Največji učitelj Veliki dogodki so bili vedno za človeštvo, njegov razvoj in življenjsko pot, neprecenIjivega pomena. Malo ljudi je bilo in malo jih je tudi danes, ki bi bili tako resnični in s svojo duhovno močjo tako popolni, da bi mogli razumeti pomen in pa usodnost tistih velikih tirenutkov, ki nastopijo nenadoma. tako nepričakovano, da se vsi, ki jih je zadelo neposredno ali posredno, begajo in se sprašujejo kod in kam. In pri tem navadno ostane, dokler se to beganje in spraševanje ne poleže ter zaide v stari tir. Tako gre v zgo dovini človeštva brez haska vsa neizčrpna vsebina in resničnost velikih dogodkov. Tisti ljudje pa, ki so bili v času teh velikih dogodkov kakor napeta struna, ki je zazvenela z vsem svojim bogastvom žive besede, so kakor svetiJniki, ki svetijo, kakor stebri, ki nosijo. In v zgodovini so bili taki ljudje, so in bodo. Čim težavnejša je bila življenjska pot kakega naroda, čim obupnejša je bila njegova borba za obstoj, toliko bogatejši je narod -ia takih velikih dogodkih in ljudeh. Jugoslovanska zemlja, ki se ji pozna na vsaki stopinji sled borbe za svobodo, jugoslovanski narod, ki se mu pozna na silehernem licu boriteljev in njih potomcev stigma žgočega ognja, ki jih je kalil v Ijuti borbi in delu za najosnovnejše človečanske pravice, je moral prestati toliko usodepolnih naklučij, da je danes ko jekilo, ki ga nihče ne more zdrobiti. Usodni streli, ki so odjeknili v Marseilleu v trenutku, ko je stopil naš kralj na tla zavezniške Francije kot glasnik miru, dela in poštenja, so nam zadali nov udarec, ki ga nam je usojeno preboleti. Kai pomeni kraljeva smrt za narod. ki je izgubil toliko krvi, da je komaj ostal pri življenju, kije moral žrtvovati toliko najboljših sinov v nepozabnih borbah naše zgodovine, ki je moral čez gore trpljenja, ki je komaj začel ustvarjati svojo tradicijo, da si s časom in razvojem utrdi mogočne temelje; ve samo oni. ki je sam moral posvetiti vse svoje življenje ža njegovojlepšp in svetlejšo bodočnost. Četudi je ta smrt našega nepozabnega kralja za nas udarec, kakršnega ne pozna naša zgodovina, naj nam bo večni memento njegova sveta oporoka. Ta njegova oporoka, njegov kažipot, naše smernice, so prav za prav vse njegovo življenje, njegova nenehana volja, njegova vera, njegova ljubezen do države, zemlje in ljudstva. Če je že moral pasti, ne dajmo, da bi bila njegova smrt še bolj tragična, marveč naj nam prav ta veliki dogodek odpre oči, srca in duše, da bomo znali, ko še noben rod pred nami, ceniti moža dela, moža vztrajnosti, moža jeklenega značaja. Od jugoslovanskega učiteljstva je odvisna vsa bodočfiost, ono bo in rnora .pokazati, da so bile vse levje borbe velikega pokojnika živa resnica, da je bila njegova smrt neusahljivi vrelec ljubezni do ljudstva in države, da je bila njegova smrt dokaz najvišje žrtve za to plemenito borbo. »Zakaj živijo Ijudje. ki so se rodili da postanejo kralji in drugi, da postaneio cestni pometači?« se mu je v njegovih >otroških letih izvilo iz srca, ki še ni občutilo one grde zahrbtnosti, ki z barbarsko silo uravrta živIjenje vseh izgubljencev! Kdo je vedel takrat, da bo ta človek, še ves otrok. z vsemi velikimi sposobnostmi pokazal, da je bil rojen za kralja? Kdo je mogel doumeti vso globino njegove otroške duše, v katero so bile položene kali, ki so se razrastle v ogromna drevesa, ki &o ofcrodila bogate sadove? Z vsem svojim poznejšim življenjem je dokazal, da je bil velik že kot otrok. Ko je začutil, da mu je pognala po žilah kri, ki ga vedno spominja na žrtve, delo in načrte svojih očetov in pradedov, ko ie vkljub vsem udarcem takratnega političnega življenja ostal vedno mlad, so mu vzbrstela krila, orliču, ki je v tujini občutil, kako doma besni vihar. Usoda sinu, k" je vedno najtesneje hodSl s svojim velikim očetom, ki mu ie bil v najtežjih trenutkih desna roka in najjačja opora, je ta, da mora slednjič stopiti na njegovo mesto. Slediti vdano svojemu očetu, biti mu ob strani pripravljen, da izpolni vsako njegovo željo, jei majboljši dokaz za pravilno in resnično soglasje med njima. Zato je bil on edini upravičen sprejeti iz rok vse bogastvo ustvarjajočega živiljenja. To je storil z vso sposobnostjo svojega prizadevanja kot regent. Pred dogodkom, kakršen je bila svetovna vojna, so morala biti njegova ramena čudovito odporna. V vihri, ki je razplamtela ves svet, se je znašel samo oni, ki je pogumno stopil vanjo, ki -se ni bal za svo.je življenje, ki je vedel, da je treba na vsa nečloveška sredstva odgovarjati z enakkn. Tega se je zavedel prvi hip, toda njegova dovršenost je šla še naprej. Misel, ustvariti iz vsega nepreglednega kaosa čim več za bodočnost sinov svojih boriteljev, je .kovala iz njega pravega vojaka. Obračunal je s srečo in nesrečo, gradil je z zavestjo, da more pogubiti Jugoslovane in Jugoslavijo samo šibka volja, rešiti pa samo močna volja. In v tej zavesti, da je v močni volji rešitev vsega, je bil pravi vojak. Z mirno zavestjo, da z vsem. kar se godi, utira pot v novo živdjenje, z zavestjo, da bo do vse žrtve, ki so morale biti doprinešene, maščevane in nagrajene od objektivne pravičnosti, ki urejuje po čudovito zamotanih potih vse človeško dejanje in nehanje, je delal pogumno iz dneva v dan, iz lcta v leto. Nekoč pa je začutil, da je treba zbrati še zadnje sile izkrvavelega naroda in zaklicati v svet, da je jugoslovanska življenjska sila neumrljiva. Sledil je svoji vesti in v poslednjem koraku je bil zmagovalec. Priboril nam je kar je bilo neobhodno potrebno. Boritelji so odložili orožje in se vrnili na svoje domove. V svojih srcih so nosili podobo heroja, ki jih je vodil skozi svinčeno točo psovk in laži; v svojih srcih so nosili svojo podobo. Neobdelana zemlja jih je sprejela vase kakor vodo. Dali so ji novega življenja. Zmagovailec, ki ni poznal počitka, je začutil v sebi novo silo. V borbi za obstoj jim je kazal pot; hotel jim ga je pokazati tudi v delu. To delo pa je zahtevalo morda še več, ko katerokoli drugo. Tu so ga lahko spoznali vsi, da je pravi in resnični mož dela. vztrajnosti in požrtvovailnosti. kar ga je odlikovalo po vseh nečloveških borbah najbolj kot človeka. Resnica, ki se oglasi v resničnem človeku, ki daje ves in edini smisel njegovemu življenju, je po očiščenju dela in borb ustvarila v njem očeta. Samo resničnemu človeku se je lahko izvil ta klic. Dvoje življenj se je združilo v enega in ustvarjalo novo življenje. In prav to je bilo tisto, kar je izzvalo iz našega preprostega in poštenega ljudstva zavest, da more biti dober vladar samo dober oče. V težkih časih, ko je bilo treba pokazati polno razumevaTije za smotreno notranje urejevanje in grajenje naše mlade države, ko je zajela zmeda tudi tiste, ki so se šteli poklicane za zagovornike ljudstva, ko so se pokazali znaki sovraštva bratske krvi, je bil on tisti, ki je z energično kretnjo presekal gordijski vozel in sbopil sam na čelo vsega našega državnega življenja kot pošten, iskren, nesebičen in edino zmožen voditelj. Vse te njegove vrline, vsa pestrost preteklosti, kakor tudi vsa moč in neizprosnost sedanjosti, pa nedoumljiva zmožnost urejevanja, je nehote, čisto prirodno. našla v srcih najširših plasti našega ljudstva močan odziv. Razumevanje je postajalo vedno večje, zajelo je ko ogromna reka vse, kar se je dalo doseči in tako je kralj dosegel popolnost; s svojo neomahljivostjo je postal svojega naroda vzgojitel,). Kot človek, ki mu je bilo po višjih silah dano, da se je povzpel do vsesplošnega in upravičenega Ijubljenca svojega naroda, je bil edini, kj je v tem pogledu dosegel vrhunec. Zivljenje pa, ki je tako dosledno prav po svoji krutosti in nepopustljivosti, je šlo svojo večno pot. Človeštvo se ie na vseh vidikih svojega prizadevanja pričelo izgubljati v sence in temo. Instinktivno je občutil, da se je zgodila v tem pogledu usodna napaka in kot kralj je hotel s svojo odgovornostjo, odločilno kot vedno, poseči v usodni razvoj dogodkov. Vedel je da je naši državi bolj ko kdajkoli prej potreben mir in složno sodelovanje z zavezniki. Njegova pot v Bolgarijo je bila triumfalna, ko še nabena v zgodovini. Pot v Francijo, kamor je nosil iste želje. pa se je nenadoma pretrgala. Pal je kot žrtev... Vse omenjena bitnoeti velikega vladarja, vsa ogromna bremena, vsa doslednost in požrtvovalnost, življenje in smrt za pozitivno državno in narodno prizadevanje, so ga ustvarile v očeh jugoslovanskega učitel.jstva za svojega vodnika. Mar ni bil on največj.i učitelj? Ali roi bila prav pri njem zavest odgovornosti najvišji božji ukaz? Ali mu ni bila zavest neprestanega dela za svoie Ijudstvo evangelij? Ali ni bila žrtev, ki jo ie položil na žrtvenik naše bodočnosti, tisti najvišji ukaz, ki bi ga moral prav razumeti, ga podoživeti in si ga "vtisniti v najbolj skriti kot svojega srca, vsak učitelj? Kot tak mora nesmrtno živeti v srcu vsakega učitelja, vsakega narodnega vzgo.jitelja, živeti mora v njem spomin na njegovo prebogato otroško dušo, na njegovo neusahljivo mladostno silo. na njegovo vojaško zavest, da vedno in povsc^ zmaguje samo močna volja, na človeka zmagovalca, na nesmrtnega kralja, delavnega moža, vzor-očeta, doslednega in neupogljivega voditelja, kulturaega delavca, vzgojitelja, živeti mora kot žrtev, ker je s tem poveličal usodo in z njo vse bogato delo jugoslovanskega učiteljstva. To je bil njegov uspeh in to bi bilo zanj največje plačilo. V. J-č.