izvira iz tega, da je resni~no samo eno, mnogo je verjetnega, a la`nega je neomejeno veliko. Zato sta obe metodi razpravljanja pomanjkljivi: metoda topikov je pomanjkljiva, ker ~esto sprejmejo la`no, pomanjkljivost metode kritikov je, da v razpravo ne pritegnejo niti verjetnega. Zato, da bi se izognili obema napakama, mislim, da je treba mladeni~e pou~evati v vseh znanostih in umetnostih v duhu celovitega razsojanja15, da
14  Po dvojni primerjavi med stoiki in modernimi na eni in aristoteliki in akademiki ter sholastiki na drugi strani, v kateri prvi zastopajo negovanje kritike in njej primernega suhoparnega na~ina izra`anja, drugi pa to-pi~en pristop, Vico svoje stali{~e podpre z anekdoto, v kateri nastopata {e zelo mladi Pico della Mirandola (1463-1494) in kardinal Kajetan (1468-1534). Mladi filozof je objavil Conclusiones philosophiae, cabalisticae et theologiae (1486), v katerih je v obliki silogizmov predstavil devetsto tez, za katere je trdil, da jih lahko brani pred vsakim. Objava je zbudila dvome med visokimi cerkvenimi dostojanstveniki, ki so tomistu Kajetanu nalo`ili, naj jih ovr`e. Kajetan je proti della Mirandali zagnal sto silogizmov. Sodobni “kritik”, meni Vico, bi devetsto silogizmov della Mirandole mogel zdru`iti v en sam veri`ni silogizem, tj. v niz silogizmov z enim sklepom.
15  Vicov latinski izraz je “integrum iudicium”, ki ga A. Corsano v svoji izdaji De ratione komentira kot razsojanje, “ki ni utemeljeno le v racionalnem uvidu, ampak zlasti v harmoni~nem in neokrnjenem razvoju vseh sposobnosti mladega gojenca”. Integrum iudicium je potemtakem povsem skladen s humanisti~no dolo~itvijo cilja vzgojnega procesa.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       19
Giambattista Vico
bi na ta način obogatili njihovo poznavanje krajev topike, hkrati pa okrepili njihov obči čut za praktično modrost in govorništvo ter utrdili njihovo domišljijo in spomin, ki sta pomembna za umetnosti, katerih odlika sta ti duševni sposobnosti. Šele nato naj se učijo kritike, tedaj naj o tem, kar so se naučili, celovito razsojajo in se urijo v razpravljanju za to ali ono stran.
Na ta način bi si namreč pridobili občutek za resnico v znanostih, bili preudarni v praktičnih zadevah, bili dobri govorniki, imeli razvito domišljijo za pesništvo in slikarstvo in imeli dober spomin za pravoznanstvo. Poleg tega bi bilo s tem poskrbljeno, da ne bi postali domišljavi kot oni, ki o stvareh razpravljajo že medtem, ko se jih učijo, niti popačeno pobožni kot oni, ki nimajo za resnično nič drugega kot to, kar je povedal učitelj. Zdi se mi, da so nas v tem Stari prekašali; pitagorejci so namreč molčali celih pet let in v tem času so v zagovor tega, kar so slišali, navajali samo pričevanje učitelja: “Ipse dixit.” Na splošno je bila naloga začetnikov v filozofiji poslušati, zato so jih primerno poimenovali “poslušalci”.
Čeprav sam Arnauld to študijsko metodo izrecno odklanja, jo vendar dejansko potrjuje in uporablja: v svoji Logiki16 navaja najbolj zaprašene primere vseh mogočih ved, ki jih poslušalec komaj lahko dojame brez velikega napora in govorniške spretnosti učiteljev, če poprej ne pozna znanosti in umetnosti, iz katerih izhajajo.
Če logiko poučujemo nazadnje, se poleg omenjenih izognemo tudi pomanjkljivosti Arnaulda, ki sicer navaja koristne, a komaj razumljive primere, in pomanjkljivosti aristotelikov, ki navajajo razumljive, vendar neuporabne primere.
4.   SLABOSTI   UPORABE   GEOMETRIČNE METODE   V   FIZIKI
Kar zadeva geometrično metodo, ki so jo naši prenesli v fiziko, je treba ugotoviti, ali ta prenos ne privede do nevšečnosti, namreč da ne moreš zanikati ničesar, kar spada k metodi, ne da bi s tem omajal njeno osnovno načelo samo, kar nujno potegne za seboj izbiro med tremi možnostmi: tovrstno fiziko lahko pozabiš in usmeriš duha k opazovanju vesolja, če pa hočeš takšno fiziko izpovedovati, ti ne preostane drugega, kot da jo bodisi s pomočjo kakšne nove metode preurediš, bodisi da razložiš vsak nov pojav kot nasledek te fizike.
Zato se zdi, da so fiziki našega časa podobni tistim, ki so jim starši zapustili hišo, v kateri si ni moč zaželeti nič sijajnejšega ali udobnejšega, tako da jim ne preostane drugega, kot da pre-
V `e omenjeni (gl. op. 13) Logique ou l’Art de penser (1662).
20       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Metoda {tudijev na{ega ~asa
stavljajo veliko pohi{tvo ali da jo s kakim drobnim kosom okrasijo po modnem okusu ~asa.
Toda u~enjaki pravijo, da je prav ta fizika, kakr{no u~ijo po geometri~ni metodi, narava sama in da bi to fiziko odkril, kjerkoli bi se lotil zrenja vesolja. Zato mislijo, da moramo biti hvale`ni avtorjem, ki so nas razbremenili te`avne naloge nadaljnjega raziskovanja narave in nam zapustili te velike in dobro zgrajene hi{e. ^e je narava res nujno tak{na, naj bodo zahvaljeni, toda ~e je urejena druga~e, ~e je eno samo pravilo gibanja napa~no (da ne omenjam tega, da se je ne samo za eno pravilo `e izkazalo, da je napa~no), potem naj le pazijo in spet pazijo, da narave ne bi obravnavali kot docela znane in da ne bi nevarno zapostavljali hi{nih temeljev, medtem ko bi skrbeli za hi{no streho.
Oh, poslu{alci, ne varajmo in ne pustimo se prevarati: kot so te metode ali veri`ni silogizmi v geometriji17 najbolj pravilne poti in metode dokazovanja, tako pri stvari, ki ne prenese dokaza, postanejo predmet ugovorov, naravnanih proti napa~nim in varljivim vrstam argumetiranja – v tem smislu so anti~ne filozofske {ole nasprotovale stoikom, ki so v svojih razpravah uporabljali to oro`je. Do dana{njega dne se je ohranil sloves o tem, kako je Stare kot zelo nevarna ustrahovala Hrizipova logika.18
Zaradi tega so fizikalne zakonitosti, ki so jih s pomo~jo in v imenu geometri~ne metode razgrnili kot resni~ne, le verjetne in prejmejo iz geometrije metodo, dokaza pa ne. Kar sodi k geometriji, lahko doka`emo, ker to lahko tudi naredimo; ~e bi lahko dokazali to, kar sodi k fiziki, bi to, kar smo dokazali, tudi nare-dili.19 Samo v najbolj{em in najvi{jem Bogu so resni~ne oblike stvari, ki tvorijo njihovo naravo. Posvetimo se torej fiziki kot filozofi, da bi dobro oblikovali duha in v tem prekosili Stare, ki so te {tudije gojili, da bi brezbo`no tekmovali z bogovi v sre~i.20 Mi jih moramo gojiti zato, da bi ukrotili ~love{kega duha. Sledimo resnici, po kateri tako hrepenimo, toda ko je ne najdemo,
Spet je v ozadju Descartes, ki v Razpravi o metodi govori o “dolgi verigi umovanj, od katerih je vsako zase enostavo in lahko in ki rabijo navadno samo geometrom, da izvedejo celo najte`je dokaze” (Razprava o metodi, ib., str. 47).
Hrizip je stoi{ki filozof iz 3. stoletja p. n. {t. V Vicovi Avtobiografiji Hrizip postane simbol dokazne rigoroznosti, ki meji na fanatizem.
Vsi poznavalci se strinjajo, da je to mesto prva ubeseditev na~ela verum-factum v Vicovih delih. Na~elo verum-factum trdi, da je ~loveku dana mo`nost spoznave samo tega, kar je naredil s svojimi lastnimi mo~mi, ker lahko te ustvarjalne mo~i aktivira, da bi to, kar je naredil, tudi spoznal. Vico je v Scienza nuova (Nova znanost; prva verzija je bila objavljena l. 1725), svojem najzrelej{em delu, to na~elo prenesel na podro~je zgodovine in ga zdru`il s prepri~anjem, da je zgodovina delo ljudi, ne le njihovega intelekta, temve~ tudi njihove imaginacije.
Opredelitev ka`e na epikurejce.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       21
Giambattista Vico
naj nas samo to hrepenenje za roko privede do najbolj{ega in najvi{jega Boga, ki je edini pot in resnica.
Dalje geometri~na metoda fizikalnim razpravam prepoveduje umetelno obliko, kot da bi bile geometri~na dokazovanja, in jim nalaga zelo strogo obliko. Zato je mo~ opaziti, da vsi sodobni fiziki uporabljajo strog in natan~en na~in izra`anja. In ker ta fizika, tako med njenim u~enjem kot tedaj, ko je `e nau~ena, vedno sklepa iz bli`njega na bli`nje, v poslu{alcih zatre tisto njihovo zmo`nost, ki je lastna filozofom, namre~ da v stvareh, ki so dale~ narazen in razli~ne med seboj, vidijo razmerja podobnosti; vemo, da je to vir in na~elo vsake ostroumne in umetelne oblike izra`anja.
Vendar pretanjenost ni isto kot ostroumnost, pretanjeno je iz ene ~rte, ostroumno iz dveh.21 V ostroumnem govoru pripade prvo mesto metafori, ki je najimenitnej{a lepota in najodli~-nej{i okras vsakega umetelnega govora. [e en razlog je, zaradi katerega so tisti, ki so navajeni na geometri~ni na~in razpravljanja, manj primerni za govorni{tvo. Govorni{tvo je najbolj primerno za neve{~o mno`ico, ker neizobra`eni ljudje zelo te`ko razumejo tiste dolge verige dokazovanj, {e posebej ko “beseda nepreklicno leti”22, in tudi ~e utegnejo razumeti, se jih ne sme iz~rpavati s tak{nim umskim naporom.
Zato je vpri~o njih treba uporabljati tisto svobodno in ob{irno obliko govorjenja, pri kateri govornik lahko zdaj dokazuje, zdaj se oddalji od predmeta, zdaj se spet vrne k njemu, kar je povedal bolj robato, lahko omili in raz{iri, kar je samo nakazal; pri isti stvari naj se pomudi enkrat z eno, drugi~ z drugo govorni{ko figuro, da bi poslu{alec tisto, ki se mu je najgloblje vtisnila v du{o, odnesel s seboj.
In nazadnje, fiziki za~enjajo svojo metodo s prvimi resnicami, medtem ko dober govornik izpusti to, kar vsi priznavajo; pa~ pa tedaj, ko spregovori o drugotnih resnicah, poslu{alce neopazno opomni o prvih tako, da se poslu{alcem zdi, da so argumentacije, ki jih razvija, v resnici njihove. Na tak na~in govornik najprej spodbudi razum, da bi potem ganil du{o. To se zgodi zato, ker ena sama oblika, ~etudi najlep{a, ne ugaja vsem, toda zelo dober govornik razveseli vsakogar. To so pomanjkljivosti geometri~ne metode, vpeljane v fizikalne razprave; o tem, kako se jim izognemo, smo nekaj `e povedali tam, kjer smo spregovorili, kako se izogniti slabostim kritike, preostalo bomo povedali kmalu.
Gre za primerjavo pretanjenega govora in “tankosti” ~rte na eni strani in ostroumnega, metafori~nega govora z ostrim kotom na drugi strani.
Horacij: Pisma I, 18, 71.
22       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Metoda {tudijev na{ega ~asa
7.   SLABOSTI   NA[E   METODE   [TUDIJEV   V MORALNOPOLITI^NI   VEDI   IN   GOVORNI[TVU, KI   IZVIRAJO   IZ   NJENEGA   CILJA
Toda najve~ja slabost na{e {tudijske metode je v tem, da, medtem ko se zelo vneto posve~amo naravoslovju, morale ne cenimo toliko, zlasti ne tistega njenega dela, ki govori o naravnih nagnjenjih ~love{kega duha in o njegovih strasteh v razmerju do javnega `ivljenja (vita civilis) in govorni{tva, o zna~ilnostih vrlin in slabosti, o dobrem in slabem ravnanju, o vedenjskih slogih vsakogar glede na njegovo starost, spol, stan in premo`nost, pripadnost rodu, dr`avi in glede na umetnost dostojanstvenega vedenja, najte`jo izmed vseh, zaradi ~esar je tako ~astitljiva in izvrstna veda o dr`avi pri nas skoraj zapu{~ena in neobdelana.
Ker je danes cilj {tudijev en sam, resnica, se usmerjamo k raziskovanju narave, ker se zdi gotova, in ne raziskujemo ~love{ke narave, ker je zaradi svobodne volje negotova. Toda ta metoda {tudijev povzro~a mladeni~em te`ave, zaradi katerih se kasneje ne znajo pametno vklju~iti v javno `ivljenje, niti niso svojih govorov zmo`ni obarvati s poznavanjem nravi in jih pod`gati s strastmi.
Kar se ti~e pametnega ravnanja v civilnem `ivljenju, ~love{kim zadevam v njem gospodujeta prilo`nost in izbira, ki sta zelo negotovi, in ker ju najve~krat vodita pretvarjanje in prikrivanje, ki sta nadvse varljiva, tisti, ki skrbijo le za resnico, s te`avo uporabljajo sredstva in {e te`je dose`ejo cilje. Ker jih lastni nameni razo~arajo in tuji prevarajo, mladi najpogosteje odnehajo.
@ivljenjske zadeve presojamo glede na vplivnost in posledice stvari, ki jih imenujemo okoli{~ine, med katerimi so mnoge tuje ali nepomembne, nekatere so ~esto popa~ene in kdaj tudi nasprotne svojemu namenu. Zaradi vsega tega ~love{kih zadev ni mo~ presojati v skladu s tem premo~rtnim pravilom razuma, ampak ga je treba uskladiti z onim gibkim lezbo{kim pravilom, ki ne naravna teles po sebi, pa~ pa samega sebe prilagaja telesom.23
Prav v tem se znanost razlikuje od prakti~ne modrosti: tisti, ki se odlikujejo v znanosti, iz enega vzroka izpeljejo kar najve~ u~inkov v naravi, a po svoji prakti~ni modrosti izstopajo oni, ki za en dogodek odkrivajo kar najve~ vzrokov in postavljajo domneve o tem, kateri je pravi.
To se dogaja, ker znanost zre najvi{je resnice, modrost pa najni`je, iz ~esar lahko razlikujemo zna~ilne poteze bedaka, neizobra`enega premetenca, nespametnega izobra`enca in modrijana. V vsakdanjem ravnanju bedaki niso pozorni niti na
23 V Aristotelovi Nikomahovi etiki (V, 1137b) beremo: “Za nedolo~ene stvari je potrebno tudi nedolo~eno merilo, ki ga uporabljajo pri gradnji hi{ na Lesbosu: le-to ni togo, ampak se prilagaja obliki kamna. Tako se mora tudi odlo~itev prilagoditi dejanskemu stanju.” (Sl. prevod K. Gantarja, CZ, 1964, str. 205.)
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       23
Giambattista Vico
najvi{je resnice niti na najni`je, neizobra`eni premetenci posve-~ajo pozornost najni`jim resnicam, a ne vidijo prvih, nespametni izobra`enci izpeljujejo iz najvi{jih resnic najni`je, modrijani pa iz najni`jih najvi{je. Toda splo{ne resnice so ve~ne, posamezne pa se vsak hip spreminjajo v la`ne; ve~ne resnice so nad naravo, saj je v naravi vse gibljivo in spremenljivo.
Torej se dobro sklada z resni~nim in si z njim deli mo~ in lastnosti. Zato bedak, ki resnice ne pozna niti v splo{nem niti v posameznem, vedno pla~uje davek za svojo predrznost. Neizo-bra`enemu premetencu, ki dojame posamezne resnice in ne pozna splo{nih, bo ista zvitost, ki mu danes koristi, jutri {kodovala. Nespametni izobra`enci, ki od splo{nih resnic togo napredujejo naravnost k posami~nim, se zlomijo ob zapletenosti `ivljenja. Toda modrijani, ki so tudi pri zavitih in negotovih poteh dejavnosti stalno naravnani na skladnost z ve~no resnico, uberejo pot okoli, kjer ne morejo napredovati premo~rtno, in sprejmejo odlo~itve, ki se dolgoro~no izka`ejo za koristne, kolikor to dopu{~a narava.
Glede na to, kar smo povedali, ne ravnajo prav tisti, ki metodo razsojanja, ki jo uporablja znanost, prena{ajo na podro-~je prakti~nih dejavnosti: sami vrednotijo vse v skladu z razumom, medtem ko ljudem, katerih dobr{en del je bedakov, ne vlada pretehtana odlo~itev, ampak po`elenje in naklju~je. Ljudje, ki so predani znanosti, presojajo o stvareh, kakr{ne bi morale biti, vendar se te najve~krat pripetijo na slepo. Ker niso nikoli gojili ob~ega ~uta, nikoli sledili verjetnemu in so zadovoljni z eno resnico, je zanje povsem nepomembno, kar ljudje na splo-{no menijo o tem, kar je v presoji, in tudi, ali se jim to tudi zdi resni~no. Tak{na dr`a se je {tela za vredno ostre obsodbe ne samo pri zasebnikih, temve~ tudi pri knezih in suverenih in je v~asih povzro~ila veliko {kode in hudega. Ko je francoski kralj Henrik III. dal sredi zbora generalnih stanov umoriti vojvodo Henrija de Guisa, zelo priljubljenega plemi~a, ki mu je bila javno obljubljena za{~ita, in ~eprav so to dejanje podpirali pra-vi~ni razlogi, ki pa niso bili jasno razvidni,24 je kardinal Ludovico Madruzzi, zelo izveden v dr`avnih zadevah, ko je sporo~ilo o tem pri{lo v Rim, dogodek ozna~il s temi besedami: “Ni skrb vladarjev le, da so stvari resni~ne in pravi~ne, ampak da so tak-{ne tudi videti.” Kako zelo modre so bile te resni~ne besede, so potrdile nesre~e, ki so zatem prizadele kraljestvo Francije.
Rimljani, zelo modri v zadevah prakti~ne modrosti, so se upravi~eno spra{evali, kaj je videti in tako so sodniki in senatorji svoje odlo~itve za~enjali z besedama “videti je”.
24 Gre za epizodo iz francoske verske vojne. Henrik de Guise (1550-1588) se je boril na katoli{ki strani in bil eden od pripravljalcev pokola huge-notov na {entjernejsko no~ in ustanovitelj Katoli{ke lige. Na ra~un njegove verske vneme je njegova slava kasneje tako zrasla, da je zasen~ila kraljevo. Ker je sku{al program Lige vsiliti kralju, ga je ta dal umoriti.
24       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Metoda {tudijev na{ega ~asa
Torej, da sklenemo vse to: filozofi, ki so jih neko~ zaradi odli~nega poznavanja najpomembnej{ega imenovali “politi~ni”, po poimenovanju celote javnih zadev25, so kasneje dobili ime po majhnem delu Aten in se imenovali peripatetiki in akademiki, po kraju, kjer so pou~evali. Tedaj so vedo o logiki, naravi in morali prilagodili potrebam civilne prakti~ne modrosti. Danes so se pri nas vrnili k anti~nim fizikom.
Neko~ so pou~evali trojno filozofijo tako, da je pospe{evala govorni{tvo; dva najve~ja govornika dveh najodli~nej{ih jezikov, tako izhaja Demosten iz Likeja in Cicero iz Akademije. Danes pou~ujejo s tako metodo, da z njo izsu{ijo vire vsakega prepri-~ljivega, bogatega, ostroumnega, umetelnega, jasnega, vzvi{enega, zna~ajnega in ognjevitega govora in razum poslu{alcev oblikujejo podobno kot:
“na{a dekleta, ki nanje matere kri~ijo: ’Navzdol ramena! Prsi si tesno zve`i, da vitkej{e bo{ videti postave!’ In ~e katera bujnih je oblin, se derejo nad njo: ’Ne jej preve~, `e zdaj si mo~na kakor {portnica!’ ^eprav jo je narava obdaríla, bi radi trsko naredili iz nje.”26
Na to, kar zadeva pametno ravnanje v javnem `ivljenju, bi morda zelo u~eni ljudje ugovarjali, da ho~em dvorjane, ne filozofov, da mi ni mar za resnico in ho~em slediti videzu, zatajiti vrlino v imenu njenega privida. Nikakor ne! ^e `e, bi `elel, da so tudi na dvoru filozofi, pripravljeni skrbeti za resnico, kot se ka`e, in slediti po{tenju na na~in, ki ga vsi odobravajo.
Glede govorni{tva prav ti isti ljudje mislijo, da njihova {tudij-ska metoda ne samo nima nobene pomanjkljivosti, ampak zatrjujejo, da prina{a zelo veliko korist. “Koliko bolje je namre~,” pravijo, “z resni~nimi razlogi storiti duhu silo, ki je tesno zdru-`ena z razumom in ki je od duha ni ve~ mogo~e lo~iti, kot pa ga ukloniti tistim govorni{kim dra`ilom in ognjevitim zgovornostim, saj se povrne v prej{nje stanje, br` ko ta ugasnejo.”
Toda, kaj storiti, ~e se govorni{tvo ne dotika le razumskega dela, ampak du{e v celoti? Razum je mo~ ujeti s tankimi mre-`ami resni~nega, medtem ko du{o uklonijo in ugrabijo le zajetne govorni{ke naprave. Govorni{tvo je namre~ zmo`nost prepri~ati o tem, da je treba opravljati dol`nost, in prepri~ljiv je, kdor vnese v poslu{alca tak{no notranjo naravnanost, kakr{no ho~e. Modrijani se pustijo prepri~ati po lastni volji, ki zelo poslu{no sledi
Tj. po polisu.
Terencij: Evnuh, II. 23-26. Prevedel Kajetan Gantar v Publij Terencij Afri~an: Evnuh, Obzorja, Maribor, 1987, str. 28.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       25
Giambattista Vico
razumu; zato jim zadostuje, ~e jih o dol`nosti pou~i{, da bi jo opravili.
Ampak mno`ico in ljudstvo zgrabi in potegne za seboj sla, ki je divja in viharna; ker je to bolezen duha, ki ga oku`i telo, duh sledi njegovi naravi in tega ni mogo~e odpraviti druga~e kot s telesnimi dejavniki. Zato je treba ljudstvo za ljubezen pridobiti s telesnimi podobami, ko namre~ enkrat ljubi, ga je zlahka mo~ pou~iti, da verjame; ko verjame in ljubi, ga je treba pod`i-gati, da s svojo obi~ajno silovitostjo ho~e. Govornik, ki ni uspel v tem trojem, ni uspel prepri~ati.
Samo dvoje privede do dobre uporabe strasti du{e, ki kot vse slabosti ~lovekove notranjosti izhajajo iz sle, njihovega edinega vira: filozofija, ki v modrijanih umirja strasti tako, da se sprevr`ejo v vrline, in govorni{tvo, ki jih neti v ljudstvu, da opravlja dol`nosti, ki jih nalaga vrlina.
Ugovarjali bodo, da oblika dr`av danes ni ve~ tak{na, da bi v njih vladalo govorni{tvo kot pri svobodnih ljudstvih. Resnici na ljubo smo hvale`ni vladarjem, ker nam ne vladajo z besedo, ampak z zakoni, toda prav v teh dr`avah so zasloveli izvrstni govorniki z vzvi{enim, vsestranskim in ognjevitim na~inom govorjenja, ki so v veliko korist dr`ave in v najve~jo slavo jeziku blesteli zdaj na trgu, zdaj v senatu in na svetih shodih.
Toda povejmo, zakaj morda gre. Francozi imajo obilico besed za substanco, a substanca je po sebi toga, negibna in ne prenese primerjav. Zato ne morejo pod`igati svojih govorov, saj se to ne zgodi brez navdu{enja, in to silnega navdu{enja, niti ne morejo poveli~evati in ~esarkoli poudarjati.
Tako tudi ne morejo spreminjati pomena besed, ker je substanca najvi{ji rod in ne ponuja nobenega srednjega termina, v katerem bi se sre~ale in zdru`ile skrajnosti primerjave. Pri samostalnikih te vrste zato ne morejo nastati metafore v eni besedi, tiste, ki nastanejo iz dveh, pa so najve~krat trde. Ko sku{ajo govoriti v periodah, ne napravijo ve~ kot le ~lene27; ne pi{ejo ni~ dalj{ih verzov od tistih, ki jih imenujemo aleksandrinci, poleg tega, da so dvosti{ni, so nerodnej{i in preprostej{i od elegi~nih dvosti{ij, saj en verz izra`a eno misel in po dva se rimata. Od tega dvojega prvo zmanj{uje njihovo veli~astnost, drugo resnobo. Francozi imajo le dve mesti naglasa v besedi, zadnji in predzadnji zlog, in ko mi naglasimo predpredzadnje-ga, oni prenesejo naglas na predzadnji zlog, kar naredi zvo~-nost jezika rahlo in pretanjeno, zaradi ~esar franco{~ina ni primerna ne za raz{irjene periode, ne za vzvi{ene verze.
Toda kakor ta jezik ne prenese vzvi{enega in umetelnega sloga govora, tako je zelo primeren za preprosti slog. Ker je
Perioda (ambitus) je zlo`eni stavek, obi~ajno sestavljen iz {tirih ~lenov (membra).
26       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Metoda {tudijev na{ega ~asa
jezik bogat s samostalniki, natan~neje s tistimi, ki ozna~ujejo to, kar so sholastiki imenovali abstraktne substance, franco{~ina lahko zajame najsplo{nej{e vidike stvari. Ker znanosti in umetnosti sku{ajo dose~i najsplo{nej{e rodove stvari, je zelo primeren za pou~evanje. Od tod izvira dejstvo, da Italijani hvalimo svoje govornike, ker govorijo ve{~e, jasno in bogato, Francozi pa hvalijo svoje zaradi resni~nosti njihovega mi{ljenja. Ko ho~ejo poimenovati zmo`nost razuma, da hitro, primerno in posre~eno zdru`uje lo~eno, ki ji mi re~emo ingenium, oni pa esprit, ne cenijo mo~i razuma, ki je v povezovanju, ker se njihov pretan-jeni razum ne odlikuje v sestavljanju, ampak v pretanjenosti mi{ljenja. ^e ima v razpravi, vredni najbolj{ih filozofov, prav tista stran, ki trdi, da jezik oblikuje du{evne zmo`nosti in ne du{evne zmo`nosti jezika,28 potem so bili Francozi edini na svetu, ki so si z mo~jo svojega pretanjenega jezika lahko izmislili to novo kritiko, za katero se zdi, da je povsem prepojena z espritom, in analizo, ki je, kolikor je mogla, predmet matematike oropala vsega telesnega. Zato priporo~ajo govorni{tvo, ki je primerno njihovemu jeziku zaradi svoje edinstvene resni~nosti, pretanjenosti misli in deduktivne oblike.
Italijani smo obdarjeni z jezikom, ki vedno zbuja podobe, zato se samo Italijani odlikujejo pred vsemi narodi na svetu v slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi in glasbi. Ta vedno `ivahen jezik s pomo~jo primer ponese duha poslu{alcev k stvarem, ki so med seboj zelo oddaljene in razli~ne, zato so Italijani takoj za [panci najbolj duhovit narod. V umetelnem in vzvi{enem slogu, namre~ Herodotovem, Livijevem in Ciceronovem, se italijanski jezik lahko postavi z Guicciardinijem; v veli~astnem in vznesenem Tukididovem, Demostenovem ali Salustijevem izra`anju z drugimi avtorji; v ati{ki eleganci z Boccacciom, v novi liriki s Petrarko; po veli~astnih zgodbah in lahkotnosti izraza Ariosto spominja na Homerja; Torquato posnema Vergilija v vzvi{enih mislih in z bo`anskimi verzi. In mi naj ne bi izpopolnjevali jezika, ki je v vsem tem najlep{i? Kdor se torej ne izobra`uje za fiziko in mehaniko, ampak da bi slu`il dr`avi na forumu, v senatu ali na svetih shodih, naj se kot de~ek ne zadr`uje predolgo s {tudiji, ki jih pou~ujejo s to metodo. S pomo~jo likov naj se nau~i geometrije, da bi razvil zmo`nosti duha, goji naj topiko in naj o naravi, ~loveku in dr`avi v svobodnem in elegantnem slogu razpravlja z obeh strani, tako da obravnava, kar je v stvareh najbolj mo`no in najverjetnej{e. Skratka, da ne bi mi vedeli ve~ kot Stari, oni pa bili modrej{i od nas, mi bolj naravnani na resnico, oni na govorni{tvo, bodimo v modrosti in govorni{tvu enaki Starim, v znanosti pa jih prekosimo.
V vzporejanju ingegno-esprit ni te`ko prepoznati lingvisti~ne razli~ice teme sinteza-analiza, oz. geometrija oblik vs. analiti~na geometrija.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       27
Giambattista Vico
10.   SLABOSTI   UČBENIKOV O   PRAKTIČNI   MODROSTI
Do zdaj smo govorili o znanstvenih orodjih, zdaj bomo razpravljali o pripomočkih naše metode študijev. Bojim se, da je dejstvo, da so nam o mnogih snoveh, ki spadajo k praktični modrosti, na voljo učbeniki, naši študijski metodi bolj škodovalo kot koristilo. Če je namreč o tistih stvareh, ki jih usmerja praktična modrost, pravil mnogo, so brez vrednosti, a če jih je malo, veljajo mnogo.
Kdor namerava zajeti vso praktično modrost v eno pravilo, se loteva ničevega opravila, ker praktična modrost presoja izhajajoč iz neskončnega števila okoliščin, zato nikdar ni zadosten noben poskus, da bi jih zajeli, pa če je še tako obširen. Poslušalci tovrstnih učiteljev se navadijo, da obtičijo pri splošnih pravilih, ničesar ni, kar bi se v praksi izkazalo za bolj nekoristno. Zato da bi bila pravila koristna za področja, ki temeljijo na praktični modrosti, kot so govorništvo, pesništvo in zgodovina, naj bodo kot razpotni Lari29 in naj samo kažejo, kam in kako je treba iti, namreč s pomočjo filozofije k zrenju najboljše narave, kakršna je.
Ko so namreč gojili eno filozofijo, ali drugače povedano, ko so opazovali le najboljšo naravo, so pri Grkih, Latincih in pri nas sloveli najboljši pisatelji v vsaki vrsti teh umetnosti, toda ko so za vsako izmed njih sestavili pravila, se enako odlični pisatelji niso pojavili.
Skušajte dognati razlog za oboje in odkrili boste, da nisem povedal nič lažnega. Tisti, ki so si naložili odgovornost za ločitev umetnosti in ved, nekdaj povezanih v naročju filozofije, od same filozofije in enih od drugih, se mi zdijo podobni tiranom, ki so se polastili velikega, bogatega in gosto naseljenega mesta sovražnikov in ga razrušili, da bi se obvarovali, njegove prebivalce pa razpršili po zelo oddaljenih vaseh - vse to zato, da se duhovi meščanov, ki so izgubili zaupanje v veličastnost in bogastvo svojega mesta in v svojo številnost, ne bi mogli niti povezati niti zarotiti ali drug drugemu pomagati.
Prevedla Darja [terbenc
Lares compitales, razpotni Lari, so bo`anstva, ki so jih upodabljali na razpotjih, da bi popotnikom ozna~ili pot, ki jo morajo slediti za dosego njihovega cilja. (Opombe zbral I. Pribac.)
28       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Prevodu Vica za popotnico
Spodobilo bi se, da bi prvi prevod drobca ustvarjalnega opusa Giambattista Vica (1668-1744) v slovenski jezik pospremili s {tudijo, ki bi orisala njegov ustvarjalni opus, dolo~ila njegovo mesto v zgodovinski topografiji “evropskega duha” in pribli`ala prevedeno besedilo slovenskemu bralcu. Na{e raziskave, resda nedokon~ne, niso odkrile ne slovenskih prevodov ne samostojnih razprav slovenskih avtorjev, posve~enih Vicu, kar nas napeljuje na oceno, da je Vico v na{em prostoru, ~e `e ne prezrt, pa vsaj {ir{emu krogu bralcev zelo slabo znan avtor. Teh nekaj prilo`nostnih vrstic stvari ne bo spremenilo, morda pa bodo, skupaj s prevodom in uredni{kimi opombami, zbudile vsaj nekaj zanimanja za tega avtorja.
^eprav je Vico zunaj italofonske kulture v~asih zapostavljen, nedvomno sodi med tiste ne ravno {tevilne figure evropskega formata, ki jih hrani italijanska kulturna zakladnica na podro~ju filozofije. Zdi se, da se ga {e zdaj dr`i pe~at `ivljenjske usode, ki ga je odmaknila od velikih prizori{~ evropskega duha na za~etku dobe razsvetljenstva, ko je osamljen, dale~ stran od intelektualno vznemirljivih de`el (Francija, Anglija, Nizozemska, Nem~ija) in brez spodbudnih povratnih informacij, v Neaplju snoval svoje teorije o zgodovini, narodih, retoriki, vzgoji, teorije, ki bi – ~e bi takrat ob svojem ~asu pri{le v roke pravih bralcev – nedvomno zbudile mnogo pozornosti in produktivnih reakcij. Fata sua habent libelli in na{e bralske je od njihovih te`ko
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 29-31.
29
Igor Pribac
lo~iti. Ni dovolj, da so teorije, ki jih kdo postavi, nove in prodorne; da bi postale zgodovinotvorne, morajo biti tudi znane in raz{irjene, kar na{emu Neapelj~anu ni bilo usojeno. Nedvomno bi Vica danes brali z mnogo ve~jim zanimanjem in vnaprej{njo naklonjenostjo, ~e bi bilo poznavanje njegovih iskanj med razsvetljenci 18. stoletja, ki jim je pripadal, izrazitej{e. Ker ni bilo tako in je v Zgodovino vstopil {ele, ko se je njegov ~as iztekel, se {e danes nagibamo k njegovi ozna~itvi za kuriozni fenomen, ki nam lahko pove samo re~i, ki jih povzete in razvite poznamo `e od drugod, npr. pri Heglu. Tak{no prepri-~anje pa u~inkuje kot odveza od potrebe po seznanjanju z njim iz prve roke. Nesporno izvirnost njegovih iskanj in teorij sta razvrednotili umanjkana recepcija in ustvarjanje velike tradicije evropskega razsvetljenstva kot sinteze kartezijanskega racionalizma in angle{kega empirizma. Vendar ~e je ~as krize pravi ~as za radikalno razmi{ljanje o njenih vzrokih, je zdaj{nja kriza moderne civilizacije, ki se v veliki meri identificira z evolucijo kartezijanske filozofije, morda pravi ~as za ovrednotenje Vicovih protikartezijanskih tez.
Za tematsko {tevilko ^asopisa o dr`avljanski vzgoji smo izbrali Vicov tekst, ki posega na podro~je vzgoje. Besedilo O metodi {tudijev na{ega ~asa (De nostri temporis studiorum ratione) je bilo najprej otvoritveno predavanje v {tudijsko leto 1708-09 na neapeljski kraljevi univerzi. Po obi~aju, ki je veljal na tej univerzi, je vsako {tudijsko leto sve~ano otvoril nosilec katedre za retoriko s predavanjem o temi, ki si jo je sam izbral. Za Vica, ki je tedaj zasedal to mesto, je bilo to predavanje `e sedmo po vrsti od vsega osmih in edino med njimi, za katerega so menili, da je vredno natisa, tako da je leto zatem v raz{ir-jeni obliki iz{lo na stro{ke univerze. Obenem je to njegovo prvo pomembnej{e delo, ki `e napoveduje avtorja Nove znanosti (prvi~ izdane leta 1725) in prvo delo, v katerem je predstavil osnovne obrise svoje kritike univerzalisti~nih pretenzij Descartesove znanstvene metodologije.
Tema, ki si jo je Vico izbral za svoj nagovor {tudentom v De nostri, je primerjava sodobnih in anti~nih metod pou~evanja, kar razpravo uvr{~a v konec zgodovinskega spora med modernimi in Starimi, v katerem se je porajala moderna doba. Vico v tej primerjavi izpostavi soo~enje zametkov modernega scientizma in anti~ne humanisti~ne tradicije, matemati~no analiti~ni racionalizem, ki ga najizvrstneje zastopa Descartes, in tradicijo prakti-~ne filozofije, ki ~love{ke zadeve izvzema iz obmo~ja uveljavljanja strogih meril razuma. Vzgoja in pou~evanje sodita na pod-ro~je ~love{kih zadev in Vico iz tega naredi potrebne sklepe.
O metodi {tudijev na{ega ~asa sodi med najbolj ble{~e~e zagovore humanistike, kar jih je bilo kdaj napisanih, in obenem klasi~no besedilo pedagogike, saj velja za najpomembnej{i esej
30       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Prevodu Vica za popotnico
o vprašanjih vzgoje med Lockovimi Mislimi o vzgoji (1693) in Rousseaujevim Emilom ali o vzgoji (1762). V njem Neapeljčan anticipira tezo, ki je bila splošno sprejeta šele mnogo kasneje, da otrok ni pomanjšani odrasel. Zato ni naključje, da je pričujoči prevod narejen po izdaji, ki je našla mesto v zbirki “Klasiki pedagogike”.
Pričujoči prevod, ni prevod celotnega besedila Vicove razprave. Ker bi celotno besedilo preseglo dolžinske okvire objav v Časopisu, smo se skladno s temo, ki se ji posveča ta številka, odločili za izbor tistih poglavij, ki po naši presoji bralcu omogočijo spoznati osnovno Vicovo argumentacijsko smer. Izbrali smo prve štiri, sedmo in deseto poglavje od skupno petnajstih, ki jih obsega Vicova razprava (razdelitev na poglavja sicer ni Vicova, nastala je kasneje).
Da bi si bralec lažje ustvaril vtis o celotni razpravi, navedimo še naslove neprevedenih poglavij: 5. Analiza, 6. Kakšne slabosti prinaša naša metoda študijev medicini, 8. Pesništvo, 9. Krščanska teologija, 11. Pravoznanstvo, 12. Odlični modeli umetnikov, 13. Tipografske črke, 14. Univerza študijev in 15. Sklep razprave.
Igor Pribac
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       31
Darko [trajn
Dru`bene spremembe, thimos, {ola
DILEME   DEFINIRANJA
Dr`avljanska vzgoja je bolj problem kot koncept. Kajti kakor hitro jo obravnavamo kot koncept, pride do skoraj nepremostljivih nestrinjanj z neizogibnim politi~nim ali ideolo{kim ozna~evalcem. To je {e posebej jasno zdaj, ko je dr`avljanska vzgoja predmet {tevilnih razprav v tej zvezi in ko udele`enci razprav soo~ajo dinami~ne dru`bene spremembe s problematiko vzgoje in izobra`evanja, ki je skorajda sinonimna s problematiko {olstva. Zdi se namre~, da bolj ko postaja dokaj razvidno, da {ola kot sistemska institucija v ne povsem obvladljivih interakcijah v kompleksnem omre`ju dru`benih sistemov nima privilegiranega vsedolo~ujo~ega vpliva, bolj postaja naslovnica velikih zahtev in pri~akovanj. Seveda ne zato, ker bi kdo resno verjel, da te zahteve in pri~akovanja {ola lahko izpolni, temve~ zato, ker za njihovo izpolnitev nih~e ne more postaviti ni~esar nadomestnega, konec koncev pa na kaj tak{nega danes tudi nih~e resno ne pomi{lja.
Za dolo~enimi zahtevami in pri~akovanji od dr`avljanske vzgoje lahko najve~krat slutimo iskanja tiste formule, v kateri strokovni, politi~ni, civilnodru`beni in drugi udele`enci razprav vidijo mo`nost, da bi {olski sistem izravnal strukturna neskladja, kontradikcije, paradoksne zagate in dileme, ki so jih domnevno prinesle dru`bene spremembe. Negativni vidiki sprememb se
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 33-44.
33
Darko [trajn
seveda, kot `e tolikokrat v me{~anski zgodovini, v veliki meri nana{ajo na mlade generacije. Kolikor negativni u~inki sprememb niso `e o~itni, pa so vsaj predvideni kot mo`nost. Od tu naprej je seveda mogo~e razpravljati, v kolik{ni meri gre za negativne vplive, ki jih je npr. mogo~e opredeliti kot regresivne pojave, in v kolik{ni meri je “negativnost” posameznih pojavov med mladino pravzaprav samo stvar zaznave v nekem danem vrednostnem sistemu, v neki dani politi~ni kulturi ipd. V vsakem primeru je jasno, da se kakr{nekoli zaznave dru`benih sprememb prevajajo v zahteve na ra~un {ole, ki naj z odzivom na sedanje probleme razre{i vpra{anje prihodnosti mladine. Pri tem niti ni toliko pomembno, koliko gre ravno za dr`avljansko vzgojo (citizenship education) in koliko za diskurz o posebnem poslanstvu {ole, ki naj bi v prese`ku posredovanja znanja oblikovala osebnosti, reproducirala tradicije in vplivala na zmanj{evanje socialno neza`elenih pojavov. To, kar smo imenovali zagate, dileme in kontradikcije, ki se vpisujejo v polje intenzivnih dialogov o vlogi in poslanstvu {ole, pa seveda ni nekaj tem dialogom zunanjega. Nasprotno! Prav ta dialo{ka kontroverznost odseva {irok spekter socialnih premikov, razkrajanja in utrjevanja ideolo{kih predstav in iz tega izvirajo~ih nasprotujo~ih si strategij prisvajanja prihodnosti. Slej ko prej torej pogled s to~ke {ole, v kateri se kri`ajo razli~ne strategije in interesi, ki te strategije utemeljujejo, odkriva preme{~anje in razme{~anje dru`benih dejavnikov, katerih soo~anje je treba vsaj ob~asno re{evati preprosto v sferi politi~nega odlo~anja. ^e je le-to demokrati~no in torej pluralisti~no, se nam glede na naravo predmeta razprave in odlo~anja lahko poka`e, da se problem dr`avljanske vzgoje ume{~a v samo jedro razli~nih razumevanj demokracije in njenih funkcij. Iz tega pa sledi, da dolo~anje ciljev, smotrov, vloge in funkcij te vzgoje v politi~ni sferi hkrati opravlja vlogo razme{~anja v demokrati~nem sistemu reprezentiranih dru`benih subjektov in vlogo objekta, okoli katerega se odvija oblikovanje konsenza. “Objekt” je tu pravzaprav prihodnost, ki pa je “po naravi stvari” opredeljena s subjektivno poanto. Oblikovanje konsenza potemtakem povnanja razli~ne subjekte in njihove pozicije, kar na drugi – recimo filozofski – ravni ponazarja abstraktna dognanja o koncu enotnega subjekta in o vzponu subjektivnega kot predvsem oznake mo`nih be`nih, za~asnih diskurzivnih pozicij z recimo socio-lo{ko opaznimi vsebinami in posledicami. Pri tem je jasno, da taka vzajemna dolo~enost subjektivno-objektnih razmerij vpliva na to, da je konsenz vedno samo za~asen in morda nikoli uravnote`en ter v svoji za~asnosti dolo~en s posameznimi trenutno bolj dominantnimi politi~nimi pozicijami in s pogledi na prihodnost prav tako ne nespremenljivih subjektov, vzpostavlja-jo~ih se v npr. javnem diskurzu. (Sre~evanje javnih diskurzov
34       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dru`bene spremembe, thimos, {ola
je namre~ tisto, kar nas tu zanima, jasno pa je, da teorija subjektivnega s tak{nim izhodi{~em odpira vrsto drugih razse`nosti, ki lahko zadevajo npr. estetiko, upravljanje proizvodnje, individualno psiholo{ke vidike itd.)
Govore~ zelo na splo{no torej lahko re~emo, da je dr`a-vljanska vzgoja bolj kot koncept predvsem nekak{en skupni imenovalec, nekaj, kar naj na eni strani utemelji funkcijo {ole in na drugi vsaj na videz re{i probleme {irokega spektra vrste dru`benih agensov, npr. od problemov star{ev do tistih, ki so domena institucionalnih dejavnikov. Vsi ti pogosto vidijo razloge za probleme, s katerimi se ukvarjajo, v tem, da “{ola svojih nalog ne opravlja zadovoljivo”. Evidenca, na katero se v tem pogledu sklicujemo, seveda ni in ne more biti kdo ve kako znanstvena, je kratko malo nav-zo~a v prostoru javnosti, kjer se nenehno ohranja kot konstitutivna tematika, ki si jo podajata civilna in politi~na dru`ba. Verjetno bi lahko govorili o tem, da je vedno bilo tako, vsaj odkar poznamo obvezno {olstvo. Vendar pa ta trditev
ne bi pojasnila ni~esar drugega, razen tega morda, da sta tako neko~ o`ja kot sedanja {ir{a in morda bolj pluralna javnost navsezadnje ozna~eni s podobnimi stvarmi v obmo~ju javnega interesa, kar ne more izpodbiti relativne novosti problemov.
Kako torej potemtakem definirati dr`avljansko vzgojo, ki se na koncu vendarle mora vzpostaviti znotraj {olskega prostora
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       35
Darko [trajn
kot odgovor na najsplo{nej{e zahteve in pri~akovanja {irokega spektra zaznavnih dru`benih interesov, ki se navadno prevedejo v politi~no in pravno opredelitev {olskega sistema? Na abstraktni ravni, na kakr{ni se obi~ajno izrekajo tak{ne opredelitve (na primer v obliki zakonodaje, odlo~itev strokovnih in upravnih teles dr`avnega aparata), gre potemtakem za neko podobo dr`avljana. Glede na neodmisljivost obvezne {ole kot sestavine dru`be v ve~jem delu sveta je torej `e v samem pojmu dr`a-vljana vsebovana kategorija, v katero je vpisano vsaj minimalno obdobje {olanja. Ali druga~e: dr`avljani se med seboj razpoznavajo tudi kot (nekdanji) u~enci {ole, v njihov dr`avljanski status je skoraj povsem neizogibno vpisano {olanje. Med drugim je nas vse torej {ola v veliki meri kvalificirala za dr`avljane, hkrati s tem, ko nas je kvalificirala {e za kaj drugega, kot npr. predvsem za poklic. Pa tudi nasprotno je v ne tako neopaznem marginalnem pojavu asocialnih oblik vedenja, ho~e{-no~e{ udele`ena {ola – ~e ni~ drugega kot prostor, kjer se simptomi asocialnosti pri posameznikih navadno najprej razvidno poka`ejo. Posebna dr`avljanska vzgoja, ki v vsej zgodovini obveznega {olstva ni bila vedno izrecno kurikularno organizirana, v sedanjih gibanjih bodisi za dopolnitev bodisi za reformo {ole postaja ravno v tej obliki, torej kot del celotnega {olskega kurikuluma, objekt zahtev, pri~akovanj in {tevilnih problematizacij, ki jih ponazarjajo tudi {tevilne polemike. Dr`avljanska vzgoja kot sestavina kurikuluma potemtakem ni iz~rpno definirana, temve~ je definirano samo njeno mesto, njena funkcija pa samo in abstracto. Upo{tevaje vsebovanost {olanja v kategoriji dr`avljan-stva bi potemtakem bilo mogo~e govoriti o dokon~ni definiciji dr`avljanske vzgoje samo v primeru, ko bi bilo mogo~e skonstruirati enotno in kon~noveljavno definicijo {ole na sploh. Kljub posameznim poskusom izdelave takih definicij {ole in njenega smisla, ki so “uspeli” samo v strogo vzeto ideolo{kem kontekstu, je definicijska odprtost dr`avljanske vzgoje torej jasen indikator nemo`nosti dokon~nega dogovora o “najbolj pravi {oli” in konsenza o njenem smislu. Na drugi strani pa je, kot smo `e namignili, dr`avljanska vzgoja domnevni odgovor na dileme, ki jih prina{ajo dru`bene spremembe.
ZAHODNE   IN   “NOVE   DEMOKRACIJE”
Na preseku med pozitivnim sociolo{kim diskurzom in legalis-ti~nim in politolo{ko obarvanim diskurzom bi lahko govorili o sistemsko pogojeni vlogi in funkcijah {ole oz. vzgoje in izobra`e-vanja. Tovrstni diskurz, ki se ka`e kot racionalen, ki je hkrati produktiven v tem pogledu, da omogo~a artikulacijo in formuliranje bodisi to~k konsenza bodisi spornih to~k, pravzaprav ponazarja
36       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dru`bene spremembe, thimos, {ola
instanco, na kateri gre za obvladovanje dru`benih razmerij. Na mesto te instance se lahko umesti z monisti~no ideologijo podkrepljeno gospostvo, lahko pa tudi mehanizmi demokrati~nega odlo~anja. Na kratko bi lahko rekli, da se v tej determinirajo~i instanci niti prva niti druga ena~ica ne moreta uresni~iti v ~isti obliki. Preprosto povedano gre za poob~eno resnico modernisti~-nih dru`b, po katerih ni mogo~a tak{na diktatura, ki bi povsem izkoreninila te`nje po demokraciji niti ne tak{na demokracija, ki bi povsem izkoreninila te`nje po diktaturi oziroma kakr{nikoli {e monopolizaciji oblasti. Pustimo konceptualne probleme, ki se nakazujejo od tu naprej, ob strani in povzemimo sintezno ugotovitev Francisa Fukuyame, ki z optimizmom, ob katerem se sicer ne moremo odre~i skepti~nim impulzom, ugotavlja, da je svetovna zgodovina dosegla to~ko univerzalnosti, na kateri si ni mogo~e ve~ misliti alternative liberalni demokraciji. (Fukuyama, 1992) Ta diagnoza “stanja svetovne zgodovine”, ki jo je kot kategorijo Fukuyama izrecno povzel po Heglu (oz. po Kojevovi interpretaciji Hegla), je kajpak sploh postala mogo~a spri~o dogajanj, v katerih je propadla politi~na alternativa zahodni demokraciji in ekonomska alternativa kapitalizmu. Ali so ta dogajanja – t.j. razpad socializma (s hkratnim umikom z oblasti vrste diktatur predvsem v Latinski Ameriki) – dovolj{en nadomestek konceptov, ki bi zadostno utemeljili realiteto pojma univerzalne zgodovine, je seveda stvar posebne razprave.
Za na{ namen lahko iz tega izpeljemo ugotovitev, ki jo Fukuyamovo razmi{ljanje vsaj legitimira, ~e `e ne dokazuje, da je pravzaprav nesmiselno iskati kakr{nekoli oblike in mehanizme dru`bene organizacije, ki bi bila “bolj{a kot liberalna demokracija”. Dru`bene spremembe so v kumulativnem pogledu posledica gospodarskega vzpona, tehnolo{kih skokov v povezavi z daljnose`nimi u~inki razvoja medijev in informacijskih sistemov in ne nazadnje tistega fenomena povojne zgodovine, ki ga je za to pristojna teorija poimenovala eksplozija izobra`evanja. Na splo{no bi bila slika vzro~ne strukture aktualnih dru`benih sprememb zelo pomanjkljiva, ~e ne bi upo{tevali {irokega spektra politi~nih gibanj in kulturnih odzivov, ki so se npr. najo~itneje pokazali v znamenitih dogajanjih konec {estdesetih let in ozna~ili spremenjeno konstitucijo agensov dru`bene dinamike. Naj bo kakorkoli `e, vse te dru`bene spremembe prina{ajo kvalitativno nove probleme in dileme ter zahtevajo subtilnej{e mehanizme organizacije dru`be. V vsakem primeru pa ti mehanizmi po bistvu ostajajo demokracija, ki se nam torej zdaj ka`e kot neizbe`en okvir obstoja “post-moderne dru`be”.
Na ravni, na kateri se zdaj gibljemo v na{em razmi{ljanju, nam omenjeni Fukuyama daje izto~nico za ugotovitev, da se v okviru demokracije lahko razvijejo subtilnej{i mehanizmi za ohranjanje in razvijanje dru`benih vezi:
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       37
Darko [trajn

“@elja po pripoznanju se nam na prvi pogled lahko zdi nenavaden koncept, vendar pa je tako star kot tradicija zahodne politi~ne filozofije in tvori obi~ajni del ~love{ke osebnosti. Najprej jo je opisal Platon v Dr`avi, ko je pripomnil, da je du{a sestavljena iz treh delov, `ele~ega, razumskega in iz dela, ki ga je poimenoval thimos, ali ’duhovnost’. Veliko ~love{kega obna{anja bi lahko razlo`ili kot kombinacijo prvih dveh delov, `elje in razuma: `elja vodi ljudi k iskanju stvari zunaj sebe, medtem ko jim razum
ali kalkulacija ka`e poti k temu, da si jih pridobijo. Toda poleg tega ~love{ka bitja i{~ejo pripoz-nanje svoje lastne vrednosti ali vrednosti ljudi, stvari ali na~el, v katera investirajo vrednost. Te`njo k investiranju sebstva z dolo~eno vrednoto in k zahtevi po pripoznanju te vrednote v dana-{njem poljudnem jeziku imenujemo ’samospo{tovanje’. Nagnjenje k ob~u-tenju samospo{to-vanja izvira iz tistega dela du{e, ki se imenuje thimos.” (Fukuyama, 1992, XVI-XVII.)
Uvod.
Najbolj pereče vprašanje ljudske izobrazbe je gotovo vprašanje državljanske vzgoje. Široke ljudske množice so prišle potom razvoja demo« kratične misli in socialne revolucije po svetovni vojni do merodajnega vpliva na vlado držav in narodov. Stanovi, ki so bili pred kratkim še pod varuštvom in duševnim vodstvom višjih, pri« viligiranih stanov, so se osamosvojili, delavec in kmet sta dobila politične pravice, narodi, ki so še pred kratkim služili tujim gosposkim narodom, so dobili ob svetovnem prevratu samostojne države. Nič ni zato tako potrebno, kakor da dobijo ti sloji in državljani novih držav prejkoslej zadostno po» litično in -državljansko izobrazbo, da bodo spos sobni izvrševati svoje nove pravice in dolžnosti. Moderna demokracija, ki je na celi črti zmagala nad absolutizmom in fevdalizmom povsod, ni sa» mo pravica, temveč tudi visoka etična naloga. Vredni je bodo le narodi in sloji, ki se bodo na njo pripravljali z globokoresno državljansko vzgojo in naobrazbo.

Ker Fukuyama dosledno poudarja, da se je na raven univerzalne zgodovine uvrstila liberalna demokracija, ostaja zvest izro~ilu tradicionalnega in pravzaprav tudi sodobnej{ega liberalizma, po katerem sta svoboda in enakost vrednoti, ki ju ni mogo~e nikoli povsem uravnote`iti, pri ~emer tu ne gre za samo na~elo enakosti pred Zakonom. Imperativ svobode (posameznika) izklju~uje izena~evanje ljudi na ekonomskem podro~ju, glede njihovih dru`benih vlog itd. Izpolnitev thi-mosa, ki je mogo~a v demokraciji, je tako hkrati izvir razcepov in konfliktov:
38       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dru`bene spremembe, thimos, {ola
“Obstoj moralne razse`nost ~lovekove osebnosti, ki nenehno vrednoti sebe in druge, pa ne pomeni, da gre za kakr{nokoli strinjanje o bistvenih sestavinah moralnosti. V svetu thimi~nih moralnih sebstev gre za nenehno nestri-njanje, prepir in za jezo drugih na druge spri~o mno`ice velikih in majhnih vpra{anj. Torej je thimos, celo v svojih skromnej{ih manifestacijah, za~etna to~ka za konflikt med ljudmi.” (Fukuyama, 1992, 181-182.)
[e v skladu s Fukuyamovim besedilom lahko govorimo o transponiranju thimosa z individualne na kolektivno raven. Razpravljanje o konturah dr`avljanske vzgoje vklju~uje obe ravni problema thimi~nega. Vendar je tu potrebna aktualna distinkcija. ^eprav se tako zahodne demokracije kot t.im. nove demokracije soo~ajo s problemi reformulacije pojma dr`avljan-stva spri~o globalnih sprememb, pa je med obema skupinama demokrati~nih sistemov pomembna razlika. Medtem ko v zahodnih demokracijah vsaj v na~elnem pogledu socialna neenakost (z izjemo njenih drasti~nih manifestacij, npr. glede problemov brezdomcev) ni predmet ve~jih sporov, temve~ je kve~jemu stvar kanalizirane in obvladane konfliktnosti, pa so “nove demokracije”, kot t.i. prehodne dru`be vse po vrsti izpostavljene bolj in manj radikalnim procesom nastajanja novih velikih socialnih razlik. ^e k temu pri{tejemo {e dejstvo, da ta proces v {tevilnih pogledih spominja na zgodnji kapitalizem, je razumljivo, da je to vir nezadovoljstva ogro`ene ve~ine, ki nahaja svojo artikulacijo prav v razse`nosti moralnega, ali kot bi rekli s Fukuyamo, v obmo~ju thimosa. Spri~o tega je jasno, da je v takih okoli{~inah te`je izoblikovati konsenz o dr`avljanski vzgoji, ki naj torej v najbolj{em primeru posamezniku omogo~i razumevanje dru`benih kompleksnosti, ga obo-ro`i s sposobnostjo participacije v demokrati~nem sistemu (vklju~no z zmo`nostjo, da se individualno ali kolektivno postavi za svoje pravice ~loveka in dr`avljana) in ga nau~i tolerantnega obravnavanja razlik – da torej svoje samospo{tovanje uveljavlja s spo{tovanjem drugih in druga~nih. Medtem ko so pravkar strnjeno ozna~eni smotri dr`avljanske vzgoje pragmati~ni okvir, ki vsaj omogo~a tvorbo osnovnega konsenza, pa je v “novih demokracijah” tako opredeljena dr`avljanska vzgoja razlog za sumni~enja, da so “v ozadju” takega koncepta skriti nameni. Na podlagi razra{~ajo~e se dru`bene neenakosti se potemtakem tvorijo nove ideologije, ki ra~unajo ravno na moralno ogor~enje in seveda ponujajo poudarjene vzorce identitete za ranjeno mno`i~no samospo{tovanje in nabuhle moralne imperative za obvladovanje “nemoralnih posameznikov”, ki se vzpenjajo nad dru`bo. ^e pri tem upo{tevamo {e, da vse “nove demokracije” prav zdaj ho~e{-no~e{ morajo, veliko obse`neje kot zahodne,
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       39
Darko [trajn
reformirati svoje {olske sisteme, je jasno, da se prav {olsko polje odpira hudim politi~nim spopadom. Podro~je dr`avljanske vzgoje pa je potemtakem tisto, ki v novih razmerah vendarle veljavnih politi~nih svobo{~in in svobode govora priklicuje na dan politi~ne in tudi druge (npr. cerkev) zagovornike “moralne odre{itve”. Skupni imenovalec tovrstnih dru`benih subjektov je sklicevanje na paradigme vrednot iz ~asov pred uvedbo socializma, kar seveda vklju~uje verske tradicije, ruralne ideale in patriarhalnost, kar se v politi~nem pogledu navadno spaja z ideologijo nacionalizma.
^e je torej aktualna razprava o dr`avljanski vzgoji – recimo v Evropi – na zahodni strani osredi{~ena z vpra{anji posredovanja liberalno-demokrati~nih vrednot, pa je v kontekstu novih demokracij na delu spor o pomenu same demokracije. ^eprav je gotovo, da se tudi v razprave na Zahodu vme{avajo zagovorniki tradicionalizma in kratkomalo moralizma, pa gre vendarle predvsem za razpravo o registrih splo{no sprejemljivih vrednot. Zato se v nadaljevanju razprava tudi lahko bolj usmeri k problematiki, ki v ve~ji meri zadeva vpra{anja same zmo`nosti {ole, da v demokraciji deluje demokrati~no. Postavitev dialo{kih pozicij v “novih demokracijah” se od navedenih razlikuje tako, da zagovorniki vzgojnih konceptov hkrati s svojo projekcijo dr`avljanske vzgoje ponujajo tudi lastno definicijo demokracije, ki izklju~uje druge tovrstne definicije. V tem dialogu se prav tako jasno ka`e prav konfliktni u~inek thimi~nega aspekta na ozadju socialisti~ne preteklosti: v dialo{kih pozicijah se ka`ejo razmerja nepripoznavanja med nasprotniki. Na primer v Sloveniji zagovorniki katoli{ke zasnove vzgoje, ki ga prikazujejo kot stvar kulturne tradicije naroda kot edinega pristopa z jasno duhovno komponento ipd., vse druge nekatoli{ke pristope reducirajo na skupni imenovalec “komunizma”. Tu gre za specifi~no artikulacijo dokaj splo{nega pojava v nekdanjih socialisti~nih dr`avah, kjer v velikem delu spektra dialoga o dr`avljanski vzgoji v {oli naletimo na stali{~a o nujnosti “spremembe ~loveka”, ki da ga je socializem skazil. V tak{nem diskurzu torej lahko v otipljivi obliki lahko razpoznamo strukturne zakonitosti, ~etudi nemara ne bi hoteli verjeti v njihov obstoj. V diskurzivni formi namre~ vidimo enake koncepte in formule kot so bile tiste, ki so jih izoblikovali nekdanji socia-listi~ni ideologi in apologeti, ki so prav tako vseskozi “spreminjali ~loveka”. Zdaj je spremenjen samo ideolo{ki predznak in vsaj za zdaj ta pristop nima za seboj monolitnega instrumenta-rija dr`avne prisile, ~eprav ni mogo~e spregledati, da ravno ta “vzgojni pristop celovite spremembe ~loveka” tvori jedro poli-ti~ne ambicije po homogenizaciji dru`be.
40       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dru`bene spremembe, thimos, {ola
MORALNA   PANIKA
V razpravi o dr`avljanski vzgoji, ki se konec koncev izreka tudi kot razprava o zmo`nosti {ol nasploh, da oblikujejo “socialno in moralno kvalificirane ljudi”, potemtakem v “novih demokracijah” odmevajo nekdanja ideolo{ka nasprotja. Lahko bi rekli, da se ideolo{ka hladna vojna zdaj nadaljuje znotraj nekdanjih socialisti~nih dr`av. Pri tem se ne izgubljajo samo tisti redki pozitivni vidiki predstav o dru`bi, ki jih je nedvomno vseboval tudi socializem, ampak `al tudi elementi solidarnostnih in liberalnih vrednot, ki so spontano vzniknile v t.i. gibanjih civilne dru`be proti enopartijskim sistemom v osemdesetih letih. Vendar pa se na obeh straneh nekdanje `elezne zavese dolo~enost razprave o dr`avljanski vzgoji v neki to~ki vendarle izena~uje. Pritisk na {olo spregleduje, da v spremenjeni sintaksi dru`benih razmerij {ola kratko malo nikoli ne more zadovoljivo odgovoriti na obse`ne zahteve glede “oblikovanja dr`avljanov”, ker {ola kratkomalo ni ve~ to, kar je bila pred strukturnimi spremembami. Na zunaj bi ta polo`aj {ole lahko pojasnili z Debrayevo mislijo “prehodu iz grafosfere v videosfero” (Debray, 1994, str. 24), kar pomeni, da sam pedago{ki proces ne more ve~ delovati, ~e {e poteka kot zgolj verbalno in nemara celo kot avtoritativno prepri~evanje. S prilagojenimi novimi dialo{ki-mi pristopi in drugimi novimi strategijami, ki spreminjajo {olanje v nekak{en trajen eksperiment, pa je te`ko jam~iti karkoli vnaprej. Predvsem ni mogo~e jam~iti nikakr{ne “trdne morale” tudi, ~e bi si jo zastavili za cilj, ki ga je treba dose~i.
Medijska dru`ba, kar je eno od poimenovanj spremenjenega sveta, je dejstvo, je pravzaprav forma postindustrijske dru`bene organizacije, njen izraz in hkrati komunikacijski sistem, ki so-omogo~a delovanje te dru`bene organizacije. Na ravni praxisa so se vsa mra~na predvidevanja, npr. orwellovskega tipa, o medijski dru`bi kot realizaciji zadnje stopnje manipulacije in zares totalnega gospostva izkazala za pravzaprav zmotna. Nasprotno, mediji pravzaprav “`ivijo” od pluralizma in ni dvoma, da jim za njihovo delovanje najbolj ustreza prav liberalna demokracija. Ali to tudi pomeni, da mediji tam, kjer demokracije ni, le-to proizvedejo, kar naj bi ilustriral prav razpad socializma, je seveda bolj zapleteno vpra{anje, ~igar razre{itev za na{e razmi{ljanje ni kdo ve kako relevantna. Temu, da mediji s svojimi u~inki na ohranjanje in {irjenje mno`i~ne kulture dolo~ajo sodobno dru`bo, je vsekakor te`ko ugovarjati. To pa pomeni, da se tudi {ola kot institucija, v kateri je organiziran komunikacijski proces, nikakor ne more izogniti soo~enju z mediji, upo{tevanju njihovega delovanja na u~ence, {e preden se ti vklju~ijo v {olanje, in nadaljevanju tega delovanja hkrati z njihovim u~no-vzgojnim procesom. Na drugi strani pa podobe
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       41
Darko [trajn
dru`benih dogajanj, ki se iz dneva v dan reproducirajo v medijih, spro`ajo odzive javnosti, ki se usmerjajo na {olo.
V  tej zvezi je morda ustrezno opozoriti na vidik, ki ga je v zadnjem ~asu poudaril Keith Tester v knjigi Media, Culture and Morality. Tester je iz nekoliko zgodnej{e zgodovine medijske teorije (pri Stanleyu Cohenu, 1972) aktualiziral pojem “moralne panike”. Po Cohenu naj bi {lo za ta pojav takrat, ko “neko stanje, epizoda, oseba ali skupina oseb” postanejo definirani kot “gro`nja dru`benim vrednotam in interesom”. Cohen je ta svoj pojem ilustriral s primeri medijskih obravnav takratnih hipijev, hell-angels, modov in rockerjev. Tester uvede kriti~no recepcijo tega pojma:
Naj pojasnimo, da takrat, ko Cohen govori o vlogi medijev v moralni paniki, pravzaprav govori o tem, kako pride do tega, da so nekatere dejavnosti etiketirane kot deviantne, druge pa ne. Vse to oziranje po deviantnosti in podobah deviantnosti pomeni, da je Cohenova analiza moralne panike dokaj depolitizirana. Cohen posve~a malo ali ni~ pozornosti mo`nosti, da ima moralna panika lahko kaj opraviti s {ir{imi dru`benimi, politi~nimi in ekonomskimi dejavniki in ostaja zgolj preprosto pri naravi in pomenu deviantnosti (kakorkoli `e je ta {iroka in pomembna).” (Tester, 1994, str. 84.)
Torej ravno v tem pogledu je pojem moralne panike lahko relevanten tudi v sedanjem kontekstu dru`benih sprememb. Mediji v veliki meri spremenjeno stanje dru`be, s tem pa hkrati ponujajo optiko za zasnovo dru`benosti na sploh, izra`ajo v obliki registracije in s tem promocije pojavov, ki naj bi ozna~e-vali “dru`beno razmerja”. Na drugi strani ne pozabimo, da so medijski programi v vrsti dolo~enih pomenov, vznemirjajo~i pojav sam na sebi. Moralna panika potemtakem v medijskih refleksih vedno znova najdeva “dokaze” svoje upravi~enosti, pri ~emer se seveda dogaja nekak{na mno`i~na represivna desubli-macija, ki izvira iz kompleksnih frustracij in negotovosti ekonomskega in statusnega polo`aja posameznikov in celih kategorij dru`benih skupin in slojev. To je potem podlaga za zahteve na ra~un {ole, torej tiste izku{nje, ki je vsem v veliki meri skupna.
V  novih demokracijah, v katerih je rez med preteklostjo in prihodnostjo nedvomno ostrej{i kot na Zahodu, pa se v moralno paniko – kot recimo mno`i~no-psiholo{ki fenomen – investirajo odre{ujo~e formule konservativne ali vsaj tradicionalisti~ne provinience, ki pa se spopadajo z bolj pragmati~no pobarvanimi projekcijami, izvirajo~imi iz liberalnih delov javnosti in nemara ne nazadnje iz vrst samih vzgojno-izobra`evalnih dejavnikov, katerih doseg u~no-vzgojnega procesa je bolj razviden. Le-ta
42       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dru`bene spremembe, thimos, {ola
nikakor ne more ve~ inducirati unificirane “slike sveta”, ne more vsiliti nobene povsem dolo~ene trdne morale. Novej{i razvoj pedago{kih postopkov pa pritrjuje temu, da se za zidovi {ol utrjuje spoznanje o tem, da {ola, poleg bolj ali manj u~inkovitega posredovanja znanja, lahko predvsem razme{~a poudarke, organizira komunikacijo, se vklju~uje v igro, ki postaja prevladujo~ obrazec sodobne tehnolo{ke civilizacije.
“Cela desetletja je igra vlog v peda-go{kem univerzu-mu ostajala nespremenjena in definirana. Profesor je govoril in u~enci so poslu{ali. Vsakdo je imel svojo dolo~e-no vlogo. Stvari pa so se za~ele hitro razvijati od trenutka, ko je skolarizacija postala mno`i~na. Igra vlog se je za~ela diverzificirati, toda v temelju je ostala neko razmerje pozicij, to se na kratko pravi igra v pomenu ’illusio’, ki karakterizira delovanje celotne dru`be: igra v ludi~nem pomenu, igra vpeta v igro na na~in mehanizma zobatih koles.” (Porcher, 1994, str. 227.)
Dr`avljanska vzgoja kot kurikularni element ali – kot je bilo sli{ati v zadnjem ~asu tudi na tako avtoritativnih mestih, kot je na primer v Svetu Evrope – kot kultura {olskega procesa, se kajpak ne more izogniti temu kontekstu. Lahko se torej odvija predvsem kot igra dr`avljanskih vlog – igra pa ni mogo~a brez svobodne volje drugega sodelujo~ega v igri, seveda na podlagi dogovorjenih pravil. Osnovna shema za dr`avljansko vzgojo je tako dana, lahko je igra demokracije, iz te igre pa v u~inku mora iziti moralnost kot izbira razmerja z drugim, razli~nim...
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       43
Darko [trajn
Kako pri tem dose~i, da se thimos uveljavi kot razse`nost, v kateri igra uspeva tako, da se v njej konflikti razre{ujejo, ne pa razplamtevajo, je seveda stvar in odgovornost pedago{ke tehnike, organizacije in ne nazadnje pedago{ke avtorefleksije. Kantov moralni imperativ tako postaja pravilo igre, svoboda pa nujnost.
Darko [trajn, doktor filozofije, raziskovalec na Pedago{kem in{titutu pri Univerzi v Ljubljani.
LITERATURA
DEBRAY, Regis (1994): Manifestes médiologiques. Gallimard, Pariz.
EDWARDS, L., Munn P., Fogelman K. (ur.) (1994): Education for Democratic Citizenship in Europe – New Challenges for Secondary Education. Swets Publishing, Lisse.
FUKUYAMA, Francis (1992): The End of History and the Last Man. Penguin, Harmondsworth.
PORCHER, Louis (1994): Télévision, culture, éducation. Armand Collin, Pariz.
TESTER, Keith (1994): Media, Culture and Morality. Routledge, London, New York.
COHEN, Stanley (1972): Folk Devils and Moral Panics. MacGibbon & Kee, London.
44       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Etienne Balibar
Predlogi v zvezi z dr`avljanstvom
V zadnjem ~asu se, ~etudi pogosto na precej nejasen na~in, dosti govori o “novem dr`avljanstvu”. Sprememba fraze je morda le prevara, kakr{na je bila nedavno tega “nova filozofija” ali pa tista vrsta auberge espagnole, kamor mora{ sam prinesti hrano, kar slovi tudi pod imenom “la nouvelle cusine”. [e najve~ja nevarnost pa je, da bo skupaj z vzponi in padci francoskega socializma kaj kmalu pri{la iz mode. In vendar – kakr{na koli `e bo bodo~a porazdelitev politi~ne oblasti, se bo navsezadnje {e vedno treba soo~iti z nekaterimi problemi, ki so jih naplavile diskusije o “novem dr`avljanstvu”. Med njimi sta tudi rasizem in status priseljencev (oziroma “skupnosti, ki so rezultat piseljevanja”) v Franciji. Na kak{en na~in se bodo ti problemi re{evali in kak{ne so mo`nosti za uspeh, je v veliki meri odvisno od tega, ali se bodo dominantne stranke pripravljene soo~iti z dolo~enimi fundamentalnimi alternativami ali pa ne.
“Dr`avljanstvo” (gr{ko politeia) je koncept, ki je star natanko toliko kot politika sama in je vedno ozna~eval dve razli~ni stvari: po eni strani je vezan na obstoj dr`ave in s tem na na~elo ljudske oblasti, po drugi strani pa je vezan na priznavanje pravice posameznika do sodelovanja pri politi~nih odlo~itvah. To je tudi razlog, da je dimenzija enako(pravno)sti –  z vsemi problemi, ki jih povzro~a njena definicija, in vsemi mogo~imi mistifikacijami, ki jih morda
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 45-54.
45
Etienne Balibar
skriva v sebi – vselej prisotna pri konstituiranju koncepta dr`avljanstva, in to celo takrat, ko je le-ta paradoksalno povezan s hierarhi~nim principom in kastnim razlikovanjem (kakr{no je bilo na primer razlikovanje med “aktivnimi dr`avljani” in “pasivnimi dr`avljani” v devetnajstem stoletju). ^e pustimo ob strani konflikt med dr`avljanstvom in pripadnostjo neki dejanski ali transcendentalno legitimni dr`avi, nas zgodovina {e vedno u~i, da ne obstaja nobena definicija tega koncepta, ki bi veljala za vse ~ase, saj je bil vedno zastavek v konfliktih in predmet transformacij. Ne samo zato, ker vsak politi~ni re`im, kot je pokazal `e Aristotel, vgrajuje porazdelitev mo~i v svojo specifi~no definicijo dr`avljanstva, temve~ tudi zato, ker ta definicija z juridi~nim (ali kvazijuridi~nim) odrejanjem dolo~enega tipa “~love{kega bitja” in dolo~enega modela pravic in dol`nosti odra`a konstitutivne socialne odnose neke dru`be na ravni posameznika.
Nikakr{no presene~enje torej ni – {e posebej to velja za Francijo v zadnjih dvestotih letih – da se konflikti med dru`benimi skupinami in novimi statusi, ki so jim dodeljeni, slej ko prej vgradijo v novo definicijo dr`avljanstva. Vendar pa v tem procesu ni ni~esar avtomatskega, premo~rtnega ali, kot bomo {e videli, nepreklicnega. Dr`avljanstvo, ~e ga v njegovem najo`jem pomenu razumemo kot celovito uveljavljanje politi~nih pravic, v {ir{em pa kot kulturno iniciativo oziroma u~inkujo~o prisotnost v javnosti (z mo`nostjo, da “te sli{ijo”), je bilo potemtakem kodificirano zgolj zato, da bi ozna~ilo za~asno ravnovesje, odnos med silami in interesi. Seveda tu obstaja dvojna tendenca: povzdigniti dano definicijo (na primer izena~evanje dr`avljanstva in nacionalnosti) ali pa nasprotno, obravnavati dr`avljanstvo kot zgolj “pravno fikcijo”, ki ni ni~ drugega kot maska dominacije. V obeh primerih pa spregledamo diferencialno spremembo in temeljno mobilnost “dr`avljana” (oziroma njegovega odnosa do dr`ave).
Pa si oglejmo to bolj konkretno, in sicer tako, da si prikli~emo v spomin nekaj primerov, ki imajo kar naj{ir{i pomen. Na prvem mestu naj bo to status `ensk. Francoska revolucija jih je sicer pozdravila kot “dr`avljanke” (citoyennes), vendar so morale (vsaj v Franciji) ~akati vse do leta 1945, da so jim bile priznane popolnoma vse politi~ne pravice. Pred tem se je ideja o volilni pravici `ensk nekaterim zdela sme{na, drugim pa po{astna. Od takrat se je sicer pokazalo, da priznanje te pravice {e zdale~ ne pomeni takoj{nje in resni~ne enakosti, vendar pa ozna~uje obdobje prehoda in nestabilnosti, zaznamovano z dolo~eno dialektiko. V devetnajstem stoletju namre~ `enske niso bile le izklju~ene iz
46       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Predlogi v zvezi z dr`avljanstvom
“javnosti”, temve~ so bile tudi dru`bene vloge, ki so jim bile dodeljene skupaj z ideologijami, vzgojnimi praksami in simbolnimi sklopi, proizvod kolektivne politi~ne mo~i mo{kih. Iz tega razloga na `enski boj za pridobitev dr`avljanskih pravic ne moremo gledati zgolj kot na nekak{no raz{iritev na podro~ju aplikacije dolo~enega koncepta ali kot na priznanje neke “pravice”, ki je sama po sebi nespremenljiva. Tudi “zasebne” odnose, ki so se razvili v okviru nedr`av-ljanstva `ensk, je treba nemudoma spremeniti, dekonstruirati ter jih na neki na~in prenesti v javnost in jih vgraditi v sfero politi~nega (na primer kontrolo rojstev in vzgojo otrok, pa tudi zarotni{ki pakt med delitvijo dela in na spolu temelje~o distribucijo mo~i). Celo v de`elah, kot je na{a (da ne govorimo o Al`iru, Japonski ali Iranu), je torej dr`av-ljanstvo `ensk bolj izziv ter vir in predmet sprememb kot pa izvr{eno dejstvo. V nekem drugem smislu je enako z vpra{anjem odnosa med dr`avljanstvom in delavskimi pravicami, na katero je nedavno tega opozorilo geslo “dr`avljan-stvo v podjetni{tvu”. Nedvomno kategoriji “zasebnega” in “javnega” tu ne funkcionirata na
povsem enak na~in kot v zgornjem primeru, vendar pa sta enako pomembni. Pod za{~ito “lastnine”’ ter njenega absolutnega in brezpogojnega zna~aja (kar je ena od “pridobitev” leta 1789) je bil poslovni svet dolgo ~asa obravnavan kot nekaj popolnoma zasebnega, resni~ni “paradi` ~love-kovih in dr`avljanskih pravic”, kot je ironi~no pripomnil Marx. Ne smemo pa pozabiti, da se je ta situacija dogajala hkrati z dejstvom, da je zgolj lastnik, torej dejanski ali potencialni gospodar (in njemu pripadajo~e spremstvo “izvr{evalcev” in “profesionalcev”), u`ival dejanske politi~ne pravice in naziv “aktivnega dr`avljana”. Ta situacija je seveda
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       47
Etienne Balibar
temeljila na strukturalni dvoli~nosti samega kapitalizma, ki je bila, natan~no povedano, prakti~no nevzdr`na. Pri vsem tem gre namre~ za dejstvo, da je bil “svobodni” delavec, partner v pogodbenem odnosu z lastnikom, vseskozi obravnavan kot “stvar”, kot honorarna “dobrina”, pa naj si bo to individualno znotraj delovnega procesa ali pa masovno pri urejanju njegovih bivalnih pogojev, njegove reprodukcije, njegovih migracij ali njegovih “fleksibilnih delovnih pogojev”, kot bi rekli danes. Iz tega izvira akutno dvojno protislovje, ki se vle~e skozi vse devetnajsto in dvajseto stoletje: protislovje med neegalitarnim ustavnim sistemom in “na~eli iz leta 1789” na eni strani ter med formalno avtonomijo in dejansko podrejenostjo delavca-proletarca na drugi. Dandanes nam je jasno, da je prav povezava teh dveh vidikov tisto, kar je povzro~ilo nastanek razrednih bojev, napajalo zgodovino delavskega gibanja in se razraslo v reforme ali revolucije. Specifi~en rezultat tega je bilo tudi konstituiranje sociopoliti~ne pravne sfere, ki se vse manj sklada s klasi~no dihotomijo med “javnim” in “privatnim”.
Dve stvari pri tem bodeta v o~i. Prvi~, {iritev in preoblikovanje pravic posameznika sta na poti do konstituiranja kolektivnih odnosov mo~i nujno morala iti skozi fazo kolektivne akcije, prav tako nujno pa tudi skozi fazo vznika bolj ali manj “predstavni{kih” organizacij (strank, sindikatov, zadrug) ter bolj ali manj administrativnih institucij (socialnega varstva, javnega sodstva, kolektivnih konvencij). “Cena” pove~ane mo~i posameznika in napredka enakopravnosti je bil razvoj same dr`ave, kar je imelo zelo ambivalentne posledice. Rezultat je, da je tu na kocko postavljen sam koncept “dr`avljanstva”. Kadar se namre~ cilj, kakr{en je polna zaposlenost ali socialno varstvo, institucionalizira in vgradi v definicijo “skupne koristi”, za katero jam~i ali pa si prizadeva jam~iti dr`ava, se spremeni samo dr`avljanstvo, bistveno pri tem pa je, da je kolektivno zastopanje interesov nekega razreda ali skupine tisto, kar postane konstitutivni element “politike” – ~eprav v smislu, ki je popolnoma nasproten “korporativizmu”. Sicer pa se “liberalni” sistemi (celo v de`elah, ki imajo dolgoletne izku{nje s socialno demokracijo) silovito upirajo temu, da bi podelile zakonsko (in ustavno) obliko tak{nemu izpra{evanju me{~anskega individualizma (ali bolje, tak{nemu izpra{evanju me{~anske-ga ena~enja individualizma in lastnine). To gre tako dale~, da je treba zgraditi celotno metalegalno konstrukcijo, ki naj bi povezala socialne pravice z delav~evo fiktivno “lastnino” ter “ekonomsko politiko” z nacionalnimi interesi, ki so konstruirani tako, da naj bi presegali posameznika. Pribli`ujemo se torej situaciji nestabilne premestitve. V praksi dr`avljanstvo
48       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Predlogi v zvezi z dr`avljanstvom
tendenciozno utele{a pravice (in s tem vrednote) delovnega ~loveka, ki lahko konkretno obstajajo le pod pogojem, da odnos posameznika do skupnosti do`ivi novo definicijo. V teoriji pa dr`avljanstvo {e vedno ni ni~ drugega kot enakost med posamezniki, ki ni odvisna od njihovega dru`benega polo`aja – kar jasno ka`e na to, da je teorijo vedno mogo~e uporabiti tako, da bodisi podpre stremljenja prakse ali pa jim povsem pome{a {trene.
Sicer pa to, kar smo povedali, ni popolnoma to~no. [e ve~ – s tem, da sem povezal pojem kolektivnega interesa oziroma skupne koristi z nacionalno entiteto, sem `e vklju-~il element korekcije. Vendar, kako dvoumno! Dejansko v devetnajstem in dvajsetem stoletju definicija dr`avljanstva ni ostala v okviru ~iste individualnosti kot nekak{en korelat pojma Rechtsstaat, temve~ je bila konstruirana na temelju nacionalnosti, to pa je v dana{njem svetu (vklju~no, to je pa~ treba priznati, s socialisti~nimi dr`avami, potem ko je minilo kratkotrajno obdobje vsaj teoreti~nega sklicevanja na “proletarski” kozmopolitizem) {lo tako dale~, da se zdi dr`avljanstvo popolnoma nelo~ljivo od nacionalne pripadnosti, pa najsi bo ta stvar podedovanosti ali pa naturalizacije (porekla ali “izbire”). Hannah Arendt je jasno pokazala, da v dana{njem svetu oseba brez dr`ave ni dr`avljan, posledica tega pa je, da v krizni situaciji ni niti ~love{ko bitje. Sedanji dogodki tragi~no dokazujejo, kako prav ima.
^e `e ne obstaja simetrija med razrednim problemom in problemom nacionalnosti (v smislu, da eden ni popolnoma nezdru`ljiv z drugim), pa je vsaj nacionalizem v svoji moderni obliki v celoti konstituiran v kontekstu razrednega boja in “socialnega vpra{anja”, ki si ju prizadeva nadzorovati in, ~e bi bilo le mogo~e, ukiniti. Zanikanje razredne in afirmacija nacionalne identitete gresta vsaj kot na~eli politi~ne legitimnosti z roko v roki. Bolj ko dr`avljanovo individualnost nadome{~a neka abstrakcija v ekonomskih odnosih, bolj ozko se jo preprosto zamenjuje za tisto, kar je “konkretnega” in “vitalnega” v nacionalni identiteti, pri tem pa svoj dele` prispevajo ustrezne fantazme, ki jih vsiljujejo literatura, me{-~anska vzgoja in dr`avna simbolika. Na ta na~in je v vodilnih evropskih dr`avah (Franciji, Nem~iji, Angliji) priznanje “splo{ne volilne pravice” tesno povezano z imperializmom, bodisi kolonialnim ali pa kontinentalnim. “Nevarnim razredom” je bil dovoljen dostop do dr`avljanstva – kaj {ele, da bi se za~eli zavzemati za priznanje svojih delavskih pravic kot njegove nujno potrebne komponente – le pod pogojem, da se spremenijo v sestavne dele narodovega “telesa” in s tem v (resni~ne ali nami{ljene) gospodarje (maitres) ali {e bolje, delovodje (contremaitres) imperialisti~ne dominacije.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       49
Etienne Balibar
Zaradi vsega tega je dr`avljanstvo prav v njegovem jedru prizadela konceptualna napetost, ki sem jo na drugem mestu posku{al analizirati kot napetost med subjekti in dr`avljani. Vsaka nacionalnost je bila prisiljena definirati sebe kot sveto dedi{~ino prednikov, kot asimilacijsko in “civilizacijsko” – in s tem dominacijsko – silo; kot “lastnino” v dvojnem smislu – kot intimno lastnost oseb (smo Francozi) in kot legitimno pravico do razpolaganja s stvarmi, ki le-tem zagotavlja trajnost (posedujemo zemljo, nacionalno kulturo). Isto~asno pa je morala vsaka nacionalnost v svoj prostor (Commonwealth, Lebensraum, Francoski imperij, ameri{ki na~in `ivljenja) vklju~iti mno`ico posameznikov – pripadnikov manj{in, ki jih je treba za{~ititi, pa se jih obenem bati, za katere se zdi, da jih je nemogo~e asimilirati, hkrati pa jih je treba izobraziti po nacionalnem modelu. Po vseh spremembah, ki jih je prinesla bolj ali manj popolna deko-lonizacija, in po vseh mogo~ih protislovjih statusa dr`av-ljanstva je dandanes v Franciji ogromno {tevilo priseljencev ter “skupnosti” oziroma “generacij”, ki kot posledica priseljevanja nadaljujejo to temeljno dvojnost (ki sploh ni tako obrobna ali postranska, kot so prepri~ane ali pa bi nas hotele prepri~ati {tevilne, med njimi tudi dobro mi{ljene debate o priseljevanju). Mno`ica priseljencev perpetuira to dvojnost dosti bolj kot razlikovanje med Francozi z “rodovnikom” in “imigranti” (kamor spada tudi ogromno {tevilo takih, ki to sploh niso ve~) ali pa razlikovanje med legitimnimi nacionaldr`avljani in subjekti z negotovim reziden~nim statusom (skratka, dana{njimi “~efurji” (meteques)). Ta razlikovanja na veliko podpirajo ona druga med ro~nim in intelektualnim delom, med urbanimi “centri” in “problema-ti~nimi”, “perifernimi” oziroma “getovskimi” podro~ji ter med relativno za{~itenim delavskim oziroma zaposlenim razredom in tistimi, ki jih je kriza vsaj po{teno destabilizi-rala, ~e `e ne eliminirala, itd.
^e vse te elemente shemati~no razgrnemo in zberemo skupaj, nam postane jasno, da je legalni in paralegalni koncept dr`avljanstva nelo~ljivo povezan ne samo z relativno omejenim ustavnim prostorom (teritorij, suverenost), temve~ tudi s svojimi lastnimi notranjimi mejami, katerih spremenljivi polo`aj se nenehno na novo dolo~a. Meje “javnega” in “zasebnega”, kot jih dolo~a porazdelitev mo{kih in `enskih vlog, ob~utljivo podro~je “socialnih pravic”, ki je v razrednem boju postavljeno na kocko, ter uporaba razlikovanja med “nacionalnim” in “tujim” kot kriterij politi~nega dr`av-ljanstva nimajo teoreti~no ni~esar skupnega in prav mogo~e si je vsaj abstraktno predstavljati, da se razvijajo povsem samostojno. Dejansko pa spadajo v isti splet okoli{~in, ali
50       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Predlogi v zvezi z dr`avljanstvom
bolje re~eno, postanejo zastavki kolektivnega sobivanja v istem spletu okoli{~in. V realnosti jih ni mogo~e lo~iti, temve~ jih je treba celo povezati.
Zato je nemogo~e a priori ugotoviti, ali bo ekonomski pritisk, ki bi hotel znova “uteko~initi” delovno silo, privedel do novega vala feminizacije “mo{kih” poklicev, za katere bi `enske kakr{nega koli statusa prejemale redno pla~o, ali pa ga bodo, nasprotno, izkoristile tendence “vra~anja k doma-~emu ognji{~u” in “ohranjanja dru`ine” (za kar si dandanes prizadevajo dolo~ene politi~ne in religiozne skupine). Nemogo~e si je predstavljati, da na tem podro~ju ekonomski pritisk ne bo imel nikakr{nega u~inka. Nasprotno pa nivo, ki ga je dosegel feminizem, in prodor, ki ga je napravil – ne glede na to, kaj vse se da povedati o njegovem “zatonu” – ne bosta dovolila gole cikli~ne evolucije krize znotraj sistema kvalifikacij in zaposlovanja, se pravi, vra~anja v preteklo ureditev.
[e jasnej{a pa je, vsaj v Franciji, povezava med problemom delav~evega in problemom multinacio-nalnega (oziroma
transnacionalnega) dr`avljanstva. Le kaj imajo skupnega, bi se lahko vpra{ali, vrnitev k “svobodnemu” trgu dela, ukinitev sindikalnih “skupin za izvajanje pritiska” (neki modni modrijan je s popolnoma resnim obrazom te skupine nedavno krstil za “sindikracijo”), celo privatizacija socialnega varstva in pa dr`avljanstvo priseljencev? ^eprav formalno nimajo ni~esar skupnega, pa jih v praksi povezuje marsikaj. Po eni strani gre namre~ za jasno razvidno izkori{~anje krize profitnosti kapitala z namenom, da bi dr`avljanstvo iztrgali tistemu “socialnemu” pojmovanju politi~nega, ki se mu je do danes posre~ilo delno vpisati v zakon ali pa vsaj v administrativno regulativo. Po drugi strani pa obstaja pri-
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       51
Etienne Balibar
tisk, ki politiki ne dovoljuje, da bi se uradno raz{irila preko meja svoje “nacionalne” definicije. Gre za pritisk, o ~igar mo~i se ~lovek lahko prepri~a, ~e prisluhne kateri od uradnih rapsodij, posve~enih “francoski nadvladi”, ki najdejo svoj naj~istej{i izraz – ~etudi bi se mogo~e morali izogibati povezovanju teh gesel – v zahtevi po “prednosti na osnovi nacionalnosti”, torej v ideji, da morajo biti v Franciji pravice posameznika (vklju~no s kulturnimi, poklicnimi in socialnimi pravicami) premosorazmerne s ~istostjo, podedovanostjo in iskrenostjo “francoskega zna~aja”. Ne smemo pozabiti, da ima zdaj stranka na desnici tudi uraden program (gre morda za retrospektivo?) za omejevanje mo`nosti za pridobitev francoske nacionalnosti, za izklju~itev pripadnikov drugih narodnosti iz socialnega varstva in za ukinitev njihove pravice do volilne udele`be na profesionalnih volitvah, itd. Ponovno se torej lahko prepri~amo, da se pod navideznim nasprotjem tem, ki jih ponavljata liberalizem in nacionalizem, dejansko skriva njihova komplementarnost.
Zato se moramo vpra{ati – ne da bi `e vnaprej predvidevali odgovor – v kolik{ni meri je dandana{nji obramba socialnih in delavskih pravic povezana z napredovanjem v smeri multinacionalne in multikulturalne definicije dr`ave ter s tem v smeri regulirane {iritve pojma dr`avljanstva, ki prekinja sakrosanktno ena~enje dr`avljanstva in nacionalnosti. Vpra{ati se moramo tudi, v kolik{ni meri ta {iritev lahko odstrani ovire in nas znova privede na pot, ki vodi do delavskega samoupravljanja, ter delavcem omogo~i sodelovanje pri ekonomskem in socialnem upravljanju – dr`avljanstvo v podjetni{tvu.
S tega vidika gibanja zadnjih treh let, ki so se zbrala pod zastavami protirasizma oziroma kulturne avtonomije in pravice do izra`anja manj{in ter volilne pravice priseljencev, vsebujejo dolo~eno dvoumnost. So izraz dinamike mlade generacije, ki je kljub brezposelnosti in temu, da je ozna-~ena za “rizi~no populacijo”, izoblikovala nov jezik in pouli~no kulturo ter na ta na~in na{la odmev v dolo~enem delu francoske dru`be. So tudi sredi{~e odpora in privla~-nosti spri~o vzpona nacionalisti~nih, “zahodnih”, pre`ivelih ideologij. Vendar pa ne pozabimo, da se je njihov nastanek – znotraj precej ozkih meja – ~asovno ujel z resni~nim zatiranjem in izolacijo imigrantskih delavskih gibanj (v avtomobilski industriji, itd.), ki so v letih 1981-82 pogumno posku{ala vgraditi svojo avtenti~no delavsko iniciativo v izku{njo socializma. Druga~e povedano, protirasizem je kljub njegovi resni~ni potrebnosti (o ~emer ni nobenega dvoma) mogo~e ozna~iti kot humanisti~no nasprotovanje odlo~itvi dr`ave, da bo izvajala selektivno “modernizacijo”
52       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Predlogi v zvezi z dr`avljanstvom
produkcijskega aparata in delovne sile, in kot zelo {ibko kompenzacijo za nezmo`nost delavskega gibanja, da bi preseglo svojo nacionalno pogojenost in se zoper krizo postavilo z bolj{imi sredstvi, kot so obrambne reakcije.
Na tem mestu je treba opozoriti {e na nekaj: finan~na in celo pravna internacionalizacija ekonomij in centrov politi~nega odlo~anja ni le vpra{anje struktur, temve~ tudi vpra{anje ~love{kih bitij; skorajda gre za nov na~in `ivljenja in mi{ljenja. Dejansko je “vladajo~i razred” moderne dru`be s svojo mednarodno hierarhijo mnogojezi~en, multikultura-len in migrantski. [tudira na Harvardu, dela bodisi na letalu ali pa s transnacionalnimi bankami podatkov, po~itnice pa pre`ivlja nekje med Marokom in Sej{eli. Pomen potnega lista se je (vsaj za dominantne nacionalnosti) povsem spremenil; ni~ ve~ ne izra`a (razen, brez dvoma, v Ameriki) pripadnosti neki avtonomni sili, temve~ bolj nekak{no pogojno pravico do vstopa v “kozmopolis” komunikacij in modernih finan~nih transakcij. Zato tudi obstaja tako mo~an odpor do raz{iritve dr`avljanstva in do raziskovanja njegovih mo`nosti, saj perpetuiranje tradicionalnih razkolov med ob-vladovanimi predstavlja temelj sistema novih neenako(prav-no)sti. Iz tega razloga je boj za dr`avljanstvo kot boj za enako(pravno)st treba za~eti na novih temeljih in z novimi cilji. Uresni~iti ga bo mogo~e ne le z internacionalizacijo osnovne kulture (v praksi to pomeni s pomo~jo izobra`e-valnega sistema), temve~ tudi s pomo~jo fleksibilnosti nacionalnih in “rasnih” pregrad, ki so bile postavljene znotraj sfere komuniciranja in znotraj bolj ali manj “~efurskih” skupin (delavcev, rezidentov), ki jih je zgodovina vsadila v prst stare Evrope.
