KAMNIŠKI KRZNARSKI CEH
V DRUGI POLOVICI 18. STOLETJA
NINA ZUPANČIČ
Cehi, združenja obrtnikov iste stroke z mono-
polno pravico do opravljanja poklica znotraj ali
v bližini mestne naselbine, so bili značilni za čas
od 14. do srede 19. stoletja.'
Poglavitni vzrok za združevanje je bila težnja,
da se zavarujejo pred nezaželenimi tekmeci, bo-
disi meščani ali pa podeželskimi obrtniki. Pogoj
za izvajanje obrti je bilo članstvo v cehovski orga-
nizaciji.
Navadno je ceh združeval le določeno vrsto
obrtnikov enega samega mesta. V nekaterih pri-
merih pa so se pripadniki iste obrti v različnih
mestih združili v skupni ceh. Tako so kranjski
kleparji in kotlarji pristopili h graškemu cehu,
medičarji in svečarji k celovškemu, barvarji k
ljubljanskemu.^ Klobučarji iz Kamnika, Višnje
gore, Radovljice in Ljubljane so bili združeni v
ljubljanski klobučarski ceh."* Podobno je bilo tu-
di s kamniškimi krznarji, ki so bili vključeni v
ljubljanski krznarski ceh."*
Število kamniških krznarskih mojstrov je v
18. stoletju zelo hitro naraščalo. Iz seznama obrt-
nikov z dne 26. septembra 1726, ki so ga sodniki
in svetniki mesta Kamnik poslali kranjskemu
vicedomu, je razvidno, da so bili v letu 1726 v
Kamniku štirje krznarji.^ Leta 1782 se omenja v
Kamniku dvanajst krznarjev in leta 1786 trinajst
(štirje od teh so delali kot krznarski pomočniki).
Tako lahko v dobrih petdesetih letih evidenti-
ramo več kot dvakraten porast števila krznarskih
mojstrov. Povečanje števila krznarjev je imelo
dvojni učinek. Začeli so se čutiti zadosti močne
za ustanovitev lastnega ceha, razen tega pa so se
hoteli zavarovati pred novimi mojstri, ki so ho-
teli vstopiti v ceh, ali pa nelegalno opravljati obrt.
Težnja po ustanovitvi samostojnega ceha seje
med kamniškimi krznarji začela kazati najkas-
neje v drugi polovici 18. stoletja. Željo po samos-
tojnem cehu so utemeljevali s tem, da so privi-
legiji ljubljanskega krznarskega ceha obsegali
območje ene milje okoli Ljubljane, Kamnik pa
je bil oddaljen dve milji in pol. Kamniški krz-
narji od premoženja ljubljanskega krznarskega
ceha niso imeli nobene koristi, prav tako tudi ni-
so sodelovali pri letnih obračunih.'' Priložnost za
odcepitev seje pokazala leta 1781. Takrat je kra-
njski deželni glavar Franc Anton grof Lamberg
sodniku in mestnemu svetu v Kamniku sporo-
čil, daje treba dati potrditi vse cehovske svoboš-
čine v roku enega leta. Torej je bilo omogoče-
no, da se mojstri krznarji iz Kamnika obrnejo na
cesarja s prošnjo za potrditev privilegijev, s či-
mer bi postali neodvisen ceh.^ Dekret z dne
27. januarja 1781 je namreč določal, da morajo
cehi svoja pravila predložiti deželnemu knezu.^
Večina cehov seje temu pozivu odzvala. Za po-
novno potrditev so tako zaprosili ljubljanski
čevljarji, ključavničarji, krojači, vendar njihove
prošnje niso bile rešene.^ Kamniški krznarji so
navodila za pisanje prošnje dobili od advokata
Cordina. Svetoval jim je, naj najprej preverijo,
ali obstajajo kakšni privilegiji, ki so jih podeli-
li že prejšnji vladarji.'° Pri urejanju teh zadev je
bil pripravljen sodelovati c.kr. dvomi agent Fer-
dinand Muller."
