SEZON/M92C/21' ŠTEVILKA
I’VAVPOTI c
IZDAIA UPRAVA MA' RODNEEA 6LEDAlfH A VUUBUANIUREJA OTON ŽUPANČIČ
CENA2K
Spored za prvi teden
Drama
Četrtek, 16.	sept.	—	Ivan Cankar: Za	narodov	blagor.	Izven.
Petek, 17.	sept.	—	Leonid Andrejev:	Anfisa.	A
Sobota, 18.	sept.	—	Ivan Cankar: Za	narodov	blagor.	B
Nedelja, 19.	sept.	—	Leonid Andrejev:	Anfisa.	Izven.
Poned., 20.	sept.	—	Ivan Cankar: Za	narodov	blagor.	C
Opera
Risto Savin: Lepa Vida.	Izven.
Bedrich Smetana: Prodana nevesta. Izven. Zaprto.
 □-----------
Za prihodnji teden se pripravljata v dramskem gledališču Milana Ogrizoviča Hasanaginica in Bernarda Sliawa Pyginalion. —
V	opernem gledališču se pripravljajo Leoncavallovi Glumači, balet Gozdne vile, Verdijev Trubadur in Gounodov Faust
42110
0SO(3'2-'f?53
Sobota, 18. sept.— Nedelja, 19. sept. — Poned., 20. sept. —
Začetek ob 8.
Konec oh 11.
Z a narodov blagor
Komedija v štirih dejanjih. Spisal Ivan Cankar.
Režiser: O. ŠEST.
Aleksij pl. Gornik..............................g. Gaberščik.
I)r. Anton Grozd, deželni poslanec, občinski
svetnik i. t. d. . .	•....................g. Ločni k.
Katarina, njegova žena..........................ga Juvanova.
Matilda, njegova nečakinja......................gna Gradišarjeva.
Dr. Pavel Gruden, državni poslanec, občinski svetnik....................................g. Terčič.
Helena, njegova žena............................ga Pregarčeva.
Jožef Mrmolja, občinski svetnik.................g.	Škerl.
Klander, občinski svetnik.......................g.	Plut.
Mrmovljevka.....................................gna V. Danilova.
Julijan Ščuka, žurnalist........................g. Gregorin.
Siratka, literat................................g.	Rakuša.
Fran Kadivec, jurist, sorodnik	Grozdov . . g.	Peček.
Profesor Kremžar................................g. Pregare.
Stebelce, poet..................................g.	Strniša.
Slabo oblečen mlad človek.......................g.	Šubelj.
Hišna pri Grudnovih.............................gna Lehmannova.
Prvi občinski svetnik...........................g. Potokar.
Drugi občinski svetnik..........................g.	Kovič.
Peter, Gornikov sluga...........................g.	Koleša.
Čas: polpreteklost
..Kaj tako rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli . . . Zdaj sein /.e popolnoma ostavil stezo tiste umetnosti, lei ima samo nalogo zabavati filistre, da ne zaspe v svoji masti." -
Cankar v pismu iz leta 1900 o komediji Za narodov blagor.
Začetek ob 8.
Konec oh 11
ANFISA
Drama v štirih dejanjih. Spisal Leonid Andrejev. Prevel
Ivan Vovk.
Režiser: g. (). ŠEST.
Fedor Ivanovič Kostoinarov, odvetnik . . . Aleksandra Pavlovna, njegova žena . . . . Anfisa |	f	.
Ninica j sestl'i Aleksandre Pavlovne
Pavel Pavlovič Anosov	,	f
Aleksandra Ivanovna starš. Aleksandre Anosova	l	Pavlovne	(
Babica........................
Ivan Petrovič Tatarinov . .
Andrej Ivanovič Rosental Gimnazijalec Peter ....
Ponierancev, Petrov tovariš
g. Terčič. ga Pregarčeva. ga Šaričeva. gna Gorupova. g. Ločnik.
ga Rogozova. ga Nikolajeva, g. Škerl, g. Kralj, g. Rakuša, g. Strniša.
Ali bi bil Andrejev napisal to dramo, če bi bil Fedor satno navaden moralni slabič in v/.ivač, kakoršnili je vse polno na zapadli, v življenju in v literaturi? Ne verjamem. V Fedji je rahla, razbolela duša, fantastična, s potezo nakvišku. Fedja je eden tistih večnih iskačev. ki jih toliko srečujemo v ruski knjigi. 2 grozo v srcu hodi za skrivnostjo, za „obrazom“. ki bi ga rad zagledal v telesnosti, v ženski; ta obraz Fedja bolj čuti in sluti nego jasno'vidi v svoji notranjosti. Anfisa, kača s strupom na prstu, spozna, da tudi ona ni tisti njegov obraz, da ga išče Fedjino oko že v Ninočki; to spoznale zlomi kači hrbtenico, a preden pogine sama, piči Fedjo do smrti . . . Ne. Fedja ni samo slabič; zakaj slabiči ne izzivajo usode; on pa jo izziva, izziva jo v Anfisi, izziva jo v zagonetni starki, jo tako sam potegne nase. Zato je tudi dramatičen.