Vedno je tvegano, ~e sku{amo skrajne razvojne mo`nosti prikazati kot neizogibne alternative. Zato kljub upo{tevanju vzpona Nacionalne fronte in nara{~anja rasisti~nih zlo~inov ne hitimo preve~ z razgla{anjem, da ima francoska dru`ba na izbiro edinole priznanje volilne pravice imigrantom ali pa upor in nasilje v getih po angle{kem ali ameri{kem vzoru. Vendar pa je tveganje preveliko, da bi se oklepali prepri~anja, da se bo dalo vpra{anju preobrazbe dr`avljan-stva s~asoma izogniti in da bo napetosti, ki jih skriva v sebi, mogo~e “ukrotiti” z me{anico represije in “primernih” zvija~. Najmanj, kar bi se lahko zgodilo, bi bilo to, da bi krenili na pot proti resni~no blokirani dru`bi, razcepljeni med kompleksnim korpusom svojih najrazli~nej{ih ekonomskih, kulturnih in etni~nih manj{in ter abstraktnostjo svojega poli-ti~nega jezika. V o~eh preostalega sveta to ni videti preve~ moderno. Resnica je, da moramo za to, da bi odprli dru-ga~ne perspektive, podeliti konkreten pomen dolo~enim
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       53
Etienne Balibar
eti~nim vrednotam (predvsem pa moramo kon~no sprejeti posledice kolonizacije in dekolonizacije ter industrializacije in deindustrializacije); rekonstituirati moramo politi~no voljo mno`ic (kar pa ne pomeni prakticiranja voluntarizma) namesto sledenja trendu “konca ideologije”. Res obse`en program.
Prevedel Andrej Jereb
Besedilo je prevod razprave E. Balibarja: “Propositions on Citizenship”, Ethics 98 (July 1988): 723-730, Chicago 1988.
54       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
Dr`avljanska vzgoja?
UVOD
V zadnjih letih se mnoge diskusije o {oli, trenutno pa tudi o predlagani {olski zakonodaji, ukvarjajo z domnevnim pomanjkanjem vzgojnih vsebin v kurikulumu ali celo z odsotnostjo vzgojne naravnanosti slovenskega {olstva, kar naj bi bilo pogubno za obstoj in prihodnost dru`be. Zagovorniki te teze govorijo o re{iteljski funkciji vzgoje, kot da bi, navdahnjeni s propadom ancien regima, odkrili izjemno zgodovinsko novost, s ~imer dokazujejo popolno pomanjkanje zgodovinskega spomina. Poleg tega govorijo o re{i-teljski funkciji vzgoje v nekih novih dru`benih okoli{~inah, ne da bi upo{tevali edino dejansko in klju~no novost, to je nastanek slovenske nacionalne dr`ave.
Posledica tak{nega rezoniranja so zahteve, naj postanejo religiozne vsebine sestavni del kurikuluma na vseh stopnjah javnega {olskega sistema, kajti prav te vsebine naj bi v novih okoli{~inah zagotavljale napredek in blaginjo dru`be. Tako je po petih letih razpravljanja videti, kot da bi v dr`avi `iveli samo verniki in neverniki, ki se morajo dogovoriti, kak{en verski pouk v javni {oli bo najve~ pripomogel k skupnemu dobremu, kar na drugi strani tudi razkriva bistvo disputa, to je ponovni spopad Cerkve z dr`avo za tradicionalni nadzor nad du{ami.
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 55-66.
55
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
Besedilo o državljanski vzgoji ima namen k tej diskusiji dodati opozorilo, da živijo v Sloveniji tudi državljani in državljanke, ter razširiti prevladujoče razumevanje vzgojne funkcije šole z nekaterimi zgodovinskimi dejstvi, izkušnjami in porazi.
MED   INDOKTRINACIJO   IN   OSVEŠČANJEM
I.
Prepričanja, da lahko družbo pred razpadom reši samo vzgoja, so stara. Sredi prejšnjega stoletja so v Franciji šolo razumeli kot instrument nadzora, ki moralizira in disciplinira množice, jih uči spoštljivega vedenja in reda, pobožnosti, ubogljivosti in je “cepivo proti kugi revolucije”, ki naj predvsem “oslabi duh neodvisnosti, katerega kalitev je povzročila naša revolucija v tako veliko glavah” (Furet, Ozouf 1982: 120-121).
V istem času je na ameriškem koncu porevolucijske evforije vprašanje “Ali bo irska migracija, tako kot blatni Missouri, ko izliva svoje vode v čisti Mississippi in onesnažuje vso maso, razširila zločin in nevednost, pokvarjenost in bolezni v našem prebivalstvu?” dobilo jasen odgovor, da lahko to prepreči le šola, ki za irske otroke ne pomeni nič drugega kot “nadomestek za dober dom” (Katz 1971: 169-172). To so bili kraji, iz katerih so se umni možje odhajali čez Atlantik učit vzgojnih prijemov v Prusijo, ki je takrat slovela kot obljubljena “dežela šol in kasarn”.
Tudi dileme o razliki med vzgojo in izobraževanjem ter vprašanja, kakšna šola je lahko rešiteljica družbe, imajo dolgo zgodovino. Če naj bo pouk garant reda in družbene stabilnosti, potem je moral biti v Angliji, denimo, takšen, da množic ni usposabljal “za greh” ali “armado prihajajoče revolucije” (Silver 1965: 47-48), v Franciji je moral biti “verski in monarhičen” (Furet, Ozouf 1982: 120-121), kje drugje pa nekonfesionalen in republikanski. V vsakem primeru je moral ustrezati preprosti družbeni zahtevi, da morajo biti šole “cenejše od zaporov, učitelji in knjige pa zanesljivejši od lisic in policije” (Bock 1987: 141-142).
Naj gre za “kugo” francoske revolucije, za “revolte”, nasilne akcije ameriškega proletariata, za današnjo “razpuščeno” mladino v Sloveniji ali za “nevarnost” ženske emancipacije, potrebna je '"vzgojna kampanja’, da bi rešili naše institucije”. Še leta 1909, ko so stavko v McKee Rocksu zadušili z množičnim pobojem delavcev, so varuhi reda, miru in morale ugotovili, da je za rešitev “naših institucij” potrebna resnejša
56       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja?
oboro`itev, zato so najprej uvedli religiozne klube za `enske, potem pa {e ve~erno {olo angle{~ine in dr`avljansko vzgojo za vse (str. 43).
Najnatan~nej{i programi vzgoje dr`avljanov pa so bili izdelani v letih francoske revolucije. ^eprav je njihov splo{ni razpoznavni znak neomajno prepri~anje, da je ob upo{tevanju zakonitosti otrokove narave mogo~e proizvesti novega ~loveka in pravega dr`avljana, je med dvema naj-pomembnej{ima konceptoma, Condorcetovim in Lepeletier-jevim, velika razlika. Za nas je pomembna zaradi tega, ker so v njej vpisani brez{tevilni neuspeli poskusi, ki `enejo perpetuum mobile vzgoje dr`avljanov naprej tudi ob koncu 20. stoletja.
1 Marie-Jean-Antoine-Nicolas Caritat de Con-dorcet (1743-1794), filozof in matematik, je pripadal krogu enciklo-pedistov in fiziokratov. V zakonodajni skup{~ini je bil eden od vodij `irondistov, v ~asu jakobinskega terorja je bil obsojen na smrt.
II.
Za Condorceta1 je vsak ~lovek sposoben razumske presoje, njegova narava pa je dobra in jo kvarita le tiranstvo in nevednost. Zato temelji njegova vera v naravni zakon ~lovekovega razvoja na prepri~anju, da bo zlo odpravljeno skupaj s tiranstvom in s pomo~jo splo{nega izobra`evanja, utemeljenega z uporabo razuma. Prepri~an je bil, da razvoj taka predvidevanja potrjuje. Med najpomembnej{imi dogodki, ki so omogo~ili napredek ~love{tva, je izum tiska, saj je izobra`evanje ljudi re{il politi~nih in religioznih ovir ter onemogo~il monopol despotov in {kofov nad pisano besedo (Condorcet 1794/1955: 99).
Poleg izuma tiska sta bila za napredek ~love{tva pomembna tur{ko zavzetje Carigrada in odkritje Amerike. Prebegli Grki so v Evropi raz{irili rokopise anti~nih piscev in tako Aristotel ni bil ve~ edini avtor, kot tudi Evropa ni bila ve~ edini univerzum. K temu dodaja {e reformacijo in pojav (ne pa prevlado) verske tolerance ter rojstvo znanosti, kriti~nega duha, ki lahko edini naredi u~enje resni~no koristno. Koristnost u~enja je povezana z enakopravnostjo, ta pa je razumna in ustrezna takrat, kadar izklju~uje vsako odvisnost posameznika, pa naj bo ta prostovoljna ali vsiljena.
Za Condorceta je glavni cilj izobra`evanja, da vsakega dr`avljana nau~i vsega, kar potrebuje, da bi bil sposoben “voditi svoje gospodinjstvo, upravljati svoje zadeve in opravljati svoje delo svobodno; poznati svoje pravice in jih znati izkori{~ati; biti seznanjen s svojimi dol`nostmi in jih zadovoljivo izpolnjevati; presoditi svoje lastne dejavnosti in dejavnosti drugih ljudi v skladu s svojimi sposobnostmi; omogo~iti, da mu niso tuji visoki in pretanjeni ob~utki, ki so v ~ast ~love{ki naravi; in da ni v slepi odvisnosti od
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       57
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
2 Condorcet je vodil delo Komisije za ljudsko izobra`evanje in rezultat je bilo predstavljeno “Poro~ilo o splo{ni organizaciji javnega izo-bra`evanja”. Schama v nasprotju s prevladujo-~im mnenjem trdi, da je bila zakonodajna skup{~ina, ki je zamenjala ustavodajno, “v sami politi~ni in intelektualni sposobnosti najvplivnej{a med vsemi revolucionarnimi skup{~inami”. (Schama 1989: 581-618.)
3 Ve~ o tem v: Baker (1975), Condorcet: From Natural Philosophy to Social Mathematics, in v: Kintzler (1984), Condorcet, L’in-struction publique et la naissanse du citoyen.
4 Condorcet je bil eden redkih mislecev, ki so (do) takrat zagovarjali enakost med spoloma z argumentom, da `enske imajo enake sposobnosti kot mo{ki in zato zaslu-`ijo enako volilno pravico in pravico do javnih slu`b in funkcij. Trdil je, da so fiziolo{ke ovire za napredek `ensk nepomembne in da razlike med spoloma ustvarja izobra`evanje. Torej so za izena~itev spolov najprej potrebne spremembe v zakonodaji, potem pa v izobra`evanju. Ve~ o tem v: B. Brookes (1980), “The feminism of Condorcet and Sophie de Grouchy”.
tistih, ki jim mora zaupati svoje zadeve ali izvajanje svojih pravic”. (Str. 182.)
Na osnovi tak{nega razumevanja zgodovinskega napredka ~love{tva in pomena ter vloge izobrazbe je Condorcet sestavil na~rt splo{nega izobra`evanja, ki ga je pod imenom “Poro~ilo o izobra`evanju” predstavil zakonodajni skup{~ini aprila 1792.2 Na~rt splo{nega izobra`evanja je utemeljil z nujnostjo, da se uresni~i u`ivanje pravic, ki jih zagotavlja zakonodaja in ki je nujno za ohranitev naravne enakopravnosti in svobode. Naravna enakopravnost ni po njegovem mnenju ni~ drugega kot prav enakopravno u`ivanje pravic, ki jih je dr`avljanom dala revolucija – enakopravno u`ivanje pravic in s tem svobode pa lahko dr`avljanom omogo~i samo izobrazba.
Najpomembnej{e zna~ilnosti na~rta splo{nega izobra`eva-nja so, da temelji na enakih pravicah do izobra`evanja, da je na vseh stopnjah brezpla~no, enako in skupno za oba spola in da je predvideno tudi izobra`evanje odraslih. Osnovni cilj predlaganega sistema izobra`evanja je Con-dorcet natan~no utemeljil:
“Najti za vse ~love{tvo na~ine, da zadovolji svoje potrebe, da si zagotovi blaginjo, spozna in uveljavlja svoje pravice, pozna in izpolnjuje svoje dol`nosti; nuditi vsakemu posamezniku mo`nost, da se izpopolni v svojem poklicu, da postane sposoben za opravljanje dru`benih dol`nosti, do katerih ima pravico, da razvije vse svoje talente, in na ta na~in uresni~iti resni~no enakopravnost, ki je dolo~ena z zakonom – to je najbli`ji cilj izobra`evanja in, s tega stali{~a, za oblast – obveznost pravi~nosti.” (Nav. po Leko 1969: 17.)
Condorcet se ne zavzema za socialno enakost in {e manj za enakost znanja, pa~ pa je po njegovem mnenju pomembno razmerje med izobra`enostjo najmanj in najbolj razsvetljenih dr`avljanov v isti de`eli in ~asu. Enaka morajo biti elementarna znanja, ki se pou~ujejo v {tiriletnih osnovnih {olah in jih sestavljajo: “branje, pisanje, elementi gramatike, pravila aritmetike, preproste metode za merjenje zemlje in stavb, preprosto opisovanje tega, kar rodi zemlja, na~ini obdelovanja zemlje in poklici, zgodovina razvoja prvih idej morale in pravil vladanja, ki izhajajo iz njih, in na koncu tista na~ela dru`bene ureditve, ki jih otrok lahko razume” (str. 33). Gre za tista znanja, ki jih je mogo~e raz{iriti med vse ljudi, hkrati pa ne sme biti nobenemu delu dr`avljanov onemogo~en dostop do vi{je izobrazbe.
Znanje re{i ljudi odvisnosti in podrejenosti in jih naredi za dr`avljane, ki so enakopravni v pravicah in dostojanstvu,
58       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja?
~eprav niso enaki v svojih talentih in mo`nostih. Razmerje med znanji, v katerem ni pomembna kvantitativna razlika, ampak njihova narava, pomeni, da so lahko razlike med znanji zelo velike, pa to ni nujno tako krivi~no kot v primeru zelo majhnih, a za svobodo in neodvisnost usodnih razlik. ^e povzamem Condorcetov primer matematike, gre za to, da ni usodna razlika med najbolj{im matematikom in tistim, ki zna {teti do deset, ampak med tistim, ki zna {teti do deset, in tistim, ki sploh ne pozna {tevil. S tega stali{~a ni potrebno ob`alovati neenakosti talentov in okoli{~in, pa~ pa analizirati neenakosti s stali{~a zakona: {ola mora vse ljudi izobraziti v tolik{ni meri, da bodo sposobni u`ivati in braniti svoje pravice in svobodo.3
Condorcet je v svojem na~rtu umestil {olo v javno sfero s to~no dolo~enimi omejitvami. Iz izobra-`evanja ni izlo~il samo vsakr{ne religije, ampak prav tako tudi vsakr{en poli-ti~ni vpliv – {ola je prostor, ki zahteva uporabo razuma; ~ustva, do`ivljanja, obredi, predvsem pa vera so stvar privatnega `ivljenja.
Dr`ava tudi nima
5 Termin “strate{ka znanja” je skoval J.C. Milner (1984). Zdi se ustreznej{i pribli`ek Condorcetovi zamisli osnovne izobrazbe od termina elementarna znanja.
V tej individualistični državi suverenih in« dividuov tudi ni nobenega spoštovanja med državljani. Medsebojna spoštljivost med državljani je tudi samo tam mogoča, kjer se priznava razlika v sposobnostih, do» stojanstvu. Oče v družini ima svoje dosto« janstvo kot voditelj družine in njena glava. Otroci in žena se mu ne smatrajo enaki, ampak ga spoštujejo kot steber družine. Medsebojno so si zvesti in dobri v veselju in žalosti in tako ni med njimi samo mehanične skupnosti ene volje, tem* več duševno zraščevanje na podlagi iste skupne družinske ideje.
pravice vsiljevati nobenih dogem in politi~nih prepri~anj in celo nima pravice vsiliti javnega izobra-`evanja kot obveznega. Privatno izobra`evanje mora biti svobodno dovoljeno, predmetnik pa lahko vsebuje le dejstva – cilj izobra`evanja namre~ ni pripraviti ljudi do tega, da bodo obo`evali ustavo ali zakonodajo, ampak da ju bodo sposobni oceniti in popraviti.
Condorcetov na~rt splo{nega izobra`evanja ni bil total(itar)en, ni izlo~il `ensk4, in predvideval je brezpla~en pouk na vseh stopnjah. Poleg tega ni temeljil na zahtevi po enakosti znanj, ampak na zahtevi, naj vsi dr`avljani razpolagajo s “strate{kimi znanji”, ki omogo~ajo neodvisnost.5 V na~rtu sta bili jasno razmejeni funkciji vzgoje in izobra`e-vanja, kajti priprava na dr`avljanstvo je lahko uspe{na samo v hierarhi~nem sistemu izobra`evanja, ne pa v kolektivnem sistemu vzgoje, kot ga najdemo v antiki.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       59
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
6 Louis-Michel Lepeletier de Saint-Fargeau (1760-1793) je kljub plemi{kemu rodu pripadal najodlo~nej{emu delu jakobincev in se je zavzemal za smrtno kazen za kralja. Ob obletnici kraljeve smrti ga je ubil neki rojalist.
III.
Condorcet se v svojem razumevanju usposabljanja dr`avlja-nov in dr`avljank ni razlikoval le od Lepeletiera, ampak tudi od ve~ine philosophes. Klju~no vpra{anje razprav o {olstvu v 18. stoletju je namre~ bilo, do katere mere {olanje ni`jih slojev ni tvegano za obstoje~i red in kolik{na koli~ina razsvetljenosti je ustrezna in primerna delovnemu prebivalstvu. La Chalotais in mnogi drugi, denimo Voltaire, so bili proti osnovnemu izo-bra`evanju za mno`ice zaradi prepri~anja, da preve~ izobrazbe ljudi onesre~i, ker postanejo nezadovoljni s svojim polo`ajem. Paziti bi bilo torej treba, da dobijo dr`avljani tolik{no in tak{no izobrazbo, ki ustreza njihovim polo`ajem, in hkrati prepre~iti, da bi pri{lo do prese`ka izobra`encev.
Med vsemi, ki so trdili, da je edina prava vzgoja lahko le patriotska, je najnatan~nej{i koncept {olskega sistema izoblikoval Lepeletier6. Njegov “Na~rt javne vzgoje” je leta 1793 konventu predstavil Robespierre z uvodnim govorom o veli~ini mu~enika revolucije, v njem pa najdemo ostro kritiko Condorcetove zamisli javnega izobra`evanja in njegovega Poro~ila.
Za Lepeletiera je bila glavna pomanjkljivost Condorceto-vega na~rta v tem, da je zanemaril najpomembnej{o funkcijo dru`be in dr`ave – vzgojo; da je predvideval za~etek obiskovanja {ole {ele po {estem letu starosti in trajanje pouka le nekoliko ur dnevno in da ni dovolj poudarjal telesne vzgoje kot pomembnega dela vzgoje. Lepeletier je videl nalogo revolucionarne {ole v njeni vzgojni funkciji, ki lahko temelji le na popolni enakosti: “Pri petih letih bo domovina sprejela otroka iz rok narave in ga pri dvanajstih letih vrnila dru`bi” (nav. po Leko 1969: 46). Dr`avljani, ki ne bi hoteli zaupati svojih otrok domovini, ki bi se izogibali svoji dr`avljanski dol`nosti, bi morali pla~ati dvakratni davek za javno izobra`evanje in izgubili bi dr`avljanske pravice.
To pomeni, da bi resni~na republikanska vzgoja morala potekati lo~eno od dru`in in vsak trenutek dneva, kajti ~e vzgoja ne poteka ves ~as, so njeni rezultati skromni, predvsem pa ne morejo biti enaki za vse. Potekala bi v posebnih vzgojnih domovih, kjer pripada vzgojiteljem `ivljenje otrok v celoti in se, kot jih nagovarja Lepeletier, “snov, ~e smemo tako re~i, nikoli ne pu{~a iz rok, ni~ zunanjega ne pokvari sprememb, ki jih izvajate, predpisujete – uresni~itev je zagotovljena; izmislite si dobro metodo – v trenutku ji bodo sledili; dajte koristen predlog – izpolnil se bo v celoti, brez napora” (str. 51).
Lepeletierov cilj je sre~no (dru`beno) `ivljenje, zato se morajo za njegovo uresni~itev “gojenci domovine”, ki so
60       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja?
vsak dan in vsako minuto natan~no podrejeni izpolnjevanju to~no dolo~enih pravil, “vzgajati v duhu svetega pokoravanja zakonom in zakonodajalski avtoriteti” (str. 49). Po njegovem mnenju je vzgoja namenjena ljudem, ki jim je usojena svoboda, svoboda pa ni mo`na brez pokoravanja zakonom. Lepeletier je svoj na~rt vzgoje razumel kot na~rt oblikovanja novih ljudi – pravih republikancev, kot va`en del na~rta nove dru`be enakosti in sre~e, v kateri bi vsak v vsakem trenutku to~no izpolnjeval dru`bena pravila.
Predpostavka razsvetljenskih na~rtov vzgoje ~loveka je vedno enaka. Otrokova narava je tako kot vsa narava pod-vr`ena dolo~enim zakonitostim, ki jih lahko spoznamo in v skladu z njimi znanstveno natan~no in objektivno vodimo vzgojni proces do uresni~itve zastavljenih ciljev. Ta “razsvetljenska ideologija vzgoje” (Baskar 1988) je {e danes raz{irjena vera v brezmejno mo~ vzgoje. Seveda je vzgoji potrebno odstraniti ovire, kar pomeni, da je lahko uspe{na le, ~e je totalna, ~e je otrok, torej predmet vzgoje, iztrgan iz vsakr-{nega okolja, ki ni natan~no dolo~eno vzgojno okolje, hkrati pa je v vzgojnem okolju vse, kar se po~ne, definirano kot vzgoja. V tej klju~ni postavki, da mora biti celotno `ivljenje otroka spremenjeno v vzgojo, se Condorcetev in Lepeletie-rov na~rt vzgoje bistveno razlikujeta.
Razlika izvira iz razli~nega pojmovanja ~lovekove narave, ki je po Condorcetu, nepobolj{ljivemu optimistu, dobra in absolutno `eljna izhoda iz nedoletnosti, po Lepetieru in mnogih razsvetljencih pa tak{na, da jo je treba ukrotiti v totalnem vzgojnem okolju. Zato je po njihovem mnenju za mno`ice potrebna patriotska vzgoja, indoktrinacija in u~enje slepega podrejanja dru`benim pravilom, po Condorcetu pa je za dr`avljane potrebno splo{no izobra`evanje, emancipacija in u~enje osve{~enega sodelovanja pri dru`benih zadevah.
Zakaj je ta preprosta razlika, skupaj z vpra{anjem, kako je mogo~e vzgojiti dr`avljana, danes prav tako pomembna, kot je bila pred dvesto leti?
O   PRAVICI   DO   IZOBRAZBE
I.
Preden odgovorimo na to vpra{anje, poglejmo, kak{ni so bili razmisleki o dr`avljanstvu in {oli pozneje. Zgodovinsko gledano vsak ~lovek ni bil dr`avljan, re~emo celo lahko, da je bilo ljudi, ki so jim velike revolucije podeljevale status dr`avljanov, malo. Najve~je kategorije ljudi brez dr`avljanstva so bile kategorije reve`ev, otrok in `ensk. Zanje so, po
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       61
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
Marshallovi klasifikaciji pravic7 (Marshall 1950), veljale socialne pravice, ki so jih varovale. Pomenile so tudi jasno lo~nico, ki jim je onemogo~ala status dr`avljanov, torej status tistih, ki znajo skrbeti zase. Marshall opozarja, da je bilo 19. stoletje obdobje, v katerem so bili vzpostavljeni temelji socialnih pravic kot pravic, za katere je bilo samoumevno, da ne morejo imeti z dr`avljanstvom ni~ skupnega. Na eni strani so bili torej kompetentni dr`avljani, na drugi strani nedoletni reve`i, `enske in otroci.
Pa vendar je imela celo v tem okviru pravica do izobrazbe poseben status, ki se je potem, ko so postale socialne
pravice temeljne dr`avljanske pravice, ki {ele omogo~ajo u`ivanje vseh drugih, {e utrdil. ^etudi bi lahko rekli, da pravica otroka do izobrazbe ne vpliva na status dr`avljanstva odraslega ~loveka ni~ bolj kot pravica otroka, da je zavarovan pred izkori{~a-njem in zlorabljanjem, kajti otrok pa~ ne more biti dr`av-ljan, je tako sklepanje napa~no.
“Izobra`evanje otrok,” pravi Marshall, “je v neposredni zvezi z dr`avljan-stvom, in ko Dr`ava zagotavlja, da morajo biti vsi otroci izo-bra`eni, ima v mislih nedvomno zahteve in naravo dr`av-ljanstva. To je poskus spodbuditi rast dr`avljanov v nastajanju. Pravica do izobrazbe je pristna socialna pravica dr`av-ljanstva, kajti cilj izobra`evanja v otro{tvu je oblikovanje bodo~ega odraslega. V bistvu jo velja razumeti ne kot pravico otroka, da hodi v {olo, ampak kot pravico odraslega dr`avljana, da se je izobrazil.” (Str. 25.)
Zaradi posebnega statusa, ki ga je imela izobrazba v okviru koncepta dr`avljanskih pravic, je bila od samega za~etka povezana z dol`nostjo in obveznostjo. Dr`avljani so postali neposredno podrejeni dr`avi tako, da so postali
To naziranje je pa vseskozi napačno! Država nima samo mehanizma zakonov in uprave, tem* več mora imeti tudi dušo, ker država ne sme biti mrtvi stroj, temveč živa narodna družina. Družine pa ne ustvarjajo sami zakoni. Sicer ima družina tudi zakone, ki so podlaga družinskega reda. Dušo družine pa ustvarjata srce in volja moža in žene, da v skupnem družinskem življenju drug drugega izpopolnjujeta, se življensko po« spešujeta v višji celoti družine. Družina se ne da konstruirati kakor kaka gospodarska zveza, njena skupnost mora rasti iz src, medsebojne ljubezni, požrtvovalnosti, iz globljega iracionalnega čustva, ki človeku po božji naredbi kliče: »Človeku ni dobro    samemu    biti.«
Vsaka država mora torej temeljiti, ako hoče biti trajna in zdrava, v tej neizčrpljivi, vedno ustvarjajoči narodni duši, ne sme biti razumska konstrukcija državnikov in generalov, temveč izraz žive, silne in ne« zlomljive življenske zavesti narod» nih družin.
62       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja?
najprej njeni obvezni u~enci. In iz njih je najpomembnej{i ideolo{ki aparat dr`ave moral postopoma izoblikovati veliko ve~ kot samo abstraktne dr`avljane, o katerih sta razmi{ljala Condorcet in Lepeletier. Vzgojiti je moral pripadnike nacionalnih dr`av.
@e leta 1794 je bilo ugotovljeno, da lahko dr`avljani Francije komunicirajo brez zadr`kov in imajo enakopraven dostop do dr`avnih slu`b le v primeru, da govorijo isti jezik. Ta isti jezik naj bi bila seveda franco{~ina, vendar ni {lo zgolj za jezikoslovne zadrege. Ugotovljeno je bilo namre~ tudi, da federalizem in praznoverje “govorita spodnjo breton{~ino; emigracija in sovra{tvo do Republike govorita nem{ko; kontrarevolucija govori italijansko, in fanatizem govori baskovsko” (Brubaker 1990: 402). Tako kot sta “zlo~in, pokvarjenost in bolezen” irske migracije ogro`ala ~istost Missourrija, tako so razli~ni jeziki ogro`ali Francijo, in razli~no korakajo~i Neslovenci ogro`ajo Slovenijo.8
Ogro`enost dr`ave je ostala povezana s klju~nim problemom, ki ga je posku{al Lepeletier radikalno razre{iti v svojem konceptu totalne vzgoje – s “pravimi” in “nepravimi” dr`avljani. V stoletjih, ki so sledila, niso njegovega na~rta nikjer uresni~ili, kar pa ne pomeni, da se je pomembnost vpra{anja, kako naj javna {ola vzgoji prave dr`avljane, kakorkoli zmanj{ala. Nasprotno, zgodovinske okoli{~ine formiranja nacionalnih dr`av so v zadnjih dvesto letih pripeljale do tega, da je temeljna dru`bena funkcija {ole ostala izkristalizirana v zahtevi in pri~akovanju, da slu`i “nacionalnim interesom”.
Naloge javnega {olskega sistema, “da asimilira imigrant-ske kulture, promovira veljavne religiozne doktrine, raz{iri standardizirano obliko nacionalnega jezika, pove`e nacionalno identiteto in nacionalno kulturo, generalizira nove navade rutinske in racionalne kalkulacije, krepi patriotske vrednote, vbija moralno disciplino in predvsem, da vceplja politi~na in ekonomska prepri~anja vladajo~ih razredov” (Green 1990: 80), so zato minimalni okvir, ki ga je treba v razpravah o dru`beni funkciji {ole upo{tevati.
7 Marshall je izoblikoval trojno tipologijo delov ali pravic, ki sestavljajo dr`avljanstvo: to so civilne pravice, ki posamezniku zagotavljajo svobodo; politi~ne pravice, ki posamezniku omogo~ajo sodelovanje pri izvr{evanju politi~ne oblasti; in socialne pravice, ki posamezniku zagotavljajo minimum ekonomske blaginje in varnosti ter `ivljenje v skladu s civilizacijskimi standardi dru`be (Marshall 1950: 10-11).
8 Referiram na izjavo poslanca Marijana Polj{ka v televizijski oddaji Studio City, 6. 3. 1995, da “Neslovenca spozna{ po hoji”.
II.
Poleg tega se razprava o dru`beni funkciji {ole ne more izogniti dejstvu, da ustvarja {ola “odgovornega dr`avljana, marljivega delavca, voljnega davkopla~evalca, pravi~nega sodnika, odgovornega star{a, pridno `eno, domoljubnega vojaka ter zanesljivega ali spo{tljivega volilca” (prav tam), diferenciacijsko, glede na vero, razred, raso in spol. Kako je
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       63
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
mogo~e paradoks univerzalne enakopravnosti dr`avljanov v versko, razredno, spolno in etni~no heterogenih nacionalnih dr`avah razre{iti z vzgojo, je med drugimi predlagal J. Dewey. Tudi pri nas popularni imperativ, da naj “{ola pripravlja za `ivljenje”, ima v njegovem konceptu natan~en pomen. Za Deweyja je {olanje klju~ni instrument razvoja demokrati~nej{e dru`be, to pa zato, ker samo {ola lahko omogo~i otrokom do`iveti “skupno izku{njo”, ki jo v dru`bi prepre~ujejo in onemogo~ajo razredne, rasne in nacionalne razlike med ljudmi (Dewey 1968).
Po Deweyju ima demokracija dve zna~ilnosti: ~lani skupnosti so “istih misli”, delijo skupne interese in izvajajo dru`-beni nadzor, poleg tega pa mora med dru`benimi skupinami vladati polno in svobodno vzajemno delovanje ter popolna komunikacija. Iz te opredelitve izhaja vloga javne {ole, to je proizvodnja skupnih elementov dru`be in kolektivne privr-`enosti idealni obliki dru`bene ureditve, to je demokraciji, skratka, proizvodnja skupne izku{nje otrok kot podlage za skupno delovanje bodo~ih demokrati~nih dr`avljanov.
V tem procesu ne more biti prostora za hierarhijo, diskriminacijo ali nadrejeno modrost in seveda tudi za nobeno vzvi{eno kulturo ne. Kultura, ki ustreza demokrati~ni dru`bi, mora izhajati iz egalitarno-kolektivisti~nih predpostavk, zato je Dewey vsako razumevanje kulture kot ne~esa notranjega ostro zavrnil:
“In ideja izpopolnitve ’notranje’ osebnosti je zagotovo znak dru`benih delitev. Kar se imenuje notranje, je preprosto tisto, kar ni povezano z drugimi – kar ni sposobno svobodne in polne komunikacije. Kar se imenuje duhovna kultura, je ponavadi jalovo, z ne~im gnijo~im okoli sebe prav zato, ker se jo razume kot stvar, ki jo ima lahko ~lovek v sebi – in zato ekskluzivno. Kar je nekdo kot oseba, je tisto, kar je v povezanosti z drugimi v svobodnem medsebojnem komuniciranju.” (Str. 122.)
Mnogi kritiki Deweyja in drugih teoretikov egalitarne javne {ole razumejo koncept “skupne izku{nje” kot zanikanje vsake sfere avtonomije posameznika, ki bi bila lo~ena od ciljev dru`benega so`itja, v kulturni homogenizaciji pa prepoznajo gro`njo terorja ve~ine nad manj{ino in napoved boja proti moralni in kulturni avtoriteti. Uniformnost `ivljenjskih stilov na ni`jih stopnjah aspiracij naj bi namre~ zahtevalo `rtvovanje (pravih) kulturnih standardov splo{ni mno`i~ni mediokriteti in vulgarnim `ivljenjskim stilom, skratka umazanim vodam, nepravilnim korakanjem in napa~nim jezikom.
64       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja?
V omejenem obsegu tega besedila seveda ni mogo~e natan~neje analizirati {tevilnih konceptov vzgoje dr`avljanov in problemov, ki iz njih izhajajo. Lahko jih povzamem z ugotovitvijo, da so, zgodovinsko gledano, dr`avljani postali neposredno podrejeni dr`avi tako, da so postali najprej njeni obvezni u~enci. [ola kot najpomembnej{i mehanizem oblikovanja enakopravnih dr`avnih subjektov naj bi povsem razli~ne ljudi izoblikovala: “kot pravne subjekte, sposobne za sklepanje pogodb (torej za sklenitev kupoprodajnih, delodajalskih, zakonskih itd. pogodb); kot dr`avljane v o`jem pomenu, kot udele`ence v ’oblikovanju politi~ne volje’, ’citoyens’; kot pripadnike naroda s skupno zgodovino, jezikom in kulturo” (Nemitz 1992: 73).
Sklenemo lahko, da so diskusije o vzgojni funkciji {ole pri nas nenavadne in celo presenetljive. ^e upo{tevamo, da se je po propadu ancien regima za~ela vzpostavljati demo-krati~na dr`ava, potem je nenavadno, da je vse, kar je bilo v ~asu njenega obstoja re~eno o {oli, zreducirano na dilemo, ali je v njej preve~ izobra`evanja ali vzgoje. ^e pa upo{te-vamo dejstvo, da ne obstaja univerzalno na~elo, ki bi dolo-~alo, kaj so dr`avljanske pravice in dol`nosti, kajti v razli~-nih politi~nih skupnostih se izoblikujejo razli~ni koncepti dr`avljanstva, potem je razprava o {oli, ki je zreducirana na dilemo, koliko verskih vsebin naj bi bilo v kurikulumu, tudi presenetljiva. Te diskusije lahko pojasnimo z dejstvom, da se ve~ina poklicnih strokovnjakov za {olstvo pri nas {e ni sprijaznila z izgubo optimisti~ne vere v vsemo~ vzgoje, o~it-no pa tudi ne z izgubo totalitarnih mo`nosti njene realizacije.
Razprava o tem, ali naj dr`avljanski pouk indoktrinira ali emancipira, je potemtakem pomembna in nujna tako zaradi (re)definiranja dru`bene funkcije {ole nasploh kot zato, ker je vsaka razprava o {oli hkrati razprava o dr`avi, suverena nacionalna dr`ava pa je do zdaj edini mo`ni okvir, ki omogo~a u`ivanje pravic (Mastnak 1992: 206). Tudi pravice do izobrazbe.
Mirjam Milhar~i~-Hladnik, doktorica sociologije, docentka za sociologijo vzgoje na Pedago{ki fakulteti v Ljubljani.
LITERATURA
BAKER, K. M. (1975): Condorcet: From Natural Philosophy to
Social Mathematics, The University of Chicago Press. BASKAR, B. (1988): “O vzgojnem okolju”, Problemi 11 – [olsko polje. BOCK, G. (1987): “Drugo” delavsko gibanje v ZDA od 1905 do
1922, Studia humanitatis, Ljubljana.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       65
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
BROOKES, B. (1980): “The feminism of Condorcet and Sophie de Grouchy”,
Studies on Voltaire & the Eighteenth century, vol. 189. BRUBAKER, W. R. (1990): “Immigration, Citizenship, and the NationState in France and Germany: A Comparative Historical Analysis”,
International Sociology, december. de CONDORCET, M. (1794/1955): Sketch for a historical picture of
the progress of the human mind, Weidenfeld and Nicolson,
London. DEWEY, J. (1968): Democracy and education, The Free Press, New York. FURET, F., OZOUF, J. (1982): Reading and Writing, Literacy in
France from Calvin to Jules Ferry, Cambridge University Press. GREEN, A. (1990): Education and State Formation, The Rise of
Education Systems in England, France and the USA,
Macmillan, London. KATZ, M. B. (1971): School Reform: Past and Present, Little, Brown
& Comp., Boston. KINTZLER, C. (1984): Condorcet, L’instruction publique et la
naissanse du citoyen, S.F.I.E.D. LEKO, I. (1969): Velike revolucije i obrazovanje, Zavod za izdavanje
ud`benika SR Srbije, Beograd. MARSHALL, T. H. (1950): Citizenship and Social Class and other
essays, Cambridge at the University Press. MASTNAK, T. (1992): Vzhodno od raja, Dr`avna zalo`ba Slovenije,
Ljubljana. MILNER, J.-C. (1984): De l’ecole, Le Seuil, Pariz. NEMITZ, R. (1992): “Dru`ina in {ola kot dispozitiv vzgoje”, v: Vzgoja
med gospostvom in analizo (ur. Eva D. Bahovec), KRT,
Ljubljana. SCHAMA, S. (1989): Citizens, A chronicle of the French revolution,
Viking. SILVER, H. (1965): The Concept of Popular Education, A study of
ideas and social movements in the early nineteenth
century, Macgibbon & Kee, London.
66       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Marjan [imenc
Pouk filozofije in dr`avljanska vzgoja
Filozofija, vsaj v tistem delu, ki nosi ime politi~na filozofija, se je vselej ukvarjala z vpra{anji, povezanimi z zakonom, dr`avo in oblastjo.1 ^e v {ole uvajamo nov predmet, ki naj bi obravnaval iste problemske sklope, se zastavi vpra{anje, v kak{nem razmerju je filozofija kot tradicionalni {olski predmet2 do tega “novega” predmeta, do dr`avljanske vzgoje, saj ta v nekaterih svojih vidikih vstopa na podro~je, ki ga tradicionalno zaseda filozofija.
^e sprejmemo deklarativne izjave filozofov o filozofiji, potem je v razlika v tem, da je bistvena poteza enega predmeta avtonomija, drugega pa heteronomija. Avtonomija spada k bistvu filozofije, zato je v {oli ne gre povezovati s kakim drugim predmetom. “...treba je protestirati proti podrejanju filozofije (njenih vpra{anj, programov, discipline etc.) kateri koli zunanji smotrnosti: koristnost, rentabilnost, produktivnost, u~inkovitost, uspe{nost, pa tudi vsemu tistemu, kar v splo{nem razodeva tehnoekonomijo, finalizacijo raziskav, oziroma eti~na, dr`avljan-ska, politi~na vzgoja.” (Derrida 1986, 13) Povezovanje filozofije z dr`avljansko vzgojo ni za`eleno, ~e bi to pomenilo podrejanje filozofije njej zunanjim ciljem in namenom. In ~e razmislek o filozofiji tudi sam spada na njeno podro~je, velja, da filozofija ni preprosto avtonomni {olski predmet, pa~ pa predvsem predmet, ki to avtonomijo predvideva in jo vselej tudi terja zase. Filozofija je torej po svojem pojmu avtonomna, nih~e ji od
1  Celo Foucault, vselej distanciran od tradicionalne filozofije, ji te vloge ne odre~e: “Vendar je naloga filozofije kot kriti~ne analize na{ega sveta nekaj, kar je ~edalje pomembnej{e. Morda je najbolj gotov izmed vseh filozofskih problemov prav problem sedanjosti in tega, kaj smo v prav tem trenutku.” (Foucault 1991, str. 110) Filozofija torej ni zgolj stvar tradicije, analiza sedanjosti je {e zmeraj njena naloga.
2  Vovko pi{e takole: “Omenili smo `e, da je v letu 1849 v nasprotju z osnovnimi uspelo reformirati avstrijske srednje {ole. Gimnazije so postale osemletne, s tem da so jim kot zadnja letnika priklju~ili dva nekdanja letnika
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 67-72.
67
Marjan [imenc
filozofije z ukinjenih licejev.” (Vovko 1987, str. 65) Bistveni del dana{nje gimnazije je nastal iz “filozofskih {tudijev”, zato ima filozofija v gimnaziji domovinsko pravico.
3 V dikciji dokumentov Sveta Evrope: “Najostreje obsojamo napad na demokrati~ne vrednote v evropskih dr`avah, zlasti nara{~anje poli-ti~nega ekstremizma, nestrpnosti, ksenofobije, rasizma, antisemitizma in nasilja. Zaskrbljeni smo zaradi apatije med mladimi in odraslimi do politi~nih procesov in zaradi slabe udele`-be na nekaterih lokalnih in nacionalnih volitvah.” Stalna konferenca evropskih ministrov za izobra-`evanje, Madrid, 23.-24. marca 1994, dokument ni paginiran.
4 Na tem mestu se opiram na analizo JeanClaude Milnerja v ~lanku “A propos des signes institutionel de la philosophie”.
zunaj ne predpisuje ciljev in smotrov pouka, kot (srednje){olski predmet dijaka vpelje v veliko tradicijo mi{ljenja in refleksije, mu pribli`a zgodovino filozofije in mu da osnove za razumevanje tega podro~ja. Cilj filozofije je sama filozofija. Z dr`av-ljansko vzgojo pa je druga~e, saj v {olo vstopa kot morebitni odgovor na zagate sedanjosti in nima podpore v (vsaj relativni) avtonomnosti stroke. Na neki ravni seveda lahko re~emo, da gre tudi pri njej – kot pri vsakem {olskem predmetu – za samostojen predmet, ki u~encu priskrbi osnovno dr`avljansko pismenost. V resnici pa odgovarja na neko stisko. Pomembna je postala, ko so se (spet) pokazali ostri robovi nelagodja v kulturi. Ker se je dru`beno tkivo natrgalo, je treba zakrpati dele, kjer je mre`a dru`benega popustila.3
V primerjavi se torej predmetni podro~ji filozofije in dr`av-ljanske vzgoje v resnici lahko delno prekrivata, a status obeh predmetov je bistveno razli~en: filozofija je odgovorna sama sebi, zato v o~eh zunanjega opazovalca ne more do`iveti neuspeha, saj le-ta ni pristojen za tako oceno, dr`avljanska vzgoja pa je veliko bolj ranljiva, saj je `e po imenu neposredno zavezana enemu od nemogo~ih poklicev – vzgajala naj bi. Kolikor je nelagodje ireduktibilno, je kot predmet tudi pred neskon~no nalogo. Vselej bo namre~ lahko krpal, ~esar ni mogo~e zakrpati. Zadrega filozofije je v tem, da (navzven) ni koristna, je pa lahko uspe{na (navznoter), le da o tem od zunaj ni mogo~e soditi, dr`avljanska vzgoja pa nedvomno je koristna, saj bo pred njo vselej postavljen kup nalog, ki jih bo morala opraviti, je pa neuspe{na, saj se bodo te`ave, ki naj bi jih re{ila, spet in spet ponavljale.
Je pa {e en razlog za primerjavo obeh predmetov. V {oli sta namre~ vselej `e primerjana. Pa ne le iz perspektive u~encev, za katere so posamezni predmeti del ~udne celote, ki se ji re~e urnik, in ~leni hierarhije pomembnosti, v kateri lahko kotirajo vi{e ali ni`e. Predmete primerja {ola kot institucija. [ola odlo~a, kaj je {olski predmet in kaj spada v u~ni na~rt, in kaj ne – kaj je del sistema in kaj ni.4 Tudi ~e {ola preprosto sprejme tisto, kar ji stroka ponudi kot filozofijo ali kot dr`av-ljansko vzgojo oziroma kulturo, to pomeni le, da ji je bilo ponujeno nekaj, kar je lahko sprejela. S to perspektivo sistema je povezana {e druga poteza: za sistem imajo predmeti vrednost le, kolikor so razli~ni od drugih predmetov – obstajajo le prek razlik do drugih predmetov. ^e dva predmeta nista razli~na, potem ne gre ve~ za dva razli~na predmeta. Tudi interdisciplinarni pristop, ki naj bi premo{~al razpredal~kanost predmetov, medtem ko naj bi bila vednost holisti~na in ena sama, je mogo~ le, ker obstajajo razlike. Iz tega sledi, da tudi filozofija v {oli nima absolutne avtonomije, temve~ jo dolo~a njen polo`aj v sistemu – ima mestno vrednost. Zato takrat, ko
68       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Pouk filozofije in dr`avljanska vzgoja
govorimo o pouku filozofije, ne govorimo o filozofiji nasploh, pa~ pa o filozofiji kot {olskem predmetu. Dolo~ilo ’{olski’ ima svojo mo~: pomeni, da filozofije (kot {olskega predmeta) brez {ole ni. Iz te perspektive bi lahko tudi rekli, da je razlika med strokovno zamislijo predmeta in tistim, kar se dogaja v razredu – razlika, ki je najve~krat dojeta kot vir vseh te`av {ole – preprosto spada k pojmu {ole.
^e to dr`i, se za~etno poudarjanje avtonomije filozofije, prek katere smo razvili razliko do dr`avljanske vzgoje, poka`e v drugi lu~i. Ali to pomeni, da je filozofija avtonomna le, dokler ne prestopi {olskega praga, od tam naprej pa je avtonomija sicer lahko zapisana, ne bo pa realizirana? Poglejmo si to ob primeru nem{ke zvezne de`ele Nordhrein Westfalen,5 kjer je moment sistema, ki naddolo~a vsak {olski predmet, popolnoma ekspliciten in jasno zapisan. Preprosto povzemamo {olske smernice, v~asih skoraj dobesedno.
Tudi za vi{jo stopnjo gimnazije tako kot za ni`jo velja dvojna naloga {ole, ki mora izpolniti tako naloge v zvezi s pou~eva-njem kot z vzgojo. Pojem pou~evanje meri predvsem na posredovanje vednosti, razumevanja, spretnosti, sposobnosti: v spoprijemu z izbranimi temami in predmeti posameznega {olskega predmeta se morajo u~enci nau~iti zapopasti dolo~ena stanja stvari, probleme, re{itve in spoznanja, jih predstaviti, razlo`iti, oceniti in uporabiti. Pojem vzgoja pa meri predvsem na posredovanje socialnih pozicij delovanja in na~inov ravnanja: v soo~e-nju z lastno osebo in z bli`njim in daljnim svetom – z zgodovinskimi razmerami, sodobnimi problemi, prihodnjimi nalogami – se morajo {olarji nau~iti razviti lastno identiteto in delovati socialno odgovorno. (Richtlinien, str.14)
Gimnazijski program se ~leni v tri polja:
–   jezikovno-literarno-umetnostno,
–   dru`boslovno,
–   matemati~no-naravoslovno-tehni~no.
Ta tri polja morajo biti ustrezno zastopana skozi vsa leta gimnazije in pri maturi. Program mora obvezno vsebovati: nem{~ino, tuji jezik, umetnost/glasbo, dru`boslovje, matematiko, naravoslovje, poleg tega pa {e pouk o religiji in {port.
Predmetom na podro~ju dru`boslovja pripada {e posebej naloga politi~ne Bildung. Ti predmeti se ukvarjajo s spra{eva-njem o mo`nostih in mejah ~lovkovega mi{ljenja in delovanja, zlasti glede na vsakokratne individualne, dru`bene, ~asovne in prostorske predpostavke, pogoje in u~inkovanja, kot tudi s postopki in spoznavnimi na~ini, ki pripomorejo k pojasnitvi teh vpra{anj. Zanje veljajo naslednji specifi~ni u~ni cilji:
–   U~enci morajo pridobiti metodi~no pridobljene vednosti in spoznanja v individualne in dru`bene, ~asovne in prostorske razmere, mo`nosti in meje ~love{kega mi{ljenja in delovanja.
5 Da gre za resen poskus jasno in eksplicitno zapisati prav vse, pri~a tudi dejstvo, da filozofijo definirajo, ko pridejo do nje: “Filozofija metodi~no spra{uje o splo{nih osnovah na{ih postavk o dejanskosti in na{ih `ivljenjskih in delovanjskih orientacijah; reflektira njihove predpostavke in posledice. K temu spada vpra{anje o celoti, bistvu stvari, najvi{jih ciljih in smotrih, smislu, samorazu-mevanju ljudi in socialnem in politi~nem redu, merilih resnice in veljavnosti norm. Tudi ~e zgodovina filozofije ka`e, da so pri spremembi v socialnozgodovinskem svetu `ivljenja sprejeta razumevanja, postanejo predmet dvoma in se zavr`ejo, da so poslednje utemeljitve omajane, vseeno ostajajo vpra{a-nja o resnici in veljavnosti, ki refleksijo o temeljih mi{ljenja in delovanja delajo potrebno. Filozofija kriti~no preverja veljavnost `iv-ljenjskih in delovanjskih orientacij in preverja upravi~enost dru`benih, politi~nih in pravnih ureditev. Njen cilj je potrditi tisto, kar prestane kriti~ni preskus, in zavre~i tisto, kar ga ne.” (Richtlinien, str. 26-27.)
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       69
Marjan [imenc
–   U~enci morajo postajati vedno bolj sposobni tudi v
racionalnem spoprijemanju z individualnimi in dru`benimi pojavi najti svojo osebno in socialno identiteto. –   U~enci se morajo nau~iti oceniti doseg in meje veljavnosti specifi~nih spoznavnih metod, kot tudi skupne strukture, in spoznati medsebojne povezave dru`boslovnih predmetov. –   U~enci se morajo usposobiti, da skupaj z drugimi oblikujejo sedanjo in prihodnjo dru`beno realnost v skladu z individualno in socialno odgovornostjo. (Richtlinien, str. 23) Kaj iz tega sledi za razmerje med filozofijo in dr`avljansko vzgojo? ^e je politi~na omika del vseh predmetov, potem je razmerje, ki smo ga med njima vzpostavili na za~etku, obrnjeno. Ni dr`avljanska kultura preprosto del ene od filozofskih disciplin, pa~ pa je filozofija del dr`avljanske kulture. Lahko pa re~emo tudi druga~e: iz zgornjih opredelitev je jasno, da je vsaka disciplina, br` ko postane {olski predmet, ujeta v mre`o splo{nih nalog; te niso preprosto dodane osnovnim opredelitvam predmeta, pa~ pa postanejo osnovne opredelitve predmeta, ~e je {olski predmet. Vsak predmet ima torej dvojno naravo: je predmet, a tudi {olski predmet. Dvojna narava filozofije – filozofija kot predmet in filozofija kot {olski predmet – zaplete za~etno opredelitev razmerja filozofije do dr`avljanske kulture. Kot predmet je avtonomna in je ne gre podrejati dr`avljanski vzgoji, kve~jemu so elementi dr`avljanske kulture `e prisotni v nekem njenem delu, kot {olski predmet je sama del {ir{ega podro~ja, ki pripomore k oblikovanju dr`avljanske kulture. ^e se razmerje med mestom in elementom vpotegne v notranjost, kak{no pa je potem razmerje med tema dvema vidikoma filozofije? Preden se lotimo tega vpra{anja, odprimo dalj{i oklepaj, povezan z dr`avljansko vzgojo.
(Ali je zato, ker filozofija v {oli (skupaj z drugimi dru`bo-slovnimi predmeti) deluje kot dr`avljanska vzgoja, poseben predmet, imenovan dr`avljanska vzgoja, odve~? Ali pa dr`av-ljanska vzgoja razpade na dva dela: en del je splo{en in je vklju~en v druge dru`boslovne predmete (in torej tudi v filozofijo), drug del je pa poseben in dobi status posebnega predmeta, ki se tokrat tudi imenuje dr`avljanska vzgoja?
Poglejmo si eno od mogo~ih opredelitev dr`avljanske vzgoje: “Na{a delovna definicija kurikula za dr`avljansko vzgojo je ’pripravljanje mladih za socialni dialog in sodelovanje na podlagi ~lovekovih pravic.’ Zato nastaneta dve veliki sferi: –   ~lovekove pravice kot temeljna na~ela sodelovanja in
so`itja; –   razvijanje komunikacijskih spretnosti, ki ustrezajo vsakemu socialno-kulturnemu podro~ju.” (Valchev 1993, str. 3)
70       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Pouk filozofije in dr`avljanska vzgoja
Taka opredelitev ve`e dr`avljansko vzgojo na {ir{i dispozitiv vedenj-spretnosti-ravnanj, ki je povezan z vedenji (o ~lovekovih pravicah, pravu, politi~ni ureditvi ...) in meri na razvijanje specifi~nih spretnosti in naravnanosti. Kot tak ima predmet nedvomno svojo avtonomijo, ne glede na pri~akovanja, ki se nanj naslavljajo. Vpra{anje je, ali je tak predmet ustrezna terapija za ugotovljeno diagnozo, nedvomno pa ga ni mogo~e zre-ducirati na druge dru`boslovne predmete. Oklepaj tu zaprimo.)
Kak{na je torej notranja struktura filozofije kot {olskega predmeta? In kak{no je razmerje filozofije kot celote do dr`av-ljanske vzgoje? Oprimo se na Deleuzovo opredelitev filozofije: “Zdaj vemo vsaj to, kaj filozofija ni: filozofija ni ne kontem-placija, ne refleksija, ne komunikacija... Za odlo~ilno imamo lahko tole definicijo filozofije: filozofija je spoznavanje s ~istimi koncepti.”(Deleuze 1991, str. 11-12) ^e sprejmemo opredelitev filozofije kot oblikovanje, izumljanje, fabriciranje konceptov, je jasno, da med obema predmetoma ne moremo utemeljiti povezave na njuni vsebini, vsaj neposredno ne. Filozofija seveda lahko ima u~inke, ki spadajo na podro~je dr`avljanske kulture, morda je to ponekod tudi eden izmed razlogov, da filozofija ostaja v {olah,6 vendar ti u~inki niso tisto, na kar filozofija v osnovi meri. Na ta negotov status filozofije, ki po zgornji izpeljavi izvira iz dvojne narave filozofije, v resnici opozarja tudi Derridajev tekst, ki smo ga citirali v okrnjeni obliki. Za~ne se namre~ v resnici z “Na eni strani ...” in nadaljuje “Toda na drugi se za nobeno ceno ne smemo odre~i kriti~nemu poslanstvu filozofije, ki je povezano z vrednotenjem in vzpostavljanjem hierarhije, filozofiji kot zadnji instanci presojanja, konstituciji oziroma intuiciji kon~nega smisla, zadnjega razloga, misli zadnjih ciljev. Vselej izhajamo iz “na~ela smotrnosti”, kot bi rekel Kant, ko sku{amo re{iti filozofijo in njeno disciplino vsake tehnoekonomske ali socio-politi~ne finalizacije. Ta antinomija je seveda vseskozi filozofska, kajti “finalizacija” se vselej sklicuje na neko filozofijo, vsaj implicitno. [e enkrat: “nefilozofsko barbarstvo ne obstaja”. Kako uskladiti ta dva re`ima finalnosti?” (Derrida 1986, str. 14)
Problem filozofije je torej prav v tem, kako uskladiti avtonomijo in svojo heteronimijo, kako hoteti ~isto filozofijo in hkrati njene u~inke, ki nujno segajo ~ez vsako mejo, ki bi ji jo postavili. Heteronomnost torej pri filozofiji ni nekaj, kar bi vdiralo od zunaj in najedalo notranjost, heteronomnost je nekaj, kar proizvaja sama avtonomija filozofije. Zato je tudi nima smisla izganjati iz filozofije.
Ko smo izhajali iz absolutne avtonomije filozofije in absolutne heteronomije dr`avljanske vzgoje, se je izkazalo, da ima filozofija veliko opraviti z heteronimijo in da dr`avljanska vzgoja, br` ko dobi status {olskega predmeta, dobi neko mero
6 Richtlinien vnesejo elemente dr`avljanske kulture v samo opredelitev filozofije, v seznam pojmov, ki je osnova francoskega programa filozofije v terminalu, pa so vklju~eni tudi pojmi: dru`ba, dr`ava/oblast, nasilje, (~lovekove) pravice, pravi~nost, svoboda. Z obravnavo teh pojmov filozofija izoblikuje temelj, na katerega se obi~ajno opira predmet dr`avljanska vzgoja.
7 Ker se na vednost sklicujejo tudi takrat, ko sku{ajo predmet zredu-cirati na en sam vidik, opozorimo, da vednost ne meri zgolj na podatke o ne~em: “Na~eloma vse vednosti pripomorejo k razru{enju absolutne oblasti mnenja. A lahkomiselno bi bilo, ~e bi bili s tem zadovoljni: v resnici je potrebna neka strate{ka vednost, ki poka`e, da obstaja onstran dokse. V Franciji ta vednost obstaja: imenuje se filozofija.” (Milner 1984, str. 143.)
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       71
Marjan [imenc
avtonomije. Oba predmeta pa na svojo pravo mejo tr~ita nekje drugje. Odlo~ilne to~ke, od katere je pri obeh predmetih odvisno vse, sploh nismo tematizirali. ^e v no~ni mori u~itelja dr`avljanske vzgoje najdemo u~enca, ki sicer nekaj ve, vendar pa ta vednost v ni~emer ne vpliva na njegovo ravnanje, v no~ni mori u~itelja filozofije nastopa u~enec (kot prvo ogli{~e predmeta, ~e sta druga dva filozofija kot stroka in {ola kot sistem), ki sicer nekaj ve, vendar pa ta vednost v ni~emer ne vpliva na njegov razmislek. ^e iskanje razlik med predmetoma zamenjamo z iskanjem skupnih to~k, najdemo to~ko, ki je kriti~na za oba: rekli bi ji lahko vera v mo~ vednosti.7 ^e vednost nima u~inkov, na katere oba ra~unata, nobeden od predmetov ni mogo~.
Marjan [imenc, magister filozofije, mladi raziskovalec na Pedago{kem in{titutu.
LITERATURA
DELEUZE, Gilles, GUATTARI, Felix: Qu’est-ce que la philosophie?, Les
editions de Minuit. DERRIDA, Jacques (1986): “Les antinomies de la discipline philosophique”,
La greve des philosophes, Osiris, Pariz, str. 9-31. FOUCAULT, Michel (1991): “Subjekt in oblast”, Vednost-oblast-subjekt,
Krt, Ljubljana, str. 103-121. MILNER, Jean-Claude (1986): “A propos des signes institutionels de la
philosophie”, La greve des philosophes, Osiris, Pariz, str. 79-85. MILNER, Jean-Claude (1989): De l’ecole, Editions du Seuil, Pariz 1984. Richtlinien: Philosophie, Der Kultusminister des Landes NordrheinWestfalen, Düsseldorf . Standing Conference of European Ministers of Education,
18th Session, Madrid, 23.-24. 3. 1994. VALCHEV, Rumen: “The ’Civic Education’ Experiment: Ideas, problems &
Prospects for Bulgaria”, Citizenship, let. 2, {t. 2, str. 3-6. VOVKO, Andrej, CIPERLE, Jo`e (1987): [olstvo na Slovenskem skozi
stoletja, Slovenski {olski muzej, Ljubljana.
72       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Darij Zadnikar
Dr`avljanska vzgoja za postsocializem?
Korenite dru`bene spremembe, ki pretresajo Evropo devetdesetih let, vnovi~ postavljajo v ospredje vpra{anje razmerja med {olo in demokracijo oz. vpra{anje vzgoje demokrati~nih dr`avljanov. To vpra{anje ni zvezano zgolj s tistim pojavom, ki ga ozna~uje sintagma “postsocializem” in ki ka`e na Vzhodno in Srednjo Evropo, kjer smo bili pri~a razkroju socialisti~nih re`imov. Razkroj teh re`imov in zlasti njihovega hegemona Sovjetske zveze je globoko pretresel in destabiliziral tudi tiste dru`be, ki so bile zunaj ali pa nasproti temu bloku. Postsocializem je torej pojav, ki ga ne bele`ijo zgolj v Litvi, ^e{ki ali Albaniji, temve~ ga lahko identificiramo tudi na Finskem, v Nem~iji in Franciji. Razpad bipolarne ureditve Evrope je razkrojil tudi tisti simbolni red (s fantazmami vred), ki je dolo~al samorazumevanje Zahodne Evrope.
Hkrati je treba upo{tevati, da razkroj socializma ni bil zgolj posledica moralne defektnosti nekega sistema, temve~ predvsem nesposobnosti prilagoditve novim globalnim dru`benim spremembam, ki jih narekujejo zlasti nove tehnologije in poznanstvenjujo~a se civilizacija. Socialisti~ni enopartijski sistemi so na dolo~eni stopnji postali relikti minule industrijske dobe. Enopartijski sistem, kolektivizem in neob~utljivost za demokrati~no samoiniciativo so lahko funkcionirali v svetu velikih industrijskih kombinatov. Socialisti~ni monopoli v dobi satelitske televizije, ra~unalni{kih omre`ij in vrste drugih
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 73-89.
73
Darij Zadnikar

komunikacijskih ~udes so bili obsojeni na usodo dinozavrov. ^e je v ozadju razkroja socializma prilagoditvena nesposobnost v prehodu iz industrijske v postindustrijsko dobo, potem je o~itno, da je tudi zahodni svet {el skozi prilagoditveno krizo, ki pa jo je prestal z ve~jim uspehom.
Za dolo~eno ceno: odpovedoval se je politiki nezadr`ne rasti v korist samoomejevanega napredka ter nekaterim pridobitvam socialne dr`ave in z njimi povezanim idealom (npr. polni zaposlenosti). Znanstveno-tehnolo{ka civilizacija pa ne
ponuja zgolj `ivljenje v udobju in lahkotnem potro{ni{tvu, ampak odpira vrsto problemov in strahov pred “upravljalno dru`bo”. Demokra-ti~ne vrednote tu ne tekmujejo z okornim socializmom, temve~ s tehnokratskim antidemokratizmom v imenu u~inkovitosti, neokonzervativnim antidemokratizmom v imenu ogro`enih tradicionalnih vrednot ter neoliberalnim antidemokratizmom v imenu komercializ-ma. K temu je treba pri{teti zelo meglene ideje o prihodnosti Evrope, kjer ni jasno, v kolik{ni meri se bodo posamezne
dr`ave morale odpovedati lastni suverenosti in v kolik{ni meri bodo upo{tevani interesi majhnih narodov, kultur in manj{in. Pravilo tolerance je pa~ pravilo, ki ga dopu{~a mo~nej{i, univerzalne kategorije ~lovekovih pravic izgubijo vsak smisel tedaj, ko izgineta volja in mo~, da bi jih uveljavili.
Prav tako doživljata tudi narod in država, ako sta po božji volji. Tudi njuno življenje, žitje in bitje članov, njune boje in napore, njune zmage in nesreče proslavljajo pesmi in pravljice, povesti in junaške pesmi. Kakor od družinske sreče za* divljeno srce prekipeva zanosnih čuvstev v pesmi, v mitu družinske skrivnosti, tako ima tudi narod svojo psiho, dušo, prekipevajočo narodnih čuv« štev. Narodni pevec proslavlja junaške boje pred» nikov in narodne junake. Odevlje narodne junake s pisano domišljijo v škrlat idealnih narodnih bor« cev za dobro in pravico, v njih izraža narodove slabosti in vrline, narodove tuge in boli, veselje in žalosti, up in obup, oni so poosebljen narod. Ob njih se tudi vedno vnovič vžigajo srca rastoče mladine naroda, po narodnih pravljicah in narod« nem blagu organično raste mlad rod v miselnost prednikov, se z njimi ne samo krvno, temveč tudi duševno spaja v eno samo veliko nepretrgano ve« rigo organično se spajajočih članov skupnega na« rodnega telesa. Zato tudi ničesar mlad rod tako rad ne posluša kot domače narodne pravljice, na« rodne pripovedke in pesmi. Zdi se malčkom, da v narodnih strunah prednikov slišijo utrip lastnega srca, da se po njih njihova lastna duša odkriva v vseh svojih odtenkih narodnega žitja.

74       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja za postsocializem?
POLITIČNA   KULTURA
Demokratična ureditev v Evropi ni samoumevno dejstvo, ki bi ne potrebovalo aktivne drže njenih državljanov. O tem ne govori zgolj rast ksenofobije, rasizma, nacionalizma, nasilja in vrste destruktivnih socialnih patologij, ampak tudi sama bližnja zgodovina Evrope. Vrsta dežel, ki danes veljajo za steber evropske demokratične kulture, je bila še pred pol stoletja gojišče krvoločnih totalitarizmov. Pred padcem v barbarstvo ni imuna nobena družba. Povsem napačna je predstava, da je demokracija zgolj politična forma, ki stoji sama zase. Demokracija ni vezana zgolj na oblike političnega odločanja, te so njen vrhnji fenomen. Hkrati pa te oblike odločanja, ki jih zagotavlja demokratična ustava in zakonodaja, same po sebi ne zagotavljajo demokratične kulture in obstanka demokracije. Tudi ustava weimarske Nemčije bi lahko veljala za vzor politične demokracije, pa to ni rešilo Nemčije padca v totalitarizem. Zdi se, da v Nemčiji tistega časa ni bilo širše družbene demokratične zavesti, politične zavesti posameznikov ni podpirala ustrezna demokratična kultura, ki bi izhajala iz njihove vsakdanje izkušnje. Na koncu je bilo videti, da ne levici ne zmagoviti desnici ni bilo do demokracije, ki se je paradoksalno samoukinila na demokratičnih večstrankarskih in tajnih volitvah.
1 Immanuel Kant, “Odgovor na vpra{anje: Kaj je razsvetljenstvo?”, Vestnik IM[ 1987/1, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1987.
MÜNDIGKEIT
Politi~no demokracijo mora podpirati aktivna dr`a ve~ine njenih dr`avljanov. Gre za celoto individualne politi~ne kulture in dr`avljanskega poguma, ki ga ozna~uje Kantov pojem Mündigkeit1. Mündigkeit formalno pomeni polnoletnost v smislu pravne opravilnosti, v resnici pa izhaja iz Kantove konceptualizacije, ki jo izra`a geslo “Sapere aude!” – bodi odlo~en in imej pogum misliti s svojo glavo. Ta razsvetljenski kriterij nas {ele usposobi, da smo sli{ani, da smo del javne razprave, ki ji re~emo politika in je v obliki sodobne parlamentarne demokracije edina mo`na oblika nenasilne izravnave dru`benih antagonisti~nih interesov. Kant si je postavil vpra{anje, kako omogo~iti Mündigkeit s svobodno javno rabo uma (demokracijo), na{ ~as pa postavlja vpra{a-nje, kako ubraniti javno rabo uma (demokracijo) z oblikovanjem in {iritvijo Mündigkeit. Mündigkeit je torej kompe-tenca in ne pravno dolo~eno dejstvo, ki bi bilo posledica posodobljene iniciacije. Kot vsako drugo generi~no kompe-tenco pa je tudi Mündigkeit mogo~e in potrebno usposobiti v vzgojno-izobra`evalnem procesu.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       75
Darij Zadnikar
Kako proizvesti demokrati~nega dr`avljana? ^e je demokracija zgolj politi~na forma, je dovolj, ~e posameznike informiramo, kako deluje politi~ni sistem, in jih nau~imo ustreznega vklju~evanja. To ne bo onemogo~ilo, da bi posamezniki demokracijo ponotranjili kot vrednoto, tako da bi kljub nevtralnemu treningu {e lahko imeli negativen odnos do demokracije ali pa bili do nje, v najbolj{em primeru, indiferentni. Antidemokratizem drhali + indiferenca mno`ic pa je formula totalitarizma. Demokrati~no dr`o lahko ponotranjimo, ~e jo izku{amo in oblikujemo v vsakdanjem `ivljenju. Demokrati~-ni odnosi med vrstniki (prijateljstvo), sodelavci (kolegialnost), demokracija v dru`ini, ki obsega upo{tevanje specifi~ne potrebe generacij in enakopravnost spolov, izku{nja razli~no-sti v sre~evanju kultur pa tudi v dojemanju raznovrstnosti sodobne umetnosti, vse to in {e ve~ oblikuje demokrati~no osebno kulturo, ki {ele post festum prera{~a v potrebo po politi~ni demokraciji, za katero bi bilo vredno zastaviti svoj dr`avljanski pogum. Demokrati~no politi~no na~elo temelji na principu ve~ine in varstvu pravic manj{ine, ki jih zagotavljajo ustava in zakonodaja ter politi~na participacija, vendar tega na~ela ne bi mogli razumeti in uresni~iti, ~e ga ne bi podpirala izku{nja sveta `ivljenja. To pomeni, da je ob vpra{anju produkcije demokrati~nih dr`avljanov treba upo-{tevati ve~dimenzionalni prostor, kjer sta {ola in organizirana dr`avljanska vzgoja zgolj eden od vektorjev, ki ima omejeno u~inkovitost. [ola si ne bi smela predstavljati, da proizvaja demokrati~nega dr`avljana, ampak bi posameznikom morala ponuditi tista znanja in delne sposobnosti (npr. retoriko, humanisti~no izobrazbo ipd.), ki so potrebne za sodelovanje v javni razpravi in politi~nem odlo~anju, hkrati pa bi morala omogo~iti realne (zunajkurikularno odlo~anje in soodlo~anje v {olskem prostoru, dru{tva, dija{ka in {tudentska politi~na organiziranost, participacija v lokalnih skupnostih) in virtu-alne (simulacije, treningi) komunikativne situacije, v katerih bi u~enci lahko izku{ali in urili demokrati~ne vsebine.
Dru`ba si navadno ustvarja prevelike iluzije ob vpra{anju u~inkovitosti vzgoje in si predstavlja, da je mogo~e krepostnega dr`avljana proizvesti v {olskih klopeh. Zahteva po krepostnem dr`avljanu je protislovna tudi zato, ker izhaja iz ugotovitve o “pokvarjenosti” dru`be, ki naj bi jo presegli “bolj{i” dr`avljani, ki jih designira taista “pokvarjena” dru`ba. Tak{na situacija samo poglobi adolescen~no ugotovitev, da so dru`bena na~ela druga~na od njene prakse, da v dru`bi velja hipokri-zija in da se je bolje zapreti v svet privatnega u`ivanja in se ne meniti za javno dobro. Dru`bene avtoritete, kot so politiki, ki v visokomoralnih frazah govorijo o po{tenosti, hkrati pa jih pred zaporom {~iti parlementarna imuniteta, uspe{ni pod-
76       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja za postsocializem?
jetniki, ki svojo uspe{nost dolgujejo brezskrupuloznemu izko-ri{~anju in odpu{~anju delavcev, cerkveni dostojanstveniki, ki v imenu transcendentalnih na~el posegajo v dnevno politiko, u~itelji, ki moralizirajo o mo~i znanosti in dela, ne morejo pa svojim dru`inam zagotoviti spodobne `ivljenjske ravni, vse te avtoritete samo pospe{ijo procese resignacije in pasivizacije, pa tudi odpor do demokrati~nega sistema, ki podpira hipo-krizijo. Adolescen~ne skupine tako zlahka najdejo zato~i{~a v ideolo{kih grupacijah z enostavno ~rno-belo moralo (dobri-slabi, po{teni-nepo{teni, mi-oni), ki reducirajo stopnjo kompleksnosti sveta in navidez pove~ajo preglednost in perspektivo v tem svetu, v resnici pa na~elu individualne dr`avljanske odgovornosti zoperstavijo ideolo{ko zaslepljeno ~redni{tvo.
DR@AVLJANSKA VZGOJA IN MODELI DEMOKRACIJE
Dr`avljanska vzgoja, ki prispeva k demokrati~ni kulturi, je seveda odvisna tudi od koncepta demokracije, ki ga zagovarja dolo~ena dru`ba. Dr`ave z dalj{o demokrati~no tradicijo imajo nekaj prednosti, ker se je politi~ni sistem razvijal vzporedno z avtohtono demokrati~no kulturo, ki je bila pod mo~nim vplivom protestantske etike. Nekatere evropske dr`ave so po porazu v 2. svetovni vojni dobile oktroirano ustavo. Tudi {olski sistem s kurikularnimi vsebinami dr`av-ljanske vzgoje so implementirali zmagovalci. Demokrati~ne dru`be Vzhodne in Srednje Evrope, ki so si nedavno same izborile spremembe sistema, imajo to prednost, da lahko zavestno spremenijo politi~ni sistem in se odlo~ijo o poteh graditve politi~ne kulture. Problem je v tem, da te dru`be nimajo posebno bogatih izku{enj in tudi pred nastopom socializma niso bile posebej demokrati~ne. Zato nemalokrat zmanjka samozavesti, tako da se procesi tranzicije zvedejo na kopiranje tujih modelov. Parlamentarna demokracija v razli~nih okoljih pa daje razli~ne podobe: v britanskem parlamentu se strankarska polemika zaostri z ritualnimi gestami (topotanje, vpitje, smeh), v Rimu se parlamentarci stepejo, v skup{~ini predzadnje Jugoslavije pa so se streljali. Pa vendar bi lahko ugotovili, katere so sposobnosti, ki so potrebne za prenovljeno dr`avljansko `ivljenje. Na{e politi~no obna{anje je pa~ odvisno od na{e ideje o tem, kaj je demokracija, kaj bi lahko bila in kak{na bi morala biti.
Demokracija je lahko volilno-tekmovalna, reprezentativna, participativna itd., vsaka od teh pa zahteva razli~ne dr`e, sposobnosti, ravni udele`be in interakcije. Politi~ni sistemi Vzhodne in Srednje Evrope, ki so bili v enostrankarskih vladavinah, so se reaktivno odlo~ili, da je demokracija enaka
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       77
Darij Zadnikar
strankarskemu pluralizmu, zanemarili pa so korektiv partici-pativne dru`be, ki je {e posebej potreben v okoljih, ki jih ne obvladuje stroga politi~na morala, kot je to npr. protestan-tizem. V teh dr`avah smo pri~a izginotju civilne dru`be, ~ezmerni politizaciji na eni strani in pasivizaciji populacije na drugi strani. Antipod temu sistemu so ZDA, kjer dr`avljanstva ne dojemajo zgolj kot pravni konstrukt z jasno definiranimi individualnimi pravicami in dol`nostmi, ampak kot koncept, s katerim se individualna presoja in ravnanje dvigata na raven splo{nega na~ina mi{ljenja o skupnih interesih in skupnem `ivljenju. Zato je v ZDA mo~no prisotna lokalna politika, ki jo ne generirajo stranke, ampak civilne pobude. To civilno samoiniciativnost, ob~utek za skupne zadeve, je zaznal `e Alexis de Tocqueville, ko je leta 1831 obiskal Ameriko. V Novi Angliji imajo {e vedno neposredno odlo-~anje, ki spominja na demokracijo anti~nega polisa, vendar je treba vedeti, da tak{na oblika ni popolna in izklju~uje velike dele populacije (primerjaj {vicarski kantonalni zbori), omejuje komunikacijo na referendumske in aklamacijske odlo~itve in nasploh ne zagotavlja uravnote`enja individualnih pravic. Sodobno participacijo k temu pre~i {e visoko tehno-logizirana in birokratizirana organizacija, ki vsiljuje svoje kriterije odlo~anja. Kljub tem pomanjkljivostim tradicionalne parcipativne demokracije se ta danes uresni~uje v civilnih pobudah, lokalni samoupravi, nevladnih organizacijah ipd.; to pa je sfera, v kateri se avtohtono goji demokrati~na kultura in dr`a, za razliko od vsedr`avnega parlamenta, kjer teme visoke politike zlahka podlegajo ideolo{kim kriterijem, ne pa racionalni presoji.
OMEJITVE   DR@AVLJANSKE   VZGOJE
Ko visoka na~ela, ki naj bi vodila dr`avljansko vzgojo, t.j. razvoj sposobnosti odlo~anja in udele`be v javnih zadevah ter ohranjanje in razvoj temeljnih demokrati~nih konceptov in vrednot, soo~imo s konkretno politi~no stvarnostjo, potem je jasno, da dr`avljanske vzgoje ne moremo reducirati na nekak{no pravoznanstvo ali seznanjanje s temelji politi~nega sistema. Te vsebine so potrebne, vendar same po sebi ne prispevajo h graditvi demokrati~ne politi~ne kulture in anga`iranemu odnosu do tega sistema. Dr`avljanska vzgoja je lahko uvedena kot poseben predmet na razli~nih stopnjah {olanja, hkrati pa morajo biti te vsebine integrirane tudi v drugo u~no snov (filozofija, sociologija, zgodovina, knji`ev-nost, geografija, socialno okolje itd.), vendar pouk sam ne pelje k odgovornemu dr`avljanstvu. John D. Hoge2 poro~a,
78       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
2 John D. Hoge, Civic Education in Schools, ERIC Digest 1988, dostopno prek Veronica serverja na Internetu.
Dr`avljanska vzgoja za postsocializem?
da v ZDA, kljub ekstenzivnemu pouku dr`avljanske vzgoje v dru`boslovnem kurikulu, ve~ kot polovica mladostnikov ni sposobna razumeti delovanja politi~nega sistema in s tem ni sposobna enakopravnega vklju~evanja vanj oz. demokrati~ne participacije v politiki. Ve~ina jih ima zelo povr{ne in zmedene pojme o temeljnih idejah konstitucionalizma, republikanizma, demokracije in federalizma. Imajo zelo pomanjkljivo znanje o dr`avljanskih zadevah in glavnih ustavopravnih dogodkih iz zgodovine ZDA.3 Vse to pa imajo kljub dolgoletni tradiciji dr`avljanske vzgoje in razvejanemu sistemu pouka v elementarnem, srednjem in visokem {olstvu v ZDA.
Zato Hoge ne predlaga zgolj pove-~anja {tevila ur in kakovosti tega predmeta, temve~ tudi primerno u~ilni{ko okolje, ki spodbuja odprto in svobodno izmenjavo idej, pove-~ano participacijo u~encev pri zunaj-kurikularnih zadevah, manj avtoritarno {olsko okolje ter vklju~evanje {olskega osebja, star{ev in predstavnikov lokalnih oblasti v procese izobra`evanja. Na ta na~in se ne bi zgolj pou~evali temeljni principi in vrednote ter institucionalna
politi~na organiziranost, ki so podlaga demokrati~nega sistema, ampak bi hkrati razvijali kompetence, ki so potrebne pri vklju~evanju v javne zadeve. Participativna demokracija zahteva aktivno udele`bo in dr`avljanske sposobnosti javnega govora, javne presoje, mi{ljenja, imaginacije in poguma za delovanje. Javna govorica zahteva, da so dr`avljani sposobni govoriti, poslu{ati in delovati skupno za javne smotre. To kompetenco lahko izurimo le v dialo{kih situacijah in ne s klasi~nim podajanjem u~ne snovi. Politi~na presoja zahteva sposobnost oblikovanja konsenza v soo~anju partikularnih
3 John D. Hoge se opira na raziskave Siegela in Hoskina (1981), NEAP (1983), Hearst korpo-racije (1987), Ravitcha in Finna (1987) ter Elama (1984).
Slovenci smo živeli zase, zato nas je kaj kmalu stri močni nemški sosed, Hrvati in Srbi tudi vsled needinosti in premalega zmisla za širšo državno zajednico niso nikdar v zgodovini ustva» rili močnih držav. Ali če so jih ustvarili (Hrvati pod Tomislavom, Srbi pod Dušanom Silnim), so kaj kmalu razpadle vsled pomanjkanja zmisla za državno skupnost pri knezih. Ta nediscipliniranost knezov je povzročila tudi, da se je država usta» navijala zdaj od enega središča, zdaj od drugega, enkrat je bilo središče Dalmacija, enkrat Posavje. enkrat Bosna, enkrat Duklja. Tudi sami veliki naši knezi, ki se jim je posrečilo ustvariti vsaj za nekaj časa večjo jugoslovansko državo (n. pr. Dušan Silni), so grešili zoper lastno državo s tem, ker se niso zadovoljevali z lastno državo, ampak so vedno škilili proti Carigradu. Nji« hov ideal ni bil narodni vladar, temveč bizan« tinski car, urediti si državo kot bizantinski des spoti. Plemstvo samo se je tudi pri nas s knezi vred prehitro odtujilo domačemu ljudstvu, priprosti narod je kaj kmalu spoznal v svojem plemstvu izterjevavca davkov, izžemalca, ne pa so« rojaka, ki ga ljubi.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       79
Darij Zadnikar
4  Seveda je {e slab{a izbira dr`avljanska vzgoja v avtoritarnih in totalitarnih re`imih, ki enostransko promovira partijna stali{~a in onemogo~a mo`nost samostojnega mi{ljenja, politi~ne presoje in ravnanja.
5  Tu se naslanjam na univerzalno pragmatiko Jürgena Habermasa.
stali{~ in sposobnost dedukcije na~el na posami~ne primere, kar tudi ni “nau~ljiva” snov.
Pot od privatnega stali{~a do politi~ne sodbe ni pot od predsodka do resni~nega znanja, temve~ pot od partikularne osamljenosti k sociabilnosti.
PERFORMATIVNO PROTISLOVJE: AVTOMIJA VS. MANIPULACIJA
S tega stali{~a je lahko najve~ji nasprotnik u~inkovite kul-tivacije demokrati~ne dr`avljanske dr`e tudi sama {ola, ki uvaja enostransko zgolj “pou~evalno” dr`avljansko vzgojo.4 Tradicionalno pou~evanje in u~enje o demokrati~nih institucijah, formah odlo~anja in vrednotah v osnovi napotuje k performativnemu protislovju, kjer lokucijska vsebina (govor o vsebini demokracije) ni skladna z ilokucijsko funkcijo (na~in performiranja govora). To je klasi~na situacija, v kateri u~enec izgubi individualno motivacijo in postane objekt kolektivnega smotra, kar z drugimi besedami pomeni, da izgubi zmo`nost racionalnosti, kajti racionalna socialna participacija temelji na komunikativni avtonomiji udele`encev, ne pa na domnevno nespremenljivih temeljnih vednostih. Cilj izobra`evanja naj bi bila zrela samoreprezentacija (Mündigkeit), vendar se klasi~ni koncepti pou~evanja zapletajo v protislovje med ciljem in sredstvi. Avtonomija in manipulacija sta antagonisti~ni kategoriji, v tradicionalni pedago{ki situaciji dr`avljanske vzgoje pa naj bi z manipuliranjem dosegli avtonomijo. ^etudi ima pojem manipulacije mo~ne vrednostno negativne konotacije, ki vsiljujejo predsodek, da je u~iteljeva nemoralnost tista, ki ga pripravi k manipulativnemu odnosu do u~encev, je v resnici problematika globlja in zasidrana v sami naravi speci-fi~nih govornih aktov.5
^e izhajamo iz lo~itve med konstativnimi in regulativnimi govornimi akti, kjer konstativi spro`ajo veljavnostno zahtevo po resnici izre~enih stvarnih in objektivnih vsebin o “zunanjem in objektivnem” svetu, do katerega smo lahko le v manipulativnem razmerju, potem z regulativi tematiziramo normativno podlago intersubjektivnih odnosov, v katere smo neposredno vpleteni in do katerih ne moremo zavzeti “zunanjega” oz. manipulativnega razmerja, ter s tem spro-`imo veljavnostno zahtevo po ustreznosti (pravi~nosti, po{tenosti) tematiziranih norm. V obeh primerih je mo`na diskurzivna razre{itev, ki se dose`e z mo~jo bolj{ih argumentov, vendar sta diskurza na~elno razli~na, ker je kriterij enega resnica oz. neresnica zatrjenega glede na stvarnost, do katere smo v manipulativnem odnosu, kriterij drugega pa
80       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja za postsocializem?
ustreznost oz. neustreznost norm, ki vodijo na{o interakcijo.       6 Idiotes je v anti~ni
Problem nastopi tedaj, ko kriterij enega diskurza prestopi           Gr~iji ~lovek, ki se ne
meni za javne oz. poli-meje drugega.                                                                                   ti~ne zadeve.
Klasi~no pou~evanje in u~enje pa v primeru dr`avljanske vzgoje tvega prav ta korak, ko s kriterijem “res je” ali pa “ni res” presoja “u~no snov”, do katere ne moremo zavzeti povsem objektivnega odnosa, kot npr. pri naravoslovnih vsebinah, in nam more biti dana mo`nost presoje, kajti vsako normativno vsebino presojamo zgolj prek ponotranjenih norm, torej interno in ne eksterno oz. “objektivno”. To preseganje diskurzivnega kriterija, ki ga uresni~uje “objektivna”, na u~no snov, njeno pou~evanje in izpra{evanje naravnana pedago{ka metodologija, je v primeru dr`avljanske vzgoje manipulacija, indoktrinacija, propaganda itd. Kon~na posledica je, da demokrati~ne vrednote ne morejo biti ponotranjene, saj jih ni mogo~e uveljaviti tudi na preprostem primeru {olskega pouka o dr`avljanskih vsebinah.
U~itelj kot reprezentant dru`be oz. dr`ave pou~uje `e dolo~ene in odlo~ene vsebine, ki naj bi bile v interesu otrok. Vrsta izobra`evalnih ciljev zadeva prevzemanje znanj, ki so dru`beno koristna in potrebna za poznej{o udele`bo v svetu odraslih, v politiki, ekonomiji itd., po drugi strani pa je vzgojni cilj formiranje demokrati~nih dr`avljanov, sposobnih samostojno politi~no presojati in ravnati. Vsi ti cilji pa so podrejeni smotru resnice, kar je v primeru normativnih vsebin neprimeren kriterij, ki v kon~ni konsekvenci podpira manipulacijo in indoktrinacijo, neu~inkovitost in nemotiviranost ter splo{ni idiotizem.6 Kaj je indoktrinacija, ni toliko odvisno od tega, s kak{nimi ideolo{kimi vsebinami indoktriniramo, temve~ kako indoktriniramo. ^e ljudem nista dopu{~ena in omogo~ena presoja in tehtanje politi~nih stali{~, potem gre za indoktrinacijo. Klju~ni kriterij je, v kolik{ni meri so uveljavljena na~ela diskurzivne etike, ne pa to, da so eni “dobri”, drugi pa “slabi”. Obenem pa velja tudi obratno: ~e tem kriterijem ni zado{~eno, potem ljudje ne morejo konsenzualno in argumentirano tehtati stali{~, tak sistem pa je avtoritaren in totalitaren, bodisi da je fa{isti~en, komunisti~en, klerikalen ali tr`no liberalisti~en. Ne gre za vpra{anje resnice, in zato je tudi nesmiselno ugotavljati “resnice”, da so v tak{nih re`imih vendarle storili tudi kaj dobrega.
V tem primeru torej ne gre za preprost antagonizem med avtoritarno in permisivno vzgojo. Razprave tega ranga so metafizi~ne, ker jih vodi napa~no teoretsko izhodi{~e filozofije subjekta, ki je hkrati podlaga modernega mi{ljenja in nezavedno obvladuje tudi celotno pedago{ko teorijo. Shema u~itelj-subjekt : u~enci-objekt oz. avtoritarna {ola napotuje k utopi~ni uveljavitvi permisivne vzgoje, ki temelji na zahtevi,
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       81
Darij Zadnikar
naj u~enci postanejo subjekt vzgojno-izobra`evalnega procesa. Tak{na kategorialna shema, ki je relikt na subjekt naravnane filozofije, generira dihotomne situacije, ki jih ni mogo~e ustrezno razre{iti. Tako se izmenjujeta liberalna permisija in konzervativna avtoritarnost brez resnih obetov, da zmoreta uresni~iti kantovsko Mündigkeit. Komunikativni in univerzalno pragmati~ni teoretski modeli pa, nasprotno, ukinjajo generi-ranje pedago{ko-metafizi~nih dihotomij in omogo~ajo stvar-nej{e razumevanje {olskega prostora.
INSTRUMENTALNI PEDAGO[KI STIL
Pojm državljanske vzgoje.
Sedaj nam je podrobneje določiti, kaj je državljanska vzgoja.*)
Najprvo moramo zavrniti zmoto tistih, ki mislijo, da je državljanska vzgoja identična z državljanskim poukom. Potemtakem bi bil najboljši državljan tisti, ki ima največ do» moznanskega znanja. Današnja državljanska vzgoja je tičala globoko v tem predsodku, ko je prekomerno poudarjala znanje o državni ustavi, zakonih, misleč, da to znanje dela dobrega držav« ljana. To pa ni res! Veliko znanje o državnih za« konih more biti dostikrat državljanu samo sred« stvo, da se izogne njihovim obveznostim. Nauki o državi morajo postati meso in kri v praktičnem državljanskem udejstvovanju in mišljenju, ne pa samo teoretična last razuma.
Poleg neprimernosti poseganja kriterijev objektivne resnice, ki pripadajo teoreti~no-empiri~nim znanostim, na pod-ro~je normativno-prakti~ne vednosti, je problem tudi instrumentalni peda-go{ki stil, ki se uporablja pri dr`av-ljanski vzgoji in zmanj{uje u~inkovi-tost predmeta ter tako ne prispeva k utrjevanju demo-krati~ne dr`avljanske kulture.
Instrumentalni pedago{ki stil tvorijo perlokucijski govorni akti. Medtem ko je ilokucijsko ravnanje performirano v izrekanje tega, kar je re~eno, pa prek perlokucije posku{a govorec ciljno u~inkovati na poslu{alca. Govorec pri~akuje, da bo poslu{alec z doseganjem razumevanja tudi ustrezno ravnal. Telos govorice ni ve~ sporazumevanje, ampak strate{ko ravnanje, tako da so ilokucijski uspehi uporabljeni v neilokucijske namene. Najbolj zna~ilne perlokucije so imperativi, vendar pri sodobnem pouku delujejo preve~ arhai~no in so neu~inkoviti, tako da jih nadomesti drug tip perlokucij, ki bi jim lahko rekli “prevare” ali “skriti nameni”. Ti govorni akti vsebujejo prikrite, nedeklarirane cilje in zato poslu{alec ne more do njih zavzeti stali{~. Pri imperativih se
82       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja za postsocializem?
ne morejo uveljaviti stali{~a poslu{alca, ker to onemogo~a zunajdiskurzivna prisila (avtoriteta, oblast), v obeh primerih pa gre za sistemati~no pa~enje komunikacije v strate{ke namene.
Paradoksalnost vzgoje sta ugotavljala `e Rousseau, ki je v Emilu ugotavljal, da je mogo~e na u~enca najbolje u~inko-vati, ~e mu u~itelj daje ~utiti, da je njegov prijatelj, ~etudi v resnici, zaradi razlik med obema, to ne more biti pravo prijateljstvo, in Kant, ki mu je resnica najvi{ji kanon racionalnosti, pa vendar dopu{~a mo`nost, da u~itelj nezrelemu otroku namerno prikriva resnico ali la`e. Prav ta perlokucijska manipulacija napravi pedago{ki poklic za moralno dvomljiv, ki pa ga je moderna zgodovina kompenzatorno preoblo`ila z osladnimi pedago{kimi moralizmi.
Temu nasprotna bi bila idealna pedago{ka situacija7, v kateri bi u~enci racionalno tehtali stali{~a oz. jih dosegali v okolju, ki je odprto za tak{no presojo. Govorni akti v tak{ni idealni situaciji so ilokucijski in ne perlokucijski, ravnanje pa “vzgojno-izobra`evalno” in ne “indoktrinarno”. Razlika med izobra`evanjem in indoktrinacijo torej ni v morali u~itelja, ampak je dolo~ena s strukturnim razmerjem do udele`encev diskurza.
“Ne gre za to, da u~itelji sledijo zlobnim namenom ali, da so ’kulturni norci’. Namere, ki jim sledijo, cilji njihovega pouka (veljavnostne zahteve, ki so vsebovane) bi lahko bili neuresni~ljivi. Gre za to, da jim sledijo na na~in, ki ho~e rezultirati v tem, da {tudenti sprejemajo te zahteve na drugih temeljih kot tistih, ki se jim zdijo veljavni v njihovih lastnih relevan~nih okvirih. To se izte~e v povr{no znanje, ki ni povezano z globljimi prepri~anji {tudentov in ki se ga pozabi kmalu po kon~anem {olanju. Slednji~ perlokucijska pedagogika – kakorkoli je `e dobronamerna – vodi samo sebe v poraz, ker se njeni deklarirani cilji ne dosegajo na nikakr{en podkrepljen na~in in ne uspe zagotoviti {tudentom prilo`-nosti za razvitje kriti~nih interlokucijskih sposobnosti, ki bi jih lahko usposobile, da razvijejo zrelo sposobnost nadaljnjega u~enja. Povrh vsega, ~e se osredoto~imo na celovito strukturo pouka, lahko vidimo, da je kognitivno delo, ki vodi k ciljem pouka, tipi~no skrito oziroma implicitno delo, ki je nereflektirano. Nerefleksivno u~enje se definira kot u~enje, ’ki se dogaja v kontekstih delovanja, kjer so implicitno spro`ene teoreti~ne in prakti~ne veljavnostne zahteve vzete naivno samoumevno in sprejete ali zavrnjene brez diskur-zivnega premisleka’.”8
Dr`avljanska vzgoja v okvirih perlokucijske pedagogike je neu~inkovita in kontraproduktivna, zato si pri uvajanju teh vsebin v {olske sisteme srednje- in vzhodnoevropskih de`el
7 Opiram se na delo Roberta E. Younga: A Critical Theory of Education – Habermas and Our Children’s Future.
8 Robert E. Young, ibid., str. 109. V zadnjem citiranem stavku Young navaja Haber-masa, Legitimation Crisis, Heinemann Educational Books, London 1976, str. 15.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       83
Darij Zadnikar
ne smemo postavljati nerealnih ciljev, ki bi izhajali iz preprostega kopiranja zahodnoevropskih in ameriških modelov in sprejemanja finančno podprtega paternalizma in ne bi dali nikakršnih rezultatov pri utrjevanju demokratične kulture. Takšen projekt uvedbe državljanske vzgoje je bistveno bolj zapleten, ker se umešča v čisto določeno strukturo družbenih razmerij v trikotniku država-šola-družina, v določeno pedagoško tradicijo s profiliranim pedagoškim kadrom, ki ga ni mogoče čez noč spremeniti, in kar je najpomembneje, v čisto določeno politično kulturo, kar je bržkone najšibkejši člen v verigi. Kolikor so dane minimalne okoliščine, ki podpirajo strokovne in diskurzivno-konsenzualne politične procese odločanja pri spremembah “postsocialističnih” šol, je potreben in pomemben sogovornik demokratična teorija izobraževanja, ki lahko zainteresirani javnosti nudi strokovne argumentacije. Prav z jasno razčiščenim teoretskim pogledom na pomen vpetost šole, vzgoje in izobraževanja v širši socio-kulturni kontekst se lahko izognemo nerealnim pričakovanjem in simplicizmu pri uvajanju oblik dela in kurikularnih vsebin, ki bi naj bile v funkciji utrjevanja in širjenja demokratične politične kulture.
DEMOKRATIČNA   TEORIJA   IZOBRAŽEVANJA
Demokratična teorija izobraževanja bi v svojem projektu morala preseči kritično križanje problemov vladanja in vzgoje. Že Aristotel je označil obe poslanstvi za posebej težavni. V primeru državljanske vzgoje pa gre za križanje, in s tem tudi potenciranje, obeh težav. Ker pa v okviru obeh področij odpiramo predvsem normativna vprašanja, je hkrati jasno, da posegamo v sfero, ki sega od ravni individualne morale, vrednostnih sistemov, svetovnih nazorov do političnih in religioznih prepričanj. Neokonzervativna revolucija prejšnjih dveh desetletij je poskusila ta problem rešiti tako, da je državi odrekla pravico do moralnega izobraževanja. Šola naj bi se depolitizirala tako, da bi normativne vsebine prepustila v pristojnost starševske avtoritete, četudi je praksa pokazala, da je neokonzervativna pedagogika dejansko na široko odpirala šole partikularno tradicionalističnim doktrinam in praksam. V ozadju je bil predvsem motiv pocenitve javnega sektorja s krčenjem programov in nadomeščanja s komercialnimi in konfesionalnimi iniciativami. Grobi posegi neokonzervativne revolucije v šolstvo (najbolj indikativen primer je Velika Britanija) so v Zahodni Evropi in ZDA spodbudile javno in strokovno razpravo o izobraževanju in šolski politiki. To je prispevalo k utrjevanju demokratičnih
84       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja za postsocializem?
vrednot, ki jih utemeljuje javna razprava, tudi na tem pod-ro~ju, kar je realni okvir raziskovalnega delovanja demokra-ti~ne teorije izobra`evanja.
Amy Gutmann v svoji odmevni knjigi o demokrati~nem izobra`evanju opozarja, da svojih moralnih idealov o vzgoji ne moremo enostavno prevajati v javno politiko.9 To je mo`no le v uniformnih dru`bah, ki ne obstajajo, ali pa so avtoritarne in totalitarne, v njih pa vlada nekak{na Platonova pedago{ka tiranija.
