ANTON ŠUŠTERŠIČ - TINE ŽELEZNIK
50 let med komunisti
1. maj 1903. leta je njegov rojstni datum. Dan, ki so ga delavci vsega sveta prevzeli za svoj praznični in borbeni sim-bol. Je kaj nenavadnosti v tetn prvem pogledu na svet, ki ga je Anton Šuštaršič, sin železničarja, zagledal v Šentvidu. Je. Že v rani mladosti je spoznal trdost dela na kmetih in kasneje kot vajenec razme-re v kovinarskih podjetjih. Ze v zaključni dobi šolanja ga je mladostno zanimanje in želja po novem vpeljala v tokove revo-lucionarnih vetrov, ki so jih v zadnjih vzdihljajih I. svetovne vojne prinašali iz sovjetske Rusije. Ko se je osamosvojil, postal delavec v Signalnih delavnicah, predhodnicah današnjega podjetja PAP, je resnično, popolno odgovorno vstopil v vrste revolucionarjev. V njih, prav goto-vo je tako sklenil že takrat, pa je mogoče ostati le s trdim, pronicljivim delom, ne-prekinjenim študijem delavske proble-matike in marksistične literature ter pra-vočasnim zaupanjem in nezaupanjem so-govornikom. Te dni mineva 50 let, kar je postal član komunistične partije.
Vstop v partijo ni bil takšen kot danes. Ko so te temeljito preverili v akcijah, dogovarjanju z ljudmi, izpeljavi določe-nih nalog, so ti nenadoma povedali, da si član komunistične partije. To ni pomeni-lo novega začetka v delu v partijski orga-nizaciji, ampak predvsem še večjo odgo-vornost do sebe, članov, sodelavcev, dru-žine. KONSPIRACIJA je bila prva in zadnja beseda v vsakem ravnanju članov komunistične partije. Ves čas, do osvo-boditve. Kot komunist si moral vedeti predvsem za svoje delo, ga temeljito izvajati in molčati. Pogovori z neprever-jeni so lahko potekali le na »štiri oči«. Tako je bilo mogoče zanikati na policiji članstvo in morebitno vključenost v po-samezne akcije. Kdor je razglašal, da je član KP, je bil sumljiv. V takih pogojih so ustanovili v Signalnih delavnicah par-tijsko organizacijo in pod takimi pogoji smo delali vse do konca vojne. Le s popolno previdnostjo, treznostjo, pravo-časno molčečnostjo si lahko uspešno izvajal zadolžitve. S takim ravnanjem pa
si lahko postal tudi član najodgovornej-ših skupin.
Nikdar ni zgubil stika z ljudmi. Skrb za objektivno informacijo o vsakem doga-janju je bil njegov življenjski moto. Le z njo je v predvojnem, vojnetn in povoj-nem času lahko širil svojo partijsko in strokovno delo. Za prvi čas, je dejal, da bi odločilen pogum. Za drugi, povojni, pa pridnost. Meni, da je te danes prema-Io. Da je lenoba tista lastnost, ki žal prodira tudi v komunistične vrste. Leno-ba kof odraz neizpolnjevanja dogovorje-nih nalog, v pogojih, lčo ni treba paziti na vsak korak, ampak je mogoče vse oseb-ne, politične in strokovne sile usmeriti le v izgradnjo svobodne, socialistične, sa-moupravne družbe. To zameri mnogim sedanjim članom zveze komunistov.
Meni tudi, da je sestankov danes toli-ko kot nekdaj. Vendar ga moti molčeč-nost na teh sestankih. Rad se spominja, da so v njegovih prvih revolucionarnih letih sedeli pozno v noč na sestankih, študirali  literaturo,  ocenjevali politični
pcložaj in se dogovarjali o nalogah, ki jih bodo izvedli.
Petdeset bogatih političnih, življenj-skih, strokovnih let je za našim slavljen-cem. Petdeset let (junij 1932) kaljenja. Tudi sedaj, ko bi lahko počil, še redno zasleduje politično dogajanje doma in v svetu in preverja uspešnost svojega živ-ljenjskega snovanja. Kritično, stvarno priznava, da je marsikaj pustil na pol poti, da pa je ponekod storil komaj prve korake. Upa, da bodo ta začeta dela dokončana in, da ne bo ostalo pri gluho-sti, ki kdaj pa kdaj zaveje med komuni-sti. Na sestankih kritično in samokritično priznamo napake, poslušamo tudi kritiko o dosedanjem delu, a ko se razidemo, na vse skupaj pozabimo. Zato"tudi manjkrat pride med svoje politične soborce kot nekdaj. Meni, da prepogosto in predolgo razpravljamo in sklepamo o istih vpraša-njih. Premalo časa pa si vzamemo za akcijo. Akcijo, ki bi bila tudi v sedanjem času prav tako potrebna, kot v njegovem začetnem obdobju.