Kljub dejstvu, da so v tem času številni cehi
zaprosili za potrditev pravil in jim prošnje niso
bile ugodene, bi lahko sklepali, daje bil kamniški
krznarski ceh med izjemami. V dopisih od leta
1782 naprej se namreč vedno omenja pod nazi-
vom kamniški krznarski ceh.'^ V odgovoru krz-
narskega ceha na vprašanja mestnega urada v
Kamniku, ali je krznarski ceh v Kamniku pose-
ben ceh in če je njegov privilegij potrjen s stra-
ni cesarja, je položaj ceha bolj jasen. Ceh je na
zgornje vprašanje dne 17. oktobra 1786 odgo-
voril, da postaja samostojen ceh, privilegiji krz-
narskega ceha so na Dunaju in jih cesar, enako
kot privilegije ostalih cehov, še ni potrdil.'^
Glavna poteza, ki se zrcali iz cehovskih pra-
vil, je težnja po obrtnem monopolu v mestu in
njegovem področju. Cehovska pravila so pred-
pisovala način proizvodnje, delovni čas, kako-
vost in ceno izdelkov, število vajencev. Podrobno
so določala, koliko časa mora posameznik de-
lati kot vajenec ali pomočnik in pogoje za moj-
strski izpit. V 17. stoletju so začeli izvajati ta-
koimenovano cehovsko zaporo, ki je točno do-
ločala število mojstrov za posamezne kraje in
stroke in tako onemogočala pomočnikom, da bi
se osamosvojili. Zaradi podeželske obrti, tujih
obrtnih izdelkov in zgodnjekapitalističnih oblik
proizvodnje, so postajali cehi v 18. stoletju še bolj
zaprti. Z obrtnim redom iz leta 1732 so bile do-
ločene enotne smernice za nadaljevanje obrtnih
pravic. Leta 1784 je začela veljati odločba o
prenehanju protekcije glede na izvor in sorodstvo
pri sprejemanju v ceh, vključevanju fušarjev v
cehe in določanju števila cehovskih mojstrov s
strani mestnih oblasti glede na lokalne razme-
re.'^
Mojstri so poskušaU na vsak način ohraniti svoj
položaj. Novincem in mojstrskim kandidatom so
z bolj ali manj neupravičenimi zahtevami dela-
li težave pri vstopu v ceh. Prav v primerih, ko
je šlo za prošnje novih kandidatov za sprejem v
ceh, so bile zelo pogoste pritožbe. Tako so npr.
leta 1782 v pritožbi kamniškega ceha, naslove-
Ijeni na sodnike in svetnike deželnega knežjega
mesta Kamnik, krznarji prosili, naj jih zaščitijo
10
pred dvanajstim novim krznarjem Homanom, ki
»..niti ni kamniški meščan, jim pa odjeda kruh
in jih bo vse skupaj spravil na beraško pali-
co...«'^ Pritožba krznarjev je bila uspešna, saj je
sodni upravitelj mesta Kamnik z Vrhnike prišle-
mu krznarju Johanu Homanu prepovedal vzpo-
stavitev lastne obrti. Dovoljeno mu je bilo le, da
se zaposli kot krznarski pomočnik pri kakem krz-
narskem mojstru v Kamniku.'^ Podoben primer
zasledimo leta 1784, ko je kamniško mestno
sodišče zavrnilo prošnjo Johanna Haidla, krznar-
skega pomočnika, ki je želel, da bi ga sprejeli v
kamniško meščanstvo in krznarski ceh. Sodišče
je razsodilo v prid ceha, kije protestiral proti no-
vemu članu. Kot razlog za svoje nestrinjanje so
člani ceha navedli, da jih je dvanajst in da so ubo-
gi, saj morajo svojo obrt v veliki meri izvajati tu-
di na deželi. Poleg tega je prosilec svojo krznar-
sko pravico, ki jo je kupi! od pokojnega Scha-
ntela prodal enemu izmed tedanjih mojstrov Se-
bastijanu Pogačniku. Haidlova prošnja je bila za-
to zavrnjena. Prepovedali so mu opravljanje
obrti z grožnjo zaplembe izdelkov.