“Ne obstaja moralno sprejemljiv na~in, da bi se dosegel dru`beni sporazum o moralnem idealu izobra`evanja – vsaj za na{ega `ivljenja ne. Bolje bo, ~e bi namesto tega poskusili odkriti najbolj po{tene [fairest] poti usklajevanja na{ih nesporazumov in bogatitve na{ega skupnega `ivljenja tako, da o njih demokrati~no razpravljamo. Lahko bomo celo odkrili, da spreminjamo svoje moralne ideale izobra`evanja v procesih udele`be v demokrati~nih razpravah in javnih usklajevanjih
na{ih razlik.”10
9 Amy Gutmann,
Democratic Education, Princeton University Press, Princeton 1987.
10  Ibid., str. 12.
MORALNI VS. POLITIČNI IDEAL
Kot v vsaki politiki je tudi v primeru {olske politike nevarno prepri~anje, da je mogo~e na osnovi lastnih, “pravilnih”, moralnih idealov izpeljati socialne konsekvence oz. dolo~eno politiko, ki bi utele{ala te ideale. Politi~ne ideale izobra`evanja je treba lo~iti od moralnih. Politi~ni ideal demokracije ima v tem kontekstu zmo`nost ve~je stopnje univerzalizacije kot posami~ni moralni ideali. Ali ho~emo imeti liberalno ali konfesionalno-konzervativno vzgojo v {olah, je mogo~e odlo~iti v procesih demokrati~nega poli-ti~nega odlo~anja, medtem ko sklicevanje in opiranje na moralne ideale nujno vodi k partikularisti~nemu vsiljevanju dolo~enih doktrin celi dru`bi. Pomemben znak erozije demokrati~ne politi~ne kulture je tedaj, kadar partikularis-ti~ne doktrine postavljajo politi~ni ideal demokracije na isto raven, na kateri so moralni ideali, kar pomeni, da ne pristajajo na logiko proceduralne etike, ki lahko na nenasilen na~in spravi nasprotujo~e moralne tradicije v okviru demo-krati~nega posredovanja javnih politi~nih in civilnih institucij, ampak sam na~in oz. politi~no formo dojemajo kot tekmeca, ki ga je treba premagati.
Vzhodnoevropske dr`ave z enopartijsko diktaturo so {e posebej zatirale verske tradicije in omejevale cerkvene institucije ter posku{ale integrirati dru`bo z enotno ideologijo. Po razpadu sistema dr`avnega socializma je v teh dru`bah zavladal dolo~en vakuum, saj se je z razkrojem vladajo~e
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       85
Darij Zadnikar
11 Dr`ava ne sme in ne more prevzeti vzgojne odgovornosti od star{ev, lahko pa v {oli nevtralizira dolo~ene skrajnosti, ki jih proizvede star{ev-ska avtoriteta: seksizem, rasno diskriminacijo, politi~no nestrpnost itd. [ola lahko pou~i otroke o kulturah, ki so zunaj obzorja dru`ine ipd.
ideologije izgubila temeljna integrativna sila, ki jo institucije politi~ne demokracije ne morejo preprosto nadomestiti, ker ni dovolj razvita integrativna mo~ sodobnega tr`nega gospodarstva, pa tudi demokrati~na politi~na kultura se ne more opreti na razvite avtohtone tradicije. Tranzicija tako ni dojeta kot dru`beno pre-oblikovanje (trans-formacija), ampak kot zamenjavo vladajo~ih ideologij. Problem tranzicije je tako omejen na raven zamenjave “nemoralnega” komunizma z “moralnim” katolicizmom, pravoslavjem, islamom itd.
V tak{nih okoli{~inah je prepoznavna logika nadrejanja moralnega ideala politi~nemu. To se posebej ka`e v {olskih politikah, kjer smo pri~a ponovnemu rojstvu konfesionalne politike, ki se postavlja zoper model razsvetljenstva. Javna, nekonfesionalna {ola se okli~e za ateisti~no, ateizem pa za nekak{nega tekmeca konfesionalni morali. Javna {ola v tej optiki ni ve~ ideolo{ko nevtralen prostor, ki bi bil prost par-tikularisti~nih moralnih doktrin, ampak naj bi v njej vladala zgolj ena od tekmujo~ih doktrin, tj. ateizem, kot relikt prej{njega re`ima. “Demokracija” je potem v tej optiki zgolj zamenjava ateizma z religiozno moralno ideologijo oz. zamenjava “njihovih” z “na{imi”, partijskih sekretarjev s klerom, tragedije s farso.
La`je je javno {olo deklarirati kot nevtralno, te`je pa je to operacionalizirati. Vzhodno- in srednjeevropske dru`be so {e toliko ideologizirane in politizirane, da se javni sektor (“dr`a-va”) ni ustalil v samostojni subsistem, profesionalne {olske strukture pa so pod mo~nim pritiskom novoosvobojenih ideologij in strankarskih politik, pa tudi brez izku{enj, ki bi jim zagotavljale ve~jo strokovno samozavest in avtonomijo. Zato je opredelitev, da mora biti dr`ava garant nevtralnosti javne {ole, pravilna, a hkrati naivna. V tak{nem primeru je najbolje, ~e dr`ava oz. {olska ministrstva in ustrezni uradi funkcionirajo kot servis, ki bo podpiral in odpiral {olske javnosti: pedago{ko-strokovne, star{evske, civilnodru`bene in nevladne, konfesionalne in lai~ne pobude itd. Samo tak{en interaktivno-diskurziven javni prostor bo omogo~al minimalne in za~asne dru`bene konsenze, ki bodo zarisovali okvir nevtralne {ole.
ZA JAVNO NEVTRALNO [OLO
Javna {ola, ki je imuna pred moralnimi partikularizmi, temelji po eni strani na diskurzivno-proceduralni etiki (demokracija), po drugi strani pa mlade oskrbi z informacijami o razli~nih moralnih sistemih, stilih `ivljenja in kulturah ter informacijah in mo`nostih diskurzivne presoje o temeljnih
86       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja za postsocializem?
dilemah, ki jih odpira ta normativna raznolikost v sodobnem svetu. To so predpostavke, ki otroke in mladostnike opremijo z znanji in kompetencami, da se lahko trenutno in v kasnej-{em `ivljenju avtonomno odlo~ijo za svoj stil `ivljenja in vrednot. V tem smislu gre za otrokove pravice, ki resda lahko pridejo v nasprotje z pravicami star{ev, vendar v tem je smisel pravnega deklariranja dolo~enih pravic: dolo~eni sferi je treba zagotoviti prostost pred enostranskimi vplivi.11 Otrokove oz. ~lovekove pravice imajo v {oli tudi to funkcijo, da omogo~ijo razvoj postkonvencionalne moralne zavesti. ^lovekove pravice imajo ve~jo stopnjo univerzalizacije kot katerikoli konvencionalni partikularisti~ni moralni sistem (oz. tradicija), so plod sodobne interkulturne pravnopoliti~ne komunikacije v okviru Organizacije zdru`enih narodov in sorodnih globalnih institucij.
Ne gre za to, da dr`ava prevzame avtoriteto star{em v podobi javne {ole, kot tudi ne za to, da so moralna in politi~na prepri~anja star{ev napa~na, gre za to, da dr`ava omogo~i svojim bodo~im dr`av-ljanom izbiro tako, da jih u~i spo{tovati razli~na moralna in politi~na gledi{~a, `ivljenjske stile in
kulture ter da jih usposobi kriti~no vrednotiti tudi lastno tradicijo.12 Demokrati~ni pluralizem temelji na kulturnem pluralizmu, strankarski pluralizem je zgolj eden od politi~nih instrumentov sodobne demokracije, ne pa njeno izhodi{~e, zato mora biti vloga dr`avljanske vzgoje s preseganjem “monizma” star{evske vzgoje dose`ena tudi tako, da so otroci dele`ni izku{enj druga~nih `ivljenjskih stilov, prepri~anj in kultur. Javna {ola pa mora ostati zaprta za vse oblike, ki ta kulturni pluralizem kr~ijo na politi~no in versko propagando.
K pouku o religijah se npr. lahko povabi rimokatoli{ki teolog ali guru, ne moreta pa pou~evati o religijah, ~e svojega partikularnega stali{~a ne umestita v “nevtralni” znanstveni okvir sociologije religij, etnologije, socialne antropologije, filo-
12 Tradicijo je treba razumeti kot pluralno tradicijo, ki je me{an rezultat zgodovine dru`benih bojev, podreditev, nezavednih navad in racionalne presoje.
_ Vendar pa se prave državljanske čednosti, požrtvovalnosti in obzirnosti do sodržavljana, čut odgovornosti in solidarnosti za celokupnost ne razvijajo nujno iz visoke delovne zmožnosti in sposobnosti. Največja delazmožnost in sposob* nost do dela more z najbolj ostudnim egoizmom in brezobzirnim pridobivanjem zajedno v istem človeškem srcu stanovati. Dokaz za to nam je ce= lotno današnje gospodarsko in javno življenje, kjer se udejstvujejo jako sposobni in delavni ljudje, ki pa vse svoje talente uporabljajo samo za to edino svrho, da brezobzirno potlačijo svo* jega tekmeca. Krivdo na tem nosi v veliki meri tudi današnja šola, ki se obrača v svojem delovanju izključno le na posameznika, popolno* ma zanemarja pa občestveno vzgojo.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       87
Darij Zadnikar
zofske etike in podobnih ved. Ker gre za zelo abstraktne znanosti, je povsem jasno, da teh vsebin ni mogo~e prena{ati otrokom, ki niso razvili ustreznih razvojnih kognitivnih kompe-tenc. Te vsebine so dostopne srednje{olcem, ki so sposobni abstraktnega mi{ljenja in imajo zadostno podlago v znanjih iz zgodovine, sociologije, filozofije, knji`evnosti itd. Zahteve po uvedbi moralne vzgoje in religiologije kar povprek, od vrtca in osnovne {ole pa do univerze, so neresne in neodgovorne, politi~na in misionarska vnema pa ne moreta strokovno odgovoriti na temeljna vpra{anja, zakaj in kaj bomo u~ili ter kdo bo u~il?
Iz zgornjih argumentacij je mogo~e povzeti, da je dr`a-vljanska vzgoja v postsocializmu v funkciji krepitve politi~ne kulture, ker pa je ta v razli~nih de`elah Vzhodne in Srednje Evrope zelo raznolika, je pot uresni~evanja cilja dr`avljanske vzgoje razli~na ter ne more slediti nekriti~nemu kopiranju tujih vzorov. Dr`avljanska vzgoja obsega dva vidika: eden je informativen in podaja zalogo potrebnega informativnega znanja za demokrati~no participacijo, drugi pa obsega razvoj kompetenc, ki posameznike usposabljajo za dejavno demo-krati~no participacijo. Zato mora biti dr`avljanska vzgoja (kot poseben predmet in kot vsebine v kurikulu) ume{~ena v dolo~en tip {ole, ki je odprta do okolja, prijazna in neavtori-tarna do u~encev, tako da lahko ti prevzemajo dolo~ene odgovornosti in usklajujejo interese, da izku{ajo demokra-ti~ne moduse vivendi, ki jim jih ne more ponuditi dru`ina.
Dr`avljanska vzgoja je lahko povsem neu~inkovita, ~e je omejena na “pou~evalni” vidik, ker ta uporablja zgolj kriterij resnice tam, kjer se spro`ajo povsem druga~ne zahteve po veljavnosti. Pou~evalna vzgoja je manipulativna, kar pomeni v primeru dr`avljanske vzgoje indoktrinacijo. Vsebin, ki so u~encem podane prek perlokucijske vzgoje, ti ne ponotranjijo. Tako jim preostane negativen ali indiferenten odnos do demokrati~nih institucij in vrednot, kar ne prispeva k utrjevanju demokrati~ne kulture. Goji{~e demokrati~ne kulture je prej Lebenswelt kot politi~ni sistem. Uvajanje dr`avljanske vzgoje mora biti tehtno in postopno ter starosti primerno. Da bi to uresni~ili na ustrezen na~in, se je treba opreti na demokrati~no teorijo izobra`evanja, naloga politi~nih oblasti pa je, da omogo~a strokovno delo in javno komunikacijo zainteresiranim faktorjem. Naloga {olskih oblasti je zgolj, re~eno s Heglom, da napi{e piko na ~rko “i”. Sicer bo tudi ta predmet prizori{~e dolgoletnih neproduktivnih politi~nih sporov. Temeljni kriterij pri oblikovanju tak{nega in sorodnih predmetov je, da se na~ela proceduralno-diskurzivne etike, ki so sposobna univerzalizacije, lo~ijo od moralnih partikulariz-mov. [ele prek te lo~itve je jasno, kaj je nevtralna javna {ola,
88       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Dr`avljanska vzgoja za postsocializem?
ki jo je druga~e zlahka politi~no deklarirati, te`je pa peda-go{ko operacionalizirati.
Darij Zadnikar, magister filozofije, vi{ji predavatelj na Pedago{ki fakulteti v Ljubljani.
LITERATURA
GUTMANN, Amy (1987): Democratic Education, Princeton University Press, Princeton.
HABERMAS, Jürgen (1983): Moralbewußtsein und kommunikatives Handeln, Suhrkamp, Frankfurt/M..
HABERMAS, Jürgen (1994): Faktizität und Geltung - Beiträge zur Diskurstheorie des Rechts und des demokratischen Rechtsstaats, Suhrkamp, Frankfurt/M.
HEGEL, Georg W. Fr. (1955): Recht – Staat – Geschichte, Alfred Kröner Verlag, Stuttgart.
KANT, Immanuel (1987): “Odgovor na vpra{anje: Kaj je razsvetljenstvo?”, Vestnik IM[ 1987/1, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana.
KANT, Immanuel (1974): Um i sloboda – spisi iz filozofije istorije, prava i dr`ave, Velika edicija Ideja, Beograd.
McLAREN, Peter (1993): Schooling as a Ritual Performance, Rout-ledge, London and New York.
STARKEY, Hugh (ur.), (1991): The Challenge of Human Rights Education, Cassell, London.
TUGENDHAT, Ernst (1993): Vorlesungen über Ethik, Suhrkamp, Frankfurt/M.
WHITE, Stephen K. (1990): The Recent Work of Jürgen Habermas – Reason, Justice & Modernity, Cambridge University Press, Cambridge.
YOUNG, Robert E. (1989): A Critical Theory of Education, Harvester Wheatsheaf, New York etc.
ZADNIKAR, Darij (1993): “Ali je {olo mogo~e kritizirati?”, ^asopis za
kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, {t. 160-161, Ljubljana.
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       89
Bogomir Novak
Etika in dru`ba
ORIS   PROBLEMA
Dandanes ~lovek niha med staro in novo moralo, staro in novo paradigmo, novo kreativnostjo z mo`nostjo pre`ivetja in nevarnostjo uni~enja. Ni enotnega stali{~a o tem, v ~em je morala utemeljena v filozofiji, sociologiji, ekonomiji, politologiji, aksiologiji, antropologiji. Videti je, da je utemeljena interdisciplinarno. Sistemska artikulacija tega problema presega okvir tega zapisa1, katerega namen je presoja odnosa med dru`beno-sistemskimi in osnovno{olskimi razse`nostmi morale in etike.
Videli bomo, da osnovna {ola vklju~uje tako izobra`evalne kot vzgojne razse`nosti dru`bene morale in individualne etike. Vedno je mogo~e re~i, da bi jih glede na problemati~nost moralnosti/eti~nosti odnosov v svetu, ki je problemati~nost ~loveka v 20. stoletju, morda lahko smiselno vklju~evala ve~ ali druga~e, kot jih. Celostno pojmovanje vzgoje je mogo~e zasnovati na podlagi so`itja, partnerstva, ljubezni, sodelovanja, miru, svobode, solidarnosti, kooperativnosti, ohranjanja naravnega okolja, kakovosti `ivljenja, kulturnega bogastva, legitimnega pluralizma interesov, komunikativnosti, spontane samo-organiziranosti, samoizraznosti, empati~nega znanja. Teh elementov so`itja pa ljudomrzni{ki materializem newtonske paradigme ni mogel razviti. V novi holisti~ni paradigmi naj
1 Sistemska vpra{anja etike/morale so povezana z zgodovinskimi in narobe. Tako MacIntyre (1993) koncipira zgodovino etike, da vklju~uje tudi nove vrednote.
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 91-106.
91
Bogomir Novak
2 O raz{irjenem idealu pasje zvestobe, s pomo~jo katere pse obravnavamo kot ljudi (in narobe), bi te`ko govorili brez predsodkov. Pasja zvestoba ni samo metafora, temve~ je tudi stvarnost.
3 Npr. Lester R. Brown (1993) (et al.): Zemlja 1993. Poro~ilo in{titu-ta Worldwatch o prizadevanjih za okolju prijazno dru`bo.
Bohinj Go-13, Uvajanje Ekolo{kih programov;
Zemlja 1994.
bi bile odpravljene dosedanje slabosti, ki so se kazale v izko-ri{~anju, tekmovalnosti, sebi~nosti, enostranske u~inkovitosti, neodgovornosti za posledice dejanj, nepriznavanju omejitev spoznanja in delovanja, veri v linearnost napredka, instru-mentalizaciji ciljev in materializaciji vrednot.
Celoviti ~lovek je homo humanus, ki integrira telo, du{o in duha. To so tudi sestavine zdravja v {ir{em pomenu te besede. ^lovekove potrebe niso samo materialne, temve~ tudi socialne in duhovne. V modelu organske celote so vsi deli med seboj povezani. Nastajajo nove vrste vzgoje kot so dialo{ka mirovna, ekolo{ka vzgoja, kot tudi eti~ne, ekolo{ke in entropi~ne meje ekonomije. Izhodi{~e {ole v civilni dru`bi ni ve~ ~lovek proti naravi, ampak ~lovek v ekolo{ko ~isti naravi. Slovenija je {ele na za~etku teh procesov.
^e je res, da je najpomembnej{i vir etike v so~utju (Scheler: Mitleid) in v`ivljanju v so~loveka oziroma pri ob~utku njegove potrebnosti, potem je smiselno govoriti o novi paradigmi, ki ni zgolj racionalna, temve~ je tudi druga~e racionalna in iracionalna. Novo paradigmo naznanjajo vsakoletna S. O. S. poro~ila o ~edalje huj{i ogro`enosti Zemlje kot planeta2. To naznanja slovo od abstraktne antropocentri~ne etike k eko-centri~ni. @e Schweizer je imel raz{iritev etike za bistven pogoj kulturnega preporoda Evrope. Etika spo{tovanja do `ivljenja je v ob~ost raz{irjena etika ljubezni (Schweizer, 1957: 79). Po njegovi oceni sta bili tako posvetna kot religiozna etika antropocentri~ni, veljavni le za ~love{ko skupnost, ne pa za celoten svet `ivljenja. Schweizer predvideva, da je mogo~e uskladiti vladavino uma nad naravnimi silami z etiko spo{tovanja `ivljenja. Bistvo eti~no-ekolo{kega konflikta je v utesnjevanju enih oblik `ivljenja na ra~un drugih (Kirn, 1992: 16) kot spor med vrednotami in normami.
Zaradi instrumentalizacije si ~lovek postavlja pred eti~no vzgojo ekonomski ali politi~ni interes. Zunanje determinante bi morala {ola sprejemati tako, da bi sebi in svojim udele`en-cem zagotovila vsaj relativno avtonomijo na podlagi izbranih pedago{kih orodij in procesov. ^e ni medsebojnega razumevanja, zaupanja, zvestobe3 in v`ivljanja, tudi ne more biti vzgoje, ker ni ustreznega nravnega vira, iz katerega bi izhajala. Fromm jasno pove, da ne more biti produktivnih medsebojnih odnosov na podlagi vrednot imetja. To pomeni, da ni vzgoja produktivna `e s tem, ko je povezana z delom. Eti~na vzgoja pa je dejavna vzgoja.
^lovek si doslej ni postavljal tako plehkih, zmaterializiranih (Bloch: pragmati~no-kratkoro~nih, Fromm: potro{ni{kih, Morin: zaprto ideolo{kih) ciljev, kot si jih postavlja danes. Po [teru (1992) absolutizacija posebnih vrednot vodi do antivrednot in destrukcije. V tem stali{~u je impliciran odgovor, zakaj vred-
92       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Etika in dru`ba
note le v mre`nem kontekstu lahko pomenijo smisel `ivljenja. Tudi delitev na t.i. ni`je (D) in vi{je (B) vrednote ni ustrezna, ker diskriminira vi{jo, imperialno – kolonizatorsko, uni-verzalisti~no kulturo od ni`je, lokalne kulture. Resnica je nekje na sredi med njima.
Vpra{anje je, ali ne bi kazalo v ~asu, ko bo delo samo eno (in morda ne ve~ glavno) sredi{~e zanimanja, bolj smiselno govoriti o teleologiji (svobodnih) dejavnosti in ne ve~ o teleologiji dela kot najvi{jega smotra in smisla `ivljenja. [lo je za delovno etiko, ki se je za~ela z utopi~nimi projekti in se nadaljevala s protestantsko in socialisti~no prakso dela. Nujnost zadovoljevanja potreb je privedla k potro{ni{ki morali (ali morali za dru`bo obilja) in k novi narcisoidnosti decentrirane osebnosti z razli~nimi jazi.
Potreben je stalen napor eti~nega razmi{ljanja in delovanja v dru`ini, osnovni, srednji {oli in v poklicu, ~e ho~emo govoriti o ~loveku, ki sicer je in ni eti~no oz. vrednotno bitje, ker je in ni dober in je tudi apati~en. Tudi za etiko v {oli je klju~no vpra{anje, koliko je lahko dru`ina socializacij-sko, vzgojno in eti~no primarna skupnost, ~e v njej prevladujeta patriarhalna in denarna morala. Dru`ina je za nas vrednota, ~eprav je v krizi. Znanje o etiki ne zado{~a za eti~no ravnanje, potrebna je tudi pogojenost z eti~nostjo znanja. Znanost je po intenci eti~na, kolikor ji gre za profesionalnost, resnico, skromnost, fleksibilnost, javnost in demo-krati~ni dialog. Ni pa eti~na vsaka etablirana znanost. Zaradi emancipacije od zlorabe znanja za nehumane, nacionalno-dr`avne namene, je treba znanost deetablirati. Znanost, ki ji gre za eksploatacijo zunanje narave, je racionalno-utilitaristi~na. Tako sta ’izgubili nedol`nost’ ekonomija v politi~ni ekonomiji in ekologija zaradi tr`nih zakonitosti.
Polarizacija dru`be vodi k dvema moralama: eno za revne, drugo za bogate, eno za neprofitne in drugo za profitne organizacije, eno za slabotne in drugo za mo~ne v smislu hlap~evske in gosposke morale. Eti~no-humano je neprofitno, toda neprofitno ni nujno humano. Fromm je v svojih delih pokazal, da odnos med imeti in biti bistveno dolo~a kakovost morale, s tem pa tudi kakovost `ivljenja in dela.
Etika dobrega tako rada prehaja v voljo do mo~i v smislu nasilja, ker ~lovek {e ni zavaroval samega sebe pred geno-cidnimi motivi. Z razvojem nekumulativnih dejavnosti (socialnega dela) si bo dru`ba lahko ustvarjala prostor za eti~ne odnose v smislu dopu{~anja volje `ivljenja v ravnote`ju z voljo do sistema. Le tedaj bo lahko eti~ni pluralizem razumljen kot oblika kulturnega pluralizma.
Obstaja ve~ vrst morale. Glede na tezo o treh zgodovinskih temeljih Evrope, kot so antika, srednji vek in moderno
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       93
Bogomir Novak
razsvetljenstvo, bi lahko razlikovali tri vrste morale med anti~no-kozmocentri~no, srednjeve{ko katoli{ko in moderno antropocentri~no moralo oziroma v obrnjenem vrstnem redu med delovno, kr{~ansko-religiozno in naravno-ekolo{ko etiko. Postmoderna kot sinteza moderne in postmoderne lahko zdru`uje vse tri dele v novo celoto, ne da bi absolu-tizirali posebne vrednote in njim prirejene vsebine. Spreminjanje morale v dolo~enem kulturnem okolju je odvisno od
medkulturnih vplivov. Le v zaprtem okolju, ki odklanja tuje vplive, se ohranja tradicionalna morala in tako v praksi prihaja do absolutizacij, univerzalizacij ali idealizacij. Postmoderna sicer pomeni delno vra~anje k tradiciji, vendar je ostajanje v tradicionalizmu z regresivnimi identifikacijami in boji za staro pravdo predmoderno. V odprti demokrati~ni dru`bi bi bilo treba te skrajnosti odklanjati kot leglo totalitarizma. Bitka za demokracijo in proti njej poteka tudi na podro~ju etike in morale. Razli~ni ljudje imajo razli~na stali{~a
o eti~nih odnosih kot eti~ni dogmatiki, ki ne dvomijo o njihovem obstoju, skeptiki in nihilisti, ki mo~no dvomijo o veljavnosti moralnih norm ali pa jih sploh zanikajo. Tudi u~enci sodijo v te kategorije.
Spori o tem, ali je ~lovek dober ali zloben, se stekajo h kompromisu s tezo, da ~lovek ves ~as niha med dobrim in zlim. Svobodni individuum je in ni merilo vse morale in etike. Vse to je odvisno od dednosti, okolja in njegove lastne aktivnosti. Vrednot, kot so mir, svoboda, varnost, blaginja, humano delo, zdravje ljudi in naroda; prijazne in u~inkovite
Državljanske vzgoje tudi ne smemo za« menjati s socialno vzgojo. Socialna vzgoja dela neposredno za občestvo in nima kot taka neposrednega odnosa do države. Socialna vzgoja za družino, stan, pa je najboljša vaja za državljansko vzgojo, če ju prosmatramo s stališča nravne ideje. Kaj lahko se zgodi, da družina, stanovska zajednica tudi obtiči z vsemi svojimi člani v sirovem m a» terializmu. V tem slučaju ne more biti živ« ljenje v teh zajednicah nobena priprava za držav« ljansko vzgojo, ker se v taki zajednici ne razvijajo nesebično ustvarjajoče sile. Ako pa preveva te zajednice nravna ideja, so najboljša predpriprava za državljansko vzgojo, ker družina predstavlja malo državo in vzbuja v svojih članih vse tiste nravne sile, ki so jim potrebne tudi kot držav« Ijanom. Treba je samo, da se članom vcepi vrednota nravne državne ideje, ki ji morajo podrediti niž;e vrednote družine, stanu, občine itd. Nravne kvalitete, ki jih ustvarjajo manjše delovne skupnosti, koristijo vsaki več« ji delovni skupnosti, ki manjšo delovno skupnost obsega. Da, intimni življenski in in« teresni stiki v malih zajednicah so edina šola za s a m op rem ag o v an j e v večjih delovnih zajednicah. To velja tudi v tem oziru, da državljanska vzgoja kot taka ne izključu« je vzgoje za kozmopolita, svetovnega državljana.
94       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Etika in dru`ba
ekonomije itd. ni mogo~e dose~i brez razvijanja eti~nih odnosov. Etika ponovno prodira iz zasebnega `ivljenja, kamor je bila pregnana, v javno.
Danes smo v svetu pri~e {irjenja eti~nosti na podro~ja znanosti/znanja, politike in gospodarstva. Pri tem ne gre samo za etiko posameznih policnih profilov, kot so zdravniki, u~itelji, advokati, managerji, temve~ za vstop v novo kulturno paradigmo. Etika sama ni ’~arobna pali~ica’ in ne more razre{iti konfliktov, ki nastajajo v dru`bi, lahko jih pa osmisli s stali{~a (ne)eti~nih odnosov. S prera{~anjem obrazcev klasi~nega industrializma se za~enja odpravljati dualizem eti~nega v zasebni sferi in neeti~nega v javni sferi v smeri integralne eti~nosti. Ta proces bo lahko {e zelo dolg, ~e bo sploh kdaj kon~an.
Dokler je la`, da je vrednota vrednota, je vrednota nevred-nota, sama sebi antipodna vrednota in je morala nemorala. Morala je funkcionalna v religioznih ali ateisti~nih okvirih, ne pa v totalitarno nihilisti~nih. Podobno kot se je Adorno vpra{al, kako je mo`na vzgoja po Auschwitzu, bi se lahko vpra{ali tudi glede morale. Po Krausu (Kraus, 1983) gre danes za pravi (eigentliche) nihilizem, ki izvira iz ve~stran-skega razo~aranja, v nasprotju z zgodovinskim kot svojo predstopnjo v 19. stoletju.
Za Kanta je ~lovek X, ki upravlja regulativne ideje popolnosti. Kant je tudi avtor naravne religije in etike. ^loveka je postavil in hkrati omejil z lo~nico med svetim in profanim, med religioznim in znanstvenim. Kot je pokazala zgodovina 20. stoletja, je najbolj sporna prav prekora~itev meje v smeri neodgovornega individualizma (narcizem) ali kolektivizma. Kategori~ni imperativ je ostal nefunkcionalen zaradi absolutnega lo~evanja med ~lovekom kot ciljem in kot sredstvom, ~esar pa industrializacija ne prenese. Prakti~ni um se ni pokazal v ~isti obliki in po Marxu v umni zgodovinski obliki. “Smeti” je {e vedno podrejeno “mo~i”. Prav ta hobbesovski boj vsakega z vsakim je tudi slabost slovenske tranzicije.
Nenatan~no vpra{anje je, ali so vrednote kot take priu~-ljive. Vpra{ati bi se morali konkretno, ali spo{tujemo ’tu-bit v svetu’ in aktivno sprejemamo ’to tukaj’. Vedno ocenjujemo nekaj ali nekoga ’sedaj in tukaj’ po vrednotni lestvici. Ali sploh kdaj oblikujemo in smo oblikovani z vrednotami kot takimi? U~imo se vrednotiti stvari in medsebojne odnose. Morala nastaja z izkustvenim u~enjem in oblikovanjem pristojnosti v medosebnih odnosih znotraj razli~nih kultur, zato se socializira ’jaz na mestu drugega’ v smislu generalizacije. Vpra{anje je, na kak{nih osnovah – empati~nega znanja, uma, koristi, u`itkov oziroma v kateri obliki dobrega se ta generalizacija izvede. Obi~ajno se preve~ poudarjata en vir morale
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       95
Bogomir Novak
in ena stran ~loveka, kar ka`e na metafizi~ni (najvi{ja vrednota) in ideolo{ko-monopolni vir morale.
ETIKA   V   TRANZICIJI
Pri Cankarju se vpra{anje morale zastavlja ve~zna~no kot vpra{anje odnosa med pohuj{anjem in ~istim prepri~anjem, krivico in kme~ko pravico, delovanjem za ali proti narodu. @e Cankar je ugotovil, da gre za nasprotje med predstavniki naroda in moralo, ker merila dru`benega napredovanja niso povezana z merili po{tenosti, tudi v polpreteklem obdobju moralno-politi~ne neopore~nosti ne. Morda bi to asimetrijo pojasnili z zgodovino treh obdobij: 1. Aristotelovo psihoso-cialno korelacijo in 2. srednjeve{ko teocentri~no hierarhijo zanika 3. novove{ki kapitalizem z vertikalnim barbarstvom. Morala postane problem, ker kapital obra~a vsa socialna razmerja na glavo. Zato so tudi u~inki (eti~ne) vzgoje bistveno drugotni, ne glede na njihov permisivni ali represivni namen. [e vedno velja, da je {ola politika. Bistvena razlika pa je v tem, ali politika pripada {oli ali {ola politiki. Politika kulture in socializacije bi `e sama morala biti kulturna in socializirana.
Kaj pomeni tranzicija, v kateri se nahajamo? Tranzicija ni samo obdobje hipokrizije ’svinjskih korit in loncev mesa’ (izraz Draga Jan~arja), obdobje lastninskih prerazdelitev in pogro{nih dobrin, semenj ni~evosti babilonskih govoric, afer in kriminala vseh vrst ali vzhodno pregnanstvo od zahodnega raja. Razumeti tranzicijo kot transformacijo pomeni, da jo razumemo v njeni vrednotni revitalizaciji. Morda gre za zdravljenje od na{e sporne liberalno-klerikalne preteklosti, ki je zna~ilna za ’lo~itev duhov’ in kulturni boj.
Tranzicijo spoznavamo po novih strahovih in aferah v stilu kazanja s prstom: ’Poglejte jih, kaj delajo’. Tranzicija ’per negationem’ pomeni nadaljevanje heteronomne morale z druga~nimi razmerji ekonomske in politi~ne mo~i. Nemoralna morala je morala brez sprejemanja tradicije. Morala, ki se omejuje samo na tradicijo, je tradicionalisti~na. ^e so se vrednote v predmoderni dobi izra`ale v formi nekak{nih kultov prednikov, osebnosti, dela, politike in se v moderni izra`ajo v obliki menjalne vrednosti, pa se v postmoderni ka`e te`nja dopu{~anja `ivljenja. Pri nas {e potekajo procesi modernizacije.
Vir problemati~nosti morale v smislu njene a- ali i-moral-nosti je industrializacija, na katero se je opiral socialisti~ni sistem kot na nekak{no instrumentalno vrednoto za tekmovanje s kapitalizmom. Industrializacija je z materializacijo
96       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Etika in dru`ba
vrednot prerasla socialisti~ni politi~ni sistem. Ostalo pa je sporno, ali Zahod lahko ponudi Vzhodu humano etiko.
V  socializmu je {lo za spore med me{~ansko in socialis-ti~no moralo in vzgojo, med politi~no afirmacijo dela in temelji, ki pogojujejo delo, kot so narava, ~lovekovo znanje in sposobnosti, disciplina, kapital; med posvetnim in svetim, med znanjem in usodno domi{ljavostjo, med neznosno lahkostjo bivanja in nara{~ajo~o kompleksnostjo nere{enih problemov.
V  postsocializmu nastaja nova sinteza morale, religije, ekonomije in ekologije. Privatizacija oblikuje poslovno moralo in nemoralo. Nastaja druga~en ’moral sense’ in ’common sense’, ki sta zunaj enoumnih ideolo{kih shem. Ti trendi se pri nas po~asi uveljavljajo. V polpreteklem obdobju je socia-listi~no moralo, ki je bila v bistvu delovna morala, ohranjala komunisti~na vizija. Odla{anje s privatizacijo vodi k divjim privatizacijam. ^edalje bolj se uveljavljajo tr`ni odnosi, ne da bi se znotraj in zunaj njih hkrati razvijali tudi eti~ni. Eden izmed kazalcev minimalizacije eti~nosti odnosov je nara{~anje deviantnih pojavov in gospodarskega kriminala. Lahko re~emo, da – pa ne le v na{i dru`bi – prevladuje heteronomna etika pred avtonomno tudi zaradi prevladovanja heteronomnega dela. Seveda tudi v novi dru`bi nimamo ene same morale kot je `e prej nismo imeli. Nara{~anje brezposelnosti in slabo razvita kultura prostega ~asa pa tudi (kratkoro~no gledano) ne moreta biti spodbuda za razvoj avtonomne etike.
Sprememba politi~nega sistema odpre tudi vpra{anje dr`avljanske vzgoje, ki izhaja iz dolo~enega razumevanja in interpretacije odnosa etike in politike. @e Platon se je ukvarjal s konstituiranjem odnosa med samostojnim u~iteljem, ki eti~nostrokovno zastopa svoje izbrane postopke, in pravi~no dr`avo. Danes bi rekli, da gre za odnos med kontrolo in samokontrolo, disciplino od zunaj in samodisciplino, ekonomsko nujo in svobodo. Vemo, da ta problem ni preprosto re{ljiv tudi zaradi neenake mo~i razli~nih ’dejavnikov vplivanja’ in iz tega izvirajo~ega nezaupanja. Sklicevanje na krivdo drugih pomeni kopi~enje neodgovornih dejanj. Slovenska dr`ava je nastajala v konsenzualni evforiji. Njeno vsakdanje delovanje pa za ve~ino pomeni ’streznitev’. Razdvojena slovenska du{a ne more postaviti ena~aja ~loveka, uma in dr`ave, ki se je pojavil v nem{ki klasi~ni filozofiji na prehodu 18. v 19. stoletje. Slovenci bi si morali s pametjo prisvajati novo dr`avo. Predlogov za tak{no prisvajanje je ve~:
1.   da dr`avljan, ki ve za svoje pravice, zna tudi uveljaviti
2.   odpravljanje nezrelosti po lastni krivdi (Kant)
3.   racionalna organizacija dr`avnih organov in dru`benih institucij
4.   razvijati politi~no kulturo
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       97
Bogomir Novak
4 @e be`en pogled nam poka`e, da se izku{nja vesti kot tehtnice moralnega presojanja nahaja v vsakem jeziku dolo-~ene skupnosti: staro-gr{ko synderesis -ohranjanje, latinsko conscientia, nem{ko das Gewissen, angle{ko in francosko conscience itd.
5. zastopati stali{~e, da je avtonomnost dr`avljana pogoj za avtonomnost dr`ave.
Slovenci smo ohranili dolo~eno dozo dvoma tudi do lastne dr`ave kot smo jo imeli do Avstroogrske in Jugoslavije. Izku{nje za upravljanje z dr`avo smo si pridobili posredno (z opazovanjem in sodelovanjem) pri upravljanju zgodovinsko minulih dr`avnih tvorb. O(b)staja odprto vpra{anje, ali smo sposobni vzpostaviti tak{en sistem spodbud in sankcij, ki bi omogo~al razcvet dru`be. Vpra{anje stopnje razvitosti dolo-~ene nacionalne kulture je vpra{anje preobrata od posttotali-tarizma k postdemokrati~nosti. Humanizirati razmere in na~in `ivljenja. Tak na~in razmi{ljanja poznamo Slovenci kot ’lite-rarni humanizem’, ki pa {e ni pre`ivel. Slovenci nismo samo-identificirana ciljna kategorija: vzgojeni smo razredno, hlap-~evsko, butalsko, voja{ko, ne pa tako, da bi si sami pomagali. Smo sposobni to vpra{anje razumeti kot vpra{anje individualne in nacionalne vesti, ne pa zgolj kot objektivno prisilo, ki izhaja iz na{ega novega polo`aja v Evropi.
PROBLEM   VESTI
Veliko se govori o pove~evanju nasilja pri nas, o slabi poslovni in prometni etiki, o samomorilskem ali celo bolnem narodu, premalo pa o slabi vesti. Na pojav slabe vesti (fr. mauvaise fois) so opozorili eksistencialisti, zlasti Sartre v smislu neavtenti~nega bivanja. Individuum s pomo~jo vesti odlo~a o dobrem in zlu. Brez o~itkov vesti o kr{itvah tudi ni zastopanja ~lovekovih pravic. Svoboda vesti je pomembna moralna instanca, ignoriranje vesti pa relativizira pomen etike/morale. Zato naj bi pouk etike vklju~eval pomo~ vzgojitelja pri razvoju vesti in odgovornosti. ^e vrlina ni le znanje, temve~ predvsem prepri~anje, potem so vzgojni cilji etike in dru`be enako pomembni kot izobra`evalni.
Vest je ~lovek poznal `e od najstarej{ih ~asov, zato nekateri menijo, da je vest glas tradicije. Danes bi ~lovek hotel zaradi udobja civilizacije njen glas uti{ati. Ker vedno {ir{a manipulacija s simboli pomeni ~lovekovo vedno ve~jo posredno udele`enost v dogajanju, bledi nasprotje med dobrim in zlim, kot da bi bili vsi hkrati rablji in `rtve. Vest tradicionalno razumemo kot notranjo zavest, bo`ji glas, duhovno oko, glas dol`nosti, odgovornosti in vedenja o tem, kar je dobro. Gre za notranji glas v smislu notranje instance moralnega odlo~anja.
Pojem vesti4 je postal ve~zna~en. Najla`e deluje v stati~-nih hierarhi~nih odnosih. V ~edalje bolj kompleksnih in formaliziranih in spremenljivih odnosih in izgubljanju ob~utka
98       DR@AVLJANSKA      VZGOJA
Etika in dru`ba
za skupno vest slabo deluje. V tem je tudi razlog, da se o njej malo govori. Ali naj se ~lovek odpove vesti zaradi napredka kot Razkolnikov v romanu Dostojevskega Zlo~in in kazen? Ta odpoved bi pomenila odpoved svobodi kot mo`nosti izbire med dobrim in zlim.
^e naj verjamemo starim modrecem, za katere je ~lovek po naravi dober, bi pomenila odpoved vesti izbiro zla. Ne le za Rousseauja, `e po bibliji se ~lovek ne rodi svoboden, zato da bi postal su`enj. Temeljni problem je, kako ostati svoboden. Za dru`beni red so dovolj norme, posameznik pa potrebuje tudi smisel. Sprememba dru`benih, tehni~nih ali ekonomskih razmerij {e ne zagotavlja eti~nih odnosov. Zunanje okoli{~ine, kot so proizvodnja blaga razli~ne kakovosti in cene, lahko posameznika prisilijo, da za~ne izbirati in se zaveda izbire, ne morejo ga pa prisiliti, da izbere to, kar je zanj najbolj{e. Prav zato je potrebna etika zaradi kakovosti `iv-ljenja in obujanje instance vesti zaradi odgovornega ravnanja do narave in do so~loveka.
Vest je za posameznika vsakokratna izpolnitev svojega poklica, naloge. Pogosto posameznik ne ve, ali bo izbral pravi poklic, ker ne zna prisluhniti
notranjemu glasu in ne ve, kaj v resnici je. Kadar posameznik naleti na pritisk zunanjih dejavnikov, ki oporekajo njegovi moralni integraciji, je rezultat ’ugovor vesti’, ki ga lahko upo{teva ali pa ne. Vest deluje pogojno in brezpogojno ne glede na ~ustva ugodja in dr`avno zakonodajo. Najbolj zna~ilna drama za problem delovanje vesta je Antigona, ki izbira med bo`jo in dr`avno voljo.
To pomeni, da se vest ne nana{a le na posamezno lastnost, temve~ na ~loveka kot celoto. Mnogi z vestjo hote ali nehote manipulirajo. Prav zato naj bi najprej star{i, potem pa {ola otroka u~ili, kako se moralno presoja. Toda to jim prepre~uje ’prometejski sram’, da tehni~ni napredek ni eti~ni napredek, izguba lastnega moralnega prepri~anja in prevzemanje odtujenega prepri~anja, da je tudi to podro~je treba
DR@AVLJANSKA      VZGOJA       99
Bogomir Novak
prepustiti strokovnjakom. Tako postane morala psevdoideo-lo{ki (sistemsko-politi~ni) in psevdoprofesionalni problem. Racionalni instrumentalizem vodi k disperziji morale na podro~ja mediciniranja, psihologiziranja, sociologiziranja, pedagogiziranja in moraliziranja. Reduciranje morale na t.i. objektivne pogoje ali subjektivne dispozicije ka`e na njeno krizo, na nemoralno moralo kot na neumni um ali na ne-vzgojene vzgojitelje.
Dvomljiv doseg dihotomne klasifikacije morale je o~iten. Slovenci imamo hkrati hlap~evsko in gosposko moralo, ker no~emo zaostajati za razvojem in manirami sedanjih gospodarjev. Ni vnaprej jasno, zakaj ne bi mogli pre`iveti kot narod gospodarjev, ~e smo pre`iveli kot narod hlapcev. Idealisti~no in utopi~no je govoriti o ’bodo~i moralni ali vzgojni skupnosti’, ker se tako odpira kompenzacija sedanjega moralnega in vzgojnega primanjkljaja s prese`kom, ki ga poznamo iz tabori{~.
Nekdaj priljubljena delitev morale na sebi~no in nesebi~no se izgublja, ker sta ~isti altruizem in egoizem prej izjemi kot pravilo. Celo v kr{~anski morali gre v kon~ni posledici za popla~anost. Tudi ~iste avtonomne morale ni, ker je posameznik, ki je vsaj malo vertikalno in horizontalno mobilen, izpostavljen razli~nim kulturnim vplivom lahko le heteronomno avtonomen.
O~itki vesti nastanejo takrat, ko posameznik dela v nasprotju s svojim prepri~anjem (samoobto`be, kazni, sram, depresija, skrb, strah, zavist). Ko se posameznik ne ozira ve~ na moralne sodbe, izgublja vest, prepri~anje in identiteto. Izguba vesti je v tem, da se posameznik slepo identificira s kolektivom, stranko, narodom in ideologijo. V totalitarnih re`imih dela posameznik le v skladu z najni`jimi oblikami vesti. Koristoljubno merilo vesti, ki ga utrjujejo tr`ni odnosi, je izrazito odvisno od na posledic.
Mamila so navidezne bli`njice do sre~e. ^e sku{amo odpraviti ob~utek krivde, potrebe po kesanju in pokori, s tem izgubljamo vest in zapademo samovolji. Vest je treba povezati z umom in iskrenostjo, sicer je cilj mo~, ki ji slu`i svoboda. Omejuje nas le strah pred posledicami lastnih dejanj oziroma premo~jo drugih. Gre za dopu{~anje razli~nega s prepri~anjem, da je to, kar je, vredno `ivljenja. Vest je celosten pojav, zato jo lahko razumemo le tedaj, ko ~loveka razumemo kot celoto. V eksperimentalnem priro~niku ’etika in dru`ba’ (1991) je poudarjena dol`nost slehernika, da si vse `ivljenje vzgaja vest.
100        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Etika in dru`ba
PROBLEMI   ODNOSA   MED ETIKO   V   [OLI   IN   V   DRU@BI
V javnosti {e ni bilo razprave o tem, kak{no etiko potrebujemo v {oli. Etika lahko tradicionalno gledano obstaja zaradi razli~nih ciljev od u`itka, ugodja, koristi, ljubezni, miru in so`itja, varstva okolja in do ob~ega dobrega. Cilji pouka etike niso identi~ni s cilji ene od teorij etike, ker pouk etike v osnovni {oli na neekspliciran na~in zdru`uje ali zavra~a razli~ne smeri zaradi posebne dru`bene morale.
Pozitivni sprejem etike v {olske klopi {e ne pomeni afirmacije etike v dru`bi. Skoraj ni u~enca, ki si ne bi `elel ve~ pogovorov o medsebojnih odnosih, vendar le, ~e tudi dobi odgovore na aktualna vpra{anja. To pa seveda terja indivi-dualizacijo pouka. Priro~nik za etiko za 7. in 8. razrede osnovnih {ol je posodobljen na evropski ravni. Ker je `ivlje-nje v novi demokraciji precej dinami~no, priro~nik sam ne more zajeti vsega, kar je trenutno v dru`bi aktualno. To tudi ne more biti njegov namen. Nekatere {ole formalno u~ijo {e po starem u~nem na~rtu, dejansko pa tudi te ne ve~. Ime ’etika in dru`ba’ ka`e, da gre za dru`boslovni predmet. Obstajajo razmi{ljanja, da bi se predmet raz{iril na dve uri na teden v 7. in 8. razredu in da bi se dopolnil s predmetom religija in etika oziroma religija in kultura v srednji {oli. Seveda tudi s tem ne bi mogli re{iti vseh dilem predmeta. U~itelj uresni~uje naloge povezovanja individualno – osebne in dru`bene etike, tako da izhaja iz izku{enj u~encev, jih spodbuja k sodelovanju in spra{evanju, k samospra{evanju vesti in k eti~ni razpravi in presojanju.
Etika ni stvar dednosti – sebi~nega gena, temve~ socialnega okolja in osebne interaktivnosti. Zato je treba vedeti, kako je mogo~a samovzgoja. Pri tem gre za sprejem dolo~enih predpostavk o mo`nostih:
1.   ~love~nosti ~loveka (homo humanus) in s tem obstoja skupnih, humanih vrednot nasproti odkritemu ali prikritemu antihumanizmu
2.   samooblikovalne mo~i in samosocializacije osebnosti
3.   ideala celovite ~love{ke osebnosti
4.   dvosmerno transformacijske, ustvarjalne in osvobajajo~e mo~i dela – dejavnost
5.   vzgojnih mehanizmov oz. procesov, ki so vpeti v bipolarno strukturo ~loveka in pogojujejo njegov spopad z lastnimi mejami
6.   predvsem pozitivna komunikacijska interakcija odpira in bogati subjekte kot individualne osebnosti.
Razlogi za iskanje in uveljavljanje humanih vrednot5 so v tem, da le-te niso dane same po sebi, temve~ so kulturno
5 Termin vrednota ima veliko pomenov: stali{~e, preferenca, potreba, dispozicija, valenca, ethos, kulturni obrazec, `iv-ljenjski stil, ideologija, navada, norma, aspira-cija, ideja. Ve~ina definicij je deskriptivnih. Vrednote imajo selektivne kvalitete in so merilo za akcijo. Razlikujemo med objektivis-ti~nim (Platonovim) in subjektivisti~nim pojmovanjem vrednot.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        101
Bogomir Novak
omejene. Svetina (1992) daje predloge, kako bi lahko kulturo dvignili na zavidljivo kakovostno svetovno raven, se pri tem učili na podlagi drugih kultur in tako razvili najboljše.
Etična vzgoja je pomoč za samopomoč razvoju osebnosti posameznika za njegovo samovzgojo za pozitivno samopo-dobo, samozaupanje, samozavest. Vse to hkrati pomeni tudi
njegovo povratno pomoč drugim. Tisto, vgxSXfXSXS'r^zi         kar omogoča nas-
tanek potrebe (glad) po vrednotah, je strah pred praznino, izgubo obstoječih vrednot ali prevlade tujstva. Eksistencialna prizadetost spodbuja drugačno izražanje vrednotnih stališč avtonomnim kot neavtonomnim osebnostim. Vrednote bi bilo treba iskati in identificirati zaradi spreminjanja smeri družbeno-civilizacij-skega in osebnostnega razvoja. Še vedno delujemo pretežno v smeri nadomeščanja eksistencialnih vrednot zaradi skepticizma, nihilizma, pozitivisti-čno-scientistične ali tehnokratsko-biro-kratske nevtralnosti z eksistenčnimi kot v smislu njihove avtonomnosti. Iskanje vrednot je v današnjem poldivjem in po Klafkiju tudi v polizobraženem svetu tvegano, ker se le-te rade sprevračajo v svoje nasprotje, zlasti kar se tiče denarne morale. Vsaka vrednota je omejena z nasprotno vrednoto ali z nevrednoto. To pomeni, da je tudi sama v sebi razcepljena. Vsaka orientacija je lahko od določene točke naprej dezorientacija. Poleg sentimentalne ljubezni do bližnjega in neuspešnih poskusov oblikovanja
Ako bomo hoteli vzgojiti naraščaj za državo, bomo morali današnjo šolo, sosebno osnovno, postaviti na drugo podlago. Reforma osnovne šole ne sme zadevati samo mehanično« tehničnih stvari, temveč treba bo dati po» polnoma novega duha šoli. Vsi današnji reformni načrti, ki naravnost preplavljajo sodobno peda» goško literaturo, so brez učinka, ker ne zadevljejo glavnega zla, ki je enostranska utilitaristična metoda današnje šole. Ta šola je upoštevala samo eno stran človeka, njegov um, ratio; človek pa ima še drugo globljo stran v svoji duši, iracionalno, ganutje, iskrenost, ki jo povzroča neka tajna pra» sila (daimonion jo imenuje Platon). Ta sili člo» veka, da se v globočini svoje duše pretrese v sveti spoštljivosti in preporodi v novem duhu, ki je čisto nasproten od sebičnega računarstva. Tega novega duha daje človeku ideja, za katero se navduši in ki ga popolnoma prevzame. Postane mu življenska vsebina, ga prevladuje, vo» di, da se ji popolnoma vda in žrtvuje za njo celo življenje. Ideja je skrivnost logosa, kdor je pro» šinjen po njej, postane idejni človek, ki se popol» noma razločuje od pojmovnega (racionalnega) člo» veka. Racionalni človek se človeku ideje, ki gori za dom, družino, rojstni kraj, narod in Boga, po» smehuje, ker nima sam ideje v sebi. Racionalnemu človeku je idejni človek uganka, ali norec, ki ne išče predvsem racionalnih vrednoti, denarja. Zato je nespametno z racionalnim človekom disputirati o ideji, ker ne ve, o čem govoriš. Ker ideja ni racionalna, se ne da naučiti niti z najboljšimi me» todami, tudi ne znanstveno dokazati, temveč le duševno vzbuditi.
102        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Etika in dru`ba
’raja na Zemlji’ obstajajo {tevilni primeri odlo~anja za agresivnost, vojno in pekel. Socializem ni odpravil ’razdvojenega ~loveka’, da bi morala kot posebna oblika zavesti postala nepotrebna. ^lovek, ki zato, ker ne hodi pokon~no, {e ni razvil potrebe po eti~nosti kot splo{ni lastnosti medsebojnih odnosov in dejavnosti.
Iskanje vrednot terja problemsko zastavljen pouk etike. @e v polpreteklem obdobju so u~enci radi iskali odgovore na eti~na vpra{anja, ~eprav so se nana{ala prete`no na polo`aj in vlogo delavca. Medtem ko je bila socialisti~na morala predvsem delovno-poklicna oziroma javna, pa je postsocialisti~na tudi dru`insko-zasebna. Socialisti~na morala je izhajala iz ateisti~nega humanizma, postsocialisti~na pa je tudi religiozna. V socialisti~ni morali so slu`ile kot vrednote politi~ni cilji patriotizma, razumevanja med narodi, bratstva in enotnosti, neuvr{~enosti, tovari{tva, samoupravnega odlo~anja, v postsocialisti~ni pa izstopajo vrednote partnerstva, sodelovanja in podjetni{tva. Dolo~ene vrednote so skupne, ker ni (ne)sebi~ne morale brez ob~e~love{kega merila.
Po u~nem na~rtu so cilji etike in dru`be kompleksnej{i in bolj interdisciplinarni kot cilji DMV. U~enci:
–   spoznavajo temeljna znanja in pojme o ~loveku in dru`bi
–   vrednotijo ~loveka kot samostojno, svobodno in odgovorno osebo na razli~nih podro~jih dru`benega `ivljenja
–   spoznavajo in spodbudno sprejemajo ob~e~love{ke vrednote in temelje odnosov v neposrednem okolju, narodu, dr`avi in {ir{e
–   pridobivajo osnove znanja o najpomembnej{ih verstvih sveta
–   razvijajo kulturo dialoga in strpnost med ljudmi
–   razvijajo miselne in vedenjske ve{~ine in s tem lastne sposobnosti za orientacijo v dru`bi.
Konec monopolne ideologije prina{a ve~ mo`nosti za izbiro vrednot in tudi etik. Zupan~i~eva (1991) meni, da so vrednotne orientacije slovenskih dijakov presenetljivo dobro povezane s smerjo njihovega {olanja. Tisti u~enci, ki so usmerjeni v poklice, ki terjajo telesno delo, so materialisti~no usmerjeni kot tudi okupirani z zabavo in u`itki. Naravoslovcem ve~ pomeni stroka in razum, gimnazijcem pa ~loveko-ljubne vrednote.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        103
Bogomir Novak
6 V okviru projekta Inovacije v osnovni {oli (odgovorni nosilec: Dora Gobec) sem evalviral predmet etika in dru`ba v O[ na ciljni populaciji 15 osnovnih {ol v Ljubljani in Celju s 518 u~enci in 25 u~itelji s pomo~jo instumentov ankete za u~ence in u~itelje in intervjujev v letih 1991-93.
REZULTATI   EMPIRIČNEGA   DELA RAZISKAVE
Rezultati ’Raziskave o etiki v osnovni šoli’6 so po eni strani pokazali zadovoljstvo učencev in učiteljev s tem predmetom, po drugi pa še nekatere pomanjkljivosti, ki bi jih kazalo odpraviti s pomočjo nadaljnjega usposabljanja učiteljev za ta predmet in šolske organizacije. Zaradi kompleksnosti in spremenljivosti družbene problematike moralne vzgoje je učitelj sam le težko kos nalogi poučevanja moralne vzgoje.
Nihče izmed učencev ni v odgovorih na anketna vprašanja zapisal, da bi si pri predmetu etika in družba želel več osebnih dolžnosti in odgovornosti. O seznanjanju s človekovimi svoboščinami in pravicami učenci nimajo svojega mnenja. Etika in družba naj bi po mnenju tistih učencev, ki nimajo predlogov za izboljšanje položaja ali pa si želijo še več ponazoritev, služila za reprodukcijo že vzpostavljenih razmerij. Nihče ni izrazil želje po etični vzgoji oz. po drugačnih vrednotah kot jih že sprejema. Le učitelji se zavedajo potrebe po boljši usposobljenosti. Interes mladih ni izrazito posvečen vrednotam imetja v nasprotju z vrednotami bivanja.
Udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa v šoli se večinoma ne zavedajo, katero etiko zastopajo. Vedeti moramo, da nastane etična samorefleksija pri mladostnikih dokaj pozno in da nimajo vsi enakih sposobnosti zanjo. Nekateri jo izrazijo, drugi pa ne. Izkazalo se je, da je v kulturno heterogenem okolju, kot so Nove Fužine, glavni cilj gojitev strpnosti. Ta cilj osnovna šola sama težko obvlada. Celoten sistem edukacije bi moral temeljiti na načelih demokratičnosti, avtonomnosti in enakih možnostih.
V šoli nastopa dilema etike kot poseben predmet ali kot sestavine vseh predmetov. Večina učiteljev meni, da naj bi bila etika prisotna tudi pri vsakem drugem šolskem predmetu. Alternativa DMV ali etika in družba je upravičena zaradi zamenjave političnega sistema v tranziciji, sicer pa je le alternativa znotraj določenega družbenega sistema morale. Nikjer ni dokumentirane konsenzualne ali uradne odločitve o tem, ali je vrlina priučljiva in če je, kako. Na področju etike/morale ’pro et contra’ je veliko prepričanih in malo vednih. Moralna vzgoja se tematsko spreminja glede na vrednote, ki jih življenjske izkušnje postavljajo v negotovost ali jih spodbujajo.
Učitelji bi morali učence nenehno spodbujati k iskanju zdravega življenja, ki je vredno človeka. Prav zaradi razraščanja kriminala in deviantnih pojavov je ta naloga težja, vendar pa je toliko bolj nujna. Zato bi bilo treba vanjo vključiti teme iz mirovne vzgoje (problem agresivnosti, vojne, beguncev), dialoške in ekološke vzgoje. Tako v družini kot v osnovni in
104        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Etika in dru`ba
srednji {oli pridobijo otroci in mladina premalo kulture dialoga.      7 Glej Svetina Janez Moralna vzgoja vklju~uje tudi druge vrste vzgoje. Tako je {e        (1992): Znamenja vedno premalo vseh vrst vzgoje7. Predmet ’etika in dru`ba’          ~c aa,s aDiidna k{toal.a, Radovlji-
sku{a nadgraditi to, kar u~enci dobijo `e na ni`ji stopnji osnovne {ole pri integriranem pouku, kot tudi razli~ne vrste vzgoje. Ni {e jasno, kako v okviru nove, ekolo{ko-entropijske paradigme vzgoja za prihodnost integrira razli~ne vrste vzgoje in kako se povezuje ’etika’ z drugimi predmeti in cilji {ole.
Iz intervjujev z u~itelji ni bilo zaznati generacijskega konflikta. Na to mo`nost pa opozarjajo ankete, ki so jih med u~enci izvedli u~itelji, in odgovori u~iteljev na vpra{anje doseganja ciljev pri etiki. U~itelji bi la`e podajali znanje kot dvosmerno komunicirali, ~eprav u~enci `elijo nasprotno. Dobra za~etna podlaga za nadaljnji razvoj predmeta sta motivacija in zadovoljstvo u~encev in u~iteljev. Vendar je meja vsake inovacije v u~iteljevi usposobljenosti in pripravljenosti za nadaljnje usposabljanje.
Predmet, ki se ne ocenjuje, ima pred predmeti, ki se ocenjujejo, ve~ prednosti kot pomanjkljivosti. @e u~enci razlikujejo med etiko kot predmetom, ki se ne ocenjuje, in etiko, ki se ocenjuje. Pouk etike, ki se ne ocenjuje, je spro{~en, komunikativen in manj pisno preverjan. Le neznatna manj{ina u~encev meni, da naj bi se predmet ocenjeval z ocenami ’zelo uspe{no’, ’uspe{no’ in ’manj uspe{no’. Nekateri u~enci bi radi odlo~ali tudi o programu zanimivih tem. Bolj{o kakovost pouka bi dosegli v nekaterih primerih z disciplino pri poslu{anju, spra{evanju in odgovarjanju v razredu.
Kot se oblikuje celostno znanje, se oblikuje tudi celostna eti~na vzgoja s kriti~nimi, argumentiranimi razpravami in uvidevanjem mnogoplastnosti eti~nih dilem in vidikov pri izbiri situacijsko ustreznih vrednot. Dolo~ene vrednote se spoznavajo glede na druga~ne in nasprotne vrednote in ustvarjanje pozitivnega imagea posameznika (u~enca, u~itelja itd.) in {ole o sebi. Najtrajnej{e je, ~e u~enca educiramo v smislu {ir{ih znanstveno-eti~nih ciljev, tako da se poka`e multifunkcionalnost dolo~ene vsebine in ve~ vsebin za isti cilj/vrednoto. Sposobnosti eti~nega presojanja in ravnanja se lahko razvijajo enostransko ali ve~stransko, pozitivno ali negativno pri mo~nih in {ibkih osebnostih.
TEZE   IN   ODPRTA   VPRA[ANJA:
–   pouk etike je v (osnovni) {oli brez eksplicitnega (ali
eksplicitnih) koncepta (konceptov) –   predvsem bo treba temeljito prou~iti delikatno
vpra{anje, kako je mogo~a moralno-eti~na vzgoja na
znanstveni osnovi in ne (le) na ideolo{ki kot doslej
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        105
Bogomir Novak
–   obstaja terminolo{ka neusklajenost etike, antropologije in aksiologije in drugih ved (npr. sociologije morale)
–   neizpostavljanje vpra{anja (in)kompatibilnosti razli~nih etik in zlasti odnosa med individualnimi etikami in dru`beno-sistemskimi moralami
–   neizvedljivost ob~e etike in ~lovekovih pravic
–   neopredeljenost odnosa med moralo v {oli in dru`bi
–   sredstva javnega obve{~anja z nenehnim navajanjem negativnih in nemoralnih pojavov u~inkujejo zastra{evalno, ne pa eti~no spodbudno; tak{no je tudi mnenje nekaterih u~iteljev etike in dru`be
–   kako je mogo~a integracija etike, prava, politike in gospodarstva
–   eti~ni pluralizem je treba razumeti kot kulturni pluralizem in tega znotraj eti~nega kozmosa kot ob~e~love{-kega kozmosa (lat. gens una sumus!), ki je izveden iz za{~ite ~lovekovega zunanjega in notranjega okolja (vklju~no z ekologijo duha).
Bogomir Novak, doktor filozofije, raziskovalec na Pedago{kem in{titutu Univerze v Ljubljani.
LITERATURA
BEZEN[EK, Jana (et. al) (1991): Etika in dru`ba. Eksperimentalni
priro~nik, Ljubljana, Primar. KIRN, Andrej (1992): Ekolo{ka (okoljska) etika, ARAM, Agencija za
razvoj, Maribor. KRAUS, Wolfgang (1983): Nihilismus heute oder die Geduld der
Weltgschichte, Paul Zsolnay Verlag, Wien, Hamburg. MACINTYRE, Alasdair (1993): Kratka zgodovina etike, Znanstveno in
publicisti~no sredi{~e, Ljubljana. SCHWEIZER, Albert (1957): Wege zur Humanität, Reclam Verlag,
Stuttgart. SVETINA, Janez (1992): Znamenja ~asa in {ola, Didakta, Radovljica. [TER, Jo`e (1992): “Najvrednej{e”, Anthropos, 1992/1-2, str. 52-67. TARMAN, Kazimir (et al.) (1994): ^lovek in njegovo okolje, Celostno
razumevanje okolja – izziv na pragu tretjega tiso~letja,
Zbornik, Zavod za {olstvo in {port. ZUPAN^I^, Maja in JUSTIN, Janez (1991): Otrok, pravila, vrednote,
Otrokov moralni in socialni razvoj, Didakta, Radovljica.
106        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Zoran Kandu~
Anomija in {olska vzgoja
UVODNA   OPAZKA
Ideolo{ke razprtije v zvezi z vrednostno “podstatjo” {ol-skega aparata so nemara {e najbolj podobne ceneni cirku{ki predstavi. Nastopajo~i, med katerimi imajo nedvomno pomembno vlogo poklicni ideologi (oziroma – ~e uporabimo Althu-sserjev1 opis – vsakovrstni duhovniki, med katerimi je ve~ina prepri~anih “laikov”), demago{ko ve{~e `onglirajo z navidezno zgolj strokovnimi, se pravi objektivnimi, vrednotno in interesno neopredeljivimi argumenti, v katerih kar mrgoli najrazli~nej{ih “svetih” besed, kot so denimo nacionalno-patriotska zavest, ^lovek (in med~love{ka razmerja), kr{~anski etos, po{tenost, ~lovekove pravice, strpnost, demokracija (bodisi v “zgolj” formalni bodisi v “pravi”, namre~ dejanski ali vsebinski razli~ici), Evropa, morala, humanost, svoboda ipd. Cirkusantske vragolije so resda namenjene predvsem odraslemu delu ob~instva, vendar pa so njihov neposredni “predmet” odra{~ajo~e osebe, se pravi otroci in mladostniki, ki jih je treba udru`biti (socializirati), kar pomeni napolniti jih s pravimi vrednotami in normami ter jih na ta na~in pripraviti do dru`beno primernega vedenja.
“Mladi” so namre~ danes – ponovno – problemati~ni. Krivda kajpada ni samo na njihovi strani, saj imajo menda smolo, da `ivijo v “prehodnem obdobju”, ki naj bi ga po
1 Prim. L. Althusser, Ideologija in ideolo{ki aparati dr`ave. V: L. Althusser et al., Ideologija in estetski u~inek, Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana 1980, str. 60.
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 107-118.
107
Zoran Kandu~
2 Zanimivo je, da se v tej zvezi sploh ne omenja pravna vzgoja, predmet, ki bi obravnaval vpra{anje pravi~nega dru`benega reda. Zato ka`e ob tem spomniti, da je `e Durkheim, ki ga marsikdo – po krivici – {teje za konservativnega sociologa, poudarjal, da je poglavitna naloga razvitih dru`b, utemeljenih na prisilni delitvi dela in dru`benih neenakostih, ki niso nasledek naravnih razlik, oblikovanje bolj pravi~nih dru`be-nih odnosov. Prim. E. Durkheim, The Division of Labour in Society, Free Press, New York 1964, str. 387.
3 “Disciplino tvori celota totalitarnih kontrol na delovnem mestu – nadzorovanje, monotono delo, vsiljeni delovni ritem, proizvodne kvote, `igosanje kartic itd. Disciplina je to, kar tovarno in pisarno in trgovino dru`i z zaporom in {olo in psihia-tri~no kliniko. Zgodovinsko gledano je to nekaj izvirnega in groznega. Demoni~ni diktatorji iz minulih obdobij, Neron na primer ali D`ingiskan in Ivan Grozni, ~esa takega niso imeli na voljo. Vsem slabim namenom navkljub preprosto niso imeli ma{inerije, s katero bi lahko svoje podlo`nike nadzirali tako popolno, kakor to po~no moderni despoti.” B. Black, “Ukinitev dela”. V: B. Black in G. Tomc, Pozdravi iz Babilona, KRT, Ljubljana 1987, str. 137.
mnenju nekaterih ozna~evali vrednotni vakuum, odsotnost jasnih in za vse enakih “demokrati~nih” pravil igre, anomija ali celo anarhija. Polo`aj je potemtakem o~itno ve~ kot skrb zbujajo~, saj bi se utegnilo zgoditi, da bo ~edalje ve~ mladostnikov za{lo na kriva pota, npr. v tema~ni svet kriminala, omame, kratkoro~nega in minljivega ~utnega hedonizma in drugih podobnih pregreh. Diagnoza je videti dovolj preprosta in nedvoumna, celo do te mere, da se zdi re{itev nakopi~e-nih problemov malone samoumevna, namre~ boj za ~istost du{e, ki naj bi se izkristalizirala predvsem s pravilno vzgojo. V ideolo{ko obarvanih razpravah je vselej najzanimivej{e tisto, kar se zdi neproblemati~no, samoumevno ali neoma-de`evano z dru`benozgodovinskimi oblastvenimi razmerji. V aktualnih sporih gre predvsem za vsebino ideolo{kega predmeta par excellence, se pravi za vpra{anje, ali dati prednost moralni, religiozni ali politi~ni (dr`avljanski) vzgoji.2 Vse to pa je pravzaprav razmeroma nepomemben lepotni dodatek k sicer{njemu – za ve~ino neproblemati~nemu – “normalnemu” delovanju {olskega aparata, katerega poglavitna funkcija je mno`i~na produkcija delovne sile, ki mora biti tehni~no u~inkovita (opremljena z ustreznimi spretnostmi in znanji), dovzetna za zunanjo (heteronomno) motivacijo, disciplinirana3 (ubogljiva in obvladljiva) in voljna sprejemati dani sistem proizvajalnih razmerij. V tem pogledu {ola – nadzorovalna ustanova, ki jo posameznik “obiskuje” dolgo vrsto let oziroma praviloma vse dotlej,4 dokler ne za~ne “hoditi” v slu`bo – br`kone dovolj u~inkovito vzgaja za `ivljenje, se pravi za “normalno” `ivljenje, ki je v sodobni (po)industrijski dru`bi osredoto~eno na heteronomno delo in v dobr{ni meri z le-tem tudi bistveno zaznamovano oziroma pohabljeno, osiro-ma{eno, zasu`njeno in poneumljeno. [ola je pravzaprav nekak{na prisilna ~akalnica, v kateri odra{~ajo~a oseba ~aka na vstop v totalitarno tovarni{ko ali pisarni{ko okolje. V tem ~asu je podrejena nadzorovalnim mahanizmom, kakr{ne najdemo tudi v odraslem svetu dela.5 Nadzor temelji predvsem na preisku{eni metodi “koren~ka in palice”. Poslu{nost in konformnost sta nagrajeni, npr. z dobro oceno, {olskim uspehom in napredovanjem na vi{jo stopnjo, nedisciplina in raznovrstne oblike upiranja pa so kaznovane, in extremis z izlo~itvijo iz izobra`evalnega procesa. Med {olanjem se u~enci postopoma navajajo na kreposti, ki so neogibne za zadovoljivo opravljanje poznej{e vloge proletarca, “~loveka”, ki se je prisiljen prostituirati – prodajati svoje telo, zna~ajske lastnosti, energijo in ~as –, da bi pre`ivel6 (sebe in svoje nezaposlene dru`inske ~lane). Med tovrstnimi vrlinami velja omeniti vsaj nekatere: (a) prostodu{no sprejemanje dejstva, da je ve~ina ~asa (`ivljenja), ki ga ima posameznik na voljo
108        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Anomija in {olska vzgoja
do svojega nujnega konca, heteronomno dolo~ena (~as, v katerem bi bil lahko posameznik gospodar svojih dejavnosti, je sila omejen); (b) pripravljenost ukvarjati se z ne~im, kar je za posameznika nezanimivo, nekoristno in dolgo~asno;7 (c) spo{tljivo resen oziroma bistveno trpen odnos do avtoritete (~etudi je le-ta morda v precej{nji meri iracionalna).
KRIZA   SOCIALIZACIJSKIH   MEHANIZMOV?
Trditev, da so socializacijski mehanizmi, zlasti dru`ina in {ola, v krizi, je danes malone lieu commun novinarskih, lai~nih in strokovnih razmi{ljanj. Toda glede na to, da imajo tak{ne kriti~ne ocene8 spo{tljivo starost (morda vsaj tolik{no kot njihov predmet), se te`ko znebimo ob~utka, da je njihova praviloma neizre~ena podmena nostalgi~no ob~udovanje “dobrih starih ~asov”, namre~ tistega obdobja, v katerem so se ljudje nostalgi~no spominjali miti~nih “dobrih starih ~asov”. Kakorkoli `e je razlaga, ki pojasnjuje razli~ne oblike odklonskega vedenja mladih z nezadostno, neprimerno ali spodletelo socializacijo, je {e vedno zelo privla~na. Razlaga ima pravzaprav dve razli~ici, in sicer glede na to, kako je – implicitno ali eksplicitno – opredeljena “~lovekova narava”. Po prvi razli~ici je odklonsko vedenje posledica dejstva, da se “nekaj neza`elenega” vme{a v socializacijski proces. Po drugi razli~ici pa ima problemati~no vedenje svoj vzrok v tem, da se “nekaj za`elenega” ne vme{a v socializacijski proces. V obeh primerih je te`ava v tem, da je na neki to~ki pri{lo do “kratkega stika” v komunikaciji, zaradi ~esar odra-{~ajo~a oseba ne prejme sporo~ila, ki ji ga posreduje aparat dru`benega nadzora oziroma socializacije.9
Ob tem pa se pogosto prezre mo`nost, da bi bilo “neprilagojeno” vedenje nasledek {e predobre komunikacije v socializacijskem procesu, se pravi reperkusija dejstva, da odra{~ajo~a oseba povsem ustrezno sli{i in razume dru`bena “sporo~ila” (normativne ideale vladajo~e kulture), vendar se z njimi – zavestno ali nezavedno – ne strinja ali pa se ji zde “nepotrebna, tuja, neprimerna ali celo nesmiselna.”10 V tem primeru bi lahko opisali nekonformne vedenjske vzorce kot obliko protesta ali kot poskus pobega iz zatohle kletke vsakdanje eksistence, vpete v raznovrstne iracionalne in raz~love-~ujo~e strukture in procese vladajo~ega dru`benega reda. Tako se pozornost seveda premakne od nesocializiranega posameznika k dru`bi, v katero naj bi se le-ta vklju~il, ji pripadal, ponotranjil njene vrednote in norme (tako da si bo sam `elel delovati na na~in, ki je funkcionalen za dani proizvodni na~in) in postal njen “normalen” ~lan. To je
4 Sodobni {olski aparat temelji na normativni podmeni, da mora biti ~as za “izobra`evanje” omejen oziroma vpet v `ivljenjsko obdobje, ki naj bi se praviloma sklenilo pri petindvajsetem letu (za ve~ino proletarcev pa seveda `e dosti prej). Nadaljnje “izobra`evanje” naj bi bilo predvsem poklicno izpopolnjevanje, medtem ko za ukvarjanje s stvarmi, ki odraslega ~loveka dejansko zanimajo, obi~ajno zmanjka ~asa in energije. Tak{no stali{~e je seveda pogubno, njegovi nasledki pa se ka`ejo v osupljivi neizobra`enosti, nevzgo-jenosti, nesamostojnosti in nekriti~nosti povpre~nega odraslega osebka.
5 Glede na podobnost nadzorovalnih metod v {oli in na delovnem mestu ni presenetljivo, da so tudi na~ini upiranja – npr. neupravi-~eno izostajanje, izpolnjevanje obveznosti “po liniji najmanj{ega odpora” (s kar se le da majhnim utro{kom energije), sabota`e, lenarjenje, kraja ~asa ipd. – vsiljenemu disciplinskemu re`imu v precej{nji meri podobni. Podobnost je tudi v tem, da so upori praviloma individualni (in zato razmeroma nenevarni in obvladljivi), ne pa kolektivni, organizirani in na~rtovani.
6 To je pravzaprav bistvena zna~ilnost pro-letarca, ne pa npr. manko proizvajalnih sredstev. Prim. P. K. Edwards, Conflict at Work, Basil Blackwell, Oxford 1986, str. 64-65.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        109
Zoran Kandu~
7 Pedago{ki proces polni glavo “odjemalca” z morjem informacij, ki se jih ta obi~ajno “nau~i” (zopomni in reproducira), da bi dobil pozitivno oceno, nato pa jih bolj ali manj naglo pozabi, saj so zanj nezanimive, nekoristne (pri vsakdanjih opravilih) ali pa nerazumljive (nerazumevanje je pogosto, zlasti pri dru`boslovnih vpra{anjih, posledica pomanjkljivih `ivljenj-skih izku{enj). Zato nas ne presene~a, da je pouk za ve~ino normalnih (zdravih) osebkov dolgo~asen, utrujajo~ in stresen, tako da komaj ~akajo zvonec. Prijetna do`ivetja, ki so vezana na {olske klopi, ponavadi – ~e odmislimo delo zares izjemnih (in `al redkih) u~iteljev – ne izvirajo iz samega u~nega procesa, temve~ iz vsega drugega, kar se zgodi ob njem, mimo njega in proti njemu. Po drugi strani pa tudi ni ~udno, da se posameznik br`kone ve~ino tistega, kar zna, nau~i zunaj formalnega izo-bra`evalnega procesa.
8 Prostorske omejitve nam prepre~ujejo pod-robnej{o predstavitev najpomembnej{ih kritik {olskega aparata. Spomnimo lahko le na slovito Laingovo opazko (Politics of Experience, Penguin, Har-mondsworth 1967, str. 87): “Verjetnost, da bo otrok, ki se danes rodi v Zdru`enem kraljestvu, hospitaliziran v psihia-tri~ni bolni{nici, je desetkrat ve~ja od verjetnosti, da bo sprejet na univerzo ... To lahko
to~ka, na kateri se dru`boslovna misel nujno razcepi v nasprotujo~a si vrednostna – angle{ko govore~i teoretiki bi br`kone rekli politi~na – stali{~a.
Nekateri dru`boslovci (nemara celo ve~ina njih) so prepri~ani, da je liberalno-demokratska kapitalisti~na dru`ba spektakularen vrhunec ~love{ke zgodovine in dru`benega napredka, nekak{na udobna obljubljena de`ela, ki bi jo bilo otro~je, neodgovorno, neresno ali nespodobno izpostavljati radikalni kritiki. To je to! To je najbolj{i izmed svetov, razumno urejena dru`ba, ki najbolje odseva ~lovekovo biolo{ko dano naravo. Ideolo{ki spori so stvar preteklosti. Dru`beni konsenz glede skupnih ciljev in normativnih idealov je dose`en. Seveda vsi dru`beni problemi {e zdale~ niso odpravljeni, pomislimo npr. na onesna`evanje okolja in brezposelnost, vendar je njihovo re{evanje predvsem naloga apoliti~nih strokovnjakov, opremljenih z ustreznim tehni~nim znanjem. Poslanstvo vzgojiteljev pa je v tem, da mlade nau~ijo ceniti dani dru`beni red in da iz njih naredijo pridne in po{tene delavce, nacionalno ponosne, politi~no zmerne in lojalne dr`avljane.
Na drugi strani pa je kriti~na – dru`beno sicer povsem nevplivna – dru`boslovna misel, ki ostaja slej ko prej skep-ti~na do apologetskih izlivov, ki jih strastno producira znanstveni mainstream: “Norost in iracionalnost celote sta tako nazorni, tako o~itni in tako popolni, da tisti, ki zagledajo ves njen ne-um, ob tem obnemijo. Njihov neuspeh je v tem, da ne razumejo tistega, ~esar ni mogo~e razumeti.”11 Iracionalnost zadeva predvsem obstoje~i – na gonji za dobi~kom zasnovan – na~in prizvodnje, ki ravna skrajno razsipno z najdragoce-nej{imi “viri” (resources), namre~ s ~lovekovim ~asom, energijo in zdravjem. Tako vzneseno opevana “svoboda” sodobnega ~loveka se za~ne in, `al, najpogosteje tudi kon~a pri heteronomnem delu (nasprotju samodolo~ujo~e dejavnosti) oziroma slu`bi: izobra`uje se za ta ali oni “poklic” (o katerem pozneje, ko je `e prepozno, nemalokrat ugotovi, da “ni tisto, kar je mislil ali si `elel”), ~aka na zaposlitev, se proda na trgu delovne sile in se naposled {e navadi oziroma sprijazni z okrnjeno, monotono in “od zunaj” upravljano eksistenco, v kateri ima zase (za svoje avtonomno `ivljenje) zelo malo, nemalokrat celo ni~ ~asa. Ko se delavec ujame v gosto spletene mre`e produkcijskega aparata in se psihi~no prilagodi svoji poglavitni `ivljenjski vlogi, postane br`~as mo~no dvomljivo, ali bo iz njegovih ust {e sli{ati misel, ki jo je Comitato operaio di Porto Maghera ubesedil na dovolj preprost in razumljiv na~in: “Ni res, da smo v tej dru`bi svobodni. Svobodni smo le zato, da vsako jutro vstanemo in gremo na delo. ... Ali je to svoboda? Eno je, ki omejuje na{o svobodo:
110        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Anomija in {olska vzgoja
delo; in delati smo v resnici prisiljeni. Stavek, da delo plemeniti, je iznajdba kapitalistov.”12 Tak{no razmi{ljanje ne izvira samo iz ob~udovanja vrednega zani~evanja heteronomnega dela in po drugi strani ljubezni do `ivljenja, temve~ tudi iz povsem realne ocene, da bi se lahko ireduktibilno hetero-nomno delo13 (ki je pa~ neogibno za reprodukcijo dru`be in za zagotovitev osnovnega `ivljenjskega udobja vseh njenih ~lanov) v dana{njem ~asu – glede na izredno koli~ino akumuliranega znanja, tehnike in ~love{kih zmogljivosti – spremenilo iz osrednje dejavnosti v nepomemben, npr. na 3-4 ure skr~en, faktum v ~lovekovem `ivljenju.
Dovolj pomenljivo je, da dobrohotni in zaskrbljeni odrasli, ki bi radi ponudili mladim “pravo” vrednostno usmeritev za “dobro” `ivljenje v sodobni dru`bi, srame`ljivo zamol~e zanje gotovo neprijetno dejstvo, da je svet, v katerem pri~akujejo nove rodove, zasnovan na nepotrebnem ekonomskem nasilju, razredni in drugih nestrpnostih, slabo zakrinkani manipulaciji in propagandi, ideolo{kih prevarah, normaliziranem nacionalizmu in neupravi~enih, dasiravno zakonsko sankcioniranih neenakosti v bogastvu in dohodkih. Nekateri nedvomno ob`alujejo, ker naj bi bili danes ljudje preve~ materialisti~ni (kot da vol~ji pohlep ne bi bil le ena izmed razli~ic idealizma) in mestoma {e okrutni, ob tem pa se jim {e dozdeva, da bi se lahko vse predruga~ilo `e s tem, da bi u~encem na kro`niku posebnega predmeta servirali izborno “humanisti-~no” retoriko ne glede na to, ali bi bil poudarek na “tran-scendenci”, “absolutni morali”, “bo`ji besedi”, “duhovnosti”, “naciji”, “Dr`avi”, “kr{~anskem izro~ilu”, “~lovekovih pravicah” ali ~em drugem. Po drugi strani pa ne pristanejo niti na to, da bi postal pouk za slu{atelje vsaj manj nasilen, stresen, strah zbujajo~, utrujajo~ oziroma po drugi strani o~i{~en nesmiselnih in zavajujo~ih14 selektivnih mehanizmov ter razbremenjen nepotrebnega in celo {kodljivega (poneumljajo~ega) guljenja nekoristnih in nerazumljivih podatkov in dogem.15
ANOMIJA   NI   VREDNOTNI   VAKUUM
vzamemo kot znak, da na{e otroke u~inkoviteje delamo nore, kot jih ustrezno izobra`ujejo. Morda je sam na~in, kako jih izobra`ujemo, tak, da jih vodi v norost.” Navzlic ostrim kritikam in nenehnim reformam pa ostaja izo-bra`evalni proces bolj ali manj nespremenjen (morda celo ~edalje bolj nasilen).
9 Socializacija je istovetna z dru`benim nadzorom, ~e je njen poglavitni namen reprodukcija dru`beno za`elene zna~ajske strukture, ki je sine qua non za vzdr`eva-nje danega dru`benega reda. Podobno kot dru`beni nadzor tudi socializacija ni omejena na posameznikovo zgodnje obdobje, npr. na njegovo otro{tvo ali adolescenco.
10  Prim. P. Goodman, Growing Up Absurd, Random Hause, New York 1956, str. 12 in str. 50-51.
11  R. Jacoby, Dru`bena amnezija, Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana 1981, str. 262.
12  “Boj proti delu”. V: T. Kuzmani} et al., Boj proti delu, KRT, Ljubljana 1985, str. 393.
Tako imenovano dru`bo v prehodu naj bi ozna~eval vrednotni vakuum. Stare “socialisti~ne”16 vrednote so se razblinile, nove – demokrati~ne – pa se {e niso izoblikovale oziroma vsadile v kolektivno dru`beno zavest. Tovrstno razmi{ljanje je na prakti~ni ravni naivno, na teoreti~ni pa zmotno. Ni namre~ jasno, zakaj naj bi postale nekak{ne – sicer praviloma meglene ali pa sploh nedolo~ene – “demo-krati~ne vrednote” usmerjevalno kulturno vodilo v dru`bi, v kateri je gospodarstvo podrejeno akumulaciji kapitala, tek-
13 Neodpravljivo in neogibno dru`beno koristno delo, katerega heteronomnost je nasledek socializacije proizvajalnega procesa (t.j. dejstva, da mora biti vsaka dejavnost v tehni~nem pogledu podrejena kompleksni celoti dru`benega proiz-
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        111
Zoran Kandu~
vajalnega aparata), bi moralo biti seveda porazdeljeno med vse ~lane dru`be. V tem primeru delo ne bi smelo biti opredeljeno kot pravica – nesmiselno bi bilo imeti pravico do ne~esa, kar je nujno in hkrati {e neavtonomno –, temve~ kot dol`nost.
14  Selektivni mehanizmi {olskega aparata, predvsem razvpito ocenjevanje, (po)ustvarjajo mit o meritokratski dru`bi, po katerem naj bi bila dana struktura distribucije vrednih dobrin (in najrazli~-nej{ih privilegijev) odsev naravnih razlik med ljudmi in funkcija njihovega prispevka (oziroma “zaslu`enosti”) k dru`beni blaginji.
15  Zdi se celo, da danes prevladuje ravno nasprotno mnenje. [ola naj bi bila {e preve~ “popustljiva”, premalo stroga. Zato je treba zaostriti selektivna merila in tako prisiliti slu{atelje k ve~ji storilnosti (v skladu s “svetimi” evropskimi standardi), saj naj bi bili mladi “po svoji naravi” zve~ine leni in nezainteresirani za predpisano {olsko “snov”. Pri tem je seveda najbolj sporen o~itek na ra~un nekak{ne “ima-nentne lenobe”. Zdi se namre~ (priznam, da o tej temi nerad razpravljam, ker ne poznam nobenega “lenega” ~loveka), da je t.i. lenoba prej znamenje, da obvezni (upravno predpisan) {olski program ne ustreza interesom in potrebam, ki jih ima “objekt” izobra`evanja na posameznih razvoj-
movanju med podjetji, vojni za trge, boju za pre`ivetje in zakonu vrednosti (dobrine se ne izdelujejo zaradi njihove uporabne vrednosti, temve~ zaradi njihove menjalne vrednosti, t.j. “sposobnosti”, da se z njihovo prodajo pridobi dobi~ek). Demokracija je “le” dolo~ena oblika politi~nega sistema, ki naj bi temeljil na volji ve~ine. Nedvomno je “demokracija” danes v precej{nji krizi, ki se med drugim ka`e v ~edalje ve~ji politi~ni apatiji, malo{tevilnem strankarskem ~lanstvu, nezaupanju do strank in dr`avnih organov ipd. Nelagodje v demokraciji – vzporedno z njim pa ~edalje ve~ja mikavnost avtoritarnih in fa{istoidnih politi~nih “kon~nih re{itev” – je seveda razumljivo, ~e pomislimo, da je ~lanstvo v stranki predvsem sredstvo za osebno okori{~anje (lojalnost, vrhovna strankarska vrlina je popla~ana z vrsto otipljivih ugodnosti), da se volilni izidi stanovitno obra~ajo v prid nosilcev ekonomske mo~i, da so si programi strank, zlasti kar zadeva ekonomska vpra{anja, zelo podobni, da suverenost de facto ne priti~e “ljudstvu” ali njegovim zastopnikom, temve~ nede-mokrati~nim institucijam (kot so npr. Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, G7 ipd.) in drugim neformalnim nad-nacionalnim strukturam ekonomske in finan~ne mo~i in da so strankarske elite bolj zaposlene z medsebojnimi spopadi kot s premagovanjem `go~ih dru`benih problemov, gluhe in slepe pa so za vsakodnevne stiske ljudi, ki jih je “sistem” izrinil na rob oziroma na dno dru`bene strukture. Vendar pa aktualna “kriza” demokracije ni toliko odraz “nezadostne politi~ne kulture”, kolikor je predvsem reperkusija odsotnosti materialnih mo`nosti za njeno delovanje. Dokler je demokra-ti~ni sistem strukturno povezan z izkori{~evalskim in zatiralskim proizvajalnim na~inom in sistemati~nim in zakonsko sankcioniranim17 (po)ustvarjanjem izrednih socialnih neenakosti, je njegova “legitimnost” nujno iluzorna.
V sodobni, tudi slovenski dru`bi je anomija nasledek vladajo~ih kulturnih idealov, ne pa nekak{ne odsotnosti (vakuuma) vrednot. Vrhovni ideal je success, in sicer uspeh, ki se ka`e (oziroma se mora pokazati) v gmotnih dobrinah in/ali ugledu. Zato je treba biti ambiciozen,18 prizadeven, prilagodljiv, predvsem pa iznajdljiv. Ob tem je treba poudariti, da tak{na dr`a – pogosto ozna~ena kot “egoizem”19 -ni nekak{no naravno dejstvo (npr. inherentna sestavina ~love-kove narave), temve~ dru`benozgodovinsko pogojen kulturni oziroma bistveno normativen fenomen, ki ga vulgarna egali-taristi~na me{~anska ideologija vsiljuje vsem ~lanom dru`be. Posledica je anomija: (a) anomija deprivilegiranih izvira iz frustriranih – dru`beno “induciranih” – (morda tudi relativno omejenih) aspiracij, ki ne morejo biti dose`ene zaradi neugodnega polo`aja v dru`beni strukturi (institucionalna sred-
112        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Anomija in {olska vzgoja
stva oziroma “prilo`nosti” za uspeh so namre~ omejena in v precej{nji meri pogojena s posameznikovim razrednim polo`ajem); (b) anomija uspe{nih je posledica nedolo~enosti (relativnosti) oziroma nedolo~ljivosti uspeha, kar vodi v nenehno kopi~enje statusnih simbolov, ki nima zgornje meje.20 Posamezniki in skupine imajo v anomi~ni dru`bi na voljo razli~ne oblike prilagoditve. Individualne moduse posameznikovega odnosa do dominantnih kulturnih ciljev in institucionaliziranih sredstev je prvi raz~lenil in opisal Merton.21 V zvezi s slovenskimi razmerami ugotavljamo, da so ob konformizmu, ki je tako in tako najpogostej{i prilagoditveni vzorec v sleherni dru`bi, pomembni {e naslednji odklonski na~ini adaptacije: (a) inventivnost22 (bogatenje z nezakonitimi ali celo inkriminiranimi sredstvi); (b) ritualizem (dr`a tistih, ki so, poenostavljeno re~eno, raje po{teni reve`i kot nepo-{teni uspe{ne`i); (c) umik iz veletoka normalnosti, npr. v du{evno bolezen, v svet alkohola, drog, (take in druga~ne) religije in drugih narkotikov (in extremis je mogo~ tudi umik v obliki samomora).
Ob individualnih velja omeniti {e kolektivne na~ine prilagoditve, ki se obi~ajno ka`ejo v obliki odklonske subkul-ture. Subkultura je simbolna “re{itev” dolo~enih – dru`beno generiranih – problemov, kakr{ni so npr. statusna frustracija, omejene `ivljenjske mo`nosti v okviru dane delitve dela (in dohodka), brezperspektivnost, nemo~, odtujenost, relativne deprivacije, brezposelnost, rev{~ina ipd. ^lani dru`benih skupin, ki jih tarejo podobne `ivljenjske stiske, si ustvarijo alternativni vrednotno-normativni svet, znotraj katerega lahko “uspejo”, si pridobijo spo{tovanje, ugled, zanje sprejemljivo samopodobo (self-concept) in tako, skratka, dose`ejo vse tisto, ~esar v okviru dominantnih kulturnih standardov ne bi mogli. Subkulturne vrednote so seveda zelo razli~ne – lahko so seksisti~ne, rasisti~ne, {ovinisti~ne, nasilne, kriminalne, antiteti~ne glede na vladajo~e (tako, da so njihova zrcalna, na glavo postavljena slika) ipd. –, vsekakor pa tak{ne, da jih posameznik v okviru svojega dru`benega polo`aja lahko realizira. Tak posameznik je z vidika dominantnega vrednostno-normativnega sistema videti neprilagojen, neudru`bljen in odklonski, v resnici pa je zelo dobro prilagojen, socializiran in konformen, le da v omejenem okviru svojega subkulturnega simbolno-imaginarnega univerzuma.
Vidimo torej, da anomija (slabitev regulativne funkcije dominantnega normativnega reda) ni vrednotni vakuum, niti ni posledica vrednotne praznine, temve~ je prej izzvana s kulturnimi ideali, ki so sicer sine qua non za normalno delovanje sodobnega kapitalisti~nega gospodarstva (in so v tem pogledu sistemsko popolnoma funkcionalni). Skratka,
nih stopnjah, kot pa odraz nekega ve~nega ~lovekovega “bistva”.
16  Navednice postavljamo, ker menimo, da si “stari re`im” ne zaslu`i oznake “socialisti~en”. Sistem “dru`bene” lastnine in “socialisti~nega” samoupravljanja bi prej opredelili kot kapitalizem s ~love{kim obrazom, namre~ kot “mehko” obliko kapitalizma, ki je v primeri z zahodnim – na zasebni lastnini utemeljenim – hard core kapitalizmom zagotavljal ve~jo socialno varnost, manj{o brezposelnost, bolj{e mo`nosti za individualno upiranje delu, pravi~nej{o razdelitev dobi~ka, razmeroma soliden `ivljenjski standard in {tevilne ekonomske, socialne in kulturne pravice. Kljub temu je bil ancien régime precej odmaknjen od socialisti~nega ideala, celo preve~, da bi ga lahko tako poimenovali.
17  Eden izmed pravnih mehanizmov, ki perpe-tuira neupravi~ene socialne neenakosti, je – dedovanje (transmisija lastnine v okviru dru`ine). V sodobni dru`bi je tako dedovanje ab intestato kakor oporo~no dedovanje svojevrsten anahronizem, arhai~na institucija, ki se je ne da ve~ – kot je sicer prepri~ljivo pokazal `e Durkheim (prim.
Professional Ethics and Civic Morals, Free Press, New York 1958, str. 213-218) – racionalno utemeljiti in upravi~iti.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        113
Zoran Kandu~
18  Pomenljivo je, da se izraz “ambiciozen” praviloma ne sloveni. Verbin~ev Slovar tujk namre~ opredeli “ambicijo” kot stremu{tvo in ~astihlepje.
19  Tako opredeljeni egoizem ni isto kot npr. “skrb zase” ali “ljubezen do sebe”, saj je izkustveno dognano, da je lahko – po dru`benih merilih – uspe{na oseba v resnici (na ~love{ki ravni) precej bedna, nemo~na in telesno ali du{evno pohabljena oseba.
20  Prim. R. K. Merton, “Anomie, Anomia and Social Interaction”. V: M. B. Clinard (ur.),
Anomie and Deviant Behaviour, Free Press, New York 1964, str. 225. Mertonov pojem “anomija”, ki je po na{em mnenju zelo primeren za opis sodobne dru`be, se razlikuje od Durkheimovega. Ta je namre~ razumel anomijo kot nasledek dejstva, da mehanizmi dru`benega nadzora, predvsem kolektivna dru`bena zavest, ne opravljajo ve~ u~inkovi-to svoje integrativne in regulativne funkcije, zaradi ~esar postanejo – iz ~lovekove narave izvirajo~e – neskon~ne aspiracije osvobojene sleherne omejujo~e avtoritete. Merton postavi tak{no razlago na glavo: ni res, da deregulacija pri`ge zeleno lu~ naravnim neomejenim `eljam, temve~ neomejene `elje in vedno nove potrebe, ki jih pod`iga sodobna kultura (v skladu z zahtevami ekonomije
problem ni v neustreznih vrednotah, temve~ predvsem v neustrezni organizaciji proizvodnega procesa (v naj{ir{em pomenu). Pravzaprav je problem {e dosti huj{i, zakaj – kot sta pokazala zlasti psihoanaliza in pozneje frankfurtska {ola – dominantna ekonomska in lastninska struktura razredne dru`be se reproducira prek gonske motorike in psihi~ne (predvsem zna~ajske) strukture (oziroma navidezno trivialnih oblik vsakdanjega `ivljenja/delovanja). Tako se poustvarja nekak{en circulus vitiosus, skorajda brezizhoden za~aran krog, saj psihi~no zasu`njeni mno`i~ni individuum – oseba, ki se po eni strani boji svobode (ali celo ne ve, kaj naj ta pomeni) in samostojnega `ivljenja, po drugi strani pa je seveda “dobra” in “prilagojena” (v optiki avtoritativne “morale”) – dejansko potrebuje in dejavno podpira zatiralski in iracionalni dru`beni red. Na tej to~ki je delo ideolo{kih in represivnih aparatov dr`ave `e drugotnega pomena.
