1106 Marijan Kramberger Mao Ce-tung Deset pesmi Vse tako kaže, da imajo pesniki težave, tudi če so slavne politične osebnosti. Te Mao Ce-tungove pesmi sem po posredovanju Petra Levca, ki jih je nekje odkril, prevedel in štiri izmed njih tiskal v »Naših razgledih« že leta 1958. Natis še preostalih pa zaradi takratne politične zaostritve ni bil več mogoč. A pregovor pravi: »Bolje pozno kot nikoli«. Mao Ce-tung je začel pisati pesmi že kot otrok in jih ni prenehal vse do sedanje pozne starosti. Imel je že pripravljeno zbirko »O vetru in pesku« (kakih 70 naslovov), vendar je ni nikoli izdal, ker je bila njena vsebina po njegovem mnenju za politika preveč osebne narave. Šele leta 1957 je objavil 18 pesmi s temami o revoluciji in povojni graditvi. Do danes je tem pesmim dodal približno še enkrat toliko besedil. Pričujoči prevodi so narejeni po ruskih prepesnitvah, ki sta jih oskrbela Golubev in Basmanov v Pekingu; za primerjavo pa so mi služili še dobesedni angleški, francoski in romunski prevodi, tako da je vsebina dovolj točna. Oblika pa je seveda prilagojena našemu jeziku, saj je stara kitajska poetika, ki jo Mao Ce-tung dosledno uporablja, povsem drugačna, ker temelji na 1107 Deset pesmi številu znakov, metodiki in strogo določenem redu v vrsticah. Vendar pa ima z našo poezijo tudi marsikaj skupnega: stalno rimo in razdelitev na enake kitice (oblika »ši« — na primer » Veliki pohod«) ali pa svobodno rimo in razdelitev na kitice s poljubnim številom vrstic (oblika »ci« — na primer »Sneg«). V slovenskem prevodu ustrezata enemu kitajskemu znaku približno dva zloga; pesem »Veliki pohod« ima na primer v izvirniku 56 znakov v osmih vrsticah in dveh kiticah, njen prevod pa 128 zlogov v 16 verzih in štirih kiticah. J. M. HUANHEL6U Sever Kitajske in jug (Stolp rumenega žerjava) cesta železna seka. Jang-ce, brezkončna reka, gloje v daljave devet svojih strug. Zolti lesk njenih voda vpijata dež in megla. Sivo brezbrežnost širjav vklepata Kačji in Želvji hrib. Kdo bi ta hip mi povedati znal, kam je odletel rumeni žerjav? S stolpa visokega v motno globino pesnik popotni strmim na vodo, v čašo iz vrča natakam si vino, v dar ga poklanjam vodam, ki teko. O, naj le Jang-ce v daljave odteka! Polno srce je, kot polna narasla je reka! ČANGŠA v hladni jeseni samoten negibno stojim in strmim v deroči Sjang-cjan, ki lahkoten hiti in brezmejnost voda na sever odnaša vzdolž skalnih obronkov Oranžnih gora. Očaran strmim: s škrlatom lebdečim obliti so gorski vrhovi, rdeči gozdovi preprezajo oble pologe, po reki narasli se bliskajo sinji valovi in stotine ladjic bori se s tokovi. Mao Ce-tung V neskončno globino neba se orel je vzpel in riba do dna je presekala vzburkane vode. Na nebu brezmadežnem vse koprni: Svobode! Svobode! Prostranstvo brez mej mi dušo uporniško para. O, Zemlja, nesmrtna, prastara, povej mi, razkrij, kaj v boju med kopnim in morjem premoč dodeli? Prav tu svoje dni s prijatelji sam sem živel, vesel in ves tak kot oni. Zdaj v mislih razpletam ta leta razvneta . . . Bili smo še mladi, a vendar smo sanjali smelo o tem, kar nam burno je v dušah kipelo. O mnogem sodili, o mnogem pisali, velike načrte na skrivnem kovali. In zroč na gore, na rečne doline, smo v željno srce si slikali tek zgodovine. In pljunka nevredni v predstavi so naši bili velikaši. . . Bi mogel pozabiti kdaj, kako je z lahkotnostjo ptic presekal naš čoln tedaj grozeče šumeče valovje brzic? 