4. septembra 1786 je Gregor Gerčar, ta čas krz-
narski pomočnik, zaprosil za sprejem med kam-
niške krznarske mojstre. Omenjeni, ki je proš-
njo za sprejem med mojstre vložil že dvakrat, pa
so mu odgovorili, naj potrpi, seje sedaj pritožil
na mestno sodišče. Prva ugotovitev sodišča je bi-
la, daje v tem majhnem mestu trinajst mojstrov,
od teh delajo štirje kot krznarski pomočniki. Pri
tem številu mojstrov bi bilo neupravičeno zavr-
niti prosilčevo prošnjo, če je ta »mesta Kamnik
meščanski otrok«. Tudi ostalim mojstrom bi ko-
ristil nov član, če bi se prostovoljno obvezal, da
nosi vse meščanske in cehovske dajatve tako kot
ostali mojstri.'^ Krznarski ceh je v prošnji z dne
17. oktobra 1786, naslovljeni na mestni svet, pro-
sil, naj se število mojstrov nikakor ne dovoli zvi-
šati čez osem. V prošnji so navedli, da »...je v
mestu trinajst mojstrov, vendar vsi ne delajo
kot mojstri. Znano je, da osem krznarjev v Kam-
niku težko in revno živi. Ko bi bilo število krz-
narjev v Kamniku enkrat za vselej omejeno na
osem, bi izginili mogi prepiri in stroški in mest-
no sodišče ne bi bilo obremenjeno s tožba-
mi...«'^ Gerčar seje obrti izučil v Kamniku. V
uk je bil sprejet pri ljubljanskem cehu, kjer je bil
tudi izprašan, saj je bil takrat kamniški ceh še vk-
ljučen v ljubljanskega.^*^ Zadeva seje končala v
prid nosilca. Mestno sodišče je dosodilo, da se
kandidat brez pridržkov sprejme v ceh, glede na
to, da je v mestu bilo osem krznarjev, izven
mesta pa dva in bi s sprejemom Gerčarja števi-
lo mojstrov bilo zelo malo prekoračeno. Pogoj
je bil, da ima omenjeni dovolj sredstev za naba-
vo orodja in preskrbo z materialom.^'
Johann Schaffer, mestni sodni upravitelj, je v
odločbi z dne 31. decembra 1786 krznarskemu
cehu v Kamniku določil, da Gregorja Gerčarja
sprejmejo za cehovskega mojstra proti plačilu
običajne takse za mojstrsko pravico.^^ Kljub te-
žavam, ki jih je imel Gerčar pri sprejemu v ceh,
pa je kasneje napredoval in se povzpel do polo-
žaja nižjega cehovskega predstojnika.^-'
Tudi sprejem med cehovske pomočnike je bil
povezan s težavami. Izstavitev učnih pisem seje
visoko zaračunavala. Pomočniki so se zato po-
gosto pritoževali in zahtevali nižjo ceno. Krznar-
ska pomočnika Franz Homauer in Andreas Sa-
lacher s Ptuja, ki sta zaprosila Sebastijana Pogač-
nika, krznarskega mojstra v Kamniku, pri kate-
rem sta bila vajenca, za učni pismi, tudi nista bi-
la zadovoljna s ceno. Bila sta mnenja, daje pre-
visoka. V pismu z dne 22. februarja 1805 sta na-
vajala, daje stalo v Ptuju tiskano učno pismo z
vsemi dajatvami in pečatom 2 gld 45 kr., v de-
želnem glavnem mestu Graz pa 3 gld 30 kr.