Začetek ob 8.
Konec oh 11.
LEPA VIDA
Opera v štirih dejanjih. Besedilo po Josipu Jurčiču vglasbil Risto Savin.
Dirigent: I. BREZOVŠEK.	Režiser:	F. BUČAH.
Anton, kmet in krčmar blizu Sušaka	(bariton)	g. Levar.
Vida, njegova žena, poprej šivilja	na	Reki
(sopran)..............................gna Zikova.
Neža, gospodinja pri Antonu (alt)	....	gna Šterkova.
Grega, njen oče (bas) ..........................g. Pisarevič.
Alberto, mlad Benečan (tenor).............g. Kovač.
Pietro, njegov prijatelj (bas)...........g. Zathey.
Ninetta, služkinja pri Albertu (sopran) . . ga Trbuhovičeva.
Giovanni, sluga pri Albertu (bas)........g. Zorman.
Lola, plesalka (sopran)................gna Chladkova.
Gost (tenor)............................g. Simončič.
Prva deklica (sopran)...................... .	. gna Vrhunčeva.
Druga deklica (sopran).................gna Šuštarjeva.
Gostje, maske, romarji. — Godi se v začetku devetnajstega stoletja blizu Sušaka, v Benetkah in na Trsatu. — Nove dekoracije po načrtu akad. slikarja Klemenčiča naslikal gospod Skružny. Plese priredil baletni mojster Pohan. — Prva vprizoritev 1. 1910. v Ljubljani.
I. Vida uide ponoči z Benečanom Albertom.
II. Biva že leto dni pri Albertu, ki pa ljubi plesalko Lolo. Albertov prijatelj Pietro si zaman skuša pridobiti Vidino ljubezen. Dasi sc je uveril o nje zvestobi, jo Alberto vendar pahne od sebe.
III. Vido je prignalo hrepenenje po otroku domov. Mož Anton jo z veseljetn pozdravi in hoče ž njo srečno živeti; a Vida ga ne more ljubiti.
IV. Na Tršatu. kamor sta prišla poleg Vide in njenega moža tudi Alberto in Pietro, izve Anton za preteklost svoje žene. Ko mu la vse prizna, plane Anton na Alberta in ga zadavi: on sam se zgrudi mrtev: zadela ga je kap. Vida zblazni.
Začetek ob 8.
Konec okrog 1I.
Prodcina nevesta
Komična opera v Ireh dejanjih. Besedilo spisal K. Sabina, prevel A. Funtek. Vglasbil H. Smetana.
Dirigent: I. BREZOVŠEK.	Režiser:	F.	BUČAH.
Krušina, kmet (bariton)...................g. Przibyslawski.
Katinka, njegova žena (sopran)....gna Vrhunčeva.
Marinka, njiju hči (sopran)......gna Richterjeva.
Miha (bas)..........................g. Zorman.
Neža, njegova žena (mezzosopran)	.	.	.	gna Ropasova.
Vašek, njiju sin (tenor)............g. Mohorič.
•lanko, Mihov sin iz prvega zakona	(lenor)	g. Drvota.
Kecal, mešetar (bas)................g. Zathey.
Vodja glumačev (tenor).............g. Trbuhovič.
Esmeralda, plesalka (sopran I.............ga Trbuhovičeva.
Indijanec (lenor)..................g. Drenovec.
Godi se v večji češki vasi v sedanjosti.
Balet priredil baletni mojster Pohan. Dekoracije naslikal gospod Skruzny. — Prva vprizoritev* 1. 1N(>6. v Pragi.
I. Zcgnanje. Alešetar Kecal pregovori Marinkine starše, da obljubijo svojo hčer bedastemu Vašku. Marinka ne privoli v možitev, ker hoče ostati zvesta svojemu Janku.
II. Vašek se snide v krčini s prisojeno inu nevesto, ki je ne im>-/'|ia in ki mu izvije prisego, da Marinke ne poroči, ker ta ljubi že drugega. Janko proda Kecalu za tristo srebrnikov Marinko s posojeni, da postane žena Mihovega sina.
III. Vašek sc zagleda v plesalko Esmeraldo, ki ga pregovori, 'la nastopi zvečer pri ghimaški predstavi. V medveda preoblečenega Ka vidijo starši in Kecal ter ga hočejo pridobiti za svoj načrt. Vašek °a jim uide, češ, da Marinke ne mara. Ko Marinki pripovedujejo, l'a jo je Janko zapustil in prodal, jo prepriča šele pismena pogodba, ki ji jo pokaže Kecal, o Jankovi nezvestobi. Zato obljubi vzeti Vaška. Naposled se izkaže, da je tudi Janko Mihov sin in da je po Pogodbi Marinka njegova. Oče z veseljem pozdravi svojega dolgo Pogrešanega sina in rad privoli v ženitev.
— 5 —
Za narodov blagor.
