Razmišljanja ob dnevu mrtvih
Še vedno smo pod vtisom dneva mr-tvih, ko so se na pokopališča in k spome-nikom NOB zgrinjale množice Ijudi, da se poklonijo spominu na umrle svojce, soborce, prijatelje, znance...
Grobovi so bili polni rož, dragih in manj dragih, ponekod tudi samo. nekaj lepih gozdnih vejic z raznobarvnimi je-senskimi listi, ki so spominjali na minlji-vost življenja.
Ob veličastnih in pretresljivih spomeni-kih, kjer so se vršile žalne slovesnosti in kjer smo za nekaj minut postali, smo se spomnili vseh znanih in neznanih juna-kov, ki jih pokriva stovenska zemlja in tistih, ki so trpeli, se borili in umrli v koncentracijskih taboriščih v tujini. Nji-hova življenja so ugasnila zato, da mi danes lahko svobodno živimo in delamo. Ali se tega zavedamo in dovolj cenimo te vrednote. Zakaj dovolimo potvarjanje naše zgodovine, skrunjenje naših gro-bov in spomenikov? Ali mladini znamo povedati, da je še veliko narodov v sve-tu, ki so lačni svobode in kruha ? AH smo jiti vzgojili tako, da bodo v tetn nemi-rnem času nadaljevali boj za ohranitev teh vrednot in gradili še naprej svet miru in napredka.
Misel na minljivost življenja je trenut-na. Drevesa bodo jesenske liste zamenja-la z novimi in rodovi bodo živeli naprej,
Vklesane besede na spomeniku padle-mu junaku mimoidoče bodrijo:
»Kdor mimo greš, ne toži, nisem mrtev, v vsem kar živiš, kar prost zdaj smeš, za rod gradiš,                     '   -
sem jaz, je moja žrtev.«
MARA VRHOVEC