Zaprosila sta za znižanje, oziroma, da jima izsta-
vijo učni pismi vsaj po graški ceni.^"^
Mojstrsko mesto seje lahko ob plačilu cehov-
ske pristojbine in ob spoštovanju vseh obve-
znosti tudi kupilo. Tako se je leta 1800 krznar-
ski pomočnik Johann Nep. Alič obvezal, da bo
ob naslednjem prostem mestu cehovskega
mojstra v priviligiranem krznarskem cehu de-
želno knježjega mesta Kamnik, ki bo nastalo ob
smrti kakega mojstra, slednje prevzel.^^ Kasne-
je je Alič prosil mestno sodišče, naj izterja de-
nar (9 gld), ki gaje vplačal za mojstrsko pravi-
co. Slednje zaradi vstopa v vojsko ni nikoli
izkoristil. ^ Ceh, ki seje izplačilu sprva ogibal,
je moral denar vendarle vrniti.^^
Ker je moč cehov kot gospodarskega faktorja
proti koncu 18. stoletja pešala, so ti ostro nas-
topali proti vsaki necehovski konkurenci, zlasti
proti fušarjem. Takoimenovani fušarji so na-
vadno prodajali svoje izdelke po dosti nižjih ce-
nah kot krznarski mojstri. Krznarski ceh je v do-
pisu z dne 21. marca 1800 prosil kamniško so-
dišče, naj zavrne vlogo fušarja Lorenza Bet-
nerja za dovoljenje za opravljanje obrti in mu
onemogoči delovanje nasploh. Pritožbo so
podkrepili z naslednjimi dejstvi: Lorenz Betner
je bil vedno znan kot »motilec« ceha in ni bil ni-
koli vključen v tukajšnji delovni ceh, niti ni
imel katerekoli druge pravice za opravljanje
obrti in je ropal kruh izpred nosa kamniškim krz-
narjem. Z izdelovanjem krznarskih izdelkov po
tako nizkih cenah je škodoval cehu in njegovim
mojstrom. Ceh mu ni dovolil včlanitve, ker ni
uvidel nobenega razloga za to - ni bil niti meš-
čanski otrok, niti okoličan in bi se ga moralo tu-
di sicer obravnavati kot tujca in kot fušarja, ki
zasluži kazen...^^
Ceh je posegal tudi v Betnerjevo privatno živ-
ljenje. V dopisu z dne 5. junija 1800 je ceh sez-
nanil mestno sodišče, daje bil Betner zaradi svo-
jega malopridnega življenja že kaznovan. Zara-
di malomamosti je bil vržen iz službe. Prav ta-
ko je bil vdan pijači. Doma je imel za delo spo-
sobni hčerki, ki bi si prav lahko sami služili
11
kruh. Če bi ga sprejeli medse, bi si s tem nako-
pali sramoto in sodne procese. Zaradi vsega te-
ga je krznarski ceh prosil mestno sodišče, naj se
Lorenza Betnerja odvrne od krznarskih del in na-
poti na dnevna dela.^^
Poleg mestnih krznarjev so v Kamniku proda-
jali svoje izdelke, navadno po znatno nižjih ce-
nah, tudi podeželski obrtniki.