Cankarjev obraz iz leta 1900. Ponos in upor poznejšega Cankarja je na njem bolj naznačen nego izražen; več bolestno začudenega strmi iz teh oči, trpkost razočaranja je v /njih. Še par let, in vse poteze njega notranjosti se bodo/ostro zaldesale v to mlado lice. V njem pa je bil ponos in upor že takrat, zaveden in odločen: leta 1900 je nastala satirična komedija Za narodov blagor. Leto pozneje je izšla v knjigi.
Ali žvižga bič po takratni dobi ali po naši ? ... Pa narodov blagor — pa delovanje — pa vse-obče koristi — pa slovanska vzajemnost: vsevprek doneča gesla, napeto-lične besede, puhle krilatice. V tej družbi oblastnih Grozdov, spletkarskih Grudnov, tiholazcev Kremžarjev, političnih koketk Grud-novk, sentimentalnih brbljavk Mrmoljevk, raznih kričačev in švigašvag, koristolovcev in poniglavih hlapcev-kruho-boreev, ki kujejo fraze, verujejo fraze,
napihujejo fraze in 1	-
vlačijo v sili stare
Ivan Cankar
zaprašene programe
na dan ter mislijo, da tvorijo ideje in osrečujejo narod — kaj bi v tej družbi in nje zagatni atmosferi naravne, preprosto poštene duše, kaj komplicirani ljudje z razkljuvanim srcem in z že nagnilim,.a pred svojo vestjo odkritim duhom. Zato se odlušči od tega okrožja na svoj mirni, rahlo ironični način dobrodušni zadregar Gornik,	proti	svoji	volji	potegnjen	v	vrtinec neumevne mu gonje	in ves	čas	osupel	tujec	v	razbur-
jenem Jeruzalemu; zato odskačeta od nje v mladostnem tempu Kadivec in Matilda, ob	vsej	svoji	komični	brezpomembnosti
ljubek parček, avtorju očividno simpatičen; in se poslovi z ogorčenim protestom upornik Ščuka, podoba, v katero je vgnetel Cankar elemente svojega lastnega duha. Ščuka — ščuka v smradnem ribniku. Julijan — Apostata — odpadnik od edinozveličavue vere v narodov blagor, v narodove sve-tinje in v „narod“. Ščuka je Cankarjevo meso in kri. Zato najživejša figura v tej komediji, pokazana od vseh strani, odznotraj in odzunaj, z razvojem, stopnjevanim od dejanja do dejanja. V njem je osredotočen etos komedije, od njega teče perspektiva v bodočnost. Žvenketanje kamenja ob Grudnova in Grozdova okna je vnanja, skoraj prevnanja posledica notranjega prevrata; Ščuka je pokleknil in zavezal Grozdu čevelj na levi nogi — prav cankarska slika zadnjega ponižanja — in ko vstane, ni Ščuka več hlapec in Grozd ni več gospod. Ščuka je zastopnik novega rodu, ki mu je resnica in pravica nad vse — zagovornik človeka med družbo laži-ljudi, zastopnik naroda med „narodom“.
V	zasnovi značajev ni Ščuka edini nasprotnik vseh teh ljudi, ki se gredo narod; on le zaključuje vrsto: Katarina — Gornik — Kadivec-Matilda. Katarina je prepasivna, da bi storila sploh kak korak; komaj v enem stavku razodene svoje trpljenje; Gornik reši svojo komoditeto, Kadivec in Matilda svojo ljubezen, Ščuka reši človeka, idejo. In: vsi drugi delajo instinktivno, Ščuka zavedno. Ščuko prav podati, se pravi pogoditi jedro komedije.	O.	Z.
Leonid Andrejev.
(1871.— 1919.)
Od 80-tih let prejšnjega stoletja živi ruska literatura pod tlakom zgoščujoče se in naraščajoče revolucije, ki jo danes preživlja ruski narod. Od prvih let Čehova do zadnjih let pred svetovno vojno postaja utripanje glavne žile ruskega življenja vedno hitrejše in hitrejše. Čehov sam izhaja še iz mirnejše dobe. Nastopil je s svežim in navidez krepkim pozitivizmom in živel ž njim do smrti; toda proti koncu je vzdvomil in izgubil tla pod nogami. Postal je trpek in bolestno otožen. l’o njegovi smrti se počne ponavljati proces, ki se je izvršil v njem, v vseh novih zastopnikih literature, toda v vedno silnejši in krutejši obliki. Čehov je omajal temelje glavne zgradbe, naloga mladih moči je bila, podirati in rušiti vse, kar je ostalo, uničiti vse do temelja in potem mogoče nekoč pozneje začeti graditi iznova. In to negativno delo je v resnici značilno za literaturo prvih let novega stoletja. Glavni pred-stavirki te smeri so: Veresajev, Kuprin, Andrejev in Arcibašev.