1927. leta 1108 1109 Deset pesmi NOVO LETO Ninhua je ostal za prelazom, Cinlju in Gujhua smo prešli. Po ozki stezi čez gorsko strmino, po spolzkem lišaju, skoz gozd neprehodni — kam gremo skoz molk in divjino? V dolino k podnožju Ujšana! S pologa na polog, vse niže v nižave. Rdeče nad nami vihrajo zastave! Leta 1928 LJUPANŠAN Glej, tam med bledimi oblaki z vreščečim krikom gos na jug leti. Nad dvajset tisoč li smo že prešli, vendar ljudje porečejo »junaki« le tistim, ki uzro Kitajski zid. Bel, šiljast vrh iz Ljupanšana vstaja, zapadnik se v zastave nam zaganja .. . Z vrvmi v rokah Rdeča vojska sanja, kako zvezala sivega bo zmaja. Leta 1935 VELIKI POHOD Rdeča vojska ne boji pohoda se in ne preprek. Številne gore smo prešli in brez števila divjih rek. Vu Ljanga šiljasti greben kipi in pada kakor val. Visoko vzpenja se Vu Men, gore pod njim so kupčki skal. 1110 Valovi Cinše vro na dnu soteske, v kotlu vročih sten. Ledeno mrzel je vsak člen verig na mostu čez Tatu. Še zadnjih tisoč li hoda po svežem snegu čez Minšan Pohod brezkončni je končan. Rdeča vojska se smehlja. Leta 1935 KVENLUNG Brezmejnost neba parajoč z vrhovi v višine kipiš in zviška prezirno strmiš na radost človeško in moč. Kvenlung, ti stoglavi zmaj, ves v bele snegove odet, tvoj hladni dih vkJepa sedaj ves svet pod teboj v mraz in led. A kadar otaja se sneg, slepeče iskre se vode in divja vodovja rek iz strug se besneče vale, pehaje ljudi slednji hip med beganje želv in rib. O, kaj si dobrote in zla, Kvenlung! že spočel za ljudi od davnih, pradavnih dni? Le kdo naj odgovor mi da? Poslušaj, Kvenlung in me čuj: nikar se nad vse ne dviguj! Čemii ti brezmejnost snega? Čemii ti tvoj vzpon do neba? O, če bi potegnil lahko iz nožnice pravljični meč, na troje razsekal, Kvenlung, bi tvoje ogromno telo. En del, tvojo prvo tretjino, evropskim deželam bi dal, en del, tvojo drugo tretjino, Mao Ce-tung Deset pesmi Ameriki v dar bi poslal, le zadnja tretjina na veke dojila kitajske bi reke. Tako bi za vselej med nas človeška spokojnost prišla, tako bi vsi kraji sveta delili vročino in mraz. Leta 1935 SNEG Pred mano leži sever kitajske dežele. Na stotine, tisoče li vsenaokoli vkovano je v led, vsenaokoli, ves svet so snežinke zamele. Ob Velikem zidu razgrinja, na to in na ono stran, se bela, brezkončna ravan in v metežu belem izginja. V belini je skrit Hoangho, ni čuti šumenja valov, povirje njegovo in tek prekrila sta led in sneg. Kot kača srebrna se vije veriga srebrnih gora in hribi ogromni, kot sloni iz voska, kipijo v nebesno prostranstvo, kot da bi na boj izzivali božanstvo neba. A glej, že je sonce vzšlo in v zarji je svet zažarel kot pražnja obleka mladenke ves rožnat, škrlaten in bel. In polno občudovanja srce se v to bajno lepoto zasanja. Pred reko le-to, pred to goro sneženo junak je od nekdaj upogibal koleno! 