RAZLIČICE   VZGOJNEGA   PREDMETA
Vprašanje, ali NAJ šola TUDI vzgaja, je nesmiselno. Šola namreč vzgaja predvsem (najbolj učinkovito) z načinom organizacije “čistega” izobraževalnega procesa. Mehanizmi vzgoje - procesa, v katerem se oblikujejo posameznikove vrednote, cilji, preference, normativni kodeksi (nadjaz) itd. -so raznoliki,23 pogosto nezavedni in specifični, se pravi drugačni kot mehanizmi posredovanja oziroma prisvajanja določenih znanj, spretnosti ipd. Poseben “vzgojni” predmet bi lahko zato deloval zgolj kot transmisija določene ideologije, t.j. kot mehanizem indoktrinacije. Vendar pa ima tudi čista indoktrinacija - pomislimo npr. na bedno usodo nekdanjega predmeta STM - svoje meje, saj se ljudi bržkone ne da motivirati s kakršnokoli idejo, namreč neodvisno od njihovih materialnih okoliščin.
Od vseh predlaganih različic “vzgojnega” predmeta je najbolj nemogoča (nesprejemljiva) religiozna. Po eni strani bi bila religiozna vzgoja v državni šoli protiustavna: (1) ker se verske skupnosti ne smejo vmešavati v delovanje državnih aparatov (čeprav de facto to počnejo, med drugim tudi z vsiljivim zavzemanjem za religiozno vzgojo v šoli);24 (2) ker bi bilo protežiranje dominantne religije v nasprotju z normo, ki narekuje enakopravnost verskih skupnosti (na praktični ravni bi bilo najbrž nemogoče zagotoviti enakopravnost vseh verskih skupnosti, kar bi lahko v zvezi z religiozno vzgojo v šoli postalo aktualno vprašanje v primeru, če bi bil razveljavljen prvi odstavek 7. člena ustave, ki predpisuje ločenost države in verskih skupnosti). To je normativni argument,
114        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Anomija in {olska vzgoja
katerega “te`a” je seveda odvisna od mere, v kateri dr`av-ljani in organi, ki delujejo v njihovem imenu, dojemajo ustavno besedilo kot zavezujo~e. Dosedanje izku{nje ka`ejo, da so {tevilne ustavne norme, zlasti tiste, ki urejajo socialna in gospodarska razmerja, bodisi namenoma prezrte bodisi nerazumljene (oziroma razumljene samo kot ohlapno, neobvezno programsko “vodilo”). Po drugi strani pa bi bilo, milo re~eno, skrajno nespodobno prepustiti vzgojo – hierarhi~no urejeni, totalitarni in falocentri~ni – cerkveni instituciji, ki se je v svoji dolgi zgodovini izkazala za gore~o nasprotnico znanosti25 (neprimerno manj zavzeta pa je bila pri dejavnem zoperstavljanju zlorabi znanstvenih spoznanj za potrebe akumulacije kapitala in {e za vrsto drugih ne~love{kih in protidru`benih namenov), konservativna in parazitska poli-ti~na sila, ponarejevalka zgodovine, netilka nepotrebnih pobojev, sovra{tev in delitev med ljudmi, sramotilka telesa (in ~utnosti), sovra`nica `ivljenja, zagovornica tradicionalnih gospostvenih aparatov, razdeljevalka simbolnih (iluzori~nih) narkoti~nih sredstev (ki so seveda izredno funkcionalna, saj “osmi{ljajo” tostransko bivanje, bla`ijo du{evne po{kodbe, tesnobe in frustracije, obljubljajo odre{itev nesmrtne du{e v onostranstvu ipd.), poleg tega pa se ji je posre~ilo izvirno idejo (predvsem pa prakso) kr{~anstva spremeniti malone v njeno antitezo (morda celo bolj u~inkovito, kot je to naredila “avantgarda delavskega razreda” s socialisti~no idejo in prak-so).26 Tu pravzaprav tr~imo ob zanimiv paradoks. ^e je res, da velika ve~ina ~lanov slovenske dru`be sprejema “kr{~an-ski etos”, kako je potem mogo~e, da so dru`beni odnosi bolj podobni odnosom med Skinnerjevimi podganami kot pa med~love{kim odnosom? Morda si lahko v tej zvezi pomagamo z Nietzschejevim – resda karikiranim – pojasnilom: “Dejansko sploh ni kristjanov. ’Kristjan’, to, kar se `e dva tiso~ let imenuje kristjan, je zgolj psiholo{ki samo-nesporazum. ^e pogledamo pobli`e, v njem, kljub vsej ’veri’, vladajo zgolj instinkti – in to kak{ni instinkti!”27 Duhovniki, ki so si za`eleli poleg “krivi~no” odvzetega premo`enja {e ideolo{ke mo~i, da bi vplivali na du{e odra{~ajo~ih oseb, bi naredili najbolj{o reklamo za svojo “blagovno znamko”, ~e bi sami – v svoji praksi – sledili nauku svojega U~itelja. [e bolj ~udovito pa bi bilo, ~e bi jih pri tem posnemali {e vsi tisti, ki se danes razgla{ajo za ~lane iste verske skupnosti.
Kar zadeva zamisel o predmetu moralne vzgoje, se zdi, da je plod resnega nesporazuma. “Morala” je namre~ poimenovanje za skupino nedvomno delikatnih vpra{anj, na katera mora – oziroma bi moral – odgovoriti vsakdo sam(ostojno), saj zadevajo bistvo njegove eksistence: Kaj po~eti? Kako `iveti? Kako izrabljati svoj ~as? Ipd. Tovrstni odgovori so –
“prostega trga”), vodijo v deregulacijo. Seveda pa je posledica rast odklonskih vedenjskih vzorcev, v obeh primerih ista.
21  Prim. R. K. Merton, “Social Structure and Anomie”. V: F. P. Williams in M. D. McShane (ur.), Criminology Theory, Anderson, Cincinnati 1993, str. 101-112.
22  Inventivnost je zna-~ilna zlasti za pripadnike nastajajo~ega kapi-talisti~nega razreda. Tak{no ravnanje je seveda zelo racionalno (v ekonomskem pogledu), saj je verjetnost, da bi normativna sankcija izni~ila protipravno pridobljeno korist, neznatna. Seveda pa se k inventivnim sredstvom (konvencionalnim premo`enjskim kaznivim dejanjem) zatekajo tudi tisti ~lani dru`be, predvsem mladostniki, ki jih najhuje pesti problem relativne depri-vacije (hkrati pa nimajo na voljo drugih sredstev, s katerimi bi ure-sni~ili svoje statusne ambicije).
23  Psihoanaliza je npr. osvetlila internalizacijo (introjekcijo), identifikacijo (nasledek poistovetenja iz Idealom jaza je Idealni jaz), oblikovanje nadjaza (hetero-nomne vesti) in razli~-nih “moralnih ~ustev”. Behavioristi~na psihologija je prou~ila klasi~no in instrumentalno pogojevanje (usmerjanje vedenja z – pozitivnimi in negativnimi – nagradami in kaznimi). Kognitivisti
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        115
Zoran Kandu~
pa so opozorili na razvoj “moralnega razmi{ljanja” (prim. npr. L. Kohlberg, “Stage and Sequence: The Cognitive-Developmental Approach to Socialization”. V: D. A. Goslin (ur.), Handbook of Socialization: Theory and Research, McNal-ly, Chicago 1969).
24 Pravice in dol`nosti star{ev v zvezi z vzdr`e-vanjem, vzgojo in izo-bra`evanjem svojih otrok, o katerih govori 54. ~len ustave, so omejene na institucijo dru`ine.
25  “Religija kot kr{~an-stvo, ki se na nobeni to~ki ne dotika dejanskosti, ki pade takoj, ko pride dejanskost vsaj na eni to~ki do besede, kajpada mora smrtno sov-ra`iti ’modrost sveta’, se pravi znanosti – mora pozdraviti vsa sredstva,
s katerimi se da zastrupiti, umazati, o~rniti vzgojenost duha, ~istost in strogost pri stvareh duhovne vesti, vzvi{eno hladnost in svobodo duha.” F. Nietzsche, Antikrist, Slovenska matica, Ljubljana 1989, str. 327.
26  Iz tega sledi, da dru`boslovna misel in na znanosti utemeljen izobra`evalni proces ne moreta oziroma ne smeta biti nekriti~ni oziroma “nevtralni” do take in drugih tovrstnih dru`benih institucij.
27  Ibid., str. 313. Nekaj podobnega bi seveda lahko rekli tudi na ra~un komunistov oziroma “komunistov” (~lanov nekdanje vlada-jo~e stranke).
oziroma bi morali biti – nujno individualni (idiosinkrati~ni), ob tem pa je treba vsaj dvakrat pod~rtati, da nikakor niso relativni (v smislu, da anything goes), vsaj z vidika posameznika ne, saj je o~itno, da se lahko zmoti (kar mu postane jasno – ali pa tudi ne – {ele post festum).28 V dana{njem ~asu si dru`ba – ideolo{ki aparati dr`ave – zelo prizadeva (in v tem pogledu gotovo ni neuspe{na), da bi posameznika razbremenila avtonomne izbire ciljev in sloga lastne eksistence: cilji, ki naj bi jim sledil v {oli, slu`bi in “prostem” ~asu, so dovolj natan~no dolo~eni, tako da se mora posameznik samo potruditi, da jih dose`e, po mo`nosti ~im hitreje, zakaj ~as je zlato. Prav zaradi tega bi se kazalo, vsaj na teo-reti~ni ravni, odre~i pojmu “morala”, saj je tisto, na kar se v dru`bi nana{a, pravzaprav v o~i bijo~a nemorala. ^e bi – gledano iz idealne (utopi~ne) perspektive – politi~no organizirana dru`bena skupnost zares `elela individuom olaj{ati re{evanje eksistencialnih zagat, bi morala v prvi vrsti vsakomur zagotoviti materialne pogoje, ki so sine qua non za mo`nost29 avtonomnega delovanja, npr.: (a) ~as, ki je osvobojen heteronomnih opravil (se pravi redukcija dru`beno neogibnega dela na minimum); (b) stanovanje (odsotnost stanovanja vodi v najemni{ko ali kako drugo obliko odvis-nosti/su`nosti); (c) dohodek, ki zadostuje za zadovoljitev osnovnega udobja; (d) radikalna omejitev zdaj{njih neupravi-~enih razlik v ekonomski (ter posledi~no tudi v politi~ni in ideolo{ki) mo~i. @alostno je, da dr`ava tovrstnih pogojev danes ne zagotavlja, ~eravno bi to – glede na veljavne norme – morala in – glede na dose`eni razvoj proizvajalnih sil – mogla narediti.
Vpra{anje, kako urediti `ivljenje v skupnosti, medosebna razmerja, re`im pravic (ugodnosti) in dol`nosti (bremen), ki jih omogo~a in narekuje skupno `ivljenje, po svoji naravi ni niti religiozno niti moralno, temv~ pravno oziroma – ~e gre za nere{ene pravne probleme – politi~no. Razpravljanje o tovrstnih zadevah vsekakor sodi v izobra`evalni proces, npr. v okviru sociologije, katere predmet so raznovrstni dru`beni pojavi (med njimi kajpada tudi religija, morala, pravo, delo ipd.).30 – ^e bi `iveli v racionalno in pravi~no urejeni dru`bi (pravni dr`avi), bi bila umestna tudi nekak{na dr`avljanska vzgoja odra{~ajo~ih oseb. V razmerah, ki jih ozna~ujejo malone nepojmljiv ekonomski gangsterizem novope~enih lastnikov in podjetnikov, brezobzirna kraja stoletja (protipravno prila{~anje dru`benega premo`enja), groba eksploatacija in zatiranje delovne sile, {kandalozna denacionalizacija, normalizacija nacionalisti~nih in fa{istoidnih praks in teorij, korupcija na vseh ravneh dr`avnega aparata ipd., pa bi bilo naravnost cini~no, da bi dr`ava (strankarsko-politi~ni aparat), ki ne le
116        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Anomija in {olska vzgoja
dopu{~a, temve~ celo podpira omenjene pojave, prek svojega {olskega aparata vzgajala svoje odra{~ajo~e podanike in jim vcepljala vrednote, ki so v popolnem nasprotju ne le z o~itnimi dru`benimi dejstvi in praksami, ampak tudi z njihovimi lastnimi `ivljenjskimi izku{njami.
SKLEPNA   PRIPOMBA
Nikakr{na posebna modrost ni potrebna, da bi uvideli neustreznost in pomanjkljivosti sedanjega izobra`evalnega sistema. Vse to je gotovo {e najbolj jasno neposrednim udele-`encem oziroma objektom pedago{kega procesa: na eni strani u~encem, ki so zapostavljeni ~adalje huj{im obremenitvam (eksterna/objektivirana preverjanja “znanja”, zaostreni selektivni standardi, pritisk k storilnosti ipd.) in po nepotrebnem prikraj{ani za velikansko koli~ino ~asa in energije (ki bi ju sicer lahko namenili dejavnostim, ki jih zanimajo in razveseljujejo); na drugi strani pa gotovo tudi u~iteljem, tistim seveda, ki se jim iskreno gabi vloga po upravno-birokratski poti upravljanega in nadzorovanega avtomata (poslu{nega izvajalca predpisanih programov, nenehno spreminjajo~ih se zamisli “uglednih” strokovnjakov in kopice drugih nesmiselnih nalog), krotilca neubogljivih odjemalcev znanja ali lai~nega duhovnika (po)industrijske kapitalisti~ne dru`be. V tem pogledu osve{~eni u~itelji in u~enci ne bi smeli biti nasprotniki, pa~ pa zavezniki pri raznolikih – kolektivnih in organiziranih – strategijah in taktikah upiranja, zavra~anja in podtalnega spodkopavanja obstoje~ega {olskega sistema (oziroma dane organizacije izobra`evalnega procesa), dasiravno je najbr` zelo malo verjetno, da se bo kaj takega zgodilo v bli`nji prihodnosti. Vsekakor pa je {e manj verjetno, da bi se lahko zdaj{nji {olski aparat, nedvomno zelo ustrezen – ravno zaradi svoje neustreznosti – za perpetuacijo danega dru`beno-ekonomskega reda spremenil “zgoraj”, namre~ s strani prag-mati~nih gospodarstvenikov, povampirjenih politikov, vedno zaskrbljenih star{ev ali razo~aranih in boje~ih strokovnjakov.
Kar zadeva poseben vzgojni predmet, lahko na podlagi tega razmi{ljanja ugotovimo, da njegova vpeljava ne bi v ni~emer spremenila dru`benih tokov, zaradi katerih bi ga po mnenju predlagateljev kazalo pridati drugim “zgolj” izobra`e-valnim predmetom. Sicer pa marsikaj ka`e, da so dobronamerne pripombe samo prozorna krinka, za katero se dogaja srdit petelinji boj za ideolo{ko – in s tem posredno tudi poli-ti~no – premo~ v dru`bi, katere temeljna struktura, produkcijski na~in in vrednostna orientacija ostajajo nesporni za vse pomembnej{e protagoniste politi~nega `ivljenja.
28  Posledice tovrstne zmote so nadvse bole~e, ne zaradi mrkih pogledov in drugih “moralis-ti~nih” sankcij pomembnih in posplo{enih drugih ter lastnega nadjaza (ponotranjene avtoritativne dru`bene “morale”), temve~ zaradi avtonomnih “sankcij”, kakr{ne so npr. krivda pred samim sabo (zaradi lastne neiz`ive-tosti), “kriza identitete”, du{evne po{kodbe, nevroze, ob~utek, da je `ivljenje “nesmiselno”, “prazno”, “absurdno” ipd.
29  Avtonomnega delovanja seveda ni mogo~e izsiliti. Najve~, kar se da in kar bi dr`ava v lu~i prava ~lovekovih pravic tudi morala narediti, je zagotoviti mo`nosti za samostojno delovanje, ki jih posameznik lahko izkoristi ali pa tudi ne (npr. v primeru, ko se bolje po~uti kot ~redna `ival).
30  Nobenega razloga ne vidimo, zakaj bi katerega od dru`benih pojavov epistemolo{ko prote`irali in mu namenili poseben predmet. ^e bi se `e odlo~ili za kaj takega, bi bilo nemara koristno (zlasti z vzgojnega vidika) posebej opozoriti mlade na najbolj nevarne sestavine dru`benega `iv-ljenja, npr. na hetero-nomno delo in neupra-vi~ene socialne razlike. Tak predmet bi bil vzgojno uspe{en, ~e bi mladim vcepil kar se da mo~an prezir do hetero-nomnega dela in vseh drugih oblik modernega su`enjstva. Prim. npr. B. Russell, “Brezdelju v
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        117
Zoran Kandu~
Tiste mladostnike, ki se jim ({e) upira poneumljajo~i kon-formizem, podganja dirka za nagradami (ocenami), pritisk k storilnosti (ki je sama sebi namen), tekmovalnost (ki razkraja solidarnost) in druge podobni spremljevalci izobra`evalnega procesa, lahko “potola`imo”, da jih vse te “radosti” ~akajo tudi v resnobnem svetu odraslih, predvsem pa v slu`bi, ki je praviloma samo nadaljevanje {ole z zelo podobnimi, morda le malo bolj brezobzirnimi sredstvi. Dobrodo{li torej na ladji norcev!
Zoran Kandu~, doktor pravnih ved, raziskovalec na Kriminolo{kem in{titutu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.
LITERATURA
ALTHUSSER, L. (1980): “Ideologija in ideolo{ki aparati dr`ave”, v: L.
Althusser et al. (ur.), Ideologija in estetski u~inek, Cankarjeva
zalo`ba, Ljubljana. BLACK, B. (1987): “Ukinitev dela”, v: B. Black in G. Tomc (ur.),
Pozdravi iz Babilona, KRT, Ljubljana. DURKHEIM, E. (1964): The Division of Labour in Society, Free Press,
New York. DURKHEIM, E. (1958): Professional Ethics and Civic Morals, Free
Press,New York. EDWARDS, P. K. (1986): Conflict at Work, Brasil Blackwell, Oxford. GOODMAN, P. (1956): Growing Up Absurd, Random House, New York. JACOBY, R.(1981): Dru`bena amnezija, Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana. KOHLBERG, L. (1969): “Stage and Sequence: The Cognitive-Developmental Approach to Socialization”, v: D. A. Goslin (ur.), Handbook
of Socialization, Theory and Research, McNally, Chicago. KUZMANI], T. et al. (ur.) (1985): Boj proti delu, KRT Ljubljana. LAING, R. D. (1967): Politics of Experience, Penguin, Harmondsworth. MERTON, R. K. (1964): “Anomie, Anomia and Social Interaction”, v:
M. B. Clinard (ur.), Anomie and Deviant Behaviour. Free
Press, New York. MERTON, R. K. (1993): ”Social Structure and Anomie”, v: F. P. Williams
in M. D. McShane (ur.), Criminology Theory, Anderson,
Cincinnati. NIETZSCHE, F. (1989): Antikrist, Slovenska matica, Ljubljana. RUSSELL, B. (1985): “Brezdelju v ~ast”, v: T. Kuzmani~ et al. (ur.), Boj
proti delu, KRT, Ljubljana.
~ast”. V: Boj proti delu, op. cit., str. 93-94. Omenjeni zbornik bi bil zelo primeren u~benik za tovrstno vzgojo in prosvetljevanje mladih.
118        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Mojca Pe~ek
Od dru`benomoralne vzgoje k pouku o ~lovekovih pravicah
Dejstvo je, da {ola med drugim prena{a tudi pravila dru`be, eti~ne in moralne standarde, ki uvajajo v razmi{ljan-ja o ~loveku in dru`bi oziroma posameznika usposabljajo za dr`avljana. To lahko {ola realizira na vsaj tri na~ine. Najprej s selekcijo u~nih vsebin. Nacionalna zgodovina je v zvezi s tem najbolj zna~ilen primer: razli~ne zgodovinske teme so namre~ lahko zdru`ene s prilagoditvijo ali pa celo zavestno pozabo v nov koncept, ki slu`i novi dobi in s tem analizi trenutnih dogajanj v dru`bi. Potem je tu skriti kurikulum, pri ~emer gre za sporo~ila, ki jih u~enci dobivajo bodisi na {olskih sestankih, v odnosih z u~itelji, z organizacijo u~enja v razredu, skratka z etosom celotne {ole. In nenazadnje je tu {e najbolj nameren na~in oblikovanja posameznika za dr`avljana, in sicer v obliki dolo~enega u~nega predmeta, katerega osnovni namen je prav dr`avljanska vzgoja. S tem naj bi bile vsebine, za katere se predpostavlja, da posameznika usposabljajo za dr`avljana, vklju~ene v skorajda vse {olske predmete in {olo kot celoto, poleg tega pa naj bi bila tudi zagotovljena mo`nost, da u~enec dobi ne le sis-temati~na znanja, ki ga usposabljajo za dr`avljana, temve~ oblikuje in preverja tudi dolo~ene sposobnosti in spretnosti, potrebne za aktivno sodelovanje v dru`benem `ivljenju.
^e pogledamo povojno zgodovino na{e osnovne {ole, lahko re~emo, da obstaja zavedanje o vseh treh ravneh
1 Program `ivljenja in dela v osnovni {oli iz leta 1972 je npr. dolo~al vzgojo za samoupravljanje, v kateri pravi, da “ne moremo usposabljati za upravljalce le s pou-~evanjem o samoupravi, ampak moramo v {oli zavestno organizirati in usmerjati delovne situacije, kjer u~enci soodlo~ajo ter se sre~ujejo tudi s posledicami svojih pobud in odlo~itev”. Tako naj bi u~enci spoznavali in do`ivljali samoupravne odnose v razredni skupnosti, v {oli, pionirski organizaciji, v mladinskem aktivu, {portnem dru{tvu in drugih organiziranih oblikah prostovoljnih dejavnosti (Osnovna {ola, vsebina vzgojno izobra`evalne-ga dela, Zavod za {olst-vo SRS, Ljubljana 1973, str. 220).
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 119-125.
119
Mojca Pe~ek
2 Predmete, ki jih lahko vzporejamo z dr`avljan-sko vzgojo, smo v tem obdobju za~eli uvajati tudi v gimnazije. Tako je bil leta 1955 v vseh vi{jih razredih gimnazij in v klasi~nih gimnazijah vpeljan predmet “Zgodovina ter temelji dru`bene ter dr`avne ureditve FLRJ”, in sicer v prvem, drugem in tretjem letniku po dve uri na teden in v ~etrtem tri, ter predmet “Pouk o morali” v vseh {tirih letnikih po eno uro na teden
(I. [egula: U~ni na~rt osnovne {ole v teoriji in praksi, Zavod za napredek {olstva, Ljubljana 1964, str. 104-154).
3 Smotri pouka za dru`benomoralno vzgojo so bili naslednji:
– u~enci se seznanjajo z osnovnimi na~eli in vrednotami socialisti-~ne morale, s temeljnimi dru`beno-moralni-mi vpra{anji sodobnega sveta in se uvajajo v marksisti~no pojmovanje ~loveka in dru`be;
– obnavljajo, urejajo in vrednotijo moralna spoznanja, pridobljena v dru`ini, {oli in dru`bi;
– razvijajo si sposobnost eti~nega presojanja in kriti~nega ocenjevanja odnosov, ki jih poraja dru`bena stvarnost;
– postopno si razvijajo intelektualno in ~ustveno osnovo ter motive za moralno ravnanje;
– razvijajo medsebojne humane odnose in si oblikujejo kriti~na stali{~a do pojavov v skupnosti;
– razvijajo si smisel in potrebo za aktivno
oblikovanja posameznika za dr`avljana. To ka`e na eni strani velik interes za vsebine, ki se posredujejo, npr. pri pouku zgodovine. Navsezadnje je bil to eden izmed prvih predmetov, ki smo ga po prehodu v demokrati~no dru`bo preoblikovali. To se ka`e tudi v organizaciji celotne {ole, ki naj bi predstavljala dru`bo v malem in v kateri naj bi se u~enci u~ili s pomo~jo svojih prakti~nih izku{enj za sodelovanje v kasnej{em, resni~nem svetu,1 kakor tudi s pomo~jo izku{nje s predmeti, ki naj bi u~ence postopno in sistemati~-neje usposabljali za dr`avljane.
Pri tem mislim na predmete, kot je “Dru`bena in moralna vzgoja”, ki smo jo leta 1953 uvedli v osnovno {olo, in sicer od tretjega do osmega razreda po eno uro na teden, potem predmet “Moralna vzgoja”, ki je bil ravno tako po eno uro na teden uveden leta 1954 v vse {tiri ni`je razrede gimnazij in vi{je razrede osnovnih {ol.2 Z uvedbo enotne osemletne obvezne osnovne {ole leta 1958 pa smo dobili predmet “Temelji socialisti~ne morale”, ki se je leta 1972 preimenoval v “Dru`benomoralno vzgojo”3. V osnovni {oli se je sicer pou~eval kot samostojni predmet po eno uro na teden le v 7. in 8. razredu, vendar pa je bila snov vklju~ena v posamezne predmete vse od prvega razreda osnovne {ole naprej. V prvih petih letih naj bi vodil skrb za to vzgojo razrednik, v 6. razredu pa predvsem u~itelj slovenskega jezika,4 medtem ko je moral v zadnjih dveh razredih osnovne {ole, ko je bil predmet samostojen, “u~iteljski zbor vsake {ole poiskati ustreznega u~itelja, ki ima smisel za dru`benomoralno problematiko, hkrati pa izredno dobro pozna dora{~ajo~ega u~enca, ki ga mora oblikovati v osebnost”.5
Predmet je bil dele`en {tevilnih kritik, in sicer predvsem zaradi njegove ideolo{ke naravnanosti. Gre namre~ za to, da je bil pouk oblikovan po modelu pravilno misle~ega na~ina govorjenja z izrazito normativnimi cilji. Pri tem predmetu naj bi u~encem posredovali dolo~en set vrednot, pouk je bil reduciran na dolo~en moralni kod, kar pomeni, da je {lo za pouk, ki se ni mogel izvajati brez dolo~enih oblik moralnega pritiska in je bil s tem mo~no podoben moralni ali verski vzgoji. Zato tudi ni ~udno, da je Repu-bli{ka izobra`evalna skupnost 11. 7. 1973 zavrnila predlog za nastavitev kadrov in ni odobrila sredstev za pripravo {tudija dru`benomoralne vzgoje na Pedago{ki fakulteti v Mariboru z obrazlo`itvijo, da ne potrebujemo “rde~ih kate-hetov”.6 Odobrila ga je {ele na ponovno intervencijo Peda-go{ke akademije v Mariboru pri Marksisti~nem centru pri CK ZK Slovenije in v republi{ki skup{~ini. Tako je bil v {olskem letu 1974/75 uveden {tudij dru`benomoralne vzgoje kot posebne {tudijske smeri v obliki {tudija ob delu,
120        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Od dru`benomoralne vzgoje k pouku o ~lovekovih pravicah
v {tudijskem letu 1976/77 pa je bila uvedena tudi oblika rednega {tudija.7
Zanimivo je torej, da so predmetu sicer pripisovali zelo velik pomen, saj naj bi bil glavni element pri oblikovanju socialisti~ne osebnosti, kljub temu pa so za~eli, kot se vidi iz zgoraj zapisanega, zelo pozno izobra`evati kader za njegovo pou~evanje.8 To je dajalo u~iteljem tudi veliko svobode pri njihovem delu. Navodila za pou~evanje so namre~ dolo~ala, da se morajo u~itelji pri izvajanju “izogibati navade, da bi vedno in povsod dajali na koncu u~ne teme moralni nauk, ki ~esto izzove v u~encih odpor in ne prispeva k pravemu spoznavanju in opredeljevanju za pozitivne dru`-bene in moralne vrednote”, kakor tudi, da morajo imeti u~enci “~im ve~ mo`nosti za samostojna razmi{ljanja o konkretnih eti~nih situacijah, za kriti~no ocenjevanje in odkrivanje konkretnih moralnih problemov”.9 Nekateri u~itelji so to vzeli dobesedno, s ~imer so ustvarjali pogoje ne le za vzgojo v skladu z dru`beno realnostjo in zanjo, temve~ tudi za njeno kritiko.
Vendar pa so se u~itelji kljub mo`nostim, da so u~ne ure v dokaj veliki meri prilagajali tako svojim interesom kot tudi interesom u~encev, pou~evanju tega predmeta izogibali. “Dru`benomoralno vzgojo” so namre~ najve~krat pou~evali u~itelji za~etniki in tisti, ki so jim manjkale ure do polne
obveznosti.10
Tak{en odnos do predmeta lahko pojasnimo med drugim tudi s tem, da ni bilo popolnoma jasno, kaj naj bi s tem predmetom dosegli. Razlog, zakaj so se u~itelji pou~evanju tega predmeta izogibali, ki jih u~itelji omenjajo v evalvaciji, je bila namre~ predvsem slaba definicija smotra predmeta: “Velja pripomniti, da na{a pedago{ka znanost nima razde-lano, kaj je bistvo celovite osebnosti socialisti~ne samoupravne dru`be.”11 Sestavljalci u~nih na~rtov, kakor tudi u~itelji so imeli velike te`ave pri konkretizaciji u~nega smotra, pri postavljanju ciljev predmeta in pri preverjanju in analizi uresni~enih smotrov.
Kljub te`avam pa se je kadrovska struktura u~iteljev in odnos do predmeta postopoma izbolj{eval.12 To spremembo lahko pripi{emo tudi druga~ni vlogi, ki jo je dobival predmet. Na nekaterih {olah so proti koncu osemdesetih let celo pove~evali {tevilo njegovih ur, kar so utemeljevali “z obsegom vsebine u~nega na~rta in `ivljenjske (vzgojne) nuje, ki to narekuje (splo{na dru`bena in zlasti moralna kriza), in z manj{o pedago{ko u~inkovitostjo ene ure tedensko”.13
Medtem ko je bil osnovni poudarek pri tem predmetu na vrednotah socialisti~nega samoupravljanja, J. Selakovi~ v analizi “Evalvacija programa `ivljenja in dela osnovne {ole”
sodelovanje v socia-listi~ni samoupravni slu`bi; – pridobivajo si temeljna spoznanja o racionalni organizaciji u~enja za smotrno izbiro poklica in se usposabljajo za samoizobra`evanje; – oblikujejo si pravilna pojmovanja o nastanku `ivljenja in pridobivajo podlago za humane odnose med spoloma. (Osnovna {ola, vsebina vzgojno izobra`evalne-ga dela, op. cit., str. 152.)
4 V prvih treh razredih osnovne {ole naj bi u~itelj uvajal u~ence v razumevanje najosnov-nej{ih medsebojnih odnosov, ki so potrebni za to, da se znajdejo v o`ji dru`bi in da se lahko vklju~ijo v dom, {olo, doma~i kraj. V ~etrtem in petem razredu je bila naloga u~itelja, da je postopno razvijal vsestransko spoznavanje dru`be in dru`benih odnosov, v {estem razredu pa so postavili v ospredje ureditev u~en~evih eti~nih spoznanj iz prej{njih razredov, poudarek je bil na lastnostih in vrednotenju osebnosti (ve~ o tem glej prav tam, str. 152-159).
5 Prav tam, str. 158.
6 Z. Cajnko: Poro~ilo o izvajanju {tudija dru`-benomoralne vzgoje na Pedago{ki akademiji v Mariboru, v: Dru`be-nomoralna vzgoja v osnovni {oli, posvet v Mariboru 1976, str. 18.
7 Prav tam, str. 18-19.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        121
Mojca Pe~ek
8 Po podatkih iz leta 1990 je na osnovnih {olah u~ilo ta predmet le 6% u~iteljev, ki so se za njegovo pou~evanje tudi izobra`evali. 46% u~ite-ljev, ki je u~ilo dru`be-nomoralno vzgojo, je bilo u~iteljev geografije in zgodovine, 15% u~iteljev tega predmeta pa je bilo pedagogov, psihologov, sociologov ali pa u~iteljev naravoslovne smeri, likovne vzgoje, tujih jezikov, razrednega pouka (Evalvacija programa `ivljenja in delo osnovne {ole, Zavod Republike Slovenije za {olstvo, Ljubljana 1990, str. 239).
9 Osnovna {ola, vsebina vzgojno izobra`e-valnega dela, op. cit., str. 158.
10 O tem glej ve~ Z. Cajnko: “O vlogi Peda-go{ke akademije pri oblikovanju u~itelja dru`-benomoralne vzgoje”, v:
Dru`benomoralna vzgoja v osnovni {oli, op. cit., str. 13; Eval-vacija programa `iv-ljenja in dela osnovne {ole, op. cit., str. 239-240.
11 Evalvacija programa `ivljenja in dela osnovne {ole, op. cit., str. 242.
12 Prim. prav tam, str. 240.
13 Prav tam, str. 241.
14 Prav tam, str. 243.
15 J. Bezen{ek et al.:
Etika in dru`ba
(eksperimentalni priro~-nik za u~ence 7. in 8. razreda osnovne {ole), Primar, Ljubljana 1991.
v letu 1990 ugotavlja, da u~itelji vsebino predmeta vse bolj prilagajajo aktualnostim ~asa, kraja, potrebam in interesom u~encev, star{ev, socialnega okolja in {ir{e dru`be.14
Rezultat razli~nih pripomb v zvezi s predmetom, kakor tudi spremenjenih dru`benih razmer, je bila njegova prenovitev. Leta 1991 smo dobili eksperimentalni priro~nik “Etika in dru`ba”15, v {olskem letu 1991/92 pa je bil v ve~je {tevilo osnovnih {ol poskusno uveden predmet “Etika in dru`ba”, ki naj bi nadomestil “Dru`benomoralno vzgojo”. Tako predmet kot tudi priro~nik naj bi presegla socialisti~no samoupravno naravnanost predmeta “Dru`benomoralna vzgoja” in jo usmerila v “ob~e~love{ki etos”.16
Evalvacija predmeta in eksperimentalnega priro~nika je pokazala, da obstaja pri u~iteljih in star{ih u~encev interes za to, da se eti~na vpra{anja in vpra{anja o dru`bi obravnavajo v zadnjih dveh letih osnovne {ole v obliki samostojnega predmeta, kakor tudi, da predmet ne spro`a odporov, ki bi bili nazorske, vrednostne ali ideolo{ke narave. Poleg tega se je tudi pokazalo, da obstaja pri u~encih velik interes za dve tretjini problematike, ki jo obravnava predmet.17 Vendar pa, kot zaklju~uje evalvacijo predmeta in priro~nika J. Justin, bi bili potrebni vsebinski popravki, u~inkovitej{a artikulacija temeljne koncepcije predmeta in predelava priro~ni{kega gradiva.18 Poleg tega eksperimentalni priro~nik ni dobil zelene lu~i na Strokovnem svetu.
Kot ka`e, so eden osnovnih problemov v pri~akovanja, vezana na ta predmet. Na eni strani naj bi u~ence uvajal v dru`boslovje, s ~imer naj bi premo{~al pomanjkanje dru`-boslovja v na{i osnovni {oli, na drugi strani naj bi u~ence usposabljal za dr`avljane, na tretji strani pa je nanj vezano tudi pri~akovanje, da se bodo imeli u~enci v njegovem okviru mo`nost pogovarjati se in razmi{ljati o problemih, ki jih imajo v obdobju adolescence. Tako je predmet na eni strani vse bolj {iril svoje cilje, hkrati pa se je tudi izogibal svoji travmati~ni to~ki. Osnovni problem tega predmeta so namre~ {e vedno njegove “vzgojne” razse`nosti, saj lahko zelo hitro zaidemo na podro~je moraliziranja in indoktrina-cije. Lahko bi celo rekli, da je {iritev ciljev predmeta eden izmed kazalcev, da ni dovolj dobro izdelana njegova temeljna koncepcija, oziroma da obstajajo te`ave s tematiziranjem njegovih “vzgojnih” razse`nosti. Da je tako, se {e jasneje vidi pri njegovi srednje{olski vzporednici, to je pri predmetu “Samoupravljanje s temelji marksizma”. Z nastankom nove dr`ave smo ta predmet namre~ ukinili, tako da sedaj v srednjih {olah ni predmeta, ki bi vklju~eval dr`avljansko vzgojo.
Vendar pa je jasno, da {ola mora na nek na~in prena{ati tudi eti~ne in moralne standarde, ki posameznika usposab-
122        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Od dru`benomoralne vzgoje k pouku o ~lovekovih pravicah
ljajo za dr`avljana, da se torej mora na nek na~in lotiti konceptualizacije tega podro~ja. Teh standardov ne more prena{ati le preko etosa {ole, preko u~nih predmetov, ki se posredno ukvarjajo tudi z dr`avljansko vzgojo, kot je npr. zgodovina, zemljepis, sloven{~ina, temve~ jih je potrebno posredovati tudi bolj na~rtno in sistemati~no. Ni sicer nujno, da imamo za to poseben predmet, vendar pa je z oblikovanjem posebnega predmeta ve~ja verjetnost, da se vsebine, ki so nujne za usposabljanje dr`avljana, ne izgubijo. [ola torej mora tudi na~rtno in sistemati~no posredovati znanja, ki posameznika usposabljajo za sodelovanje v dru`bi, D. Heater pa celo meni, da mora biti izobra`evanje za dr`avljana v sredi{~u modernega izobra`evanja.19 K temu nas navsezadnje zavezujejo tudi razli~ni mednarodni sporazumi, priporo~ila Sveta Evrope, ki dolo~ajo, naj dr`ave ~lanice v {ole vklju~ujejo vsebine, ki posameznike usposabljajo za sodelovanje v demokrati~ni dru`bi.20 Pri tem pa se postavlja vpra{anje, na kak{en na~in tak predmet oblikovati.
Zavedati se namre~ moramo, da to podro~je sega v politiko, na podro~je vrednot, ki je in bo vselej sporno. Poleg tega se moramo zavedati, da namen takega predmeta ne more in ne sme biti zmanj{evanje ali morda celo zanikanje razlik med ljudmi, ki izhajajo npr. iz njihovega svetovnega nazora. To pa pomeni, da je potrebno oblikovati tak{no dr`avljansko vzgojo, ki bo izhajala iz najvi{je mo`ne skupna to~ke strinjanja vseh dr`avljanov, da je potrebno upo{tevati tako razli~ne tradicije, prepri~anja, kakor tudi zajeti skupne dr`avljanska na~ela, ki so bila oblikovana v zgodovini in ki so temelj dana{nje dru`be. Razpravo o dr`avljanski vzgoji bi bilo torej potrebno za~eti pri vpra{anju, kaj je tisto, kar je skupno vsem dr`avljanom, katere so tiste vsebine, ki so nujno potrebne za posameznika, da lahko postane aktiven ~lan dru`be, na kak{en na~in in kdaj lahko pri u~encih za~nemo oblikovati atribute, ki so potrebni za sodelovanje v dru`benem `ivljenju.
^e izhajamo iz opredelitve dr`avljana D. Heaterja, je naloga {ole oblikovati dr`avljana, ki je opremljen z znanjem o javnih zadevah,21 v katerega je, kot nadaljuje, vcepljena dr`avljanska dr`a, pri ~emer ima v mislih razumevanje samega sebe, svoje socialne identitete, lojalnosti, predsodkov, kakor tudi spo{tovanje drugih in njihovih vrednot. In nenazadnje je naloga {ole oblikovati posameznika, ki je opremljen s spretnostmi participiranja v politi~ni areni, pri ~emer gre za osnovne intelektualne spretnosti, kot so zbiranje informacij, organiziranje in evalvacija podatkov, sposobnost argumentiranja in diskutiranja, razsojanja,22 sposobnost komunikacije in akcije.23
16  F. Pedi~ek: “Etika v {oli”, v: Vzgoja in izo-bra`evanje, Ljubljana 1993, {t. 6, str. 23.
17  Zelo ugodno so bila med u~enci ocenjena poglavja Odnosi med ljudmi, Razlike med ljudmi, Vojna, mir in nenasilje, Znanje in izo-bra`evanje, ^lovek in njegov polo`aj v velikih verstvih sveta, dosti te`je pa je bilo, kot ka`e, u~ence motivirati za teme, kot so Humanizem, Sodelovanje in solidarnost, Na~elo tolerance, ^lovekove pravice in svobo{~ine, Slovenski narod in slovenska dr`ava. Podrobneje o evalvaciji glej J. Justin: “Evalvacija eksperimentalnega predmeta in priro~nika Etika in dru`ba”, v: Vzgoja in izobra`evanje, Ljubljana 1993, {t. 2, str. 41-44.
18  Prav tam, str. 44.
19  D. Heater: Citizenship: The Civic Ideal in World History, Politics and Education, Longman, London and New York 1990, str. 342.
20  Glej npr. “Recommendation No. R (85) 7, The Council of Europe Recommendation on Teaching and Learning about Human Rights Education”, v: The Challenge of Human Rights Education (Starkey, H. (ur.)), Council of Europe 1991, str. 256-259.
21  Po njegovem mnenju mora posameznik osvojiti tale temeljna dejstva: razumeti mora, kako sta se status in vloga dr`av-ljana razvijala skozi zgodovino, in sicer predvsem v njegovi dr`avi,
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        123
Mojca Pe~ek
kako je dr`avljanstvo artikulirano v institucijah in zakonu, poleg tega pa mora spoznati glavne probleme in nasprotja, s katerimi se bo sre~al npr. na lokalni ali nacionalni ravni; spoznati mora osnovna izhodi{~a, na katerih sloni koncept dr`avljan-stva, kot so identiteta, lojalnost, svoboda, pravice, dol`nosti, pravi~nost, in nenazadnje je pomembno, da spozna, kako lahko nanj, kot posameznika, vpliva kak zakon in sporazumi.
22 Pri tem ima v mislih sposobnosti razumevanja posameznikovih lastnih vrednot, saj bo lahko le v primerjavi z njimi vrednotil razli~ne zak-lju~ke in odlo~itve. Poleg tega mora biti ob~utljiv za odkrivanje predsodkov in znati ceniti razli~ne akcije, ki se jih lotijo drugi ljudje, kar pomeni, da je sposoben empatije.
23 D. Heater: Citizenship: The Civic Ideal in World History, Politics and Education, op. cit., str. 336-338.
24  Prav tam, str. 336-337.
25 Glej “Recommendation No. R (85) 7”, op. cit.
26 H. Starkey: “The Council of Europe Recommendation on the Teaching and Learning of Human Rights in Schools”, v: The Challenge of Human Rights Education, op. cit., str. 26.
27 F. Audigier: Pouk o dru`bi, prena{anje vrednot – osnove pravnega v okviru
Naloga {ole je torej, ne le da posameznike seznani z dolo~enimi dejstvi, temve~ da jim omogo~i oblikovanje dolo~enih spretnosti, potrebnih za sodelovanje v dru`bi. Pri tem je nujno upo{tevati, poudarja D. Heater, da je znanje o dr`avljanstvu le delno uporabno, ~e ne vodi k oblikovanju dr`avljanske dr`e in pridobivanju spretnosti, dr`avljanska dr`a so lahko le predsodki, ~e ne temelji na razumevanju, akcija pa potrebuje smernice, ki izhajajo iz dr`e, in je neu~inkovita, ~e nima za osnovo znanja.24
Vendar pa {e vedno ostaja odprto vpra{anje, kako se izogniti ideolo{kim bojem kot tudi vsiljevanju prepri~anj u~encem, kako se izogniti oblikovanju pouka po modelu pravilno misle~ega na~ina govorjenja z normativnimi cilji. Da bi se temu izognili, ~lanice Sveta Evrope predlagajo, naj bodo glavna referenca pri tem pouku vedno mednarodni sporazumi in konvencije, u~itelji pa se lahko konfliktom na neki na~in izognejo `e s tem, da ustvarjajo mo`nosti za pogovor o razli~nih problemih in izpostavljajo razli~ne dileme in vpra{anja.25 Na drugi strani pa je popolnoma pravilno, kot meni H. Starkey, da {ole in u~itelji vztrajajo pri posredovanju tistih stali{~, ki so splo{no veljavna in v demokrati~ni dru`bi za`elena.26 Pri tem ima v mislih vztrajanje, da se konflikti re{ujejo na miren na~in, spodbujanje sodelovanja, izogibanje diskriminaciji, neenakopravnosti, spo{tovanje druga~nosti ipd. To pa z drugimi besedami pomeni, da morajo biti ~lovekove pravice organizirajo~e na~elo dr`avljanske vzgoje,27 oziroma da morajo biti pri dr`avljanski vzgoji in povsod tam, kjer se kakorkoli dotikamo podro~ja vrednot, ~lovekove pravice vedno in vselej osnovna usmeritev.28
Tako npr. Svet Evrope izpostavlja, da so lahko pristopi k pou~evanju dr`avljanske vzgoje zelo razli~ni. Ti se med dr`avami tudi dejansko mo~no razlikujejo, odvisno od njihove tradicije in tudi problemov, s katerimi se sre~ujejo; ponekod pa se pristopi razlikujejo celo med posameznimi {olami v dr`avi.29 Vendar pa morajo po njihovem mnenju vsi pristopi voditi k razumevanju in naklonjenosti do konceptov demokracije, pravi~nosti, enakopravnosti, svobode, solidarnosti, miru, spo{tovanja pravic in dol`nosti.30
[ola je torej tista, ki mora posredovati tudi dr`avljansko vzgojo in zanjo skrbeti. Vendar dr`avljanska vzgoja nikakor ne sme in ne more pomeniti u~enja po modelu pravilno misle~ega na~ina govorjenja. Izhajati mora iz prepri~anja, da smo ljudje razli~ni, kljub razlikam pa nas povezujejo skupne izku{nje, povezane z `ivljenjem v skupni dr`avi. To pomeni, da je potrebno oblikovati tak{no dr`avljansko vzgojo, ki bo na eni strani posameznika usposabljala za aktivno sodelo-
124        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Od dru`benomoralne vzgoje k pouku o ~lovekovih pravicah
vanje v dru`benem `ivljenju, na drugi strani pa bo izhajala iz spo{tovanja njegove druga~nosti. Tak{no mo`nost nam daje le dr`avljanska vzgoja, v kateri so ~lovekove pravice vselej in vedno njeno osnovno izhodi{~e.
Mojca Pe~ek, magistra pedagogike, asistentka za teorijo vzgoje na Pedago{ki fakulteti v Ljubljani.
LITERATURA
ARTA^, M. (1969): Gradivo za pouk temeljev socialisti~ne morale,
Zavod za {olstvo SRS, Ljubljana. AUDINGER, F.: Pouk o dru`bi, prena{anje vrednot – osnove
pravnega v okviru dr`avljanske kulture, Ministrstvo za {olstvo
in {port, {e neobjavljen tekst. Dru`benomoralna vzgoja v osnovni {oli, posvet v Mariboru, 1976. Evalvacija programa `ivljenja in dela osnovne {ole. Zavod Republike
Slovenije za {olstvo, Ljubljana, 1990. HEATER, D. (1990): Citizenship: The Civic Ideal in World History,
Politics and Education, Longman, London in New York. JUSTIN, J. (1993): “Evalvacija eksperimentalnega predmeta in priro~nika
Etika in dru`ba”, v: Vzgoja in izobra`evanje, Ljubljana, {t. 2,
str. 41-44. OSLER, O. (ur.) (1994): Development Education, Council of Europe. Osnovna {ola, vsebina vzgojno izobra`evalnega dela, Zavod za
{olstvo SRS, Ljubljana, 1973. PEDI^EK, F. (1993): “Etika v {oli”, v: Vzgoja in izobra`evanje,
Ljubljana, {t. 6, str. 23-26. Predmetnik in u~ni na~rt za osnovno {olo, Prosvetni delavec,
Ljubljana, 1969. STARKLEY H. (ur.) (1991): The Challenge of Human Rights Education, Council of Europe. [EGULA, I. (1964): U~ni na~rt osnovne {ole v teoriji in praksi,
Zavod za napredek {olstva, Ljubljana.
dr`avljanske kulture, Ministrstvo za {olstvo in {port, {e neobjavljen tekst.
28  H. Starkey: The Council of Europe Recommendation on the Teaching and Learning of Human Rights in Schools, op. cit., str. 22.
29  O tem glej ve~ The Challenge of Human Rights Education, op. cit.; Development Education (Osler, O.(ur.)), Council of Europe 1994.
30  ^etrtega novembra 1950 so ministri 15 dr`av podpisali European Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, ki je nastala iz prepri~anja, da so ~love-kove pravice in temeljne svobo{~ine osnova pra-vi~nosti in miru na svetu. [tirideset let kasneje pa je vseh 25 ~lanic Sveta Evrope podpisalo konvencijo, v kateri izra`ajo prepri~anje, da mora {olanje prispevati k varovanju in promociji ~lovekovih pravic (o tem glej ve~ H. Starkey: “Development Education and Human Rights Education”, v: Development Education, op. cit., str. 11-24).
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        125
Janez Justin
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
VZGOJA   IN   FORMA   SOCIALNEGA   IN MORALNEGA   MI[LJENJA
Razprava o {olskem predmetu, ki naj bi postal del {olskega sistema, a mu zaenkrat razen delovne oznake “dr`avljanska vzgoja in etika” (odslej: DVE) {e ne vemo imena, je vse bolj razgreta. @al se skupaj z vnemo ne pove~uje tudi premi{ljenost posameznih prispevkov. Ve~ino razpravljalcev vodi neka poenostavljena predstava o dveh funkcijah pedago{ke dejavnosti, o kognitivni funkciji in funkciji, ki jo opisujejo na razli~ne na~ine, vendar se vsi ti na~ini stikajo v rabi izraza “vzgoja”. Druga od funkcij naj bi torej bila “vzgojna funkcija”. Vplivala naj bi na u~en~ev osebnostni razvoj, zlasti na njegov socialni in moralni razvoj, nemara pa tudi na njegov emocionalni razvoj in razvoj njegovih stali{~ in nazorov.
V besedilu bom sku{al predstaviti nekaj argumentov, ki podpirajo podmeno, da je vzgojno funkcijo DVE potrebno misliti in prakti~no razvijati kot sestavino kognitivne funkcije predmeta.
^im sprejmemo to podmeno, moramo opustiti tradicionalno razlikovanje med “vzgojo” in “izobra`evanjem”. Razlikovanje je na Slovenskem sprejeto z nekak{no samoumevnostjo, br`~as zato, ker je bil binom “vzgoja in izobra`evanje” vklju~en v
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 127-146.
127
Janez Justin
razli~ne vrste ideolo{kega govora, ki se je vselej skliceval na nekak{no o~itno, vendar nikoli preiskano delitev u~iteljevih nalog na posredovanje znanja in na usmerjanje razvoja u~en~eve osebnosti. Tu ni mogo~e opraviti resnej{e analize vlog, ki jih je binom opravljal – in jih {e opravlja – v ideolo{kem govoru. Naj omenim le, da je ena od teh vlog tudi v imaginarni, tj. diskurzivno “realizirani” zajezitvi tistih kognitivnih u~inkov {olanja, ki bi lahko segli do intencionalnega, aksio-lo{kega in ideolo{kega ozadja pedago{ke dejavnosti, do ozadja, delno izra`enega v t.i. “vzgojnih smotrih”, ki jih za razliko od “izobra`evalnih smotrov” u~itelj praviloma ne more brez zadrege predstaviti u~encem.
Izraza “izobra`evanje” ni mogo~e izklju~no povezovati s kognitivnim razvojem. Tega najbr` ni potrebno posebej dokazovati. Toda tudi izraza “vzgoja” ni mogo~e izklju~no vezati na emocionalni, socialni in moralni razvoj. Brez te`av se ve`e na pojem kognitivnega. V rabi je izraz vzgajati mi{ljenje. Pripomniti velja, da se izraz ne nana{a na vsebino mi{ljenja, temve~ na njegovo formo, denimo na sintakso miselnih operacij ali na piagetovsko definiran tip mi{ljenja. Kasneje bomo videli, zakaj je navezava pojma vzgoje na formo mentalnih procesov tako pomembna.
^e torej v poimenovanju predmeta, ki naj bi obravnaval dr`avljansko in eti~no problematiko, uporabimo izraz vzgoja, to ni v nasprotju s trditvijo, da je vzgojno funkcijo predmeta potrebno oblikovati kot sestavino njegove kognitivne funkcije.
Kljub tej ugotovitvi pa seveda lahko povsem legitimno domnevamo, da “vzgoja”, tj. (pre)oblikovanje in konsolidiranje tak{nih ali druga~nih psihi~nih sestavov, presega meje kognitivnih procesov. Sestavni del edukacije so tudi procesi, v katerih nastajajo navade, interesi, stali{~a, vrednotne orientacije, identitetne strukture, v njih se razre{ujejo “krize” (npr. identi-tetne krize) ter intrapsihi~ni konflikti. Vendar je mnoge od teh procesov izjemno te`ko ali nemogo~e nadzorovati, predvsem pa potekajo transverzalno, se pravi, da nimajo privilegiranega opori{~a v tem ali onem {olskem predmetu. ^e bi sku{ali tej “vzgoji”, ki smo jo pravkar – seveda zgolj v anali-ti~ne namene – lo~ili od kognitivnega, dodeliti opori{~e v kakem posami~nem predmetu, bi se ta spremenil v pedago{ko nakazo, kakr{nih je `e bilo nekaj v slovenski {oli.
[e na neki na~in bom sku{al pojasniti, kak{no vrsto vzgoj-nosti je edino mogo~e pripisati predmetu, ki ga tu ozna~ujem kot DVE. Gre za vzgojo, katere u~inki se ne izra`ajo v konkretnih sodbah ali ravnanjih posameznika, torej v posameznikovih “performancah”, temve~ v posameznikovi sposobnosti (kompetenci) za dolo~eno vrsto presojanja ali ravnanja. Tak{na usmeritev na kompeten~ni in vrstni, “tipolo{ki” vidik razvoja
128        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
je zna~ilna za nekatere psiholo{ke teorije socialnega in moralnega razvoja, o katerih bo govor kasneje.
^emu ta poudarek na kompeten~nem in vrstnem (tipolo{-kem) vidiku razvojnih sprememb, ki naj bi jih spro`ilo vzgojno delovanje pri DVE? Z njima se izognemo nevarnosti, da bi v DVE videli mo`nost vplivanja na vsebino u~en~eve socialne ali moralne presoje in vzpostavimo tak{no izhodi{~e za kurikularno na~rtovanje, ki je sorazmerno odporno za ideo-lo{ke pritiske. Problem je le v tem, da se s tak{nim izho-di{~em precej zapletemo v neko diho-tomijo (ki se ji sicer nobeno teoretiziranje na tem podro~ju ne more povsem izogniti). Gre za dihotomijo “kompetenca/perfor-manca”, ali druga~e povedano, za razmerje med sposobnostjo za neko presojo ali ravnanje in dejansko presojo ali ravnanjem. V raziskavah socialnega in moralnega razvoja povzro-~a dihotomija {tevilne metodolo{ke te`ave. Ve~ina raziskovalnih instrumentov meri le razvitost kompetence in {e to v “laboratorijskih” razmerah, nobenega pravega jamstva pa ni, da “kompeten-ca” korelira s “perfor-manco”. Na~rtovalci
predmetov, kakr{en bi utegnil biti DVE, pa se morajo ob diho-tomiji {e vpra{ati, ali ni razvoj kompetence naju~inkovitej{i ravno tedaj, ko ga posredujejo razli~ne “performance”, tj. dejanske presoje in dejanska ravnanja v ~imbolj “realnih” razmerah.
Zadnje od vpra{anj ima nekak{en “zdravorazumski” podalj-{ek, ki mnogo radikalneje problematizira predhodno izra`eno stali{~e, naj bi DVE vplivala le na razvoj kompetence za neko vrsto presoje in ravnanja: Ali ne bi bila tak{na dr`avljanska
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        129
Janez Justin
vzgoja in etika, ki bi bila izklju~no usmerjena v razvoj socio-kognitivne in moralno-kognitivne sposobnosti u~encev, preve~ formalisti~na; ali ni kon~ni cilj predmeta, ki ga delovno ozna-~ujem kot DVE, vendarle v tem, da pospe{i internalizacijo temeljnih vrednot demokrati~ne dru`be in razvoj pozitivnih stali{~ do racionalnih in splo{no sprejemljivih dr`avljanskih dejavnosti.
Ker je vpra{anje zapleteno, bom na tem mestu zaenkrat poskusil zgolj nakazati smer, v kateri ka`e iskati odgovore. Vsekakor bi kazalo prisluhniti tistim, ki v pojmih “kompetenca” in “vrsta presoje” no~ejo videti le nekak{ne potencialnosti in prazne forme moralnega presojanja, temve~ tudi `e internali-zacijo nekaterih temeljnih moralnih vsebin in na~el za razumevanje socialnih in moralnih situacij. Vendar lahko tudi s tak{nim ohlapnej{im stali{~em ostanemo znotraj razumevanja moralne presoje, ki je v bistvu {e zmerom kognitivisti~no in formalisti~no. V njem lahko ostanemo vse dotlej, dokler v kompetenci in vrsti presoje prepoznavamo le tak{ne moralne vsebine in na~ela, ki ponovno prikli~ejo idejo forme s tem, da se nana{ajo le na postopke dr`avljanskega in moralnega delovanja, na postopke, utemeljene v racionalnem. ^e poskusimo to misel presaditi na vpra{anje o DVE, moramo seveda upo{tevati, da pravkar opredeljenih vsebin in na~el v izkustvenih polo`ajih nikoli ni mogo~e povsem lo~iti od mno`ice posebnih, “idiosinkreti~nih”, aksiolo{kih in nazorskih konstruk-tov ter od afektivnega, ki nenehno vdira v vsako mi{ljenje o dr`avljanskem in eti~nem. Vendar je poglavitna naloga DVE prav v tem, da vse posebne aksiolo{ke in nazorske sestave ter afektivne vrednosti prevaja v tak{no socialno in moralno mi{ljenje, ki je privr`eno demokrati~ni in moralno upravi~ljivi formi (postopkom) dr`avljanskega in eti~nega delovanja. V teh podmenah se razvojno-psiholo{ke konceptualizacije forme socialnega in moralnega presojanja navezujejo na filozofsko in sociolo{ko teorijo, ki sku{a rekonstruirati postopke racionalnega dr`avljanskega in moralnega delovanja. Ob povzetku dveh razvojno-psiholo{kih teorij (Selmanove in Kohlbergove) bo postalo jasno, da je tak{na povezava posebnega pomena ravno za na~rtovanje DVE. Na istem mestu pa bo nemara postalo tudi jasno, da niti splo{na sociolo{ko-filozofska dopolnitev razvojno-psiholo{kih teorij – dopolnitev, kakr{no je, denimo, podal J. Habermas – ne priskrbi zadostne podlage za na~rtovanje DVE.
130        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
IDEJA   RAZSREDINJENJA
V skladu z eno glavnih idej Piagetove razvojne psihologije so nekatere najvidnej{e teorije socialnega in moralnega razvoja prepoznale v tem razvoju neprekinjeno pove~evanje sposobnosti za razsredinjeno (decentrirano) socialno in moralno presojo in delovanje.
Ideje o razsredinjenju mi{ljenja, presojanja in ravnanja so znane tudi iz mnogih moralnih in spoznavnih filozofij. Empi-ri~no raziskovanje sposobnosti za razsredinjeno mi{ljenje, presojanje in delovanje pa se prete`no opira na Meadovo antropologijo in `e omenjeno Piagetovo psihologijo. Po Meadu se antropolo{ka problematika vzpostavi z dejstvom, da je (odrasli) ~lovek “`ival, ki opazuje stvari v tak{ni ali druga~ni perspektivi” (perspective-taking animal), ki ni nujno njegova lastna perspektiva. Na raziskovanje kognitivnega, socialnega in moralnega razvoja je mo~neje kot Mead vplival Piaget. Bistvo osrednje Piagetove zamisli je v naslednjem: V fazi egocentrizma dojema (spoznava) otrok stvari, ljudi in pojave kot nekaj, kar je osredinjeno nanj (tj. na otroka) samega, na njegovo lastno telo ali na njegovo lastno delovanje. Decentracija je proces, v katerem otrok prepoznava razmerje med seboj (svojim telesom in svojo dejavnostjo) in okoljem na vse bolj objektiven na~in. Ideja razsredinjenja je v teorijah moralnega in socialnega razvoja privzela {tevilne oblike.
Teorije socialne kognicije povezujejo decentracijo z zavestjo o prisotnosti “drugega”. Izraz “drugi” je v tem pomenu prvi uporabil Ch. S. Peirce, in sicer v dveh razli~icah – the other in the Other (torej pisano z veliko za~etnico) –, ki sta kasneje za{li v psihoanalizo, k Lacanu. Za vpra{anje o DVE je zanimiv Habermasov poskus sinteze rezultatov Flavellovih, Damonovih, Selmanovih in Kohlbergovih raziskav, ki je med drugim privedel do stali{~a, da se pri adolescentih predstava o “drugem” razvije v predstavo o standardnih vrstah “drugega” in da se slednja postopno pretvori v predstavo o “standardnih socialnih vlogah”, ki jih prevzemajo konkretni posamezniki. ^eravno so nekateri Habermasovi povzetki teorij socialne in moralne kognicije malce nenatan~ni, se jih spla~a pritegniti v razpravo o DVE, ker se z njimi naka`e mo`nost prehoda od socialnega u~enja – o katerem ve veliko povedati socialna psihologija – k u~enju o socialnem, ki ga je bolje preu~evati v okviru uporabne epistemologije (denimo tiste, ki je utemeljena v bachelardovski tradiciji) ali v okviru discipline, ki je v Franciji dobila oznako “psiho-sociologija”.
Socialno in moralno u~enje utirata pot u~enju o socialnem in moralnem. Predno se v razvoju socialnega in kognicije pri posamezniku ne razvije sposobnost za rekonstrukcijo perspek-
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        131
Janez Justin
tive druge osebe in perspektive tretje osebe (“opazovalca”), sta u~enje o socialnem in u~enje o moralnem silno omejeni dejavnosti, ki sta nenehno izpostavljeni nevarnosti vulgarizacije. Pri mnogih otrocih in adolescentih, ki omenjene sposobnosti nimajo, se ne morejo razviti nekatere zahtevnej{e predstave o dru`bi, denimo predstave o izvoru in utemeljenosti “pravil”, ki uravnavajo socialno delovanje, predstave o “pravni dr`avi” ali o civilizacijski vlogi zakonov (zadnja od predstav vklju~uje pojem upravi~ene “kr{itve” pravil, zato se lahko razvije le
pod pogojem, da se pri adolescentu vsaj delno razvije sposobnost za “postkonven-cionalno moralno presojo”, ki jo bomo opisali kasneje).
Pravkar opisani problem se pojavlja {e v neki druga~ni obliki. U~enje o dr`avljanskem in moralnem delovanju se ne za~ne {ele s tem ali onim {olskim predmetom. Nima jasno dolo~ljivega za~etka, vendar pa prve predstave o dru`benem in moralnem nastanejo mnogo prej, kot pa se pri otroku (adolescentu) razvije sposobnost za tak{no rekonstruira-nje socialnih in moralnih razmerij in per-
spektiv, ki pomenijo odmik od egocen-tri~nega razumevanja. Nekateri raziskovalci (Haan, 1985) nas prepri~ujejo, da `e pri pred{olskem otroku obstajajo implicitne socialne in moralne teorije (ali fragmenti tak{nih teorij). Predstave o dr`avljanskem in moralnem, ki jih posreduje neki {olski predmet, se torej ne ume{~ajo v prazen mentalni prostor, temve~ prihajajo v konflikt z `e obstoje~imi predstavami. Cilj pedago{ke dejavnosti torej ni le posredovanje novih predstav. Ker je cilj preurediti predstave, mora pedago{ka dejavnost najprej vzpostaviti
Družina, temelj državljanske vzgoje.
Državljansko vzgojo ne smemo od zgoraj dol posredovati, učeč mladino samo o državni ustavi. zakonih, državnem gospodarstvu. V tem slučaju bi samo državljane dresirali, nikakor pa bi ne pridobili njihovega srca in duše. Vzgoja bi ostala na površju in bi ob prvi težki preizkušnji ne prestala, ker bi bila samo zunanja, vsiljena stvar. Državno vzgojo moramo graditi od spodaj na» vzgor, organično, v zmislu naravnega živ» ljenja in razvoja otroka. Tu se mora učitelj zavedati, da ne more on sam v šoli dati temelja državljanski vzgoji. Temelj državljanski vzgoji se polaga v tisti živi celici, kisevnjej poraja vseživljenje.vdružini. Kakor je družina pravir vsega življenja, tako je tudi pravir vse občestvene skupnosti, ki mora na njej temeljiti vsaka državljanska vzgoja in iz nje zajemati kali za elementarne državljanske čednosti. To smo že poprej dokazali, ko smo razložili, kako se ravno državno življenje organično, ne mehanično, gradi in sestavlja iz nižjih zajednic. Ker so v vsakem organizmu glavno prvotne celice, ki sestavljajo nadrejene ude in organe, je samoposebi umljivo, da je tudi v organizmu države glavno družina kot njena prvotna celica. Od njenega zdravja bo tudi odvisno zdravje države, od vzgoje za družino in družinsko občestvo bo od» visna tudi vzgoja za državljansko občestvo.
132        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
stik s predstavami, ki pri u~encih `e obstajajo. Da bi preurejanje bilo uspe{no, mora u~itelj poznati te predstave. Nesmiselno bi bilo zahtevati, naj obvlada predstavne “idiosinkrazije” pri vsakem posameznem u~encu. Vsekakor pa mora vedeti, kak{na je zna~ilna zgradba in narava predstav o dru`bi ter moralnih predstav (predstav o “pravi~nem” in “nepravi~nem”) na dolo~eni razvojni stopnji.
Koncept razsredinjenja ima {e druga~ne nasledke za DVE. Ena od didakti~nih dogem govori o tem, naj bi u~enci novo znanje pridobivali v smeri “od bli`njega k daljnemu”. S konceptom razsredinjenja se ponuja konkuren~no na~elo za izdelavo kurikularne strategije: od subjektivnih k vedno bolj objektiviziranim (razsredinjenim) socialnim in moralnim predstavam. Iz kurikulov dr`avljanske vzgoje v razli~nih evropskih dr`avah je razvidno, da enkrat uveljavljajo eno, drugi~ pa drugo strategijo. V nekaterih dr`avah – v katerih, bomo natan~no navedli v poro~ilu raziskave, ki jo opravljamo na Pedago{kem in{titutu – je kurikulum zasnovan tako, da na za~etku terja od u~encev le nekak{ne zelo {ibke oblike razsredinjenega socialnega in moralnega mi{ljenja. Gre za oblike, ki jih psiholo{ka razvojna teorija imenuje “konkretna individuacija” (Kohlberg, 1981). Vendar kurikulum v nadaljevanju postopno pove~uje zahtevo po razsredinjenem mi{ljenju. Drugod v programih dr`avljanske vzgoje ali etike {e zmerom sledijo na~elu postopnega oddaljevanja od tistega, kar u~enec “izkustveno do`ivlja”; zato se uvodna poglavja praviloma ukvarjajo z opisom dru`inskih razmerij, vlog in dejavnosti. Kaj natan~no naj bi pri tem bilo “izkustveno do`ivljanje”, ostaja odprto vpra{anje. Mislijo v pojmu “izkustvenega” per-cepcijo? Fizi~ni stik in prostorsko bli`ino? ^e je tako, niso manifestacije “daljnega” (tj. socialne makro-organizacije: ~asopis in televizija v hi{i, konvencije prometne ureditve, “utele{ene” v prometnih znakih) ni~ bolj daljne od dru`inskih pojavov. Tudi mediji so prispevali k temu, da je pojem “izkustvenega do`ivljanja” postal mo~no dvoumen, ~e `e ne zavajajo~. Je intenzivna percepcija televizijsko posredovanih ikon “oddaljene” kulture kaj manj izkustvena od recepcije kulturnih vzorcev iz najo`jega okolja? Kriterije za kurikularno na~rtovanje je potrebno opreti na “logiko”, ki usmerja razvoj socialnega in moralnega mi{ljenja, na zgradbo motivacijskih procesov v zgodnji adolescenci, na regularnosti v razvoju identitetnih konstruktov v tem obdobju itd. Refleksija o dru`inskih odnosih br`kone sama po sebi ni~ hitreje ne privede k razsredinjenju predstav o socialnem in moralnem kot refleksija o odnosih v drugih dru`benih skupinah. Gre za formo mi{ljenja o pojavih, ne za pojave same.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        133
Janez Justin
RAZVOJ   FORME   SOCIALNEGA   IN MORALNEGA   MI[LJENJA
Pri predmetih, kot je DVE, pedago{ki telos praviloma hipertrofira. Navadno so pretirano oblo`eni s “funkcijami”, “cilji”, “smotri” ipd. ^im bolj vpra{ljiv je njihov obstoj v predmetnikih, tem bolj ~uda{ki postajajo utemeljitveni obrazci, ki jih zanje izdelujejo na~rtovalci. Seveda pa si je mogo~e ob DVE zamisliti tudi nekak{no “minimalno teleologijo”, minima-listi~ne cilje, ki bi jim bilo te`ko oporekati. Ve~ji del te “teleologije” bi nedvomno morali sestavljati kognitivni cilji. Med kognitivnimi cilji so mnogi – kot re~eno – “vzgojne” narave, ~e pa~ pod “vzgojo” uvrstimo tudi razsredinjenje nekega mi{ljenja, oblikovanje koherentnih pojmovnih mre`, vezanih na osrednja pojma dr`avljanskega in eti~nega, “privzgojitev” sposobnosti za uporabo osnovnih dr`avljanskih znanj in postopkov, prisvojitev poglavitnih eti~nih na~el in pravil, ki predstavljajo za vse sprejemljivo formo dr`avljanske presoje in ravnanja.
Tu se je te`ko odpovedati zgledu, ki se ponuja s formulacijami ciljev dr`avljanske vzgoje na Francoskem. Poglejmo nekaj formulacij, ki v uradnem besedilu nakazujejo “usmeritev” in “cilje” tamkaj{nje education civique: “razumevanje pravil `ivljenja v demokraciji”, “vednost o in{titucijah in njihovem zgodovinskem izvoru”, “refleksija o pogojih in sredstvih za ohranitev ~love{-kega dostojanstva”, “misliti vrednote”, dr`avljanska vzgoja je “pou~evanje in praktika” itd. (Education civique, 1990 – gl. literaturo). Tu je vsekakor govor o vzgoji, vendar o vzgoji, ki ne prestopa okvirov kognitivne funkcije {ole.
Med tistimi potencialnimi vzgojnimi nalogami DVE, ki se ve`ejo na kognitivno funkcijo {ole, bom zdaj izpostavil dve: vpliv na razvoj socialnega mi{ljenja in vpliv na razvoj moralnega mi{ljenja. Kaj pomeni prva in kaj druga od nalog? Koliko sta sploh uresni~ljivi? Odgovor na ta vpra{anja moramo iskati pri teorijah razvoja socialne in moralne kognicije.
Kratko bom predstavil dve tak{ni teoriji, Selmanovo teorijo razvoja socialne kognicije in Kohlbergovo teorijo razvoja moralne kognicije. Teoriji sta mo~no vplivali na socialno-psi-holo{ke, sociolo{ke in filozofske raziskave, ki imajo izhodi{~e v ideji razsredinjenja. Vsaka od omenjenih teorij ima nekaj {ibkih to~k. Pokazal bom, v katerih smereh so delovale kritike, ki sta jih spro`ili (zlasti Kohlbergova teorija). Sku{al pa bom tudi pokazati, da teoriji ponujata vrsto argumentov, ki upravi~ujejo kognitivisti~no, formalisti~no in univerzalisti~no koncepcijo DVE.
134        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
RAZCEPI   V   TEORIJAH SOCIALNEGA   MI[LJENJA
Teorije socialne kognicije se ukvarjajo s “procesi, v katerih otroci pridobivajo vednost o socialnem svetu, in z delovanjem njihovega socialnega mi{ljenja” (Muus, 1988, str. 239). Ukvarjajo se z vpra{anji, kako otrok in adolescent lahko predvidita, kaj kak drug posameznik razmi{lja, kak{na so njegova ~ustva ali kako bo ravnal. Teoretski interes za ta vpra{anja se o~itno ve`e na problematiko mi{ljenja o drugem, natan~neje, na teoretsko linijo, ki izvira iz G. H. Meada. Na tej teoretski liniji se vpra{anje mi{ljenja o drugem tesno ve`e na vpra{anje o indi-viduaciji (o razvoju ega in selfa). ^im kompleksnej{i postajajo kognitivni, na drugega nana{ajo~i se konstrukti, tem intenziv-nej{i je proces individuacije. Vendar ta ugotovitev ne zado{~a. @e iz navedenih formulacij je razvidno, da se problematika socialne kognicije cepi na ve~ vej (kar je posebej pomembno za na~rtovanje DVE). Prvi razcep se je pokazal, ko smo lo~ili socialno u~enje od u~enja o socialnem. V zgornjih formulacijah pa se je pokazal nov razcep. Socialna kognicija, opisana kot “pridobivanje vednosti o socialnem svetu”, se precej razlikuje od socialne kognicije, ki je usmerjena v prepoznavanje mentalnih stanj posami~ne druge osebe. Z Meadom bi lahko dejali, da gre enkrat za spoznavanje posplo{enega drugega (generalized other) in drugi~ za spoznavanje konkretnega drugega.
Tu se ne morem podrobneje ukvarjati z opisanima razliko-vanjima. Naj omenim le, da bi bilo potrebno v tej zvezi natan~neje dolo~iti vlogo dveh klju~nih disciplin, socialne psihologije, ki ji nekako naravno pripada raziskovanje socialnega u~enja in raziskovanje spoznavnih procesov, v katerih posameznik spoznava konkretnega drugega, ter uporabne epistemologije, ki se ukvarja z razvojem splo{nih predstav, pojmov in samoniklih “teorij” o socialnem, ter z razvojem implicitne epistemologije, iz katere te “teorije” izvirajo.
Oglejmo si {e tretji razcep v problematiki socialne kog-nicije. Izraz socialna kognicija se na eni strani prilega tisti otrokovi (adolescentovi) mentalni dejavnosti, v kateri si slednji pridobi vpogled v spoznavne procese, ki potekajo v drugi osebi, na drugi strani pa tudi otrokovemu (adolescen-tovemu) prepoznavanju afektivnih stanj in procesov pri drugem, interesov, potreb drugega itd. Selmanova teorija razvoja socialne kognicije vklju~uje obe vrsti socialnega spoznavanja, razlika med njima pa za samo teorijo – in za empiri~no raziskovanje, ki teorijo podpira – ni imela bistvenih nasledkov. Pomembni nasledki pa izvirajo iz te razlike tedaj, ko preidemo k vpra{anju moralnega razvoja. Vsaj za nekatere od teorij moralnega razvoja je glavna zna~ilnost
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        135
Janez Justin
razvite moralne presoje v tem, da je neodvisna od naklju~nih afektivnih stanj (o tem podrobneje kasneje).
NEKA   TEORIJA   RAZVOJA SOCIALNEGA   MI[LJENJA
R. L. Selman je avtor teorije razvoja socialnega mi{ljenja, ki jo bom tu podrobneje predstavil. Njegova teorija v poglavitnih potezah sledi Piagetovi ideji o kognitivnem razvoju kot procesu postopnega razsredinjenja mi{ljenja. Ob tej dolo~ilnici Selmanove teorije moram omeniti {e tri druge.
1.   Zanima jo struktura (forma), ne vsebina socialnega mi{ljenja pri otroku in adolescentu.
2.   Sodi med konstrukcijske teorije, torej med teorije, po katerih se v psihi~nem razvoju zaradi mo~ne te`nje po koherentnosti dogaja ob~asno globalno preurejanje (reorganizacija) v posameznih dimenzijah psihi~nega.
3.   Meadovo idejo o decentraciji kot prevzemanju vlog je dopolnil s pojmom “prevzemanje perspektive”. Razlika je v naslednjem: Ko se postavimo v vlogo drugega, ugotavljamo, kak{en pomen ima neka infomacija v polo`aju, v katerem je neka druga oseba. Ko prevzamemo perspektivo drugega, pa si `e na dolo~en na~in tolma~imo razmerje med dvema gledi{~ema ali ve~ gledi{~i (Selman, 1980, str. 22).
Ker so Selmanove opredelitve stopenj socialnega spoznavanja – tako kot Kohlbergov opis stopenj moralnega razvoja – precej {iroko znane, bom povzel le njegove najva`nej{e sestavine.
Stopnja 0 (pribli`no do {estega leta starosti): Na tej stopnji je otrok povsem egocentri~en. Ne lo~i med svojim lastnim pogledom na neki socialni polo`aj in pogledom drugih oseb.
Stopnja I (med petim in devetim letom starosti): Otrok razume, da druge osebe druga~e vidijo neko socialno situacijo kot on sam. Do tega razumevanja pride, ko opazi, da se ravnanje razli~nih oseb v podobnih situacijah bistveno razlikuje. Na podlagi opazovanja zunanjih zna~ilnosti vedenja drugih vsaj delno ugane, kaj drugi razmi{ljajo, ~utijo, nameravajo. Vendar je zanj notranja, psihi~na perspektiva drugega nedostopna.
Stopnja II (med sedmim in dvanajstim letom starosti): Pri predadolescentu se razvije sposobnost za dojemanje notranje perspektive drugega in za primerjanje te perspektive z njegovo lastno perspektivo. Vendar si lahko le izmeni~no predstavlja eno ali drugo perspektivo, ne more pa hkrati dojeti njune recipro~nosti – ne zmore vzpostaviti “perspektive tretje osebe”.
136        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
Stopnja III (med desetim in petnajstim letom): (Pred)ado-lescent lahko po poti abstrakcije izstopi iz svoje neposredne interakcije z drugim in prevzame perspektivo tretje osebe. Na ta na~in lahko v nekem danem trenutku opazuje sistem dveh perspektiv, njuno recipro~nost.
Stopnja IV (med adolescenco in odraslostjo): Na tej stopnji se pri posamezniku razvije sposobnost za koordiniranje razli~nih “perspektiv tretje osebe”, torej sposobnost za (kognitivno) delovanje v societalni perspektivi.
NEKA
TEORIJA
RAZVOJA
MORALNEGA
MI[LJENJA
V družini dobi otrok prvi čut za avtoriteto, ki je temeljna podlaga tudi za državljansko vzgo* jo. Predstavitelj avtoritete domače mu je oče, hišni gospodar. Vsi člani družine, pa tudi posli, se mu morajo podrediti. Otroci tukaj v družini prvič čutijo, da niso in ne morejo biti vsi ljudje enaki, neki naravni čut jim pravi, da je v očetovi osebi poosebljena višja oblast, ki mu morajo biti vsi pokorni. Oče predstavlja božjo uredbo dru= zine, po njem govore Bog in božji zakoni, on je vzgojitelj verske, prosvetne in gospodarske kul» ture. Ako vsi člani očeta slušajo, sodelujejo z njim, da se družinska skupnost lepo razvija, po» tem domača hiša lepo prospeva. Ako pa hodi vsak družinski član po svojih potih, ne dela za dom, ne posluša očeta, potem pa domača hiša propada. Po» sebno se to tam čuti, kjer je hišni oče umrl in ni krepke roke gospodarja.
Zelo shemati~no bom predstavil {e razvpiti Kohlbergov stopenjski model moralnega razvoja, ali natan~neje, model razvoja moralnega presojanja. Model je oprt na tri teoretske tradicije: na kantov-sko vejo filozofiranja o etiki in morali, na ameri{ko pragmatis-ti~no filozofijo, na piagetovsko smer v razvojno-psiholo{kem
raziskovanju. Po Kohlbergu naj bi razvoj moralne presoje potekal diskontinuirano, nekako tako, kot si je Piaget predstavljal kognitivni razvoj. V tej okvirni zamisli sta klju~nega pomena dve postavki. Prva od njiju je v trditvi, naj bi bile vse stopnje razvojno-logi~no nujne, se pravi, da v svoji onto-genezi moralni subjekt ne more presko~iti nobene od njih. Druga pa je v trditvi, naj bi bile poglavitne zna~ilnosti presoje na posamezni stopnji (njena kognitivna struktura) in zaporedje stopenj neodvisni od kulture, ki ji posameznik pripada.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        137
Janez Justin
Predkonvencionalna stopnja
Stopnja I: Posameznikov pogled na situacije je {e povsem egocentri~en. Posameznik ne lo~i med svojim interesom in interesom drugega. V celoti se podreja avtoriteti. “Pravilno” je tisto, kar mu omogo~i, da se izogne kazni.
Stopnja II: Posameznik lo~i svoje interese od interesov drugega, vendar le na povsem konkretni ravni, v smislu menjave predmetov ali uslug. “Pravi~no” je vse, kar stre`e interesom obeh (vseh) udele`encev menjave.
Konvencionalna stopnja
Stopnja III: Posameznik primerja svojo perspektivo s perspektivami drugih oseb. Zaveda se medosebnih interesnih konfliktov, razre{itev konfliktov pa vidi v tem, da se vsi posamezniki ravnajo po nekak{nih povsem konkretnih “zlatih pravilih”.
Stopnja IV: Posameznik pri~ne razlo~evati med medoseb-nim in societalnim. Postavlja se na societalno stali{~e, na stali{~e sistema, v katerem prepoznava stalne vloge in pravila. Meni, da se morajo medosebna razmerja prilagoditi sistemu. “Pravilno” je vse, kar prispeva k ohranjanju obstoje~ega reda in k skupnemu blagostanju.
Postkonvencionalna stopnja
Stopnja V: Posameznik daje temeljnim pravicam in vrednotam, ki so sprejemljive za vse, prednost pred konkretnimi dogovori, pravili ali zakoni, ki veljajo v dru`bi. Kognitivno deluje v perspektivi, ki je “pred-dru`bena” (prior-to-society perspective). Meni, da je potrebno interesne konflikte razre{e-vati po postopkih, s katerimi se strinjajo vsi prizadeti. Vidi razcep med moralnim stali{~em in stali{~em zakona ter se zaveda, da je stali{~i pogosto izjemno te`ko uskladiti.
Stopnja VI: Posameznik uveljavlja univerzalna eti~na na~ela, tj. na~ela, ki bi jim po njegovem morali slediti vsi. Prevzema perspektivo racionalnega posameznika, ki v spo{tovanju drugega vidi cilj in ne sredstvo. (Kohlberg, 1981)
Na prehodih od ene stopnje k drugi naj bi po Kohlbergu pri{lo do temeljite preureditve mi{ljenja o moralnem. V tej to~ki je Kohlbergova teorija konstruktivisti~na. Tudi kogniti-visti~ni pristop je ve~ kot o~iten: Posameznik naj bi ne bil sposoben zahtevnej{ega moralnega ravnanja, ~e ne more kompleksno moralno presojati. Moralnih na~el naj bi ne mogel uveljavljati, ~e jih ne razume in vanje ne verjame (Kohlberg,
138        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
1976, str. 32). Intelektualni razvoj in razvoj socialne kognicije pogojujeta moralni razvoj.
Empiri~ne {tudije so pokazale, da moralni razvoj pri razli~-nih posameznikih poteka razli~no hitro in se ne kon~a zmerom z isto stopnjo. (Te {tudije so opravljene tako, da instrumenti bele`ijo moralno presojanje, ki ga pri posameznikih izzove predstavitev vnaprej pripravljene moralne dileme). [tudije, opravljene na ameri{kih vzorcih, so pokazale, da ve~ji del populacije nikoli ne dose`e postkonvencionalnih stopenj moralnega presojanja. Izjemno redki pa so bili posamezniki, ki so o dilemah moralno presojali na zadnji, {esti stopnji.
Kohlbergova teorija je spro`ila pravi plaz komentarjev in kritik, pa tudi nekaj samokritike. Kljub temu je ostala najvpliv-nej{a teorija moralnega razvoja in njenemu konstruktivisti~ne-mu, formalisti~nemu in kognitivisti~nemu izhodi{~u ni mogo~e odrekati pojasnjevalne vrednosti. S polemikami, ki so se razvile, se tu pa~ ne moremo ukvarjati. Le nakazal bom, v katerih poglavitnih smereh so delovale kriti~ne pripombe in ugovori:
1.   Presoje, ki so jih registrirali instrumenti v Kohlbergovih raziskavah, so presoje izoliranega subjekta v laboratorijskih razmerah. Ni jasno, koliko se te presoje skladajo s sodbami, ki bi pri istih osebah nastale v realnih, vsakdanjih polo`ajih (Haan, Aerts, Cooper, 1985).
2.   Kohlbergov moralni subjekt je predvsem subjekt mi{lje-nja o moralnem, v resnici pa je moralen tisti subjekt, ki deluje moralno. (Ta ugovor je eden naj{ibkej{ih; Kohlberg sam ga je u~inkovito zavrnil. Da v celoti izhaja iz napa~ne predstave o socialnem delovanju, bo razvidno iz kasnej{ega komentarja k Habermasovi interpretaciji Kohlbergove teorije.)
3.   Kohlbergov model izhaja iz zahodne kulture, v kateri ima intelektualni razvoj prednost pred drugimi vrstami razvoja (L. Simpson, 1974, str. 81–106).
4.   Kohlbergov model ne upo{teva vpliva, ki ga utegne imeti na moralne presoje socio-emocionalno okolje, v katerem deluje posameznik.
5.   Kohlberg ne upo{teva, da se moralne presoje pogosto ravnajo po mo`nih posledicah dejanj, zato so lahko iracionalne ali nelogi~ne (Gilligan, 1978, str. 52–88).
6.   Kohlbergova predstava o razviti moralni presoji je predstava o presoji, ki se dvigne nad izkustveni polo`aj in nad konkretno socialno interakcijo, zato je umeten in idealen konstrukt, ki spregleda posameznikovo zasidra-nost v socialnem prostoru.
7.   V sposobnosti za moralno presojanje na dolo~eni stopnji vidi Kohlberg lastnost, ki je potem, ko je enkrat pridobljena, nekaj dokon~nega. Zato posamezne postkonven-
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        139
Janez Justin
cionalne sodbe ne razume kot posebnega dose`ka v posameznikovem prizadevanju, da bi socialne polo`aje interpretiral racionalno in skladno z na~eli, temve~ jo pojmuje kot skoraj samoumevno manifestacijo predhodno dose`ene razvojne stopnje. Kohlbergove raziskave so mnogo bolj kontraverzne od Selmanovih – pa tudi Flavellovih in Damonovih – raziskav socialne kognicije. Kljub temu pa predstavlja teoretski okvir, ki ga v Evropi in ZDA sprejema najve~je {tevilo na~rtovalcev tak{nih {olskih predmetov, kakr{ni so “dr`avljanska vzgoja”,
“moralna vzgoja”, “vrednotna vzgoja” in “verska vzgoja”. O tem pri~ajo poro~ila o vrednotni in drugih “vzgojah”, ki so jih za posamezne evropske dr`ave pisali t. i. nacionalni eksperti; ob vpra{anju, kateri teoretski vir je naj-mo~neje vplival na nacionalni koncept teh vzgoj, je zdale~ najpogosteje omenjeno ravno Kohlbergo-vo ime (glej Values Education in Europe: a comparative overview of a survey of 26 countries in 1993, NFER– CIDREE–UNE-SCO, Slough, 1994).
Tudi Kohlberg, njegovi sodelavci in njegovi kritiki so se mnogo ukvarjali z vpra{anjem, kaj teorija moralnega razvoja pomeni za edukacij-sko problematiko. Kohlberg je skupaj s sodelavci zasnoval nekak{en model edukacijske intervencije v moralni razvoj otrok in adolescentov. Uporaba modela naj bi potekala v skupinah z moralno razli~no razvitimi posamezniki. Ko se posameznik, ki na dolo~eni razvojni stopnji izdeluje sorazmerno koherentne moralne sodbe, soo~i z moralnimi sodbami, ki izvirajo z vi{je razvojne stopnje, to v kognitivni zgradbi njegovega presojanja povzro~i neravnote`je. Slednje pospe{i prehod na vi{jo stopnjo. Uporabo modela si je Kohlberg s
Velik problem nastane tukaj, kako naj uči« telj praktično pomaga k ozdravljenju in utrditvi tega družinskega življenja, ker s tem bo največ koristil tudi državljanski vzgoji. V tem oziru imamo v današnjem času že celo literaturo, kako naj šola in dom vzajemno delujeta, drug drugega podpirata. Najboljše bo to, da se učitelj vedno zaveda, da je težišče vzgoje pri očetu in materi in domači družini. Opustil bo vse to, kar bi otroka ods tujevalo družini, tudi šolo bo skušal kolikor mo« goče spraviti v sklad z družinskim življenjem, pri pouku bo izrabljal vsako priliko, da bo dvignil v otrocih ljubezen do družine, očeta, matere, bras tov in sester, do domačega doma, pri vseh pred» metih, prav posebno pri slovenščini, prirodo« slovju, šolskih in domačih nalogah. Večkrat bo poudarjal heroizem dobrih bratov in sester, oče« tov in mater in potrjeval z zgledi iz domače zgo* dovine, posebno narodnih pravljic, svetega pisma, grške in rimske mi t o 1 o g i j e. Skušal bo prav posebno neposredno vplivati na očete in matere na rodbinskih večerih in z osebnimi  razgovori,  hišnimi obiski.
140        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
svojim sodelavcem zamislil skoraj kot nekak{en “trening”. Nekateri empiri~ni rezultati naj bi pospe{itveni u~inek potrdili (Blatt, Kohlberg, 1975, str. 129–161). Kljub temu se zdi, da ta poenostavljena zamisel edukacijske intervencije v moralno-kognitivni razvoj {e najbolj ustreza prav Kohlbergovim kritikom, saj lahko ob njej uveljavijo ve~ino od zgoraj omenjenih sedmih ugovorov k avtorjevemu razvojnemu modelu.
Na drugi strani pa ni mogo~e spregledati, da se je kogni-tivisti~na in univerzalisti~na zamisel (dr`avljanske, vrednotne, moralne) vzgoje ravno prek Kohlbergovih raziskav prvi~ vsaj za silo oskrbela s tisto vrsto veljavnosti, ki lahko izvira zgolj iz empiri~nega raziskovanja. Tako se je precej pove~ala njena konkuren~nost v razmerju do pojmovanj vzgoje, ki i{~ejo utemeljitvene obrazce v emocionalnem, neposredno do`ivljaj-skem, idiosinkreti~nem, nacionalno-specifi~nem, kulturnem, ideolo{kem.
Slabosti Kohlbergove teorije izvirajo iz razvojno-psiholo{ke logike, ki obvladuje stopenjski model. Iz modela pa lahko prevzamemo nekatere klju~ne sestavine in razvojno perspektivo pretvorimo v optiko, v kateri postkonvencionalno moralno in socialno mi{ljenje dobi pomen norme socialnega delovanja. ^e hkrati nadomestimo Kohlbergovo poenostavljeno, iz ameri{kega pragmatizma prevzeto pojmovanje socialno-prak-ti~nega s tak{nim pojmovanjem socialnega delovanja, ki racionalisti~no tradicijo navezuje na novej{e teorije komunikacijskega delovanja, dobimo teoretski eksperiment, ki ga je z nekaterimi pomanjkljivostmi, pa vendar tudi s precej{njimi teoretskimi dose`ki izpeljal J. Habermas.
Habermasova interpretacija teorije socialnega mi{ljenja in teorije moralnega mi{ljenja, zapisana v dveh delih (Habermas, 1983, 1991), obrne logiko razvojno-psiholo{kega modela tako, da v njej prepoznamo zahtevo po razvoju kompetence za tak{no socialno (intersubjektivno) delovanje, ki je komunikacijske narave, njegova normativna struktura (etika) je izpeljana iz racionalnega, strate{ko pa je usmerjeno k vzajemnemu razumevanju.
Habermas meni, da osnovno naravo Kohlbergove teorije dolo~ajo naslednje tri njene lastnosti: kognitivizem, formalizem, univerzalizem. Prva od lastnosti naj bi se po Habermasu kazala v tem, da gre pri Kohlbergu za razvoj mi{ljenja o moralnem in za presoje, ki se dvignejo nad specifi~no (kulturno, psiholo{ko) situacijo, nad naklju~na afektivna stanja in preference. Natan~neje povedano, v moralnem razvoju se sposobnost za tak{no presojanje {ele postopno razvija (natan-~nost ni vselej odlika Habermasovih analiz, kar sem pokazal `e drugod – Justin, 1986). Druga od lastnosti, formalizem, naj bi se kazala v tem, da gre Kohlbergu za (kognitivno) struk-
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        141
Janez Justin
turo presoj na razli~nih stopnjah razvoja, ne za vsebino presoj. Tretja lastnost, univerzalizem Kohlbergove teorije, naj bi bila v tem, da zaporedje razvojnih stopenj velja za vse kulture. Vendar je Habermas na{el univerzalisti~no idejo tudi v samem Kohlbergovem opisu postkonvencionalnega presojanja. Bistvo postkonvencionalnih sodb naj bi bilo v tem, da so sprejemljive za vsakega posameznika, ki priznava drugim enake pravice kot sebi, upo{teva interese drugih in priznava veljavnost na~el, po katerih lahko razli~ni posamezniki, zapleteni v konflikt, v razpravi (diskusiji) dose`ejo soglasje o razre{itvi konflikta.
Ta dodatek k psiholo{ki teoriji moralnega in socialnega razvoja je `e del tistega obrata, v katerem je Habermas logiko razvojno-psiholo{kega modela pretvoril v logiko modela komunikacijskega delovanja. Tu mi seveda ne gre za samo problematiko teoretskih vplivov in navezav. Povzel bom le tiste sestavine Habermasove interpretacije Kohlbergove teorije, ki bi lahko vsebovale nekaj napotkov za na~rtovanje DVE.
Osrednje moralno vpra{anje je po Habermasu vpra{anje o uravnavanju intersubjektivnih razmerij; moralna naj bi bila tista intersubjektivna dejavnost, ki jo vodijo na~ela intersubjektivne recipro~nosti, reverzibilnosti in simetri~nosti. Habermas meni, da je razvoj moralnega presojanja mogo~e obravnavati kot razvoj kompetence za socialno delovanje, ki poteka v obliki komuniciranja z drugimi in je utemeljeno v racionalnem (kar pomeni, da sprejema predpostavke racionalnega argumentiranja). ^e idejo prenesemo na pedago{ko problematiko, bi iz nje sledilo, naj bi (dr`avljanska) vzgoja vplivala predvsem na to, da bi adolescenti sprejeli `e omenjena na~ela, ki pri Habermasu sestavljajo etiko diskurza (Diskursethik). Ta na~ela niso istovetna z normami, ki so zna~ilne za posamezen socio-kulturni prostor. Prav tako niso odvisna od prevladujo~ega aksiolo{kega sistema in “kulturnih evidenc”. Postkonvencio-nalno moralno mi{ljenje je mi{ljenje, ki normira same norme, se pravi, jih izpostavlja racionalnemu argumentiranju, vendar ne zasebno, temve~ intersubjektivno in po postopkih, ki so sprejeti konsenzualno. Tu se vra~amo k nekemu `e izra`e-nemu stali{~u. Dejali smo, da je prednostna naloga DVE razvijati formo moralnega in socialnega mi{ljenja; ta forma, smo dejali, ni prazna forma. Podprta je z nekak{no etiko, z najsplo{nej{imi eti~nimi vsebinami, ki se nana{ajo na formo dr`avljanskega delovanja. Habermas nam ponudi ~isto dolo~eno interpretacijo te forme: v njej vidi postopke in predpostavke racionalnega argumentiranja, ki lahko v konfliktnih socialnih situacijah privede do racionalnih re{itev. Osnovne eti~ne vsebine, katerih internalizacija naj bi bila cilj vzgoje, se torej nana{ajo na formo dr`avljanskega in socialnega delovanja, ki je v svojem bistvu postopkovna (proceduralna) forma.
142        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
Seveda ne ka`e spregledati, da je Habermasova teorija obremenjena s transcendentalisti~nimi konstrukti, kakr{na sta pojma “idealnega prevzemanja vlog” in “idealne komunikacijske situacije”. ^e te konstrukte pove`emo s kohlbergovsko predstavo o postkonvencionalnem moralnem presojanju, pla-~amo dolo~eno ceno; brez prave obrambe se izpostavimo ugovorom, ki zadevajo Kohlbergov razvojno-psiholo{ki model.
Nadaljnji pomislek zadeva razmerje med kulturnim in univerzalnim. Zahtevo po univerzalnosti moralnega presojanja je mogo~e brez zadr`kov zagovarjati le, ~e je tudi sama zahteva univezalna, se pravi, ~e ta zahteva ni nekaj, kar izhaja iz “kulturnih evidenc”, iz specifi~nega aksiolo{kega sistema ipd. Natan~neje povedano, zahtevo po univerzalnosti presojanja je sicer mogo~e zagovarjati tudi v primeru, ~e sama ta zahteva ni univerzalna, vendar v tem primeru privr`enost zahtevi ne temelji v racionalnem.