Edini pisatelj, ki se je za trenotek ustavljal tej smeri in sili tradicije, je Gorki s svojim zdravjem in ničejanstvom. Toda končno se je tudi on pridružil glavnemu toku. Pri vseh teh pisateljih je značilna poteza zanikanje starih vrednot, ki jih le redko nadomeste z novimi, trajnimi resnicami. Vsaka nova resnica živi samo trenotek, prihodnje razpoloženje prinese nov nazor. Vsem je lastno nestrpno, do bolečine brezobzirno in trdovratno iskanje resnice ali vere, ki je ne najdejo, mučna ubranost kot posledica tega nezadovoljnega hotenja, posebna sprejemljivost za temne strani življenja in pesimizem, ki je prepojen z obupnim usmiljenjem z vsem živim. Goriiče te literature je Leonid Andrejev. Pesimizem preide v njem v obup, mučna ubranost v — grozo.
Dolgo vrsto let je vse njegovo delo ena sama izpoved teh dveh elementov njegovega občutja.
Obup in groza sta luč in senca vseh temno-jarkihslik njegove umetnosti. Novi sistemi, novi nazori vstajajo in zopet padajo, vse je trenotno in vse pogine, le luč in senca ostaneta isti. Vendar pa se sredi tega grajenja in podiranja polagoma oblikuje v njem nov element, ki preživi vse viharje in bolečine in ki končno v najtežjem hipu pisateljevega življenja postane izhodišče za novo rešilno resnico.
Čehov je končal z dvomom nad pozitivizmom, Andrejev je pričel s tem, da je podrl v tem nazoru poslednje, kar je v njem ostalo tolažilnega in zmiselnega. Človeštvo se nikamor ne razvija, in če se, kaj je končno posamezniku do tega? Njemu razvoj ne da ničesar. Čehov je tolažil posameznika s koristnostjo, Andrejev se nasmeje tej plemeniti bojazljivosti in izpove jasno, da je življenje kruto in brezmiselno, kajti ni je sreče v življenju, konec vsemu pa je „tema in praznina
— 8 —
Leonid Andrejev
vekov in neskončnosti*4. In kdor sc jasno in silno zaveda le resnice, temu mora biti življenje grozno, strašna in brezupna groza obvlada vse njegovo bistvo. In ta groza je bistvena vsebina andrejevskega dela vse do velike katastrofe in preporoda.
V početku svojega dela išče Andrejev osebno odrešitve od te more, ki leži na njem. Išče resnice v misli, išče je v veri — vero zlomi groza življenja, misel pa se razkroji in razbije ob „steni“, ki omejuje vse človeštvo in ga loči od poslednjega spoznanja. In z vsakim porazom nov naliv obupa in groze.
Taka so njegova doživetja do japonske vojne in revolucije petega leta. S tema dvema dogodkoma pa vstopi v mišljenje Andrejeva nova prvina:	človeštvo, celokupnost. In
njegova iskanja, ki so se doslej kretala v nivoju osebnosti, se ponove v novem nivoju, v nivoju celokupnosti — z istim rezultatom, z istim neuspehom. Cehovski pozitivizem dobi množico novih oblik in imen, toda v bistvu ostane isti: Boga ni, človeka obvladuje in vodi „surova, slepa usoda". Človek ni in ne more biti svoboden, kajti vse se vrši po zakonih. In ko ta resnica preide na nivo celokupnosti, se osredotoči v važno dejstvo, ki je prej ostalo skrito: ni človeške osebnosti, niti tragedije osebnosti ni, temveč vrši se ena sama tragedija v vsemirju, tragedija vsega živega, ki tone v „temo in praznino vekov in neskončnosti", in ta tragedija se imenuje življenje. Prejšna globoka, v oddeljeni osebnosti občutena groza se razliva preko vsega živega in intenzivnost bolečine oslabi. In kakor slabi čustvo, tako pojema tudi pisateljeva umetnost. V letih 1907. in 1908. doseže razkroj svoj višek.
V	istem času pa se izoblikuje v Andrejevu ona slutnja, ki ga je spremljala na njegovem križevem potu. Tajna vez med osebnostjo in celokupnostjo, ki jo je našel v svojem prehodu •ned nivoji pred revolucijo in po revoluciji, mu postane resnica o etični osebnosti, o tistem svetem bistvu vsakega človeka, ki mu more dati doživetje Boga, katerega je brezuspešno iskal z razumom. Resnica o etični osebnosti pa je obenem tudi poslednja resnica o sreči in zveličanju celokupnosti. In to novo spoznanje da tudi njegovi umetnosti nov vzgon.