Krznar Johan Nepomuk Traun se je pri mest-
nem svetu v Kamniku pritožil, ker je krznarski
ceh dovolil, da trije kmečki krznarji na štantih
na tedenskih sejmih prodajajo pokrivala. V pri-
tožbi z dne 17. decembra 1802 je navedel, da za-
radi omenjene prodaje trpi škodo. Omenjeni
kmetje niso bili meščani, niso plačevali mestnih
pristojbin, od prodaje njihovih izdelkov mesto
ni dobilo nič, sam pa je moral prodajati izdelke
za majhen denar. Obtoženi ceh je potrdil, daje
proti odškodnini trem deželnim mojstrom res do-
volil prodajo čepic. Eden od razlogov za izdajo
dovoljenja je bil tudi ta, da noben od tedanjih
mojstrov ni izdeloval čepic in seje bilo treba rav-
nati po volji strank.-^" Končna razsodba kresije
v tem sporu je bila, da "...zato, ker seje neki član
krznarskega ceha naselil v mestecu Kamnik, še
ni nastal razlog, da bi morali biti vsi zavezani h
kupovanju njegovih izdelkov, ki so morda slabše
kakovosti in dražji kot ostali. Cehovske člane je
treba ščititi v kolikor je kvaliteta njihovih izde-
lkov resnično boljša in se s tem tudi ostalo kon-
kurenco prisili v boljšo kakovost. V kolikor v slu-
čaju Trauna ne gre za tak primer, se mu pravica
do edine (ekskluzivne) prodaje na tedenskih sej-
mih ne podeli in dosedanje prodaje ni treba
ustaviti.
Pri zagotavljanju javnega miru in discipline je
državna uprava posegala po raznih opozorilih.
Okrožnica z dne 12. julija 1786 je tako predvi-
dela denarne in zaporne kazni za vse tiste obrt-
nike in pomočnike, ki ne bi hoteli opravljati
svojih del na odpravljene praznike ali pa bi le-
te proslavljali.Ker praznovanja očitno niso
prenehala, je bil kamniški krznarski ceh kasne-
je še posebej obveščen, da bo kaznovan vsak, ki
bo protizakonito praznoval odpravljene prazni-
ke'" oziroma na odpravljene praznike prirejal ce-
hovska zborovanja, nabiral vajence in izpraše-
val pomočnike.
Ob koncu leta so morali krznarji predložiti sod-
nemu upravitelju zaključni račun.-' Cehi so večji
del dohodkov dobili iz pristojbin, letnih prispev-
kov in glob. Račun o poslovanju kamniškega ce-
ha med 1. januarja 1788 in 31. decembra 1788
kaže, daje ceh od celotne vsote prejemkov v tem
letu, 66 gld 15 kr, dobil kar 42 gld 30 kr od moj-
strskih pravic. Med izdatki so našteli stroške za
maše 1 gld 40 kr, za potrebe farne cerkve 1 gld,
za mežnarja 40 kr, za plačilo cehovskega komi-
sarja 1 gld ter za plačilo obrtniškega davka za le-
to 1787 9 gld, kar je vse skupaj zneslo 13 gld 20
kr. Tako je vsota premoženja kamniškega kanar-
skega ceha v letu 1788 znesla 52 gld 55 kr.'^ Pla-
čevati so morali tudi letni prispevek šolskemu uči-
telju Jakobu Zupanu, za nadzor nad rednim pla-
čevanjem pa je skrbelo mestno sodišče.-'^
Zgoraj navedeni drobci iz življenja kamni-
ških krznarjev kažejo na cehovske razmere, zna-
čilne za drugo polovico 18. stoletja, ko je gos-
podarska moč cehov slabela. V času bližajoče se
svobodne obrti in trgovine, nastajanja manu-
faktur in prvih industrijskih obratov, so člani ce-
hov poskušali ohraniti svoj priviligirani položaj.
Tudi kamniški krznarji niso bili izjema. V po-
skusih ohranitve obstoječega stanja, so za Kam-
nik značilne številne pritožbe krznarskih mojstrov
oblastnim organom proti navideznim in namiš-
ljenim krivicam. Nastopali so zlasti proti neza-
želeni konkurenci, fušarjem in kmečkim obrt-
nikom ter proti podeljevanju dovoljenj za oprav-
ljanje obrti.
Francoska uprava je leta 1809 odpravila cehov-
ski sistem in uvedla gospodarsko svobodo. S po-
novno vzpostavitvijo avstrijske oblasti so neka-
ter veje cehe obnovile. Formalni konec cehov pri
nas pomeni leto 1859, ko je bila z obrtnim re-
dom razglašena svobodna obrt in trgovina.