Habermas je z naslonitvijo na Meada in Peircea ter na teorijo govornih dejanj, s katero se ob{irno ukvarja v delu Teorija komunikacijskega delovanja, bistveno popravil neko zavajajo~o shemo, ki usmerja psiholo{ke teorije razvoja socialnega in moralnega mi{ljenja ter delovanja (tudi Kohlbergovo). Pod vplivom idej ameri{kega pragmatizma – predvsem Jamesa in Deweyja, nikakor pa ne Peircea – so se omenjene teorije oprle na dihotomijo “mi{ljenjsko”/”prakti~no”. “Prakti~no” se v tem okviru pogosto ve`e na “vedenje”, in sicer v pomenu, ki ni dale~ od behavioristi~ne interpretacije. Habermas je pojem “prakti~nega”, zlasti pa pojem “socialnega delovanja” tesno navezal na pojme diskurza, komunikacijskega delovanja in govornega dejanja. S tem je opredelil neko vrsto socialne realnosti, ki je klju~ za razumevanje delovanja sodobnih dru`b, za razumevanje procesov individuacije in subjektivacije itd. Pri konceptualizaciji DVE ni mogo~e spregledati, da razvoj dr`av-ljanskega in eti~nega mi{ljenja poteka v okolju, ki je diskur-zivno in v katerem so t. i. ilokucijski pomeni nekak{ne elementarne enote socialnega pomena, s katerim operirajo posamezniki tedaj, ko koordinirajo gledi{~a “prve”, “druge” in “tretje osebe”. Vzgojna funkcija kot tudi druge kognitivne funkcije DVE bi morale biti vsaj delno usmerjene v pridobivanje kompetence za tak{no izvr{evanje govornih (ilokucijskih) dejanj, ki upo{teva “etiko diskurza”. O govornih dejanjih, izvr{enih v literarnih diskurzih pravi Habermas, da niso realna, temve~ navidezna. Velja to tudi za ilokucijska dejanja, izvr{ena v pedago{ki komunikaciji? Kolikor so zgolj simulacija realnih socialnih situacij, toliko so pa~ “nerealna” in zgolj prostor socio-kognitivnega in moralno-kognitivnega urjenja (v mislih imam metode igranja vlog in simuliranja, ki jih pri predmetih, kakr{en bi utegnil biti DVE, pogosto uporabljajo). Seveda pa
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        143
Janez Justin
ilokucijskim dejanjem, izvr{enim v pedago{kih okoljih, pripadajo tudi realni socialni pomeni. Iz ozadja namre~ delujejo nanje mehanizmi promocije in selekcioniranja (odbiranja), preverjanja in ocenjevanja. V tem smislu lahko o DVE ugotovimo, da ne bo zgolj prostor, v katerem se bodo predadolescenti in adolescenti u~ili, kako razre{evati socialne in moralne konflikte, temve~ bo pri DVE potekajo~a pedago{ka dejavnost sama proizvajala socialne in moralne konflikte. To dejstvo seveda {e zdale~ nima zgolj negativnega pomena.
Habermasov poskus, da bi na razvoj diskurzivno posredovanih interakcij projiciral logiko razvojno-psiholo{kega modela, je v nekaterih to~kah pomanjkljiv. ^e je kolikor toliko zadovoljivo povzel vpra{anja, vezana na pragmati~ni vidik diskurza, je nekatere druge razse`nosti diskurza skoraj povsem zanemaril. Oglejmo si le eno od teh razse`nosti. Problematika razmerij med kognitivnimi (mentalnimi) strukturami, objektivnimi “stanji stvari” in moralnim (aksiolo{kim), ki je sicer vseskozi v sredi{~u Habermasovih analiz, se ne artikulira le prek vpra{a-nja o govornih dejanjih, ki so storjena z izrekanjem verbalnih izjav. Artikulira se tudi prek vpra{anja o sami zgradbi verbalnih izjav. Habermas se je te zgradbe dotaknil le toliko, kolikor se je ukvarjal s pronominalnimi strukturami jezika (s sistemom “oseb”), ki naj bi v procesu socializacije delovale kot mehanizem individuacije. V resnici pa se glavno vpra{anje odpira z osnovno zgradbo izjav, v kateri je mogo~e prepoznati:
1.   izjave, ki podajajo stanja stvari (“propozicije”),
2.   izjave, ki podajajo (odslikavajo ali predpisujejo) kognitivne operacije, prek katerih se subjekt (lahko) ve`e na objekt ali na druge subjekte,
3.   izjave, ki modalizirajo subjekte in objekte. Te tri vrste izjav so seveda analiti~ni konstrukti; vse tri
izjave se lahko “utelesijo” v isti konkretni verbalni izjavi. Oglejmo si to na primeru neke konkretne “didakti~ne” izjave:
“^e si pobli`e (denimo prek mikroskopa) ogledamo te nenavadne in skrivnostne oblike, vidimo, da se vijuge ponavljajo v nekak{nih pravilnih zaporedjih.”
Izjava podaja stanje stvari (vijuge se ponavljajo v pravilnih zaporedjih). Modalizira objekt, ki ga je skonstruirala, in sicer vsaj na dva na~ina: kot spoznavni objekt in kot objekt `elje (“nenavaden”, “skrivnosten”). Hkrati pa “predpi{e” kognitivne operacije, prek katerih nam objekt, modaliziran kot spoznavni in za`eleni objekt ter podan kot stanje stvari, sploh postane dostopen. ^e bi sledili Habermasu, bi v pedago{kih diskur-zih, usmerjenih k socialnim objektom, morali preverjati, ali izjave, ki modelirajo kognitivne operacije, obvladujejo vse druge (modalne in propozicijske) sestavine na na~in, ki jam~i za “recipro~nost”, “reverzibilnost” in “simetri~nost” v intersub-
144        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Kognitivisti~no, formalisti~no, univerzalisti~no o (dr`avljanski) vzgoji in etiki
jektivnih razmerjih. Izjave, ki podajajo stanja stvari, se v kon~ni posledici ve`ejo na vpra{anje o resni~nosti. Izjave, ki modalizirajo subjekte in objekte, se ve`ejo na aksiolo{ke sisteme. [tiri temeljne modalne razse`nosti diskurza – volitivna (“`eleti”), poten~na (“mo~i”), deonti~na (“morati”), spoznavna (“vedeti”) – se strukturno skladajo s {tirimi velikimi skupinami vrednot, o katerih nam poro~a psihologija (Musek, 1993): hedonisti~ne vrednote (vrednote zadovoljstva, u`itka, ugodja itd.), vrednote potence (mo~, status, storilnost itd.), vrednote dol`nosti in odgovornosti, izpolnitvene vrednote (spoznavne, duhovne, kulturne itd.).
Povsem nov vidik vpra{anja o koncepciji DVE se odpre z ugotovitvijo, da ve~ina govornih dejanj – tako v pedago{kih kot v nepedago{kih situacijah – sodeluje pri tvorjenju in posredovanju t. i. socialnih reprezentacij, ki so nekak{ne kombinacije samoniklih individualnih in nereflektiranih kolektivnih teorij o razli~nih vrstah realnega. Kako dose~i, da se bo prek korpusa socialnih reprezentacij, ki zmerom `e delujejo v posameznikovi zavesti, postopno uveljavljala razvita socialna in moralna presoja, pa je vpra{anje, na katerega bo potrebno odgovoriti na drugem mestu.
Janez Justin, doktor filozofije, direktor Pedago{kega in{tituta Univerze v Ljubljani.
LITERATURA
BLATT, M., KOHLBERG, L. (1975): “The effects of classroom moral
discussion upon children’s level of moral judgment”, Journal
of Moral Education, {t. 4. DAMON, W. (1977): The social world of the child, Jossey-Bass, San
Francisco. Education aux droits de l’homme, Ministere de l’education nationale,
de la jeunesse et des sports, Centre national de documentation
pedagogique, 1990. FLAVELL, J. H. (1974): Understanding other persons, Blackwell,
Oxford. GILLIGAN, C. (1978): “In a different voice: Women’s conception of self
and of morality”, Harvard Educational Review, reprint {t. 13. HAAN, N.; AERTS, E.; COOPER, B. (1985): On moral grounds. The
search for practical morality, New York University Press,
New York. HABERMAS, J. (1983): Moralbewußtsein und Kommunikatives
Handeln, Suhrkamp, Frankfurt. HABERMAS, J. (1991): Erlauterungen zur Diskursethik, Suhrkamp,
Frankfurt. JUSTIN, J. (1989): “Peircov pragmati~ni koncept semioti~ne forme”, –
Problemi-Razprave, {t. 1. JUSTIN, J. (1992): “The Structure of Didactic Discourse and the Mistery of
Illocutionary Force”, Grazer Linguistische Studien (GLS), {t. 38.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        145
Janez Justin
JUSTIN, J.; ZUPAN^I^, M. (1995): “Psychological, anthropological nad philosophical-sociological foundations of moral education in Slovenia”, Journal of moral education, (v tisku).
KOHLBERG, L.: The Philosophy of Moral Development, Harper and Row Publishers inc.
KOHLBERG, L. (1981): The Philosophy of Moral Development. Essays on Moral Development, zv. 1, Harper & Row, San Francisco.
KOHLBERG, L. (1976): “Moral stages and moralization: The cognitive-developmental approach”, v: T. Lickona (ur.): Moral development and behavior, Holt, Rinehart, & Wilson, New York.
MUSEK, J. (1993): Osebnost in vrednote, Educy, Ljubljana.
MUUS, R. E. (1988): Theories of adolescence, McGraw-Hill, New York.
SELMAN, R. L. (1980): The growth of interpersonal understanding, Academic Press, New York.
SIMPSON, L. (1974): “Moral development research”, Human development, 17.
Values Education in Europe: a comparative overview of a survey of 26 countries in 1993, NFER–CIDREE–UNESCO, Slough, 1994; poglavje o Sloveniji: M. Zupan~i~, A. Barle, J. Justin.
146        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Janez Kolenc
Dr`avljanska kultura in {ola
UVOD
Posledice pozitivisti~no1 racionalisti~nega pristopa k obravnavanju dru`be kot hierarhi~nega sistema, na vrh katerega je postavljen kulturni sistem, so razvidne v {tevilnih raziskovalnih poro~ilih, ki zadevajo vpra{anja dr`avljanske vzgoje oziroma politi~ne socializacije dr`avljanov.
Zavedati se je namre~ potrebno, da implicitnih in eksplicitnih politi~nih vsebin v sodobnih dru`bah ne posreduje samo javno {olstvo oziroma izobra`evalni sistem dr`ave, skupaj z njeno ozko pojmovano nacionalno kulturo, ampak jih v ve~ji meri posredujejo drugi agensi politi~ne socializacije, kot npr. dru`ina, otro{ki vrtci, mno`i~ni mediji, religiozne ustanove...
Herbert Hyman2 je v letu 1959 razvil pojem politi~ne socializacije, s pomo~jo katerega so raziskovalci dr`avljanske kulture posku{ali povezati “kulturne” in “politi~ne” spremenljivke v konsistenten raziskovalni model:
“Celoto vseh procesov, znotraj katerih se pridobivajo, ohranjajo in spreminjajo prevalentne norme politi~ne kulture dane dru`be, poimenujemo politi~na socializacija.”
Funkcije te intervenirajo~e spremenljivke naj bi bile v poli-ti~nem sistemu naslednje:
1. V dalj{em zgodovinskem razdobju zagotavlja politi~na socializacija relativno uniformnost norm in standardov politi~nega obna{anja pripadnikov neke dru`be.
1  [e vedno eno najbolj odmevnih del na temo spora o pozitivizmu v dru`boslovni znanosti je: T. W. Adorno et. al.,
Der Positivismusstreit in der deutschen Soziologie, Neuwied, 1969.
2  Herbert Hyman, Political Socialization, New York, 1969, revidirana izdaja.
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 147-167.
147
Janez Kolenc
3 Lucian Pye, Personality and National Building, New Haven, 1962, str. 45.
4 E. Greenberg, Political Socialization, Atherton Press, New York, 1968, str. 7.
5 Fred Greenstein, “Political Socialization”,
International Encyclopedia of Social Sciences (IEES), 1968, str. 551-555, definira sestavine politi~ne socializacije kot “... vse poli-ti~ne nauke, formalne in neformalne, na~rto-vane in nena~rtovane, na vseh stopnjah ~love{kega `ivljenja, ki ne vklju~ujejo samo eksplicitno politi~nih naukov, ki vplivajo na politi~no obna{anje, temve~ tudi vse nominalno nepoliti~ne nauke, kot so poznavanje politi~no relevantnih dru`benih stali{~ ter pridobivanje politi~no relevantnih osebnostnih lastnosti”.
2.   Raziskovanje procesov politi~ne socializacije razkriva poti in na~ine, “... kako posameznik sprejema politi~no kulturo in oblikuje lastno politi~no identiteto”.3
3.   Politi~na kultura je potem definirana kot oblika politi~nih orientacij, ki nastajajo v okviru politi~nega sistema. Poli-ti~na socializacija je torej “... pridobivanje politi~ne kulture
individuumov”.4
V nadaljevanju sta se oblikovali dve koncepciji politi~ne socializacije, ki se razlikujeta glede na operacionalizacijo spremenljivk:
a)  {iroka oziroma makrokoncepcija in
b)  ozka oziroma mikrokoncepcija.
a) Makrokoncepcija politi~ne socializacije5 operacionalizira spremenljivke za raziskovanje teh procesov na dveh ravneh in v treh smereh:
a1) na ravni individuuma in
a2) na ravni politi~nega sistema.
Na ravni politi~nega sistema se politi~na socializacija raziskuje kot proces kulturne transmisije, medtem ko se na individualni ravni obravnava kot proces u~enja, v katerem posamezniki pridobivajo politi~ni pogled na svet in oblikujejo lastno politi~no identiteto.
Komplementarna obravnava obeh ravni se utemeljuje z interesom nacionalne dr`ave, da svoje standarde politi~nega obna{anja ohranja z uvajanjem novih generacij v `e utrjene in ustaljene oblike politi~nega mi{ljenja in delovanja.
Kot proces kulturne transmisije se politi~na socializacija obravnava v treh smereh oziroma procesih:
–   procesu ohranjanja dolo~ene politi~ne kulture,
–   procesu spreminjanja politi~ne kulture,
–   procesu ustvarjanja nove politi~ne kulture.
Richard Dawson in Kenneth Prewit sta te procese povezala v naslednjo operacionalno definicijo:
“S politi~no socializacijo se oblikuje in prena{a politi~na kultura. Konkretneje, s politi~no socializacijo se ohranja nacionalna politi~na kultura toliko, kolikor ta kultura prena{a svojo politi~no konstitucijo s stare na novo. Politi~na kultura se spreminja oziroma transformira do tolike mere, kolikor vodimo populacijo ali del nje v novo izku{njo, ki je politi~no razli~na od prej{nje. Porajanje nove politi~ne skupnosti pa je tista sprememba, za katero lahko re~emo, da v procesu politi~ne socializacije nastaja oziroma se ustvarja nova politi~na kultura, ki dotlej ni obstajala.” (Dawson, Prewit, 1969: 27)
Tak{na makrodefinicija seveda predpostavlja neko ne povsem dokazljivo na~elo, da je namre~ dr`avljanska kultura nekaj nau~lji-vega, in da jo je mogo~e vedno na novo oblikovati in spreminjati.
148        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Dr`avljanska kultura in {ola
b) Mikrokoncepcija pa obravnava procese politi~ne sociali-        6 Robert Siegel, The zacije kot procese politizacije in indoktrinacije posameznikov         Assumption about the
in dru`benih skupin.6 Vsebine politi~ne socializacije so samo          LV ea al ur en si n, gA no nf a Pl so, l i1t9i c6 a5 l.
tiste oblike politi~nega obna{anja in tiste orientacije, ki so relevantne za delovanje in stabilnost politi~nega sistema. Tak{no zo`enje vsebine, dosega in ciljev politi~ne socializacije zagovorniki te koncepcije razlagajo takole:
“Politi~no organizirane dru`be `elijo obstati in kot posledica tega tudi izpostaviti tak{ne funkcije, ki slu`ijo ohranjanju dolo~ene politi~ne ureditve: vzpostavitvi funkcij politi~ne socializacije mladih.” (Siegel, 1965)
Temu ustrezno je definiran tudi proces politi~ne socializacije:
“Politi~na socializacija je postopen proces u~enja norm, stali{~ in obna{anja, ki so splo{no sprejeta in se prakticirajo v danem politi~nem sistemu. Cilj politi~ne socializacije je uriti in razvijati posameznikov tako, da bodo postali dobri ~lani dru`be.” (Siegel, 1965)
Mikrokoncepcija predvsem zanemarja vpra{anje nastajanja socializacijskih procesov oziroma na~ine in poti po katerih se ti procesi odvijajo. V tem smislu tudi pozablja, da se proces
socializacije odvija v medsebojnem delovanju posameznikov, ki so tudi sami bili na dolo~en na~in socializirani. V tem pogledu je ta koncepcija povsem dogmatska, enostranska in determini-sti~na. Politi~no socializacijo obravnava Siegel kot politizacijo in indoktrinacijo in jo s tem reducira na nekak{no politi~no higieno, kjer gre za politi~no vzgojo in izobra`evanje, torej nekak{no politi~no oblikovanje (nem. Politische Bildung) in modeliranje posameznikov kot funkcije politi~nega sistema.
V strokovni literaturi lahko razberemo {tiri glavne operacionalizacije pojmov oziroma razse`nosti raziskovanja politi~ne socializacije, ki jih navajam z njihovimi najbolj odmevnimi zastopniki:
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        149
Janez Kolenc
a)  raziskovanje vsebin in procesov politi~ne socializacije (Fred Greenstein),
b)  raziskovanje oblik u~enja, ki so relevantne za politi~ni sistem (David Easton, Jack Dennis),
c)  raziskovanje distribucije vpliva agensov politi~ne socializacije (Mitchel, Sidney Verba, Lucien Pye),
d)  sistemske konsekvence vsebin in procesov politi~ne socializacije za delovanje politi~nega sistema (Gabriel Almond, David Easton, Jack Dennis).
Jack Dennis7 je celo opredelil deset nujnih tem za raziskovanje politi~ne socializacije in jih povezal v celovito nomenklaturo njenih glavnih razse`nosti, razumljenih kot dr`avljanska vzgoja, politi~no izobra`evanje oziroma dr`avljanski trening. Te nujne teme naj bi bile:
1)  konsekvence politi~ne socializacije za politi~ni sistem,
2)  razli~nost vsebin politi~ne socializacije,
3)  raziskovanje stopenj politi~ne socializacije,
4)  generacijski pristop v raziskovanju politi~ne socializacije,
5)  medkulturno primerjalno raziskovanje teh procesov,
6)  raziskovanje medskupinskih in subkulturnih razlik,
7)  raziskovanje procesov politi~nega u~enja,
8)  distribucija vpliva agensov politi~ne socializacije,
9)  raziskovanje specifi~nih vplivov in u~inkov politi~ne socializacije na posameznike,
10)  raziskovanje oblik politi~ne socializacije oziroma raziskovanje politi~ne socializacije dru`benih in politi~nih elit.
DR@AVLJANSKA   VZGOJA   V   [OLI?
Sistemsko-teoreti~na oziroma strukturalno-funkcionalna analiza uporablja prete`no lastne metodolo{ke postopke v raziskovanju dr`avljanske oziroma politi~ne kulture, ki jih je najbolj razvidno predstavil Niklas Luhmann v svoji teoriji socialnih sistemov, poleg tega pa tudi nekatere raziskovalne postopke, ki so se razvili v okviru politolo{kega raziskovanja politi~nega izobra`e-vanja. Manj pa je prisotna socialno-psiholo{ka in socialno-antro-polo{ka metoda, s katero se socializacijski procesi raziskujejo kot pot nastajanja socialnega in politi~nega zna~aja.
Ve~ina teh raziskovalcev socializacije deli posamezne stopnje socializacije na:
1.   primarno,
2.   sekundarno in
3.   terciarno socializacijo oziroma resocializacijo. Tak{na delitev temelji na dose`kih razvojnopsiholo{kega
raziskovanja in posebnosti ontogeneti~nega razvoja pri ~loveku, ki jih ugotavlja antropologija. Ve~ina torej upo{teva kognitivno-
150        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
7 Jack Dennis, “The Main Problems of Political Socialization”,
Meadwest Journal of Political Science, 1965.
Dr`avljanska kultura in {ola
razvojno stopnjevanje posameznikovega osebnostnega razvoja, in sicer na pet razvojnih stopenj oziroma faz, ki jih podrobneje opisuje Elkind 8 in jih deli na:
1.   dobo zgodnjega otro{tva,
2.   pred{olsko dobo,
3.   puberteto oziroma predadolescenco,
4.   zgodnjo adolescenco – odra{~anje,
5.   zrelo dobo oziroma odraslost.
Ker se {olanje v sodobnih, visoko organiziranih dru`bah podalj{uje v poznej{a obdobja odraslosti in sodobni koncepti izobra`evanja slone celo na potrebi po “vse`ivljenjskem izobra`e-vanju”, je jasno, da se tudi obdobje t.i. sekundarne socializacije v teh dru`bah podalj{uje in torej nara{~a tudi pomen in vloga sekundarnih agentov politi~ne socializacije – predvsem vzgojno-izobra`evalnih ustanov, mno`i~nih medijev, politi~nih strank ipd.
V skladu s to delitvijo in na osnovi pomembnosti, ki jo imajo posamezni socializacijski agenti (posredniki) za politi~no socializacijo posameznikov, je opravljena tudi delitev na prete`no “politi~ne” in “nepoliti~ne”9 socializatorje, kjer so zadnji tisti, ki kljub njihovi formalni nepoliti~nosti pomembno vplivajo na politi~no delovanje in mi{ljenje posameznikov. V~asih jih imenujemo tudi “posredne”, glede na to, da imajo posreden vpliv na oblikovanje tak{ne ali druga~ne politi~ne oziroma dr`av-ljanske kulture.
Prav gotovo dru`ine, skupine vrstnikov, otro{ki vrtci in {ole nimajo nalog, da bi neposredno in eksplicitno politi~no socia-lizirali, in je torej mogo~e razlikovati med primarnim in sekundarnim socializiranjem oziroma vplivanjem na oblikovanje tak{nih ali druga~nih politi~nih stali{~ dr`avljanov.
Glede na to, kak{en vpliv imajo agenti v primarni socializaciji, so bile dosedaj razkrite te zna~ilnosti njihovega vplivanja:
1)  prete`no impliciten vpliv na oblikovanje politi~nih stali{~ in orientacij,
2)  velik vpliv na oblikovanje bazi~nih konceptov, kot sta politi~na identiteta in politi~na lojalnost,
3)  vplivanje na politi~no socializacijo je visoko personali-zirano (neposredovano) in obenem poteka skozi nestrukturirane medosebne odnose,
4)  zna~ilna je nena~rtnost in neusmerjenost tega vplivanja in njegova razpr{enost, kjer gre v~asih za ve~, lahko celo nasprotujo~ih si vplivov.
Zna~ilnosti vpliva v sekundarni socializaciji pa so:
1)  norme in standardi politi~ne kulture se prena{ajo z metodi~nimi postopki u~enja in imajo ekspliciten vpliv,
2)  vsebine politi~ne socializacije se tu prena{ajo skozi objek-tivirane in strukturirane odnose ter vnaprej opredeljene in kodificirane postopke, pravila in norme,
8 D. Elkind, “Egozentrismus in der Adoleszenz”, v: Doebert, Habermas, Nunner-Winkler, Entwicklung des Ichs, Koeln, 1977, str. 170.
9 Ker se politi~na kultura na ravni posameznika pridobiva v “procesu u~enja”, so raziskovalci odkrili dva vira tega u~enja:
1.  Prvi vir u~enja so izku{nje, ki jih posamezniki pridobivajo v nepoliti~nih situacijah, ki latentno vplivajo na oblikovanje stali{~ do politi~nih objektov. To je posreden, prikrit, nezaznaven vir, kakr{nega raziskovalci odkrivajo v t.i. prikritem kurikulumu v {olah. Te izku{nje sestoje iz procesov socializacije, ki se odvijajo v dru`ini, {oli ali skupini vrstnikov, kot tudi iz izku{enj zrelega posameznika, ki jih pridobiva v stikih z dru`ino, referen~no oziroma prijateljsko skupino, na delovnem mestu ali v nepoliti~nih asociacijah.
2.  Drugi vir u~enja so izku{nje, ki so neposredno povezane s katerimikoli politi~nimi procesi oziroma s politi~nim delovanjem. To so npr. stiki s politi~nimi osebnostmi, izpostavljenost politi~nemu komuniciranju, delovanje v poli-ti~nih strankah, sprejemanje politi~nih izku{enj drugih ipd. Te izku{nje manifestno vplivajo na oblikovanje stali{~ do politi~nih objektov in oblikujejo tako imenovani politi~ni spomin. (Glej npr.: Sidney Verba, Lucien Pye,
Political Culture and Political Development, Boston, 1965, str. 551.)
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        151
Janez Kolenc
10 Podrobneje in {ir{e o tem razpravljam v: Janez Kolenc, Politi~na kultura Slovencev. Karantanija, Ljubljana, 1993.
3) ve~je so mo`nosti zavestnega in na~rtnega usmerjanja in raz~lenjenega posredovanja politi~nih vsebin in oblik, obenem pa so ve~je tudi mo`nosti politi~ne manipulacije in indoktrinacije na zavednih osnovah.
MODELI   –   ODNOS   DR@AVA,   DRU@BA,   [OLA
Dru`beni odnosi in s tem tudi odnosi med posamezniki, med posamezniki in dru`bo so po svojem bistvu in izvoru totalni, kakor bi temu rekel Claude Levi-Strauss. To pa ne pomeni dojemanja sveta kot totalnosti, pa~ pa ugotovitev dejstva, da je vsak socialni odnos totaliteta v sebi (nem. in sich), kot temu
pravi Jean Piaget.
V kateremkoli `e medsebojnem odnosu potekajo tudi kognitivni in spoznavni procesi, kjer se v medsebojnem u~inko-vanju preoblikujeta tako subjekt kot objekt, povsem jasno pa tudi je, da se v medsebojni interakciji preoblikujeta tudi individualna subjekta, ki u~inkujeta drug na
Prav posebno pa moramo mladini posredovati razumevanje tragike našega roda slovenskega, krvavečega iz dveh ran, razkosanega in pohablje» nega radi naše »sreče krive«, tužnega Korotana, zelenega Primorja. Usoda našega naroda je vedno novo ponavljanje Črtomirove usode, bojujoeega se in padajočega pod udarci usode. A vedno vno* vič pa moramo to dejansko narodno usodo, da vedno zgubljamo velike bitke, premagovati s Črto« mirovim idealizmom ljubezni do dela za velike verskeskulturne ideale, ki nam bogato nadome* ščajo izgube radi »sreče krive«. Še danes smo vsled te neomajene ljubezni do lepote srca Slo? venci nezlomljeni.
drugega.
Toliko bolj se ti odnosi poglabljajo v procesih u~enja in pou~evanja, torej v {olah. Sam proces u~enja in spoznavanja se zdi nekaterim tako dru`beno determiniran in determinativno dru`ben, da jim “{olanje” samo postaja ob~i model za definicijo “demokrati~ne” oblike dru`be:
“Demokracija je identi~na z u~enjem in pomeni: ’Raz{irjati razsvetljenost’ – ne kot v ~asu razsvetljenstva z u~enostjo, ko je to pomenilo ’biti razsvetljen’. Kajti, ~e demokracija ne pomeni mo`nosti za u~enje, spreminjanje sebe, svojega ravnanja, zahtev, predstav, predvidevanj in ciljev, potem se bo oblast, ki smo jo iztrgali iz rok diktatorjev, oligarhov in tajnim kabinetom, znova pokazala tam, kjer nastajajo potrebe, in bo obstoje~i sistem naj-ustreznej{i, za njihovo zadovoljitev.” (von Hantig, 1970 : 204)
Posamezniki torej niso samo objekt socializacije, samo pasiven recipient vpliva agentov politi~ne socializacije v poli-ti~no-kulturni mre`i,10 pa~ pa tudi sami socializirajo.
152        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Dr`avljanska kultura in {ola
Otroci niso “politi~no nepismeni”, kar je morda presenetilo tiste raziskovalce, ki o otrocih razmi{ljajo kot o “nedol`nih” ali “tabuli rasi” glede na razvoj procesov politi~nega mi{ljenja. Ne samo, da se otroci `e zgodaj pri~nejo orientirati v skrivnostnem svetu politike, marve~ lahko oblikujejo tudi lastne zamisli o najbolj abstraktnih oblikah politike, kot je na primer sam poli-ti~ni sistem in sistem vladanja. Seveda to ne velja za najzgod-nej{a obdobja otro{tva, nekako do 4. leta starosti, pa~ pa po njem, ko otroci navadno vstopijo v otro{ki vrtec.
@e tu se pri~ne njihova, tudi programirana in na~rtovana, politi~na socializacija in dr`avljanska ali nedr`avljanska vzgoja, v kateri pridobivajo:
a)  bazi~ne politi~ne orientacije,
b)  identificirajo klju~ne politi~ne simbole, ki so prete`no {e emocionalno obarvani,
c)  odnos do politi~ne oblasti, ki se jim prikazuje skozi visoko stopnjo personifikacije (npr. v obliki oseb predsednika republike ali vlade),
d)  politi~ne vsebine, ki se jim prikazujejo v obliki politi~nih simbolov (zastav, grbov, nacionalnih junakov, mitov in simbolov, na katerih temelji nacionalna identiteta in podobno),
e)  prete`no pozitivna stali{~a do klju~nih politi~nih objektov, do dr`ave, naroda in politi~ne oblasti sploh.
V tem procesu se pri otrocih zasidra tudi celotna podoba (slika) politike, ki je mo~no emocionalno osnovana, pozitivna in nekriti~na ter tudi zelo poenostavljena in v kateri prevladujejo: –   visoko poosebljena zamisel avtoritete v podobi, navadno najprej vzgojitelja, ravnatelja in nato {ir{e, predsednika dr`ave, kralja, kraljice... –   legalizirana in racionalizirana oblika politike in oblasti v
podobi policista, vojaka, uniformiranca... –   institucionalizirana oblika politike v podobi najvi{jih organov
oblasti (predsednika vlade, monarha, vlade ali parlamenta). Poleg na{tetih se pri otrocih v teh razdobjih, nekako do 15. leta starosti, razvijejo {e naslednje zna~ilnosti:
1.   zaradi dolgotrajnega obdobja odvisnosti od drugih se razvije socialno najpomembnej{i ob~utek za pravi~nost in resnico, ki je tudi mo~no emocionalno osnovan;
2.   razvijejo se vsakovrstne identifikacije in projekcije, od razredne do religiozne, etni~ne, rasne, narodnostne, razvija se jezikovna kompetenca ipd.;
Razvijejo pa se tudi osnovne ~lovekove potrebe, v odvisnosti od mo`nosti in okoli{~in, v katerih posameznik `ivi, in kot jih ugotavlja normativni humanizem, ki so rezultat posebne “~love-kove narave”:
–   razvija se potreba po povezanosti z drugimi ali pa nasprotno narcisizem,
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        153
Janez Kolenc
11 Tako na primer F. Greenstein, “The Benevolent Leader: Children Images of Political Authority”, American Political Science Review, 1960, pravi: “Raziskovanja v glavnem potrjujejo, da se od sedmega leta naprej oblikuje bazi~na politi-~na identiteta in emocionalna povezanost z osrednjimi politi~nimi simboli skupnosti, med sedmim in trinajstim letom pa se za~enja proces razumevanja abstraktnej{ih pojmov”. Podobno ugotavlja Robert O’Neal, “The Growth of Political Idea in Adolescence”, Journal of Personality, 1966, ko opisuje razvojne stopnje odra{~anja v odnosu do politike: Lahko re~emo, da otrok pri enajstih letih ne dosega sposobnosti za formalno operacionalizacijo. Njegovo mi{ljenje je konkretno, egocen-tri~no, povezano s sedanjostjo; otroci v tej dobi niso sposobni razumeti dolgoro~nih posledic dolo~enih poli-ti~nih ukrepov in obna{anja. Trinajstletnik dose`e sposobnost formalnologi~nega sklepanja do dolo~ene mere, vendar je nesposoben to konsistentno izra`ati. Pri petnajstih letih se `e razvijejo konsistentnej{e oblike formalnega mi{ljenja. Otrok za~ne abstraktno in samostojno razmi{ljati, vendar {e ne dosledno in izoblikovano. Osemnajstletnik osvoji abstrakten na~in mi{ljenja, kjer je njegov na~in razmi{ljanja do politi~ne ureditve orientiran predvsem
–   potreba po preseganju samega sebe – egocentrizem ali
decentrizem, kreativnost ali destruktivnost, –   potreba po zakoreninjenosti – bratstvo ali incestoidnost, –   potreba po istovetnosti – individualnost ali ~redni nagon, –   potreba po orientacijskem okviru oziroma predstavah o svetu in (ne)predmetnosti: razumnost ali nerazumnost. Ve~ina raziskovalcev politi~ne socializacije v dobi otro{tva ugotavlja, da vse do 11. leta starosti prevladujejo egocentri~ne orientacije11, in da se {ele z razvojem “formalno operacionalnega” mi{ljenja pri~nejo decentrirati. Vsekakor pa so ugotovitve in rezultati dosedanjih raziskav {e vedno kontroverzni.
V splo{nem teorije moralnega in socialnega razvoja razkrivajo {est razvojnih stopenj, v procesu preseganja egocentrizma, tudi v razvoju orientacij v politiki:
1)  prevladovanje egocentri~nih orientacij (do 11. leta),
2)  upadanje egocentrizma in avtoritarnosti (od 11. do 13. leta),
3)  nara{~anje razumevanja potreb skupnosti (od 13. do 15. leta),
4)  absorbiranje (politi~nih) znanj in konsezualnih komunikacijskih oblik (od 15. do 18. leta),
5)  rast kognitivnih orientacij (od 18. do 25. leta) in
6)  oblikovanje ideolo{kega sindroma (od 25. leta naprej).12 Br`kone rezultati raziskav veljajo tudi za Slovenijo, vendar
jih lahko potrjujemo ali zavra~amo le z redkimi empiri~nimi {tudijami, opravljenimi pri nas.13
Predvsem {ole so tiste, ki se lo~ijo od drugih oblik izobra`evanja po tem, da oblikujejo specializirane sisteme argumentacij in diskurzivne racionalnosti, kot so u~ni na~rti in programi, t.i. kurikulumi, u~beniki, urniki in podobno. Ti so `e sami na sebi oblike institucionaliziranega znanja in vir neposredne politi~ne socializacije, kot ugotavljajo nekateri
raziskovalci:14
“... {olski u~ni programi so srce izobra`evalnega sistema zahodnih dru`b in tvorijo enega izmed najmo~nej{ih vzvodov napredovanja v zgodovini ~love{tva. Njihove vsebine pokrivajo {tevilne kulturne obrazce, ki so nujni za participacijo v dru`bi. Mnoge od bazi~nih dru`benih in kulturnih vrednot se okrepijo, ~e ne celo originalno prena{ajo na populacijo, s temi sredstvi.” (Anderson, Fischer, 1967)
Vpliv {ole kot agenta politi~ne socializacije, kar ka`ejo komparativne raziskave, je v vseh dr`avah zelo velik, ~e ne tudi dominanten in determinativen v primerjavi z vplivom drugih agentov politi~ne socializacije.
@e omenjena D. Easton in J. Dennis ugotavljata, da je npr. v ZDA kar 38 % vseh u~nih vsebin prepletenih s prvinami dr`av-ljanske vzgoje. [olska politi~na socializacija vpliva na delovanje vseh drugih agentov politi~ne socializacije (dru`inske, cerkveno-
154        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Dr`avljanska kultura in {ola
religiozne, medijske, strankarske, politi~no-sistemske ipd.), pa tudi na oblikovanje politi~nih orientacij, ki nastajajo na osnovi osebnih politi~nih izku{enj. Kaj drugega kot osebna politi~na izku{nja je, na primer, odnos med u~iteljem in u~encem v razredu?
To daje predvsem javni {oli osrednje mesto med agenti politi~ne socializacije, kakor ga je prikazal Robert Ulshöffer:15
MODEL 1: [OLA, DR@AVA IN DRU@BA
[olska praksa
Naravoslovne in tehni~ne vede
Dru`bene vede
Ustave, ustavni zakoni, zakoni
Legenda:
I.   Politi~no-dru`bene osnove za delovanje: dru`bena demokracija, vzgoja za socialno in pravno dr`avo = socializacija
II.  Individualno-osebnostne orientacije: subjektivna svoboda, osvobojenost od smotrov in pritiskov = emancipacija
III. Humanitarno-socialne naloge: u~enje za kooperativno, sociopoliti~no delovanje
IV. Znanstvene osnove in naloge: uvajanje v znanstveno delo in ravnanje
V.  Osnovno izobra`evanje: pouk za ravnanje in uporabo literarnih in umetni{kih dose`kov ter upravljanje naravoslovnih in tehni~nih dose`kov ~love{tva
VI. Komunikativno-kulturno, naravoslovno in tehni~no osnovno izobra`evanje: razumevanje in uporaba komunikativnih, naravoslovnih in tehni~nih dose`kov ~love{tva
Pri obravnavi {ole kot agenta politi~ne socializacije izhajam iz modela, ki sloni na argumentaciji, predstavljeni v Haberma-sovi teoriji komunikativnega delovanja, kjer gre za ve~razse`-nostni komunikacijski model, katerega nosilec je prav {ola oziroma ustanove izobra`evalnega sistema, ki so posredniki kognitivno-instrumentalnega in kognitivno-komunikativnega delovanja in s tem glavni nosilci procesov dru`bene in politi-~ne racionalizacije.
ideolo{ko oziroma filozofsko. Dozorevanje in zrelost prina{ata ideo-lo{ki sindrom in na~e-len odnos do politike. Veliko orientacij pa je {e vedno lahko sublimi-ranih ali kompenzira-nih, glede na popolnost in na (dis)kontinuiteto politi~ne socializacije.
12 Do podobnih ugotovitev so pri{li raziskovalci razli~ne provenience. Predvsem so, tudi z empiri~nimi izsledki, potrjene teorije o moralnem in socialnem razvoju pri otrocih. Najbolj znana je morda Kohlbergova lestvica moralnega razvoja, ki jo povzemam po Lawrence Kohlberg, “Moral Stages and Moralization; The Cognitive-Developmental Approach”, v Thomas Lickona (ur.), Moral Development and Behavior: Theory, Research and Social Issues, New York: Holt, Rinehart and Winston, 1976, str. 34-35:
1.  predkonvencionalna (heteronomna moralnost),
2.  individualizem (instrumentalna naravnanost in izmenjava),
3.  konvencionalna (vzajemna medosebna pri~akovanja, medoseb-na konformnost),
4.  konvencionalna (razvoj socialne zavesti in zavedanje societalne-ga okolja),
5.  pokonvencionalna ali na~elna (socialna pogodba ali korist in individualne pravice),
6.  pokonvencionalna ali na~elna (univerzalna eti~na na~ela).
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        155
Janez Kolenc
13  Opozoril bi le na nekaj novej{ih objav: Janez Justin, Maja Zupan~i~, Andreja Barle, Value Education in Slovenia v: Value Education in Europe, Unesco, Paris 1993; Janez Justin, Maja Zupan~i~, Otrok, pravila, vrednote – otrokov socialni in moralni razvoj, Didakta, Radovljica, 1991; Stane Ju`ni~, Alojzija @idan, Politi~na kultura, RSS, Ljubljana, 1993; Janez Justin, Evalvacija eksperimentalnega predmeta Etika in dru`ba. Pedago{ki in{titut, Ljubljana, 1992.
14  Tako na primer Anderson in Fischer,
The Curricullum as an Instrument for Inculation Attitudes and Values, Comparative Education, 1967. Podobno pa ugotavljata D. Easton in J. Dennis:
The Child’s Image of Government, Annals, 1965.
Pomen dru`ine sta z ozirom na vpliv javne {ole npr. relativizirala tudi R. D. Hess in J. V. Torney, The Development of Political Attitudes of Children, 1967, str.221-225, ko trdita: “... javna {ola je najpomembnej{e in naju~inkovitej{e sredstvo politi~ne socializacije, dru`ina pa prena{a politi~ne vrednote samo na ozkem sektorju politi-~ne socializacije, ko je, v najbolj{em primeru, vpliv dru`ine enakovreden vplivu ostalih agentov politi~ne socializacije”. Robert Ulshöffer, Politische Bildung in Deutschunterricht,
Ta ve~razse`nostni model sestoji iz petih delov:
I.   modela ustvarjanja predstav o svetu oziroma odnosov do resni~nosti z jezikovnim spoznavanjem odnosa med jazom in svetom: intenzivni model,
II.  modela posredovanja informacij ali ekstenzivnega modela,
III. modela oblikovanja govornih in jezikovnih dejanj oziroma modela normativnega delovanja,
IV. modela medijskih funkcij in
V.  modela dekodiranja oziroma prevajanja informacij v jezik in predstavni svet sprejemnika oziroma naslovnika v interakciji.
MODEL 2: [OLA IN OBLIKE KOMUNIKATIVNEGA DELOVANJA
I.   Intenzivni model jezikovne komunikacije
II.  Ekstenzivni informacijski model
I. Shema	II. Shema
jezikovne	posredovanja
komunikacije	informacij
1. Informacije o odnosih v resni~nosti (objektivnosti)
2. predstavitev spoznanj in znanj
4.umetni{ko delovanje oz. posredovanje um. vsebin
registrativno
deskriptivno
diskurzivno
eksplorativno
normativno
epsko
lirsko
dramatsko
t
5. apel-agitacija-propaganda-manipulacija
naslovnik sprejemnik

`elje, zahteve, vabila, ukazi itd.
Produktivno-jezikovno                                Reciptivno-reproduktivno
delovanje v eni izmed                                     jezikovno delovanje;
osnovnih oblik                                                 interpretacija
JEZIK KOT SREDSTVO JEZIK KOT SISTEM ZNAKOV
JEZIKOVNA KOMPETENCA
OSNOVNE OBLIKE KOMUNIKATIVNEGA PRISTOPA K SVETU:
1. registrativno-deskriptivna
2. diskurzivno-eksplorativna (inovativna)
3. normativno-konstitutivna
4. imaginativno-fiktivna
5. afektivno-determinativna
OBLIKE DELOVANJA NA SEBI (KOT TAKE): jezikovno, nejezikovno in naravno oz. predjezikovno delovanje = fizi~no, kulturno, socialno, tehni~no, ekonomsko, politi~no in pravno
156        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Dr`avljanska kultura in {ola
V tak{nem razlagalnem modelu obravnavam {olo znotraj teorije komunikativnega delovanja, in sicer kot agenta in producenta:
a)  notranjih smiselnih zvez, ki vodijo k diskurzivnim, argu-mentativnim oblikam racionalnega delovanja posameznikov in dru`benih skupin (tak{no notranjo argumentacijo zagotavljajo predvsem u~beniki, u~ni programi in na~rti ter vse vsebine znanstvene in izobra`evalne argumentacije, skupaj s pedago{kimi in didakti~nimi pripomo~ki in metodami) ter
b)  zunanjih smiselnih zvez, ki z razvojem specializiranih oblik argumentacij notranje smiselne zveze organizirajo in institucionalizirajo v oblikah opredmetenega znanja, ki so: podjetni{ka in akademska znanja, znanstveni postopki in umetni{ka produkcija, pravna in politi~na znanja itd.
Notranje smiselne zveze so v tem operacionalnem modelu predstavljene kot osnovne oblike komunikativnega pristopa k svetu, ki je osnovan na formalni zamisli o svetu in odprtih, decentriranih oblikah mi{ljenja in delovanja. Napredek v u~enju oziroma proces racionalizacije je namre~ mo`no pojasniti le z empiri~nimi mehanizmi, ki morajo biti zami{ljeni tako, da bodo lahko re{evali vpra{anja sistemati~nega vrednotenja internih kriterijev veljavnosti izjav. Torej vrednotenja razvoja znanosti, modrosti, znanja in u~enosti same.
Jean Piaget16 je razlikoval stopnje kognitivnega razvoja, ki jih ne ozna~uje nova vsebina, ampak nova struktura zavesti. Z izpostavljanjem njegove teorije posku{amo pojasniti, kako pride do prehodov v mi{ljenju in delovanju, in sicer tako, da lo~imo med strukturno razli~nimi nivoji zmo`nosti u~enja oziroma odslu`enosti oziroma nujnosti razveljavitve starih in vzpostavitve novih strukturnih predstav o svetu, pri ~emer so zareze med mitskim, religiozno-metafizi~nim in modernim na~inom mi{ljenja vidne, ~e analiziramo spremembe v sistemih osnovnih pojmov v posameznih kulturah.
Z vsakim prehodom oziroma korakom in spremembo se, tudi ~e opazujemo proces u~enja vsebinsko, kategorialno razvrednotijo prese`ene stopnje interpretacije realnosti. Ne tak{na in ne druga~na vrsta osnove, iz katere izhajamo, ne proizvaja ve~ tistega – vsebin in pomenov – kar ho~emo povedati. Tak{no razvrednotenje pojasnjevalnih in upravi~evalnih potencialov celotnega izro~ila oziroma tradicije nastaja v vseh prehodih od ene k drugi stopnji kognitivnega razvoja. Pogoji u~enja oziroma interni kriteriji veljavnosti izjav se spreminjajo in postajajo dispozicije za:
a)  nastanek objektiviranega mi{ljenja (predmetnega mi{ljenja),
b)  razvoj moralno-prakti~nih sposobnosti izra`anja,
c)  razvoj estetsko-prakti~nih sposobnosti izra`anja. (Habermas, 1985: 105)
Jenseits von Restauration und Revolution, Thesen und Unterrichtsmodelle zur Einübung kooperativen und soziopoli-tischen Verhaltens, Verlag Heider, Freiburg, 1975, str. 48.
16 Tak{no definicijo npr. upo{tevajo: J. G. Flowel, The Developmental Psychology of Jean Piaget, Princeton, 1963; H. G. Furth,
Piaget and Knowledge, Chicago, 1981; B. Kaplan, “Meditation on Genesis”, Human Development, 10 (1967) 65.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        157
Janez Kolenc
17 Tak refleksiven pojem razumevanja razvija Piaget v: Die Entwicklung des Erkennens, zv. 3, Stuttgart, 1973, str. 179. Primerjaj tudi s Hortonovim razlikovanjem med “konstruktivnim in destruktivnim mi{ljenjem”. Podobno pa razmi{lja tudi: R. W. Bilber, Body and Mind, New York, 1980, str. 177.
Iz navedenega potem izhaja definicija kognitivnega razvoja: “Kognitivni razvoj se v strogem pomenu besede nana{a na strukturo mi{ljenja in delovanja, ki je v stalnem aktivnem soo~enju z zunanjo realnostjo in se pridobiva v konstruktivnih pristopih k podro~ju objektivnega sveta.” (Piaget, 1973: 179) Tak{na definicija kognitivnega razvoja je hkratna:
a)  konceptualizacija razvoja u~enja oziroma predstav o svetu in
b)  konceptualizacija razli~nih razse`nosti razumevanja sveta oziroma procesa racionalizacije.
Ta razvoj je Piaget obravnaval v povezavi z “oblikovanjem zunanjega in notranjega univerzuma”, ki se ka`e v stalnem zamejevanju oziroma konstrukciji zunanjega univerzuma objektov in notranjega univerzuma subjektov. Zato razlikuje tudi fizi~ne in socialne objekte.
Medtem ko se stik z zunanjo naravo vzpostavlja z instrumentalnim delovanjem, pristopa konstruktivno delovanje k realnosti z “intelektualnim sistemom norm” in si tako utira interakcijo z drugimi osebami oziroma notranjo naravo.
“Sistem socialnih norm”, ki je kognitivno te`ko razpoznaven, se oplaja s sistemom intelektualnih norm ter se tako stalno intelektualizira. Mehanizmi u~enja, prilagajanja in akomodacije pa pri tem, v obeh vrstah delovanja – instrumentalnem in konstruktivnem – u~inkujejo na poseben na~in, in sicer tako, da spreminjajo tako subjekte kot objekte v medsebojni interakciji.
Vsako socialno razmerje postane tako totaliteta v sebi, ter ustvarja nove lastnosti – nov karakter – s katerimi se preoblikujejo individualne du{evne strukture. Kognitivni razvoj pomeni splo{no decentriranje egocentri~no pre`etega razumevanja sveta in torej pomeni preseganje egocentrizma v vseh oblikah. Obenem je to sposobnost za isto~asno omejevanje in razmejevanje podro~ij objektivnega, socialnega in subjektivnega sveta. In {ele potem, ko razlo~imo oziroma identificiramo tak{en refleksiven pojem sveta, si omogo~imo pristop k interpretaciji stvarnosti tako, da lahko govorimo o medsebojnem razumevanju pri definiranju situacij.17
^e upo{tevamo zgoraj navedene zakonitosti kognitivnega razvoja posameznikov, se nam poka`e tudi razlika med pojmom `ivljenjskega sveta in pojmom kulturnega izro~ila. Kadar se namre~ jezikovno izra`ene predstave o svetu reificirajo kot svet zase oziroma posebna ureditev sveta in jih ne moremo opazovati kot kritikabilen sistem razlag, tedaj prevlada kulturno izro~ilo nad `ivljenjskim svetom in neznanje nad znanjem, imaginativno-fiktiven ali afektivno-determinativen pristop nad drugimi komunikativnimi pristopi k svetu...
Znotraj tak{nega sistema orientacij ne moremo kriti~no presojati razli~nih delovanj. Sposobnost kriti~nega presojanja pa je {ele tista, na osnovi katere lahko za`ivi proces komunikativnega
158        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Dr`avljanska kultura in {ola
delovanja oziroma avtonomnega zavzemanja pozitivnih in negativnih stali{~, s katerimi kritiziramo veljavne trditve.
Tako postane jasno, na katere formalne lastnosti kulturnega izro~ila moramo opozoriti, da bi bilo mogo~e racionalno interpretirati `ivljenjski svet, ~e si resni~no `elimo racionalnega na~ina `ivljenja. To sta predvsem heterogenost kulturnih orientacij in njihova dru`-beno interesna pogojenost ter kompleksnost simbolnega sveta. Te razse`nosti so prikazane v MODELU 2, skupaj s komunikativnimi pristopi k svetu, ki jih mora v vsaki moderni dru`bi zagotavljati predvsem {ola oziroma izobra-`evalni sistem.
[olski oziroma izo-bra`evalni sistem je torej tisti avtonomni del moderne dru`be, ki edini sistemati~no in organizirano lo~i egocentri~ne od decentriranih oblik mi{ljenja in delovanja. S tem pa zagotavlja napredek v u~enju, ki je tudi smotrno in ciljno naravnan. Izo-bra`evalni sistem omogo~a, da celotno kulturno izro~ilo vzpostavlja refleksiven odnos do sebe samega in se tradicionalne interpretacije lahko podvr`ejo kritiki ter se tako omogo~i njihova
mogo~e presojati simbolne izjave na formalnem nivoju, lahko pri~nemo sistemati~no obdelovati interne smiselne zveze, torej veljavno znanje samo, oziroma raziskovati tudi alternativne razlage sveta in opredmeteno znanje prej{njih generacij.
Pot do prou~evanja “internih smiselnih zvez” nam je potem odprta {ele z nastankom kognitivnih aktivnosti II. reda:
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        159
revizija. Kajti {ele potem, ko je
Janez Kolenc
–   hipoteti~en in argumentiran ter selekcioniran proces u~enja oziroma pridobivanja znanja, kjer se lahko oblikujejo objektivne sodbe in objektiviran na~in mi{ljenja v maniri diskurzivne racionalnosti,
–   moralno-prakti~ni vpogledi in
–   estetske presoje.
Da bi se tak{ni procesi in postopki u~enja lahko dru`beno institucionalizirali, mora kulturno izro~ilo prepojiti svoje kognitivne in evalvativne sestavine s specializiranimi argumentacijami. Vzpostaviti mora torej ustanove specializiranih argumentacij oziroma izobra`evalni sistem.
S tem je odprta pot za oblikovanje dru`benih podsistemov znanosti, morale in prava, umetnosti ipd., znotraj katerih se oblikuje:
–   argumentirano,
–   spremenljivo in
–   poklicno utemeljeno kulturno izro~ilo. To mora omogo~iti interpretacijo `ivljenjskega sveta tako, da stalno diferencira u~inkovito od neu~inkovitega delovanja.
Kulturno izro~ilo (kulturna dedi{~ina ~love{tva) je tisto, ki postavlja standarde u~inkovitega delovanja in komunikativnega razumevanja `ivljenjskega sveta, da bi se racionalno usmerjeno delovanje ne izgubljalo v parcialnosti. To se v modernih dru`bah naredi tako, da se oblikujejo izobra`evalni programi in opredelijo stopnje izobra`evanja in usposabljanja. S tem je omogo~ena dru`-bena institucionalizacija komunikativnega delovanja, ki je namenjena u~inkovitemu re{evanju splo{nih vpra{anj, npr. z oblikovanjem podsistemov racionalnega gospodarjenja oziroma re{evanja vpra-{anj, povezanih z medijem denarja, z oblikovanjem podsistema racionalnega upravljanja oziroma re{evanja vpra{anj oblasti ipd.
Z dru`beno institucionalizacijo komunikativnega razumevanja `ivljenjskega sveta pa nastaja tudi racionalno, k medsebojnemu razumevanju naravnano delovanje posameznikov ter {ir{ih in o`jih dru`benih skupin. Osrednje ustanove specializiranih argumentacij, ki so obenem tudi vzvod vsakr{ne dru`bene modernizacije in racionalizacije, pa so ustanove izobra`evalnega sistema – prete`no torej javne {ole. ^eprav lahko funkcije izo-bra`evalnega sistema v modernih dr`avah zahodne civilizacije razbiramo iz tak{nih ali druga~nih zgodovinskih perspektiv in obrazlo`itev, bi tu opozoril na tiste temeljne funkcije {olstva, ki lo~ijo moderne od predmodernih dru`b.
Ena izmed mnogih obrazlo`itev je socialnoantropolo{ka, ki lo~i med bolj razvitimi, bolj organiziranimi dru`benimi sestavi in manj razvitimi, primitivnej{imi organizacijami dru`benega in politi~nega `ivljenja.
Tako na primer Robert Horton in Ernest Gellner postavljata izobra`evalni sistem kot celoto v sredi{~e procesov dru`bene,
160        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Dr`avljanska kultura in {ola
kulturne in politi~ne modernizacije in racionalizacije. Ob naslonitvi na Rokeachevo in Popperjevo teorijo razlikujeta med “zaprtimi” in “odprtimi” mentalitetami, katerim ustrezajo `ivljenj-ske in simbolne oblike tradicionalnih in modernih dru`b. Pri tem postavljata naslednji izhodi{~ni kriterij, na osnovi katerega lo~imo med razvitimi in nerazvitimi oblikami dru`benega in politi~nega `ivljenja: Koliko so v tradicionalnih (zaprtih) in modernih (odprtih) dru`bah prisotni kognitivno-instrumentalni procesi u~enja, toliko je torej razvit izobra`evalni sistem.
Po odgovoru na tako zastavljeno vpra{anje lahko potem sklepamo tudi o vlogi izobra`evalnega sistema in njegovih ustanov pri socializaciji pripadnikov neke dru`be – dr`avljanov. Vsak ~lovek potrebuje za uspe{no in progresivno pridobivanje vedenja o sebi in okolju, v katerem `ivi, dvoje: normativno pravilne teorije in pozitiven odnos do njih.
Ker je struktura zavesti tradicionalnih dru`b “dogmatska” in odsotnost vsakr{nih alternativ zahteva absolutno sprejemljivost ustaljenih na~el, ta struktura onemogo~a njihovo preu~evanje in preizpra{evanje – dolo~ene resnice so nevpra{ljive in celo za{~itene z negativnim sankcioniranjem. V tak{nih okoli{~inah, kjer argumentativni postopki ne zale`ejo, pridobivajo ustaljene resnice pri verujo~ih zdru`ujo~o mo~, ki ustaljena na~ela spreminja v svetinje in se vzpostavlja lo~nica med dvema bazi~nima trditvama: zaprto, ki ne pristaja na alternativne trditve in poveli~uje ustaljena spoznanja ter jih kategorialno in institucionalno {~iti npr. s tabuji, in odprto, ki zagovarja alternativne re{itve, preizpra{uje veljavnost ustaljenih verovanj in prepri~anj in jih ne {~iti s strahospo{tovanjem in prepovedmi. Vir in osnova za oblikovanje tak{nih trditev postane v dina-mi~nih dru`bah institucija {ole.
[ola se oblikuje kot model za kontrolirano, odgovorno spreminjanje dru`be, kot ustanova “odprtih mentalitet”, ki naj omogo~i mo`nosti. [olanje samo in sistemati~nost pri pridobivanju znanja predpostavlja in uvaja kontekstualno neodvisna merila za ugotavljanje racionalnosti predstav o svetu, s tem pa postaja relativno neodvisen subjekt spreminjanja sebe in tudi dru`be. S svojo ciljno naravnanostjo v u~nem procesu {ole predo~ajo svet kot razviden in kritikabilen sistem razlag (nem. Deutungsystem), ki se oblikuje v nizanje preverljivih hipotez. Zato je lahko uspe{na le tista politika reformiranja {olstva, ki k na~rtovanju pritegne vse udele`ene akterje in subjekte in reformira kurikulume tako, da njihovo reformiranje postane sestavni del kurikulumov. [ole so torej raz~lenjeni prostori izkustva, kjer se odstranjujejo ovire za spoznavanje dogodkov, re{evanje nalog, sporov in tako naprej, kjer se nepravi~nosti v dru`bi ne potrjujejo in krepijo z redom v {oli in se ne ravna, kot da jih ni, pa~ pa se jih vedno najdejo v
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        161
Janez Kolenc
18 V podkrepitev povedanega navajam neko zelo jasno formulirano idejo o procesu u~enja v moderni dru`bi: “Da je prehite-vajo~e, splo{no u~enje dale~ od vpra{anj, ki jih re{ujemo, in da pravzaprav nadaljuje tradicijo metafizike ter je v nasprotju z moderno znanostjo, tudi ve~ini ’znanstvenih’ u~iteljev ni jasno. To izvira iz ~asa, ko so verjeli v kozmos, katerega red (ne posami~ne pojave) je popolno izra`al ~love{ki logos. Svetovni red je dolo~al obseg znanja – pomem-bnej{e utemeljitve ni moglo biti. Znanje moderne znanosti pa je na~elno instrumentalno.” (von Hantig, 1970: 203).
{oli, se jih prika`e u~encem in pripravijo in usposobi, da se bodo vse `ivljenje bojevali proti njim.
Zato je {ola tista dru`bena ustanova, ki s formaliziranimi postopki omogo~a svobodno raz{irjanje nagnjenj, razvoj nadarjenosti in kritiko ciljev sistema. Marsi~esa o {oli seveda {e ne vemo, jasno pa je, da je ni mogo~e lo~iti od dru`benega `ivlje-nja. Kajti vsak kurikulum je sestavljen tako iz psihi~nih osnov in motivov, ki narekujejo prevladujo~o delitev dela v dru`bi, logi~nih osnov, ki reproducirajo prevladujo~e na~ine mi{ljenja in spoznavanja, ki so bolj ali manj specializirani, bolj ali manj teoreti~no, moralno-prakti~no, metodi~no in didakti~no razviti, in teoreti~nih osnov, kjer se {ele posreduje vedenja o predmetni in nepredmetni resni~nosti, abstraktnem in konkretnem ipd.
Tisto, kar naj {ola omogo~a tudi kot agent politi~ne socializacije, ni prilagajanje obstoje~emu, pa~ pa kriti~no preizpra{e-vanje dru`benih, politi~nih in naravnih dejstev. Tej svoji nalogi se {ola nikdar ve~ ne more odre~i in se torej tudi ne more in ne sme utopiti v ciljih, ki jih postavljajo najsi bo dr`ava ali drugi subjekti dru`benega `ivljenja.18
Glede na funkcijo {ole kot agenta politi~ne socializacije so v veljavi trije teoreti~ni in programsko-ideolo{ki modeli politi-~ne socializacije, katerih naloga je oblikovati dolo~eno mre`o orientacij in lestvico politi~nih vrednot dr`avljanov:
1.   liberalno-aktivisti~ni model, ki poudarja pomen osebne moralnosti, javne odgovornosti, nujnosti participacije ipd. in ga lahko ozna~imo kot liberalno-kompetitivni model politi~ne socializacije oziroma model liberalne demokracije;
2.   integrativno-konsenzualni, ki poudarja predvsem patriotske vrednote in dr`avljanske vrline, izhajajo~e iz “neomejenih mo`nosti”, ki jih ima “dober dr`avljan”. Poudarjena je predvsem identifikacija z zahtevami poli-ti~ne skupnosti in spo{tovanje “rules of games”, ki jih diktira tehnokratska elita. Zato je ta model skupaj z “ideologijo talilnega lonca” tehnokratsko-elitisti~ni;
3.   segmentarno-organizacijski model pa poudarja stabilnost in u~inkovitost politi~nega sistema, ki se lahko dose`e le z intenzivno politi~no participacijo dr`avljanov.
^etrti pa je model, ki ga posku{am uveljaviti tudi s to razpravo – recimo mu pogojno bazi~no demokrati~ni.
^e namre~ privzamemo, da so {ole in {olski sistem `e kot dru`bene ustanove, z na~inom organiziranja in funkcijami, ki jih opravljajo v sodobnih dru`bah, eden najpomembnej{ih politi~nih socializatorjev, celo “model politi~ne demokracije”, potem se je smiselno vpra{ati, ali je v {ole potrebno uvajati poseben kurikulum dr`avljanske vzgoje, kak{en naj bo, kdo naj ga izvaja in v ~igavem interesu.
162        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Dr`avljanska kultura in {ola
Ali torej uvesti poseben “pouk dr`avljanstva”, socialne in           19 Ve~ o tem Helmut
moralne vzgoje ali pa je tak{en pouk v javnih {olah zagotov-         von Hantig: “[olstvo in
ljen `e v predmetniku dru`boslovnih in humanisti~nih predme-      dS vr ue `t bve n~ aa sr ue f,ork mi ap”r, i hv :a -tov na vseh stopnjah {olanja? Ali torej poseben pouk dr`avljan-      ja (1970-1980), ske vzgoje ni tudi `e indoktriniranje in dr`avljanski trening za        Dr`avna zalo`ba dolo~en tip politi~nega vladanja? Pri tem se pojavlja tale dilema:       Slovenije, Ljubljana, ali spremeniti funkcijo {ole v dru`bi ali pa morda spremeniti          1970, str. 191-209.
dru`beno okolje; ali dru`bena ali {olska reforma. Enega izmed odgovorov podajam v tem prispevku, kjer je iz `e povedanega razvidno, da lahko uspe{no potekata le oba procesa hkrati. Kajti {ola je vedno zdru`evala izpolnitev in dolo~anje cilja, zato kroga pravil o danosti in zavesti ne more poljubno zapu-{~ati ali opu{~ati. Pridobi pa veliko svobode in u~inkovitosti, ~e se zave svoje dvopomenske vloge: da ni dru`bi posebno koristna, ~e izpolnjuje njene potrebe brez kritike in odpora, da pa se precenjuje, ~e meni, da lahko zastavlja dru`bi druga~ne cilje, kot si jih ta zastavlja sama.19
POUK   DR@AVLJANSKE   VZGOJE   – DR@AVLJANSKI   TRENING?
Glede na vpra{anje o dr`avljanski kulturi, dr`avljanski, moralni in socialni vzgoji, niso pomembna le vpra{anja kuriku-larne izvedbe hipoteti~no dobro zasnovanega predmeta ali ve~jega {tevila predmetov, skorajda pomembnej{i se zdi ob~i status izobra`evanja in {olanja v dru`bi sploh. V tem pogledu je prete`no heteronomen ali prete`no avtonomen polo`aj {ol kot dru`benih in dr`avnih ustanov {e posebno odlo~ujo~ glede na to, da so le ena izmed ustanov, ki politi~no socializirajo.
[ole oziroma izobra`evalne ustanove so tudi na Slovenskem osrednji agenti politi~ne socializacije in nosilci procesov decen-triranega razvoja posameznikov in dru`benih skupin, ki vodijo k razvoju komunikativnih oblik delovanja. Te funkcije pa zaradi svojega zgodovinsko odvisnega razvoja in neavtonomnega polo`aja, ki iz tak{nega razvoja sledi, `al ne opravljajo dovolj u~inkovito.
Kot najbolj organiziran, ve~stopenjsko na~rtovan in programsko podprt politi~ni socializator ne spro`ajo pri posameznikih procesov diskurzivne racionalnosti, niti nesamostojno vplivajo v zadostni meri na procese dru`bene racionalizacije oziroma institucionalizacije znanja. V tem smislu je njihov vpliv na vsebino in u~inke politi~ne socializacije relativno majhen in ga nadome{~ajo vplivi drugih agentov (dru`be, skupin vrstnikov, mno`i~nih medijev ipd.).
[ole oziroma izobra`evalne ustanove bi morale kot moderen agent politi~ne socializacije najve~ prispevati k oblikovanju
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        163
Janez Kolenc
20  Naj na tem mestu omenim starej{i poro~ili: Mirjam Milhar~i~-Hlad-nik, [olska reforma
je papirnati tiger. Krt, Ljubljana, 33/1986; Alenka Puhar, “Analiza u~benikov za spoznavanje narave in dru`be”. Nova revija, {t. 57. O novej{ih raziskavah pa glej npr.
Bela knjiga o vzgoji in izobra`evanju, Ljubljana, 1995.
21  Ve~ in podrobneje o tem pi{em v knjigi: Janez Kolenc, Politi~na kultura Slovencev. Karantanija, Ljubljana, 1993.
22  Glej: Charles E. Mer-riam, The Making of Citizens: A Comparative Study of Methods of Civic Training, Chicago, University of Chicago Press, 1993, str. 9.
predstavni{ko-demokrati~ne in civilno-demokrati~ne politi~ne kulture Slovencev. V nekem smislu bi morale postati celo osrednja ustanova “civilne dru`be”, ~e jih opazujemo v zgodovinsko dolgoro~ni perspektivi.
Namesto tega pa ostajajo {e naprej agenti kve~jemu tradicionalne, fragmentarne ali pa mno`i~no-demokrati~ne politi~ne kulture Slovencev; nekatere raziskave20 pa celo ka`ejo na ohranjanje avtoritarnih zna~ajskih potez slovenskega {olstva in izobra`evanja, kjer se ohranjajo egocentri~ne zna~ajske poteze posameznikov in dru`benih skupin in se ne razvijajo decentri-rane oblike kooperativnega in komunikativnega delovanja (indi-viduacija, subjektivacija, diskurzivna racionalnost v politiki ipd.).21
Prav lahko se je zato denimo strinjati z izvajanjem Charlesa Merriama, ki v funkcionalisti~ni “~rni skrinjici” razvija naslednji model dr`avljanskega treninga, uporabnega tudi pri nas:
1.   Politiko opredeli kot celoto psihi~nih procesov, s katere se zagotavlja koordinacija in ravnote`je med razli~nimi dru`benimi podsistemi.
2.   Osrednji problem vseh oblik politi~nega organiziranja je doseganje politi~ne kohezivnosti (skladnosti).
3.   Politi~na kohezija je neposredno odvisna od trdnosti politi~ne lojalnosti do dr`ave, ki se zagotavlja z medsebojnim vplivom politi~ne in drugih vrst lojalnosti v dru`bi (npr. lojalnosti v dru`ini, narodu, dru`benem razredu ipd.).
4.   Z mehanizmom dr`avljanske vzgoje in izobra`evanja pa se najbolj krepi ravno politi~na lojalnost dr`avljanov.22
S tak{nim pozitivisti~nim pojmovanjem dr`avljanske vzgoje, ki temelji na metodolo{ko pomanjkljivi sistemski teoriji in behavioristi~ni tradiciji, je podana mo`nost, da bi se protifa{is-ti~na oziroma antiavtoritarna koncepcija demokracije – neodvisno od intenc posameznih avtorjev – ideolo{ko izrabila za propagiranje samo enega modela demokracije, kot se je v ~asu hladne vojne, makartizma, pa tudi v zatiranju novej{ih dru`benih gibanj na Zahodu in Vzhodu (npr. mirovnega gibanja v 80-ih in novih dru`benih gibanj ter nacionalnih demokracij v 90-ih letih tega stoletja).
V resnici naj bi bil koncept dr`avljanske vzgoje adekvaten izraz posebne protislovnosti, ki naj bi neko demokracijo lo~il od drugih demokracij. Prevladuje namre~ populisti~no mnenje, da so demokrati~ne tradicije ponekod trdneje zasidrane kot drugod v me{~anskih dru`bah, kar naj bi bil nasledek realne zgodovinske izku{nje, da ponekod ni bilo avtoritarnega socializma, drugod pa ne npr. nacizma.
Posplo{itev te izku{nje pomeni nekriti~no presajanje in sprejemanje jedra tradicionalnih demokracij, v katere spadajo

164        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Dr`avljanska kultura in {ola
tudi tak{ni zgodovinski spomini in politi~na praksa, kot sta genocid nad Indijanci in zasu`njenje ~rncev, pa iztrebljanje @idov, ksenofobije vseh vrst in podobno. Z nekaterimi se pa~ ne da razpravljati.
Uvajati kako dolo~eno dr`avljansko vzgojo v pred{olski, osnovno{olski in drugi pouk pa~ ne pomeni ni~ drugega kot uvajati neki dr`avljanski trening, iz katerega so izvzete predpostavke tega uvajanja – te pa so ravno tiste, ki so pri vsakdanjem “dr`avljanskem pouku” najpomembnej{e.
Kakr{enkoli `e pouk dr`avljanske vzgoje nosi s sabo tudi senco neznanstvenosti in instrumentaliziranosti do te mere, da nudi mo`nost analize vsake oblike oblasti s svojo “znanstveno nevtralnostjo”, v resnici pa postane instrument ohranjanja in obrambe to~no dolo~ene oblike politi~ne oblasti oziroma pridobljenih dru`benih in politi~nih polo`ajev vladajo~ih politi~nih elit. Glavni o~itek konceptu je ta, da iz njega ni razvidna interesna pogojenost stabilnosti oziroma nestabilnosti dolo~enega politi~nega sistema in je potemtakem iz njega izrinjena celotna problematika “civilne dru`be”, skupaj s problemom njene razklanosti na dru`bene razrede oziroma dru`bene sloje.
Politi~nega sistema, katerega del je dr`avljanska vzgoja, ne moremo pojasnjevati z njim samim, ker miselne in komunikacijske `ivljenjske oblike, ki niso izvedene iz civilno-dru`benih norm in sankcij, ne morejo dalj ~asa vladati ljudem, ~e ne ustrezajo tem `ivljenjskim oblikam, izku{njam in pogojem.
Kdor namre~ pristaja na “politi~no sistemsko” oziroma “dr`avno-pravno”, “dr`avno-interesno” ali pa kar dr`avnosank-cijsko instrumentaliziran koncept dr`avljanske vzgoje, ta v dr`avi mno`i~nih medijev, politi~nih strankah in zdru`enjih, organiziranih interesih ne bo mogel zagledati vzvodov, preko katerih se v dolo~eni dru`bi ne samo vzpostavlja, temve~ tudi omogo~a nadaljnji obstoj dolo~ene politi~ne kulture v funkciji politi~nega sistema oziroma politi~ne elite.
S tem se potencialni emancipatori~ni zna~aj koncepta povsem izni~i. Pojem kulture pa v tak{nem konceptu igra le vlogo legitimacije oblasti z njenim “elitisti~nim” ume{~anjem na vrh hierarhi~ne piramide dru`benega sistema. Koncept torej utrjuje oblastni{ki potencial in zna~aj kulture, ne pa demokrati~nega.
^e `e, potem naj {ola kot celota posreduje vrednote dr`av-ljanstva, posebej pa naj se s tem ukvarjajo pri dru`boslovnih in humanisti~nih predmetih – spoznavanju dru`be, sociologiji, geografiji, psihologiji, socialni in moralni vzgoji. Pouk o dr`av-ljanstvu pa naj bi sledil temule napotku:
Najprej moramo prikazati in dokazati povezanost posameznih politi~no-kulturnih miselnih in komunikacijskih oblik in vsebin z interesno pogojenostjo dolo~enih dru`benih odnosov ter povezanost teh vsebin s proizvodnimi in materialnimi `iv-
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        165
Janez Kolenc
ljenjskimi pogoji, ki oblikujejo nastanek dolo~enega tipa dru`be. Le v tem smislu je mogo~e izobra`evalno didakti~no ugotavljati dose`eno stopnjo dr`avljanske kulture oziroma stopnjo zrelosti, subjektivacije in dose`ene politi~ne in dr`avljanske izobra`enosti u~encev in dijakov.
Mo`no izobra`evalno polje dr`avljanske vzgoje pa lahko definiramo kot raziskovanje “pojavnih oblik razrednega boja”, katerih “skupek” bi potem lahko opredelili kot prizadevanje za dolo~en tip dr`avljanske kulture. V nasprotnem primeru, ~e bi se {ole, skupaj z dr`avno oblastjo odlo~ile za nekak{no obliko dr`avljanskega treninga, pa bi bilo po mojem skromnem mnenju bolje tak{en dr`avljanski trening prepustiti “emtevejevski” totalni komunikacijski metodi po vzorih Raya Cokesa ali pa Beavisa in Butheada.
Janez Kolenc, magister sociologije, raziskovalec na Pedago{kem in{titutu Univerze v Ljubljani.
LITERATURA
ADORNO, Th. W. et. al.(1969): Der Positivsmußtreit in der deutschen
Soziologie. Neuwied. ANDERSON, FISCHER (1967): The Curricullum as an Instrument for
Inculation Attitudes and Values, Comparative Education. DAWSON, PREWIT (1965): “Political Socialization”, The Annals of the
American Academy of Political and Social Science, {t 361. EASTON, D. in DENNIS, J. (1965): A System Analysis of Political Life,
New York. ELKIND, D. (1977): “Egozentrismus in der Adoleszenz”, v: Doebert,
Habermas, Nunner-Winkler, Entwicklung des Ichs, Koeln. GELLNER, Ernest (1973): “The Savage and the Modern Mind”, v: Horton,
Finnegan. GREENSTEIN, Fred (1960): “The Benevolent Leader: Children Images of
Political Authority”, American Political Science Review. HABERMAS, Jürgen (1985): Theorie des kommunikativen Handelns,
Suhrkamp, tretja, revidirana izdaja (zv. I, II), Frankfurt am Main. HESS, R. D. in TORNEY, J. V. (1967): The Development of Political
Attitudes of Children. HORTON, R., FINEGAN, R. (ur.) (1973): Modes of Thought, London. HYMAN, Herbert (1969): Political Socialization, New York, JUSTIN, Janez, ZUPAN^I^, Maja (1991): Otrok, pravila, vrednote,
Didakta, Radovljica. JUSTIN, Janez, ZUPAN^I^, Maja, BARLE, Andreja (1993): Value Education
in Slovenia, UNESCO, Paris. KOHLBERG, L., WASSERMANN, E., RICHARDSON, N. (1978): “Die
Gerechte Schulkooperative, Ihre Theorie und das Experiment der
Cambridge Cluster School”, v: Portele, G. (ur.) Sozialisation und
Moral, Weinheim/Basel. KOHLBERG, Lawrence (1976): “Moral Stages and Moralization; The Cognitive-Developmental Approach”, v Thomas Lickona (ur.): Moral
Development and Behavior: Theory, Research and Social
Issues, Holt, Rinehart and Winston, New York.
166        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Dr`avljanska kultura in {ola
MERRIAM, Charles E. 1961: The Making of Citizens: A Comparative Study of Methods of Civic Training, Chicago, University of Chicago Press.
O’NEAL, Adelson in Robert (1966): “The Growth of Political idea in Adolescence”, Journal of Personality.
PARSONS, Talcott, SHILS, Edward A. (1959): Toward a General Theory of Action, Cambridge.
PIAGET, Jean (1930): The Child’s Concept of Physical Causality, London.
POPPER, Karl R. (1958): Die offene Gesellschaft und ihre Feinde, zv. 2, Bern.
SCHIRP, Hainz (1991): “Human Rights and Moral-Cognitive Development”, v: Socialisation of School Children and their Education for Democratic Values and Human Rights (ur. Hugh Starkey), Swets & Zeitlinger, Amsterdam/Lisse.
SIEGEL, Robert (1965): The Assumption about the Learning of Political Values, Annals.
[TRAJN, Darko (1994): “Nove oblike dru`benih odnosov in {ola”. Javnost, let. 1, {t. 1-2.
ULSHÖFFER, Robert (1975): Politische Bildung in Deutschunterricht, Jenseits von Restauration und Revolution, Thesen und Unterrichtsmodelle zur Einueubung kooperativen und soziopolitischen Verhaltens, Verlag Heider, Freiburg.
VON HANTIG, Helmut (1970): “[olstvo in dru`bena reforma”, v: Svet, ki prihaja (1970-1980), Dr`avna zalo`ba Slovenije, Ljubljana.
WINCH, Peter (1970): “Understanding a Primitive Society”, v: Wilson B. R.: Rationality, Oxford.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        167
Maurizio Viroli
Politika kot dr`avljanska filozofija1
“Revolucija v politiki”, opustitev dr`avljanske filozofije in afirmacija politike kot dr`avnih razlogov (ragion di stato) {e zdaj pomembno vpliva na na{o politi~no govorico. Naj dodam, da je vpliv negativen, kolikor so na{a konvencionalna ali vsem skupna razumevanja politike skromna in nezadostna.2 Ko govorim o konvencionalnih ali vsem skupnih razumevanjih politike, mislim tako na realisti~na pojmovanja politike, ki imajo namen pojasniti, kaj je politi~na dejavnost, kot tudi na normativna pojmovanja politike, namre~ na teorije, ki ho~ejo pokazati politiko, kakr{na naj bi bila.
Teza, ki jo bom sku{al braniti, je v bistvu preprosta: da nam sedanje politi~ne teorije ne pomagajo razumeti realnosti in da nam niti ne ka`ejo pojmovanja politike, za katero bi se bilo vredno potegovati. Poleg tega nameravam pokazati, da je pojmovanje politike kot dr`avljanske filozofije bolj{e od teorij, ki jih imamo danes.
Politika, pravijo realisti, je “boj za oblast med dr`avami ali med skupinami v dr`avi”.3 Ta definicija politike je podobna pojmovanju politike kot dr`avnih razlogov. Enako dobro jo lahko uporabimo za dr`avljana, ki se predstavi kot kandidat na demokrati~nih volitvah, da bi slu`il javnemu dobremu, in za Sadama Huseina. Kak{en smisel ima re~i, da oba ho~eta oblast? Ali da delujeta politi~no?
1 Esej Politika kot dr`avljanska filozofija je iz{el kot epilog Virolijeve knjige Od politike do dr`avnih razlogov. Znanost vladanja od 13. do 17. stoletja (Dalla politica alla ragion di stato, La scienza del governo tra XIII e XVII secolo, Donzelli, Rim, 1994; gl. recenzijo v tej {tevilki ^asopisa za kritiko znanosti). V njej spremlja nastop obujanja starorimske dr`avljanske filozofije v ~asu kratkega razcveta italijanskih republik in njen zaton v ~asu sig-norij, ko se je uveljavilo realpoliti~no pojmovanje politike kot ragion di stato. Ta teoretski dodatek k svoji zgodovini tranzicije civilne filozofije v italijanskem
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 169-176.
169
Maurizio Viroli
humanizmu je v svojem predgovoru tako napovedal: “Upam, da nam bo zgodovina, ki sem jo sku{al rekonstruirati, pomagala razumeti pomembno fazo moderne politi~ne misli in predvsem zarisati, kot to sku{am narediti v epilogu, pojmovanje politike, za katero si je vredno prizadevati. Tisti, ki ga zanima zgodovina, lahko brez {kode presko~i epilog; tisti, ki ga zanima teorija, lahko opusti zgodovino. Osebno imam najraje teorijo, pridobljeno iz zgodovine.” (Prav tam, str. XV; op. ur.)
2 O sodobnih pojmovanjih politike glej R. Bubner Das moderne Dilemma politischer Theorie, v “Kultur im Zeitalter der Sozial-wißenschaften”, ur. H. Braun, A. Hahn, Beroin 1984, str. 145. Gl. tudi W. Hennis: Politik und Praktische Philosophie, Schriften zur politischen Theorien, Stuttgart 1977, str. 176-197; G. Konrád:
Antipolitik, Mitteleuropaische Meditationen, Frankfurt 1985 (sl. prevod G. Konrád: Antipolitika. Srednjeevropske meditacije, Krt, Ljubljana 1988); H. Mandt: Antipolitik v “Zeitschrift für Politik” 34, 1987, str. 383-95. Dolf Sternberger je v
Drei Wurzeln der Politik razlikoval tri modele politike: polito-lo{ki model, demonolo{ki model in eshatolo{ki model, ki jih predstavljajo Aristotel, Machiavelli in Avgu{tin. Za izvrsten pregled
Druga zdravorazumska definicija, zlasti v Zdru`enih dr`avah, je tako imenovano alokacijsko pojmovanje politike. Po njem je politika “avtoritativna razporeditev duhovnih in materialnih dobrin v dru`bi”.4 Njegovo bistvo je, da ima vsaka dru`ba svoje oblike avtoritativnega re{evanja konfliktov, ki nastanejo o na~inu razdelitve razpolo`ljivih dobrin, in da je politika avtoritativna razdelitev, ker se dogaja s posredovanjem zakonov. Tudi to pojmovanje se mi zdi skomnega dosega. Je oblastnik, ki podeli mesta, denar ali ~asti svojim prijateljem, politi~no dejaven na enak na~in kot politik, ki podeli mesta in ~asti tistim, ki si jih zaslu`ijo? Bomo rekli, da je Pertini z imenovanjem Bobbia za dosmrtnega senatorja opravil dejanje, ki je politi~no v enakem pomenu, kot je politi~na akcija mafijskega senatorja, ki podeli mesta svojim prijateljem?
Najve~ja omejenost teh definij politi~nega dejanja ni toliko v njihovi splo{nosti kot v tem, da nam ne omogo~ajo razumeti pomembnih vidikov politi~nega `ivljenja. Me{~ani Prage in Vzhodnega Berlina, ki so zasedli mestne trge, da bi preoblikovali svoje re`ime v svobodne republike, niso hoteli preprosto na oblast. Prav tako se niso zanimali za druga~no porazreditvijo dobrin. Potegovali so se za tak{no spremembo svojih institucij, da bi `iveli kot dr`avljani in ne kot podlo`niki. Hoteli so `iveti in biti priznani na druga~en na~in. Sku{ali so uresni~iti nove vrednote in ne na novo razdeliti starih. Sku{ali so graditi novo ob~estvo (citta). Ustvarjali so politiko kot umetnost ob~estva. ^e bi njihova dejanja presojali v lu~i konvencionalnih teorij, bi morali sklepati – ~eprav se to zdi paradoksno – da niso delovali politi~no.
Kar zadeva normativne teorije politike, to je teorije, ki si za cilj postavljajo pokazati, kak{na naj bi bila politika, omejujem svojo razpravo na dve miselni usmeritvi, na tako imenovano komunitarno in liberalno. Izbral sem ju, ker sta to danes naj-vplivnej{a miselna tokova, zlasti v anglosa{kem svetu. Sku{al bom zagovarjati pogled, da pojmovanje politike kot dr`avljanske filozofije bolje ustre`e tako zahtevam komunitarnih kot liberalnih filozofov. S komunitarnimi filozofi mislim tisto skupino u~enjakov, zlasti ameri{kih, ki so v zadnjih letih razvili korenito kritiko politi~ne filozofije liberalizma.
Eden najzanimivej{ih vidikov komunitarne kritike je v njenih prizadevanjih, da bi re{ila republikansko politi~no tradicijo, to je tisto tradicijo v moderni politi~ni misli, ki o`ivi z italijanskim dr`avljanskim humanizmom, dose`e v Machiavellijevih Discorsih5 svoj vrh in postane ena poglavitnih sestavin ideologije utemeljiteljev ameri{ke demokracije. Michael Sandel je zapisal, da je prisvojitev vrednot republikanske tradicije ena najbolj `go~ih politi~nih in moralnih nalog na{ega ~asa. Proti razumevanju politike kot varovanja pravic – {e vedno govori Sandel – je potrebno
170        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Politika kot dr`avljanska filozofija
re{iti vizijo politike kot prizadevanje za skupno dobro in uveljavljati prednost dobrega pred pravi~nostjo. Ne zadostuje, ~e so na{e politi~ne ustanove pravi~ne v liberalnem pogledu, zagovarjati morajo tudi posebno razumevanje dobrega in spodbujati vrednote, s katerimi se strinja skupnost.6 Skupno dobro, dr`av-ljanska krepost, patriotizem: na prvi pogled se zdi, da so spregovorili na{i humanisti ali Machiavelli. Toda razlika je velikanska in zadeva samo podobo ob~estva. Za italijanske humaniste, ki so se navdihovali bolj pri Ciceronu in ne pri Aristotelu, kot to po~nejo ameri{ki komunitarci, je republika zdru`enje ljudi za skupno `ivljenje v pravi~nosti in pod vladavino zakona. Temeljni namen republike je varovanje svobode dr`avljanov pred predr-zne`i in nadute`i. Za republikance je skupno dobro pravi~nost. Zanje je `iveti v pravi~ni skupnosti dobrina, ker se tam, kjer je zakon suveren, posamezniki niso prisiljeni podrediti volji drugih ljudi in lahko `ivijo svobodni. Pravi~nost je skupno dobro, ker je dostopna vsem, ne da bi kogarkoli izklju~evala. Podlaga republike je torej tista ideja enakosti pravic ali pravi~nosti, ki je za komuni-tarnega filozofa nezadostna.
Za republikanske politi~ne pisce republika ni samo pravi~-nost. Je tudi, ali bolje, morala bi biti tudi prijateljstvo, sloga, dr`avljanska krepost. Za dr`avljane republika ni abstraktna politi~na realnost, temve~ dobrina, ki so jo pomagali ustvariti in ohraniti na{i star{i in star{i na{ih star{ev in ki jo moramo ohraniti mi, ~e ho~emo, da bodo na{i otroci `iveli svobodno. Vsako ob~estvo – danes bi rekli, vsaka nacionalna skupnost – je posebno, ima svojo zgodovino in poteze, ki jo razlikujejo od drugih ob~estev, vendar mora biti utemeljeno v pravi~nosti, da bi bilo resni~na republika. Republika, ki je utemeljena v pra-vi~nosti, lahko zadovolji zahteve po prijateljstvu, solidarnosti in pripadnosti, na katere opozarjajo komunitarci. Toda ~e svoje ob~estvo zgradimo na posebnem pojmovanju dobrega, na posebni kulturi, ne bomo imeli pravi~nega ob~estva, ob~estva vseh, ampak ob~estvo nekaterih za nekatere.
Po mnenju komunitarnih filozofov je nemogo~e in napak zahtevati, da bi posamezniki opustili svoje skupinske pripadnosti, verska prepri~anja in svoja pojmovanja dobrega. O na{ih politi~-nih institucijah ne moremo in ne smemo, trdijo, razmi{ljati izha-jajo~ iz pojma abstraktnega individuuma, kot zahtevajo liberalci.
Toda ~e ho~emo zgraditi pravi~no ob~estvo, je absolutno nujno, da se odmaknemo od svojih pripadnosti, od svojih posebnih ciljev, od svojih pojmovanj dobrega. Absolutno nujno je, da razmi{ljamo in delujemo kot “javne osebe”. ^e no~emo ali ne moremo postati javne osebe, ne moremo imeti pravi~nega ob~estva. Obstoj in ohranitev republike zahteva, kot je menil Cicero, da se upravljavci, uradniki in dr`avljani znajo postaviti na stali{~e ob~estva: “se gerere personam civitatis”. ^e ga vza-
razprav o pomenih politike gl. Pier Paolo Portinaro: Antipolitica o fine della politica, v: “Teoria Politica”, 4, 1988, str. 121-137
3 M. Weber: Politik als Beruf, v Gesammelte Politische Schriften, Tübingen 1958, str. 494; sl. prevod v M. Weber: Politika kot poklic, Krt, Ljubljana, 1993).
4 D. Easton: The Political System. An Inquiry into the State of Political Science, New York 1953, str. 126.
5 N. Machiavelli: Dis-corsi sopra la prima decade di Tito Livio; sl. prevod Razmi{ljan-ja o prvih desetih knjigah Tita Livija v N. Machiavelli: Politika in morala, Slovenska matica, Ljubljana 1990. (Op. ur.)
6 M. J. Sandel: Morality and the liberal idea, v: “The New Republic”, 7. maj 1984.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        171
Maurizio Viroli
7 C. Taylor: Cross-Purposes: The Liberal-Communitarian Debate, v: Liberalism and the Moral Life, ur. N. Rosenblum, Harvard 1989, str. 170.
8 V slovenskem prevodu je iz{la njegova Short History of Ethics (Kratka zgodovina etike, Znanstveno pub-licisti~no sredi{~e, Ljubljana 1993). (Op. ur.)
memo zares, komunitarni predlog ne vodi k prenovi republike, pa~ pa k njenemu razsulu.
Komunitarni filozof ima prav, ko pravi, da je nacionalna skupnost nujen pogoj za razumevanje in osmi{ljanje na{ih individualnih zgodb, za nastanek moralnih oseb in za razvoj na{ih ~love{kih sposobnosti. Vendar, ali je to, kar pravi Charles Taylor, da je patriotizem krepost, povsem res? Kak{na naj bo na{a izbira, ~e so razlogi domovine v nasprotju z razlogi pravi~nosti? Menim, da dvomov ne more biti: treba je izbrati razloge pravi~nosti. ^e je domovina nepravi~na do dr`avljanov ali do nekaterih dr`avljanov, ~e napade drugo dr`avo, moramo imeti pogum, da opustimo ~ustva, ki nas ve`ejo na na{o de`elo, in izberemo razloge pravi~nosti. Bi morali tedaj, ko so v imenu Amerike zapirali dr`avljane, krive samo tega, da so socialisti, komunisti ali radikalci, stati na strani Amerike? Kak{na bi morala biti temeljna vrednota, ko so Zdru`ene dr`ave napadle Vietnam? Bi se morali ~utiti najprej Ameri~ane in vpiti na pro-tivojne demonstrante “Love it or leave it” (~e nimate radi Amerike, odidite) ali sprejeti, da nas imajo za protiameri{ke in izbrati razloge pravi~nosti?
Nujen in zadosten pogoj za ohranitev svobodne republike je pravi~nost in ne ob~utek pripadnosti, ki temelji na ob~utju skupne usode.7 ^e dr`avljani ~utijo, da so obravnavani pravi~no, da so spo{tovani in varovani, je od njih razumno pri~akovati visoko stopnjo pripadnosti institucijam in poglabljanje njihovega dr`avljanskega ~uta. Razpihovanje ali sklicevanje na idejo skupne nacionalne usode ali na moralne vrednote, o katerih je v skupnosti dose`eno soglasje, ni potrebno. Kadarkoli je nad liberalnimi vrednotami pravi~nosti prevladalo ob~utje skupne nacionalne usode ali ideja, da je skupnost utemeljena v skupnih moralnih vrednotah, rezultat nikoli ni bil nastanek bolj{e republike, temve~ nastanek netolerantne skupnosti. Liberalno ob~estvo morda res ni kaj prida enotno in uniformno, toda preenotno ob~esto je ob~estvo, ki izklju~uje, ob~estvo, v katerem bi se nekateri – tisti, ki se ne morejo ali no~ejo po~utiti kot del skupne usode, ali tisti, ki dobro pojmujejo druga~e od sprejetih mnenj – prej ali slej neogibno ~utili tujce v domovini. Ali bi jih bilo malo ali veliko, je nepomembno. Ob~estvo ne bi bilo ve~ ob~estvo vseh, ne bi bilo ve~ republika. Lek za raznolikost in drobljenje liberalnega ob~estva bi bil huj{i od slabosti, ki naj bi jo odpravil. Ponovno: misle~, da republiko krepijo, ji komunitarci zadajo smrtni udarec.
Alasdair MacIntyre, avtor After Virtue,8 ima prav, ko pravi, da na{e individualne zgodbe nekaj pomenijo samo znotraj na{e skupnosti in da samo v skupnosti postanemo osebe z mo~no moralno identiteto. Dodati pa moramo, da to dr`i samo, ~e skupnost spo{tuje svobodo in pravi~nost. Zatiralska
172        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Politika kot dr`avljanska filozofija
in nepravi~na dru`ba ustvarja nemoralne individuume: prisili nas, da delamo krivice ali da smo njihovi soudele`enci. ^e na{a domovina postane zatiralska ali nepravi~na, se moramo spet nau~iti oddaljiti od nje in postati dr`avljani sveta.
Politi~ni filozof mora najprej biti filozof svojega ob~estva, vendar mora priznati vrednost lojalnosti do drugih mo{kih in `ensk, ki `ivijo v drugih ob~estvih. Navezanost na na{e ob~estvo lahko koeksistira z idealom miru in tudi z idealom republike in republik, kot je mislil Kant v svojem sijajnem eseju o ve~nem miru.9
Ideja dr`avljanske filozofije je veliko bli`ja filozofom liberal kot komunitarcem. Dru`ba, zasnovana na pojmovanju liberal politi~ne pravi~nosti, ki jo je razvil John Rawls, je privla~na in je zelo podobna klasi~nemu in modernemu idealu res publica. Obema teorijama, Rawlsovi in republikanski, je skupno na~elo vladavine zakona in enake svobode. Toda v primerjavi s klasi~nimi republikanskimi teorijami je Rawlsovo pojmovanje, zlasti njegov difference principle bolj poveden o ekonomskih in socialnih neenakostih.
Dobro urejena dru`ba, kakr{na je tista, ki jo zagovarja Rawls, je ideal, za katerega si je vredno prizadevati. Toda ~e ho~emo imeti nekaj upanja, da bomo ideal liberalnega ob~estva uresni~ili, ne potrebujemo liberalnega razumevanja politi~ne pravi~nosti, pa~ pa republikansko razumevanje, ki nam pravi, da ni na{a dol`nost storiti to, kar zmoremo v boju proti nepra-vi~nosti, le kadar doleti nas osebno, temve~ tudi, kadar doleti druge, tako kot u~i Cicero v De officiis (O dol`nostih). Utopijo liberalne dru`be, utemeljene v pravi~nosti, lahko uresni~ijo samo mo{ki in `enske, ki ljubijo pravi~nost in sovra`ijo diskriminacijo in zatiranje tudi tedaj, kadar nepravi~nost in zatiranje doleti druge, ne le tedaj, kadar so neposredno vpleteni.
Liberalno ob~estvo zahteva velikodu{ne posameznikov, ne posameznikov, ki gledajo samo na lastno korist in se ukvarjajo samo z nepravi~nostmi, ki jih neposredno prizadenejo. Rawls ima popolnoma prav, ko pravi, da sta pridobitev in obravnavanje ~uta za pravi~nost temeljnega pomena tudi za graditev liberalnega ob~estva in da je ideja pravi~nosti, ki lahko pripomore k njegovi graditvi, republikanska, ne liberalna.10
Tudi ~e bi `iveli v najpopolnej{i liberalni dru`bi, bi potrebovali nauk o politi~ni svobodi, ki bi nam dopovedal, kot to stori republikanski nauk, da moramo, ~e ho~emo ostati svobodni, slu`iti skupnemu dobremu zato, da bi prepre~ili padec ob~estva v roke velika{ev in predrzne`ev. Liberalno pojmovanje politi~ne svobode, sloviti nauk o negativni svobodi, ki u~i, da biti svoboden pomeni biti neoviran v doseganju izbranih ciljev, je nepopoln in nespameten. ^e zares ho~emo {e naprej u`ivati svobodo v pomenu negativne svobode, moramo skrbeti za
9 I. Kant: Zur ewigen Frieden; sl. prevod K ve~nemu miru, v: Dve razpravi, Slovenska matica, Ljubljana 1937.
10  Prim. J. Rawls: A Theory of Justice, Cambridge (Mass.) 1971, 3. del, 8. poglavje. (Dva odlomka Rawlsove Teorije pravi~nosti sta vklju~ena v zbornik Sodobni liberalizem, KRT, Ljubljana 1992, ki ga je uredil R. Riz-man.)