Njegov način gledanja, ki je bil prej izrazito intelektualen <n objektiven, se poglobi; čustvo groze, ki je prej prekričalo vse druge, tone, se poleže in ugasne; polagoma se razvijeta v Andrejevu mir in jasnost tihega, globokega tolmuna, v katerem se pravično zrcali vsaka božja stvar nad njim. Le včasih še prekipi njegova notranjost v veliko doživetje Boga in vesoljstva. —
Dramsko obliko prične uporabljati Andrejev šele v revolucijski dobi. Snovi najprikladnejša je realistična drama: „K
zvezdam*, „Sava“. Toda, ko se problemi vse širijo in širijo, išče Andrejev novih oblik. Notranji njegov razvoj izsili „neo-realistično dramo"; točnejša označitev bi bila „sheinatična drama": »Življenje Človeka" in „Car-Glad“. Naslednja drama „Črne maske" prehaja v alegorijo. Po preobratu, ki se izvrši v Andrejevu okrog 1908. leta, sledi zopet vrsta realističnih dram, prve med njimi znane nam: „Dnevi našega življenja", „Anfisa", „Gaudeamus“. Ko koncipira Andrejev v „Anatetni“ v popolnem obsegu ves svoj novi svetovni nazor, uporablja zopet novo obliko, ki se najbolj približuje simbolični drami. Izmed poznejših dram so najboljše: „.Jekaterina Ivanovna“, .Profesor Storicin", „Misel“, »Tisti, ki dobiva klofute", „Ne ubijaj" in največja njegova drama simbolični „Ocean".
J. V.
Lepa Vida.
Opera v štirih dejanjih. Spisal Kislo Savin.
Premi jera operne sezone — slovenska opera! Lepa Vida Rista Savina prihaja pomlajena na slovenski oder. Marsikomu, ki je v mladih letih čital Jurčičevo Lepo Vido, je izvabila usoda lepe junakinje solze, zato ni čuda, da so po snovi segali tudi naši komponisti. Jeraja, našega priznanega vijolinista, je navdušila za orkestralno delo z recitacijo balade o Lepi Vidi. Rista Savina pa je že v deških letih tako prevzela, da ni nehal misliti nanjo, dokler ni dokončal v zreli moški dobi svoje štiridejanske opere.
Risto Savin stoji kot mejnik med staro in moderno slovensko skladbo. S svojimi baladami je krenil v slovenski glasbi na nova pota. Drzna je njegova harmonija — melodija mu je postranskega pomena, dasi je ne zameta — največjo pažnjo posveča muzikalnemu slikanju. V Krekovih Novih Akordih je objavil precej klavirskih skladb, solospevov in zborov. Neprecenljive vrednosti za nas pa je Risto Savin še zlasti kot operni komponist. Slovenska operna literatura je revna, čemur se ne smerno čuditi: saj nismo imeli do pred kratkim niti svojega orkestra in tudi ne stalne opere. Med maloštevilnimi slovenskimi opernimi komponisti zavzema skladatelj Lepe Vide brez dvoma prvo mesto. Dramatična sila njegove glasbe in velika spretnost v orkestraciji, ki je na mnogih mestih izredno slikovita in zanimiva, hitro pridobita poslušalca za Savinovo muzo. Skladatelj skrbno pazi, da orkester ne krije solistov, vendar pa ni le spremljajoči del, temveč postopa popolnoma samostojno.
— 10 —
Libreto k Lepi Vidi mu je po njegovih skicah spisal znani libretist dr. R. Batka potem, ko se je bil Risto Savin zaman trudil, da bi mu ga napravil rajni Ivan Cankar. Snov’je jako preprosta in vsakdanja, vendar pa da komponistom obilo prilike, da pokažejo svoje čustvovanje in spretnost v slikanju najrazličnejših čustev.
Če hočemo popolnoma uživati kako opero, ne smemo odpreti samo ušes, da slišimo harmonijo in melodijo, temveč zamisliti se moramo v značaje, kakor jih slika komponist Vida je kljub svoji nezvestobi simpatična ženska; svoj mladostni pogrešek, da je dala roko za življenje možu brez ljubezni, prenaša voljno.
Vso njeno resignacijo nad srečo nam slika balada prvega dejanja.
Nič solzave melodike, trpki motivi jo grade, le saintertja se pojavi pritajeno hrepenenje po sreči, katero išče v ljubezni do Alberta.
Kako iskreno je slikana, njena globoka ljubezen do deteta, kako vroče ljubezen do Alberta.
Ta je jačja in Vida zapusti otroka. Ostudno prevaro ljubimca nosi ponosno, a vzbudi se ji neodoljivo hrepenenje po otroku in — smrti.
Vida zapusti v bedi	„	.
Benetke. Krasna je	18 0 avin
njena uspavanka, ko se vrne v 111. dejanju domov. Ljubeznivi sprejem moža jo pusti mrzlo kot vedno, a tragična smrt njenega ljubimca in moža jo tako prevzame, da zblazni.
Vidinega moža Antona slika Risto Savin kot mirnega, Irezno mislečega. Kako ponosno gleda na svojo ženo — kako •nirno, pa vendar iskreno mu teče pripovedovanje o njegovi ljubezni do Lepe Vide. Prav tako mirno, iskreno je tudi njegovo veselje nad povratkom žene po dolgem letu dni. Udarca o nezvestobi Vidini ne more preboleti, polasti se ga divja strast — Alberto podleže — a tudi on umrje.