OPOMBE
1. Darja Mihelič, Vladimir Simič, Ceh. Enciklopedija
Slovenije 2, Ljubljana 1988. - 2. Pavle Blaznik, O ce-
hih na Slovenskem, založilo Muzejsko društvo v Ško-
fji Loki, Ljubljana 1940, str. 5. - 3. Ljubljanska obrt od
začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja. Publikacije Zgo-
dovinskega arhiva Ljubljana, Razprave zvezek 4, Ljub-
ljana 1977, str. 11.-4. Kamniški krznarski ceh, a.e.l.
Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL). -
5. Cehi v Kamniku, a.e.4, 26.9.1726, ZAL. - 6. Kam-
n. krz. ceh, a.e. 1/1, ZAL. - 7. Kamnišku krznarski ceh,
a.e.1/2, 19.5.1781 Ljubljana, ZAL. - 8. Ljubljanska
obrt od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja. Publi-
kacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Razprave zve-
zek 4, Ljubljana 1977, str. 14. - 9. Ljubljanska obrt od
začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja, Publikacije Zgo-
dovinskega arhiva Ljubljana, Razprave zvezek 4, Ljub-
ljana 1977, str 10-12. - 10. Kamniški krznarski ceh,
a.e.1/5, 2.6.1781, ZAL. - 11. Kamniški krznarski ceh,
a.e.1/3,14.5.1782, ZAL. - 12. Kamniški krznarski ceh,
a.e.2, ZAL. - 13. Kamniški krznarski ceh, a.e.6/4,
17.10.1786, ZAL. - 14. Kamniški krznarski ceh, a.e.4,
10.5.1784, ZAL. - 15. Kamniški krznarski ceh, a.e.2/2,
15.2.1782, ZAL. - 16. Kamniški krznarski ceh, a.e.2/3,
26.3.1782, ZAL. - 17. Kamniški krznarski ceh, a.e.3,
20.8.1784, ZAL. - 18. Kamniški krznarski ceh, a.e.6/1,
4.9.1786, ZAL. - 19. Kamniški krznarski ceh, a.e.6/5,
17.10.1786, ZAL. -20. Kamniški krznarski ceh, a.e.6/10,
30.11.1786, ZAL. -21. Kamniški krznarski ceh, a.e.6/12,
7.12.1786, ZAL. -22. Kamniški krznarski ceh, a.e.6/12,
31.12.1786, ZAL. -23. Kamniški krznarski ceh, a.e.10/1,
8.12.1799, ZAL. - 24. Kamniški krznarski ceh, a.e. 13,
22.2.1805, ZAL. -25. Kamniški krznarski ceh, a.e.l 1/1,
10.6.1800, ZAL. - 26. Kamniški krznarski ceh, a.e.l 1/2,
2.7.1806, ZAL. - 27. Kamniški krznarski ceh, a.e. 11/3,
1.2.1807, ZAL. - 28. Kamniški krznarski ceh, a.e. 10/2,
21.3.1800, ZAL. -29. Kamniški krznarski ceh, a.e. 10/4,
5.6.1800, ZAL. - 30. Kamniški krznarski ceh, a.e. 12,
17.12 1802, ZAL. -31. Kamniški krznarski ceh, a.e. 12/2,
12
24.12.1803, ZAL. - 32. Kamniški krznarski ceh, a.e.4,
12.7.1786, ZAL. - 33. Kamniški krznarski ceh, a.e.7,
17.10.1786, ZAL. -34. Kamniški krznarski ceh, a.e.4,
3.2.1787, ZAL. - 35. Kamniški krznarski ceh, a.e.4,
16.8.1787, ZAL. - 36. Kamniški krznarski ceh, a.e.9,
1788, ZAL. - 37. Kamniški krznarski ceh, a.e.4,
10.3.1788, ZAL.
13