Rozika je stisnila pesti. »Ali — ali bo Ivan tudi zraven nocoj?« je vprašala s hripavim glasom. Delavci so se spogledali: A tako! Saj ne more vedeti! Ne, Ivana ne bo zraven, ta je bil prejšnjo soboto odpuščen: zaradi nemarnosti in vedne pijanosti... Tako torej! Rozika se še zavedela ni, kdaj je ostala sama. V temni kuhinji je čepela in strmela v svetlo liso, ki jo je začrtal mesec na podu. Tedajci je švignila senca mimo okna in koj nato je rahlo potrkalo. Rozika je planila pokonci. Pred oknom je stal Ivan. Vendar! Od veselja bi bila najrajši zavpila. Ivan pa je položil prst na usta iu ji pomignil. Roziko je kar neslo! Zaprla je sprednje duri, pogledala v sobo, kjer je oče za mizo spal, ogrnila se je z vobieno ruto, poiskala zavoj in se splazUa pri zadnjih vratih na plano. »Ali si prinesla tisto reč?« je zašepetal Ivan. Jezik mu ni bil čisto trden. »Tukajle!« Spet se je napil, si je mislila; menda se ne bo zgodila kaka nesreča. A, kaj! Vajen je pijače in dinamita — odlagati pa ni več kam. Naglo sta odšla čez travnik, potem za potokom in v hrib proti kapelici. Steza je bila na nekaterih krajih razmočena; prelezla pa sta jo brez težav. »Ti ostani zdaj tu,« je velel Ivan, ko sta bila gori; »ženske niso za kaj take^a. Vse sem si ogledal in vem, kje je treba. Razpoka je taka, da bolja biti ne more. Noter s to prismodo in vžigalico na vrvco — pa bo!« »Glej, da se dovolj daleč umakneš,« ga ie Rozika opominjala; bila je prav zadovoljna, da ji ni treba biti zraven. Ivan se je lahkomiselno zasmejal. »Saj ni tako nevarno.« Ta hip se je oglasil prvi bobneči strel od nove ceste pod Martincem. »Hudirja,« je posluhnil Ivan, »ti so se danes pa na moč lotili! Tem bolje! Tem manj se bo čulo, če bo tu tudi malo poknilo.« »Ti! Koj ko pokne, lahko prideš in stopiš v tisti hodnik pod zemljo,« je dejal Ivan samozavestno in je šel. Rozika je sedla na prag kapelice, roki je sklenila okoli kolena in napeto čakaia ... — Ravno tedaj, ko je na stolpu udarila ednajst, je šel Tine še enkrat v hlev: krava je irnela, pa ni bilo Vse tako, kakor bi moralo biti. Zunaj pod Martincem je spet pokalo — čuj četrti strel ... bum — in že petič ... Moj Bog, kaj je to?... V tem hipu je tako treščilo, da so vsa okna zašklepetala. To ne more biti pod Martincem! Tedaj — Tine je začutil, da se mu lasje ježijo: Ali bi Rozika res mogla biti tako zmešana, da bi bila šla sama —?! Ali vtem je Tinetu na mah pretrgalo vse njegove misli. S hriba dol je jelo votlo bobneti, potem ječati in pokati... in zdaj... zdaj se je zarnajal ves Iirib... Ježeš in Marija, saj to je prav nad Ožboltovo hišico ... Anica, Anica, ti, Ijubi Bog, za božjo voljo! Tine je odhitel, kar so ga nesle noge. Anica, Anica ... Kamenje hrušči, cele klade se fralijo navzdol in odskakujejo v divjem diru ... ves breg se udira in ruši in pogreza na Ožboltovo hišico. Tine je zakrilil z rokami, kakor da bi hotel goro tadržati... ne... ne! Drvarnice in. hleva ni več. Bemlja ju je pomedla in zakrila. Ko se je Tine vrgel na duri Ožboltove koče, je ttdirajoči se hrib