Za humano in samo upravno družbo gre
Trideset let je minulo od takrat, ko so našo domovino zagrnili temni oblaki, ko je na sleherni košček naše zemlje stopila vojna z vso krutostjo in brezobzimostjo. Stanje je bilo na videz brezupno. Kazalo je, da bi kot v hudi nevihti stisr.ili glave med ramena in se zavlekli v gosto grmovje ter v strahu čakali konca, pa naj bi bil že kakršenkoli, pa čeprav bi dočakali uničenje.
Toda ne! V našem narodu so bile dovolj velike sile, ki se niso ustrašile nevihte in so stoje kljubovale viharju. Ne samo kljubovale, temveč sp se mu tudi uspešno postavile po robu.
Odpor proti najbolj brezobzimemu sovražniku na-predka, svobode in demokracije je dobil svoje utelešenje v Osvobodilni fronti slovenskega naroda, katere trideset-letnico praznujemo prav te dnl Osvobodilna fronta je bila organizacija, ki je prvič v moderni slovenski zgodo-vini združila večino nacionalno zavednih in naprednih sil ter jih usmerila v mogočno enotno akcijo, v boj za na-cionalno in socialno osvoboditev slovenskega delovnega človeka. Pravilnost te velike in z dragocenimi žrtvami pla-čane akcije je bila dokazana ob zmagi in se kaže še danes, ko želimo in se trudimo, da bi na teh temeljih zgradUi novo, naprednejšo družbeno stvamost.
Ni slučaj, da je obletnica ustunovitve Osvobodilne ftonte tudi naš občfnski praznik. Le malo fe območij v Sloveniji, kjer bi iskra tako hitro zanetila požar upora, ki kljub vsemu nasilju ni ugasnil do osvoboditve. Odbori Osvobodilne fronte, rajonski odbori v Mostah, Polju in Dobrunjah, terenski odbori v vseh naših vaseh, zaselkih in uticah so nastali tako rekoč čez noč in takoj pričeli z učinkovitimi akcijami, ki so takoj rodile sadove. Samo hip za tem so že nastajale prve oborožene enote — udame pesti osvobodilnega gibanja, kateremu se ni mogel iz-ogniti nihče, saj je bilo v vseh porah takratnega življenja. Maloštevilni člani komunistične partije pa so bili kvas tega gibanja.
Zakaj toliko besed o teh zgodovinskih dogodkih, o ka-terih smo že tolikokrat slišali, pisali in govorili?
Predvsem iz dveh razlogov!
Prav je, da se jih letos ob tridesetletnici spomnimo ter jim damo tisto pomembnost in vehčino, kot jim pripada, saj so enkratni v dosedanji zgodovini našega naroda, pa tudi naše ožje domovine.
Drugi razlog pa je, da se iz njih učimp o pomembnosti slehemega člana naSe današnje družbene skupnosti in kre-pimo revolucionarni ustvarjalni zanos, ki postaja vedno bolj mlahav.
Velikokrat razpravljamo o težkem gospodarske polo-žaju, v katerem se nahajamo, velikokrat govorimo o nere-šenih problemih, ki so zaradi hitrega razvoja naših druž-benih in ekonomskih odnosov ostajali ob strani in kri-čeče zahtevajo učinkovitih rešitev. A učinkovitih rešitev ne najdemo oziroma jih iščemo tam, kjer jih ni, ponavadi v brezplodnem gostobesedičenju in iskanju koristi zase. Pri tem vse preveč pozabljamo, da vse, karje koristno za posameznika, ni vselej koristno za delovno organizacijo, občino, mesto in republiko. Prav tako ni vselej tisto, kar je koristno za delovno organizacijo, koristno za posa-meznika, občino, mesto in republiko. Isto velja tudi za občino, mesto in republiko. Pred seboj imamo vse preveč majhnih, ozkih ciljev, izgubljamo in pozabljamo pa glavni cilj - zgraditev samoupravne, demokratične in humane družbe. To je danes našaglavna naloga, kotje bila osnov-na naloga Osvobodilne fronte pred 30 leti osvoboditev delovnih Ijudi.
Res stanje ni rožnato, vendar še zdaleč ne tako temno, kot je bilo pred 30 leti. In če smo bili tedaj sposobni, da ga razrešimo, to tembolj lahko napravimo danes. Potreb-no pa je, da v tej veliki nalogi sodeluje vsakdo in je za svoje delo in nedelo tudi odgovoren. Z učinkovitostjo, samodisciptino in občutkom za pravice, kotsmo jih imeli pred 30 leti, bomo sčasoma odstranili vse naše sedanje težave.
To še posebej velja za občane naše občine. Kot smo v tistih težkih dneh med prvimi dvignili zastavo revolucije, tako moramo biti tudi danes v prvih vrstah boja za res-nično samoupravno družbo in ekonomsko stabilizacijo, ki je pogoj za ustvaritev resničnih socialističnih odnosov.
Zastava revolucije, ki smo jo dvignili pred 30 leti, mora še vedno plapolati in še se moramo združevati pod njo, zakaj zastavljena naloga še ni končana.
To smo dolžni pred samim seboj, to smo dolžni tudi za naše potomce!