— 11 -
Alberto je Italijan - Benečan, strasten, pa neznačajen. Glasba dejanja, ki se godi na Albertovem domu, ima torej precej italijanski kolorit. Kako strasten in vihrav je Albertov ljubavni duet koncem prvega dejanja, kako lahkoživa je njegova napitnica drugega dejanja — prav kot njegov značaj. Njegova tendenca je uživanje življenja, in prav nič se ne pomišlja banalno prepustiti Lepo Vido kot kos blaga svojemu prijatelju Pietru.
Tudi ljubosumni značaj Neže se je komponistu posrečil. Čedno je njeno zdihovanje po ljubezni gospodarja Antona začetkom prvega in četrtega dejanja, lepa je tudi njena uspavanka zapuščenemu detetu, kateremu hoče biti iz ljubezni do gospodarja druga mati.
Opera, ki hoče imeti uspeha, mora prinesti tudi dokaj življenja na oder, in zato je Risto Savin tudi temu posvetil veliko pažnje. Takoj začetek prvega dejanja uvede z živahnim kolom v hiši gospodarja Antona; pestra slika mask v drugem delu drugega dejanja prinaša velikanski kontrast k prvi polovici istega dejanja, ki je pa za razvoj dejanja Lepe Vide popolnoma brezpomemben. Morda se noben del ni Ristu Savinu tako posrečil kot ravno ta. Z neko naivno ljubkostjo jc izpeljano to ljubimkanje med hišno in slugo v odsotnosti gospodarice. Pester je tudi uvod četrtega dejanja na Trsatu, za katerega tragični konec uporablja komponist vsa razpoložljiva sredstva moderne opere.
Lepa Vida ni opera svetovnega slovesa, jc pa najboljše slovensko operno delo, in upamo, da nam prinese premijera letošnje sezone brez dvoma lep, užitka poln večer.
Dr. Kozina.
Sezona 1920 — 21.
Devetnajststoindvajseto leto je mejnik v zgodovini slovenskega gledališča. Naš narod, ki si je bil v najtežavnejših razmerah, sam, brez pomoči od zgoraj, zgradil stavbo svojega umetniškega svetišča, je v lem letu doživel veselje, da je njegovo delo prevzela v svojo oskrbo naša mlada država. Koliko materijelnih žrtev, koliko skrbi in napora, koliko prebdenih noči je stalo to delo. Sedaj so premagane težave, odstranjene zapreke. V svitu svobode, pod okriljem lastne države se bo odslej razvijalo naše gledališče.
Tuji gospodar nam ni nikoli hotel priznati pravice do neodvisnega umetniškega življenja. Vse se je moralo podrejati njegovi volji, njegovim koristim, ki mu je bila naša umetnost
— 12 -
le pastrka. A časi se izpreminjajo. Letos je berolinski Reinhardt zaprl svoje orjaško podjetje in dunajska Ljudska opera, najpopularnejše avstrijskih gledališč, se le s težavo še vzdržuje. Naša jugoslovanska umetnost, od nikogar pripoznana in od marsikoga zaničevana, pa je jela ponosno dvigati glavo.
Slovenska metropola je doslej edino jugoslovansko mesto, ki ima dnevno svojo dramsko in operno predstavo. Naše Dramatično društvo, oče slovenskega gledališča, ki je bilo pred desetletji za skromen začetek prirejalo po eno predstavo na teden v stari čitalnični dvorani v Šelenburgovi ulici, je s smo-trenim in požrtvovalnim delom doseglo pred vojno že šest do sedem tedenskih predstav. Njegov naslednik, velezaslužni Slovenski gledališki konzorcij, je to število podvojil ter prvi uvel vsakdanje dramske in operne prireditve. Državna uprava, ki je iz rok teh dveh faktorjev prejela delo takorekoč že gotovo, bo skušala vzdržati ga na umetniški stopnji, na kateri se nahaja, in pomoči mu do nadaljnjega procvita.
Fred vsem bo treba podpirati razvoj dramske umetnosti v ožjem zmislu besede. Tu nam bo najprej mogoče osamosvojiti se. Letošnja sezona se otvori s Cankarjevo duhovito satiro „Za narodov blagor", ki je dosegla pri nas že pred leti tako sijajen uspeh. Rajni Cankar, ki je takrat stradal na cesarskem Dunaju, tega svojega dela nikoli ni videl na odru in ni doživel boljših časov. Se dveh, ki jih krije hladna gruda, bomo pogrešali pri tej vprizoritvi: nepozabnega Verovška in duhovitega Boleško.
Poleg Cankarjevih del pripravlja vodstvo dramskega gledališča za vprizoritev v bodoči sezoni zanimivo Kraigherjevo komedijo „SkoIjkatt. Pisatelj F. S. Finžgar in nekateri drugi slovenski avtorji so obljubili tekom sezone predložiti gledališkemu vodstvu nova dela, ki jih pripravljajo.