pravkar zadel v zid na drugi strani |n ga podrl., -. vse se je streslo, zamajalo, zaškrifcalo s -.. Tinetu se vrtijo ognjeni obroči pred očmi... Anica... Od znotraj je nekdo odpahnil duri. Ožbolt se je zaletel čez prag, bil je bled ko stena, bos, v samih hlačah. Na rokah mu je visela ženska. Zastrmel je v Tineta, kakor da je ob pamet. »Mati mi je omedlela,« je zasopel in se opotekel mimo njega. Tine je zagrabil in odnesel ženo nekaj korakov vstran. »Anica?« je hotel krikniti, pa je komaj zahropel. Položil je mater na trato zraven ceste. »Kje je Anica?« Ožbolt je blodil z očmi. »Zadaj v izbi,« je zamomljal. O Bog, usmili se vendar! Tine je bil čisto tiho. Ne glasu ne bi bil spravil iz sebe. Prvi vaščani so prihajali. Odnesli so mater dol h Gradišniku. Hrib se je ustavil. Da, ustavil se je. V ubogo Ožboltovo hišico se je zajedel in jo nasul z zemljo in pečevjem, potem pa obstal. Zadaj v izbi pa spi Anica .. . »Krampe, lopate!« je zavpil Tine. Najbližnjemu je maknil neko orodje iz rok in planil v hišo. Stopnice so stale pokonci, zadaj je bilo vse zasuto. Skočil je s kupa na drugo stran. Ta soba je bila prazna. Pri drugi so vrata zadelana, ni jih mogoče odpreti. Tine je udaril s cepinom in jih raz- bil... Pesek, kamenje se je usulo ... izba mora biti zasuta... Tinetu se je zazdelo, da ga nekaj z ledenim mrazom oklepa. »Anica!« Niti vedel ni, da je na ves glas in ves obupan zakričal. Tedaj je začul od nekod slabotno ihtenje: »Tine ... hvala Bogu, Tine ...« Ko dva, ki se jima je zmešalo, sta se vrgla Tine in Ožbolt na kup zemlje in peska, ki je zapiral pot do Anice. Mesec je svetil skozi okno v lopo, kolikor je najbolj mogel. Živa je, živa, je mislil Tine in je kopal, kakor da je postal to noč močen za tri. Ni trajalo dolgo, kmalu sta bila v izbi, to je tam, kjer je prej bila izbica; kajti zdaj je bila to sama podrtija. Nekdo je prinesel svetilko in jo obesil na durnik. Kopala sta in kopala. Nekaj moških iz soseščine je za njima odnašalo pesek in zemljo. Ali gora v izbi se ni in ni hotela znižati. Kje je Anica? Vse je tiho. Tineta je zopet prevzel strah. Ko da jima je obema neka skrivna sila velela, sta oba obstala in prisluhnila. »Anica!« je zarjul Ožbolt. »Da,« se je zopet oglasil slabotni glasek od nekod. Hvala Bogu! Le naprej, naprej! Na kose zida sta zadela, kamenje, zemlja, pesek se je valil pod lopato. Kup se je nižal. Velik kos zidu, ki ga je udirajoči se hrib kar celega potisnil, je slonel v kotu. Ta kos zidu si je Bog izbral, da je rešil Anici življenje ... Zadaj za tem je bilo ravno toliko prostora, da je dekle moglo počeniti, ne da bi jo stisnilo in zadušilo. Od svetilke je posijal bled žarek k njej in je pregnal mrak in strah pred smrtjo. Lopate so prihajale vedno bliže. O, kako človeku dobro de, ko čuti v taki strašni uri bližino dobrih ljudi! Tine in Ožbolt.. . Moj Bog, kajne da mi zdaj ni treba več misliti na smrt! Tine ... Ijubi Tine ... Anica niti ni vedela, da ji venomer polzijo velike solze po bledem licu nizdol r.a sklenjene, tresoče se roke. (Dalje prihodnjič)