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        173
Maurizio Viroli
11 Isti: Justice as Fairness: Political not Metaphysical, v: “Philosopy and Public Affairs” 14, 1985, str. 238-239.
ob~estvo v celoti. Preprosto noro je za~eti skrbeti za skupno dobro, {ele ko je na{a individualna svoboda kr{ena in je ob~estvo v rokah klanov in tolp. ^e se ne nau~imo, da je za ohranitev svobode treba skrbeti za svobodo vseh in za skupno dobro, bomo nazadnje neogibno pripravljali svoje hlap~evstvo, ne svobode.
Poleg pojmovanja pravi~nosti in svobode je {e nekaj, kar dr`avljanski filozof lahko nau~i filozofe liberals. Tokrat gre za slog, ali za govorico politi~ne teorije. ^e je, kot mislim in kot mislijo tudi filozofi liberals, treba dr`avljane vzgajati za dr`av-ljanske kreposti, moramo priznati tudi, da je za ta namen realna govorica veliko u~inkovitej{a od filozofske. S filozofsko govorico mislim idealno govorico, konstrukcijo teorij, ki postavijo podmeno o obstoju idealnih posameznikov, o idealnih izbirnih polo`ajih ali o idealnih konverzacijah, kot to po~nejo teorije Johna Rawlsa, Habermasova teorija ali teorija liberalne konver-zacije Ackermanna. Te teorije sku{ajo prepri~ati, da je racionalno biti pravi~en. V tem ni ni~ slabega, vendar ne smemo pozabiti, da realne mo{ke in `enske vzgibavajo strasti in prepri~anja, ne razum. Za pravi~nost se zavzemamo, ker jo ljubimo, ali ker sovra`imo nepravi~nost, ne zato, ker je pravi~nost racionalna. Zelo malo verjetno je, da bi na{e zavzemanje za pravi~nost nara{~alo ali upadalo, ker smo prepri~ani, da bi v primerno definiranem idealnem izbirnem polo`aju izbrali na~ela pravi~-nosti. V Platonovi Dr`avi Trazimah najprej zardi, nato, pora`en od Sokratove racionalnosti, dialog opusti. Vendar ne vemo, kaj je Trazimah po~el naslednjega dne. Najbr` se je po svoji navadi {e vedno obna{al kot nadute`, ~eprav je bil racionalo trdno prepri~an, da je njegovo vedenje nepravi~no.11
Projekt liberalne dru`be, sposobne izpolniti svoje obljube, potrebuje moralno govorico, ki bo podpirala in hranila dr`av-ljansko krepost; ki bo ohranjala in izra`ala ob~utek ogor~enja proti diskriminaciji in predpravicam. Vendar vse to zahteva obi~ajno govorico, ne filozofske. V tem pogledu lahko prisko~i na pomo~ republikanska tradicija. Navsezadnje je republikanska tradicija vedno visoko cenila retoriko, umetnost prepri~evanja: prepri~evanja v realnem `ivljenju, ne v idealnem svetu filozofov. Kar ne pomeni, da bi morali politi~ni filozofi zapustiti univerzitetne predavalnice in postati politi~ni agitatorji. Pomeni, skromneje, da politi~ni filozofi, namesto da se pomujajo pri idealnih argumentih, lahko pripomorejo h graditvi resni~nega liberalnega ob~estva, ~e ustvarjajo dokaze, ki jih je mogo~e uporabiti v javnih razpravah.
Na~rt pravi~ne dru`be potrebuje politi~no filozofijo, ki se razgleduje po realnem ob~estvu, po posameznikih v njihovi konkretni zgodovinski razse`nosti, z njihovimi strastmi in njihovimi spomini. Zgodovinska in empiri~na spoznanja potrebuje
174        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
Politika kot dr`avljanska filozofija
bolj kot filozofija, ki govori o racionalnih akterjih brez strasti in spomina, akterjih, ki govorijo idealne govorice in ob~ujejo prek {tevilk in diagramov. Filozofija tega tipa je primerna za fantasticiranje o ob~estvih angelov, kar utegne biti tudi zabavno, vendar menim, da je problem zgraditve pravi~nej{ega ob~estva preve~ `go~, da bi se ustavljali pri abstraktnih filozofskih raziskovanjih. Za sanjarjenja o ob~estvu angelov ni ~asa. Najbolj{i na~in, s katerim lahko pripomoremo k uresni~itvi pravi~nega ob~estva, je, da interpretiramo in na{e soob~ane spomnimo na temeljne vrednote na{e skupnosti, da zavzemamo stali{~a do konkretnih vpra{anj, naznanjamo, se upiramo.
Najbolj pere~a naloga politi~nega filozofa ni opogumljanje ob~utkov ve~vrednosti ali prepri~anja, da je na{e ob~estvo enkratno in neponovljivo, bolj mora svoje sodr`avljane u~iti te`avne umetnosti, kako prisluhniti govoricam tistih, ki `ivijo v druga~nih ob~estvih, govoricam prej{njih generacij in kako jih razumeti. Nau~iti se moramo dojeti tiste, ki so druga~ni in oddaljeni od nas v ~asu in prostoru. Te`avna umetnost interpretiranja druga~nih in oddaljenih govoric obogati ~love{kost, ki je v nas, ker nam omogo~i stik z drugimi generacijami in drugimi kulturami prek pregrad prostora, ~asa in predvsem prek pregrad predsodka. Ko se naprezamo, da bi razumeli pomen besedil iz preteklosti, bolj kot avtorju besedila delamo uslugo sebi, kar so odli~no vedeli na{i humanisti. Ni treba izumljati teorij, zadostuje interpretirati in pripovedovati.
^e resni~no ho~emo, da bi na{e ob~estvo bilo ob~estvo vseh, se moramo biti sposobni lo~iti od na{ih skupinskih interesov, socialnih in dru`inskih. V razli~nih okoli{~inah bo lo~itev lahko bolj ali manj popolna.
^e smo poklicani, da opravimo svojo dr`avljansko dol`nost v ljudski poroti, se moramo nujno povsem lo~iti od svojih interesov, od svojih dru`benih, verskih, politi~nih vezi. ^e sedimo v zakonodajnem telesu, zahteva po popolni lo~itvi od njih ni potrebna. Treba je le iskati pravi~no ravnote`je med interesi na{e skupine ali razreda ali cerkve in ob~im interesom.
Poslednji razlog zavzemanja za graditev pravi~nega ob~estva je, da je v nepravi~nem in korumpiranem ob~estvu `ivljenje vsakogar od nas nujno osiroma{eno. Argumentov, ki dokazujejo, da je racionalneje `iveti v ob~estvu, v katerem kraljuje pravo, kot v korumpiranem ob~estvu, ni te`ko razviti. Vendar zadostuje veliko manj. Na{e zavzemanje lahko temelji preprosto na ljubezni do svobode. Resni~na dr`avljanska filozofija mora torej vzgajati za spo{tovanje vrednot svobode in u~iti upirati se prevzetnim.
Dobro urejeno ob~estvo je politi~na vrednota za vse, vendar je to {e posebej za {ibke in za tiste s slab{im izhodi{~nim polo`ajem; {e zdaj je najbolj{i odgovor na socialne in politi~ne probleme na{ega ~asa. Ni treba izumljati novih ob~estev.
DR@AVLJANSKA     VZGOJA        175
Maurizio Viroli
Zadostuje, da vstop v ob~estva dopustimo tistim, ki so bili do danes iz njih izklju~eni, in ~e v vseh pomenih priznamo tiste, ki smo jih do zdaj samo tolerirali.
Niti pravi~no ob~estvo ne more obljubiti sre~e. Vendar lahko in mora zagotoviti vse tiste temeljne dobrine, ki so nujne za njeno iskanje. Nato jo lahko vsak i{~e v smeri, v kateri jo ho~e. ^e so temeljne dobrine – prihodek, dr`avljanske in politi~ne pravice, zdravstveno varstvo, vzgoja – dostopne samo nekaterim, ob~estvo preneha biti republika.
Za konec, moje stali{~e do liberals in do communitarians je mogo~e opisati takole: medtem ko se s prvimi strinjam o cilju in se z njimi razhajam glede sredstev, se z drugimi ne strinjam niti o ciljih niti o sredstvih. Mislim, da ob~estvo, ki nam ga predlagajo komunitarci, ni privla~en politi~ni ideal, medtem ko je liberalno ob~estvo {e vedno ideal, za katerega se je vredno potegovati. To nikakor ni zlahka dosegljiv cilj. Tudi v demokrati~nih dru`bah, ne le v totalitarnih, je treba {e veliko storiti za uresni~itev resni~no liberalnega ob~estva, ali bolje, resni~nega ob~estva vseh. Najnevarnej{i sovra`niki so podkupljivost, klientelizem, prednosti, ki notranje najedajo demokrati~ne institucije, in organizirano nasilje, ki proti vladavini zakona uveljavlja vladavino prevzetnih. Verjeti, da se na{e demokracije ne morejo izroditi do te mere, da bi postale zasebna lastnina skupin ali dru`in, je pobo`na iluzija. Temeljna naloga resne politi~ne filozofije je opogumljati dr`avljansko zavzetost za graditev ob~estva, v katerem lahko vsakdo `ivi `ivljenje, ki je varno pred razli~nimi zatiranji. Ne moremo si dovoliti razko{ja, da bi se odpovedali politiki, toda politika, ki jo potrebujemo za graditev bolj{ega ob~estva, je politika kot dr`avljanska filozofija.
Prevedel Igor Pribac
176        DR@AVLJANSKA     VZGOJA
John
Stuart
Mill
John Stuart Mill
O raz{iritvi volilne pravice
Predstavni{ka demokracija, kot smo jo pravkar opisali, pred-stavni{ka za vse in ne samo za ve~ino – v kateri bi se interesi, mnenja, ocene izobra`encev, ~eprav v manj{ini, kljub temu sli{ali, oni pa bi imeli z vrednostjo zna~aja in mo~jo argumenta mo`nost dose~i vpliv, ki ne bi pripadal njihovi {tevil~ni mo~i – taka demokracija, ki je edina enakopravna, edina nepristranska, edina vladavina vseh nad vsemi, edina prava vrsta demokracije – bi bila brez najhuj{ih slabosti napa~no imenovanih demokracij, ki prevladujejo danes in iz katerih izklju~no je izpeljana sodobna ideja demokracije. A celo v tej demokraciji bi bila absolutna oblast, ~e se odlo~ijo zanjo, v rokah {tevil~ne ve~ine; in le-ta bi bila sestavljena izklju~no iz enega samega razreda, enakega v predsodkih, nagnjenjih in splo{nih na~inih razmi{ljanja, torej ~e ne re~em ni~ ve~, iz ne najbolj visoko kultiviranega razreda. Ustava bi bila zato {e vedno podvr`ena zna~ilnim slabostim razredne vladavine: zagotovo v veliko manj{i meri kot eksklu-zivna vladavina razreda, ki si danes neupravi~eno lasti ime demokracija; pa vendar pod neu~inkovitim nadzorom, z izjemo tistega, kar se da najti v zdravem razumu, zmernosti in popu{~anju samega razreda. ^e je ta opis pravilen, potem ni filozofija ustavne ureditve ni~ ve~ kot vzvi{eno izgubljanje ~asa. Vse zaupanje v ustave temelji na jamstvu, ki naj bi ga zagotavljale, da depo-zitarji oblasti le-te ne samo ne bodo, ampak ne bodo mogli zlorabiti. Demokracija ni najbolj{a oblika vladavine, dokler ta
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 179-192.
179
John Stuart Mill
njena {ibka stran ni odpravljena; dokler ni tako organizirana, da ne more noben razred, niti naj{tevil~nej{i, zvesti vse, razen sebe, na politi~no nepomembnost, ne voditi zakonodaje in administracije glede na svoj izklju~ni razredni interes. Problem je, kako najti sredstva za prepre~itev te zlorabe, ne da bi `rtvo-vali zna~ilne prednosti ljudske vladavine.
Pri omejevanju volilne pravice, ki vsebuje obvezno izklju~itev nekega dela dr`avljanov iz glasu v predstavni{tvu, ta dvojni pogoj ni izpolnjen. Med najpomembnej{imi dobrinami svobodne vladavine je vzgoja razuma in srca, ki zajame najni`je plasti prebivalstva, ko so poklicani k sodelovanju v dejanjih, ki neposredno vplivajo na pomembne interese njihove de`ele. Pri tem vpra{anju sem se `e tako dolgo zadr`eval, da se k njemu vra~am samo zato, ker je videti, da je zelo malo tistih, ki pripisujejo tem u~inkom javnih institucij vso upravi~eno pomembnost. Ljudem se zdi ~udno pri~akovati tako veliko od ne~esa, kar se zdi tako neznatna stvar – spoznati v izvajanju politi~ne volilne pravice fizi~nih delavcev mo~an instrument njihovega duhovnega napredka. In ~etudi je temeljita duhovna povzdiga ~love{kih mno`ic samo vizija, je to vendarle pot, po kateri mora priti. ^e kdo misli, da je ta pot ne bo prinesla, kli~em za pri~o celotno vsebino velikega dela M. de Tocquevilla; in posebej njegov opis Ameri~anov. Skoraj vsi popotniki so presene~eni nad dejstvom, da je vsak Ameri~an v nekem smislu tako patriot kot tudi oseba kultiviranega razuma; in M. de Tocqueville nam je pokazal, kako mo~na je zveza med temi lastnostmi in ameri-{kimi demokrati~nimi institucijami. Nikjer drugje niso do zdaj na{li tako {iroke razprostranjenosti idej, okusov in ~ustvovanj izobra`enih ljudi, celo verjeli niso, da jo je mogo~e dose~i.1 Vendar to ni ni~ v primerjavi s tistim, kar i{~emo v vladavini, prav tako demokrati~ni in neizklju~ujo~i, a bolje organizirani v drugih pomembnih to~kah. Politi~no `ivljenje je v Ameriki resni~no najbolj{a {ola, a vendarle {ola, iz katere so najbolj{i u~itelji izklju-
’Izvle~ek iz Poro~ila angle{kega poverjenika na razstavi v New Yorku’, ki ga navajam po Principles of Social Science g. Careya, vsebuje presenetljiv dokaz za vsaj del trditve v tekstu:
’Imamo nekaj velikih in`enirjev in mehanikov in veliko bistrih delavcev; za Ameri~ane pa se zdi verjetno, da bodo vsi postali taki ljudje. @e zdaj na rekah mrgoli parnikov; njihove doline so nabite s tovarnami; njihova mesta, preka{ajo~ vsa tista v evropskih dr`avah, razen v Belgiji, Angliji in na Nizozemskem, so domovanja vseh tistih ve{~in, ki danes odlikujejo mestno prebivalstvo; in komajda je v Evropi kak{na umetnost, ki je ne gojijo v Ameriki z enako ali celo ve~jo spretnostjo kot v Evropi, ~eprav so jo tu stoletja razvijali in izpopolnjevali. Cela de`ela Franklinov, Stephensonov in Wattov na vidiku je nekaj ~udovitega za razmislek drugih dr`av. V nasprotju s togostjo in nevednostjo ve~ine evropskih ljudstev, ne glede na superiornost nekaj visoko izobra`enih in nadarjenih oseb, je velika inteligentnost celotnega prebivalstva Amerike dejstvo, vredno javne pozornosti.’
180        JOHN     STUART     MILL
O raz{iritvi volilne pravice
~eni; vodilni izobra`enci de`ele so iz predstavni{tva na dr`avni ravni, in na sploh iz javnih funkcij, prav tako u~inkovito izklju-~eni, kot ~e bi jih uradno prepovedali. K Demosu, ki je v Ameriki vir mo~i, se obra~ajo vsi sebi~ni stremuhi v de`eli, tako kot se v despotskih de`elah obra~ajo k monarhu: ljudstvo, tako kot despota, prepri~ata prilizovanje in kle~eplazenje, slabi u~inki oblasti pa popolnoma ni~ ne zaostajajo za njenimi naprednimi in plemenitimi te`njami. ^e pa demokrati~ne institucije, v primerjavi z ustreznimi razredi v Angliji in drugod, kljub temu proizvedejo tako pomembno superiornost v duhovnem razvoju ameri{kega najni`jega razreda, kaj bi {ele bilo, ~e bi lahko ohranili dobro stran u~inkov brez slabe? In to bi bilo v dolo~e-nem obsegu mogo~e narediti; seveda ne z izklju~itvijo dela ljudstva, ki ima manj{e intelektualne spodbude ali pa so dru-ga~ne vrste, iz tako neprecenljive seznanitve z velikimi, oddaljenimi in zapletenimi interesi, kot jo zahteva pozornost, s katero se morajo posvetiti politi~nim zadevam. Politi~na razprava je tista, ki u~i fizi~nega delavca, ~igar zaposlitev je rutina, na~in `ivljenja pa dale~ od soo~enja z raznolikostjo vtisov, okoli{~in ali idej, da imajo oddaljeni razlogi in dogodki zelo velik vpliv tudi na njegove osebne interese; in iz politi~ne razprave in skupne poli-ti~ne akcije se lahko nekdo, ~igar dnevni opravki zo`ijo njegove interese na majhen krog okoli njega, nau~i ~utiti skupaj s svojimi sodr`avljani in postane zavestno ~lan velike skupnosti. Vendar potekajo politi~ne razprave nad glavami tistih, ki nimajo nobenih glasov in si ne prizadevajo, da bi jih dobili. Njihov polo`aj je v primerjavi z volilci tak, kot je polo`aj ob~instva v sodni dvorani v primerjavi s poroto. Ni njihova pravica glasovanja tista, ki je potrebna, ni njihovo mnenje tisto, na katerega se `eli vplivati; prito`be so vlo`ene in ugovori naslovljeni drugim, ne njim; ni~ ni odvisno od odlo~itve, ki bi jo morda sprejeli, in prav nobene potrebe ni in zelo malo spodbude, da bi sploh jo. Vsak, ki bi v sicer ljudski vladavini ne imel glasu in tudi nobene mo`nosti, da bi ga dobil, bi bil ali stalno nezadovoljen ali pa bi ~util kot nekdo, ki ga splo{na vpra{anja dru`be ne zadevajo; za katerega jih re{ujejo drugi; ki ’nima nobenega opravka z zakoni, razen da jih uboga’, ne z javnimi interesi in zadevami, razen da jih gleda. Kaj bi vedel in za kaj bi skrbel v takem polo-`aju, lahko deloma izmerimo s tistim, kar ve in za kar skrbi povpre~na `enska iz srednjega razreda v primerjavi s svojim mo`em in brati.
Neodvisno od vseh teh navedb je osebna krivica, ~e se komurkoli vzame, razen v primeru prepre~itve ve~jega zla, obi~ajna pravica dajanja glasu pri urejanju zadev, ki ga zanimajo prav tako kot druge ljudi. ^e je prisiljen pla~ati, ~e ga lahko prisilijo, da se bori, ~e od njega zahtevajo, da uboga, bi moral imeti zakonsko pravico do odgovora za kaj; za to, da ga vpra{ajo za
JOHN     STUART     MILL        181
John Stuart Mill
privolitev, in za to, da {tejejo njegovo mnenje, kolikor je vredno, ~eprav ni~ ve~, kot je vredno. V zreli in civilizirani dr`avi ne bi smelo biti brezpravnih in ne izklju~enih oseb, razen po njihovi lastni krivdi. Vsak je poni`an, naj se tega zaveda ali ne, ~e si drugi ljudje, ne da bi ga vpra{ali, vzamejo neomejeno mo~ odlo~anja o njegovi usodi. A celo v veliko naprednej{i dr`avi, kot jo je ~love{ki um kdaj dosegel, ni normalno, da morajo biti tisti, ki so odstranjeni, dele`ni enako pravi~ne igre kot tisti, ki imajo glas. Vladarji in vladajo~i razredi morajo nujno upo{tevati interese in `elje tistih z volilno pravico; upo{tevanje tistih, ki so izklju~eni, pa je le njihova izbira, ali jih bodo ali ne; in ~etudi odkrito naklonjeni, so v glavnem prezasedeni s stvarmi, ki se jim morajo posve~ati, da bi imeli veliko ~asa za razmislek o ne~em, kar lahko nekaznovano prezirajo. Zato ne more biti zares zadovoljiva nobena ureditev volilne pravice, v kateri sta katerakoli oseba ali razred iz nje za stalno izklju~ena; v kateri volilna pravica ni dana vsem polnoletnim osebam, ki jo `elijo pridobiti.
Obstajajo seveda nekatere izklju~itve, potrebne iz razlogov, ki niso v nasprotju z navedenimi na~eli in ki se jih je treba, saj so same po sebi slabe, znebiti skupaj z ukinitvijo okoli{~in, ki jih zahtevajo. Zame je popolnoma nesprejemljivo, da pri volitvah sodeluje oseba, ki ne zna brati, pisati, in ~e dodam, opraviti osnovnih aritmeti~nih operacij. Pravi~nost zahteva, ~etudi volilna pravica ni od tega odvisna, da so sredstva za pridobitev osnovnih znanj dosegljiva vsakomur, ali brezpla~no ali po ceni, ne vi{ji od tiste, ki si jo lahko privo{~ijo najrevnej{i, ki se sami pre`iv-ljajo. ^e bi bilo resni~no tako, bi ljudje ne razmi{ljali, da bi dali volilno pravico ~loveku, ki ne zna brati, ni~ bolj, kot da bi jo dali otroku, ki ne zna govoriti; in tisti, ki bi ga izklju~il, ne bi bila dru`ba, ampak njegova lastna lenoba. ^e dru`ba ne izpolnjuje svojih obveznosti, tako da ne omogo~i dostopa do te koli-~ine izobrazbe vsem, nastopi v tem primeru te`ava, a to je te`ava, ki jo moramo sprejeti. ^e dru`ba odlaga izvr{itev dveh pomembnih obveznosti, mora biti najprej opravljena pomembnej{a in bolj temeljna: splo{no izobra`evanje mora biti pred splo{no volilno pravico. Samo tisti, ki jim je a priori pojmovanje omra-~ilo zdrav razum, bodo zahtevali, naj se oblast nad drugimi, nad celo skupnostjo podeli ljudem, ki nimajo niti najosnovnej{ih in najbolj bistvenih znanj, da bi lahko skrbeli zase; da bi lahko razumno zagovarjali svoje interese in interese tistih, s katerimi so najtesneje povezani. Brez dvoma se lahko ta argument razvija {e dalje, da doka`e {e ve~. Bilo bi seveda za`eleno, da bi bile za volilno pravico, poleg branja, pisanja in aritmetike, potrebne {e druge stvari; da bi se od vseh volilcev zahtevalo nekaj znanja o sestavi zemlje, njenih naravnih in politi~nih delitvah, prvinah splo{ne zgodovine ter prvinah zgodovine in zemljepisa njihove lastne de`ele. Vendar tovrstno znanje, kakorkoli je nepogre{ljivo
182        JOHN     STUART     MILL
O raz{iritvi volilne pravice
za razumno uporabo volilne pravice, ni dosegljivo vsem ljudem ne v tej de`eli in verjetno tudi ne v drugih, razen v Zdru`enih dr`avah Amerike; prav tako ne obstaja zanesljiva metoda, s katero bi preverili, ali so to znanje osvojili ali ne. V sedanjih razmerah bi poskus vodil k pristranskosti, la`nemu dokazovanju in vsem mogo~im goljufijam. Bolje je, da se volilna pravica da brez razlik ali celo vzame brez razlik, kot pa da se jo nekomu da in drugemu vzame po mili volji javnega uradnika. Kar zadeva branje, pisanje in aritmetiko, ni seveda nobenih te`av. Od vsakega, ki se pojavi v prijavni pisarni, bi preprosto zahtevali, da v prisotnosti uradnika prepi{e stavek iz angle{ke knjige in se{teje trimestno {tevilo; in zagotoviti, ob trdnih pravilih in popolni javnosti, po{teno oceno tako enostavnega preizkusa. Ta pogoj bi torej moral v vseh primerih spremljati splo{no volilno pravico; in v nekaj letih ne bi bil zaradi njega nih~e ve~ izklju~en, razen tistih, ki jih ta pravica tako malo zanima, da tudi njihovi glasovi, ~e bi jih dali, ne bi bili pokazatelj nobenega resnega politi~nega stali{~a. Prav tako je pomembno, da skup{~ino, ki odlo~a o dr`av-nih ali lokalnih davkih, izvolijo izklju~no tisti, ki k nalo`enim davkom kaj prispevajo. Tisti, ki davkov ne pla~ujejo, glasujejo pa o denarju drugih ljudi, imajo vse razloge za razsipnost in nobenega za var~nost. ^e gre za denarne zadeve, je vsaka njihova pravica glasovanja kr{itev temeljnega na~ela svobodne vladavine; lo~itev mo~i nadzora od interesa za njeno koristno uporabo. Omogo~a jim, da dajejo roke v `epe drugih ljudi za vsak namen, za katerega se jim zdi primerno, da ga imenujejo javni; kar je, kot je znano, v nekaj velikih mestih Zdru`enih dr`av povzro~ilo neprimerno velik obseg lokalnih davkov, ki ga v celoti pla~ujejo bogatej{i razredi. Da mora biti predstavni{tvo skladno z obdav~enjem, ne pa biti o`je ali {ir{e, je v skladu s pojmovanji britanskih institucij. A da bi, kot dodaten pogoj predstavni{tva, to uskladili s splo{nostjo, je bistveno, kot je za mnogo drugih `elenih koristi, da obdav~enje v vidni obliki zajame najrevnej{i razred. V tej de`eli, in ve~ini drugih, verjetno ni delavske dru`ine, ki s kupovanjem ~aja, kave, sladkorja, da ne omenjam narkotikov ali po`ivil, ne bi prispevala k posrednemu obdav~enju. Vendar se ta na~in pla~evanja dele`a javne porabe komaj ~uti: pla~nik, razen izobra`ena in razmi{lja-jo~a oseba, svojega interesa ne ena~i z nizkim obsegom javne porabe tako dolgo, dokler ne zahtevajo denarja za podporo neposredno od njega; pa tudi ~e predpostavimo, da bi ga ena~il, bi brez dvoma poskrbel, kakorkoli razsipno porabo bi s svojim glasom pomagal nalo`iti vladi, da ne bi bila pla~ana z dodatnim obdav~enjem izdelkov, ki jih sam kupuje. Bilo bi bolje, da bi se z neposrednim davkom, v enostavni obliki gla-varine, obdav~ila vsaka odrasla oseba v skupnosti; ali da bi bila vsaka taka oseba priznana za volilca, ki si dovoli biti uvr{~en
JOHN     STUART     MILL        183
John Stuart Mill
extra ordinem k pla~anim davkom; ali da bi od vsakega vpisanega volilca zahtevali majhno letno pla~ilo, odvisno od vi{ine splo{ne porabe v de`eli; tako bi vsak ~util, da je denar, ki ga je pomagal izglasovati, deloma njegov, in bi se trudil obdr`ati njegovo vsoto nizko.
Kakorkoli `e, osnovna na~ela zahtevajo, da pomeni prejemanje ob~inske pomo~i brezpogojno izklju~itev iz volilne pravice. Tisti, ki si s svojim delom ne more zagotoviti lastnega pre`ivlja-nja, tudi ne more zahtevati pravice, da si pomaga z denarjem drugih. S tem, da je postalo njegovo pre`ivljanje odvisno od drugih ~lanov skupnosti, je ukinil svojo upravi~enost do enakih pravic z njimi v drugih pogledih. Tisti, ki jim je dol`an ohranitev svojega `ivljenja, lahko upravi~eno zahtevajo izklju~no upravljanje skupnih zadev, h katerim zdaj ni~ ne prispeva ali vsaj manj, kot vzame. Kot pogoj volilne pravice je treba dolo~iti obdobje, recimo da prosil~evega imena ni v ob~inskih knjigah prejemnikov pomo~i pet let pred volilnim vpisom. Oseba, ki je neoverjeno bankrotirala ali je morala uporabiti Insolvent Act, izgubi volilno pravico, dokler ne poravna svojih dolgov ali vsaj doka`e, da trenutno in `e dalj ~asa ni odvisna od milo{~ine. Nepla~evanje davkov, ~e je tako dolgotrajno, da zanj ne more biti vzrok malomarnost, pomeni izklju~itev, dokler traja. Te izklju~itve po svoji naravi niso stalne. Zadevajo samo take pogoje, ki so jih vsi sposobni ali naj bi jih bili sposobni izpolniti, ~e se odlo~ijo. Volilno pravico pu{~ajo dosegljivo vsem, ki `ivijo v normalnih ~love{kih razmerah: in ~e se ji mora kdo odre~i, je to ali zato, ker ga ne zanima dovolj, da bi zanjo naredil, kar se je `e obvezal, ali pa je v splo{nem stanju potrtosti in bede, v katerem tega neznatnega varovala, nujnega zaradi varnosti drugih, ne bi niti ob~util; ko pa bi se iz njega izkopal, bi ta znak manjvrednosti izginil z drugimi.
V dalj{em ~asu torej lahko pri~akujemo (~e predpostavimo, da ne bo nobenih omejitev razen tistih, ki smo jih pravkar obravnavali), da bodo vsi, razen (upajmo) hitro izginjajo~ega razreda prejemnikov ob~inske pomo~i, imeli volilno pravico in bo torej, s tem majhnim zadr`kom, volilna pravica splo{na. Tako obse`na raz{iritev je, kot smo videli, absolutno nujna za liberalno in plemenito koncepcijo dobre vladavine. Vendar bi bila v dana{njih razmerah velikanska ve~ina volilcev v skoraj vseh dr`avah, in {e posebej v tej, fizi~nih delavcev; in dvojna nevarnost, torej prenizka stopnja politi~nega znanja in razredna zakonodaja, bi bila {e vedno zelo huda. Videli bomo, ali obstajajo sredstva, s katerimi bi te slabosti odpravili.
Mo`no jih je odpraviti, ~e to ljudje zares ho~ejo; ne s kak{nim umetnim izumom, ampak z uvedbo naravnega reda ~love{kega `ivljenja, ki se ponuja vsakemu v stvareh, pri katerih nima nobenega interesa ali tradicionalnega mnenja proti. V vseh ~lo-
184        JOHN     STUART     MILL
O raz{iritvi volilne pravice
ve{kih zadevah, ki kako osebo, pa ne v dolo~enem skrbni{tvu, neposredno zadevajo, lahko upravi~eno zahteva svoj glas, in ~e ga ne uporablja v nasprotju z varnostjo vseh, ne more biti pravi~no izklju~ena. Vendar kljub temu, da mora imeti vsak svoj glas – je to, da naj bi vsak imel enak glas, popolnoma druga~na postavka. ^e se dve osebi, ki imata skupen interes pri kakem poslu, razlikujeta v stali{~ih, ali pravi~nost zahteva, da se obe stali{~i vrednotita popolnoma enako? ^e sta osebi enako krepostni, a je ena superiorna v znanju in inteligentnosti – ali ~e sta enako inteligentni, pa ena drugo preka{a v kreposti – je stali{~e, presoja moralnej{e in inteligentnej{e osebe ve~ vredna od stali{~a, presoje inferiorne osebe: ~e dr`avne institucije dejansko trdijo, da sta enako vredni, trdijo, kar ni res. Eden med njima, modrej{i ali bolj{i, ima pravico do ve~je vrednosti: te`ava je, kako ugotoviti, kateri je to; kar je nemogo~e med posamezniki, se da opraviti, ~e vzamete ljudi v telesih in {tevil-kah, z dolo~eno natan~nostjo. Ta doktrina ne bi imela nobenega smisla v primeru, ki bi ga upravi~eno obravnavali kot posameznikovo in zasebno pravico. V primeru, ki zadeva samo eno od oseb, ima le-ta pravico slediti svojemu stali{~u, ne glede na to, koliko je lahko drugi pametnej{i od njega. A govorimo o stvareh, ki zadevajo oba enako; kjer mora, ~e manj pameten ne prepusti svojega dele`a stvari vodstvu pametnej{ega, pametnej{i prepustiti svojega manj pametnemu. Kateri od na~inov premagovanja te`av je najbolj koristen za oba in najbolj ugoden za splo{no ureditev stvari? ^e vzamemo, da je odstopanje prednosti kateregakoli od njiju nepravi~no, katera nepravi~nost je najve~ja: da mora bolj{a presoja dati prednost slab{i ali slab{a bolj{i?
Dr`avne zadeve so prav taki skupni posli, s to razliko, da ni nikoli treba nikogar prositi za popolno `rtvovanje njegovega stali{~a. Vedno se lahko ra~una in na nek na~in {teje, da je dana volilnim glasovom tistih, ~igar stali{~a so upravi~ena do ve~je vrednosti, vi{ja postavka. V taki ureditvi ni ni~esar nujno sovra`nega do tistih, ki jim je pripisana ni`ja stopnja vpliva. Popolna izklju~itev glasu pri splo{nih zadevah je ena stvar; prepustitev glasu drugim, vplivnej{im in bolj sposobnim urejanja skupnih interesov, pa druga. Obe stvari nista samo razli~ni, sta tudi inkomenzurabilni. Vsakdo ima pravico biti u`aljen, ~e ga naredijo za ni~eta in ozna~ijo za takega, ki ni~ ne {teje. Samo bedak, in to bedak ~udnih potez, pa bo u`aljen ob ugotovitvi, da obstajajo drugi, katerih mnenja in celo `elje imajo pravico do ve~jega upo{tevanja kot njegove. Da ne bi imel nobenega glasu pri tistem, kar so deloma njegove zadeve, je stvar, v katero ne bi nih~e rad privolil; ko pa je nekaj, kar je deloma njegova zadeva, tudi zadeva drugih, in vidi, da razumejo problem bolje od njega, da bo njihovo mnenje {telo ve~ od nje-
JOHN     STUART     MILL        185
John Stuart Mill
govega, se pomiri s svojimi pri~akovanji in tekom stvari, v katere je v vseh drugih `ivljenjskih zadevah navajen privoliti. Potrebno je samo, da je ta ve~ji vpliv dodeljen na njemu sprejemljiv na~in, iz katerega lahko razbere pravi~nost.
Takoj moram povedati, da je zame docela nedopustno, razen kot za~asno zlo, da se ve~ji vpliv pridobi s posestjo. Ne zanikam, da je posest neka vrsta testa; izobra`enost je v ve~ini dr`av, ~eprav nikakor ne v sorazmerju z bogata{i, v glavnem vi{ja pri bogatej{em delu dru`be kot pri revnej{em. Vendar je tako merilo pomanjkljivo; naklju~ja imajo toliko ve~ zaslug za to, da ljudje uspejo v `ivljenju, kot pa sposobnosti; in vsakomur je tako nemogo~e, naj si pridobi {e tako veliko izobrazbe, zagotoviti ustrezno izbolj{anje polo`aja, da je taka osnova volilnih privilegijev vedno, in bo ostala, nadvse zoprna. Povezanost pluralnosti glasov s kakr{nimkoli gmotnim merilom ne bi bila samo sama po sebi sporna, ampak bi zagotovo diskreditirala na~elo, njegovo stalno zagovarjanje pa naredila neprakti~no. Demokracija, vsaj v tej de`eli, trenutno ni nezaupljiva do osebne superi-ornosti, ampak naravno in zelo upravi~eno do tiste, ki temelji zgolj na gmotnih razlogih. Edina stvar, ki lahko upravi~i, da {teje mnenje ene osebe ve~ kot mnenje druge, je osebna duhovna superiornost; in kar potrebujemo, je nekaj pribli`nih sredstev, da le-to dolo~imo. ^e obstaja taka stvar, kot je pravo javno izobra`evanje ali zaupanja vreden sistem splo{nega preverjanja, lahko izobrazbo testiramo neposredno. Ker tega ni, je lahko test narava posameznikovega poklica. Delodajalec je povpre~no bolj inteligenten od delavca; ker mora delati z glavo in ne samo z rokami. Delovodja je ve~inoma bolj inteligenten od navadnega delavca in kvalificirani delavec od nekvalificiranega. Bankir, veletrgovec ali tovarnar je verjetno bolj inteligenten od trgovca, saj mora voditi ve~je in bolj zapletene posle. V vseh teh primerih posameznikove usposobljenosti ne dokazuje samo njegova superiorna funkcija, ampak njeno uspe{no opravljanje; zaradi tega, pa tudi zato, da se ljudem prepre~i navidezno sprejemanje slu`b samo zaradi volitev, bi bilo primerno zahtevati, da se slu`ba opravlja dalj{i ~as (recimo tri leta). Odvisno od tega pogoja, bi bila vsaki osebi, ki opravlja katero od teh superi-ornih funkcij, dovoljena dva glasova ali ve~. Svobodni poklici, ~e se jih opravlja zares in ne samo navidezno, zahtevajo seveda {e vi{jo stopnjo izobrazbe; in kjerkoli se zadosten preizkus ali izpolnjevanje resnih izobrazbenih pogojev zahtevajo pred vstopom v poklic, bi lahko tistim, ki ga opravljajo, pluralnost glasov priznali takoj. Enako pravilo lahko velja za diplomante univerze; in celo za tiste, ki prinesejo ustrezno potrdilo, da so opravili {tudij, ki ga zahteva vsaka {ola, na kateri se pou~ujejo vi{je stopnje znanja, s pogojem, da je u~enje resno in ne zgolj pretveza. ’Lokalni’ izpit ali izpit ’srednjega razreda’ za diplomo
186        JOHN     STUART     MILL
O raz{iritvi volilne pravice
Associate, ki sta ga tako bu~no in patriotsko uvedli univerzi v Oxfordu in Cambridgeu, ter njemu podobni, ki jih lahko uvedejo druge tekmujo~e institucije (~e so dovolj odprte za vse), nudijo osnovo za to, da se lahko pluralnost glasov zelo koristno podeli vsem, ki opravijo izpit. Vsi ti predlogi so stvar {iroke in podrobne razprave ter ugovorov, ki jih ni koristno prepre~evati. Ni {e ~as, da bi takim na~rtom dajali prakti~no obliko, prav tako pa tudi ne `elim biti omejen z dolo~enimi predlogi, ki sem jih dal. Zame je o~itno, da je resni~ni ideal pred-stavni{ke vladavine v tej smeri; in da je trud zanj, z najbolj{imi prakti~nimi izumi, ki jih je mo`no najti, pot resni~nega politi~-nega napredka.
^e vpra{ate, kako dolgo se velja dr`ati na~el ali koliko glasov velja podeliti posamezniku na osnovi superiornih sposobnosti, bom odgovoril, da to ni tako zelo bistveno, ~e se razlike in raz-vr{~anja ne delajo samovoljno, ampak tako, da jih lahko razume in sprejme splo{no mnenje in razumevanje. Absoluten pogoj pa je, ne prestopiti meje, dolo~ene s temeljnim na~elom, zapisanim v prej{njem poglavju, kot prvim pogojem v ustavi predstavni-{kega sistema. Pluralnost glasov ne sme biti v nobenem primeru izpeljana tako dale~, da bi zaradi nje privilegirani oziroma razred (~e sploh), ki mu v ve~ini pripadajo, na ta na~in prevladal vse druge v skupnosti. Razlika v korist izobrazbe, pravilna sama po sebi, se {e naprej mo~no priporo~a zaradi varovanja izobra`enih pred razredno zakonodajo neizobra`enih; seveda pa jim ne sme omogo~iti, da bi izvajali razredno zakonodajo v svojo korist. Naj dodam, da imam za absolutno nujni del pluralne sheme njeno odprtost za najrevnej{ega posameznika v skupnosti, da zahteva privilegij, ~e lahko doka`e, da je kljub vsem te`avam in oviram, kar zadeva inteligentnost, do njega upravi~en. Morali bi biti brezpla~ni izpiti, kjer bi vsak, ki bi se pojavil, lahko dokazal, da je zadostno osvojil standard znanja in sposobnosti, s tem pa bi mu bila priznana pluralnost glasov. Privilegij, ki ga lahko dose`e vsak, ~e doka`e, da izpolnjuje pogoje, od katerih je teoreti~no in na~elno odvisen, za ob~utek pravi~nosti ne bi bil nujno odbijajo~: zagotovo pa bi bilo tako, ~e, medtem ko temelji na splo{nih, ne vedno zanesljivih predpostavkah, zanj ne bi bil potreben neposreden dokaz.
Pluralno glasovanje, ~eprav uporabljeno na `upnijskih volitvah in volitvah nadzornikov zakonov za revne, je tako nenavadno za volitve v parlament, da ni verjetno, da bi ga kmalu ali rade volje sprejeli: ker pa bo zagotovo pri{el ~as, ko bo edina izbira med tem in enako splo{no volilno pravico, je za tistega, ki mu druga ni v{e~, zadnji ~as, da se pomiri s prvim. V vmesnem ~asu, ~eprav se namig morda trenutno ne zdi prakti~en, bi slu`ila ozna~enju vsega, kar je najbolj{e v na~elu, in nam omogo~ila, da bi presodili primernost vseh posrednih sredstev, ali obsto-
JOHN     STUART     MILL        187
John Stuart Mill
je~ih ali na novo prevzetih, ki bi isti cilj zasledovala na manj popoln na~in. Oseba ima lahko dvojni glas na drug na~in, ne da daje oba glasova v isti volilni kampanji; lahko ima glas v vsakem od dveh razli~nih volilnih okro`ij; in ~eprav pripada trenutno ta izjemni privilegij bolj superiornosti materialnih sredstev kot razumu, ga, tam kjer obstaja, ne bi odpravil, kajti dokler ni sprejet zanesljivej{i test izobrazbe, bi bilo nespametno odpraviti celo tako nepopolnega, kot ga dolo~ajo gmotne razmere. Najti bi morali na~ine za nadaljnjo raz{iritev privilegija, ki bi bil na bolj neposreden na~in povezan z vi{jo izobrazbo. V prihodnjem Reform Billu, ki bo zelo zmanj{al gmotne pogoje volilne pravice, bi bilo morda pametno vsem diplomantom univerze, vsem osebam, ki so uspe{no zaklju~ile gimnazijo, vsem ~lanom svobodnih poklicev, in morda {e komu, dovoliti, da se vpi{ejo posebej pod temi pogoji in da dajo svoje glasove kot take volilnemu okro`ju, ki ga izberejo za vpis: pri ~emer pa obdr`ijo svoje glasove kot navadni dr`avljani v krajih, kjer `ivijo.
Dokler ne bomo domislili in v javnosti sprejeli kakr{negakoli na~ina pluralnega glasovanja, ki bi priznal izobrazbi kot taki ustrezno ve~ji vpliv, da bi zado{~ala kot protiute` {tevil~nosti najmanj izobra`enih razredov, do tedaj, menim, prednosti popolnoma splo-{ne volilne pravice ne bomo mogli pridobiti, ne da bi te prinesle s seboj mo`nost ve~ kot enakovrednega zla. Zares je mo`no (in to je morda eden od prehodov, skozi katerega bomo v svojem napredovanju do zares dobrega predstavni{kega sistema morali iti), da bi bile omejitve volilne pravice popolnoma izena~ene v dolo~e-nih volilnih okro`jih, katerih poslance bi potemtakem izvolili v glavnem fizi~ni delavci; s tem, da bi se obstoje~a volilna omejitev ohranjala drugje, vsaki njeni spremembi pa bi sledilo tako razvr-{~anje volilnih okro`ij, da bi delavskemu razredu prepre~ilo ve~ji vpliv v parlamentu. S takim kompromisom bi se nepravilnosti v predstavni{tvu ne samo krepile, ampak tudi mno`ile: vendar to ni odlo~ilen ugovor; kajti ~e se de`ela ne odlo~i, da bo prave cilje dosegla z regularnim sistemom, ki bo vodil naravnost do njih, mora biti zadovoljna z neregularnim nadomestilom, veliko bolj za`elenim, kot je sistem brez nepravilnosti, a pravilno prilagojen napa~nim ciljem, ali v katerem so bili nekateri cilji, prav tako nujni kot drugi, izpu{~eni. Veliko resnej{i ugovor trdi, da taka ureditev ni v skladu z vzajemnostjo lokalnih volilnih okro`ij, ki jih zahteva na~rt g. Hareja; torej bi v taki ureditvi vsak volilec ostal zaprt znotraj enega ali ve~ volilnih okro`ij, kjer je vpisano njegovo ime, in v primeru, da za svojega predstavnika ne bi hotel nobenega od kandidatov teh okro`ij, svojega predstavnika sploh ne bi imel.
Tako veliko pozornost posve~am emancipaciji tistih, ki `e imajo volilno pravico, a so njihovi glasovi brezsmiselni, ker so vedno preglasovani; tako veliko pri~akujem od naravne mo~i resnice in razuma, ~e so le zagotovljeni poslu{alci in sposobni
188        JOHN     STUART     MILL
O raz{iritvi volilne pravice
zagovorniki – da ne bom obupan celo nad uvedbo enake in splo{ne volilne pravice, ~e bo uresni~ena po na~elu g. Hareja, to je s sorazmernim predstavni{tvom vseh manj{in. A ~etudi bi bilo najve~je upanje glede tega vpra{anja izpolnjeno, bi {e vedno zagovarjal na~elo pluralnega glasovanja. Pluralnosti ne predlagam kot ne~esa samo po sebi neza`elenega, kar lahko, tako kot izklju~itev dela skupnosti iz volilne pravice, za~asno dopustimo, da prepre~imo ve~je zlo. Na enako glasovanje ne gledam kot na nekaj, kar je samo po sebi dobro, kar lahko uporabimo proti te`avam. Nanj gledam kot na le deloma dobro; manj sporno kot neenakost privilegijev, temelje~ih na nepomembnih ali na-klju~nih merilih, a v na~elu napa~no, ker uporablja napa~no pravilo in slabo vpliva na volil~evo presojo. Nekoristno je in bole~e, da ustava prizna neznanju pravico do tako velike poli-ti~ne mo~i kot znanju. Dr`avne institucije bi morale dr`avljanu prikazati vse stvari, za katere skrbijo, v taki lu~i, da bi se videlo, da je zanj dobro, ~e jih spo{tuje: in ker je zanj dobro, ~e misli, da ima vsakdo pravico do vpliva, bolj{i in pametnej{i pa do ve~jega kot drugi, je pomembno, da to prepri~anje zagovarja dr`ava in da ga utele{ajo dr`avne institucije. Take re~i sestavljajo duha dr`avnih institucij: tisti del njihove mo~i, ki jo najmanj upo{tevajo vsi, posebej {e angle{ki, misleci; kajti institucije vsake dr`ave so, brez velikega pritiska, bolj u~inkovite s svojim duhom kot z neposredno oskrbo, ker z njim oblikujejo nacionalni zna~aj. Ameri{ke institucije so se globoko vtisnile v ame-ri{ko mnenje, da je ~lovek (bele ko`e) tako dober kot vsak drug; in zdi se, da je to napa~no prepri~anje tesno povezano z nekaterimi drugimi, {e bolj neugodnimi mesti ameri{kega zna~aja. Ni majhna nesre~a, da mora ustava neke dr`ave to prepri~anje uzakoniti; kajti vera vanj, izra`ena ali mol~e priznana, je za moralno in intelektualno odli~nost skoraj tako pogubna kot katerikoli u~inek, ki ga lahko proizvede ve~ina oblik vladavine.
Lahko bi rekli, da je ustava, ki daje enako mo~, vsakemu zase, najbolj in najmanj izobra`enemu, vendarle napredna, kajti nenehni pozivi manj izobra`enim razredom, dajanje nalog njihovim umskim mo~em, trud, ki so ga bolj izobra`eni dol`ni vlo`iti v razsvetlitev njihovih sodb in odpravo napak in predsodkov, so mo~ne spodbude za njihovo umsko napredovanje. Priznam, kar sem `e vztrajno dokazoval, da ta najbolj za`elen u~inek zares zahteva dostop manj izobra`enih razredov do nekega, tudi velikega dela oblasti. A teorija in izku{nje dokazujejo, da se stvari spremenijo, ko postanejo posestniki vse oblasti. Tisti, ki so nad vsem, naj bo to eden, nekateri ali pa mnogi, ne potrebujejo ve~ pomo~i razuma: lahko dose`ejo, da prevlada njihova gola volja; in tisti, ki se jim ni mogo~e upreti, so ponavadi mnogo preve~ zadovoljni s svojim lastnim mnenjem, da bi ga bili pripravljeni spremeniti ali potrpe`ljivo poslu{ati kogar-
JOHN     STUART     MILL        189
John Stuart Mill
koli, ki jim pripoveduje, da se motijo. Polo`aj, ki daje najmo-~nej{o spodbudo razvoju razuma, je napredovanje k oblasti, ne pa njena osvojitev; in med vsemi, za~asnimi ali stalnimi, vmesnimi postajami na poti do oblasti razvija najbolj{e in najvi{je lastnosti polo`aj tistih, ki so dovolj mo~ni, da dopustijo prevlado razuma, vendar ne dovolj mo~ni, da bi prevladali razum. To je polo`aj, na katerega naj bi bili, v skladu z opisanimi na~eli, kolikor je mo`no, ume{~eni bogati in revni, zelo in slabo izo-bra`eni, ter vsi drugi razredi in veroizpovedi, na katere je razdeljena dru`ba. ^e bi to na~elo zdru`ili s sicer samo eno dovoljeno superiorno vrednostjo, to je superiornost duhovnih lastnosti, bi politi~na ureditev spoznala vrsto relativne popolnosti, ki je edina primerna za zapleteno naravo ~love{kih zadev.
V predhodnih zagovorih splo{ne, a stopenjske volilne pravice nisem obravnaval razlike v spolu. Za politi~ne pravice se mi zdi popolnoma nepomembna, kot razlika v vi{ini ali barvi las. Vsa ~love{ka bitja imajo enak interes za dobro vlado; le-ta vpliva na blaginjo vseh enako in vsi enako potrebujejo svoj glas v njej, da za{~itijo svoj del koristi. ^e bi `e bila kak{na razlika, bi jo potrebovale `enske bolj kot mo{ki, saj so zaradi svoje fizi~ne {ibkosti bolj odvisne od zakonske in dru`bene za{~ite. ^love-{tvo je `e dolgo tega zavrglo edine argumente, ki bi podprli sklep, da naj `enske nimajo glasov. Danes nih~e ne trdi, da bi `enske morale biti v osebnem su`enjstvu; da naj ne bi imele misli, `elja ali poklica, ampak bi bile doma~e su`nje svojim soprogom, o~etom in bratom. Dovoljeno se je ne poro~iti in imeti malo od tistega, kar je dopu{~eno poro~enim `enskam, lastnino in materialne ter poslovne interese, enake mo{kim. Za primerno in pravilno velja, da `enske mislijo, pi{ejo in pou~u-jejo. Takoj ko so te stvari sprejete, ni nobenega utemeljenega razloga za politi~no izklju~itev. Celoten na~in razmi{ljanja modernega sveta je, z vedno ve~jim poudarkom, naperjen proti zahtevi dru`be, da bi odlo~ala namesto posameznikov, za kaj so in za kaj niso primerni in kaj lahko in ~esa ne smejo posku{ati. ^e so na~ela moderne politike in politi~ne ekonomije za kaj dobra, so za dokaz, da lahko o teh ciljih pravilno razsojajo samo posamezniki; in da se bo, ob popolni svobodi izbire, kjer so resni-~no razli~ne sposobnosti, velikansko {tevilo tudi lotilo stvari, za katere so v povpre~ju primerni, izjemni primeri pa se zgodijo samo izjemoma. Ali je bila celotna usmeritev modernega dru`be-nega napredka napa~na ali pa bi morali dose~i popolno ukinitev vseh izklju~itev in onesposobljenosti, ki prepre~ujejo po{teno zaposlitev ~loveka.
Da bi dokazali, da morajo imeti `enske volilno pravico, niti ni treba tako veliko. ^e bi bilo tako prav, kot je narobe, da morajo biti podrejen razred, zaprte med hi{na opravila in podrejene doma~i avtoriteti, bi za{~ite volilne pravice pred zlorabo te avto-
190        JOHN     STUART     MILL
O raz{iritvi volilne pravice
ritete ne potrebovale ni~ manj. Mo{ki, tako kot `enske, ne potrebujejo politi~nih pravic zato, da bi vladali, ampak zato, da njim ne bi vladali slabo. Ve~ina mo{kega spola so, in bodo celo `ivljenje, samo delavci na `itnih poljih in v tovarnah; a to ne pomeni, da si volilno pravico kaj manj `elijo, niti da se je njihovim zahtevam la`je upreti, ko ni verjetno, da bi jo slabo uporabili. Nih~e se ne pretvarja, kako misli, da bi volilno pravico `enske slabo uporabljale. Najhuje, kar se govori, je, da bi volile kot podlo`nice, na ukaz svojih mo{kih sorodnikov. ^e mora biti tako, naj bo. ^e bodo mislile same, bo to zelo dobro, ~e ne, ni~ hudega. Ljudem koristi, ~e snamejo okove, tudi ~e si ne `elijo hoditi. Veliko izbolj{anje v moralnem polo`aju `ensk bi bilo `e to, ~e jih zakon, glede najpomembnej{ih postavk ~love~nosti, ne bi ve~ obravnaval kot nesposobne mi{ljenja in brez pravice do izbire. Bilo bi koristno zanje osebno, ~e bi imele dati kaj, ~esar njihovi mo{ki sorodniki ne morejo terjati, ~eprav `elijo imeti. Prav tako bi bilo dobro, ~e bi moral soprog o zadevi nujno govoriti s svojo `eno in ~e glasovanje ne bi bilo njegova izklju~na stvar, ampak skupna skrb. Ljudje se ne zavedajo dovolj, kako dejstvo, da je `enska sposobna neodvisne dejavnosti v zunanjem svetu, ob~utno dvigne njeno dostojanstvo in vrednost v vulgarnih mo{kih o~eh ter ji omogo~i spo{tovanje, ki ga z nobenimi osebnimi vrlinami ne bi bila nikoli dosegla kot nekdo, ~igar `ivljenjski obstoj je v celoti odvisen od njega. Tudi glasovanje samo bi postalo bolj kakovostno. Mo{ki bi moral pogosto najti po{tene razloge za svoj glas, s katerimi bi lahko pokon~nej{o in bolj nepristransko osebo prepri~al, da bi slu`ila z njim pod isto zastavo. Zaradi `eninega vpliva bi ostal pogosto zvest svojemu po{tenemu stali{~u. Seveda bi ga pogosto uporabil ne na podlagi javnega, ampak zasebnega interesa ali dru`inske ne~imrnosti. A kakr{enkoli bi `e bil `enin vpliv, se `e zdaj v celoti uveljavlja v tej slabi smeri; in to {e bolj zagotovo, saj ji je, v glavnem, po sedanjih zakonih in obi~ajih politika v na~elnem smislu preve~ tuja, da bi lahko spoznala, da gre za vpra{anje ~asti; in ve~ina ljudi ima tako malo razumevanja za ~astne zadeve drugih, ~e niso sami vanje vpleteni, kot ga imajo za verska ~ustva tistih, katerih vera se razlikuje od njihove. Takoj ko ima `enska volilno pravico, je pod vplivom delovanja politi~ne ~asti. Nau~i se sprejemati politiko kot stvar, o kateri ima pravico imeti mnenje in v kateri se je treba, ~e mnenje ima{, po njem ravnati; pridobi ob~utek osebne odgovornosti za stvar, in ve~ ne misli, tako kot danes, da je ne glede na to, kako velik je njen slab vpliv, vse v redu, ~e le lahko prepri~a mo{kega in je on za vse odgovoren. Samo opogumljena, da si oblikuje svoje mnenje in inteligentno razumevanje razlogov, ki morajo zavestno prevladati nad sku{njavami osebnih in dru`inskih ciljev, lahko kdaj preneha delovati mote~e na politi~no zavest
JOHN     STUART     MILL        191
John Stuart Mill
mo{kega. Politi~na {kodljivost njenega posrednega vpliva se lahko prepre~i samo tako, da se zamenja z neposrednim.
Menim, da mora biti volilna pravica odvisna, kot bi bila v pravilni ureditvi stvari, od osebnih meril. Kjer je odvisna, tako kot v tej in ve~ini drugih dr`av, od lastninskih meril, je protislovje {e o~itnej{e. [e nekaj ve~ kot navadno nerazumnega je v dejstvu, da ko `enska lahko da vsa zagotovila, ki so zahtevana od mo{kega volilca, neodvisnost, polo`aj hi{nega gospodarja in poglavarja dru`ine, pla~evanje davkov, ali karkoli so `e zahtevani pogoji, sta samo na~elo in sistem predstavni{tva, temelje~ na lastnini, razveljavljena, uvedena pa je izjemna osebna diskvalifikacija samo zato, da se `enska izklju~i. ^e k temu dodamo, da v de`eli, kjer se je to zgodilo, trenutno vlada `enska in da je bil najslavnej{i vladar, kar jih je ta de`ela imela, `enska, je slika nerazumnosti in komaj prikrite nepravi~nosti popolna. Upajmo, da pri postopnem ru{enju ostankov preperelih tvorcev monopolov in zatiranja ta ne bo izginil zadnji; da bodo misli Benthama, g. Samuela Baileyja, g. Hareja in mnogih drugih resnih politi~nih mislecev te dobe in de`ele (da niti ne omenjamo drugih) na{le pot do vseh umov, ki jih ni zakrknila sebi~nost ali trdovratni predsodki; in da bo, preden mine ~as {e ene generacije, spol, tako kot barva ko`e, prenehal biti zadostno opravi-~ilo za prikraj{anost njegove nosilke za enakopravno dr`avljan-sko za{~ito in zaslu`ene privilegije.
Prevedla Mirjam Milhar~i~-Hladnik
Iz: John Stuart Mill (1861/1960), Considerations on Representative Government (Of the Extension of the Suffrage), Oxford University Press, London.
192        JOHN     STUART     MILL
Ilustracija: Maxfield Parish
O
O
M
Alexander von Pechmann
Pojem “smeti”
Poskus sistemati~ne opredelitve in zgodovinske umestitve sodobnih problemov s smetmi
“Smeti” imenujemo vse tisto, ~esar se te`ko znebimo. Za nekatere so smeti odbijajo~a vsebina prekipevajo~ih zabojnikov in ko{ev za smeti, ki jih na ni~ kaj prijeten na~in spominja na potro{ni{tvo minulih dni. Drugim se v rasto~ih odla-gali{~ih razodeva ~lovek kot najnevarnej{i sovra`nik narave. Medtem ko prvi komaj ~akajo, da pridejo smetarji, se jim drugi ogor~eno upirajo. Smeti so v nadlogo tako ljubiteljem kulturnih u`itkov kot tudi ~astilcem zdravega okolja. Smeti-{~e kot prostor, ki zaman i{~e svoje mesto, se vedno nahaja nekje vmes, a vedno na napa~nem kraju. @elimo ga vre~i vstran, pa se vedno znova pojavi tukaj. Ker mora vstran, gre v “stran-i{~e”; ker pade, kamor pade, mu pravimo “od-padek”.
Toda vse, kar je zavr`eno, ni~evo in izklju~eno, je tudi na svojski na~in privla~no. Odpira pogled na tiste, ki izklju~u-jejo: umetnikom je staro `elezo neiz~rpen vir navdiha, arheologi razbirajo skrite informacije v starih jamah za smeti, vohuni pa iz ko{ev za smeti izbrskajo marsikak{ne tajne podatke. Torej mora pojem “smeti” vendarle nekaj ozna~evati, nekaj “vmesnega” med jasno lo~enima stranema: med slastnimi civilizacijskimi pojavi in lepim videzom narave.
Podobno usodo do`ivljajo smeti kot predmeti znanosti. Naravoslovcem so preve~ ne~iste in preve~ kaoti~ne, sestave ni mogo~e analizirati in procesov ni mogo~e predstaviti v modelih. Ekonomistom so smeti preprosto nekoristne in jim
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 195-213.
195
Alexander von Pechmann
predstavljajo le neproduktivne stro{ke. Pravniki pa pravijo, da so to stvari, ki jih lastnik no~e posedovati.1 Za zdravnika so smeti vir bolezni, strupov in koti{~e ku`nih klic; za etika pa odraz slabega, ki naj ne bi obstajalo, a je kljub vsemu vedno navzo~e. Smeti o~itno ne spadajo v nobeno vejo znanosti; tudi tukaj ne najdejo svojega mesta – pa vendarle niso utopi~ne.
V nadaljevanju tega spisa bi se rad pribli`al “fenomenu smeti”. Poskusu definicije bo sledil oris proizvodnje in odstranjevanja smeti v razli~nih proizvajalnih sistemih, da bi lahko ob koncu zgodovinsko opredelil sodobni “problem smeti”.
SMETI   KOT   EKSKREMENTI   ^LOVE[KEGA REPRODUKTIVNEGA   SISTEMA
Z izrazom “smeti” bom v nadaljevanju ozna~eval ekskremen-te ~love{ke reprodukcije na splo{no. Ta definicija zajema {ir{i smisel besed. Definicija “ekskrementi ~love{ke reprodukcije” v tem primeru zaobjema vse tisto, kar v dolo~enih okoli{~inah razlikujemo in ozna~ujemo z izrazi kot npr. “odpadki”, “izpu{ni plini”, “odplake”, “odve~na toplota”, “blato”, “staro `elezo” itn.
a)  “^love{ki reprodukcijski sistem” razumem kot proces proizvodnje in potro{nje, s katerim se ~lovek (kot posameznik in kot vrsta) reproducira in ohranja.
b)  “Ekskrementi” ozna~ujejo stvari, ki jih sistem ~love{ke reprodukcije izlo~a. Izlo~anje stvari v obliki ekskrementov pomeni, da so stvari izgubile funkcijo, ki so jo imele v sistemu; ker so izgubile funkcijo, jih sistem izlo~a kot nefunkcionalne in jih na ta na~in vra~a v okolje sistema, torej v naravo.
c)  Vse stvari, ki v ~love{ki reprodukciji nosijo dolo~ene funkcije, sistem zopet izlo~i; to pomeni, da izgubijo funkcijo nosilca funkcij in tako postanejo smeti. Glede na sestavo in funkcionalnost se med sabo razlikujejo le po tem, kako dolgo se nahajajo v ~love{kem reprodukcijskem sistemu.
d)  Stvari kot nosilci funkcij v ~love{kem reprodukcijskem sistemu gredo skozi proces, ki ima usmerjeno linearno strukturo. Ker stvari med opravljanjem in zaradi opravljanja svoje funkcije le-to izgubijo, jih sistem izlo~i v obliki smeti in jih mora nadomestiti z novimi nosilci funkcij. Sistem ~love{ke reprodukcije je torej odprt in se ohranja le tako, da (a) stvari kot nosilce funkcij sprejema iz okolice, narave; da (b) le-te v sistemu opravijo svojo reprodukcijsko funkcijo in (c) da jih na koncu, ko izgubijo svojo funkcijo, izlo~i in vrne naravi.
Smeti kot ekskrement ~love{ke reprodukcije ta sistem opredeljujejo kot odprt sistem, postopku pa dolo~ijo zna~ilnost usmerjene linearnosti.2
196      o i K o z
Pojem “smeti”
DVOJNI ZNA^AJ DELA: PROIZVODNJA UPORABNIH VREDNOSTI IN PRODUKCIJA SMETI
Na temelju te definicije si najprej oglejmo na~in produkcije smeti. ^love{ki na~in reprodukcije je – za razliko od drugih – smotrn: ~lovek se ne reproducira tako, da hrano najde in pou`ije, temve~ tako, da po svojih potrebah proizvaja in tro{i. Stvari, ki jih najde, s smotrno dejavnostjo preoblikuje v uporabne vrednote in s konzumacijo le-teh zadovoljuje svoje potrebe. Zaradi te intencionalnosti razvoj funkcij postane ire-verzibilen linearen proces, ki se kon~a s potro{njo proizvodov. Intencionalnost je temeljna zna~ilnost ~love{kega reprodukcijskega sistema.
Tovrstne smotrne dejavnosti ne moremo izvajati, ne da bi posegali v obstoje~i sistem narave in ga pri tem uni~evali.3 ^e ~lovek `eli najdene stvari spremeniti v funkcionalne uporabne vrednote, mora z uporabo energije pose~i v sistem narave in lo~iti in izolirati koristne lastnosti surovin od nekoristnih. S tak{nim selektivnim posegom nastanejo na eni strani koristne uporabne vrednote, ki v sistemu ~love{ke reprodukcije delujejo kot nosilci funkcij, na drugi strani pa nekoristne smeti, ki se izlo~ajo iz sistema.4 Ta postopek spreminjanja danih surovin v uporabne vrednote se v poteku proizvodnje ponavlja, dokler se na koncu ne izgubijo vse uporabne funkcije in se iz reprodukcijskega sistema izlo~ijo smeti.5
Zaradi odprtosti ~love{kega reprodukcijskega sistema, ki nosilce funkcij zajema iz svoje okolice, torej iz narave, sta smotrna proizvodnja in potro{nja uporabnih vrednot ter produkcija smeti kot ekskrementov proizvodnje in potro{nje le dve plati istega na~ina ~love{ke reprodukcije. Prvo se ne dogaja brez drugega. Uporabni vrednoti kot intendiranemu proizvodu v sistemu ustreza neintendirani proizvod, ki se izlo~a v obliki smeti.6 Izpolnjevanje ciljev in proizvodnja smeti sta torej nelo~ljivi sestavini ~love{kega reprodukcijskega sistema.7
ODSTRANJEVANJE SMETI KOT “DAR NARAVNE”
Posvetimo se {e drugi plati smeti: odstranjevanju le-teh. Ker smeti po izlo~itvi iz ~love{kega reprodukcijskega sistema kot naravne stvari preidejo v zemeljski krogotok snovi, se odstranjevanje smeti odvija kot naraven, neintendiran proces. V tem procesu se antropogene strukture mehani~no, kemi~no in bioti~no razgradijo in posamezni delci se vrnejo v splo{ni zemeljski krogotok snovi.8 Smeti se tako spremenijo nazaj v del naravnega sistema, ki ga lahko kot surovino znova uvedemo v ~love{ki reprodukcijski sistem.
OIK o z        197
Alexander von Pechmann
Z ozirom na človeški reprodukcijski sistem lahko tovrstno odstranjevanje smeti označimo kot “dar narave”, ki ga izkorišča sistem. “Narava” oz. zemeljski krogotok snovi brezplačno in brez človekove intence prevzame učinkovito razgraditev ekskrementov človeške reprodukcije. Nefunkcionalne stvari, ki jih izloči sistem, ne izginejo v oddaljenih krajih ali v splošnosti, temveč se spremenijo nazaj v naravne surovine. Narava neopazno omogoči, da ji za hrbtom izginejo antropo-gene strukture, spredaj pa nam pokaže lepo neomadeževano lice.9 Brez samoumevnosti takšnega zastonjskega odstranjevanja smeti bi se človeški reprodukcijski sistem težko tako dolgo ohranjal.10
SMETI KOT “KONKRETNA POVEZANOST” ČLOVEKA IN NARAVE
Če pojmujemo obe plati, torej proizvodnjo smeti v človeškem reprodukcijskem sistemu in odstranjevanje smeti v zemeljskem krogotoku snovi, kot procese nadrejenega celostnega sistema, potem je celota, ki povezuje oba sistema, pretok energije in snovi, ki se ravna po zakonitostih narave. Tako izgradnja antropogenih struktur, ki jih povzroča človek s proizvodnjo in potrošnjo, kot tudi razgrajevanje teh struktur v zemeljskem krogotoku snovi sta podvržena istim naravnim zakonom, po katerih potekajo materialne spremembe. Inten-cionalno-linearni proces človeškega reprodukcijskega sistema in ciklični potek zemeljskega sistema sta v skladu z naravnimi zakoni.11 Le-ti so tertium comparationis obeh sistemov, ki omogoča, da ju primerjamo med seboj.
Smeti kot ekskrement človeške reprodukcije tvori posebni način posredovanja med obema sistemoma. V njem je konkretizirana povezanost človeka in narave: po eni strani je kot izločen ekskrement nefunkcionalni rezultat smotrnih procesov človeške proizvodnje in potrošnje; po drugi strani pa je sestavni del zemeljskega krogotoka snovi. Smeti so stična točka med linearnostjo poteka procesa v sistemu človeške reprodukcije in cikličnostjo zemeljskih procesov: smeti so nevral-gični spoj med obema sistemoma.12 Če bi človeške dejavnosti brez razlikovanj razumeli kot del naravnega kroženja snovi, bi “smeti” ne bile vredne razmisleka; a tudi če bi nasprotno pojmovali vse le kot funkcijo človeške reprodukcije, kot koristne predmete, bi “smeti” ne bile vredne, da o njih razpravljamo. “Smeti” postanejo smiseln pojem, če jih ne pojmujemo ločeno kot eno ali kot drugo, temveč naenkrat kot oboje hkrati. Kot proizvod človeške dejavnosti spadajo v človeški reprodukcijski sistem, ne da bi mu pripadale kot izključeni ekskrement; kot izključeni ekskrement pripadajo
198       OIKO Z
Pojem “smeti”
zemeljskemu krogotoku snovi, ne da bi mu pripadale kot proizvod človeške dejavnosti. Smeti predstavljajo paradoksalno povezanost človeka in narave ter kot take tvorijo mejo, ki ločuje in hkrati povezuje oba sistema.13
Zaključimo poskus opredelitve pojma z opombo, da “dialektična enotnost” smeti ruši dosedanji znanstveni sistem. Ni jih mogoče umestiti med humanistične vede, ki se ukvarjajo s kulturnimi dosežki, v katerih se človek prepoznava kot avtor in smoter, saj predstavlja privacijo teh dosežkov; pa tudi v naravoslovnih vedah ni prostora zanje, saj vsebuje antropogene strukture in ne spada k naravi kot taki. Spodkopavajo znanstvene sisteme. Ko smeti postajajo družbeni problem in s tem predmet znanstvenih raziskav, to lahko pomeni, da sam dosedanji znanstveni sistem postaja problematičen.14
ZGODOVINSKI   NAČINI   PROIZVODNJE   SMETI
V nadaljevanju bom izhajal iz predpostavke, da je proizvajanje smeti sicer neintendiran, toda nujen del človeške reprodukcije15, način proizvajanja smeti in stopnja odstranjevanja le-teh v naravi pa zavisita od načina reprodukcije družb. Načine proizvajanja smeti bom razločeval glede na štiri zgodovinske produkcijske načine: lov in zbiralstvo, poljedelstvo in živinoreja, obrt, industrija.
DRU@BA LOVCEV IN ZBIRALCEV
Dolgo obdobje, ki obsega približno 98% človeške zgodovine, smeti niso bile niti količinski niti kakovostni družbeni problem. Človeška reprodukcija je potekala s použivanjem zbranih rastlin in ulovljenih živali. Narava je bila tedaj “... shramba, kjer je človek našel gotove naravne proizvode”16, količina hrane pa je omejevala porast in gostoto prebivalstva. Orodja so izdelovali le iz obdelanega kamna in gline ter živalskih in rastlinskih materialov; ti izdelki so se po uporabi vračali v splošen proces kroženja snovi.
Dejavnosti, ki se je koncentrirala na lov, je očitno ustrezala tudi ritualna praksa. Če ohranjene slike živali ne interpretiramo le kot magične lovske rituale, temveč tudi kot kultne podobe, lahko po tem sklepamo, da je ubijanje in zauživanje “svete živali” lovcem povzročalo potrebo po legitimaciji. Tako bi lahko vračanje ekskrementov proizvodnje in použivanja v naravne krogotoke razumeli kot žrtvovanje, kot poravnavo za povzročeno škodo.17
o i K o z       199
Alexander von Pechmann
AGRARNE DRUŽBE IN ANTIČNA METROPOLA
a)  Načini proizvodnje in použivanja so se spremenili s takoimenovano “revolucijo v neolitiku”. Poljedelstvo in živinoreja sta določala sistem človeške reprodukcije do industrializacije. Obdelovanje zemlje, smotrno pridelovanje rastlin in vzreja živine so povečevali delovno storilnost, ponudba hrane je naraščala in s tem je naraščalo tudi število prebivalcev. Vzreja živine in pridelovanje rastlin ter iznajdbe novih delovnih orodij so se družile z zavestnim vračanjem ekskrementov v naravne krogotoke. Kmetje so smeti ponovno uporabili, saj so tvorile zelo pomemben člen v reprodukciji. Material, ki so ga odvzeli naravi, so potem, ko so ga predelali in potrošili, vrnili nazaj kot pomemben pogoj za novo proizvodnjo. Potek in dinamika tovrstnega krožnega agrarnega gospodarstva sta bila odvisna od menjave letnih časov, zato sta bila integrirana v ta cikel.
Tudi v agrarnih družbah je bil ritual žrtvovanja središčnega pomena. Izkoriščanje naravnih bogastev so interpretirali kot akt uničevanja narave, ki ga je bilo mogoče upravičiti in kompenzirati le s pogosto zelo zapletenim sistemom vračanja odvzetih dobrin. Iz tega lahko sklepamo, da so tudi v tem obdobju izključevanje ekskrementov iz človeškega reprodukcijskega sistema interpretirali kot vračanje darov naravi, ki so jo po božje častili.18
b)  Na temeljih agrarnega gospodarstva so nastale antične metropole, ki so si prisvajale agrarne presežke in jih trosile, pri tem pa so ustvarile nov reprodukcijski cikel. Mesta, kot so Babilon, Atene, Rim, so razvila urbani reprodukcijski cikel z lastno dinamiko, ki se je odcepil od naravnega krogotoka: metropole so potrošnjo agrarnih presežkov pretvorile v proizvodnjo “gospostva”. Nastal je urbani kompleks novih potreb in dobrin: za centralizacijo uprave, nadzor in načrtovanje agrarnih presežkov so se razvile pisave, denarni in računski sistemi ter institucije davkov in dajatev, z njimi pa sloj birokracije. Povpraševanje po živilih je proizvedlo centralistično organizirane tehnologije za obdelavo zemlje, transport, sisteme za urejanje voda, prometne poti, pa tudi tlako, suženjstvo in trgovino. Potreba po varovanju in širjenju ozemlja je proizvedla vojsko in vojaške strategije, potreba po legitimaciji centrov moči pa nove načine verske in kulturne reprezenta-cije, z njimi pa sloj svečenikov, duhovnikov in rokodelcev. Urbani reprodukcijski sistem s svojo dinamiko ni bil več vpet v naravne cikle, temveč določen z notranjo strukturo vzdrževanja in širjenja politične moči.
Če je prej vas služila obdelovanju zemlje, sedaj zemlja služi mestu. Sosledje produkcije in potrošnje je tako zadobilo line-
200       OIKO Z
Pojem “smeti”
arno strukturo: mesta so si prisvajala agrarne proizvode in jih konzumirala zato, da so vzpostavljala in vzdr`evala svoje gospostvo; ekskrementi pou`ivanja se niso ve~ vra~ali v naravne krogotoke, temve~ so ostajali v mestu in povzro~ili problem s smetmi. ^im bolj dinami~ni so bili centri, tem ve~ proizvodov in ljudi so potrebovali in tro{ili in proizvajali tudi vedno ve~ smeti. Za anti~no civilizacijo torej ni zna~ilna le zahteva po agrarnih prese`kih (in nenehne osvajalne te`nje) na za~etku prehranjevalne verige, temve~ tudi nere{eno vpra{anje smeti na koncu te verige. Babilon je bilo prvo veliko mesto s pri-bli`no 250 000 prebivalci. Izgradili so ga ne le na temeljih izkori{~anja de`ele, temve~ dobesedno na lastnem dreku.19 Sicer so poleg vodovodov gradili tudi kanalizacijo, toda pod urbano dinamiko rasti so se sesuli vsi poskusi regulacije. V Rimu je `e v 6. st. pr. n. {t. obstajala cloaca maxima, ki je “najstarej{a gradnja, ki je {e danes v uporabi”.20 Ker reka Tibera in okoli{ka polja `e kmalu niso ve~ zmogla sprejeti vseh smeti, ki jih je proizvedlo milijonsko mesto, so v revnih predmestjih zgradili odprte jame oziroma globoke obokane prostore za kon~no skladi{~enje odpadkov, toda ti prostori niso nikoli opravili svojih nalog. Kon~no so napori, ki jih je metropola vlagala v reprodukcijo svoje vladavine, spodkopali temelje te vladavine. Rimsko cesarstvo je poljedelce spreminjalo v armade vojakov in su`njev, uni~ilo gozdove v Sredozemlju, izropalo plodno zemljo in iz mest naredilo “odprte kloake” (Lewis Mumford).21 Urbani reprodukcijski sistem je povzro~il opusto{enje ozemlja, ki mu je vladal. Po propadu anti~nega cesarstva ga je zopet nadomestilo preprosto kro`no agrarno gospodarstvo.
^e si ogledamo, na kak{ne na~ine so v anti~nih ~asih obravnavali ekskremente urbane reprodukcije, lahko ugotovimo, da jih o~itno niso interpretirali ne z religioznega vidika kot povra~ilo naravi, ne z ekonomskega vidika kot snovi za ponovno uporabo. Mestni nadvladi nad pode`eljem je ustrezala “naravna pravica” me{~anov, da posedujejo zemljo in su`nje ter si prisvajajo kmetijske proizvode. To kolonializaci-jo de`ele so razumeli kot civilizacijski dose`ek mestne kulture. Smeti kot nena~rtovani rezultat tega prisvajanja so dojemali kot nekaj “nekoristnega”, “mote~ega”, negativnega in jih zamol~ali.22 Anti~na mestna kultura o~itno ni premogla kategorij, da bi primerno opisala nara{~ajo~e te`ave s smetmi in vzroke za te te`ave. Sicer so se v pozni anti~ni dobi mno`ili ljudje, ki opusto{enja in onesna`evanja narave niso ve~ zamol-~ali, temve~ glasno opozarjali na te`ave, toda njihova kritika se je ravnala le po estetskih in eti~nih merilih. Horac na primer je to`il zaradi one~edene pokrajine, Seneka in Plinij sta kritizirala propad morale in “nenaraven” na~in `ivljenja.23
OIKO Z        201
Alexander von Pechmann
Anti~na mestna kultura je bila o~itno strukturalno nezmo`na, da bi se odzvala na drugo plat svojega oblastnega sistema. Z dinamiko reprodukcijskega cikla je opusto{ala in uni~evala agrarno gospodarstvo, ki je bilo temelj njene reprodukcije, dokler ni sama propadla.
SREDNJEVE[KO OBRTNO GOSPODARSTVO
Srednji vek ni poznal te`av s smetmi, razen morda estetskih. Mestne smeti so metali v jame ali pa na cesto, kjer so zanje poskrbeli konjederci ali pa svinje. S porastom obrti v mestih so se v srednjem veku pojavile kvalitativno nove te`a-ve z odpadki, ki pa jih je re{evala komunalna in cehovska uprava. Mestni cehi so nadzorovali nabavo, uporabo in odstranjevanje kemi~nih snovi, ki so jih uporabljali za obdelavo kovin, stekla in tkanin.24 Najhuj{i stranski u~inki so nastajali pri pridobivanju in obdelavi kovin, saj so v pe~eh pokurili velike dele srednjeevropskega gozda. Vendar pa je stanovsko-fevdalni red v glavnem omejeval in uravnaval mestno in agrarno proizvodnjo do te mere, da ekskrementi niso povzro-~ali pretiranih te`av.25
INDUSTRIJSKA PROIZVODNJA
Na~ina ~love{ke reprodukcije v moderni dobi ne dolo~ajo ve~ sprejemanje, plemenitenje in u`ivanje naravno danih dobrin in snovi, temve~ tehni~na izdelava dobrin in snovi. Na mesto produktivnosti in dinamike naravnih ciklov sedaj stopita produktivnost in dinamika industrijskega procesa.26 Kmetijstvo in obrt nadomesti obse`en tehnolo{ki sistem, ki pove`e proizvajalne procese, transport in potro{njo v celosten sistem svetovnega trga. Koli~ine, trajanja, sestavin in energetskih vlo`kov proizvodnje ne dolo~a ve~ narava, temve~ tehnika. Tehnolo{ko–industrijskemu produkcijskemu na~inu, ki se je ~asovno in materialno odlepil od naravnih omejitev, ustrezajo tudi ekskrementi, ki jih izlo~a moderni reprodukcijski sistem. Industrijski odpadki postajajo kakovosten in koli~inski problem, ker se hitrost, koli~ina in na~in proizvodnje ne ujemajo s sposobnostmi narave za razgrajevanje in ponovno vklju~evanje teh snovi v zemeljske krogotoke. Tehnogenost industrijskih smeti je v nasprotju z reprodukcijskim sistemom narave.
202        OIKO Z
Pojem “smeti”
Znanstveni zna~aj industrijske proizvodnje
Smotrnosti proizvodnih postopkov, ki jih ureja in nadzoruje tehnika, ni mogo~e dose~i brez specifi~nega znanja, ki idejno reprezentira zakonitosti lastnosti proizvodov in u~inkov snovi. To znanje ne temelji na izkustvu (~eprav je to {e vedno koristno), temve~ na abstrakciji izkustva in na eksperimentalni analizi; obstaja v splo{no–matemati~nem modeliranju mehanskih, kemijskih in organskih procesov.27 Sicer sodobna reprodukcija vedno izhaja iz danega “stanja tehnike”, a le-tega tudi nenehno spreminja, ko razvija nove tehnike za proizvodnjo snovi in izdelkov, ki temeljijo na znanstvenih ugotovitvah. Intenzivna proizvodnja se ne za~enja ve~ spomladi, tako kot neko~, temve~ ob izdelavi novih znanstvenih modelov, ki tvorijo idejno osnovo industrijskih proizvajalnih tehnik; le-ta je “opredmetena znanost” (Marx). S tem se znanost postavlja na izhodi{~e tehni~no-industrijske proizvodnje, ki tako postaja odvisna od nje.28 Obstoje~i postopki in proizvodi zastarijo ob vsaki znanstveni inovaciji, ki proizvede nove potrebe in jih hkrati zadovoljuje z industrijsko aplikacijo.29 Trenutno stanje znanosti oz. tehnolo{ke uporabe le-te dolo~a kakovost in koli~ino industrijskih smeti.
Univerzalni zna~aj
V sredi{~u sodobnega reprodukcijskega sistema ni ve~ vzdr-`evanje lovske rodbine, vasi ali mesta, temve~ je sistem na~elno univerzalen. Reproducira se tako, da razgrajuje naravne in tradicionalne ovire in se {iri. Na~eloma so vsi ljudje kot proizvajalci in potro{niki30 vklju~eni v sistem, kamor so vklju~ene tudi vse naravne stvari kot predmeti proizvodnje in potro{nje. Sistem se reproducira s tem, ko nenehno rase in zajema nova podro~ja.31 Univerzalni zna~aj sodobnega reprodukcijskega sistema se izra`a v nastajanju novih potreb ob znanstveno–tehni~nih inovacijah32, v izdelavi mno`i~nih proizvodov v industrijski proizvodnji in v nara{~anju svetovnega prebivalstva33 z rastjo proizvodnje, transporta in komunikacij. Ob~a dostopnost svetovnega trga in splo-{nost ~lovekovih pravic predstavljata ekonomske in politi~ne delnice tega sistema; zunanje posledice univerzalnega sistema pa se ka`ejo v globalnosti ekolo{kih problemov in v motenju oz. uni~enju globalnih snovnih ciklov zaradi ekskrementov sistema.
Industrijske smeti
Oglejmo si drugo plat moderne reprodukcije: industrijske smeti. Smeti so neintendirana posledica industrijske proizvod-
OIK o z       203
Alexander von Pechmann
nje in ji ustrezajo tako po količini kot po kakovosti. Vedno več nosilcev energije z izgorevanjem34 pretvarjamo v delo, zato nenehno naraščajo količine odpadkov in izgube toplote. Ob mehanskem in kemičnem predelovanju surovin nastajajo produkcijske smeti in z obrabo proizvodov nastanejo potrošniške smeti. Za sodobni reprodukcijski postopek velja pravilo, da so njegovi ekskrementi tem bolj nenaravni, čim inteligentnejši so proizvodni postopki in proizvodi sami. Tehnogeni proizvodi, ki temeljijo na znanstvenih modelih, se pojavljajo kot smeti v nasprotju z naravnimi procesi. Kot smeti doživijo svojevrstno metamorfozo: iz želenih “visoko kakovostnih proizvodov” se spremenijo v smeti, ki so “toksične tempirane bombe"55. 2 izključitvijo iz sistema in z integracijo v naravne pretoke snovi se industrijske smeti ne razgrajujejo več, temveč se spreminjajo v snovno mešanico kaotičnih procesov. Natančno nadzorovani proizvodi postanejo blodni ekskrementi sistema, ki jih ni mogoče nadzorovati in ki ogrožajo krožnost procesov v naravi.
Takšen trk med strukturo in dinamiko tehnično-industrij-skih produkcijskih postopkov in med naravnim kroženjem snovi se kaže v obliki naraščajočih težav s smetmi?^ Te težave so bodisi ogromne količine in posebne oblike odpadkov, ki se ne razgradijo, bodisi vedno hujše spremembe naravnih krogotokov snovi (ekološki zlomi) pa tja do uničenja globalnega sistema kroženja snovi (podnebna katastrofa)37. Industrijske smeti niso več zgolj ekskrement industrijskih družb, temveč so tudi njihov problem. Naraščanje tega problema spodkopava pogoje za njihov obstoj; obstaja nevarnost, da se bo sistem zadušil v ekskrementih lastne reprodukcije.
REFLEKSIVNA MODERNA (CIKLIČNA REPRODUKCIJA)
Če moderni reprodukcijski sistem noče propasti zaradi svojih ekskrementov, potrebuje refleksijo problemov s smetmi. Smeti postajajo družbeni problem in potrebno jih je sprejeti in obdelati v sistemu. Zaradi sedanje “krize z odpadki” je nastala dodatna tehnologija, ki ekskremente proizvodnje in potrošnje predeluje nazaj v produkcijske surovine. Človeški reprodukcijski sistem tako prevzema funkcijo pretvarjanja smeti nazaj v surovine, ki jo je doslej brezplačno opravljala narava, a je sedaj ne zmore več izpolnjevati.38 Sistem izvaja transcendentni skok od preproste linearnosti procesa proizvodnje in potrošnje v samo-nanašajočo se krožnost. Na temelju novih mehanskih, kemijskih in termodinamičnih tehnologij nastaja industrija za predelavo odpadkov, ki obrabljene surovine tehnično-industrijsko obnovi in smeti spremeni nazaj v surovine za proizvodnjo.39
204       OIKO Z
Pojem “smeti”
Sodobni reprodukcijski sistem se prepoznava v tej refleksiji: reproducira se tako, da se zapira vase in lo~uje od naravno danih reprodukcijskih pogojev, sam razgrajuje antropogene kon-~ne snovi in si na ta na~in sam izdeluje produkcijske surovine. Nastajajo obse`ni nadzorni in upravni sistemi s tehnologijami za prebiranje, skladi{~enje in predelavo materialov, ki naj bi funkcionalno pretvarjanje surovin v proizvode, proizvodov v smeti in smeti v surovine stabilizirali v stalen energetski in materialni krogotok.40 Z zmanj{evanjem porabe energije in izbolj{avo u~in-kovitosti strojev, s prihranki pri surovinah, ki jih lahko dose`emo z u~inkovitej{im in inteligentnej{im izkoristkom, ter s termi~nim in snovnim recikliranjem naj bi tehni~no optimirali industrijski sistem.41 Ta cikli~no-refleksivni sistem pogoje za reprodukcijo spreminja v znanstveno modelirani, tehni~no uravnavani in funkcionalno zaklju~eni produkcijski sistem in s tem samega sebe postavlja za utemeljitelja lastnih izhodi{~nih pogojev.42
Spirala in “posebni odpadki”
Druga plat refleksivno–modernega reprodukcijskega sistema je proizvodnja refleksivnih smeti ali t.i. “posebnih odpadkov”. Ker pretvarjanje tehnogenih snovi nazaj v surovine, ki ga intendira sistem, ni mogo~e izvesti brez porabe energije (ki gre proti neskon~nosti), je tehni~no recikliranje dejansko “downcycling”.43 Na~rtovani skok iz preproste v refleksivno moderno ne uspeva; reprodukcijski sistem tvori spiralo, v kateri se tehnogenost snovi ne razgrajuje, temve~ stopnjuje. Na koncu spirale so zjedrene smeti: absolutna diferenca proizvoda in narave, ekolo{ka katastrofa.44
SCENARIJI ZA PRIHODNOST
Nadaljnji razvoj “problemov s smetmi” lahko opi{emo le kot mo`ni scenarij. Re{itev problema predpostavlja, da moderni reprodukcijski sistem sprosti vire, ki so potrebni za u~in-kovito predelavo posledic, ki jih sam proizvaja. Trenutno je mogo~e razbrati dva mo`na na~ina re{evanja problemov: strategija visoke tehnologije in izstop iz modernega reprodukcijskega sistema.
Strategija visoke tehnologije
Prvo pot predstavlja ponovni poskus, da bi s tehnologijami, ki temeljijo na znanosti, po notranjih pravilih sodobnega repro-
OIKO Z        205
Alexander von Pechmann
dukcijskega sistema zaprli energetsko in snovno odprt sistem. Ta na~in re{evanja problema se po eni strani opira na izkori-{~anje jedrskih sil kot nosilcev energije in pridobivanje energije, ki je potrebna za ohranjanje sistema, z jedrsko fuzijo. Ker fuzijska tehnologija lahko posega po neomejenih energetskih zalogah vode in ker bodo odpadki, ki nastajajo pri fuziji, razmeroma “ne{kodljivi” v primerjavi s kemi~nimi odpadki iz za`igalnih naprav in odpadki jedrske fisije, bi fuzijski reaktor lahko postal “primarna tehnologija bodo~nosti”.45 Le-ta med drugim temelji tudi na industrijskem izkori{~anju biotskih procesov, in sicer tako, da jih posnemamo s tehni~nimi sredstvi. Z uporabo bio-tehni~no pripravljenih “strojev za kro`enje snovi” naj bi izkori{~ali produkcijske na~ine narave za izdelavo industrijskih surovin in uporabnih dobrin, hkrati pa naj bi zagotovili integracijo biolo{ko razgradljivih smeti v naravne krogotoke.46
Visoko tehnolo{ka strategija pomeni kakovostno novo znanstveno-tehni~no posnemanje son~nih in zemeljskih ciklov ter njihovo izkori{~anje v okviru mno`i~ne industrijske proizvodnje. O neintendiranih stranskih u~inkih tak{nega produkcijskega na~ina, torej o fuzijskih in organskih odpadkih, lahko ta hip le ugibamo.47
Izstop iz industrijskega sistema
Druga, nasprotna mo`nost je izstop. Ta pot vodi vstran od organizacije proizvajalnih in potro{ni{kih postopkov, ki so utemeljeni na znanstveno-tehni~nem upravljanju. Posku{a se opreti na stare izku{nje, ki pravijo, da je sonce vir energije za zemljo in da je narava sama produktivna, a tudi ranljiva. Na temelju son~ne energije, ki nam je na voljo, in z upo{tevanjem “ekolo{-kega ravnovesja” te`i k oblikam proizvodnje in potro{nje, ki so v skladu z dinamiko in strukturo naravnih krogotokov in katerih ekskremente lahko uvajamo nazaj v te krogotoke.
Ta pot pa predpostavlja distanciranje modernega reprodukcijskega sistema od samega sebe in od njega zahteva presojo ter ugotavljanje lastne kontingentnosti in spremenljivosti. Zdi se, da je to sistemsko imanentno nemogo~e dose~i.48 Primerneje bo, ~e to mo`nost interpretiramo kot scenarij, ki ne sledi intendirani strategiji, temve~ prehiteva neintendirane posledice prihodnjih globalnih katastrof.
Prevedla [pela Ko{nik Virant
Alexander von Pechmann, doktor filozofije, privatni docent.
206        OIK o z
Pojem “smeti”
Besedilo je prevod razprave “Der Begriff des Mülls” iz münchenskega ~asopisa za filozofijo Wiederspruch, letnik 14. (1994), zv. 25.
OPOMBE:
1  Nem{ki zakon iz leta 1986 v paragrafu 1 definira: “Smeti ... so premi~nine, ki jih ho~e lastnik zavre~i ali ki jih v splo{nem interesu, predvsem pa zaradi varstva okolja nadzorovano odstranjujemo.”
2  V ekonomiji sicer govorimo o procesu kro`enja dobrin, toda dejansko ne gre za kro`enje, temve~ za proizvodnjo, porabo in izlo~anje. Funkcije se odvijajo po zaporedju linearnega in usmerjenega procesa.
3  Niklas Luhmann v zvezi s socio-kulturno evolucijo pripomni, da se dru`ba ne sme “odzivati na to uni~enje, ki nas sicer sploh ne bi privedlo do tja, kjer smo. Kmetijstvo se za~enja z uni~enjem vsega, kar je poprej raslo na dolo~enem podro~ju.” (N. Luhmann, Ökologische Kommunikation, Opladen 1988, str. 42.)
4  Volker Grassmuck in Christian Unverzagt kritizirata, da “se v sodobnih ekonomskih, tehni~nih in filozofskih diskurzih nikjer ne pojavlja ... kon-~no stanje proizvoda po uporabi. Pojavlja se le kot izginulo, pozabljeno, kot negativ.” (V. Grassmuck, C. Unverzagt, Das Müll-System, Frankfurt/Main 1991, str. 67.)
5  Elmar Altvater proces izgubljanja uporabne vrednosti pove`e s pojmom “entropije”: “Avto ali ra~unalnik sta visoko organizirani in urejeni zdru`bi materialov. Za proizvodnjo te zdru`be materialov, ki je namenjena zadovoljevanju potreb, je bilo potrebno mnogo inteligence, energije in surovin. Pri tem pa je v okolici avta in ra~unalnika narasla entropija. Stopnja entropije pri snoveh, ki so urejene tako, da tvorijo avto ali ra~unalnik, je sicer manj{a, kot je bila prej, in sicer prav zato, ker jim je bilo treba dovajati energijo, ki pa je nekje, nekako odvzeta iz okolice ... Entropija okolice je narasla med proizvodnjo uporabnih vrednot (avta oz. ra~unalnika), med kompleksnim urejanjem materiala, nara{~ala pa bo {e med uporabo, in sicer z iztro{enjem materiala in porabo energije, dokler ne bodo na koncu ostale samo {e smeti: kot odpadki v litosferi, kot izpuhi v atmosferi, kot odplake v hidrosferi.” (E. Altvater, Die Zukunft des Marktes, Münster 1991, str. 253.)
Zdi se mi, da analogija povezuje dve razli~ni ravni. Ali predmet spada med uporabne vrednote ali pa med smeti, je odvisno od tega, ali in kako zadovoljuje ~lovekove potrebe, ne pa od inteligentnosti ureditve snovi. Drugi zakon termodinamike odgovarja na vpra{anje, ali je kineti~no in potencialno energijo mogo~e dokon~no pretvoriti nazaj. Ne pove pa, ali poraba energije za izdelavo in uporabo proizvodov ustvarja strukture, kjer je entropija manj{a. Kar se ~loveku zdi, da je sistem vi{jega reda, ni nujno tak{no tudi v smislu zakonov termodinamike. “Smeti” in “porast entropije” se nana{ata na razli~ne referen~ne sisteme.
6  Ta dvojni vidik ~love{kega dela je Robert Spaemann raz{iril na vse ~lo-ve{ke dejavnosti: “Za ~love{ke dejavnosti je zna~ilno, da imajo stranske u~inke. To je druga plat izjave, da so ~love{ke dejavnosti smotrne. Le z izbiro (med smotrom in stranskim u~inkom) je {ele mogo~e delovati in {ele izbira ~love{ko dejavnost lo~i od ’slepih’ naravnih dogodkov.” (R. Spae-mann, “Technische Eingriffe in die Natur als Problem der politischen Ethik”. V: D. Birnbacher (ur.), Ökologie und Ethik, Stuttgart 1980, str. 180.) Menim, da zna~aju ~love{kih dejanj bolj ustreza, ~e smeti
OIKO Z        207
Alexander von Pechmann
razumemo kot nujne elemente dela in ne kot posledico, ki bi jo lahko prepre~ili. Kajti tak{no pojmovanje implicira, da bi si ~lovek lahko smotrno podrejal naravo, ne da bi proizvajal smeti. Temu bi lahko oporekali z nasprotno definicijo, ~e{ da je ~lovek bitje, ki proizvaja smeti. @ivali ne proizvajajo smeti, ker v naravi ne stremijo k ciljem; bogovi in angeli pa tudi ne, saj, kot pravijo, svoje cilje dosegajo brez dela in so sami sebi zadostni.