Razen slovenskih del so na repertoarju za letošnjo dramsko sezono med drugimi: Ogrizovič — „Hasanaginica“; Nušič — „Knez Semberijski"; Andrejev: »Anfisa", »Dnevi našega življenja", „Gaudeamus“, »Profesor Storicin"; Gogolj — »Revi-zor“, „Ženitev“; Ostrovskij — „Na ugodnem mestu"; Merež-kovskij — »Smrt Pavla I.“; Shaw — „Pyginalion“, »Cezar in Kleopatra"; Shakespeare— „Sen kresne noči", „Othello", »Kar hočete". Dickens-Francmesnil — „Cvrček za pečjo"; Srind-berg— „Smrtni ples" Lin II. del, »Gospodična Julija"; Mag-nussen — »Veliki mrtvec"; Ibsen — „Hedda Gabler"; Brieux
—	„Ponesrečenci"; Moliere — „Goske z dežele", „Tartuffe", »Meščan plemič", »Namišljeni bolnik", „Skopuh"; Mere — »Tri maske"; Grillparzer — »Pramati"; Wildgans — »Uboštvo"; Bracco — »Don Pietro Caruso.".
—	13
Dramsko osobje se je tako pomnožilo, da bo gotovo kos tudi najtežjim nalogam. Iz Amerike se nam je povrnila dobra znanka iz prejšnjih let, gospa Avgusta Danilova. Iz Trsta so došli k nam g. Emil Kralj, g. Kristjan Terčič in gna Iva Gra-dišarjeva. Po enoletni odsotnosti sta se vrnila na naš oder gospoda Fran Gregorin in Gustav Strniša. Poleg teh je enga-žiranih več učencev dramatične šole ljubljanskega konservatorija. Največje važnosti za razvoj naše drame pa je dejstvo, da se je gledališki upravi posrečilo pridobiti za naš oder nekatere člane odlične ruske igralske družbe, ki je v zadnjem času pri nas gostovala, med drugimi g. Mihajla Muratova, bivšega režiserja Državnega gledališča v Moskvi, gospo Jeleno Marševo, članico moskovskega Umetniškega gledališča, dalje g. Borisa Putjato, Aleksandra Nikolajeva, Aleksandra Manjeckega, Vladislava Čcngerija in druge.
Operna sezona se otvori z „Lepo Vido" Rista Savina za vprizoritev se pripravljajo nadalje novitete: „Zlatorog“ domačega skladatelja Viktorja Parme; Konjovič — „Vilin Veo“ ; Rousseau — „Taras Buljba"; Massenet — „Thai's“; Neumann
— „Ekvinokcij“. Na novo se študirajo: Smetana — „Dalibor“; Puccini — „Tosca“; Verdi — „Aida“; Bizet — „Carmen"; Kienzl — „Evangeljnik“; dalje z lanskega repertoarja: Čaj-kovskij—„Pikova dama“; Dvorak — „Rusalka“; Smetana — „Prodana nevesta"; Gounod — „Faust“; Massenet — „Manon“; Thomas — „Mignon“; Offenbach -- „Hoffmannove pripovedke"; Leoncavallo — „Glumači"; Puccini — „La Boheme"; Verdi
— „Rigoletto“, Trubadur"; Niccflat — „Vesele žene wind-sorske" itd.
Operno osobje se je znatno pomnožilo. Uprava je angažirala sledeče nove člane: basista Svetozara Pisareviča, bivšega člana monakovske in zagrebške opere; liričnega tenorja g. Šindlerja, ki je pel doslej v Brnu in v Plznji; baritonista g. Romanowskega iz Varšave in g. Przibyslawskega, ki je pel doslej v Kolnu in v Vratislavi; gospodično Vero Šterkovo, altistinjo, absolventinjo zagrebškega konservatorija; gospodično Zoro Ropasovo, altistinjo, absolventinjo ljubljanskega konservatorija; gospodično Lidijo Levičkovo, sopranistinjo opere v Brnu; vodstvo opernega zbora je prevzel g. Boris Dobrovoljskij, bivši član državnega gledališča v Petrogradu.
Baletno osobje šteje med svoje nove člane gospo Jeleno Poljakovo in gospodično Alico Nikitino, bivši članici petro-gradskega državnega gledališča.
F. J.
14
Gledališka kronika.
Z o d 1 o k o m z d a c 5. a v k u s t a 1920, S t. 1380, ju .prevzelo Ministrstvo prosvete, umetniški oddelek, ljubljansko Narodno gledališče v popolno in neposredno državno upravo. Z istim odlokom je bil imenovan bivši intendant prof. Friderik Juvančič upravnikom Narodnega gledališča v Ljubljani. Ostala imenovanja se iz-vrše v kratkem. — Za podržavljenje našega gledališča sta si poleg naših funkcijonarjev stekla obilili zaslug gospoda Branislav Nušie, Pisatelj in načelnik umetniškega oddelka v Ministrstvu prosvete ter Milan Groll, upravnik belgradskega Narodnega gledališča.
K n j i ž e v ri o - u m e t n i š k i natečaj. Umetniški oddelek ministrstva prosvete razpisuje na podlagi rešenja gospoda ministra prosvete od 1. t. m., št. 1376, natečaj za najboljšo dramo, roman, opero, vokalno, instrumentalno in komorno ali klavirsko kompozicijo. Pogoji tega natečaja so: 1. Draina je lahko ali tragedija ali komedija, komad iz življenja našega naroda iz kateregakoli kraja o dogodkih iz sedanjosti ali preteklosti, v prozi ali stihu, brez omejitve o številu aktov, toda pod pogojem, da izpolnjuje namen. Nagrada za dramo je 8000 dinarjev. 2. Roman mora biti iz življenja našega naroda iz kateregakoli kraja z dogodki iz sedanjosti ali preteklosti. Nagrada za roman je 8000 dinarjev. 3. Opera mora biti iz življenja našega naroda iz kateregakoli kraja, iz preteklosti ali sedanjosti, brez omejitve o številu aktov, toda da izpolnjuje namen. Uodba v operi mora biti izraz duha naše nacijonalne umetnosti. Opero in libreto predloži za nagrado kot edinstveno delo komponist. Rokopis opere mora biti pisan s črnilom, a predložiti je orkestralno partituro in klavirski izvod s tekstom. Nagrada 10.000 dinarjev. 4. Vokalno-instrumentalna skladba mora biti širokih, ora-tornih razmerij, toda svobodna po formi. Rokopis skladbe mora biti pisan s črnilom, a predložiti je partituro in klavirski izvod s tekstom. Nagrada 2000 dinarjev. 5. Instrumentalna skladba mora biti za veliki ali mali orkester, forma sinfonije ali sinfonijske poeme ali suite. Predloži se dvoročni klavirski izvod, pisan s črnilom. Nagrada 1000 dinarjev. 6. Komorna ali klavirska skladba večjega obsega. Predložiti je s črnilom pisano partituro. Nagrada 1000 dninarjev. V natečaj se smejo predložiti samo spisi in skladbe, ki še niso objavljene in izvajane. Rok za predložitev rokopisov in skladb je 1. julij 1921. Rokopisi in skladbe se predajo osebno na revers ali po pošti proti povratnemu recepisu, umetniškemu odd. ministrstva prosvete. Rokopisi in kompozicije morejo nositi ime pi-ščevo odnosno skladateljevo, toda morejo se predložiti tudi pod Pseudonimom. Ocenjevalna razsodišča za poedine vrste del bo določil naknadno gospod minister prosvete.
Državni proračun za 1920—21 izkazuje: za belgradsko Narodno gledališče 13,125.680 kron, za zagrebške umetniške zavode 6,409.100 kron in za slovenska Narodna gledališča (obe ljubljanski >n mariborsko) 4,141.547 kron.
V	Ljubljano se je vrnila po večletni odsotnosti odlična slovenska umetnica gospa Avgusta Danilova. Oledališka uprava j<> je angažirala za sezono 1920—21.
Oledališka knjižnica začne izhajati bodoči mesec.
-	Prinašala bo izključno gledališka dela: slovenske drame, prevode, libreta itd. Prva številka prinese Gogoljevega „Revizorja“ v prevodu drja Ivana Prijatelja. Knjižnico Ureja prof. Friderik Juvančič.
— 15 —
Cene prostorom
Parter	Drama	Opera
Sedež I. vrste		24 K .	. 30 K
II. -III. vrste . . .	20 „	. 26 .
„ IV,-IX. vrste . .	18 „ .	. 22 „
„ X,-XIII. vrste . .	. 14 „ .	. 18 .
Dijaško stojišče ....	:i „ .	
Lože		
Lože v parterju in		
I. redu za 4 osebe . .	. 100 „ .	. 140 „
Balkonske lože za '1 osebe	70 . .	. 100 .
Nadaljne vstopnice v		
I. redu in parterju . .	20 „ .	• 25 .
Nadaljne vstopnice v		
balkonskih ložah . . .	. 15 . .	. 20 „
Balkon		
Sedež I. vrste		• 15 „ .	18 „
„ II,—III. vrste . . .	10 „ .	. 14 „
Galerija		
Sedež I. vrste		• 7 „ .	8 „
11.—V vrste . . .	6 „ .	6 ^
Stojišče		• 2 , .	2 *
Vstopnice se dobivajo v predprodaji pri dnevni blagajni (operno gledališče) od 10. do pol 1. lire in od 3. do 5. ure proti 10°/„ povišku in na dan predstave pri blagajni za gorenje cene.
Med predstavo vstop ni dovoljen.
- 16 —
>
Ponatisk dovoljen le z označbo vira.
Gledališki list izhaja vsako soboto in prinaša poročila o reper-0i*rju Narodnega gledališča v Ljubljani, vesti o gledališki umetnosti Pri nas in drugod, kratke članke o važnejših dramskih in opernih e‘ih in njih avtorjih. Sodelujejo: Fran Albrecht, Anton Funtek, Pavel ia, ^ran Govekar, Matej Hubad, Friderik Juvančič, Pavel Kozina, °3z'j Kraigher, Anton Lajovic, Ivan Prijatelj, Ivan Vavpotič, Josip Vidmar, Oton Župančič in dr.
rinTisniLfs učiteljska tiskarma v ljubljfimi.