1111 1112 Mao Ce-tung Ši-huan in U-di sta poznala vojaške stvari, bila pa sta slepa oba za sinjino neba. Tan Taj-cun ni bil vešč zanesenih besed; vse prej kot poet je bil veliki kralj dinastije Cun. Džingis-kana sam bog je izbral za vladarja sveta, a znal je le to, kako lok sestreli orla z neba. Doba vseh teh je za zmerom prešla. A kje so oni, ki njih borba je polna svetlih besed? Vidim današnji svet, vidim nove ljudi. Leta 1945 PLAVANJE CEZ z vodo iz Čangše sem lahko JANGCEKJANG gasil si žejo še nedavno. Zdaj jem že ribe, ki po njih je slavno srce hupejskih mest Vu Čang. Velika si, o, reka Jangcekjang! V vodovju tvojem plavam brez strahu, s pogledom bistrim bi obsegel rad nebo nad kneževino Ču. Kaj mar mi, če besne valovi, kaj mar, če sikajo vetrovi — sproščenost blaga me navdaja, kot da bi v vrtu se sprehajal, srce prostranstvo mi dojema, brezmejnost dušo mi prevzema. V valove šumne reke zroč, Konfucij je dejal nekoč: »Kar je prešlo, se več ne vrne, kot reke tek se ne obrne!« 1113 Deset pesmi Nemirni veter slednji hip v napeta jadra se zaganja in Kačji hrib in Želvji hrib se zreta v molku mirovanja, a misel mi privide slik bodočih časov sanja. Železen most nad besno reko čez brezno se razpne nekoč in svet pozabil bo, da moč bogov zgradila je prepreko. Jezovi kameniti vzpno se iz vodovja Jangcekjanga in snegu iz gora Vu Šanga prastaro pot v morje zapro, a v skalnih kotlih sred planin bo mnogo jezerskih gladin. In če še živa gorska je boginja, živi naj dalje in strmi ves čas, kako na svetu tem se vse spreminja, kako dežela menja svoj obraz. Leto 1956 VASICE Lilasto, modro, zeleno, črno, rdeče, rumeno .. . Kdo po vrhovih pleše s pisano svilo v rokah? Zarja večerna utrinja se po nevihti vihravi in za planino planina vstaja v daljavi. Tukaj je svoje dni divje besnel spopad, stena še hrani sledi bomb in topovskih granat. . . Zdaj pa poglej jo! V brokat pisani nežno zavita gora bohotno cvete. Glej jo — kaj ni čudovita? 1114 Mao Ce-tung BEJDAJHfi Dež nad Jujanom prši neprestano, sivi valovi k oblakom kipe, za Cinvandajem kot soho izrezljano ribiško barko dviguje morje. Barka, hiteča v brezkončno obzorje, kam te poneslo kipeče bo morje? Mnogo dejanj so prekrili vekovi. . . V Češi z vojskami odšel je na vzhod cesar U-di po prav istih valovih — stih moj v tem hipu oživlja pohod . .. Veter jesenski. . . Prav takšen je veter, a vse drugače sedaj je na svetu. Leta 1956 Prevedel Janez Menart Huanhelou — ime starodavnega stolpa na bregu Jangcekjanga, kamor je po ljudskem izročilu priletal sveti puščavnik Fej Van-huaj. Čangša —• ime mesta. Novo leto — Ninhua, Cinglju, Gajhua so imena zapadnih goratih okrajev v pokrajini Funcjan. Ujšan — ime gorovja, kjer so bile nastanjene revolucionarne pre-skrbovalne baze. Ljupansan — ime pogorja. Veliki pohod — Pesem je pričevanje o tako imenovanem »velikem« ali tudi »dolgem pohodu« kitajske rdeče vojske, ki se je umaknila deset tisoč kilometrov (seveda z ovinki) proti severu, kjer se je reorganizirala in pripravila za poznejši zmagoslavni pohod. — Vu Ljang, Vu Men in Minšan so imena gora, ki jih je prešla; Cinša in Tatu pa imeni rek. Čez zadnjo je vojska prišla tako, da so prostovoljci (medtem ko so jih z nasprotnega brega klatili s strojnicami v sto metrov globoko sotesko reke Tatu) lezli drug za drugim po verigah visečega mostu (deske so bile pobrane z njega) v hudem mrazu, preprijemajoč se z rokami viseč nad prepadom in se slednjič le prebili na drugi breg, čez kakih sto metrov široko sotesko. — »Li« je dolžinska mera, 576 m. Sneg — Ši-huan je bil cesar okoli 250 pred našim štetjem; U-di okoli 100 pr. n. š.; Tan Taj-cun okoli 650 po n. š.; »veliki kralj dinastije Cun« pa je ime za cesarja Sun Taj-cuja, ki je vladal okoli 970 po n. š. Bejdajhe — Jujan je staro ime obmorske pokrajine, Bejdajhe in Cinvandao pa imeni manjših pristanišč.