Nekaj iz naravoslovja. (Dalje.) 7. Zvok. Ako se deli kakega elastičnega telesa na pr. strune, glasovnih vilic, zvona zamajejo, razširja se gibanje po zraku, ki nas obdaja, kakor valovi v vodi, in kakor pravi zrakovi valovi butajo na naša ušesa, in tako nastaja, kar mi pravimo zvok. Bližej ko je tresujoče telo našemu ušesu, in močneje ko je tresenje, toliko močneje je zvok in nasproti. Ako to tresenje vseh delov enega telesa enako dolgo časa traja, imenuje se ta zvok tudi donenje. Ako pri donenji pazimo na število tresajev v eni sekundi, imenuje se to glas, ako je pa ta zvok iz nepravilnega tresenja, imenujemo ga šumenje. Ako butajo zrakovi valovi na terde reči, n. pr. na steno, vračajo se v enakem kotu, pod katerim padajo, tako, da se zvok še enkrat sliši, in to se reče odmev. Ako zvok pada od več terdih stvari, tako se sliši večkratni odmev. Da je zvok močneji, poslužijo se na ladijah, v stolpih legata, dolge od začetka ozke, potem pa čedalje se razširjajoče cevi. Slušalne cevi, kratke, lijaku podobne cevi, se poslužujejo tisti, ki slabo slišijo, ker njen ozki konec nastavljajo pri govorjenji na uho. Dvoje cevi zaderžuje, da se zvoneči glasovi ne zgube precej v zraku in pritiskajo z večjo močjo na uho. Zvok se bolj po času razširja od svetlobe, toraj vidimo pri daljni nevihti blisek poprej, predea slišimo gromenje. Hitrost zvoka v zraku znaša okoli 330 metrov v sekundi. Ako štejeruo, koliko sekond je minulo med bliskom in gromenjem, lahko povemo koliko metrov je nevihta proč od nas. 8. Obstojni deli zraka. Podnebni zrak, ki^nas obdaja, je poglavitno sestavljen iz dveh tanjkih (drobnih) plinov, namreč iz Vs kiselca in 4/5 dušca; to malo, kar še manka, je nekolikoogljenca, nekoliko vodenca. Kiselc je za dihanje neogibljivo potreben, brez njega bi ne mogli živeti ne živali ne ljudje, zato se tudi imenuje ta zrak živni zrak. Kislec sam na sebi ni gorljiv, brez njega pa bi ne moglo ničesa goreti; ker gorenje samo na sebi ni druzega, nego hitra zveza kiselca z gorljivim telesom, kjei" se razvija luč in močna vročina. Da ogenj huje zanetimo, dovažujemo mu z zrakom prav veliko kisleca n. pr. s pihalnim mehom. Kislec se zvezuje večkrat s telesi, ne da bi se ogenj prikazoval. Ruja na železu, zeleni volk na bakru, vrenje, gnijenje, trohnjenje nastaja, ako se kislec zvezuje s telesi. Kiselčeve zveze s telesi, po katerih dobivajo kisli okus, imenujejo se kisline. K temu spada na p. ogeljno-kislina, jesihova kislina, citronina kislina, žveplena kislina (hudičevo olje). Kiselc se razvija iz zelenih rastlinskih delov pod vplivoin solnčne svitlobe, in iz te snovi so po nekoliko živali, rastline, kovine, voda in zrak. Dušec je tak zrak, da v njem ne more živeti ne človek ne žival, niti ogenj ne goreti. Ugasniti bi mogel, ljudje in živali bi se zadušili, zato se imenuje tak zrak dušec, ker zaduši. V zvezi s kiselcem pa zabrani prenapeto razdraženost, kateio bi vzrokoval kiselc, ko bi samo njega serkali. Zveza obojih nam kaže premodro previdnost božjo. Ogljenec je v černem in v rujavem premogu, v lesnein oglju, v grafitu. Kedar se zvezuje kiselc s to snovijo, nareja se ogeljno-kislina; to se zgodi pri gorenji, gnijenji, sopenji, pri vseh snovih, ki svetijo in gore; kedar vino ali pivo vre i. t. d. Rastline sopejo čez dan po perji kiselc in sprejemajo v se ogeljno-kislino in vodeno paro; po noči pa je nasprotno. Ako se veliko ogeljno-kisline vsope, se človek zaduši, ako se je malo nasope, nastopi glavobol in omotica. V zapertih stanicah, kjer prebivamo, ne imejmo posode z živim ogljem; tudi peči se ne smejo popolnoma zapirati, dokler oglje ni ugasnilo. Ker ogeljno-kislino izsopemo, tedaj je treba tam, kjer je veliko ljudi skupaj, okna odpirati vsaki dan, da pride novi živni zrak. Tudi je škodljivo iraeti cvetlice močno dišeče po noči v spavnici. Ker je ogeljno-kislina težej, kakor podnebni zrak, vleže se k tlom, na pr. v kletih, kjer vre veliko vina ali piva. Ako ugasne luč, prinešena v take prostore, je to znainnje, da je taki zrak notri. Ogeljnokislina se v vodi raztopi, in daje prijeten in hladiven okus, ki želodec okrepča. Skoraj vsaka voda ima nekaj ogeljno-kisline. Kjer se vodni vrelci v zemlji srečajo z ogeljno-kislino, veliko nje vse vzamejo in tako nastanejo kisle vode, slatine. Vodenec. Ta plin ne pospešuje niti sopenja niti navadnega gorenja, ako pa pristopi atmosferični zrak, gorljiv je, in se imenuje gorljivi zrak. Tak zrak nareja se večkrat iz močvirjev in grezi in na pokopališčih, toraj se tudi imenuje močvirski zrak. Vodeno-gaz se rabi za plinovo svečavo, tudi ga rabijo, ker je 14krat ložej od atmosferičnega zraka, da se z njim napolnujejo zrakovi baloni. Vodeno-gaz je tudi vzrok zapeljivih lučic, veš, in drugih svetilnih prikazni.