7 Marx pri kritiki politi~ne ekonomije ni upo{teval vidika smeti. Prezrto je dejstvo, da proizvodi dela ne zadovoljujejo le potreb, temve~ kon~no pristanejo v ko{u za smeti. Marx v Kapitalu opisuje delo kot ~love{ko dejavnost, ki “s proizvajalnimi sredstvi povzro~i smotrno spremembo obdelanega predmeta. Proizvod dela je uporabna vrednost, naravna snov, ki se s spremenjeno obliko prilagaja ~lovekovim potrebam, pri ~emer se je delo povezalo s predmetom ... V uspelem proizvodu naj bi bilo posredovanje njegovih uporabnih lastnosti izni~eno z minulim delom.” Ta karakterizacija dela pa je veljavna le pod pogojem, da abstrahiramo teorijo o nekoristnih smeteh, ki neizogibno nastajajo v procesu dela.
8 Zemeljski krogotok snovi sestoji iz dveh med sabo povezanih ciklov: iz organskega in iz anorganskega. Anorganski povezuje tri elemente – zemljo, vodo in zrak – in nenehno preoblikuje lito-, hidro- in atmosfero. Snovni “mediji” tega preoblikovanja so, kot danes domnevamo, ogljik, du{ik in vodik, pa tudi drugi elementi in njihove spojine. Organski krogotok sestoji iz nenehnega izgrajevanja in razgrajevanja organskih snovi. Medtem ko rastline anorganske snovi pretvarjajo v organske (producenti), mikroorganizmi le-te razgrajujejo v anorganske sestavine (destruenti). @ivali in ljudje se v ta krogotok vklju~ujejo kot konzumenti tako, da organske snovi spreminjajo v svojevrstne snovi in jih izlo~ajo. Zemeljski cikel poganja dotok son~ne energije. Od letne son~ne energije (5020 kcal/a) porabi ’manj{i’, organski cikel le pribli`no 0,2%; ostanek absorbira anorganski cikel. Masa organske snovi (na kopnem in v morju) zna{a pribli`no 2412 t; od tega je 98% rastlin, le 2% pa je `ivali in mikroorganizmov. Trenutno vsako leto nanovo nastane 10% organske mase, tako da biolo{ki cikel traja pribli`no 100 let. Proizvodnja organskih snovi, ki jo s fotosintezo opravijo rastline, in razgradnja, ki jo z izgorevanjem opravijo mikroorganizmi, sta uravnote`eni. Iz obdobij, ko je razgrajevanje zaostajalo za proizvodnjo, to je bilo v karbonu in ter-ciarju, izvirajo zaloge premoga in nafte. (Vir: A. Bauer/H. Paucke, Natur- und Produktionskreisläufe, 1980.)
9 Izrazi, ki govorijo o “samoo~i{~evalni mo~i narave”, posredujejo podobo, ki je hkrati antropomorfna in mizantropi~na: narava se o~i{~uje potem, ko se je one~edila z antropogeno nesnago. Toda narava ne izvaja ritualov. Primernej{i bi bil izraz “regeneracijska sposobnost narave”, ki se nana{a na kro`enje in ponovno vklju~evanje antropogenih snovi v naravno izmenjavo snovi.
10  Glej opombo 3.
11  Marx je o postopku ~lovekove proizvodnje zapisal: “^lovek lahko v produkciji postopa le tako kot narava sama, t.j. lahko spreminja samo obliko materialov.” Citira italijanskega ekonomista Pietra Verrija: “Vsi pojavi v vesolju, pa naj jih je izdelala ~love{ka roka ali pa so jih povzro~ili fizikalni zakoni, niso dejansko nove stvaritve, temve~ zgolj preoblikovana snov. Sestavljanje in lo~evanje sta edina elementa, ki jih ~love{ki duh vedno znova odkriva, kadar analizira predstavo o reprodukciji.”
208        OIK o z
Pojem “smeti”
^e v ekolo{kih sistemskih teorijah abstrahiramo posebnost na~ina, kako ~lovek povezuje in lo~uje, in naravne ter ~love{ke procese pojmujemo zgolj kot pretoke snovi in energije, potem bomo “fizikalisti~no reducirali dru`bene odnose”. (E. Schramm, “Die Rolle der theoretischen Ökologie bei der Erforschung der sozial konstituierten Natur”. V: Dialektik 9, Köln 1984, str. 141.)
12  Volker Grassmuck in Christian Unverzagt sicer opisujeta odstranjevanje smeti na lahkoten na~in, vendar precej natan~no zadeneta jedro problema: “Menjava strani in izmenjava udarcev med ~lovekom in naravo”
(Das Müll-System; str. 310). Od sestavin in koli~ine antropogenih snovi je odvisno, na kak{en na~in bo zadnji ~len linearnega procesa ~lovekove produkcije pre{el v naravni cikel. Na~ine lahko opi{emo kot “neurejene, odprte ali pa kaoti~ne” (A.Bauer/H.Paucke, Natur- und Produktionskreisläufe, str. 911). – Novej{e raziskave kaosa se {e vedno igra~kajo, namesto da bi se spoprijele z modeliranjem kaoti~nih procesov, ki se odvijajo na smeti{~ih, kjer se med seboj me{ajo najrazli~nej{e snovi.
13  Lahko bi rekli, da “smeti” povzro~ajo realno “naturalizacijo ~loveka” in “humanizacijo narave”. Smeti predstavljajo nujno naravnost ~love{ke prizvodnje in odsevajo na~in in obseg ~lovekovih posegov v naravo. Marxova pozitivna utopija se danes zdi skorajda grozljiva (glej E. Altvater, Die Zukunft des Marktes, str. 247).
14  Glej {e Egon Becker, Peter Wehling: Risiko Wissenschaft. Ökologische Perspektiven in Wissenschaft und Hochschule, Frankfurt/Main 1993.
15  H.-H. Habeck-Tropfke v Opisu tehnik za smeti in odpadke (Düsseldorf 1985) trdi, da se “doba smeti” za~ne z nastankom ~loveka.
16  Marx, str. 58.
17  Tej interpretaciji v prid govorijo tudi {tevilne najdbe medvedjih kosti, ki so bile razvr{~ene v obliki medvedjega okostja. Tak{no razvr{~anje kosti lahko razlagamo z lov~evo vero, da se bo `ival “reinkarnirala”, da bo ponovno za`ivela v svojem telesu. (Glej Döbler, “Vom Wildbeutertum zum frühen Ackerbau”. V: Panorama der Weltgeschichte, 2, Gütersloh 1987, str. 54.)
18  Karl-Wilhelm Weeber v {tudiji o odnosu anti~nega prebivalstva do okolja opisuje arhai~no “ekolo{ko” zavest: “@e ralo, ki se je zarilo v tla, je zemljo raztrgalo in jo tako reko~ ranilo – to je bil ‘greh’, `alitev neoskrunjene matere zemlje, ki ga je bilo treba kompenzirati z mnogimi `rtvovanji in rituali.” (K.-W. Weeber: Smog über Attika, Zürich 1990, str. 71.) – O metodah ekolo{kega samouravnavanja v arhai~nih dru`bah glej tudi N. Luhmann: Ökologische Kommunikation, str. 68.)
19  “Prebivalci Babilona so morali primerno urbanizirati svoje nosove, da so lahko ravnali po na~elu ’bo `e bolje, ko se posu{i in pohodi’. Vsaka generacija je nekoliko privzdignila pragove svojih hi{, saj so se stari pragovi pogrezali v smeteh, ki so jih za seboj pu{~ale starej{e generacije. Tako se je stari Babilon nenehno potapljal v novem, dokler se ni dokon-~no pokopal.” (V. Grassmuck, C. Unverzagt: Das Müll-System, str. 45.)
20  Ibid. str. 44.
21  V ta kontekst spada tudi teza A. Kobarta, ki posku{a razpad rimskega cesarstva razlo`iti z iz~rpanostjo in izumrtjem vi{jih slojev zaradi zas-
OIK o z       209
Alexander von Pechmann
trupitve s svincem. (glej K.-W. Weeber: Smog über Attika, str. 171–190.) To bi bil izreden primer, kjer nena~rtovane posledice povzro~ijo propad reprodukcijskega sistema.
22  Wolfgang Hermann je anti~no pojmovanje posku{al razbrati iz mita o ~i{~enju Avgijevega hleva. Tam `ivalski iztrebki niso ve~ uporabno gnojilo, temve~ “nesnaga”, ki grozi, da bo preplavila hlev, in ki jo je treba o~istiti. Heraklit je problem re{il tako, da je nesna`ni hlev o~istil in ones-na`il ~isto vodo. “Heraklitova re{itev pa je bila le navidezna ... Nesnage na ta na~in ne moremo nikoli odstraniti, temve~ jo lahko samo premestimo ... Ne obstajajo prostori, kjer bi nesnaga ’izginila’.” (W. Hermann: Mammon, Schmutz und Sünde. Die Kehrseite des Lebens, Stuttgart 1991, str. 66.)
23  Glej K.–W. Weeber: Smog über Attika, str. 63 in 155.
24  Uporaba kemi~nih snovi je bila v srednjem veku bolj ideolo{ki kot pa ekolo{ki problem. Cerkev je namre~ menila, da so “kemijski obrtniki” (oglarji, barvarji, zdravniki, kova~i itn.) povezani s peklenskimi silami. Tak{no pojmovanje je poostrilo budnost in nadzor ter spodbijalo cehovsko organiziranost obrtnikov.
25  Max Weber meni, da je temeljna razlika med anti~nimi in srednjeve{-kimi mesti prav cehovska ureditev slednjih, medtem ko so prva temeljila na “`eljah po voja{kem osvajanju” (M. Weber: Wirtschaftsgeschichte, München 1923, str. 284). V prvih so bili me{~ani voj{~aki, v drugih pa obrtniki. Tam je mesto vladalo nad pode`eljem, tukaj pa poleg pode`elja.
26  V ekonomiji se ta obrat ka`e v prehodu od fiziokratov k nauku o delovni vrednosti. Za prve je kmetijstvo ustvarjalo vrednosti, za slednje pa vsakr{no delo, ki ustvarja uporabne vrednote. Ta osredoto~enost na delo, ki ustvarja uporabno vrednost, povzro~a, da se ekonomske teorije {e vedno osredoto~ajo na koli~insko skromen del proizvodnje in da pri tem popolnoma spregledujejo proizvodnjo smeti. (Glej tudi: Joachim H. Spangenberg.)
27  Odnos ~loveka do narave, ki ne temelji na izku{nji, ponazarja Baconova “Salomonova hi{a”, kjer je “laboratorij” moderno sveti{~e: pred motnjami iz okolja ga hermeti~no {~itijo varnostne cone, alarmne naprave in zapore, osvetljujejo ga umetne lu~i, dostopen pa je samo sve~enikom moderne dobe: znanstvenikom. Pod geslom verum est fac-tum tam izvajajo stroga ritualna zasli{evanja narave: s posve~enimi znanstvenimi in{trumenti secirajo, kombinirajo in sintetizirajo v ti{ini tega sveti{~a; opazujejo in ra~unajo; ra~unajo in opazujejo. Od ~asa do ~asa nestrpni javnosti sporo~ijo izide: “pri{la bo nova doba mehanike, kemije, elektrike, atomov, ~ipov in genov!” Ljudstvo strmi in jih ~asti – ter se odpravi, da bo uresni~ilo njihove prerokbe.
28  Tezo o odvisnosti industrijske produkcije od znanosti lahko razlo`imo s primerom “parnega stroja”, s katerim se je za~ela “industrijska doba”. Karl Marx in Max Weber menita, da je na za~etku razvoja parni stroj, tim. “filozofski stroj”; le-ta namre~ {ele ustvarja pogoje za racionalno in prera~unljivo proizvodnjo. Vendar Weber zgre{i odlo~ilni vidik. Parni stroj razume kot tehni~no re{itev rudni{kega problema, kako naj bi ogenj dvigoval vodo. “Ideja sodobnega parnega stroja izhaja iz gradnje rovov v rudnikih.” (M. Weber: Wirtschaftsgeschichte, str. 173 in 154.) Marx pa meni, da je parni stroj na za~etku industrijske proizvodnje, ker energijo, ki je potrebna za mno`i~no proizvodnjo, osvobaja iz dotedanje zamejenosti. Wattova konstrukcija naj bi bila prvi motor, ki sam ustvarja
210        OIKO Z
Pojem “smeti”
svojo gibalno silo in ga ~lovek lahko popolnoma nadzoruje. Parni stroj naj bi potemtakem predstavljal “mater industrijskih mest”. Marx poudarja, da je Wattova genialnost v tem, da “svojega izuma ni predstavil kot iznajdbe s posebnim namenom, temve~ kot splo{en dejavnik velike industrije”. James Watt naj bi bil o~e moderne industrije, tako kot je bil njegov sonarodnjak Adam Smith o~e moderne politi~ne ekonomije. Pri Marxu pa ne najdemo odgovora na vpra{anje, ~e je Wattova iznajdba temeljila na znanstvenem modelu, tako da brez splo{no matemati~nega modeliranja mehanizma toplote in sile parnega stroja ne bi mogli izdelati, ali pa je stroj plod konkretnega izkustvenega znanja (prim. J. D. Bernal, “Wissenschaft”. Science in History, 2, Reinbek 1970, str. 537). Watt je morebiti na se~i{~u, kjer sta se sre~ali matemati~no naravoslovje in in`enirska umetnost. ^e si ogledamo nadaljnji razvoj t.i. primarnih tehnologij, najprej elektromotorja in potem jedrskih elektrarn, ugotovimo, da jih brez matemati~nega modeliranja v elektrodinamiki in kvantni teoriji ne bi mogli niti izdelati niti tehnolo{ko uporabiti in nadzirati.
29  Cikel modernega reprodukcijskega procesa ni toliko dolo~en z akumulacijo in krizami kapitala kot pa s “kondratjevskimi svetovi” temeljnih znanstvenih inovacij. Druga~e povedano: krize v porasti kapitala izra`ajo pomanjkanje temeljnih inovacij. – Zanimiva bi bila zgodovina planetarnega smeti{~a, ki bi jo opisali po stopnjah temeljnih inovacij: ogljikovim in `veplenim oblakom, ki prihajajo iz elektrarn, temelje~ih na premogu, je sledilo oplemenitenje atmosfere z radioaktivnim sevanjem, nato pa {e bogata izbira snovi iz struparskih petrokemijskih kotlov. Kmalu se bodo na odlagali{~ih zna{le tudi genetske organske smeti. Vse te plasti pa se spajajo v neprebojno celoto odpadkov.
30  Max Weber je upravi~eno trdil, da je industrijsko produkcijo uvedel postopek “demokratizacije razko{ja in zadovoljevanja mno`i~nih potreb po razko{ju”. (M. Weber, Wirtschaftsgeschchte, str. 156.)
31  O faktorjih samokrepitve sistema glej: Lothar Mayer: Ein System siegt sich zu Tode. Der Kapitalismus frißt seine Kinder, Oberursel 1992 (recenzija: G. Nagl v: Widerspruch {t. 23).
32  Aristotel pravi, da je ~love{ka du{a “na neki na~in vse”. Toda to “vse” uresni~uje {ele znanstveno–tehni~na proizvodnja, ki ne pozna absolutne meje pestrosti potreb in ki je odvisna le od stopnje tehni~nega razvoja.
33  [tevilo prebivalcev sveta nara{~a v razmerju z dinamiko in z obsegom sodobnega reprodukcijskega sistema in po svoje tvori temeljni pogoj za {iritev proizvodnje in potro{nje. Leta 1800, 10 let po izdelavi Wattovega parnega stroja, se pojavi “preobrat v zgodovini ~love{tva ... Stopnja rasti prebivalstva se v kratkem ~asu pove~a z nekaj bornih desetin odstotka na 2%, ponekod celo na 4%.” (W. Braunbek: Die unheimliche Wachstumsformel, München 1973, str. 69.) Porast prebivalstva se nad-ekspo-tencialno ve~a v soodvisnosti z globalizacijo in znanstvenostjo reprodukcijskega sistema.
34  Moderna doba temelji prav na magi~nem ritualu izgorevanja: kar izgori, izgine. Kakor se je ~love{tvo posku{alo re{iti peklenskih sil z za`iganjem obsedencev in ~arovnic ter pu{~anjem njihovega pepela, da ga raznese veter, posku{ajo delovati tudi sodobne naprave za za`iganje smeti. Toda, tako kot so se za`gani ljudje vra~ali v podobah mu~enikov, emisije vra~ajo neuni~ljivo zlo v obliki “kislega de`ja”, podnebnih spremembah, pojavu tople grede itn. Naprave za za`iganje smeti temeljijo na magi~ni samoprevari empirizma: ~esar ne moremo zaznati, ne obstaja.
OIKO Z        211
Alexander von Pechmann
35  ^e vzamemo za osnovo kemijo ogljika, ki lahko tvori verige in kro`nice, dobimo {tevilo mo`nih beljakovinskih vrst, ki presega {tevilo vseh elementarnih delcev v vesolju. ^e dodamo {e klor, fluor in te`ke kovine, je {tevilo spojin skoraj neskon~no.
Narava lahko shaja z relativno skromnim {tevilom spojin, ki jih je “preverjala” ve~ milijard let, ali jih okolje dobro prena{a in ali jih je mogo~e zopet razgraditi, ~lovek pa vsako leto tehni~no izdela ve~ tiso~ novih, vedno kompleksnej{ih ogljikovih spojin in jih po{lje v okolje. Naravna evolucija se o~itno ravna po popolnoma druga~ni strategiji za izdelavo struktur, kot pa jo zasledujejo znanstveno–tehni~ni postopki izdelave novih proizvodov.
36  Tukaj problem sam postane problemati~en, kajti zelo redko vemo, in {e v tistih primerih le post festum, kako med sabo reagirajo sestavine industrijskih smeti in okolja ter kak{ne kemijske spojine pri tem nastajajo. (W. Klöpffer, “Grundlagen und Grenzen der Enzelstoffbewertung unter Umweltgesichtspunkten”. V: M. Held (ur.): Leitbilder der Chemiepolitik. Stoffökologische Perspektiven der Industriegesellschaft, Frankfurt/Main 1991, str. 19-33.)
37  “Rimski klub” je v svojem zadnjem poro~ilu objavil: “Do pred kratkim smo domnevali, da bo dobrohotna narava vedno absorbirala in nevtralizirala vse odpadke, ki jih ~love{ka dru`ba spu{~a v zrak, zemljo, reke in morja. Toda te domneve ne moremo ve~ gojiti: o~itno smo prekora~ili kriti~no mejo, kjer grozi, da bodo posledice ~lovekovih dejanj resno po{kodovale okolje, morda pa bodo celo povzro~ile nepopravljivo {kodo.”
(Die globale Revolution, Hamburg 1991, str. 26.) V poro~ilu so navedene {tiri razli~ne vrste globalne {kode: {irjenje strupenih snovi v okolju; kisanje jezer in gozdov zaradi {kodljivih snovi; onesna`enje vi{jih atmosferskih plasti s fluorovodikovimi spojinami; u~inek tople grede, ki naj bi bil najnevarnej{i za okolje. V tem spisku ni mnogih lokalnih in regionalnih smeti{~ in odlagali{~, ki se med sabo povezujejo v mre`o in pomenijo globalno nevarnost.
38  Za dejstvom, da dru`ba prevzema odstranjevanje smeti, se skriva stara predstava, da ~lovek stvari bolje obvladuje kot pa “narava, ki je nepopolna”.
39  Ve~ podatkov o industriji za predelavo smeti v surovine glej: “Entsorgungswirtschaft – schrumpfende Anzahl von Unternehmen in einem weltweit wachsendem Markt”. V: Die Mitbestimmung 2/94, Düsseldorf 1994, str. 24.
40  Harald Wollny: Abschied vom Müll. Perspektiven für Abfallvermeidung und eine ökologische Stoffflußwirtschaft. Göttingen 1992.
41  Med stabilizacijske ukrepe spada tudi omejevanje “nespametne demografske eksplozije”, ki ogro`a uspeh teh ukrepov (glej Club of Rome, Die globale Revolution, str. 92).
42  Dobra opisa refleksivne moderne najdemo v delih: S. Moscovic: Versuch über die menschliche Geschichte der Natur (Frankfurt 1982) in G. Ropohl: Die unvollkommene Technik (Frankfurt/Main 1985). G. Ropohl opisuje in zahteva “eko-tehni~no dopolnilo”, ki bi ga omogo~ila “obse`na ekolo{ka sistemska tehnika”. Le-ta naj bi “privedla k temeljiti tehnizaciji narave”, ki bi “naravo vsestransko domesticirala”. Tak{na “skrb bi na nek na~in pomenila konec narave” (133).
43  Frank Hoffmann in Theo Rombach: Die Recycling-Lüge, Stuttgart 1993, predvsem. str. 7-17.
212        OIKO Z
Pojem “smeti”
44  Ker ni~ ni absolutno, je tudi tukaj diferenca relativna. Toda ob ~asovnih razse`nostih obeh sistemov odpoveduje na{a predstavna zmo`nost. Neizbe`ni konec “krogotoka jedrskih goriv” je med drugim plutonij. Koli~ina 10-9 g je usodna za posameznika, skupek te snovi v velikosti pomaran~e pa lahko uni~i celotno biosfero. Ocenjujejo, da se bo do leta 2000 nabralo kar 100 t plutonijevih odpadkov – natan~nej{ih podatkov ni! Ker plutonij ostane toksi~en kar pol milijona let, obstajajo le trije na~ini, da ga “odstranimo”: bodisi se povrne v naravni krogotok snovi, kar bi pomenilo, da se mora odstraniti ~love{tvo; bodisi ga odstranimo iz zemeljskih krogotokov, potem morajo smetarji sesti v rakete in z njimi odva`ati smeti; tretja mo`nost pa je, da jih skladi{~imo pod zemljo, potem potrebujemo skladi{~a, kjer izmenjava snovi z okoljem ne bo mogo~a. – ^e prvi dve mo`nosti izklju~imo, ker sta prenevarni, nam preostane le kon~no skladi{~enje radioaktivnih odpadkov pod zemljo. Danes vemo, da to odstranjevanje zahteva, da omenjene snovi pol milijona let ne pridejo v izmenjavo z okoljem. Tak{no na~rtovanje prihodnosti (in z njim tudi odstranjevanje jedrskih odpadkov) je nemogo~e iz treh razlogov: prvi~, ker so medsebojni u~inki in izmenjava snovi med lito-, hidro-, atmo- in biosfero danes {e precej neraziskani; drugi~, ker ni nih~e preizkusil, kako v obdobju pol milijona let med seboj u~inkujejo plutonij in za{~itne stene skladi{~; in tretji~, ker atomske teorije temeljijo na domnevah, kje se jedrski del~ki verjetno zadr`ujejo. Natan~nih izjav o tem, kje se nahajajo plutonijevi atomi, predvsem alfa delci, v obdobju petstotih tiso~letij, sama teorija ne dopu{~a. Kraj, ki bi bil onstran vseh krajev, ne obstaja!
Ker je dejansko odstranjevanje smeti nemogo~e, ostaja samo simboli~no. Najbolje bi bilo, ~e bi plutonij preimenovali, namesto po Plutonu, bogu smrti, bi ga lahko poimenovali po boginji jutranje zarje, torej Eozij, ali {e bolje: Letezij, po Lete – pozabi, vnukom pa o njem ne bi ni~esar povedali.
45  Glej: Max-Planck-Institut für Plasmaphysik: Kernfusion – Stand und Perspektiven, Garching 1993.
46  O podro~jih uporabe bio-tehnologije glej: M. Catenhusen, H. Neumeister: Chancen und Risiken der Gentechnologie, München 1987, str. 40-193.
47  Kljub hipoteti~nosti izjav o bodo~ih visokotehnolo{kih odpadkih, bo verjetno obveljalo naslednje pravilo: “Cikel oskrbe in odstranjevanja ni cikel, temve~ neskon~na veriga odstranjevanja. Vsaka sanacija (sanus = zdrav) ustvarja nove razmere, ki jih je treba sanirati. O~itno je to eno izmed temeljnih pravil vede o smeteh.” (V. Grassmuck, C. Unverzagt: Das Müll-System, str. 197.)
48  Lothar Mayer pesimisti~no pravi: “Kapitalizem prednja~i pred vsemi drugimi dru`benimi sistemi zaradi svojih sistemov za krmiljenje in vzvratne povezave. Zmagoval bo vse, dokler ga ne bo uni~il poslednji protagonist: po`rl bo sam sebe.” (L. Mayer: Ein System siegt sich zu Tode, str. 40.)
OIK o z        213
Dieter Thaenhardt
Globalni problemi, globalne norme, novi globalni akterji
Po koncu hladne vojne nismo skoraj ni~ bli`je re{itvam globalnih problemov. Nacionalne dr`ave se, v skladu s svojo naravo, posve~ajo globalnim problemom le v zelo omejenem smislu. Spri~o teh dilem so se pojavili novi globalni politi~ni akterji, ki po svoji strukturi spominjajo na multinacionalne koncerne in u~inkovito igrajo na klaviaturo mednarodnega javnega mnenja. Na primeru Greenpeace in Amnesty International bomo razpravljali o novi pluralisti~ni svetovni javnosti.
SVETOVNI   PROBLEMI IN   SVETOVNA   JAVNOST
Splo{no znano je, da obstajajo novi globalni problemi, ki so jih povzro~ili ljudje in ki so pomembni za vse ~love{tvo, saj ga tudi ogro`ajo. Z odkritjem in raz{iritvijo jedrskega oro`ja se je vzpostavil prvi vsesplo{no utemeljeni strah pred samouni~e-njem ~love{tva. Potem so pri{le na dan skrbi zaradi tanj{anja ozonskega pla{~a, splo{nega segrevanja ozra~ja, velikih jedrskih, kemi~nih in biokemi~nih katastrof, prenaseljenosti planeta in zaradi splo{nega onesna`evanja in zastrupljanja okolja. S temi vpra{anji se prvenstveno ukvarjajo bogate de`ele, revne pa bolj z vpra{anji neenake razdelitve resursov, lakote, rev{~ine in dol`ni{ke krize. Na TV postajah in tudi npr. v skupni produk-
^asopis za kritiko znanosti, domi{ljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, {t. 172-173, str. 215-231.
215
Dieter Thaenhardt
ciji evropskih radijskih postaj v maju 1990 so z razli~nim uspehom prediskutirali sovpadanje enih in drugih vpra{anj in dra-mati~no ugotovili, da to lahko ogrozi tudi bogate de`ele. Med drugim so mediji zre`irali tudi fiktivni pohod Afri~anov na “trdnjavo Evropo”.
Kot kvalificirane podlage za mednarodno razpravo s {irokim odmevom v svetovni javnosti lahko navedemo poro~ila razli~nih mednarodnih komisij, poimenovanih po njihovih prominentnih predsedujo~ih: Pearsonova, McNamarova in Brandtova komisija o razvojni politiki, poro~ilo komisije Brundtlandove o svetovnih okoljskih problemih, priporo~ila Palmejeve komisije glede miru in razoro`itve itd. Prav tak{no mednarodno te`o je imelo poro-~ilo ameri{kemu predsedniku “Global 2000” in analize “Rimskega kluba” o “mejah rasti”. Razprava se je v za~etku v glavnem omejila na zahodne demokracije, pravzaprav je vzpostavila njihovo kriti~no javnost. Toda postopoma se ji je posre~ilo vklju~iti tudi tretji svet in v navezi z Williyjem Brandtom in politiko popu{~anja tudi dr`ave takratnega vzhodnega bloka. Na osnovi mednarodnih razprav in povezovalnih dokumentov, kot so bili npr. zaklju~ki KVSE, so se v dr`avah vzhodnega bloka legitimirale tudi kriti~ne skupine, ki so si zastavljale univerzalna vpra{anja ~lovekovih pravic (“Helsin{ke skupine”) ali varstva okolja. Tretji svet pa se je {e posebno dejavno anga`i-ral v razpravah o mednarodnih resursih in o rasizmu. Kon~no so se za~eli ukvarjati z globalnimi vpra{anji in formulirati globalne standarde tudi najpomembnej{i mednarodni forumi in organizacije – Zdru`eni narodi in njihove posebne organizacije, OECD, svetovni gospodarski vrh in protivrh “ju`nih” dr`av.
KOLEKTIVNE   SVETOVNE   DOBRINE IN   SISTEM   NACIONALNIH   DR@AV
Za re{itev velikih problemov so nacionalne dr`ave premajhne in za re{itev manj{ih prevelike, je aforisti~no formuliral Daniel Bell. S tem je opisana splo{na dilema re{itve svetovnih problemov: gre za kolektivne svetovne dobrine, za katere se ~utijo vsi udele`enci mednarodnih odlo~evalnih procesov le delno odgovorni in so v zvezi z njimi tudi zgolj omejeno sposobni odlo~ati. Poskusi njihovega re{evanja v nacionalnih okvirih lahko dvignejo nacionalne stro{ke eventualno tudi kot pomanjkljivost nasproti gospodarskim konkurentom, ki tako profitirajo na ra~un umnosti drugih udele-`encev. ^e gre za majhno dr`avo ali majhno podjetje, pa se zdi, da njihov prispevek k izbolj{anju splo{nega stanja tako ali tako ne more biti velik in se tako zdi nesmiseln. Celo pri visoki stopnji mednarodnega sodelovanja se lahko pojavijo free rider u~inki, ~e se trgujo~i ne dr`ijo dogovorov ali ~e pri njih sploh ne sodelujejo.
216        OIK o z
Globalni problemi, globalne norme, novi globalni akterji
Vse to pa ni, kot je pogosto re~eno, pomanjkljivost {tiriletne demokracije. Gotovo je sicer, da politiki razmi{ljajo v tem {tiri-letnem ritmu, toda le odprte demokracije s {iroko in pluralno oblikovanim mnenjem so omenjena vpra{anja sploh zapopadle na inovativen na~in. Gotovo sta lahko konkurenca strank in politikov ter prepirljivost medijev pogosto sterilni. Toda znamenje odprte konkurence strank je tudi potreba po novih temah in novem moralnem kapitalu. Globalne teme, kot so okolje, mir in razvoj za vse, so bile mogo~e najpoprej izrabljene za volilne boje in politi~ne debate, ~eprav v za~etku {e brez uspeha. Kennedyjev okoljski program iz leta 1960 kot posledica knjige The Sillent Spring ali pa Brandtov program “modrega neba nad Porurjem” iz leta 1961 sta zgodnja primera.
Prevlada nacionalnih dr`av v politiki ima za posledico, da se omenjeni problemi tematizirajo v glavnem na nacionalni ravni in da so politi~ne spremembe odvisne od na tej ravni vzpostavljenih robnih pogojev. Zaradi tega se pojavljajo velike neisto~asnosti. V sedemdesetih letih je bila v ZDA problematika okolja relevantna programska to~ka, predvsem za ~asa Jimmyja Carterja. Prav tako je vzcvetela v sedemdesetih letih politika okolja na Japonskem. Bila je tema uspe{nih reformisti~nih `upanov velemest, kar je v tistem ~asu vplivalo tudi na nacionalno politiko. Z utrjevanjem prevlade konzervativcev po letu 1976 se je pod pritiskom gospodarskih imperativov spet umaknila v ozadje (Folyanti-Jost, 1988; Tsuru/Weidner, 1985). V ZRN je bila tema po dolgem ~asu ogrevanja javno u~inkovita {ele na za~etku osemdesetih let, v drugih zahodnoevropskih de`elah pa {e pozneje. Tovrstna ~asovna neize-na~enost je prepre~ila povezujo~e se mednarodno sodelovanje, ki je seveda odvisno od konsenza. Primer tega je lahko ameri{ka blokada omejitev zra~nih emisij v letih 1990-92.
Pri razoro`evanju se je dolgo ~asa dogajalo podobno. Tudi ~e se ho~e razoro`iti le ena izmed velesil, to vpliva tudi na ravnanje tako nasprotnika kot partnerjev. Pri razvojni pomo~i pa povezanost ni tako ozka. Celo ~e tega druge ne store, lahko pomaga tudi majhna de`ela. Voja{ka oboro`itev sosednjih dr`av ali neugodne gospodarske razmere pa so lahko faktorji, ki tak{ne uspehe relativizirajo.
Na koncu moramo omeniti {e nervozno negativno tekmovanje med bogatimi de`elami. Medtem ko se bogate de`ele posku{ajo za{~ititi, deloma tudi z mno`i~no uporabo policije in vojske, nosijo revne dr`ave, kot so Sudan, Pakistan ali Tajska, ve~ino bremena. Po zglednem kolektivnem soglasju, dose`enem glede @enevske konvencije o beguncih iz leta 1951, pri kateri so se zahodne dr`ave `elele v prvi vrsti zgledovati po izku{njah z vra~anjem predvsem `idovskih “gospodarskih beguncev” iz tretjega rajha, danes dr`ave spet tekmujejo v zapiranju meja pred begunci. Pri tem gre pogosto prej za probleme zaznavanja
OIKO Z        217
Dieter Thaenhardt
1 Pou~en je primer
Rabta – Hippensteil -Imhausen (prim. Joffe: 1990). Medtem ko so za gro`nje z voja{ko tehniko v prvi vrsti odgovorne zmagovalke druge svetovne vojne, predvsem za njen izvoz v tretji svet, imata Italija in Nem~ija najmanj pomislekov pri prolifera-ciji tehnologij uni~enja na podro~jih, ki mejijo na civilni izvoz. (Glede tega primerjaj nem{ki izvoz jedrske tehnologije v Brazilijo in Pakistan ter dobavo kemijske tehnologije Iraku in Libiji. Glede Italije glej Friedman: 1989.)
kot pa za realne gro`nje. To npr. dokazuje nesorazmerje med diskurzom o “preplavljenosti” iz let 1979-82 in 1991 in pripravljenostjo sprejemanja 10-krat ve~jega {tevila preseljencev in priseljencev v letih 1989/90 v ZRN.
FIZIČNA,   POLITIČNA   IN   SOCIALNA NESPREMENLJIVOST
Nova kvaliteta svetovnih ekoloških problemov in nevarnost svetovne atomsko-biološko-kemične vojne je v tem, da gre za nepovraten samorazvoj problema. Izumrtje vrst pomeni izgube, katerih posledice lahko komajda ocenimo. Ozonski plašč je po našem današnjem vedenju v časovnih obdobjih predvidljive zgodovine človeštva nenadomestljiv, prekomernega izpuščanja C02 in drugih plinov v ozračje pa kratkoročno ni mogoče preprečiti. Iz tega izhajajoče klimatske spremembe, predvsem nadaljnje izsuševanje tropskih in subtropskih področij, ter spremembe vegetacije prav tako niso problemi, pri katerih bi se bilo mogoče vrniti na izhodiščno točko in lahko povzročijo stoletno ali celo tisočletno nezmožnost (človeškega) življenja v teh področjih. Svetovna atomska vojna bi lahko spričo svojih posledic iztrebila celotno človeštvo. Jedrske katastrofe lahko vsaj za nekaj časa naredijo nenaseljiva obsežna področja - v primeru Černobila področje, veliko kot Bavarska. Biološka in kemična bojna sredstva bi lahko imela podobne učinke in v zadnjih letih postajajo čedalje dostopnejša za državne in nedržavne akterje. Prav tako se je razširil krog držav, ki jih proizvajajo.1 Izločimo lahko kategorijo drugačnih problemov, ki so v principu fizično sicer reverzibilni, vendar to niso iz političnih razlogov. Kot primer lahko navedemo vojaško jedrsko tehniko. Lahko bi jo sicer odpravili s svetovnim soglasjem, toda danes se to zdi nemogoče zaradi dveh razlogov:
-    enkrat zaradi ravnotežja med velesilami, ki že desetletja temelji na oligopolu posedovanja jedrske oborožitve in medsebojnega zastraševanja,
-    drugič zaradi splošno znanega proizvodnega postopka, ki daje bodočim proizvajalcem nepreračunljivo moč, ki bi lahko ogrozila tudi velesile.
Tako je postalo jedrsko orožje prav tak fact of life, kot sta po 15. stoletju postala smodnik in strelno orožje, izuma z začetka etabliranja sistema svetovnih držav in evropske kolonizacije. Za dve stoletji in pol so ga lahko odstranili le na Japonskem, čeprav zaradi nadvlade birokratskega centra moči. Grožnja ameriških “črnih ladij” pa je leta 1853 Japonsko prisilila k prilagoditvi pravilom, ki jih je postavljal Zahod. In Japonska se je tem pravilom kasneje še predobro prilagodila.
218       OIKO Z
Globalni problemi, globalne norme, novi globalni akterji
Prav v nasprotju s smodnikom pa je imelo jedrsko oro`je do sedaj vlogo prisilnega mirovnika. Tu se je dolgo ~asa obdr`alo varljivo geslo si vis pacem, para bellum, in sicer z gro`njo splo{nega propada zaradi grozljivo pretiranih overkill zmogljivosti. Dr`ave, ki imajo jedrsko oro`je, se medsebojno niso zapletle v noben spopad. (Do edinega dosedanje neposrednega ro`ljanja z oro`jem med jedrskimi silami je pri{lo med ZSSR in Kitajsko na reki Amur, vendar so konflikt skrbno ohranili na ni`ji ravni.) Vse dr`ave z jedrsko oboro`itvijo so se sicer spopadale z “nejedrskimi”, vendar z izjemo ameri{kega bombardiranja Hiro{ime in Nagasakija pri tem niso uporabile jedrskega oro`ja. Nekatere med njimi so v zadnjih desetletjih do`i-vele poraze, ki so prizadeli njihov ponos – ZDA v Vietnamu, ZSSR v Afganistanu, Kitajska prav tako proti Vietnamu, Izrael proti Iraku, toda nikoli niso bile dejansko ogro`ene (Newhause, 1990; Hersh, 1991).
Pri neodpravljivosti jedrskega oro`ja gre za dejansko in logi~no omejitev svetovnega sistema dr`av. Ta seveda {e ne omejuje mo`nosti obse`nega zmanj{anja jedrskih arzenalov. Nasprotno – omejitev na omejeno {tevilo centralisti~no kontroliranih oboro`itvenih sistemov in odprava zelo spornih takti~-nih jedrskih oro`ij lahko izbolj{a upravljivost in racionalnost sistema zastra{evanja. Istemu cilju slu`i proliferacijska pogodba, ki omejuje krog udele`encev. Tu je v ospredju predvsem velik interes jedrskega oligopola. V procesu popu{~anja napetosti je omejeno vlogo jedrskega oro`ja ponazarjala formulacija waepons of last resort2.
Tudi postopkov izdelave biolo{kega in kemi~nega oro`ja ni ve~ mogo~e spraviti v Pandorino skrinjico. Ob tem je proizvodnja manj draga, mogo~a je uporaba drugih kemikalij in je zaradi tega dostopnej{a, poleg tega pa obstajajo {e diverzificirane tehni-~ne mo`nosti. Toda velike sile imajo lasten interes za odpravo tega sistema. Raz{irjenost kemi~nega oro`ja po celem svetu u~in-kuje namre~ destabilizirajo~e. Njegovih u~inkov ni mogo~e stra-te{ko tako natan~no prera~unati in omejiti. Druga~e kot jedrsko oro`je je mogo~e biolo{ko in kemi~no oro`je po strate{kih kriterijih velesil pogre{ati in je postalo zastra{evalno oro`je dr`av drugega ranga. Toda bolj ko bo raz{irjeno, tako v svetu bogatih kot revnih, toliko te`ja in zamudnej{a bo njegova odprava.
Medtem ko smo do sedaj obravnavali politi~no obvladljivost, pa je jedro drugih novih svetovnih problemov v njihovi {iroki in svetovni zasidranosti v dru`benem. Med te probleme lahko o~itno {tejemo rast prebivalstva, ki je tesno povezana z vpra{anji rev{~ine in razvoja. Kljub opaznemu napredku v Aziji in Latinski Ameriki se lahko le redke dr`ave, kot sta npr. Singapur ali Tajvan, pohvalijo s socialnoekonomsko varnostjo in so sposobne prebivalstvo prepri~ati za zavestno
2 Predsednik Bush na londonskem vrhu NATA leta 1990 (Süddeutscher Zeitung, {t. 151, 4. 7. 1990). Konceptualno o tem McNamara: 1990, glej tudi Kaiser: 1989.
OIK o z        219
Dieter Thaenhardt
omejevanje rojstev, namesto da bi `elelo zaradi pritiska bede, otro{ke umrljivosti in negotove starosti imeti {tevilno potomstvo.
Tudi ve~ina ekolo{kih problemov ima socialno razse`nost. Samo nekateri, kot npr. proizvodi, ki vsebujejo ozonu {kodlji-ve fluorovodike, in jedrska energija, so odvisni od centralnih odlo~itev malo{tevilnih dr`av ali podjetij, ki razpolagajo s pro-liferacijskim klju~em ali z ustreznimi okolju prijaznimi tehno-lo{kimi nadomestki.
Proizvodnja CO2 je nelo~ljiva plat `ivljenja. Pri dihanju ~loveka, njegovih doma~ih `ivali, pri gretju in pri kuhanju kot tudi pri ve~ini tehnolo{kih postopkov pridobivanja energije nastaja CO2. Vendar pa ga povpre~en prebivalec tretjega sveta proizvede samo 0,7 tone, medtem ko povpre~en prebivalec ZDA kar 25 ton. Zmanj{anje zahteva spremembe na~ina `ivljenja na zelo {iroki osnovi. Pri tem bi bilo potrebno razlikovati med ve~ino ljudi v de`elah v razvoju, ki imajo na voljo malo mo`-nosti za spremembo in ki tudi malo proizvajajo, ter prebivalci bogatih de`el, ki so dobro informirani, imajo ve~jo mo`nost izbire in tudi porabijo najve~ji del energije (Ehrlich, 1990).
Na ta na~in smo pri{li do ~etrte kategorije svetovnih problemov, pri katerih je vsesplo{na sprememba mogo~a in pri katerih se tudi dogajajo spremembe na bolj{e ali na slab{e. Gre za posledice moderne civilizacije na {tevilnih podro~jih, predvsem pri porabi energije, odpadkih oz. izrabi surovin ter v prometu. Na teh podro~jih so odlo~ujo~i politi~na in socialna inercija, materialni interesi tako javnih in privatnih centrov mo~i kot tudi {irokih slojev prebivalstva ter `elja po razko{ju, ki je odvisna tudi od prevladujo~ih kulturnih trendov. Pri tem pa vedno znova presene~a raznolikost `ivljenjskih oblik `e znotraj samih dr`av OECD. Npr. primerjava ameri{ke ravni porabe energije z evropsko ali japonsko, razlike v kulturi embala`e, stopnje avtomobilizacije dru`be in njenih alternativ ter {e mnogo drugega. Tu v bistvu ne gre za izgubljeno, temve~ za upodobljeno. Razpravljali naj bi o ciljih, ki naj jih zasledujemo, o sredstvih, ki naj bodo pri tem uporabljena, o tehni~nih postopkih, ki morajo biti vpeljani ali nadome{~eni. Tu je v veliki meri problem `e sama enotnost kraja in ~asa, ki zagotavlja enotnost subjekta in objekta.
MEHKO   ETABLIRANJE   MEDNARODNIH STANDARDOV
Princip nacionalne suverenosti in avtonomije se je v zadnjih desetletjih zaradi utemeljenih razlogov vedno bolj uveljavljal. S tem ko je bil sprejet v Listino OZN, je postal splo{no pripo-znan. Prispeval je k ohranjanju meddr`avnega miru in je temelj-
220        OIKO Z
Globalni problemi, globalne norme, novi globalni akterji
na oznaka dana{njega postkolonialnega in bipolarnega obdobja svetovne ureditve.
Zaradi tega se mednarodni standardi lahko uveljavljajo samo s konsenzom dr`av, ne pa proti njim. V zvezi s tem je David Martin opisal, kako se ti soft laws prav tako uveljavljajo, ~eprav je ve~ina dr`av v za~etku nanje pristala samo zato, ker je bilo predpostavljeno, da bodo ostali deklarativni in neobvezujo~i. Martin v tem smislu govori o “uporabi navidezne svetosti” (Scheinheiligkeit)3.”
Nekaj podobnega se je dogajalo v preteklih desetletjih in stoletjih in `e tudi na samem za~etku vzpostavljanja ~lovekovih pravic. Prva deklaracija o ~lovekovih pravicah, virginijska Bill of Rights iz leta 1776, izjavlja: “all man are by nature equaly free and independent and have certain inherent rights”. Razglasila in uzakonila jo je dr`ava lastnikov su`njev. Obenem pa je postala, skupaj s kasnej{im ~lenom o ~lovekovih pravicah v ameri{ki ustavi ter s francosko deklaracijo o ~lovekovih pravicah, moralna osnova za odpravo su`enjstva.
Kot neposredno nasprotje fa{isti~nemu zanikanju humanosti so bili po drugi svetovni vojni kot pomembni mednarodni dogovori uzakonjeni prvi standardi ~lovekovih pravic:
–   Ustanovna listina OZN (~len 1) in
–   splo{na razlaga ~lovekovih pravic s stali{~a OZN leta 1948,
–   mednarodni sporazumi v okviru OZN glede dr`avljanskih in politi~nih pravic ter
–   ekonomske, socialne in kulturne pravice iz leta 1976, ki jih je med tem ratificirala ve~ina dr`av,
–   @enevska konvencija o beguncih iz leta 1951 in raz{irjeni protokol iz leta 1967,
–   pogodba o prenehanju rasne diskriminacje iz leta 1966,
–   konvencija proti diskriminaciji `ensk,
–   konvencija proti mu~enju iz leta 1984.
Poleg tega je potrebno upo{tevati {e regionalne konvencije o ~lovekovih pravicah za Zahodno Evropo (v okviru Evropskega sveta leta 1950), za celotno Evropo, ZDA in Kanado v “ko{arici 3” sklepnih dokumentov KEVS (1975), za Ameriko (1969) in za Afriko (1981/86).
K temu moramo pri{teti {e vedno gostej{o mre`o sporazumov, ki jih je potrebno upo{tevati v mnogo ozirih (AI, 1990: 37-48). ^lovekove pravice so postale globalno definiran standard. Za druge globalne probleme pa ne obstajajo tovrstni pravnomo~ni dokumenti, vendar pa na teh podro~jih obstajajo pojasnila OZN, njenih posameznih organizacij in drugih pomembnih mednarodnih institucij, tako glede podpore tretjemu svetu (razvojne stopnje OZN) kot tudi ekolo{kih problemov. Za nekatera posebna podro~ja, kot sta na primer lov na kite ali Antarktika, obstajajo posebni sveti in sporazumi med prizadetimi dr`avami.
3 Podobno Tomuschat, ki glede mednarodnih pogodb govori o “plaze~i se zakonodaji” in “lastni dinamiki fik-siranega teksta”, ki se ji trajno ne more upreti nobena dr`ava (Tomuschat, 1978: 53, 111). Luther Kuehn-hardt (1987: 98) prav podobno pravi, da je “obstoj mehanizma ~lovekovih pravic izzval val moralnega pritiska, ki se mu ne more izmakniti nobena dr`ava na svetu”. Prim. tudi Hacker, 1990: 21.
OIKO Z        221
Dieter Thaenhardt
4 Stanje pred teolo{kim premirjem je sicer ob~asno {e vedno o~itno. Spomnimo se npr. antisemitskih kli{ejev, ki med sporom glede karmeli~anskega samostana v Auschwitzu niso pri{li na dan samo na Poljskem, ampak jih ni bilo spregledati niti pri pape`u. Spomnimo se lahko tudi ~vrstega zavzemanja stali{~ v libanonski krizi, ko je za kratek ~as pri{lo do konfrontacije med kristjani in muslimani, zavzemanja, ki je bilo v nasprotju z low profile stali{~i v ~asu spora med kristjani.
Kako te “mehke zakone” sprejemata mednarodna politika in nacionalni sistemi?
Kaj sili k njihovemu presajanju in sprejemanju in kateri dejavniki temu nasprotujejo?
Tako nacionalna kot mednarodna politika ima veliko potrebo po moralnosti. Tudi ~e so etni~ni principi ve~krat v konfliktu s politi~no rutino, se preko konvencij prebijajo v pravni sistem in politiko splo{no pripoznani moralni standardi. Pravne doktrine so lahko povezovalne in tudi odlo~itve sodi{~ se lahko sklicujejo na mednarodno pripoznane principe. To velja predvsem takrat, kadar so pravice nacionalnih manj{in eksplicitno izra`ene v ustavi, kot je to v ZRN, Avstriji in Franciji (Partsh, 1978: 127). Najbolj poudarjeno to izra`a pojem “vzporedne ustave”, ki ga je formuliral Tomuschat (Tomuschat, 1978: 52, 62). Potemtakem je vedno pomembnej{i vpliv mednarodnega prava in mednarodnega javnega mnenja, predvsem v zahodnih dr`avah. S spremembami v vzhodni Evropi u~inkujejo omenjeni standardi sedaj neposredno tudi tam.
Z novimi globalnimi sporazumi in principi se je mogo~e navezati na starej{e, s katerimi so `e prej poizku{ali re{iti ali omiliti probleme svetovnih razse`nosti. Spomnimo se poizkusov splo{ne razoro`itve okoli leta 1900, Haa{kega razsodi{~a, mednarodnega komiteja Rde~ega kri`a in preko njega vzpostavljenih sporazumov ter OZN in njenih posebnih organizacij. @e takrat so vedno znova poizku{ali vzpostaviti univerzalisti~ne standarde – npr. z odpravo su`enjstva – in dr`ave podvre~i mednarodnim standardom. Tudi katoli{ka cerkev, sicer stara mednarodna organizacija, je v zadnjih desetletjih za~ela prevzemati tovrstno vlogo in se s tem poslovila od vloge mednarodnega centra konfliktov (Vallier, 1971: 498).4
Arene mednarodnega sodelovanja so tako bile OZN in njene posebne organizacije ali omejena skupna sre~anja zahodnih dr`av. V skoraj vseh primerih lahko ugotovimo, da je bila pri identificiranju nevarnosti in pri koncipiranju nasprotnih ukrepov odlo~ujo~a navzo~nost zahodnih dr`av in zahodnih javnosti. Samo v nekaterih primerih, kot npr. pri formuliranju razvojnopoliti~nih ciljev s strani “Skupine 77” ali pri raz{iritvi kriterijev konvencije o beguncih s strani Organizacije afri{ke enotnosti, lahko ugotovimo, da je odlo~ilno vlogo igral tretji svet. Prevlada Zahoda, ki je tudi glavni povzro~itelj ve~ine svetovnih problemov, daje neizbrisen pe~at vsem mednarodnim diskusijam. Ta development bias prispeva k temu, da se tegobe ve~inskega dela svetovnega prebivalstva velikokrat ne obravnavajo kot osrednja svetovna vpra{anja.
222       OIKO Z
Globalni problemi, globalne norme, novi globalni akterji
NOVI   GLOBALNI   AKTERJI
Povsem v skladu s pogoji na Zahodu, {e posebej v skladu s pogoji zahodnih medijskih trgov, delujejo tudi novi globalni akterji, ki so prete`no dobili pomen v zadnjih desetletjih in so vnesli veliko dinamike v obravnavanje problemov. Ker se prete`no ukvarjajo samo z enim problemskim podro~jem, jih lahko klasificiramo takole:
–   ekolo{ki problemi: Greenpeace, World Wildlife Found,
Robin Wood, Friends of the Earth,5 –   humanitarno-politi~ne organizacije: Amnesty International, Zdru`enje ogro`enih ljudstev, Mednarodno zdru`enje za ~lovekove pravice, Mednarodni komite Rde~ega kri`a, –   humanitarni problemi z materialnim te`i{~em: Zveza zdru`enj Rde~ega kri`a, Terre des Hommes, Caritas international, Svetovni cerkveni svet in druge konfesio-nalne in karitativne organizacije, –   mir/razoro`itev: Zdravniki za mir. ^e te organizacije klasificiramo po principu organiziranja, lahko razlikujemo med dvema starima in enim novim tipom:
(I)  Mednarodno-federalni tip, pri katerem se oblikuje ve~ina nevladnih mednarodnih organizacij, tako na humanitarnem kot tudi na politi~nem in kulturnem podro~ju. Mednarodno krovno zdru`enje je pri tem tipu {ibko in vezano na konsenz organizacij ~lanic. Temu tipu ustreza npr. skupni odbor protestantskih cerkva in njihovih karitativnih vzporednih organizacij, mednarodna strankarska zdru`enja in zveze sindikatov.
(II)  Nevoljeni, iz zaslu`nih oseb sestavljeni “svet bogov”, ki se pove~uje s kooptacijo, zato da bi mednarodne napetosti manj vplivale na oblikovanje njegove volje. Temu vzoru sledi mednarodni komite Rde~ega kri`a (ki je poleg tega omejen {e na dr`avljane [vice), World Wildlife Found (z visokim dele`em aristokratov in podjetnikov) in zunaj podro~ja na{ega raziskovanja tudi Mednarodni olimpijski komite (MOK) in zbor kardinalov katoli{ke cerkve.
V primeru Rde~ega kri`a sta oba principa omejena. Krovni organizaciji nacionalnih zdru`enj Rde~ega kri`a stoji nasproti Mednarodni komite RK, ki se poizku{a dr`ati stran od politi~nih zapletov in tako v ~asu vojne ter drugih napetosti delovati kot nevtralna instanca. Tudi pri {portnih organizacijah obstaja dvojna struktura (~lanska zdru`enja/MOK). Katoli{ka cerkev je z ustanavljanjem nacionalnih {kofovskih in lai~nih konferenc v zadnjih desetletjih prav tako vzpostavila nastavke dvojne strukture.
(III)  Dve moderni in u~inkoviti organizaciji – Amnesty International in Greenpeace – pa zaradi zagotavljanja maksimalne intervencijske in akcijske sposobnosti upravljata mo~ni mednarodni centrali (Reiss, 1988: 67ff.; Müller, 1989: 28). Zaradi zago-
5 Na nacionalni ravni zastopa “Bund fuer Umwet und Naturschutz Deutschland e. V.” (BUND) podobne cilje. Robin Wood je pravzaprav organizacija, ki se je odcepila od Green-peacea, vendar je po stilu svojih akcij ostala povsem v greenpeaceov-ski tradiciji. Prim. Reiss, 1988: 8, 42 ff.
OIKO Z       223
Dieter Thaenhardt
6 Tudi ti ~lanki se prej dotikajo obrobnih problemov. Med njimi se eden ukvarja z za Eskime negativnimi posledicami kampanje proti pobijanju tjulnjev, ne da bi bilo kjerkoli omenjeno, da si je organizacija prizadevala le za prepre~evanje pobijanja mladi~ev, ne pa tudi odraslih tjulnjev (Spiegel, 27. 4. 1987). Rheinische Post z dne 2. 12. 1986 poro~a, da Greenpeace na svojem prvem nastopu v Moskvi ni bil dobro informiran (vsi drugi ~asopisi so poro~ali pozitivno). Kon~no je Stern objavil deloma kriti~no poro~ilo o nasprotjih med idealizmom, “ekspanzioni-sti~no usmerjenostjo” in avtoritarnim stilom vodenja.
7 Poro~ilo Süddeutscher Zeitung se ukvarja z “mu~no” napako zamenjave imen med zasledovalcem in zasledovanim, ki jo je potem izrabila kenijska vlada (SZ 20. 6. 1989). Dunajski Presse je objavil napad tur{kega zunanjega ministra na Amnesty International kot “igra~o levi~arskih skupin” (20. 2. 1989). Stuttgarter Zeitung je kritiziral poro~ilo Amnesty o nasilju nad priprtimi v Avstriji (“mimo cilja”), vendar pa je pri tem ostal izoliran (10. 1. 1990). Devet drugih ~asopisov, ki so se ukvarjali s to temo, je zavzelo do avstrijske policije kriti~no stali{~e, ki se je po kasnej{i reakciji avstrijske vlade izkazalo kot upravi~eno (SZ 10. 1. 1990). Die Zeit je
tavljanja enotnih standardov in ohranjanja corporate identity imata centrali funkcijo nadzora nad celotno organizacijo.
Pri Amnesty International zagotavlja centrala enotnost principov delovanja {irom po svetu. Vsak posamezni primer je preverjen v Londonu, preden sledi adoption. Sama oskrba (Betreung) je prepu{~ena bazi. Raven organizacije ima manj{i pomen, vendar pa zagotavlja demokrati~no legitimacijsko verigo. Baza pri Amnesty International pa kljub vsemu izpolnjuje odlo~ujo~o in nenadomestljivo funkcijo, ker zagotavlja mnogovrstno in zamudno raziskovalno delo pri vsakem posami~-nem primeru, prevzema oskrbo zapornikov in vpliva na javnost na lokalni ravni.
Sposobnost kampanj in posredovanja preko medijev sta pri Greenpeaceu {e bolj odlo~ilna. “V dolo~enem smislu” so v zahodnih de`elah odlo~ilni “ljudje na cesti” (izjava predsednika Greenpeacea Mc Taggrata v intervjuju za nem{ko revijo Stern, 22. 12. 1987). V svoji informacijski bro{uri (Greenpeace Informationen, oktober 1989) Greenpeace navaja dva in pol milijona podpornih ~lanov v 28 dr`avah, pisarne v 20 dr`avah, skupine za stike v 40 nem{kih mestih in 400 vodilnih uslu`-bencev na svetovni ravni. Toda oblikovanje odlo~itev je vezano na relativno ozek krog ljudi – na mednarodni ravni na Trustees, ki se sre~ajo enkrat na leto, da bi dolo~ili kampanje za naslednje leto, ter na pet~lansko predsedstvo, ki vklju~uje dva ~lana iz ameri{ko-pacifi{kega dela, dva Evropejca in predsednika. Na ravni ZRN obstaja tri~lansko vodstvo zaslu`nih ~lanov, ki ima pravna pooblastila in sprejema odlo~itve. Ker je Greenpeace zelo odvisen od u~inka presene~enja, je tajnost nekaterih dejavnosti seveda pomembna. Na maksimaliziranju udarne mo~i temelje~a centralizirana struktura zelo spominja na kak{en multinacionalni koncern. Osrednjo veljavo imata u~inkovitost in profesionalnost. Greenpeace je na osnovi koncepta odgovornosti elite dobro funkcioniral do leta 1991. Obratno pa se je Amnesty International po krizi leta 1976 poslovila od eno-stare{instva in pre{la k skrbnemu vzdr`evanju demokrati~nih pravil igre (Müller, 1989: 35).
Tako kot za Amnesty je tudi za Greenpeace osrednjega pomena posredovanje preko javnosti. “Gre vendar samo za eno stvar – pristisk javnosti je najpomembnej{i” citira Greenpeace enega izmed svojih tiskovnih predstavnikov. “Edino kar zanima politike, je mo~, in ta interes moramo izkori{~ati z vsemi sredstvi.” Preko javnosti naj bi se vplivalo na politiko. Amnesty se zana{a na tradicijo ~lovekoljubnih dejavnosti, organizira akcije pisanja pisem, sestavlja poro~ila o kr{enju ~lovekovih pravic v razli~nih dr`avah, vedno znova izpostavlja nenasilnost svojih pripadnikov, javno protestira zoper smrtne obsodbe, mu~enje in “drugo grozljivo, ne~love{ko ali poni`ujo~e ravnanje z zaporniki”.
224       OIKO Z
Globalni problemi, globalne norme, novi globalni akterji
To po~ne na na~in, ki je zelo u~inkovit in obsega ves svet. Da bi nasilju ne dali ~asa, je mogo~e po celem svetu hitro ukrepati s t.i. urgent actions. Potem ko so {tevilne vlade poizku{ale izigrati pozornost javnosti s prepu{~anjem zapornikov izginotju (desparacidos), so bile organizirane {tevilne protestne akcije tudi proti takemu ravnanju. Osrednjo vlogo ima prosvetljevanje javnosti kot reakcija na ne~love{ka dejanja.
Nasprotno pa Greenpeace sam ustvarja razburljive dogodke. Koncept enotnosti eksemplari~ne akcije, globalnega cilja, osebno-telesne prisotnosti in nenasilnosti pri kr{enju pravil ter optimalne medijske pozornosti se je obdr`al od prvih uspe{nih ukrepov proti ameri{kim jedrskim poizkusom v letu 1970.
Na sceno stopi akter, ki se odli~no sklada z zahodnim medijskim sistemom in ga optimalno instrumentalizira, s tem ko omogo~a poro~anje o senzacionalnih in isto~asno moralnih akcijah, narejenih v skladu z nameni organizacije. Prepre~evanje jedrskih poskusov, lova na kite, odlaganja jedrskih odpadkov v globine oceanov in pretovarjanja jedkih kislin s pomo~jo ladij in gumijastih ~olnov, zapiranje odtokov strupenih odplak ali radioaktivnih teko~in, anga`iranje v korist z jedrskimi poskusi prizadetih prebivalcev ju`nih morij, toda tudi v korist mladi~ev tjulnjev, je pod snopom medijskih `arometov namenjeno “udar-ni{kemu” pojasnjevanju, isto~asno pa tudi daje profil organizaciji.
Medijski odmev je bil do leta 1991 prete`no pozitiven, in sicer ne glede na politi~no orientacijo. Med 352 ~lanki, ki so bili med 7. 11. 1986 in 15. 6. 1990 objavljeni v 100 nem{kih in 17 drugih ~asopisih, so bili vsega skupaj trije kriti~ni do Green-peacea.6 Vsi drugi so brez rezerve prenesli Greenpeaceova poro-~ila in tudi na {iroko posredovali identifikacijo z organizacijo. To je v strankarskopoliti~ni in ideolo{ko polarizirani dru`bi, kot je nem{ka, ob~udovanja vreden dose`ek. [e bolj pa se seveda vtisnejo v spomin podobe s TV ekranov, ki prikazujejo direktne akcije na tovarni{kih dimnikih ali drugih objektih.
Ocena poro~anja o Amnesty International ka`e podobne rezultate. Od 190 ~lankov v ~asu med 25. 1. 1989 in 18. 6. 1990 so bili le {tirje kriti~ni.7 Vsi drugi so prenesli hotenja Amnesty in se v veliki meri identificirali z njimi. V poro~ilih so bile distancirane oblike poro~anja, kot je konjunktiv, uporabljene izredno poredko. Vendar pa posamezni ~asopisi z zelo razli~no pogostostjo prena{ajo njena poro~ila. Rumeni tisk, npr. Bild Zeitung, o Amnesty sploh ne poro~a, kvalitetni ~asopisi pa resni~no pogosto. Regionalni tisk poro~a (z redkimi izjemami) zgolj prilo`nostno. Po velikem interesu za poro~ilo Amnesty o Avstriji sode~, delo Amnesty za njih ni dovolj senzacionalisti~no. Poro~ila o mu~enjih in nasilju v tretjem svetu `e nekaj let niso ve~ nobena novost. Delo Amnesty prina{a s seboj, prav zaradi svoje resnosti, nevarnost ritualizacije, kar ga naredi neprivla~nega za medije.8
25. 8. 1989 objavil ~lanek takratnega tiskovnega predstavnika Amnesty, ki je kriti~no obravnaval tematiko novih kampanj in birokratizacijo organizacije. Ta je po njegovem mnenju ogro`ala njene izvorne cilje in izpodrivala delo za tiste, ki so zaprti zaradi svojega prepri~anja. Osnova ~lanka je vsakokratno izredno zasedanje nem{kega Bundestaga.
8 Zdi se, da se proces za~ne `e pri tiskovnih agencijah. Ve~ina poro~il kvalitetnih ~asopisov ne temelji na sporo~ilih nem{ke tiskovne agencije DPA, temve~ na poro~ilih drugih agencij, ki v ve~ini primerov ~asopi-som iz province niso na razpolago. Za npr. 50 poro~il SZ so bili kot viri navedeni: 12-krat DPA, 11-krat Reuter in AP, 8-krat AFP, 4-krat EPD, po enkrat pa DDP, KNA in socialdemokratska tiskovna slu`ba. [tirikat podajajo lastna poro~ila in petkrat neposredno Amnesty International.
OIKO Z       225
Dieter Thaenhardt
9 Ko se je Monika Griefahn “danes v tej obliki sprijaznila z izzivi strankarske politike in sprejela mesto ministrice v okviru strankarsko vezane vlade v senci, to ni ve~ v skladu s statutom organizacije” (pojasnilo Greenpeacea, citirano po Hannoverische Algemeine, 29. 1. 1990).
10  “The Rainbow Warrior incident earned Greenpeace respectability as an environmental authority that had previously lacked,” je presodil Time (21. 8. 1989).
11  Podrobno predstavljeno v: Sunday Times Insight Team 1986. Nove informacije v:
“Affaire Greenpeace: Les secrets d’un bluff; Le Figaro, 17. 4. 1990 in v: Une page defin-tivement tournee..” (“Le tribunal arbitral pronone a l’encontre de la France une con-dammnation de pure forme”, Le Monde, 9. 5. 1990).
12  Na zahtevo trgovskega ~asopisa postavljeno vpra{anje, katera imena in pojmi najbolj fascinirajo, je pri{el Greenpeace na drugo mesto, takoj za “zlatom” in pred Mozartom, Mercedesom, olimpijskimi igrami in Nobelovo nagrado
(Stern, 22. 12. 1987).
Eden izmed prvih pogojev uspeha je, da Greenpeace in Amnesty poizku{ata ostati zunaj strankarske politike. Jasno je izpostavljeno, da aktivni ~lani ne morejo imeti “nobene izpostavljene vloge v politi~nih strankah”. Heinrich Boell je Amnesty ob njeni ustanovitvi priporo~il, naj se na noben na~in ne vpleta v strankarske spore (FAZ, 15. 2. 1991). Ta usmeritev se je vseskozi strogo ohranila. Ko je Monika Griefahn, dolgo ~asa najbolj znana nem{ka predstavnica Greenpeacea in ~lanica njegovega mednarodnega predsedstva, sprejela ministrsko kandidaturo za de`elno vlado Spodnje Sa{ke, se je Greenpeace od tega premi-{ljeno distanciral.9 Nem{ko predsedstvo Greenpeacea se je prav tako distanciralo tudi od plakatov lokalnih Greenpeaceovih skupin, uperjenih proti CSU zaradi njene podpore jedrskim obratom v Wackersdorfu (Stern 22. 12. 1987; Reis 1988: 48).
Tudi Amnesty sledi strategiji strankarskopoliti~ne nevtralnosti in na njej temelje~e svetovnopoliti~ne uravnote`enosti (Ausgewogenheit). Tako so bili v ~asu hladne vojne “zaporniki meseca”, ~e je bilo le mogo~e, vedno izbrani tako, da je bila prizadeta kaka zahodna, kaka vzhodna in kaka nevtralna de`ela. V ZRN je Amnesty izvzela iz svojega ~lanstva politike katerekoli stranke. Organizacija se strankarskopoliti~no vede strogo nevtralno, ~e-prav so njeni ~lani, tako kot je to tudi pri Greenpeaceu, o~itno bolj levi~arsko ali liberalno kot pa konzervativno usmerjeni.
S takim konceptom `anjeta obe organizaciji velik uspeh prav v okolju, v katerem v politiki ni mogo~e na prvi pogled razlikovati dobrega in zla. Vrhunec svetovne pozornosti in odlo~ilni porast ugleda10 je Greenpeace do`ivel kot `rtev ne-skrupuloznega bombnega napada na svojo ladjo Rainbow Warrior na Novi Zelandiji. Z njim je francoska tajna slu`ba, povsem v nasprotju s svojimi namerami, postavila na sramotilni steber samo sebe, Francijo in jedrske poskuse.11
S svojimi akcijami Greenpeace optimalno ustreza dvema potrebama, ki se ju ne da zadovoljiti v raz~aranem svetu (M. Weber) in v politiki, ki je zaradi vezanosti na kompromise le redkokdaj zavezana moralnim ciljem, namre~ hrepenenju po heroizmu in ~istosti. Greenpeace z neposrednimi akcijami sim-boli~no uresni~uje na~ela, ki jih je mogo~e v politiki uveljaviti le postopoma in kompromisarsko, zaradi ~esar je potem vtis manj prepri~ljiv in polovi~arski. Tudi povpre~en dr`avljan se v svojem zasebnem `ivljenju ve~inoma ne obna{a prav ni~ heroi~no: kadi, se vozi z avtomobilom, zapravlja energijo in se zabava, namesto da bi bil soudele`en pri uresni~evanju svoje moralne volje. Prav zaradi tega ga o~arajo heroi~ne akcije, ki ustrezajo dinami~no-vitalnim vzorom kot kultivatorjem na{e dru`be. Javnomnenjske raziskave so dale Greenpeaceu presti-`no vrednost.12 Glede vpra{anj varstva okolja je Greenpeace dele`en dale~ najve~jega zaupanja, {ele z velikim zamikom mu
226       OIKO Z
Globalni problemi, globalne norme, novi globalni akterji
sledijo nekateri politiki.13 ^asopis TAZ (30. 6. 1989) je ironi~no zapisal: “Kar je bil prej ljubi bog, cesar, Albert Schweizer ali vojska odre{itve, za to imamo danes Greenpeace: poslednji junaki v brezdu{nem svetu, pristojni za pustolov{~ine, upanje, prihodnost, moralo in puntarstvo proti neznosnostim su{e~ega se planeta.”
Da ljudje Greenpeace na veliko sprejemajo, je o~itno tudi iz dotoka prostovoljnih prispevkov, ki so spet pogoj za profesionalnost in operativno sposobnost. Greenpeace uporablja metode modernega ogla{evanja, {e posebej direct mailling s komercialno nabavljenimi stalnimi naslovi. Od leta 1989 je finan~no najmo~nej{a okoljevarstvena organizacija, tako na svetu kot v Nem~iji.14 Uspeh `anje tudi pri nem{kih sodnikih. Leta 1987 je pri{lo na ra~un organizacije iz naslova glob 670.000 mark. Istega leta je dobila iz tega naslova Amnesty pribli`no 800.000 mark (Reiss, 1988: 129; Müller, 1989: 116).
Kombinacija eksemplari~nih nenasilnih akcij ter neposrednega in tveganega ~love{kega posega za globalen cilj, ki bi jo vodila osrednja nadnacionalna organizacija ob karseda {iroki prisotnosti svetovnih medijev, bi bila lahko vzor~ni model ravnanja transnacionalnih organizacij v bodo~em enem svetu.
Nara{~ajo~a integracija svetovnega trga, na katerem tudi reklame delujejo vse bolj globalno in so svetovni corporate images vedno bolj pomembni, ustvarja dobre robne pogoje za po vsem svetu delujo~e humanitarne organizacije. Po uspehu bojkotnih kampanj proti islandskim ribi~em bi lahko veliko obetale globalne akcije proti posameznim podjetjem. To bi bila lahko tudi strategija proti v tem tekstu `e omenjenemu problemu mednarodnih free riderjev. Prvi nastavki za to so kampanje proti proizvajalcem fluorkloridov Hoechstu in Klaichemie v ZRN ter ICI v Anglji.
Greenpeace s svojo govorico, ki se vtisne v spomin, neposredno sledi propagandni industriji, {e posebej ameri{ki negativni propagandi15. Pri tem so {e posebej izpostavljena – in s tem prizadeta – podjetja, ki imajo na {irokih ali posebnih trgih (npr. medikamenti) mo~no konkurenco. Mogo~e bi si bilo zamisliti, da bi za prepre~evanje lova na kite na podoben na~in nagovorili npr. ustrezna japonska podjetja. Prav tako velik pomen ima lahko tudi priporo~anje dolo~enih proizvodnih postopkov, kot se to `e dogaja pri proizvodnji papirja (FAZ, 6. 10. 1989).
Z nara{~ajo~o ob~utljivostjo javnosti za vpra{anja okolja bo sprejemljivost okoljskih organizacij vedno ve~ja. Nasproti humanitarnim organizacijam tipa Amnesty imajo to prednost, da gre za blaginjo vseh in ne “le” za “neke” zapornike ali `rtve nasilja kje dale~ stran.
Tudi prevrednotenje vseh vrednot v poletju 1991 ne bi smelo bistveno spremeniti tega razvoja, temve~ pomeni prej krizo
13  Greenpeace 72%, WWF 40%, BUND 39%, minister za okolje Toepfer 28%, Joscha Fischer 27%, Lafotaine in Engholm 13%, Leinen 12%, Kohl 6%, Vogel 5%, grof Lambsdorff in Baum po 2%. Tudi zvezna zdravstvena slu`ba z 20% in zvezna okoljska slu`ba s 13% u`ivata relativno majhno zaupanje
(Handelsblatt, 18. 10. 1989).
14  Leta 1988 so v Severni Ameriki darovali 27,5 milijona dolarjev. Za leto 1989 so pri~akovali pribli`no 100 milijonov dolarjev prispevkov z vsega sveta, od tega iz Nem~ije prib-li`no 40 milijonov DEM (Spiegel, 7. 8. 1989; Reiss, 1988: 31).
15  Primerjaj npr. “Alle reden vom Klima. Wir ruinieren es” s povra~ilnim udarcem dveh vodilnih kemijskih mened`erjev (Fran-furter Rundschau, 6. 7. 1989). Hoechtova kampanja se je naslavljala predvsem na medi-cince (Frankfurter Rundschau, 21. 8. 1989). V Angliji je Greenpeace leta 1992 za~el z na zdravnike usmerjeno bojkotno kampanjo proti kemi~nemu koncernu ICI, s katero naj bi podjetnike prisilili k opu{~anju proizvodnje fluorkloridov.
OIKO Z       227
Dieter Thaenhardt
rasti Greenpeacea. V “poletni luknji” se je pojavil niz protigreen-peaceovskih ~lankov, ki so organizaciji o~itali, da je “denarni stroj”, da je “zbirokratizirana”, predraga, da v njej ni participacije, da se ne briga za Indijance in Eskime ter da je po uspehu v globalni krizi. S temi o~itki je za~el “cajtgeist” tednik Wiener, sledila pa sta mu konzervativni muenchenski TV Magazin-Report in “Studio1”. Po dveh kasnej{ih premi{ljenih ~lankih v Deutschen Allgemeine Sonntagsblatt ({t. 31, 2. 8. 1991) in v reviji Die Zeit ({t. 33, 9. 8. 1991) je kon~no sledila zgodba z naslovne strani v Spieglu, ki je na dvanajstih straneh izpostavila kriti~ne to~ke, ne da bi prinesla nove argumente. Spiegel je z ve~ kot podpihujo~im podtonom (vodilni “residirajo” v Rimu, stro{ki vodstva zna{ajo skoraj milijon mark in funkcionarji nosijo “kovinske kov~ke”) Greenpeace obdelal v izklju~no negativni lu~i ({t. 33, 16. 9. 1991). Bild je istega dne objavil enako, le bolj zgo{~eno zgodbo.
Ti sporni prikazi niso prav z ni~imer prispevali k resni razpravi o problemu, relevantnem tudi za druge skupine, ki se ukvarjajo z javnim dobrim. Predvsem sta bila dihotomno postavljena drug proti drugemu denar in organizacija na eni ter moralna akcija na drugi strani. Na skrivnosten na~in si je TAZ pridr`al pravico opozoriti na nem{ke protikapitalisti~ne stereo-tipe: “Kdor postavlja zbiralce prostovoljnih prispevkov, je osumljen, da razmi{lja zgolj v kategorijah dr`avne intervencije in dr`avnega gnjavljenja”. ^e bi sledili zahtevi, da neka dobrodelna organizacija, politi~na stranka ali okoljevarstvena organizacija ne bi smela imeti nobenih rezerv, bi s tem ostali le pri karita-tivnem aktivizmu, brez mo`nosti smiselnega planiranja dejavnosti. V jedru spora je povsem o~itno tekmovanje med imid`em Spiegla in Greenpeacea. Oba si prizadevata za ~imbolj{i polo-`aj na trgu imid`ev za vi{jo in napredno publiko. Potem ko si je Greenpeace privo{~il akcijo na stro{ke Spiegla, je bil proti-udarec pri~akovan. Moderni mno`i~ni mediji sicer kultivirajo kritiko, toda v dolo~enem smislu je ostal spor v dru`ini, kajti kar se ti~e centralizacije, u~inkovitosti in vsesplo{ne kritike, so prav nem{ki mno`i~ni mediji sami na las podobni problemati~ni plati greenpeaecovskega koncepta.
Druge kampanje v zvezi z globalnimi problemi se niso niti pribli`no pribli`ale odmevu, ki ga ima Greenpeace. Pri tem imamo v mislih uni~evanje jedrskih raket s kladivi za kovanje, kar so naredili pripadniki mirovnega gibanja v ZDA in na Nizozemskem, ter na “sit ins” pred voja{kimi objekti. Prejkone je ostalo mirovno gibanje reakcija na nara{~ajo~e oboro`evanje in voja{ko za{iljeno retoriko Reaganove vlade. Z umiritvijo polo-`aja se je dezorganiziralo. Za edino izjemo lahko {tejemo bojkotne kampanje proti ju`noafri{ki rasni politiki, ki so bile u~inkovite predvsem v ZDA in v angle{ko govore~em svetu. Z divestment so razvile tudi nove oblike, ki jih je, kot se zdi,
228       OIKO Z
Globalni problemi, globalne norme, novi globalni akterji
mogo~e prenesti tudi na druge teme. (Cela industrijska panoga bo {la po zlu. Sklenjena fronta proti ameri{kim proizvajalcem cigaret. Fundacije kupujejo delnice, Sueddeutscher Zeitung 133, 12. 6. 1990).
SVETOVNA   JAVNOST
IN   MEDNARODNI   PLURALIZEM
Politi~na znanost je dosedaj precej po ma~ehovsko obravnavala nove akterje in procese ter odnos med globalnimi na~eli, mednarodnimi organizacijami dr`av in nevladnimi organizacijami (Cherry, 1978; Sprout, 1971). Do sedaj so za akterje veljale dr`ave, predvsem tam, kjer to sploh ni bilo reflektirano, kot je to npr. v porazdelitvi poddisciplin mednarodne in notranje politike. Nauk o “mednarodnem re`imu” je resni~no na koncu. Nekateri teoretiki, kot npr. Galtung in Senghaas, so ga posku-{ali re{iti s ponovnim poudarkom na dr`avni avtonomiji, lo~eni od svetovnega trga, kar pa je v zadnjih desetletjih postajalo vedno bolj nerealno.
Zdi se, da je {el razvoj povsem v drugo smer. Svetovni pluralizem in svetovna javnost bi bili lahko alternativi za starej{e ideje svetovne republike in izoliranih nacionalnih dr`av. Prav tako, kot sta se internacionalizirali ekonomija in mediji, je internacionalnost postala tudi pogoj uspeha politi~nih in humanitarnih organizacij. Pri tem se oblikujejo nove nadnacionalne strukture, v katerih se lahko razvijajo novi akterji. Spri~o blokade u~inkovitosti mednarodnih sporazumov zaradi principa suverenosti nacionalnih dr`av bi lahko mednarodne nevladne organizacije (INGOs) obravnavali kot mising link. Ne glede na diplomacijo in princip nevme{avanja zastopajo humanitarne in univerzalisti~ne principe ter globalne interese ~love{tva. S tem namenom imajo status opazovalcev pri dosedaj relevantnih svetovnih organizacijah, kot npr. Greenpeace pri ZN, Mednarodni komisiji za kitolov, “Antarktis Clubu” in Mednarodnem svetu za izkori{~anje morja (Reiss, 1988: 91, 141).
V pri~ujo~em prispevku sem lahko skiciral samo nekatere tendence. Druga podro~ja, kot sta to politika razvoja in pomo~ beguncem, so bila prav tako potisnjena na rob. Upamo lahko, da se bo raziskovanje politik bolj kot dosedaj ukvarjalo s temi pojavi in razvojnimi tendencami. Poseben uspeh Greenpeacea in Amnesty International v Nem~iji (Müller, 1989: 19) bi bil lahko zanimiv tudi kot poskus raziskovanja spremenjene politi~ne kulture.
Za kriti~no podporo se zahvaljujem Jürgenu Bellerju, Rosidi Eickelpasch, Walterju Keimu, Reinhardu Meyersu, Janu Obergu, Bernhardu Santelu in Angeli Thränhardt.
Prevedel Andrej Klemenc
OIKO Z       229
Dieter Thaenhardt
LITERATURA
Amnesty International (1990): Jahresbericht 1990, Frankfurt.
Der Brandt-Report (1981): Das Ueberleben sichern. Bericht der Nord-Süd-Kommission, Brandt, Willy et al. (ur.), Frankfurt/Main u.a.
CHERRY, Colin (1978): World Communication. Threat of Promise, 2. izdaja, London.
EHRLICH, Paul/Anne, H., (1990): The Population Bomb. Can the World Afford More Americans?, New York.
FOLJANTY-JOST, Gesine, (1988): Kommunale Umweltpolitik in Japan – Alternativen zur rechtsförmlichen Steuerung, Hamburg.
FRIEDMAN, Alan, (1989): Agnelli. Das Gesicht der Macht, München.
Global 2000, (1980): Der Bericht an den Präsidenten, 45. izdaja, Frankfurt.
GROOM, A. J. R. in TAYLOR, P. (ur.) (1990): Frameworks for International Cooperation, London.
HACKER, Jens, (1990): “Menschenrechte in der Frage ihrer politischen Durchsetzbarkeit”, v: AWR Bulletin. Vierteljahresschrift für Fluechtlingsfragen, 28 (37).
HERSH, Seymour M., (1991): Atommarkt Israel, München.
JACOBSON, Harold K., (1979): Networks of Interdependence, New York.
JOFFE, Josef, (1990): “Der Tod und seine Händler”, Süddeutsche Zeitung 146, 28. 6. 1990.
KAISER, Karl, (1989): “Nukleare Abschreckung und Nichtweiterverbreitung von Atomwaffen”, v: Nerlich, Uwe/Rendtorff, Trutz (ur.), Nukleare Abschreckung, Baden-Baden.
KING, Alexander in SCHNEIDER, Bertrand, (1991): Die Globale Revolution. Ein Bericht des Rates des Club of Rome 1991, Hamburg (Spiegel Spezial {t. 2).
KUEHNHARDT, Ludger, (1987): Die Universalität der Menschenrechte, Bonn.
MARTIN, David A., (1989): “Effects of International Law on Migration Policy and Practice: The Uses of Hypocrisy”, v: International Migration Review, {t. 87, let. 23, str. 547-578.
McNAMARA, Robert S., (1974): Die jahrhundertaufgabe. Entwicklung der Dritten Welt, Stuttgart.
MEADOWS, Dennis et al., (1972): Die Grenzen des Wachstums. 1. Bericht des Club of Rome zur Lage der Menschheit, Stuttgart.
MÜLLER, Leo A., (1989): Betrifft: amnesty international, München.
NEWHOUSE, John, (1990): Krieg und Frieden im Atomzeitalter. Von Los Alamos bis SALT, München.
Der Palme-Bericht, (1982): Bericht der unabhängigen Kommission für Abrüstung und Sicherheit, Berlin.
PARTSCH, Karl Josef, (1978): “Der Verfassungsstaat im Geflecht der internationalen Beziehungen”, v: Veröffentlichungen der Vereinigung der deutschen Staatsrechtslehrer 36, Berlin.
Der Pearson-Bericht, (1969): Bestandsaufnahme und Vorschläge zur Entwicklungspolitik. Bericht der Kommission für Internationale Entwicklung, Wien, München, Zürich.
RREIS, Jochen, (1988): Greenpeace. Der Umweltmulti – sein Apparat, seine Aktionen, Rheda-Wiedenbrueck.
SPROUT, H. in M., (1971): Toward a Politics of the Planet Earth, New York.
STERLING, Richard W., (1974): Macropolitics. International Relations in a Global Society, New York.
230        OIK o z
Globalni problemi, globalne norme, novi globalni akterji
The Sunday Times Insight Team, (1986): Rainbow Warrior. The French Attempt to Sink Greenpeace, London etc.
THAENHARDT, Dietrich, (1989), “Schweizerische und bundesdeutsche
Asylpolitik – komparative Aspekte”, v: Wolken, Simone et al. (ur.):
Wolken, Flucht und Asyl.Informationen, Analysen, Erfahrungen aus der Schweiz und der Bundesrepublik Deutschland, Freiburg. TOMUSCHAT, Christian in SCHMIDT, Reiner, (1978): “Der Verfassungsstaat im Geflecht der internationalen Beziehungen”, v:
Veröffentlichungen der Vereinigung der deutschen Staatsrechtslehrer 36, Berlin.
TSURU, Shigeto in WEIDNER, Helmut, (1985): Ein Modell für uns: Die Erfolge der japanischen Umweltpolitik, Köln.
Unsere gemeinsame Zukunft, (1987): Der Brundtland-Bericht der
Weltkommission fuer Umwelt und Entwicklung, ur. von Volker Hauff, Greven.
VALLIER, Ivan, (1971): “The Roman Catholic Church: A Trasnational Actor”, v: International Organization, zv. 25, 479-502.
OIK o z        231
v
¦*S8S

Maurizio Viroli
DALLA POLITICA ALLA RAGION DI STATO. La scienza politica tra XIII e XVII secolo
Donzelli, Rim 1994
222 + XV str., cena: 38.000 LIT
Delo Od politike do “dr`avnih razlogov” – ~e naj tvegamo {e neustaljen prevod navadno nepreva-janega izraza “ragion di stato” – je, kot pove podnaslov Politi~na znanost od 13. do 17. stoletja, predvsem delo, ki sodi med {tudi-je o zgodovini politi~ne misli. Njegov predmet, kot avtor zapi{e v predgovoru, je “zgodovina miselnega prehoda od politike k dr`av-nim razlogom”, ki “{e ni bila napisana” (str. XI-XII; `e klasi~no delo Friedricha Meineckeja “Die Idee der Staatsräson in der neueren Geschichte iz leta 1924 si v resnici postavlja nekoliko druga-~en problem). Kar takoj povejmo, da tudi po objavi pri~ujo~ega dela ta naloga ne more veljati za povsem opravljeno, vendar je knji`ni prvenec Maurizia Virolija nedvomno pomemben prispevek zanjo, ki ga njegovi resni nasledniki ne bodo smeli spregledati.
Od celovite zgodovine tega prehoda Virolijevo delo lo~i ~aso-vni in kulturnojezikovni okvir, ki si ga je avtor zastavil z dvema odlo~itvama: prvi~, da prehod pre-u~i le v ~asu med 13. in 17. stoletjem, in drugi~, da se pri tem omeji zgolj na italijanske politi~ne teorije. Kot tudi sam pove, bi se zgodovina tega prehoda ~asovno lahko za~enjala s kontrastiranjem platonskih figur politika in tirana ter se kon~ala v na{i sodobnosti s polemikami med politi~nimi realisti in tistimi, ki zagovarjajo eti~no prenovo politike. Znotraj ~asovne-ga intervala, ki si ga je izbral avtor,
pa bi zgodovina tega prehoda poleg italijanskih lahko obsegala tudi teoretske konflikte v [paniji, Franciji, Nem~iji in Angliji. Seveda pa bi s tako celovito za~rtano zgodovino le te`ko dokazali, da gre za zgodovino opravljenega prehoda, celo pojem prehoda, ki implicira usmerjeni proces, bi te`ko ohranili. V rokah bi nam ostala le zgodovina teoretske kontroverze, ki spremlja vso zgodovino in je pod spremenjenimi oznakami `iva {e danes.
Vendar razlogi za izbiro za~et-ka in konca preu~evanega obdobja niso povsem stvar avtorjeve samovoljne odlo~itve. Teoretska podmena te izbire je teza, da se je ta prehod v epohalno histori~-nem mi{ljenju politike vseeno zgodil in da po njegovi izvr{itvi lahko govorimo o vra~anjih k “pre-se`enemu”, ki se dogaja znotraj novega teoretskega konteksta in novih dominantnih premis. Knjiga zajema ~asovni lok, v katerem se je zgodila preve~ pozabljena “revolucija politike” (str. VII), ki je prestavila teren mi{ljenja poli-ti~nega in postala tisti del tradicije, iz katere je nastajala moderna politi~na filozofija in {e mnogo bolj prevladujo~a moderna poli-ti~na praksa. V za~etku 17. st., trdi Viroli v skladu s tako reko~ enotnim mnenjem vseh zgodovinarjev politi~ne filozofje, se je kon~al
proces, ki se je za~el v 13. stoletju in je privedel do prevlade novega razumevanja politike. Izho-di{~e in konec tega procesa ozna-~ujeta izraza “politika” in “dr`avni razlogi”, ki ju Viroli obravnava hkrati kot klju~na politi~na koncepta in kot koncepta politi~nega, hkrati kot politi~ni razcep in kot razcep v teoriji politike.
Zgodovinska predpostavka tega razvoja je nastanek politi~ne-ga razumevanja politike – {e en prehod, ki se je zgodil v drugi polovici 13. stoletja. Tedaj so krogi u~enjakov pridobili latinska prevoda Aristotelove Politike in Nikomahove etike, ki sta bili poprej zelo slabo znani le iz komentarjev. V istem ~asu je ponovna prisvojitev zapu{~ine rimskega civilnega prava in nauka o dr`av-ljanskih krepostih dosegla tisto mejno vrednost, ki je dr`avljan-skemu humanizmu severnoitali-janskih republik omogo~ila opustitev dotedanjega teoretskega okvira utemeljevanj oblasti “od zgoraj”, ki jih je uveljavil kr{~anski pojem boga in koncept stvarjenja ex nihilo. S ponovno o`ivitvijo aristotelskih in stoi{kih naukov se je uveljavila rimskorepublikanska tradicija razumevanja politike, ki jo Viroli imenuje politi~na koncepcija politike in jo lo~uje od politike, razumljene kot ragion di stato.
V ~em se koncepta razlikujeta? Danes kot politi~no ozna~uje-mo vsako zakonodajno dejavnost ali dejavnost izvr{evanja zakonov. Pred uveljavitvijo politike kot odlo-~anja in delovanja v skladu z razlogi dr`ave so kot politi~no razumeli le tisto dejavnost nosilcev oblasti, ki je bila naravnana na ohranitev res publica v njenem klasi~nem pomenu skupnosti posameznikov, ki se za zadovoljitev skupnih interesov zdru`ijo okoli zakonskega reda in pravi~nosti. Za politi~no je veljalo le vladanje v imenu pravi~nosti, ki jo omo-go~ajo zakoni in izhaja iz razuma. Tak{no normativno idejo poli-
RECENZIJE        235
tike, potomko anti~nih eti~nih in pravnih teorij, je italijanskim humanistom posredoval Brunetto Lati-ni v Livres dou Tresor iz leta 1266. Referen~no delo za drug koncept politike je delo Giovannija Botera Della ragion di stato iz leta 1586. V njem je pojem iz naslova opredeljen kot poznavanje sredstev, primernih za “ustanovitev, ohranitev in raz{iritev” dr`ave, pri ~emer je dr`ava mi{ljena kot “trdna oblast (dominio) nad ljudstvi” (str. 164).
Razliko med obema razumevanjema politike je najla`je pojasniti izhajajo~ iz razli~nosti njunih ciljev. Medtem ko je cilj politike kot dr`avljanske filozofije nelo~lji-vo ontoteleolo{ko povezan z njeno utemeljitvijo v razumu, v teoriji prakti~ne modrosti in njenih vrlinah, pojmih zakona in mandata, je edini cilj politike, kot ga je dolo~il Botero, uspe{nost dr`ave ne glede na njeno legitimnost ali nelegitimnost, z drugimi besedami ne glede na kakr{nokoli racionalno utemeljitev, ki bi terjala odgovornost in preverjanje skladnosti sredstev za doseganje teh ciljev z normami pravi~nosti ali zakonitosti, tj. z normativnimi po~eli. Edini kriterij presoje sredstev dobre politike postane njena u~inkovitost in zato je politika kot ragion di stato zgodnji teoret-skopoliti~ni izraz instrumentalnega uma modernih realpoliti~nih teorij in praks. Razkorak med obema pojmovanjema in restrukturi-rajo~a vloga koncepta ragion di stato v politi~nem diskurzu sta vidna, ~e si ogledamo spremembo pomena istih pojmov. V obeh politi~nih govoricah sre~amo razum, vendar v povsem razli~nih pomenih. Ciceronova recta ratio in rimski ratio publicae utilitatis ali ratio necessitatis, ki razum povezujejo z zakoni narave in ga postavljajo kot podlago, na kateri se preverjajo politi~ne prakse, je tuj teoriji dr`avnih razlogov. V govorici dr`avnih razlogov ima razum instrumentalen pomen in
ozna~uje sposobnost dr`avnih voditeljev, da izra~unajo u~inkovi-tost sredstev za dosego cilja. Podoben obrat je razviden v pomenu temeljne dr`avljanske kreposti, pameti. Prudentia je bila poprej izena~ena z recta ratio v prakti~nih zadevah, kasneje pa so kot pametnega ozna~evali vladarja, ki je spretno in uspe{no ohranjal in krepil svojo oblast.
Seveda je bila politi~na praksa vedno nekaj drugega kot teorija in nikoli ni dosledno sledila svojim legitimacijskim osnovam. Tudi lo~itev teh dveh, samo ide-alnotipsko izklju~ujo~ih se konceptov politike, je bila v italijanskem humanizmu nepopolna. Ma-chiavelli, ki je postal razvpit zaradi svojih nasvetov vladarju, je veljal in {e velja za odlo~nega pri-sta{a preizkusa realnosti kot kriterija presoje politi~nega delovanja. Vendar lahko njegove poglede sestavimo v celoto {ele, ~e naukom iz Vladarja pridru`imo tiste iz Razmi{ljanj o prvih desetih knjigah Tita Livija, kot to stori Vi-roli. Podoba se spremeni in ta mislec, ki mu v Virolijevi zgodovini prehoda dveh konceptov politike v renesan~ni Italiji pripada ~astno mesto, se podobno kot Francesco Gucciardini izka`e za kompleks-nej{ega. Pripi{emo mu lahko vmesno stali{~e, da mora politik zdru-`evati umetnost dobrega vladanja, tj. republikansko tradicijo, z umetnostjo ohranitve dr`ave.
V 17. stoletju so teorije ragion di stato `e imenovali “nova politika”, ob koncu stoletja pa `e kar “politika”. Izka`e se, da je vznik dr`avljanske filozofije, kot je to trdil `e Quentin Skinner (The fonda-tions of modern political thought), povezan s kratkim obdobjem republikanskih vladavin v severnoita-lijanskih politi~nih organizmih, njihov zaton in prevlada politike po na~elih dr`avnih razlogov pa s transformacijo republikanskih ureditev v signorije, s prehodom od dr`ave dr`avljanov k dr`avi nekoga.
V Epilogu (gl. prevod v pri-~ujo~i {tevilki) avtor histori~no perspektivo zamenja za teoretsko in s posegom v sodobno razpravo med skupnostnimi (komuni-tarnimi) teorijami in liberalnimi teorijami politike kri`a opozicijo “dr`avljanske filozofije” in realpoli-ti~no stali{~e ragion di stato. Njegova teza je, da so liberalne teorije bli`je dr`avljanski filozofiji, kakr{no je zagovarjal Cicero, vendar kot nezadostno in nespametno zavrne liberalno teorijo negativne svobode.
Najve~ja vrednost knjige Dalla politica alla ragion di stato je gotovo dobro dokumentirano his-tori~no spremljanje tekstov italijanskih humanistov, v katerih se je dogodil prehod, ki ga raziskuje – br`~as je treba o prehodih govoriti v pluralu –, ali vsaj njegov najpomembnej{i del, pogre{amo pa kakr{nokoli nana{anje na so~asne teorije drugod po Evropi, {e bolj pa spekulativni pristop, na kakr{nega so nas navadili npr. M. Riedel, L. Strauss in M. Villey, ki bi teorije humanistov soo~ili z njihovimi anti~nimi viri.
Igor Pribac
Matja` Barbo
SLOVENSKA GLASBENA ZAVEST
Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Znanstveni in{titut Filozofske fakultete, Ljubljana 1994 79 + 8 str., cena: 950 SIT
Drobna knji`ica, ki se je z nekajletno zamudo pojavila med ne prav zavidljivo bogato oblo`e-nimi policami z deli, povezanimi z glasbo, prina{a kompetentno analizo stanja v glasbeni dejavnosti na Slovenskem ob koncu
236   RECENZIJE
osemdesetih let. ^eprav se avtor zaveda zmuzljivosti termina “glasbena zavest” (in nekoliko manj kriti~no sprejme – prav tako, ~e ne {e bolj sporen – koncept naroda oz. narodove glasbene zavesti), se mu ne more izogniti kot ozna-~evalcu, ki naj bi osvetlil umestitev, vrednotenje in odnos do glasbenih dejavnosti med Slovenci. Pri sintagmi “slovenska glasbena zavest” je {e najmanj sporna zavest, ~e jo vsaj pribli`no posku-{amo izvajati iz splo{nej{e “dru`-bene zavesti”. Toda sociologi se tak{ni terminologiji po slabih izku-{njah z aktivisti~nimi nastopi po krepitvi “dru`bene zavesti” v ne tako davnem ~asu danes izogibajo. Raje se naslanjajo na “dru`be-ne konstrukcije” in podobno. Tudi pri vpra{anju “glasbene zavesti” nas pota tematizacije glasbenega (po nareku sensusa communisa, ~etudi elitisti~no-znanstveni{kega) vodijo v aktivizem.1 Toda o tem kasneje. Seveda pa ni muzikolog tisti, ki naj bi analiziral spornost terminov, ki so se pri nas – v narodnoprebudni{kih ~asih – tako razbohotili predvsem v publicis-ti~ni rabi. Tori{~e dela muzikolo-gov je v “glasbenem”. In v tem segmentu Barbovega dela ni mo-go~e postaviti pod vpra{aj.
Muzikolog Matja` Barbo se je spretno izognil ostrim kotom in
premim stranicam trikotnika “narod”, “glasba” in “zavest”; z nitjo dovolj poglobljene analize je pre-predel relativno jasno opredeljeno podro~je znotraj zastavljenega trikotnika. Zanima ga stanje v glas-beni(h) dejavnosti(h) na Slovenskem iz povsem specifi~nega zornega kota (ki pa ga avtor `al uvodoma eksplicitno ne opredeli), iz zornega kota spra{evanja o mestu t. i. resne (klasi~ne in sodobne) glasbe v slovenski dru`bi danes (in v~eraj). Zanima ga dejansko (deloma tudi idealno, predpostavljeno) stanje v glasbi in utira mo`nost nakazovanja perspektiv za tovrstne glasbene dejavnosti v prihodnosti. Pri tem se avtor postavi na mesto nevtralnega opazovalca. Na neki na~in je ta poteza v ~asu, ko velik del humanisti~nih avtorjev pi{e v prvi osebi (in se na podlagi naukov in pravil her-menevti~ne dekonstrukcije tekstov zaveda svoje subjektivno-objek-tivne vloge v interpretativnem krogu “objektivne znanosti”), prav v{e~na in bi jo kazalo pozdraviti, ~e bi avtorju uspelo dosledno vzdr`ati se kakr{nekoli vrednostne sodbe. A tudi o tem ve~ kasneje.
Matja` Barbo je svojemu delu “dal” sonatno obliko. Izhodi{~na ekspozicija se vrti okoli “slovenske glasbene zavesti”, ki jo opazuje “kot specifi~no nacionalni pojav, kot del kulture istega kulturnega kroga” (str. 9), zanima ga “razmerje kolektivnega subjekta do glasbe” (str. 14). Termin “glasbena zavest” povzame po opredelitvi Zofie Lisse (’zbir slu{nih navad danega nacionalnega podro~ja in njihovih posameznih dru`benih skupin’ (str. 9)) in jo opazuje v smislu véde-nja, zavedanja glasbe, “zavesti kot ozave{~enega zavedanja, polne glasbene zavesti” (str. 14).
Glavnino dela prina{a “Izpeljava” te “Ekspozicije”. Tu se avtor najprej spra{uje o dru`benosti oz. dru`beni (ne)odvisnosti glasbe. Ve~ kot pomembno je spoznanje, da “tudi sama dru`benost glasbe ni zvedljiva na njene dru`bene
u~inke” (str. 17). Razkriva avtonomijo glasbe (umetnosti) glede na politiko, ukvarja se s problemi trga (kar ni recentni problem), z vpra{anjem razmerja med glasbo in ideologijo (“umetnost (in z njo glasba) je pa~ eden najob~utljivej-{ih kazalcev ideolo{kih silnic” (str. 25)), kjer se Barbo oprime odre-{ilne Althusserjeve bilke, da (“pravi”) umetnosti ne gre prisojati zgolj ideolo{kih u~inkov. Osrednje vpra-{anje “slovenske glasbene zavesti” je gotovo povezano z glasbeno ustvarjalnostjo, zato je pomen skladateljev in njihovega dela v knjigi {e posebej izpostavljen, prav tako pomembne pa so tudi “poustvar-jalnost” in glasbene institucije. S tem je povezana tudi kulturna po-litika.2 “Izpeljavo” sklenejo vpra-{anja o glasbi v slovenskem etni~-nem prostoru, o slovenskih glasbenikih v tujini, o zabavni glasbi in glasbenem amaterizmu,3 glasbi in {olstvu, glasbi kot varovani kulturni dedi{~ini, o glasbi v mno-`i~nih medijih, glasbenih publikacijah in na koncu {e o po-slu{alcih glasbe. ^e je to nastavek za empiri~no bolj poglobljene analize, potem je stvar zastavljena zgledno. V Reprizi (sklepu) avtor nato {e enkrat rezimira povedano in nam kon~no jasno pove, kam pes taco moli: pri glasbeni zavesti gre za “zavedanje glasbe, za polno sprejemanje, temelje~e na prepoznavanju glasbenega jezika”. “V dolgih letih razkrajanja zgodovinske glasbene izku{nje naroda je splo{no stanje glasbene zavesti tako nizko, da njegova ob~u-tljivost zaradi kompleksnega sistema, ki ga v vseh svojih elementih /.../ omogo~a, grozi, da se bo sesulo. Glasbeno neozave{~ena kulturna politika bo ’demokra-ti~no’ izena~ila ’glasbo in neglas-bo’ (Lojze Lebi~), s tem onemo-go~ila resno delovanje sistema ’uresni~evanja’ glasbene umetnine in pripravila novo blokado glasbeni misli...” (str. 66)
Ta sklep je mogo~e razumeti kot “tonus finalis” Barbove “sonate”,
RECENZIJE        237
torej kot izhodi{~ni ton njegove “kompozicije”. Ker je torej skrb za glasbeno zavest v ospredju, velja problematizirati celoten “tro-zvok” za~etne nastavitve problema: slovenstvo, glasbo in zavest. Problemati~nost vpra{anja zavesti sem `e nakazal (problema-ti~nosti tega termina se v uvodnih stavkih seveda zaveda tudi Matja` Barbo – bilo pa bi dobro, ~e bi navedel, kako “glasbeno zavest” pojmujejo psihologi glasbe). Kar zadeva pojem narod (ki je po letu 1991, torej v ~asu po nastanku besedila, ki je bilo pripravljeno kot diplomska naloga na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete leta 1991, dobil novo konotacijo in sedaj nastopa tudi v spremenjenem denotacij-skem polju), bi lahko bilo vpra-{anje narodove glasbene zavesti v okviru korpusa vpra{anj o “narodovi kulturi”, o njegovi “kulturni zavesti” in podobnih re~eh vsaj nekoliko ali za silo legitimno. To je navsezadnje tudi rde~a nit mnogih intelektualnih pretresov na Slovenskem v osemdesetih letih. Problem pa ostane. Iz besedila Matja`a Barba sicer ni mogo-~e sklepati, da obstaja “narodova glasba” kot nekak{na svetinja, vredna ~a{~enja. Na drugi strani pa tudi ni zaznati povsem jasno postavljenega okvira obsega pridevnika “slovenska”. Ni namre~ povsem jasno, ~e gre za ljudi, ki prebivajo na Slovenskem (oziroma so do leta 1991 `iveli v SRS), ali za ljudi iz “istega kulturnega kroga”. Problem t. i. resne glasbe je v tem, da njen “kulturni krog” te`i k univerzalnosti. V Barbovem delu ni mogo~e slediti mednarodnim stikom slovenske glasbe, ne omenja niti dejstva, da je velik del posameznikov, ki se na Slovenskem aktivno ukvarjajo z glasbo, v resnici “tujcev”. In da je bilo tako skozi vso zgodovino. Kljub temu, da Matja` Barbo zelo dobro ve, da obstaja pomenska razlika med “slovensko glasbeno zavestjo” in “glasbeno zavestjo Slovencev”,
njegovo opravi~evanje odlo~itve za prvo sintagmo ni dovolj jasno, {e posebej glede na izpeljano delo, v katerem najve~krat eksplicitno pi{e o glasbeni zavesti pri narodu kot subjektu, ne pa o glasbeni zavesti v prostoru, ki mu lahko re~emo slovenski (pri tem pa mislimo na “glasbeno zavest na Slovenskem”).
Eden od glavnih o~itkov Bar-bovemu delu je gotovo pretirana redukcija “glasbenega”: le tisto, kar je glasbeno “zavestno”, je pomembno, vse drugo sodi v polje ne(za)vednega. Popularna in ljudska glasba po njegovem o~itno nista tista dela glasbenih dejavnosti na Slovenskem, ki bi merodaj-no vplivala na “glasbeno zavest”, ~eprav si te`ko predstavljamo slovensko glasbeno sceno brez Avse-nikov, Laibacha, Bojana Adami~a in drugih piscev slovenskih “zim-zelen~kov”, da o ne{tetih ljudskih godcih, narodnozabavnih, pop in rock ter (redkej{ih) jazzovskih skupinah sploh ne govorimo. A v elitisti~no zastavljenem kontekstu razpravljanja o “slovenski glasbeni zavesti” njihovo delovanje ni omembe vredno. @al. Kajti z redukcijo “glasbene zavesti” na “resno-glasbeno zavest” se predvsem oddaljimo od “empiri~nih dejstev” in tudi “razkroja glasbene zavesti” ne moremo razumeti druga~e kot v aktivisti~nem (zna~ilno sveto-bolnem slovenskem tarnajo~em) smislu. V vsakem primeru nez-nanstveno.
Ne verjamem, da je zvi{kast odnos do popularne glasbe res del avtorjeve osebne dr`e. Prej gre za posledico zavestne zamejitve polja, ki ga stroka pojmuje kot relevantno za vpra{anja glasbene zavesti. O tem bi se seveda dalo razpravljati, toda `e pri izbiri terminov je mogo~e zaznati vrednostne sodbe, ki vendarle preve~ kalijo odnos med “zabavno” in “resno” glasbo (kar se je med drugim pokazalo pri vpra{anju avtorskih pravic!) pri tistih, ki o~itno {e niso opazili, da se ob koncu
20. stoletja meje med trivialnostjo in “umetni{kostjo” vse bolj bri{ejo. Vsaj v (postmodernih) analizah kulturnih dejavnosti. Zvi{kast odnos do popularne glasbe je sindrom pregovornega zaostanka “Slovencev”. @al skozi to optiko percipi-ra glasbena dogajanja okoli sebe pomemben (ali ve~inski?) del strokovnjakov, ki se na Slovenskem ukvarjajo z glasbo. Od tod br`kone tudi izrazje, kot na primer “poplitvena struga naj{ir{ega glasbenega `ivljenja”, “hrupno ones-na`enje”, “stalno dra`enje `iv~nih kon~i~ev, {e posebej, ~e za raz-~lenjevanje sli{anega ni potreben miselni napor, znanje, glasbeno zavedanje”, “glasbeno neozave{-~ena dru`ba”, “plehka komerciali-zacija” (str. 48-49), glasbena ’pla`a’, ki vdira celo na gramofone u~itel-jev glasbe (str. 51). Tak{na elitis-ti~na vzvi{enost in narcisti~no ~a{-~enje “prave” glasbe je anahroni-zem, ki ne bo imel niti dobrih niti slabih u~inkov na “slovensko glasbeno zavest”. Le-ta ga bo preprosto zaob{la.
Ob prvem listanju knjige nam padejo v o~i zemljevidi Slovenije, na katerih najdemo nekak{en “glasbeni atlas Slovenije” (glasbeniki, zasedbe, profesionalne zasedbe, amaterske zasedbe, glasbene {ole, prodajalne s plo{~ami...), ki je ve~ kot hvalevredna ponazoritev tega, kar zanima avtorja. Toda ta dodatek zavaja iz dveh razlogov. V samem delu so nekatere dejavnosti (amaterska glasbena dejavnost v okviru popularne ali ljudske glasbe, ki je nedvomno ve~inska oblika glasbenih dejavnosti na Slovenskem), ki jih najdemo na zemljevidu, deloma ali preprosto prezrte, poleg tega pa Matja` Barbo ni avtor zemljevidov, ampak si jih je izposodil od Jo`eta Koro{ca, ki jih je pripravil leta 1982 za potrebe takratnega Komiteja za kulturo. Odli~-nega gradiva (ki je sicer dale~ od empiri~ne iz~rpnosti, a je dovolj dobra ilustracija nekega stanja) pa `al ni uporabil v meri, ki jo gradi-
238   RECENZIJE
vo samo naravnost narekuje. Upam, da bo to storil kdaj drugi~. Ob morebitni primerjavi z dana{-njim stanjem.
Delo Matja`a Barba dokazuje, da je razse`nosti, ki se navezujejo na glasbo (glasbene dejavnosti), toliko, da je za njihovo razumevanje potrebno uporabiti zelo {iroko paleto razli~nih pristopov. Dovolj kompetentno transdisci-plinarno spogledovanje z zgodovino, sociologijo in “kulturologijo”4 ka`e na {irino, s katero moramo opazovati glasbene fenomene (in dejavnosti). V tem smislu je pri-~ujo~e delo odli~en nastavek za kasnej{e poglobljene analize, ki se ne bodo ve~ vrtele okoli sin-tagme “slovenska glasbena zavest”, temve~ v bolj oprijemljivem smislu okoli povsem konkretnih “manifestacij te zavesti”. [e posebej pomemben je prikaz – ne ravno zavidljivega – mesta/polo`aja, ki ga zaseda glasba znotraj (o`je poj-movanih) kulturnih (umetni{kih) dejavnosti na Slovenskem skozi analizo stanja v razli~nih segmentih (celo v smislu varovane kulturne dedi{~ine!).
A naj vseeno zaklju~im s pripombo, ki nikakor ne zmanj{uje pomena dela samega (ki pa~ – kot diplomska naloga – v prvi vrsti pomeni odsko~no desko za avtorjevo delo v prihodnje). Ob morebitni {iritvi pogleda na vse manifestacije glasbene/ih dejavnosti na Slovenskem bi ob preseganju ob-jektivisti~nega osredi{~enega “pogleda” avtor morebiti lahko uporabil “razsredi{~en” pogled in ob tem ne bi ve~ pomagal prikrivati dejstva, da je tudi tokrat uporabljeni “objektivni pogled” pisca (in – upam si trditi – stroke, s katero opazuje) izrazito subjektiven.
Rajko Mur{i~
Opombe:
1 Prav tak{no pa je bilo iniciativno vpra{anje, ki so si ga mu-zikologi zastavili na posvetu leta 1987: “Razkroj slovenske glasbene zavesti?”.
2 Ob kompetentni analizi stanja avtorja v~asih vendarle zanese in se zaplete v vrednostne sodbe, kot na primer: “Splo{no la`je pristopne /zvrsti/, ki jih uporabljamo kot zvo~no ozadje, postajajo zaradi mo~ne zvo~ne onesna`enosti na{ega okolja `e kar fiziolo{ka potreba `iv~nega vsakdana, hkrati pa so tudi finan~no krepkej{e. Dru`bena kulturno-politi~na podpora, ki so je dele`ne, le {e bolj destabilizira obstoje~e razmere. ’Resna’ glasba, ki je v komunikacijskem procesu veliko bolj zahtevna, izgublja vedno ve~ svojih pozicij. Jenjanje njene mo~i grozi, da bo kar povsem izginila” (str. 41).
Kot vemo, je mogo~e kaj povedati tudi v zagovor nasprotni strani: prav ekspanzija popularne glasbe (in radikalno ve~ja potro{nja glasbe kot kdajkoli prej) je povzro~ila ve~je zanimanje za klasi~no, moderno in celo staro glasbo. Tudi bistveno ve~ otrok obiskuje glasbene {ole ali igra kak{no glasbilo.
3 Ta razdelek je dale~ naj{ib-kej{i – rekel bi kar “fou{“ – part sonate na temo “slovenske glasbene zavesti”. @e uporaba termina “zabavna” vs. “resna” glasba pove vse (~eprav ji – glede na nem{ko U-musik – ni mogo~e povsem odrekati legitimnosti).
4 Ob tem, da so po mnenju Katarine Bedina sociologija, filozofija in kulturologija pri nas “{e vedno pomanjkljivo razvite discipline” (zavitek knjige), bi me kot filozofa in kulturnega antropologa (torej vsaj deloma “kulturolo-ga”) zanimalo, kaj so to, recimo, “dru`bene podmno`ice (slovenskega) naroda” (str. 9), kak{na je razlika med “dolo~enim subjektom, Slovenci” in narodom kot dolo~enim “~asovno-prostorskim nadsubjektom” (str. 9), dobrodo{la bi bila tudi jasnej{a opredelitev “subjektivitete naroda” za razliko od “subjektivitete pripadnikov naroda” (str. 9).
Platon
HARMID Zbirka Znamenja
Zalo`ba Obzorja,
Maribor 1994
110 str., cena: 1.699 SIT
^e vas zjutraj, ko vstanete, boli glava, si prepi{ite Sokratovo molitev. To je pravo zdravilo poleg dobrih besed ali pogovorov. Zakaj? Dobro besedovanje po Sokratu spodbuja nastajanje razumnosti v du{i, ki je pogoj za zdravje celotnega telesa. Sokrat graja gr{ke zdravnike, ~e{ da zanemarjajo naj-pomembnej{i del telesa, du{o. Tuji, tra{ki zdravniki so tisti, pravi, ki znajo upo{tevati telo kot celoto. Sokrat v tem humoristi~no obarvanem dialogu nastopa kot zdravnik za du{o. Po spletu oko-li{~in se znajde v vlogi zdravnika prelepega Harmida. Vse se pri~ne kot pretveza za razgovor z lepotcem, ki je {e v~eraj poto`il stricu Kritiji o jutranjem glavobolu. Sokrat je na za~etku kot obi~ajno zmeden, razlog za to je manj tipi~en: videl je notranjost pla{~a (Harmi-dovega) in komaj odgovori na vpra{anje o tem, kak{no bi bilo zdravilo za glavo. Odvrne, da je zdravilo molitev, in s tem se zaplete v pogovor, ki kaj hitro postane razprava o razumnosti. Zdravilo namre~ ne “prime”, ne pomaga, ~e razumnost {e ni prisotna v zadostni meri; najprej je potrebna molitev in kot ta molitev se izka`e majevti~ni postopek. Kot obi~ajno nastopijo poskusi definicije razumnosti:
1.   je urejena in umirjena dejavnost vsega (str. 14)
2.   je sram (str. 17)
3.   je ukvarjanje z lastnimi stvarmi (str. 18)
4.   je dejavnost dobrega (str. 22)
5.   je spoznavanje samega sebe (str. 23)
RECENZIJE        239
Ko Sokrat ovr`e tretjo definicijo, nastopi Kritija, ki jo zagovarja namesto Harmida. Zdaj Kritija sodeluje v o~i{~ujo~emu pogovoru in stopi na mesto “vseveda”, ki mu Sokrat mora pokazati, da pravzaprav ne ve tistega, o ~emer je pre-pri~an, da ve. Kritija postane zdravljeni. Z njim pride Sokrat do problema samonana{anja; razumnost je edina od znanosti, ki je znanost o drugih in o sami sebi (str. 25). Eno pomembnej{ih vpra{anj je, kaj je razumneje: – vedeti to, kar ve{, in ne vedeti tega, ~esar ne ve{, ali – vedeti, kar ve{ in ~esar ne ve{. V zvezi s tem se razvije prelepa in brez~asna misel: “Za ljudi bi bilo neko veliko dobro, ~e bi vsakdo med nami delal to, kar zna, ~esar pa ne zna, bi prepustil drugim, ki znajo” (str. 36).
Sokratu je vendarle uspelo prepri~ati sogovorce o tem, da je najbolje vedeti to, kar ve{, in to, ~esar ne. Morda pa je razumnost znanost znanosti, vendar se so-govorci ne morejo odlo~iti, ali je mo`na ali ne. Zadnje se zastavi vpra{anje o koristnosti razumnosti: Ali je lahko koristna, ~e ne proizvaja nobene koristi? Kako je lahko nekoristno nekaj, kar je najodli~-nej{e? Sokrat se odre~e kon~ni definiciji razumnosti in spregovori v zafrkljivem tonu, da lepi Harmid ne bo imel v `ivljenju koristi od svoje razumnosti. Sokrat zatrdno ve le to, da je razumnost neko dobro, ki ti omogo~a, da si sre~en. Treba je le pogledati, ali jo ima{, in lahko si sre~en. Harmid je `e popolnoma zmeden in ne ve, ali ima razumnost ali ne, saj je niti Sokratu ni uspelo definirati. Odlo-~i se za molitev, dialog se izte~e homoeroti~no; Harmid bi poslu{al Sokrata, ki prebira molitve, dokler mu ne bo dovolj. Sokratu namre~. Torej re{itve na koncu ni. Sokrat enkrat prizna, da govori neumnosti. Vso pot, ki so jo prehodili v dialogu, postavi pod vpra{aj. Sogovorcem je uspelo le
zastaviti vpra{anja in razbrati probleme, a konec je aporeti~en.
Boris Vezjak je Harmida prevedel, napisal opombe in spremno {tudijo. Prevod je teko~, vendar odseva zadrege za~etnikov pri prevajanju, saj je ponekod kar pre-ve~ okoren in raje ostaja pri oblikah v izvirniku kot pa tistih, ki so v sloven{~ini obi~ajnej{e. Zna~ilen primer je prepogosta raba partici-pov in pasiva, ki zveni malce arha-i~no in okorno. Druga pomanjkljivost je transliteracija, kjer prevajalec za ozna~evanje ~rke y uporabi kar u. To je pri pre~rkovanju gr{kih besed obi~ajno pri dvo-glasnikih (au, ou, eu), saj tu y izgovorimo kot u. Beseda sop-hrosýne, razumnost, se ne izgovori kot “sofrosune”, zato je pisava y upravi~ena in primernej{a od sophrosúne, kot pi{e Boris Vez-jak. To sta edini dve pomanjkljivosti, ki odstopata od sicer odli~-nega dela. Zmotilo me je {e nekaj, kar je le tehni~ne narave, namre~ da dialog sploh ni videti dialog. Obi~ajnih narekovajev, ki ozna-~ujejo za~etek in konec govora, v knjigi ni.
Spremni {tudiji Borisa Vezja-ka ni kaj o~itati. Zdi se mi odli-~na. Preko obnove petih poskusov definiranja razumnosti pride do postavitve znanosti kot mo`ne definicije razumnosti, obravnava razmerje med sophrosne in élen-chos, osvetli problem samonana-{anja znanosti v lu~i vpra{anja utemeljitve filozofije in samozavedanja in doda sklepne misli. Temeljita {tudija poglobljeno obravnava in razlaga probleme, ki se izpostavljajo v dialogu, na pomo~ pritegne mnenja vrste filozofov, ki so pisali o teh vpra{anjih, in osvetljuje Harmidovo razmerje do drugih Platonovih spisov in do Aristotela.
Naj na koncu Borisu Vezjaku
za`elim: {e tako naprej in {e bolje!
Darja [terbenc
Janez Kranjc
LATINSKI PRAVNI REKI
Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana 1994 (Pravna obzorja 1) 398 str., cena: 3.150 SIT
in
Arthur Kaufmann
UVOD V FILOZOFIJO PRAVA
Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana 1994 (Pravna obzorja 2) 282 str., cena: 2.625 SIT
[e donedavno je veljalo – sode~ po izboru knjig na policah na{ih knjigarn –, da se je pravna stroka pri nas razvijala predvsem v smeri zadovoljevanja prakti~nih potreb dru`be po pravni{ki vednosti in po odgovorih na strokovna vpra{anja. Z drugimi besedami, v ~asu, ko so hitro nastajali pravni akti velikega pomena, je nastajala pravna literatura, ki je te akte predstavljala in komentirala, tega razvoja pa ni spremljala enakovredna javna prisotnost refleksij o pravu, nujno potrebnih za celovit dvig pravne kulture, brez katere izjave o prizadevanjih za uveljavljanje pravne dr`ave nimajo pravega smisla. V ~asu nastajanja nove ustave nestrokovna javnost, z izjemo nekaterih publikacij, denimo zbornika razprav in temeljnih dokumentov Varstvo ~lovekovih pravic ali Leksikona prava, obte`enega z gesli in razlagami, ki so v tistem ~asu izgubljali svojo referen~no realnost, skoraj ni imela ne tujih ne doma~ih knjig, ki bi jih lahko prijela v roke
240   RECENZIJE
in v njih na{la razgrnjene odgovore na vpra{anja, kot so: kaj je pravo in kaj ga lo~uje od neprava; kak{no je razmerje med pravom in pravi~nostjo; kak{na je njegova vloga v dru`bi; kak{no je razmerje med pravom in etiko; katere pravne teorije in teorije prava so danes `ive; in podobna, ki zadevajo filozofske probleme, vsebovane v vsaki pravni re{itvi in praksi. In vendar se ta vpra{anja postavijo pred nas, kakor hitro se samo za korak odmaknemo od istovetenja prava s celoto vseh veljavnih zakonskih aktov in od prizadevanj po urejanju, odlo~anju ali delovanju v skladu z zakoni. Tak{na odsotnost obse`nej{ih razmislekov o teh vpra{anjih ka`e na izgubo refleksivne distance do pozitivnega pravnega sistema, ki jo morajo ohraniti in gojiti zakonodajalec, teoretik prava in huma-nisti~ni intelektualec, vsaj v dolo-~enem smislu pa vsak dr`avljan, ki si sicer prizadeva spo{tovati zakone. S to odsotnostjo je povezana tudi pozaba prepredenosti pravnih teorij z razvojem poli-ti~nih, teolo{kih in metafizi~nih teorij, znotraj in ob katerih se je pravo razvijalo v svoji zgodovini, ki se vijuga vse do tistih vedno istih besedil, iz katerih na{a civilizacija ~rpa svojo identiteto: na eni strani do stare in nove zaveze, na drugi strani do korpusa staro-gr{kih tekstov. Vsaj zunaj pravne stroke je bilo ~utiti, tembolj zaradi pragmati~nih zahtev, ki jih je postavljala politi~na realnost, s katero smo se soo~ali, da tone v pozabo zavest o zgodovinski pripadnosti pravne misli humanis-ti~ni tradiciji v naj{ir{em pomenu te besede – ne le zavest o povezanosti pravnih vpra{anj s problemskim poljem disciplin, ki delujejo v okviru politi~nih ved, tem-ve~ tudi zavest o vsem tem vedam skupnem korenu, ki je mnogo starej{i od njihovega nastanka kot avtonomnih disciplin.
V obdobje sprejemanja usodnih pravnopoliti~nih odlo~itev
smo v Sloveniji vstopali in se skozenj {e prebijamo relativno slabo opremljeni z literaturo, ki bi {ir{i zainteresirani javnosti pri-bli`ala in raz{irila pravna obzorja. Obdobje izgradnje pravne ureditve sicer {e zdale~ ni za nami in tega ni te`ko dokazati. Pomislimo samo na vstop v Evropsko unijo, ki se zarisuje v prihodnosti, na njeno {irjenje in na vedno jasnej{o potrebo po izgradnji u~in-kovitej{e OZN, ki bo kos izzivom ~asa, kar pa bo mogo~e samo ob hkratnem zmanj{anju suverenosti posameznih dr`av. Druge zahteve po redefiniranju pravnih sistemov povsod po svetu spro`a razvoj novih tehnologij, na primer komunikacijskih in biogenetskih. Tretje spodbude prihajajo iz poskusov re{evanja ekolo{kih problemov. Ta podro~ja v vseh pravnih sistemih in vseh dru`bah spro-`ajo razprave, ki se prej ali slej prevedejo tudi v pravnoregulacij-ske akte, pri ~emer je vedno bolj jasno, da ne gre samo za iskanje re{itev, ki bodo zgolj aplikacija `e sprejetih izhodi{~, temve~ da nastaja potreba po reformuliranju pravnih re{itev, ki zahtevajo tudi ponoven premislek nekaterih temeljnih postavk prava (pomislimo na te`ave, ki izhajajo iz kopi~enja pravic za njihovo zagotavljanje, na lo~nico med javnim in zasebnim, na te`ave pri obrambi intelektualne lastnine in s tem tudi avtorja in osebe, na poskuse, da bi za pravne subjekte razglasili tudi `ivali itd.).
Zato velja pozdraviti rojstvo nove knji`ne zbirke Cankarjeve zalo`be “Pravna obzorja”, ki se je pod uredni{kim vodstvom Marijana Pav~nika namenila zapolniti vsaj nekatere med najbolj zeva-jo~imi vrzelmi v na{i pravni kulturi. Sode~ po prvih dveh knjigah v tej zbirki, ki sta iz{li v letu 1994, in po knjigah, ki jih v zbirki napovedujejo, ta ni namenjena le ozki strokovni javnosti, ampak tipa za {ir{im krogom bralcev, ki ne bodo le sodobni nomoteti ali
neposredni “uporabniki” zakonskih aktov, temve~ predvsem tisti, ki jim ni le do pragmati~no uporabnega pogleda na pravo, ki ho-~ejo raz{iriti svoja pravna obzorja in se seznaniti z re{itvami na{ih odprtih politi~nopravnih vpra{anj drugod po svetu (v na~rtu sta npr. knjigi o primerjalnem ustavnem pravu in o lokalni samoupravi, ki nas bosta seznanili tudi z re{itva-mi drugod po svetu), s pravno zgodovino in tradicijo ali s teorijami prava.
Prvi dve knjigi Pravnih obzorij sta `e tako zastavljeni. Latinski pravni reki Janeza Kranjca je preprosto knjiga, ki ne more manjkati v zakladnici prevodov nobenega naroda, ki se razgla{a za evropskega, kajti mesto, ki ga v mnogih podro~jih ustvarjalnosti zaseda starogr{ka kultura, na pod-ro~ju pravne prakse in njene kodi-fikacije zaseda starorimsko pravo, ohranjeno predvsem v Justinjanovi summi rimskega prava, znani pod imenom Corpus juris civilis iz 6. st., ogromni zbirki komentarjev rimskih juristov in cesarskega prava Rima. Zbirka, za katero lahko brez pretiravanja trdimo, da je odigrala eno najpomembnej{ih vlog v oblikovanju moderne Evrope, je vplivala na srednjeve{ko pravo in ponudila pravno utemeljitev monarhi~ni vladavini, zna~ilni za to obdobje. Ob izteku srednjega veka je Justinjanova kodifikacija postala predmet natan~nega branja in komentiranja humanisti~no usmerjenih glosatorjev in post-glosatorjev. Kodeks je bil zanje najpomembnej{i vir, iz katerega so ~rpali re{itve za dolo~itev pravnih razmerij v spremenjenih razmerah, vendar so hkrati skozi njegovo branje tudi obujali v `ivljenje rimske republikanske institucije in sploh idejo republikanstva, ki je {e v prej{njem stoletju nastopala tudi v rimski preobleki. Tako je, ~eprav ne ~rka, ampak duh, rimske in kasnej{e latinske pravne tradicije inkorporiran tudi v sodobne nacionalne zakonodaje, in
RECENZIJE        241
medtem ko danes br`kone na nobeni fakulteti za fiziko ali astronomijo ne pou~ujejo Ptolemejeve astronomije ali Galenove medicine, je rimsko pravo obvezen uvajalni predmet v {tudij prava na ve~ini pravnih fakultet po svetu. Medtem ko zgodovina fizikalnih koncepcij – `al – zanima le ozke skupine strokovnjakov, je rimsko pravo za velik del sveta zgodovina, ki {e lahko nagovarja sodobnega ~loveka in s tem eno od podro~ij, ki hrani predstavo o univerzalnosti evropske civilizacije. Kranj~ev izbor, prevod in komentar ve~ kot tiso~ rekov, ki so nastali v tej ve~ kot dvatiso~letni tradiciji komentiranja in interpretiranja, je {e vedno manj{i, vendar reprezentativen del vseh rekov, ki so v tej tradiciji nastali. [tudij-ska in sploh uporabna vrednost tak{ne zbirke pa je poleg reprezentativnosti in kakovosti prevoda odvisna od tega, koliko se oddaljuje od golega kopi~enja prevodov maksim, ki jih vklju~uje, namre~ od {tevila in kvalitete dodatnih informacij: napotkov o ~asu nastanka, avtorju, pomenu in rabi dolo~ene maksime. Latinski pravni reki v tem pogledu zadovoljijo, saj poleg oznake dokumenta, kjer se dolo~en rek pojavi, dodajajo tudi njegovega avtorja, ~e je znan, v komentarjih pa redno navedejo tudi reke, ki se nanj vsebinsko ali formalno navezujejo. ^e k temu dodamo {e (slovenski) abecedni seznam rekov, s pripisanim latinskim izvirnikom, in stvarno kazalo, ki abecedno razvr{~ene reke v izvirniku grupira glede na njihov predmet – oba seznama sta pridru`ena prevodom na koncu knjige –, se bralcu odpira mo`-nost kri`arjenj po tem kompendiju latinske pravne modrosti, ki ga ne bodo seznanila le z njeno ~rko, temve~ tudi z duhom, ki jih pre-`ema. “Skromen poskus, da se poravna dolg, ki ga imamo v tem pogledu slovenski pravni zgodovinarji do slovenske javnosti”, kot avtor ocenjuje Latinske pravne
reke v svojem Predgovoru (str. 7), v na{ih razmerah ni tako skromen, dolg pa kljub temu ostaja {e precej{en.
^e knjiga, ki jo je pripravil Janez Kranjc, izbolj{uje pogoje za to, da bi se tudi Slovenci lahko zavedali svoje zadol`enosti pri rimskem pravu, in ote`uje `ivlje-nje bodo~im D`uli [vigam, ki bi hoteli z aplikacijo bralcem neznanega rimskega pravnega reka na dnevne politi~ne razmere ustvariti ~asopisni kolumen, je druga knjiga v zbirki Pravna obzorja bolj kot prispevek k poznavanju pravne tradicije, ki je postala ob~a kulturna dedi{~ina, prispevek k poznavanju njenih teorij. Knjiga se ne giblje znotraj prava, ampak je njen predmet pravo kot tako, njeno stali{~e pa je filozofsko. Uvod v filozofijo prava je dejansko zdru`itev dveh samostojnih kraj{ih besedil Arthurja Kaufmanna, enega vodilnih nem{kih pravnih filozofov, ki se je v svojih delih ukvarjal s {iroko paleto pravnih vpra{anj. Obe besedili se organsko dopolnjujeta, saj je prvo predvsem histori~en pregled razvoja pravnih teorij, medtem ko drugo, Filozofija prava v post-moderni dobi (Rechtsphilosophie in der Nach-Neuzeit) iz leta 1988, predstavlja iskanja prava v najno-vej{i dobi, po zlomu racionalisti~-nih poskusov pravne utemeljitve. Na relativno skromnem {tevilu strani tako Kaufmannu uspe predstaviti razvoj pravnih teorij od anti~ne Gr~ije do najnovej{ih eti~-nih in pravnih teorij (Rawls, Luh-mann, Habermas, Jonas itd.), pri tem pa to zgodovinsko razse`nost kri`a s kriti~no pojmovno ravnijo teoretskega branja, na kateri so pripadniki razli~nih epoh na~elno enakopravni sogovorniki, kar je pristop, ki ka`e na avtorjevo suvereno obvladovanje materije.
Kvaliteta te knjige je v njeni jedrnati obravnavi nepregledno obse`nega podro~ja vpra{anj, pregledni raz~lenitvi, visoki informa-tivnosti (v tekst so vklju~eni izvirni
termini v pre~rkovani gr{~ini, v latin{~ini, izvirni naslovi temeljnih del, kar dopolnjujejo tudi kriti~ne in bibliografske navedbe pod ~rto, seznami kriti~ne literature, stvarno in imensko kazalo), ki bralcu ponudi pregled nad univerzumom pravnih teorij, in v njenem spremljanju sodobnih kontroverz v teoriji prava, kar jo re{uje nevarnosti, da bi bila zastarela `e ob izidu.
^e Latinski pravni reki bralcu sporo~ajo pomen rimske pravne tradicije za ob~o izobrazbo, Kaufmann rimskega prava sploh ne omenja, zato pa dalj{e poglavje posveti gr{kim teorijam, zlasti Aristotelovi teoriji pravi~nosti. Povsem upravi~eno, kajti s filozofskega stali{~a je bil prispevek rimske pravne tradicije minimalen, gr{ke pa ogromen in odlo~ilen tudi za rimsko jurisprudenco.
Vendar je njegova filozofija prava in zgodovina filozofije prava konec koncev le uvajalna in u~be-ni{ka, kar filozofskim razse`no-stim knjige postavlja tudi omejitve. Filozofsko pojmovna izpeljava je velikokrat – velika izjema je tu prikaz Kanta, ki zaseda osrednje mesto v knjigi – zajeta le v rezultatu, ki nezadostno pou~enemu bralcu ne razkrije svojih implikacij, s tem pa osiroma{i vsebino in kontekst teoretskih stali{~, ki jih kopi~i in jim sku{a dolo~iti pomen. Eden od pomembnih premikov v zgodovini pravnih teorij, ki jih Kaufmann po mojem mnenju nezadostno obdela, je prelom znotraj naravnopravne tradicije, ki to tradicijo lo~uje na dve med seboj dovolj jasno lo~eni in celo zoper-stavljeni usmeritvi. Na tem mestu lahko pomen tega preloma samo naka`emo.
Medtem ko klasi~na, aristo-telsko tomisti~na naravnopravna tradicija pojmuje dobro in pravi~-nost finalisti~no in normativno zavezujo~e, novove{ka tradicija (Grotius, Hobbes, Spinoza) objektivno normo, ki ~loveka zavezuje k delovanju v skladu z njo,
242   RECENZIJE
sprevrne v pravico, ki je subjektivna v dveh pomenih: opira se na mo~ posameznika in na njegovo sposobnost, da sam presoja in izbira cilje svojega delovanja. Medtem ko klasi~no naravno pravo poudarja dol`nosti, novo-ve{ko poudarja pravice – obrat, ki ima v dr`avnopravnem pogledu pomembne posledice in brez razumevanja katerega lahko Aristotela napa~no razglasimo za predhodnika Deklaracije o pravicah ~loveka in dr`avljana, ki v Kaufmannovi knjigi tudi ne najde mesta, skupaj z njo pa je relativno skromno navzo~ tudi sklop vpra-{anj, ki teorijo prava povezuje s teorijo dr`ave. Na{li bi lahko tudi druge pomanjkljivosti: ~e je glede na prili~no kratko in uvajalno besedilo zelo koristna dokaj obse`na bibliografija, ki jo knjiga prina{a, je treba v isti sapi dodati, da ta bibliografija obsega skoraj izklju-~no nem{ke pisce, med njimi pa prednja~i sam avtor. To dejstvo je povsem sprejemljivo, ~e pomislimo, da je bila namenjena nem-{kim bralcem, nekoliko manj primerno pa postane, ~e gre za slovenski prevod knjige, ki je prva in edina te vrste pri nas in bo to naj-br` {e kar nekaj ~asa tudi ostala. Ob teh kriti~nih mislih, ki nimajo drugega namena, kot spodbuditi nastanek {e kak{ne podobne knjige, lahko sklenem z vrnitvijo k izhodi{~nim ugotovitvam in tako stvari postavim na njihovo pravo mesto. Obe knjigi, Latinski pravni reki in Uvod v filozofijo prava sta ob nekaterih drugih knjigah in tudi revijalnih objavah, ki jih lahko beremo v zadnjem ~asu, pomemben prispevek k dvigu pravne kulture pri nas.
Igor Pribac
DIVJA JAGA;
Slovenska ljudska pripoved
Izbral, uredil in spremno besedo napisal Fran~ek Bohanec
Mladinska knjiga; Ljubljana 1994
131 str., cena: 2.520 SIT
DESETNICA; Slovenske ljudske pesmi
Izbral, uredil in opombe napisal Boris Merhar
Mladinska knjiga; Ljubljana 1994
300 str., cena: 2.982 SIT
Likovne priloge je v obeh knjigah izbral in komentiral Milček Komelj.
NAVZOČNOST OSTALIN
Slovenci smo, za razliko od drugih slovanskih narodov, ostali skoraj brez neposrednih pričevanj o starodavni mitologiji naših prednikov, točnega reliefa poganskega
Olimpa in glavnih verovanjskih potez iz predkr{~anskih ~asov. O vseh teh pa je mogo~e sklepati iz bogate in raz~lenjene folklorne dedi{~ine, ki so jo narodopisci iskali med ljudstvom in vestno bele`ili v zadnjih dveh stoletjih. V ljudskih pripovedkah, pravljicah, rekih, bajkah, legendah, zagovorih, juna{kih epih, baladah in romancah, liri~nih ljudskih pesmih, obredih itn. mrgoli ostalin prastarih mitskih obrazcev, zapletov in re{itev, razmerij in dogo-div{~in. Njihova semantika ustreza mitski; bistvena razlika je seveda v nivojih dogajanj.
Glavni premik, iz katerega izhajajo vsi naslednji, je iz obmo-~ja svetega v profano. Medtem ko je mit sveta zgodba in ima univerzalno vsebino, pomembno za celotno ~love{ko skupnost, pa je dogajanje v kasnej{em ljudskem ustvarjalstvu “prizemljeno”: po-membnej{i postane dru`beni, dru-`inski, predvsem pa individualni nivo. Ruski mitolog Elezar M. Mele-tinski v svoji znani {tudiji Poetika mita zatrjuje, da ljudska pripoved – lahko pa ji dodamo {e vse druge oblike ljudskega slovstva – izhaja iz arhai~nega mita. Med osnovne stopnje preobrazbe mita v pripoved {teje: deritualizacijo in desakralizacijo; pe{anje stroge vere v resni~nost mitskih dogodkov;
RECENZIJE        243
razvoj dru`bene imaginacije; izgubo etnografske konkretnosti; zamenjevanje mitskih junakov z navadnimi ljudmi, mitskega ~asa pa s pravlji~no nedolo~ljivim; slabitev in izgubo etiologi~nosti ter pre-na{anje pozornosti s kolektivnih usod na individualne in s kozmi~-nih na dru`bene.
Mit je bolj formalisti~en, ljudsko slovstvo pa bli`je vsakdanjemu `ivljenju. Junaki pripovedk in pesmi celo izzivajo obstoje~i bo-`anski red: prihaja do svobodne izbire, dovoljen je dvom. Po mnenju Susanne Langer je mit najvi{ja oblika fantasti~nega pripovedovanja, saj odkriva temeljne resnice o svetu, odnose znotraj dru`be in do kozmi~nih sil. Ljudska pripoved naj bi bila za fazo “ni`je”: je subjektivnej{a, ukvarja se z usodami “navadnih” ljudi, njihovimi dejanji in `eljami.
Ljudske pripovedke in pesmi so genetsko pre`ete in paradig-matsko povezane s starimi miti in jih tako implicitno ohranjajo; toda hkrati so na~in njihovega preseganja in nadgrajevanja. Pogosto so arhai~ni nastavki zaradi kas-nej{ih nanosov in novih pridobitev do nerazpoznavnosti zabrisani. Dela z zgodovinsko tematiko (npr. o kralju Matja`u, o bojih s Turki pri Sisku, Beogradu ali pred Dunajem, o Atili...) naj bi se celo opirala na demitologizirano, “res-ni~no” zgodbo. V mnogih drugih – Ivan Grafenauer jim pravi pra-kulturne bajke – pa lahko prisluhnemo vsebinam, na las podobnim “klasi~nim” mitskim, kot so stvarjenje, potop, usoda kulturnega junaka, predestinirana usoda, spomini na zlato dobo in sanje o njej, boj s silami zla itn.
Preu~evalci poganske mitologije so tako primorani rekonstruirati njene obrise iz drobcev, neenakomerno razporejenih po zakladnici ljudskega, ustnega slovstva. Prav analiza sinhronih in diahro-nih razse`ij del pa je nujna, da bi potem lahko sklepali o vplivih preteklosti na sedanjost in o pri-
vr`enosti dolo~enim predstavam ter davnim verovanjem tudi v dana{njem ~asu. Pomemben zadr-`ek, ki se ga je treba pri takem po~etju zavedati, se pojavi zaradi nevarnosti panmitologizma, torej nagnjenosti k temu, da bi v vsaki domi{ljijski predstavi prepoznali mit oz. da bi jo preprosto raztopili v njem.
Na osnovi vsebin izbranih besedil lahko pridemo do sklepa o poglavitnih napajali{~ih dru`be-nih predstav in mentalitete na{ih prednikov. To so: staroslovanska mitologija (stari bogovi, za{~itni-ki in demoni); {ir{e indoevropsko mitsko izro~ilo (posebej prisotno je bilo tisto iz gr{ko-rimske antike; odtod podobnosti z miti o Dioni-zu-Zagreju ali Ojdipu); in kr{~an-ska verovanja (npr. motivi Joba, nadangela Mihaela, svetega [tefa-na, pa tudi Jezusa in Marije). Analiza se ne sme osredoto~iti zgolj na nekaj `e izgotovljenih, “ve~nih” kombinacij, ki bi se v kasnej{ih dobah preprosto reproducirale. Ravno nasprotno: slediti mora vedno novim na~inom kombiniranja, {okantnim ro{adam ali pre-druga~enjem, ki so bila prej neza-misljiva in ki nastajajo v spremi-njajo~ih se okvirjih zaporednih zainteresiranih sedanjosti. Tudi na na{ih tleh je pri{lo do speci-fi~ne sinteze, ki jo je Mircea Eli-ade opazil v obi~ajih in prepri-~anjih ljudstev vzhodne in jugovzhodne Evrope in ki jo je posre-~eno imenoval kozmi~no kr{~an-stvo. Tovrstno “kristjaniziranje poganstva” je omenjeni avtor uvr{~al med izvirne na~ine religioznega ustvarjalstva. Po zmagi, ki jo je tuji me~ zagotovil kri`u, so mnoge prej{nje navade, simboli ali poganska bo`anstva pridobili sakralni in ekleziasti~ni smisel. Drugi poznavalec tistih ~asov in razmer, Mihail M. Bahtin, je poudaril velik razkorak med uradno srednjeve-{ko kulturo, ki je spadala pod vpliv cerkve in kr{~anskega idealizma, ter ljudsko karnevalsko kulturo, “narobe svetom”, nagnjenim k
rado`ivosti, spontanosti, smehu in grotesknemu zamenjevanju dru`-benih vlog.
Samoniklost se je ubrano ujela in bogatila s kasnej{imi tujimi vplivi. Posebej zanimive in razvejane so predstave o slovenskih bajeslovnih bitjih, ki so se – ~e sklepamo po njihovi {tevil~nosti in strukturi – kar trla okoli na{ih prednikov. Spremljala naj bi jih na vsakem koraku in tudi doma. Naj na{tejem le nekatere: vile, kurenti, rojenice in sojenice, `al(ik) `ene, krivopeta, mora, vesna, netek, povodni in divji mo`je, volkodlaki, {krati, vedomec, kresnik in {kropnjak.
V prvi knji`ici so ljudske pripovedi klasificirane po uveljavljenih in prepoznavnih oblikah: bajke, zgodovinske, razlagalne in nove-listi~ne pripovedke, sme{nice, legende in pravljice. Med pesmimi – pri nekaterih je nanizanih tudi ve~ razli~ic – prevladujejo pripovedne nad lirskimi. Ljudsko slovstvo je imelo v prej{njih dobah poleg drugih tudi funkcijo dru`bene-ga integratorja; torej ob~estveno vlogo. Bralci, med njimi posebej ob~udovalci preproste ljubkosti, dramati~ne sporo~ilnosti in domiselne neposrednosti ljudskega ust-varjalstva, smo prikraj{ani prav za ta pomemben moment. Zapisano predstavlja namre~ le del tedanjega “celostnega” do`ivljanja: pesmi so se pele, nanje se je plesalo. @e Stanko Vraz je glede tega dejal, da je tekst brez napeva kakor svetloba brez sence, kakor telo brez krvi. Pripovedke so si ljudje izmenjevali ob skupinskih delih ali ob posebnih prilo`nostih; zagovori so bili pospremljeni z zagonetnimi magi~nimi postopki, obredi pa s svojim umetelnim sistemom izjavljanja. Ljudsko slovstvo je bilo “`ivo”, odprto za prilagajanja ali sosnovanja navzo~ih in za nadgrajevanja njegovih prena{alcev.
Ljudsko pripovedni{tvo in pes-ni{tvo sta neusahljiva vrelca idej in motivov tudi za sodobno umet-ni{ko ustvarjalnost. Na to dejstvo
244   RECENZIJE
opozarjata izbrani slikovni prilogi, v katerih likovniki in kiparji iz razli~nih umetni{kih obdobij tega stoletja – od vesnanov dalje – ter z razli~nimi tehnikami upodabljajo glavne protagoniste in markant-nej{a dogajanja.
Mitja Velikonja
Linda Smith, William Raeper
VODNIK PO IDEJAH. Religija in filozofija v preteklosti in danes
Jutro, Ljubljana 1995 206 str., cena: 1.680 SIT
Pod tem naslovom je v gladko teko~em in pojmovno natan-~nem prevodu Bo`idarja Kanteta iz{el prevod knjige z izvirnim naslovom A Beginner’s guide to ideas. Religion and philosopy past and present, ki je pri zalo`bi Penguin iz{la leta 1991. “Ta knjiga je namenjena posameznikom in tudi {olam. ... Obstajala je potreba po sve`em gradivu za u~ni na~rt religioznega izobra`evanja dijakov srednje {ole. Mnogo u~iteljev je
povedalo, da je bil na tej stopnji pravi izziv vzdr`evati religiozno zanimanje. Ta knjiga je poskus, da bi oskrbeli intelektualni izziv in zadostili kr{~anskim zahtevam. ... Filozofska pismenost se utegne – z nastopom Evropske zveze – pokazati kot izobra`evalna nuja, ~e naj bi na{i dijaki razumeli {ir{o evropsko kulturo. Obstaja tudi veliko pomanjkanje u~iteljev, kvalificiranih v duhu Cerkve. Tako sva posku{ala napisati knjigo, ki jo lahko uporabljajo tudi u~itelji ne-specialisti.”
S temi besedami sta avtorja pospremila knjigo na pot med britanske bralce in skoraj vse, kar sta tedaj zapisala, ohranja svoj pomen in veljavo tudi, ko besedilo in knjigo prestavimo v slovenski prostor. Ni treba biti jasnovidec, da bi tudi brez kakr{nega-koli dodatnega uredni{kega besedila ob prevodu – tega namre~ ni – ugotovili namen in ciljno bralstvo tega prevoda. Tudi pri nas je njena objava namenjena priro~-ni{ki in u~beni{ki rabi na sred-nje{olski stopnji, zaenkrat pri pouku filozofije, veliko tr`no pri-lo`nost pa bo knjiga imela, ~e in ko bo tudi pri nas uveden pouk o religijah, o konceptu katerega je razprava zdaj tako `iva. Ne glede na ime, ki ga bo predmet imel, ne glede na vsebine, ki mu bodo dolo~ene, je Vodnik po idejah nedvomno resen kandidat za vlogo u~benika ali enega od mo`nih u~benikov tega predmeta. Izpolnjen bo moral biti le en sam pogoj: da ta predmet ne bo verska vzgoja. ^e bo predmet zastavljen kot spoznavanje in sku{a-nje verskih vpra{anj z vnaprej do-lo~enimi odgovori, potem lahko `e vnaprej tudi trdimo, da Vodnik po idejah svoje naloge ne bo dobro opravil.
Mirno lahko re~emo, da ne gre za u~benik, namenjen uku, ki bi si za cilj zastavil neki nauk in neko ortodoksijo, jasne in enopomenske odgovore, ki bi utegnili postati vodila v `ivljenjskih izbi-
rah u~e~ih se. V njegovo izhodi{-~e so postavljena temeljna vpra-{anja ~lovekovega bivanja, v sre-di{~e pa seznanjenost z odgovori, ki nam jih je naplavila filozofska in verska tradicija Zahoda. Knjiga je vsebinsko in oblikovno zelo sodobno zasnovana. Njenih petnajst poglavij odpira prav toliko vpra{anj philosophiae perennis: kako in kaj lahko vemo; zakaj pravzaprav bivamo; kdo sem; ali je vse v duhu; ali Bog obstaja; kako bi morala biti organizirana dru`ba; ali je ~lovek merilo vseh stvari; kdo je Jezus; itn., ki odpirajo problematiko epistemologije, eksistencializma, vpra{anje identitete, psihologije, humanizma, politike, Kristusove osebe in druga. Vsaka od teh tem je predstavljena s po tremi besedili, obi~ajno posve~e-nimi enemu ali ve~ velikanom zahodne tradicije, ki so podali vpliven odgovor na obravnavano vpra{anje. Pomembno je ugotoviti, da avtorja tega razgleda po odgovorih Zahoda na ve~na ~loveko-va vpra{anja svojo v predgovoru zapisano misel o potrebi po seznanitvi angle{ko govore~e mladine z vso evropsko tradicijo jem-ljeta resno in avtorje, ki jih predstavljata, izbirata tako, da prevlade anglosa{ke duhovne dedi{~ine ni pretirano ~utiti. Poleg neogibnih Locka, Berkleyja, Milla, Huma, Russella, Jamesa, Darwina in gr{kih klasikov so v kratkih, angle{ko jedrnatih stavkih, oblikovanih brez nepotrebnih podredij, predstavljeni tudi Luter, Kant, Feuerbach, Marx, Nietzsche, Freud, Jung, Kirke-gaard, Heidegger, Sartre, Machia-velli, Erazem, Akvinski, Descartes in mnogo drugih, katerih prispevki so kraj{e navedeni. Njihova namera ni bralca privesti do “pravilnega” odgovora, ampak seznaniti ga z nekaterimi najpomem-bnej{imi in divergentnimi odgovori, ki so tako ali druga~e vtkani v njegovo kulturno okolje in kot tak{ni vredni pozornosti.
Zasluga knjige je, da poleg klasi~nih vpra{anj na~enja tudi ne-
RECENZIJE        245
katera vro~a vpra{anja na{ega ~asa, kot so satanizem, feminizem in feministi~na teologija in mi{ljenje nove dobe, ki mu je posve~eno sklepno poglavje. Poleg osnovnih besedil so dodane zgovorne fotografije in druga likovna oprema s pripisi, kratke insercije, preglednice, izjave, ki spodbujajo razmislek bralca, in dodatna vpra{anja, ki so lahko uvod v razpravo pri pouku ali razmislek doma, ter stvarno kazalo. Tak{na zasnova ka`e na jasno prepri~anje avtorjev, da u~beniki v devetdesetih ne morejo in ne smejo ostati imuni za kulturne in medijske spremembe, ki jih do`ivljamo. ^e je knjiga u~na in namenjena naj{ir-{emu krogu bralcev, mora sprejeti njegove kulturne standarde, te pa danes oblikuje razvoj elektronskih medijev in mo`nost elektronskih knjig, ki ru{ijo hierarhi-~no zasnovo branja od za~etka knjige, kjer najdemo temeljno vednost, do konca, ki naj bi pomenil tudi razre{itev vmes odprtih vpra{anj. Zato posega po slikovni informaciji, poliaspektualno in hipertekstualno drobi velike zgodbe in velike resnice in `e s prelomom, ki se zgleduje po ~asopis-nih straneh, dose`e u~inek prenosa pluralnega okolja, v katerem `ivimo, na knji`no stran.
Deloma je vzorec tako zasnovanega u~benika za filozofsko-moralna vpra{anja pri nas ponudil `e prevod u~benika za filozofijo Marie Fürst (Filozofija, DZS, 1990), vendar oba le nista na povsem isti ravni. Poudariti velja, da Vodnik po idejah ni toliko u~benik filozofije, ampak je njegov radij {ir{i in njegova zahtevnost ni tako visoka, kot je ta, ki jo narekuje knjiga Fürstove. Je predvsem uvajalni kánon zahodne miselne tradicije, njenih postopkov in vrednot z vpra{ajem na koncu, ki ga mora vsakdo sam zase razre{iti. Cilj, ki si ga knjiga zastavi, je le, da pripomore k jasnej{i zavesti o tem, kaj vse dolo~ena stali{~a implicirajo. ^e pa naj, osnovni inten-
ci avtorjev navkljub, v Vodniku vseeno najdemo njegovo vrednostno izhodi{~e, ki ga “ponuja” bralcu, potem ga lahko najdemo na strani 162, ko spregovori o pluralizmu in relativnosti religij: “Vse dr`e so odprte za preiskovanje, razen dr`e, v skladu s katero je ena religija popolnoma res-ni~na ob izklju~itvi vseh drugih.” Igor Pribac
Inja Smerdel
OSELNIKI
Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana 1994 319 str., cena: 4.504 SIT
V Slovenskem etnografskem muzeju so se pred leti odlo~ili, da bodo – zaradi prostorske stiske, ki jim doslej ni dovoljevala pripraviti celotne pregledne stalne zbirke njegovega gradiva – pripravili preglede po zbirkah in evidenco nekaterih muzejskih zbirk. Po Votivih Gorazda Makarovi~a (1991) in Pasovih in sklepancih Janje @agar (1993) so sedaj pri-
pravili pregledno razstavo zbirke oselnikov in izdali tudi obse`no knjigo, v kateri avtorica razstave in knjige/kataloga, Inja Smerdel, predstavlja predmet, ki je bil do uvedbe elektri~nih kosilnic na Slovenskem (in drugod po Evropi) nepogre{ljiv pripomo~ek koscev. Ta, v mestih danes prakti~no neznan predmet je ena izmed tistih trivialnih malenkosti in mar-ginalij, ki so neko~ izpolnjevale (kme~ki) vsakdan in bogatile delovno in estetsko okolje preprostih ljudi. ^e se ga loti strokovnjak (etnolog), se izka`e, da je mogo~e o “posodici” za vodo in brusni kamen, ki so jo imeli kosci pripeto za pasom, povedati ogromno, pravzaprav spisati kar “drobno obrobno odo delu, znanju, ustvarjalnosti, svojosti in erosu”, kot je zapisala avtorica.
Knjiga Oselniki je eden od najbolj{ih dokazov (ob sicer zelo izdatni etnolo{ki knji`evni produkciji v lanskem letu), da slovenska etnologija ni tako brezupna, kot bi morda mislili nekateri vzvi-{eni vsevedi iz sorodnih/sosednjih strok. Kako bi bilo sicer mo-go~e izpeljati etnografsko utemeljeno, obenem pa zgledno komparativno, tako histori~no kot topografsko zasnovano monografsko analizo, obenem pa upo{tevati tudi likovnoizrazne in `ivljenjsko-simbolne prvine tega dokaj mar-ginalnega predmeta? Vsak muzejski predmet je “mrtva stvar”, vendar lahko izdatno “spregovori”, ~e ga zna kustos s spretno rekonstrukcijo umestiti v ~as in prostor konkretnega/specifi~nega `ivlje-nja. In zavedati se je treba, da poglobljena analiza muzejskega predmeta, {e posebej relativno mar-ginalnega in do dolo~ene mere pozabljenega, nikakor ni ma~ji ka{elj. To dokazuje predvsem poglavje, v katerem avtorica poda primerjalno analizo oselnika in njegove uporabe v evropskem kontekstu in se loti analize podobnosti in razlik pri izdelavi tega predmeta. Zelo pomembno je, da
246   RECENZIJE
iz zgodbe o tem predmetu ne izginejo ljudje, uporabniki in izdelovalci oselnikov. Prav v etnografskem (terenskem) pristopu k raziskavi dolo~enih sestavin kulture se ka`e prava mo~ etnolo{ke metode.
Ve~razse`nost umestitve kateregakoli predmeta ali dejavnosti iz vsakdanjega `ivljenja je evi-dentna. ^e etnologija raziskuje `iv-ljenje ljudi na ravni vsakdanjosti in odnos teh ljudi do posameznih kulturnih sestavin (predmetov in duhovnih “tvorb”), se ne more omejiti samo na en raziskovalni “pogled”, samo na en metodolo-{ki pristop in na en sam vidik predmeta, ki ga raziskuje. Zato je bila v tem primeru nujna pojmovna analiza, podroben opis predmeta ter njemu sorodnih in pri-padajo~ih predmetov (osla, kosa, ognjilo), oris zbirke predmetov in pokrajinske “pokritosti” z eksponati (pri tem je osrednja muzejska etnolo{ka institucija v nekoliko ko~ljivem polo`aju, saj za posamezne pokrajine skrbijo regionalne muzejske institucije), zgodovinski prikaz omenjanosti/doku-mentiranosti predmeta (na lokalni in globalni ravni), opis oblikovnih tipov in primerjava z drugimi pokrajinskimi tipi v Evropi (pri ~emer velja omeniti, da so na Slovenskem oselniki zelo razli~ni, prevladujejo pa zna~ilni dvonogi oselniki, ki jih je mogo~e zapi~iti v tla), opis tehnik izdelovanja in kra{enja, prodaje in vrednotenja, oris vloge oselnika pri ko{nji in razmerja med oselnikom in koscem ter nenazadnje celo simbolnih vidikov oselnika kot predmeta, ki sam po sebi vzbuja nedvoumne asociacije. Prav ta dodatek o simbolnih – eroti~no zaznamovanih – razse`nostih oselnika (ki asociira na vagino, medtem ko bi lahko bila osla, brusni kamen za kose, falusni simbol) je tista pika na i, ki celotnemu besedilu doda pomemben pridih vznemirljive zanimivosti, ki je predmet sam po sebi na prvi pogled – kljub estet-
ski dodelavi – br`kone ne vzbuja. ^eprav je primerjalna analiza in uporaba virov za analizo oselni-kov prav frapantna, pa je avtori-~ina analiza oselnikov na nekaterih (ne najpomembnej{ih) mestih nekoliko nedore~ena. Tako recimo ostane nedore~eno vpra-{anje, ki se pojavlja ob povezovanju oselnika z vagino in osle s penisom. Zakaj je oselnik (tudi v vseh nare~nih variantah) mo{kega spola, osla (razen tam, kjer ji re-~ejo preprosto kamen) pa `enske-ga spola?
Kljub res marginalnim pripombam delo v celoti ostaja zgledno. Doslej zapisanemu je namre~ treba dodati bogat in privla~en slog pisanja, izjemno bogato slikovno gradivo (ob odli~nem oblikovanju celotne knji`ne zbirke Slovenskega etnografskega muzeja in njegovega letnega perio-di~nega glasila Etnolog), zemljevide in popis nare~nega poimenovanja oselnika na Slovenskem (avtorice Francke Benedik) in prevod celotnega besedila v angle{~ino, ki delu daje {e dodatno (mednarodno) razse`nost.
Rajko Mur{i~
Maja Mil~inski
KITAJSKA IN JAPONSKA MED RELIGIJO IN FILOZOFIJO
Trias, Ljubljana 1995 112 str., cena: 1.995 SIT
Pred tremi leti sta iz{li prvi dve knjigi dr. Maje Mil~inski s podro~ja kitajske oz. japonske filozofije. To sta bili monumen-talna izdaja prevodov klasi~nih tekstov daoizma z naslovom Klasiki daoizma in knji`ica Pot praznine in ti{ine. V tej zadnji je avtorica, sicer profesorica orientalske filozofije na Filozofski fakulteti v
Ljubljani, sku{ala predstaviti osnovne poteze kitajske in japonske tradicionalne in moderne filozofije, predvsem tistega dela, ki se navezuje na zapu{~ino klasikov dao-izma in budizma. Nekaj let poprej pa se je ukvarjala s konfucijansko dedi{~ino na Kitajskem, o kateri je izdala dve knjigi: Konfucijeve Pogovore in knjigo Stara kitajska modrost. Obe sta iz{li leta 1988. Tudi tretje klasi~no delo iz kitajske kulturne in filozofske zgodovine, Yijing – Knjiga premen, imamo v njenem prevodu, iz{el je leta 1992. Sedaj se nam avtorica, ki ima svojevrsten primat v poznavanju filozofije teh delov sveta pri nas, predstavlja s knjigo Kitajska in Japonska med religijo in filozofijo.
Pri najnovej{i knjigi ne gre kot pri avtori~inih dosedanjih za “temeljno izdajo” ali komentar k tekstom. Odseva predvsem njen spe-cifi~ni odnos do kulturne zgodovine de`el Daljnega vzhoda, ki ga je zgradila ob svojem dolgoletnem soo~anju evropske in daljnoazij-ske filozofske tradicije. Knjigo bi lahko razdelili na {tiri sklope. V uvodnem posku{a predstaviti evropski odnos do daljnoazijskih kultur in {e posebej do njihove religije in filozofije. V drugem sklopu kratko prika`e filozofske in religiozne sisteme Kitajske in Japonske, s poudarkom na njihovem lo~evanju. V tretjem delu obravnava vpra{anje smrti, predvsem pa odgovore, ki jih na temeljno eksistencialno dejstvo minevanja, minljivosti dajejo evropske in daljnoazijske filozofije in religije. Na koncu pa se ustavi {e ob misti~ni izku{nji, ki jo sodobna japonska filozofija, ~eprav je prevzela mnoge evropske zna~il-nosti, {e naprej ohranja.
Pomudimo se sedaj nekoliko ob uvodnemu delu knjige. V njem se Maja Mil~inski predvsem zavzema za prelom s tradicionalno evropsko zavestjo, ki samo sebe postavlja za edini kriterij in merilo filozofi~nosti, religioznosti in
RECENZIJE        247
civiliziranosti nasploh. Po njenem mnenju je tako dojemanje globoko zgodovinsko pogojeno. Na{a naloga v ~asu neslutenega razvoja komunikacij (tehnika je prehitela duha) pa je, da te zgodovinske predsodke odpravimo, zakaj `e zdavnaj so minili ~asi, ko je bil Orient za Evropo oddaljeno, neraziskano, skrivnostno podro~je, ki je ljudi navdajalo z ob~utki eksoti~nosti, fantasti~nosti in nenazadnje tudi strahu, zaradi ~esar so bili ti deli sveta vedno gledani le z evropsko nenasitnostjo in `eljo po prevladi. Orient je bil torej po avtori~inem mnenju v vsej zgodovini ve~ kot zgolj geografski pojem, dojet je bil predvsem kot kulturna oznaka nerazvitosti, manjvrednosti, primitivnosti. Ravno to pa je fantazma, imenovana tudi orien-talizem, ki {e danes onemogo~a kriti~no seznanjanje s temi kulturami in na ta na~in tudi s samim seboj.
Kaj je torej filozofija in kaj religija, kak{na je torej razmejitev, ki jo vsebuje `e naslov knjige? Mnogo evropskih pa tudi neevropskih filozofov je prepri~anih, da je filozofija v prete`ni domeni evropskega duha, saj je ta po njihovem mnenju edini razvil metodo racionalno logi~nega diskurza, prvobitno, temeljno filozofsko metodo. Po mnenju teh mislecev moremo na Vzhodu govoriti zgolj o iracionalnih misti~no-medita-tivnih metodah in praktikah pristopanja k resnici, ki pa imajo z racionalnim mi{ljenjem kaj malo ali celo ni~ skupnega. Najodli~-nej{i predstavnik v zgodovini evropske filozofije, ki zastopa to sta-li{~e, je Georg Wilhelm Friedrich Hegel. Zanimivo je, da se Maja Mil~inski ne loti dokazovanja zmotnosti tak{nega enostranskega razumevanja – kar bi tudi lahko storila, saj je znano, da tudi daljnoazij-ski sistemi premorejo zelo razvito logiko – ampak te trditve na
neki na~in privzame za ustrezne in posku{a pokazati, kako imajo tudi misti~no-meditativne metode svoje mesto v filozofiji.
Po kratki predstavitvi stali{~a evropske filozofije se avtorica torej loti prikaza druge strani pogleda na filozofijo. “Relevantno pa je vpra{anje metodologije, namre~ ali je mogo~e tematiko, s katero se sre~ujemo v filozofijah Daljnega vzhoda, smiselno dojeti zgolj po poti v evropski filozofiji prevla-dujo~ega in uveljavljenega racionalno logi~nega diskurza. Posebej velja to za vpra{anja ~love-kove eksistence, njegovega bivanja in minevanja, ob katerih se tako usodno in plodno cepita podro~ji religije in filozofije, kar je zna~ilno za japonsko filozofi-jo.”(Str. 15.) Daljnoazijske filozofije niso izoblikovale takega filozofskega sistema, kot je gr{ki, preprosto zato ne, ker je narava njihovega prevpra{evanja ~loveka in sveta druga~na kot evropska, vendar pa po mnenju Maje Mil~inski to {e ne pomeni, da ta podro~ja nimajo ~esa takega, kot je filozofija. Zaradi svojevrstnega razumevanja ~loveka in sveta na Kitajskem in Japonskem tam kriteriji, ki so vzpostavljeni v evropski filozofiji, ne veljajo; zato je treba “na podro~je religije in filozofije tu gledati iz {ir{ega stali{~a trans-kulturalne kognitivne antropologije” (str. 7, 8). Novega preizpra{e-vanja niso potrebne samo daljne azijske filozofske tradicije, ampak tudi na{a lastna. To pa je za nas evropocentriste, priznajmo si, te`ka zahteva.
Izpostavimo, da bi dobili dolo~nej{o predstavo o metodologiji obravnavanih filozofskih konceptov vpra{anja smrti in minevanja, bole~ine in trpljenja, torej tem, ki so bile v judovsko-gr{ki kulturni tradiciji podro~je, ki se ga je filozofija dolgo otepala in z njim  v  teoretskem  smislu  ni
vedela kaj po~eti – zato so ostale do moderne dobe skoraj izklju~no domena religije. Vzhodne filozofije pa so, izhajajo~ prav iz teh eksistencialnih dolo~itev ~loveka, izoblikovale svoje filozofske sisteme. Medtem ko smrt v evropski filozofski zastavitvi pomeni tragi-~ni, dramati~ni konec `ivljenja (“konec utopije”, kot pravi E. Bloch), je tako v budisti~ni kot tudi daoisti~ni tradiciji dojeta kot bistveni in sestavni del `ivljenja. To seveda ne pomeni, da prebivalcev Daljne Azije smrt ne navdaja tudi s trpkimi ob~utki, vendar je po mnenju Maje Mil~inski odlo~ilno, da “navezanost na `iv-ljenje nekaterih filozofskih in religioznih smeri Azije ni tako kr~e-vita in nima tolik{ne anksiozne konotacije, kot jo je ~utiti v evropski naravnanosti” (str. 80). Zdi se torej, da je osnovna lo~nica med evropskim dojemanjem smrti in azijskim ta, da se Evropejec s smrtjo nikoli ne sprijazni in jo raziskuje z namenom, da bi si v neskon~nost podalj{al `ivljenje, da bi tako postal nesmrten, vzhodnjak pa smrt ne le sprejme, ampak se vanjo v`ivi in jo od tod, iz nje same raziskuje.
Knjiga Kitajska in Japonska med filozofijo in religijo je, kot pravi avtorica v sklepu na strani 99: “... skromen prispevek k podobi dojemanja sveta in ~loveka z vidika filozofske in religijske tradicije Kitajske in Japonske. Vsaj nekoliko naj pribli`a ob~utje duhovne naravnanosti tega – nam {e preve~ tujega – sveta.” Poleg tega je delo mo~ brati, kar je tudi odlika, kot dober uvod v razumevanje dela kitajsko-japonske filozofske in religijske tradicije, k ~emur pripomoreta tudi tabelna prikaza Kitajske in Japonske poli-ti~ne in filozofske zgodovine.
Ale{ Primc
248   RECENZIJE
1

1     .
i
¦

K	,:¦{;
CÜ	§rl
; iS	i
^p-K-^
¦¦&&
% .:i!
' K, r ' jlV
*
^¦s^".-.
¦J^Jaj
¦**

t
%j
^.    : .*-   ¦ ¦
F9Tm                   If

>«=L*L
^-is1-*

ft-äfe*
Darko [trajn
DRU@BENE SPREMEMBE, THIMOS, [OLA
(Povzetek)
V  uvodnem delu ~lanka avtor ugotavlja, da se v javnosti postavljajo velike zahteve in pri~a-kovanja od dr`avljanske vzgoje. ^e pa se vpra{a-mo po definiciji tega pojma, se izka`e, da so za temi zahtevami in pri~akovanji razli~ne reakcije na najnovej{e dru`bene spremembe. V nadaljevanju, ob upo{tevanju analize F. Fukuyame, avtor ugotovi, da gre za kontradiktorne diskurze, ki se izrekajo v obmo~ju pomena platonskega pojma thimosa. Glede na to je o~itna razlika v naravi problemov v zahodnih in t.i. novih demokracijah, v katerih je diskusija o dr`avljanski vzgoji bolj povezana z dolo~itvijo samega pojma demokracije. Toda na obeh straneh nekdanje `elezne zavese se ka`ejo tudi skupne zna~ilnosti diskusije o dr`avljanski vzgoji v povezavi z mediji in t.i. moralno paniko.
Klju~ni pojmi: vzgoja in izobra`evanje, demokracija, konsenz, morala, politika, {ola
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
DR@AVLJANSKA VZGOJA
(Povzetek)
V  zadnjih letih se mnoge diskusije o {oli ukvarjajo z domnevnim pomanjkanjem vzgojnih vsebin v kurikulumu ali celo z odsotnostjo vzgojne naravnanosti slovenskega {olstva, kar naj bi bilo pogubno za obstoj in prihodnost dru`be. Zagovorniki te teze govorijo o re{iteljski funkciji vzgoje, kot da bi odkrili izjemno zgodovinsko novost, s ~imer dokazujejo popolno pomanjkanje zgodovinskega spomina. Poleg tega govorijo o re{iteljski funkciji vzgoje v novih dru`benih okoli{~inah, ne da bi upo{tevali edino klju~no novost, to je nastanek slovenske nacionalne dr`ave. Besedilo o dr`avljanski vzgoji ima namen k tej diskusiji dodati opozorilo, da `ivijo v Sloveniji tudi dr`avljani in dr`avljanke ter raz-{iriti prevladujo~e razumevanje vzgojne funkcije
{ole z nekaterimi zgodovinskimi dejstvi ter dvema konceptoma vzgoje (pravih) dr`avljanov iz obdobja francoske revolucije.
Klju~ni pojmi: dr`avljanska vzgoja, javna {ola, enakopravnost, osve{~anje, indoktrinacija, pravica do izobrazbe, dr`avljanstvo
Marjan [imenc
POUK FILOZOFIJE IN DR@AVLJANSKA VGOJA
(Povzetek)
Zdi se, da je filozofija po svojem pojmu popolna avtonomija mi{ljenja, dr`avljanska vzgoja pa predmet z vnaprej dolo~enimi cilji, ki jih mora dose~i. ^lanek posku{a opozoriti tudi na drugi vidik obeh predmetov: dr`avljanska vzgoja gradi na svobodi u~encev, filozofija pa je v {oli vselej zavezana sistemu, katerega del je.
Klju~ni pojmi: {ola, pouk filozofije, dr`avljanska vzgoja
Darij Zadnikar
DR@AVLJANSKA VZGOJA ZA POSTSOCIALIZEM?
(Povzetek)
Postsocialisti~ne dru`be ne morejo opraviti uspe{ne tranzicije v demokracijo tako, da bodo kopirale politi~ne sisteme Zahoda. Politi~no demokracijo mora podpirati ustrezna politi~na kultura. Dol`nost javne {ole je, da z dr`avljansko vzgojo opremi mlade s tistimi informacijami in kompetencami, ki jih bodo usposabljale za aktivno vklju~evanje v javne demokrati~ne procese. Obstaja nevarnost, da postane dr`avljan-ska vzgoja nadomestek `e znanim ideolo{kim indoktrinacijam, zato avtor v ~lanku s pomo~jo univezalne pragmatike posku{a lo~iti med dr`a-vljansko vzgojo in ideolo{ko indoktrinacijo.
Klju~ni pojmi: postsocializem, politi~na kultura, dr`a-vljanska vzgoja, univerzalna pragmatika
POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN       251
Bogomir Novak
ETIKA IN DRU@BA
(Povzetek)
Zoran Kandu~
ANOMIJA IN [OLSKA VZGOJA
(Povzetek)
Avtor razmišlja o vlogi šole v družbi, ki je razpeta med staro in novo moralo, staro in novo paradigmo. Potreben je stalen napor etičnega razmišljanja in delovanja v družini, šoli in poklicu. Etika ponovno prodira iz zasebnega, kamor je bila pregnana, v javno življenje. Svojo posebno vlogo in odgovornost ima etika v družbah tranzicije, med katere sodi tudi Slovenija. Na koncu avtor razmišlja o konkretnih vprašanjih etične vzgoje v sodobni šoli.
Ključni pojmi: eti~na vzgoja, vrednote, {ola v dru`bi tranzicije
Mojca Peček
OD DRUŽBENOMORALNE VZGOJE K
POUKU O ČLOVEKOVIH PRAVICAH
(Povzetek)
Članek se ukvarja z našimi povojnimi izkušnjami s poučevanjem predmetov, ki jih lahko vzporejamo z državljansko vzgojo. Te kažejo, da je potrebno izdelati učinkovitejšo artikulacijo temeljne koncepcije predmeta, ki se bo ukvarjal z državljansko vzgojo, težave, ki pri tem nastajajo, pa so povezane predvsem s tematiziranjem njegovih “vzgojnih” razsežnosti.
Pri tem članek izhaja iz prepričanja, da je šola tista, ki mora posredovati in skrbeti tudi za državljansko vzgojo, vendar pa ta nikakor ne sme in ne more pomeniti učenja po modelu pravilno mislečega načina govorjenja. Izhajati mora iz prepričanja, da smo si ljudje različni, kljub razlikam pa nas povezujejo skupne izkušnje, ki so povezane z življenjem v skupni državi. To pa pomeni, da je potrebno oblikovati takšno državljansko vzgojo, ki bo na eni strani usposabljala posameznika za aktivno sodelovanje v družbenem življenju, na drugi strani pa bo izhajala iz spoštovanja njegove drugačnosti. Takšno možnost pa nam omogoča le tista državljanska vzgoja, v kateri so človekove pravice vselej in vedno njena osnovna referenca.
Ključni pojmi: dr`avljanska vzgoja, dru`beno moralna vzgoja, pouk o ~lovekovih pravicah, etika in dru`ba
Članek obravnava nekatere podmene aktualnih razprav o vzgojni funkciji šolskega aparata. Posebna pozornost je namenjena družbenim -ekonomskim in kulturnim - določilnicam ano-mije. V tej zvezi je kritično osvetljena teza, da je anomija sinonim za vrednotni vakuum ali njegova posledica. V nadaljevanju so nakazani nekateri razlogi, ki govore proti uvedbi posebnega vzgojnega predmeta v izobraževalni proces, in sicer ne glede na to, ali bi bil omenjeni predmet zamišljen in realiziran kot religiozna, moralna ali politična (državljanska) vzgoja.
Ključni pojmi: {ola, ideologija, anomija, vrednote, socializacija, religiozna vzgoja, moralna vzgoja
Janez Justin
KOGNITIVISTIČNO, FORMALISTIČNO,
UNIVERZALISTIČNO O
(DRŽAVLJANSKI) VZGOJI IN ETIKI
(Povzetek)
V besedilu avtor uveljavlja kognitivistično, formalistično in univerzalistično razumevanje državljanske vzgoje in etike. Pojem vzgoje poveže s pojmom forme socialnega in moralnega mišljenja. Določi obseg minimalnih aksioloških investicij, brez katerih državljanska vzgoja ne more delovati. Odgovori na vprašanje, kateri napotki za načrtovanje državljanske vzgoje izvirajo iz razvojno-psiholoških in filozofskih teorij socialne ter moralne presoje. Opredeli načela, na podlagi katerih načrtovalci in akterji državljanske vzgoje lahko zavrnejo zahteve po utemeljevanju te vzgoje v “idiosinkretičnem” in “afek-tivnem”, v “kulturnih evidencah” in “nacionalnem”.
Ključni pojmi: dr`avljanska vzgoja, etika, socialna presoja, moralna presoja, razvoj, komunikacija, govorno dejanje, diskurz
151     POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN
Janez Kolenc
DR@AVLJANSKA KULTURA IN [OLA
(Povzetek)
Prispevek se ukvarja z razvojem pojmov poli-ti~na socializacija, dr`avljanska vzgoja, dr`av-ljanska kultura v navezavi s problematiko izo-bra`evanja in {ole. Ugotovljeno je, da predstavljajo izobra`evalne ustanove enega najmo~nej{ih vzvodov racionalizacije in modernizacije dru`be, vendar le, ~e dose`ejo dolo~eno stopnjo dru`be-ne avtonomije. Predstavljen je komunikativni model odnosov med dr`avo, dru`bo in {olo ter opravljena kritika pozitivisti~nega odnosa do vpra{anja dr`avljanske vzgoje. Aktualen pa `eli biti prispevek v tistem delu, kjer govori o morebitnem uvajanju predmeta dr`avljanska vzgoja v slovenski izobra`evalni sistem. ^eprav v dru`-boslovni teoriji ta vpra{anja {e zdale~ niso eno-zna~no re{ena, se avtor zavzema za dru`beno-kriti~en pristop k danemu problemu.
Klju~ni pojmi: dr`avljanska kultura, {ola, politi~na socializacija, dr`ava, dru`ba, osebnostni razvoj, dr`a-vljanski trening, u~enje, pou~evanje, dru`bena modernizacija
Darko [trajn
SOCIAL CHANGES, THIMOS, SCHOOL
(Abstract)
In the introduction to the article, the author establishes that great demand for and high expectations of civic education have arisen in the public. But the definition of this notion reveals that various reactions to the latest social changes lie hidden behind these demands and expectations. The author continues by finding that, according to Fukuyama’s analysis, these are contradictory discourses expressed within the Platonic notion of thimos. Consequently, the differences between the nature of the problems in the western and the new democracies, where the civic education debate is largely linked to the definition of the notion of democracy, are obvious. But on both sides of the former Iron Curtain, common characteristics in the
civic education debate are apparent with regard to media and moral panic.
Key words: education, democracy, consensus, morality, politics, school
Mirjam Milhar~i~-Hladnik
CIVIC EDUCATION
(Abstract)
In recent years, numerous debates concerning education have covered the supposed lack of ethical subjects in the curriculum, or even the absence of an ethical orientation in Slovene education, something which could be fatal to the existence and future of the society. The advocates of this thesis speak of the redeeming function of ethical education, as if they had made an extraordinary historical discovery, demonstrating the absolute lack of historical memory. Furthermore, they speak of the redeeming function of ethical education in the new social conditions, ignoring the key innovation, the formation of the Slovene nation state. The text on civic education seeks to add a caveat that citizens also live in Slovenia to this debate and to expand the prevailing understanding of the ethical function of the school, with the aid of certain historical facts and two concepts of the education of (proper) citizens from the period of the French Revolution.
Key words: civic education, public school, equality, spreading of awareness, indoctrination, right to education, citizenship
Marjan [imenc
INSTRUCTION IN PHILOSOPHY AND CIVIC EDUCATION
(Abstract)
The notion of philosophy appears to represent an absolute autonomy of thinking, while civic education seems to be a subject with preset goals which it must achieve. The article attempts to point out the other aspect of both subjects: civic education builds on the freedom of students, while philosophy in school is always faithful to the system to which it belongs.
Key words: school, instruction of philosophy, civic education
POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN       253
Darij Zadnikar
CIVIL EDUCATION FOR POSTSOCIALISM?
(Abstract)
Postsocialist societies cannot make a successful transition to democracy by copying the political systems of the West. Political democracy must be supported by an appropriate political culture. The task of public education is to provide young people with information and knowledge to enable them to participate actively in public democratic processes. Because of the risk of civic education merely replacing the old ideological indoctrination, the author attempts in the article to draw a distinction between civic education and ideological indoctrination with the help of universal pragmatics.
Key words: postsocialism, political culture, civic education, universal pragmatics
Bogomir Novak
ETHICS AND SOCIETY
(Abstract)
The author reflects on the role of the school in society torn between the old and new moralities, between the old and new paradigms. A constant effort towards ethical thinking and activity in the family, school and at work is required. Ethics once again enters public life from the private sphere, to where it was forced to retreat. Ethics has a special role and responsibility in the societies in transition, including Slovenia. The author concludes with a consideration of concrete questions of ethical education in contemporary schools.
Key words: ethical education, values, school in societies in transition
Mojca Pe~ek
FROM SOCIAL AND MORAL EDUCATION TO INSTRUCTION IN HUMAN RIGHTS
(Abstract)
The article discusses the Slovene post-war experience of school subjects comparable to
civic education. This experience suggests that a more effective articulation of the basic concept of the subject of civic education should be formulated, while related problems arise mainly in connection with the thematisation of the subject’s “ethical” dimensions. The article is based on the conviction that the school should also provide civic education, but that this should by no means represent learning from the model of a suitable mode of thought and speech. It should be based on the fact that people are different, but, despite their differences, are joined in the shared experience of living in a common state. This means that a form of civic education which would on the one hand prepare an individual for active participation in public life and on the other hand be based on respect for his/her individuality should be created. This can only be achieved through civic education, which would permanently use human rights as its basic reference point.
Key words: civic education, social moral education, instruction on human rights, ethics and society
Zoran Kandu~
ANOMY AND SCHOOL EDUCATION
(Abstract)
The article discusses some of the hypotheses of topical debates on the ethical function of the school system. Particular emphasis is laid on social – economic and cultural – guidelines of anomy. Pertinently, the thesis that anomy is synonymous with or a consequence of a vacuum of values is critically discussed. The article further discusses some of the reasons for the opposition to the introduction of a special ethical subject in the education system, regardless of whether the subject would be planned and implemented as religious, moral or political (civil) education.
Key words: school, ideology, anomy, values, socialisation, religious education, moral education
254 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN
Janez Justin
COGNITIVE, FORMAL AND UNIVERSAL VIEWS ON (CIVIC) EDUCATION AND ETHICS
(Abstract)
In the article, the author introduces the cognitive, formal and universal understanding of civic education and ethics. He links the notion of education to the notion of a form of social and moral thinking. He defines the extent of minimum axiological investment, without which civic education cannot function. He answers the question as to which instructions for the planning of civic education originate in the development psychological and philosophical theories of social and moral judgement. He defines principles, on the basis of which the planners and protagonists of civic education can reject demands to justify this type of education with regard to the “idiosyncratic”, “effective” and “national” aspect and “cultural registers”.
Key words: civic education, ethics, social judgement, moral judgement, development, communication, speech act, discourse
Janez Kolenc
CIVIC CULTURE AND SCHOOL
Abstract)
The article discusses the development of notions such as political socialisation, civic education and civic culture in connection with the problem of education and schools. The conclusion is that educational institutions represent one of the most powerful instruments for rationalisation and modernisation of society only if they achieve a certain level of social autonomy. The communication model of the relationships between the state, society and school is introduced, and a criticism of the positivistic attitude towards the issue of civic education is given. The article seeks to be topical in discussing the possible introduction of the subject of civic education into the Slovene education system. Although these issues are far from being provided with simple solutions by the theories of the social sciences, the author defends a social critical approach to the problem.
Key words: civic culture, school, political socialisation, state, society, personal development, civic training, learning, teaching, social modernisation
Translated by AMIDAS
Darko [trajn
VERÄNDERUNGEN IN DER GESELLSCHAFT, THIMOS, SCHULE
(Zusammenfassung)
Der Autor stellt zu Beginn fest, daß die Öffentlichkeit große Erwartungen und Forderungen in die Staatsbürgerkunde setzt. Wenn wir nach der Definition des Begriffs fragen, zeigen sich in diesen Erwartungen und Forderungen als unterschiedliche Reaktionen auf die neuesten Veränderungen in der Gesellschaft. Der Autor stellt unter Berücksichtigung der Analysen von F. Fukuyama fest, daß es sich um kon-tradiktorische Diskurse handelt, die sich im Bereich des platonistischen Begriffs Thimos bewegen. So wird der Unterschied zwischen den westlichen und den sogenannten neuen Demokratien klar sichtbar. In den letzteren ist nämlich die Diskussion über Staatsbürgerkunde eng mit der Bestimmung des Begriffs Demokratie verbunden. Auf beiden Seiten des ehemaligen Eisernen Vorhangs gibt es jedoch ähnliche Diskussionen über Staatsbürgerkunde, Medien und die sogenannte moralische Panik.
Schlüsselworte: Erziehung und Bildung, Demokratie, Konsens, Moral, Politik, Schule
Mirjam Milhar~i~ – Hladnik
STAATSBÜRGERKUNDE
(Zusammenfassung)
In den letzten Jahren wird in vielen Diskussionen über die Schule das angebliche Fehlen von erzieherischen Inhalten im Curriculum bzw. mit der Abwesenheit von erzieherischen Dimensionen im slowenischen Schulwesen behandelt, das angeblich eine verheerende Wirkung auf die
POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN       255
Existenz und Zukunft der Gesellschaft haben soll. Die Befürworter dieser These sprechen über die rettende Funktion der Erziehung, als ob sie eine historische Neuigkeit wäre, womit sie nur ihren Mangel an historischer Erinnerung zeigen. Außerdem sprechen sie über die rettende Funktion der Erziehung in einer sich verändernden Gesellschaft, ohne die einzige entscheidende Veränderung zu berücksichtigen: die Entstehung des slowenischen Staates. Dieser Aufsatz soll darauf hinweisen, daß in Slowenien auch StaatsbürgerInnen leben und das vorherrschende Verständnis der Erziehungsfunktion der Schule mit einigen historischen Daten ergänzen und zwei Erziehungskonzepte aus der Zeit der französischen Revolution vorstellen.
Schlüsselworte: Staatsbürgerkunde, öffentliche Schule, Gleichberechtigung, Indoktrinierung, das Recht auf Schulbildung, Staatsbürgerschaft
Marjan [imenc
PHILOSOPHIEUNTERRICHT UND STAATSBÜRGERKUNDE
(Zusammenfassung)
Es scheint, daß die Philosophie die vollkommene Autonomie des Denkens bedeutet, während die Staatsbürgerkunde ein Schulfach mit in voraus bestimmten Zielen ist. Der Autor versucht auf einen anderen Aspekt beider Fächer aufmerksam zu machen: die Staatsbürgerkunde wird auf der Freiheit der Schüler aufgebaut, während die Philosophie in der Schule immer dem System verbunden ist, dessen Teil sie darstellt.
Schlüsselworte: Schule, Philosophieunterricht, Staatsbürgerkunde
Darij Zadnikar
STAATSBÜRGERKUNDE IM POSTSOZIALISMUS?
(Zusammenfassung)
Postsozialistische Gesellschaften können einen erfolgreichen Übergang in die Demokratie nicht durch Kopieren westlicher politischer Systeme erreichen. Die entsprechende politische Kultur muß die politische Demokratie unterstützen. Die Pflicht der öffentlichen Schule ist es, den Jugend-
lichen jene Kompetenzen und Informationen zu geben, die ihnen ermöglichen, aktiv an öffentlichen demokratischen Prozessen teilzunehmen. Die Gefahr besteht, daß die Staatsbürgerkunde an die Stelle der bekannten ideologischen Indok-trinierung tritt, deshalb versucht der Autor mit Hilfe der universalen Pragmatik die Staatsbürgerkunde und die ideologische Indoktrinierung zu unterscheiden.
Schlüsselworte: Postsozialismus, politische Kultur, Staatsbürgerkunde, Universalpragmatik
Bogomir Novak
ETHIK UND GESELLSCHAFT
(Zusammenfassung)
Der Autor reflektiert die Rolle der Schule in einer Gesellschaft, die sich zwischen alter und neuer Moral, zwischen einem alten und einem neuen Paradigma befindet. Ständige ethische Reflexion und ethisches Handeln in der Schule, in der Gesellschaft und zu Hause ist erforderlich. Die Ethik dringt aus dem Privatleben, in das sie verbannt war, wieder ins öffentliche Leben. In einer Übergangsgesellschaft hat die Ethik eine besondere Rolle. Zum Schluß behandelt der Autor konkrete Fragen der ethischen Erziehung in den modernen Schulen.
Schlüsselworte: ethische Bildung, Werte, Schule in einer Übergangsgesellschaft
Mojca Pe~ek
VON DER GESELLSCHAFTLICH – MORALISCHEN ERZIEHUNG ZUM UNTERRICHT ÜBER MENSCHENRECHTE
(Zusammenfassung)
In diesem Aufsatz werden unsere Erfahrungen mit den Schulfächern behandelt, die mit der Staatsbürgerkunde vergleichbar sind und die in der Nachkriegszeit an unseren Schulen unterrichtet worden sind. Diese Erfahrungen zeigen, daß eine effektivere Artikulierung der grundlegenden Konzeption dieses Faches, der sich mit Staatsbürgerausbildung beschäftigen wird, erforderlich ist. Die Schwierigkeiten, die dabei auftauchen, hängen mit dem Thematisieren seiner “erzieherischen” Dimension zusammen. Die
256 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN
Autorin geht von der Überzeugung aus, daß die Schule zwar für die Staatsbürgerkunde sorgen muß, die aber nicht das Lernen nach dem Modell einer richtig gesinnten Sprechweise bedeuten darf. Sie muß aus der Überzeugung ausgehen, daß Menschen verschieden sind, daß wir aber trotz der Unterschiede gemeinsame Erfahrungen haben, die aus dem Leben im gleichen Staat herrühren. Das aber bedeutet, daß die Staatsbürgerkunde so konzipiert werden muß, daß sie einerseits den Einzelnen zum aktiven Mitwirken im sozialen Leben ausbildet, andererseits aber von der Respektierung seiner Individualität ausgeht. Solche Möglichkeiten aber gibt nur jene Staatsbürgerkunde, in der die Menschenrechte immer die grundlegende Referenz bleiben.
Schlüsselworte: Staatsbürgerkunde, gesellschaftlich – moralische Erziehung, Unterricht über Menschenrechte, Ethik und Gesellschaft
Zoran Kandu~
ANOMIE UND SCHULBILDUNG
(Zusammenfassung)
Der Autor behandelt einige Hypothesen aus der aktuellen Diskussion über die Erziehungsfunktion der Schule. Besondere Aufmerksamkeit widmet er den gesellschaftlichen – wirtschaftlichen und kulturellen – Bestimmungen der Anomie. In dieser Beziehung wird die These, Anomie sei ein Synonym bzw. eine Folge des Vakuums der Werte, kritisch beleuchtet. Im Aufsatz werden einige Gründe aufgezeigt, die gegen die Einführung eines besonderen “Erziehungsfachs” sprechen, und zwar ohne Rücksicht darauf, ob das Fach als Moral-, Politik- oder Religionsunterricht konzipiert wäre.
Schlüsselworte: Schule, Ideologie, Anomie, Werte, Sozialisation, Religionsunterricht, Moralunterricht
Janez Justin
KOGNITIVISTISCHE, FORMALISTISCHE, UNIVERSALISTISCHE ANSÄTZE ZUR (STAATSBÜRGER-) ERZIEHUNG UND ETHIK
(Zusammenfassung)
Der Autor geht im Text von einem kognitivistischen, formalistischen und universalistischen Verständnis der Staatsbürgerkunde und der Ethik aus. Der Begriff der Erziehung wird mit dem Begriff der Form des sozialen und des moralischen Denkens in Zusammenhang gebracht. Der minimale Umfang der für die Staatsbürgerkunde notwendigen axiologischen Investitionen wird bestimmt. Der Autor weist auf entwicklungspsychologische und philosophische Theorien der sozialen und moralischen Beurteilung, die bei der Planung der Staatsbürgerkunde verwendet werden. Die Prinzipien werden bestimmt, die es den Akteuren der Staatsbürgerkunde ermöglichen, die Forderungen nach der Rechtfertigung dieser Erziehung im “Idiosynkra-tischen” und “Affektiven”, in “Kulturevidenzen” und im “Nationalen” zurückzuweisen.
Schlüsselworte: Staatsbürgerkunde, Ethik, soziales Beurteilen, moralisches Beurteilen, Entwicklung, Kommunikation, Sprechakt, Diskurs
Janez Kolenc
STAATSBÜRGERKULTUR UND SCHULE
(Zusammenfassung)
Der Beitrag behandelt die Entwicklung der Begriffe “politische Sozialisation”, “Staatsbürgerkunde” und “Staatsbürgerkultur” in Zusammenhang mit der Erziehungs- und Schulproblematik. Es wurde festgestellt, daß Bildungsinstitutionen ein wichtiges Moment in der Rationalisierung und Modernisierung der Gesellschaft darstellen, aber nur, wenn sie einen gewissen Grad der Autonomie erreichen. Ein Kommunikationsmodell der Beziehungen zwischen Staat, Gesellschaft und Schule wird vorgestellt und die positivistische Beziehung zu den Fragen der Staatsbürgerkunde kritisiert. Die Aktualität des Beitrags kommt in dem Abschnitt zum Ausdruck, wo der Autor die mögliche Einführung der Staatsbürgerkunde in das slowenische Schulsystem behandelt. Obwohl in der sozialen Theorie diese
POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN       257
Fragen noch lange nicht eindeutig gelöst sind, setzt sich der Autor für einen gesellschaftskritischen Lösungsversuch ein.
Schlüsselworte: Staatsbürgerkultur, Schule, politische Sozialisation, Staat, Gesellschaft, Entwicklung der Persönlichkeit, Staatsbürgertraining, Lernen, Lehren, Modernisierung der Gesellschaft
Übersetzt von [pela Ko{nik Virant
258 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN