im
iirriHiiniM,
Lioejalna tojiLnica,
L i i.i b 1 .1 a n
Dolžnostni iztis
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STR...
izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Turjaški trg št. 2, pritličje. — Naročnina: na mesec 4 Din, četrtletno 12 Din. — Dopisi se ne vračajo.
Štev. 9.
LJUBLJANA, četrtek, 14. junija 1923.
Leto I.
Najnovejšo dobo buržuazne diktature v Evropi označuje nastop fašizma. Mogočno iz mas vzrasio revoiucijonarno gibanje, ki je pod vtisom ruske prole-ierske revolucije združilo v boj za diktaturo proletarijata takoj po vojni večino delavskih množic, je bilo od soci-jalpatrijotskih voditeljev, ki so se zbali, da jih bo sodil proletarijat zavoljo njihovega protidelavskega delovanja med vojno, izdano. Niso šli sicer vsi tako daleč kakor krvavi Ebert in Noske v Berlinu, ki sta v zvezi s carskimi generali to gibanje utopila v potokih proletarske krvi, ali kakor cesarski dvorni socijalist Renner, ki je prosil za pomoč angleške kraljevske kanone proti dunajskemu proletarijatu, ampak vsi so, posebno reformistični strdkovni birokrati, dušili borbenost delavskih množic. Namesto razrednega boja, so so-cijalpatrijotje izdali geslo sodelovanje z buržuazijo. Buržuazija se je tako s pomočjo socijalpatriotskih voditeljev rešila sigurnega pogina in se je pod krinko demokratizma toliko opomogla, da je leta 1920 lahko začela odkrito ofenzivo proti proletarijatu. Socijalpa-trijotske lakaje, ki jih več ni rabila je polagoma izrinila, proti njihovi volji, iz vlad, žvižgala je na demokracijo in druge take fraze ter pričela izvajati odprto razredno diktaturo s pomočjo svojih raziednih borbenih organizacij, ki jih je sivorila pod raznimi imeni in od katerih so najbolj znani italijanski fašisti, tako. da se celo to gibanje po njih imenuje fašisiovske. Močna opora mednarodne reakcije so postale pred vsem tudi ruske monarhistične armade, ki so raztresene posebno po Balkanu in kojih glavni poveljnik je gen. Wrangel in njegova načelnika generalnega štaba polkovnika Miller in šatilov.
Med vsemi balkanskimi državami se mednarodnemu navalu reakcije ni udala edina Bolgarska. Glavni vzrok je bil ta, da je ljudstvo tu obsodilo buržuazijo, ki je bila največja pomočnica bivšega kralja Ferče Nosatega, ki je vrgel Bolgarijo v sveiovno vojno in povzročil njen poraz. V zadnjih tednih svetovne vojne se je pojavilo tu mogočno gibanje za takojšen mir, največ pod vtisom ruske revolucije. To gibanje je uporabil tedaj kmečki voditelj Stambolinskij, ki je zavoljo svojega protivojnega stališča presedel večino vojne v carski ječi, da je prevzel vso vlado v svoje roke in upeljal neke vrste kmečke diktature. Kakor tipičen malomeščan ni zadušil svojih nasprotnikov, ko - so bili pred vsem bivši visoki oficirji in pa buržuazija, v prvem zamahu. Vsled vojnih dogodkov je pribežalo iz Makedonije v Bulgarijo skoro pol milijona beguncev. Ti begunci, iz katerih vrst so se rekrutirali predvsem bolgarski komitaši, so bili nositelji velikobulgarskega imperi-ializma in ker Stambolinskij ni hotel v°diti nacijonalistične politike na Balkanu, so postali, ravno ker so razpolagali z dobro oboroženimi komitskimi četami, najnevarnejši zavezniki bivših
oficirjev in buržuazije. Razen »make-donstvujučih« pa so kmečki vladi nastali mogoče še nevarnejši protivniki v dobro oboroženih ruskih Wranglovih regimentih, ki jim je bilo veliko ležeče na tem, da nadomestijo v Bulgariji, ki je naravno zbirališče za armade, ki hočejo korakati proti Rusiji, Stambolinskijevo vlado, ki je bila lojalno nevtralna proti sovjetski Rusiji, z odločno protisovjetsko vlado.
čičerin je lani predložil že na Genovski konferenci tajna povelja Wranglo-vega generalnega štaba iz Srem. Karlovcev, iz katerih je bilo razvidno, da so že tedaj ruski monarhisti s fašistov-sko zvezo bivših oficirjev pripravljali v Bolgariji državne prevrate. Stambolinskij je s pomočjo komunistične stranke, ki združuje čez eno četrtino bolgarskega prebivalstva, tedaj preprečil fašistov-ski puč. Letos pa je mislil, da bo s pomočjo male antante in Francije- katerima se je pridružil, da bi od Turčije dobil eno pristanišče v egejskem morju, dovolj močan, da zatre gibanje fašistične buržuazije kakor tudi komunistični pokret. Postavil je sicer bivše ministre Ferdinanda pred sodišče, ali v glavnem je pustil buržuazijo pri miru, ker se mu je zdela manj nevarna kakor silni komunistični pokret, ki se je vedno bolj širil posebno med malimi kmeti, ki so bili nezadovoljni z diktaturo kmečke stranke, ki obstoja večinoma iz boljših kmetov, kmečkih oderuhov in podeželskih trgovcev in oštirjev. Pri volitvah je dosegel sicer s pomočjo nasilnega volilnega reda in pritiska državnega aparata uspeh, ali maščevala se je mu njegova popustljivost proti buržuaziji.
Buržuazija, ki jo je še vedno podpiral kralj Boris, je s pomočjo fašistovskih organizacij uprizorila puč in se polastila Sofije. Stambolinskemu se je posrečilo uiti in sedaj organizira veliko zasnovano protiakcijo. Začela se je že krvava meščanska vojna, kak bo konec, je še nejasno, toda verjetno je, da se bo puč fašistov ponesrečil, ker čim niso bili v stanu takoj prvi dan zasesti vse važnejše točke dežele, je gotovo, da se bo protifašistovska armada jačila od dne do dne. Odločilno besedo bo pa imela predvsem bolgarska komunistična stranka, ki združuje čez 200.000 dobro ^organiziranih delavcev in kmetskih proletarcev in ki se bori za delavsko kmečko vlado. Če se ne bodo umešavale tuje sile v bolgarske razmere, Ipravijo da Anglija, ta »demokratski« zaščitnik vseh kronanih glav, podpira fašiste, ker si hoče z njihovo pomočjo ustvariti oporišče v Bolgariji proti Rusiji in Turčiji) je pričakovati, da bo puč premagan in da bo v Bolgarski nastopil močan okret na levo, pri katerem bo tudi maziljena glava carjeva prišla pri najmanjšem ob krono. Ali kmečko-delavska republika Bolgarija, ki bi pomenila prvi korak k federativni balkanski republiki, ali oficirsko monarhistično gnezdo večnih razporov na Balkanu, to bodo posledice razvoja bolgarske revolucije.
Sestanek ljubljanskih zaupnikov Neod. Delan. Stranke Jugoslavije je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v Delavskem domu.“
Državna konferenca
Nezavisne Delavske stranke Jugoslavije.
Centralni odbor Nezavisne Delavske Stranke Jugoslavije je sklenil, da se skliče strankino konferenco za vso državo, na kateri se bo rešilo o nadaljnem delu vedno bolj napredujoče stranke in njenem organizatoričnem sestavu.
Konferenca se bo vršila v Beogradu 9., 10. in 11. septembra 1923.
Dnevni red:
1. Otvoritev in konstituiranje konference;
2. Poročilo centralnega odbora N. D. S. J. o delu in blagajni;
3. Politični položaj in najbližje naloge stranke;
4. Delo stranke, v občinah;
5. Tisk;
6. Bojevni fond stranke;
7. Izobraževalno delo;
8. Fond za žrtve reakcije;
9. Volitev Strankinega Sveta.
Organizacije volijo svoje delegate po členu 14., 1. točka stran-kinega statuta. Predlogi in pritožbe organizacij se imajo staviti po členu 15. strankinega statuta. Stroške za delegate krijejo organizacije same.
Predlogi projektov o poedinih točkah dnevnega reda se bodo objavil — kakor predpisuje statut.
Beograd, 8. junija 1923.
CENTRALNI ODBOR Nezavisne Delavske Stranke Jugoslavije.
Pokrajinski sekretariat N. D. S. J. v Ljubljani poživlja z ozirom na to vse krajevne organizacije, da pošljejo do konca tega meseca natančno pismeno poročilo o svojem stanju in delovanju, o številčni moči organizacije z označenjem starosti, poklica in organiziranosti članov v drugih organizacijah (strokovnih, kullurnih), o svojem finančnem stanju itd.
Ljubljana, 12. junija 1923.
POKRAJINSKO TAJNIŠTVO N. D. S. J. za Slovenijo.
I gibanju železničarjev in drž. nameščencev.
Povojna leta predstavljajo sklenjen iz gospodarskega in političnega valovanja. Glavne sile tega revolucionarnega gibanja so: poostritev razrednega boja, razpad srednjih stanov in v zvezi s temi dejstvi propad meščanskega demokratizma. Vojna je bila na eni sfrani za malo število izvoljenih bankirjev, fa-brikantov, veleposestnikov in trgovcev zlata doba, v kateri so delali naravnost bajne zaslužke in profite, na drugi strani pa so pahnili široke vrste delavnega ljudstva v skrajno bedo in lakoto. Razen proletarijata in polproletarijata so bili deležni tega obubožanja pred vsem inteligenčni člani srednjega stanu, posebno državni in zasebni nameščenci, kojih življenske razmere so se poslabšale tako, da so danes na isti stopnji kakor proletarijat, deloma še na slabši, ker niso organizirani in ker še po večini niso sposobni za odločen boj za svoje pravice, ker straše v njih glavah še temni predsodki šovinistične in malomeščanske ideolgije. Poostritev razrednih bojev je pa tudi pokazala jasno, da se vsak gospodarski boj razvija v politični boj — v boj za politično nadoblast. Razredna država je vlada nasilja, vlada diktature; dokler obstojajo razredi, mora biti državna oblast sred-
stvo za uveljavljenje razrednih interesov enega ali drugega razreda. To je bilo jasno najnaprednejšemu delu proletarijata in to je jasno tudi najbolj razredno zavednemu delu buržuazije. — Proletarijat je to vedno odkrito priznaval, zato ker proletarijat tvori po vseh državah ogromno večino prebivalstva in v interesu proletarijata je, da se vsak proletarec zaveda tega dejstva, ker kadar bodo vsi milijoni sužnjev po tovarnah, delavnicah in pisarnah prišli do spoznanja svojega razrednega položaja — tedaj bodo z lahkoto z enim mogočnim mahom zavzeli oblast iz rok maloštevilnega razreda krvosesov. Buržuaziji, ki tvori le neznatno manjšino prebivalstva, je mnogo ležeče na tem, da ljudstvo ne spozna pravega jedra gospodarskih in političnih bojev, ker tisti moment, ko postanejo vsi ročni in duševni delavci — proletarci razredno zavedni borci — je konec njene slave. Buržuazija sama si mora vzdrževati cele armade sužnjev po kasarnah in pisarnah, da z njimi vrši svojo razredno diktaturo. Kadar bodo vsi ti proletarci, ki se morajo za par grošov udinjati buržuaziji, da bi mogli živeti, spoznali svoj položaj — tedaj bo konec buržuazije. Zato skuša buržuazija zakrinkati
svojo diktaturo, svoje volčje jedro skuša zakriti z ovčjo kožo. In ta ovčja koža
—	to je meščanska demokracija, to je tista velika laž o suverenosti »gumijevih krogljic«. Ljudstvo naj živi v nadi, da vlada ono potom poslancev, ki jih voli. Ali je to res. ljudska volja, kar se godi v teh parlamentarnih gobezdalni-cah? Ali je ljudska volja to trošenje miljard za vojsko, ali je ljudska volja to stradanje državnih nameščencev, ali je ljudska volja, da se z indirektnimi davki dela vedno večja draginja, ali je ljudska volja vse to, kar delajo te različne vlade? To ljudsko voljo, ki pride do veljave vsakih par let pred volitvami, delajo tako, kakor se delajo v glediščih gorovja, grom in smrt. Miljoni bank in mi-tjoni iz raznih fondov, pritisk, nasilja, to so sredstva, s katerimi se v demokratični državi uveljavi taka »ljudska volja« kakor jo hočejo buržuazni vlasto-držci.
Toda v slučajih, kadar to pripravljanje »ljudske volje« vendar ne doseže svojega cilja, pa vrže buržuazija krinko demokratizma, v tem trenutku nastopi v svoji pravi goloti razredne diktature. Fašizem — to je najboljši dokaz za to. Toda tudi fašistovsko gibanje je mogoče le toliko časa, dokler najde buržuazija med proletarci še kalinov, ki jih opoji z nacijonalističnimi frazami in z obljubami na dobre službe.
V	torek so sklepali zastopniki železničarjev in državnih nameščencev o korakih, ki jih bodo podvzeli za zboljšanje svojega položaja. Vlada je cinično odklonila sprejem njihove deputacije in razglašajo že, da se je posvetovala o militarizaciji železničarjev v slučaju resnega gibanja. Vlada ima danes še v rokah orožje »zakona o zaščiti države«, ki so ji ga izročili »ljudski« zastopniki, celo taki, ki so bili voljeni v pretežni večini od državnih nameščencev (narodni socijalci, demokratje itd). Tem gospodom se bodo morali državni nameščenci in železničarji zahvaliti, če bo vlada začela uporabljati proti njim ta zakon, ki je v papirju namenjen le proti komunistom, v resnici je pa najmočnejši zakon za zaščito izrabljačev
proti njihovim sužnjem v tovarnah in pisarnah.
Toda tudi vsa ta sredstva ne pomagajo nič proti odločnemu nastopu združenih železničarjev in nameščencev, ki jih bode v njihovem obupnem boju podpiral celokupen proletarijat Jugoslavije. Potrebno je le eno: odločnost, vsiraj-nost, složnost. Združeni v enotni borbeni fronti, dosežejo lahko nameščenci in železničarji zmago, toda morajo imeti voljo za boj in zmago. Združen ročni in duševni proletarijat mora zmagati, če se zaveda svojega razrednega položaja, in se ne da preslepiti od buržua-znih agentov, ki skušajo zanesti v njegove vrste zmešnjavo. Brez boja ni zmage, in kdor vrže puško pred bojem v koruzo zasluži, da ostane večen suženj.
Vse je v tem boju odvisno od železničarjev in državnih nameščencev samih. Vedeti morajo, da se bodo morali boriti za vsak najmanjši izboljšek in da bodo dobili tem več, čim močnejši, enotnejši in borbenejši bo njih nastop. Kadar se vas bo vlada bala, tedaj lahko upate na uspeh, dokler pa bodete samo prosjačili, lahko umrete stokrat od gladu, predno kaj dobite.
Skupen boj bo zbližal vrste ročnega in duševnega proletarijata, ki jih skušajo danes že razni agenti buržuazije ločiti. Skupen boj bo pokazal, da so razredni intresi obeh isti, pokazal bo tudi, da je predpogoj zmage, da se vsak ročni in duševni proletarec zaveda svoje razredne naloge. Skupen boj bo tudi predvsem pokazal potrebo organizato-rične skupnosti na podlagi razrednega boja. Pokazal pa bo tudi, da je zadnji čas, da se tudi duševni delavci politično iztrgajo iz objema nacijonalističnih fraz ter da začno skupno z ročnimi delavci vodili politiko, ki jim jo diktirajo razredni interesi. Skupen boj mora privesti, do povzdiga razredne zavesti in do nasičenja malomeščanske ideologije, ki še predvladuje v velikih plasteh inteligentnega proletarijata. j Današnji boj je začeiek enotne fronte 1 ročnega in duševnega proletarijata.
edino po interesih svoje stranke. Radikali se torej po volitvah niso pomagali z Radičem, Korošcem in Spahom, da bi mogoče rešili spor, ampak so se pogajali s federalistično gospodo samo zato, da so ostati na vladi. In ko so jim prevarani klerikalci in muslimani pomagali, da so ostali na vladi, radikali celo stvar zopet lepo zavlačujejo. Če se razmere temeljito izpremenijo, bodo radikali pripravljeni, da svojo današnjo politiko izpremenijo in to bodo storili zopet samo v interesu svoje stranke, ki je politična predstavnica vladajoče srbske buržuazije in vladajoče klike v armadi.
Gospodje klerikalci in Radičevci pa s čakanjem niso nič kaj zadovoljni; ali, ker jih je Pašič tako imenitno izigral, ne morejo ničesar napraviti in nervozno mencajo sem in tja. Iščejo izhoda, pa ga ne morejo najti.
Torej spor med srbsko, hrvaško in slovensko buržuazijo ni šel niti korak naprej, ampak stoji na istem mestu. Srbska buržuazija ga ne more rešiti tako, kot bi si želela, hrvatsko-slovenska buržuazija isto tako.
Proletarijat pa mora istočasno graditi močno enotno proletarsko fronto v celi Jugoslaviji, ki ne bo dovolj močna samo za odpor proti srbski, hrvatski in slovenski buržuaziji posamič, ampak proti ujedinjeni jugoslovanski buržuaziji, kajti ona se bo brž sporazumela tedaj, ko ji bo pretila skupna nevarnost od revolucionarnega delovnega ljudstva. Če p?, to hoče proletarijat doseči, mora obračunati s sovražnikom, ki se nahaja v njegovem lastnem taboru — s socijalpa-frioti, ki vedno očividneje poskušajo na vse načine, da enoten odpor jugoslovanskega proletarijata proti buržuaziji onemogočijo in zlomijo. Kajti kdor bere »Naprej« zadnje čase, si ne more misliti drugega, da je ta list direktno plačan od kapitalistov za svojo provoka-tersko pisavo. Social-patrijotizem je 1. 1914 pognal proletarijat v klavnico, so-cijal-patrijotizem je preprečil osvobo-jenje evropejskega proletarijata po svetovni vojni in povzročil ofenzivo kapitala in reakcije vlogo pomagača in policaja buržuazije. Socijal-patrijotizem ie kriv malodušnosti, ki še vlada v proletarskih vrstah.
Delavsko gibanje v Sloveniji.
F<
ederalsslicni blok po vsa
Medtem ko demokrati kot najhujši reakcionarji kritizirajo vladino deklaracijo, da ona dopušča izpremembo centralistične ustave, so Radičevci, klerikalci in muslimani — federalistični blok — nezadovoljni z vladino deklaracijo, ker vidijo v njej namero radikalcev, da se nadaljuje z dosedanjo politiko srbskga ceniralizma. Pravijo, da notranja kot zunanja politika radikalne vlade, začrtana v njeni izjavi, odgovarja samo interesom srbske buržuazije, medtem ko se inte-
rese hrvaiske in slovenske gospode zapostavlja.
In vladina izjava v resnici tako izgle-da. Radikali čakajo. In ne čakajo zato, da bi ob ugodnejšem položaju rešili ia-kozvani srbsko-hrvaisko-slovenski spor potom sporazuma, ampak čakajo zato, da vidijo, kako se bodo razvile razmere in da bo ob neugodni priliki na kak drug način zopet prično reševati ia spor, kajti radikali hočejo na vsak način ostali na vladi in oni vodijo svojo politiko
II.
Kljub vsemu temu moramo konšiatirati, da je revolucionarna masa dvakrat od obstoja SHS sama rešila situacijo, s tem da je dezauvirala svoje slabe voditelje, ki so jo poskušali zapeljati v separatistične ali socialpatriotske ali centrumaške vode, ter je ostala zvesta revolucionarni ideji.
Prvič je bilo to po Vukovarskem kongresu, ko so poskušali iz socialdemokratske stranke izstopivši centrumaši (Golouh in kompanija), ki niso sprejeli Vukovarskega programa in Statuta, sabotirali ujedinjenje revolucionarnega proletariata Jugoslavije. Masa se je obrnila od njih in šla po revolucionarni poti. Golouh se je na to povrnil nazaj v socialpatriotski tabor, večina njegovih somišljenikov na Vukovarskem kongresu se je pa po masi orientirala zopet na levo.
Drugič so se množice odločile za revolucionarno razredno smer ob ustanovitvi »Socialistične stranke delavnega ljudstva«, f. j. ob drugi priliki sabotaže politične enotnosti revolucionarnega proletariata Jugoslavije od strani bivših komunistov Klemenčiča in Fabjančiča v zvezi z današnjim tajnikom radikalne stranke Stefanovičem in z zbankro-t.ranimi birokrati in z ravnatelji bolniških blagajn okrog »Zarje«. — Da se je pa razrednozavedno delavstvo Slovenije izreklo proti »SSDL« in njenim ustanoviteljem, ki so hoteli s to »stranko« odcepiti slovenski proletariat od proletariata ostalih jugoslovanskih pokrajin in ga zavesti v refcrmizem gre zasluga ziasti proletarski mladini, ki je od vsega počeika videla resnični namen početja Klemenčiča in Fabjančiča in se borila proti njemu že davno pred občinskimi volitvami v Ljubljani in ko je še večina delavskih zaupnikov stala na njihovi strani, ker še ni videla ozadja in vsega smisla njihovega početja.
Klemenčiču in Fabjančiču je zlasti dobro služilo tolmačenje neodvisnih strokovnih organizacij in taktike enotne fronte prolela-
I *
riata v več člankih »Delavskih Novic«. Naslanjajoč se na sistematično napačno tolmačenje enotne fronte v »Del. Novicah«, se je delalo mesto bojevne enotne fronte prole-iariata volivne kompromise in bloke, od katerih so vzbudile največji hrup občinske volitve v Ljubljani.
Ti dve dejstvi, da je ostal proletariat Slovenije kljub vsem razlogom, naštetim v zadnji številki »Glasa Svobode«, zvest revolucionarnim načelom, dokazujeta, da je delavski razred in njegovo gibanje v Sloveniji zdravo.
Ko govorimo o napačnem tolmačenju enotne fronte v »Del. Novicah« in o volivnih blokih, moramo spregovoriti nekoliko besedi o klerikalcih (SLS) in njihovih strokovnih organizacijah. »Slov. Ljudska Stranka« ni v Sloveniji samo številčno najmočnejša meščanska stranka, temveč tudi najbolje organizirana meščanska stranka v Sloveniji. Njen vpliv je globoko zasidran v kmetskih množicah in obrtniškem stanu, potom svoje »krščansko-socialistične« struje je pa razširila svoj upliv tudi na delavske množice. Ali vpliv na delavstvo je zelo slab in minljiv. Ona smatra »krščansko solidarnost« za dovolj močno, da pomiri razredna na-sprotstva in stoječ na podlagi krščanskih načel je proti revolucionarnemu osvobojonju proletariata izpod sedanjega kapitalističnega sistema, ki je po klerikalnem, verskem mišljenju izraz božjega stvarstva in božje volje. Klerikalna stranka je torej izrazita kontrarevolucionarna stranka, ki v svoji kontrarevolucionarni vlogi ne zaostaja in ne bo zaostajala niti malo za reakcionarnim početjem kontrarevolucionarne ruske duhovščine proti delavsko-kmetski Rusiji.
Tudi sestav stranke potrjuje našo trditev.
Kajti SLS ima v svojih vrstah vse stanove od najtežjih slovenskih kapitalistov in vojnih dobičkarjev, veleposestnikov in najvišjih slovenskih duhovnikov pa do slednjega bajtarja, služkinje in lumpenproleiarca. Število industrijskih proletarcev je neznatno. Javno vodstvo stranke pa obstoja iz mešanice du-
LISTEK.
Slike iz delavske borbe.
... Nastal je čas velike napetosti. Tišina v sobi je bila zelo tesnobna. Zunaj je zimski veter pritiskal na stekla sobe, kar je uprizarjalo za trenutek vizijo hladnega ognjišča, lačnih otrok... brezposelnih, ki tavajo po zamraženih ulicah.
Tajnik organizacije je držal pretresljivi govor v prilog stavke, dokazujoč, da v pro-tivnem slučaju propade sveto načelo delavske solidarnosti ki pravi:
»Krivica storjena enemu, se tiče vseh.«
Ni bilo ploskanja. Položaj je bil preveč resen. Nekateri so se odkrito plašili, da glasujejo za borbo. Drugi resnih lic, so po-vdarjali, da je borba stvar dolžnosti. Med temi je stala grupa najbolj resnih, ki so nervozno potresali z nogami in si gladili lase nazaj na zatilnik. Ti so hoteli, da so na strani odkrite borbe, pa naj bo po krivici ali po pravici in ki so hoteli stavko na vsak način.
Potrebno je bilo samo, da se zasliši odgovor : »Da« ali »ne«.
Predsednik pozove prisotne na glasovanje. Kdor je za stavko, naj dvigne roko.
Tajnik šteje.
»64.«
»Proti stavki...«
Tajnik šteje :
»... 61, 62, 63...«
Čutila se je silna napetost v dvorani. Vsem je utripalo srce do bolesti, prsa je stiska-valo nekaj kot z železnimi kleščami.
»... 64, 65, 66 ...«
Vzdih olajšanja je zavel po dvorani, kakor bolesten protest. Glasovanje za borbo je odloženo, načelo je bilo pogaženo.
Sestanek se razprši v maie gruče ... celota se je razbijala na majhne koščke, ki
so se oddaljevali v medsebojnem bučnem razpravljanju in potlačeni zbog nesloge, ki jih je dovela do tega, da sedaj drug na drugega gledajo kot na izdajalca in z nezaupanjem.
Oni, ki so dobili večino glasov, so se plašljivo in sramežljivo trudili, da opravičijo svoj postopek.
Oni, ki so stali za bran svetega načela solidarnosti, prezirajoči strahote Nepoznanega, h katerem bi jih privela borba, so se z bolestjo čutili kot triumfatorji; ker njih delo, njih nastop jih je naredil velike. Postali so ljudje.
In ko je grupa teh, ki so glasovali za stavko, to je, za brambo načela, razpravljala, je eden izmed njih rekel :
»Čudno, da so delavci, ki so najbolj revni, glasovali za stavko, držeč se čvrsto načela, dokler so oni, ki imajo zemljo in denar, glasovali proti...«
♦
... Skozi okno postaje je gledal polkovnik. Pri mizah so sedeli vojaki in uradniki:
»Nikjer ni nobenega ... Kakor v zemljo so se vdrli.. .<»
»Razumejo oni svoje delo,« je odgovoril niegov pobočnik, mlad poročnik. »Dobro so organizirani.«
»Ali vojaštvo je vojaštvo. Nad njim ni nobene boljše organizacije. Le poglejte, gospod poročnik, zasvira tromba, se čuje ukaz in vse vrši ukaz, v tempu, eksaktno...«
Po ulici je šel detektiv.
»Prazen prihaja,« je pokaral polkovnik. »Nič ni izsledil....«
Stavka železničarjev se je pa bližala h koncu. 2e je bila dana parola, da so zmagali, da je doseženo tisto, kar so zahte-vali.
Sedaj treba obvestiti zaupnike. Treba je dati dogovorjen znak iz okna postaje.
Kumin, železničar, član stavkujočega odbora, je imel to izvršiti.
Dočim se je prej skrival in se umikal zvedavim očem deteldivov, je sedaj stopil na
ulico, kot stopa zmagovalec. Vedel je, da ga bodo takoj prijeli in privedli v postajno poslopje k polkovniku, kamor so vodili vse, ki so jih zasačili. Ali to je ravno prav.
Kumin gre po ulici k postaji. Nemoteno. Nikdo ga ne ovira. Nikdo ga ne ustavlja. Stopa kot človek, zavedajoč se svoje naloge.
Skozi okno gleda polkovnik. Pravkar je poslušal detektiva, ki je poročal, da ni nikogar izmed stavkujočega odbora za izslediti. Tudi železničarjev ni videti.
»Čudno ... zanimivo,« godrnja polkovnik.
Naenkrat pa se sklone čez okno in gleda. Nato pomigne detektivu.	*
»Nikogar ni mogoče zasačiti? ... Prosim, poglejte...«
In pokaže z roko na prihajajočega k postaji, počasi in z umerjenimi koraki, Kumina.
»Tu, z okna ga vidim, a vi ga iščete, a ga ne vidite.«
Detektiv je planil iz sobe. Skočil je na ulico. Se postavil pred Kumina.
»Izvolite z mano.«
»Kam?«
»K polkovniku.«
Kuminov se nasmehne, pomilovalno.... obžalujoče_____
»Sam grem. Sem namenjeni k njemu.«
Polkovnik premeri strogo Kumina od nog do glave.
»Zakaj se skrivate?«
»Ako bi se skrival, ne prišel bi sem,« je odgovoril mirno in dostojanstveno.
Polkovnik se je vgrizel v brke.
»Takoj nastopite službo.«
»Da. A ne na vaš ukaz, a zato, ker je stavka končana.«
»Kaj?«
»Da. Končana.«
»Jaz ne vem ničesar o tem.«
»A jaz vem,« je odgovoril Kumin z glasom, kakor da govori poveljnik vojske, ki je zmagala, nad premagancem.
»Pred pol ure je bil podpisan zapisnik zahtev. Naše zahteve so priznane. Čez eno uro se začne delo.«
»Vi se bahate,« je odgovoril polkovnik jezno in pomolčal Nato pa pripomnil.
»Divizije v eni uri ne spravi naš sistem organizacije v pohod, kako naj vi vse stav-kujoče, ki jih je več kot za divizijo.«
»Poglejmo,« je odgovoril na kratko Kumin in stopi! k oknu. Z roko je dal dogovorjeno znamenje.
»Mi vas prej ne izpustimo, dokler se ne prične delo, ali dokler ne dobimo obvestila, da je stavka končana,« je rekel polkovnik mrko.
Kumin se je samo nasmehnil in gledal skozi okno.
Preteklo je pol ure.
In glej, ulice k postaji so se polnile. Vedno bolj. Ljudje so hiteli h kolodvoru.
Kumin se je^ zopet nasmehnil in pogledal polkovnika.
Polkovnik je grizel brke in gledal.
Železničarji hite na delo od vseh strani. Vse jih mrgoli.
Še pol ure.
Lokomotive zakriče, vozovi zakokočejo.
Delo se je pričelo in gre svojo pot, kakor da nikdar ni stalo.
Tedaj se je obrnil polkovnik k detektivu.
»Vi niste našli nikogar. In vendar šo morali biti prav blizu. Samo nekak znak je dal ta človek, in vstajali so iz zemlje, kakor legije.«
Detektiv je povesil oči. Čutil je, da je cunja .. ._
Polkovnik pa je rekel Kuminu :
»Prosti ste, gospod, samo povejte mi, kako je to mogoče, da je en vaš mig pričaral te mase na delo v tem kratkem času.«
»Solidarnost in samodisciplina.«
In zaupnik Kumin se je obrnil in odšel na svoje delo......
Ivan Vuk.
hovnikov, advokatov, obrtnikov, velikih kmetov in uradnikov. Podlago stranke tvorijo kmetske množice, ki se nahajajo v njenih denarnih kakor tudi konsumnih in pa verskih organizacijah ter kongregacijah. Ker imajo precej dobre gospodarske organizacije in ker je radi tega finančni položaj stranke precej ugoden, se nudi s tem klerikalnemu naraščaju zlasti iz dijaških vrst lepa eksistenca. Gospodarske organizacije in podobno se nahajajo v rokah najreakcio-r.arnejšega deta stranke (kapitalisti, višja duhovščina, veleposestniki); zato ima to krilo iudi politično premoč. Kakor je pač politični položaj in razpoloženje množic, tako spušča strankino vodstvo različne svoje
skupine v ospredje in vrši istočasno napram različnim socialnim skupinam različno politiko. Kmetu govori drugače, delavcu zopet drugače itd., medtem ko istočasno koketira z ruskimi Vranglovci, radikalci itd.
Klerikalna stranka je torej od vseh meščanskih slovenskih strank najmočnejša, najorganiziranejša, najagilnejša in najela-stičnejša stranka, ki predstavlja najmočnejšo nasprotnico revolucionarnega delovnega ljudstva in njenih ciljev.
Zato mora biti naperjen glavni boj raz-redno-zavednega proletariata proti kieri-i kalcem, proti SLS, in ta boj mora biti stalen, : sistematičen in najbolje organiziraj m tudi i zasnovan.	j)
iliedinisnje organizacij in paši Umsterdamti.
V	našem strokovnem pokretu v Sloveniji, ki je razcepljen po krivdi reformistične Amsterdamske strokovne komisije, od katere se je zaveden, revolu-cijonaren proletarijai moral odvrniti, ker so se v letih 1919 in 1920 njeni voditelji z vsemi štirimi branili združenja z ostalim delavstvom v Jugoslaviji in na vse načine podpirali A. Kristanov mi-nisterijalizem in E. Kristanov republikanizem, ki je žalostno končal v kraljevskem »komisarijevanju« v Ameriki, je v zadnjem času opažati močno gibanje za vsivariiev enotnih strokovnih organizacij, kar znači, da je naša parola: enoina fronta proleiarijata prot; enotni fronti kapitala objela najširše mase delavnega ljudstva. Značilno je, da tudi sedaj, ko besni po celem svetu ofenziva kapitala, ko ječi ljudstvo v jugoslaviji pod režimom belega terorja, ko se brezobzirno gazijo najosnovnejše človeške pravice, se množi brezposelnost in narašča glad beda in pomanjkanje, ne uvidi strokovna komisija potrebe enotnega odpora ampak še naprej trmasto sabotira ujedinjenje strokovnih organizacij in tako indirektno omogočuje kapitalistom še naprej vihteti bič nad delavstvom.
Razume se, da si Strokovna komisija ne upa odkrito nastopiti proti ujedinje-nju, kar bi jo v tem slučaju prehitro spoznali v pravi iuči njeni člani, ki so za združenje in da se zato poslužuje nelepe taktike, da dolži neodvisne organizacije da one nočejo ujedinjenja.
Kako prefrigano nastopa kaže naj-lepše slučaj pri rudarjih. Zastopniki »Zveze rudarskih delavcev« so pozvali zastopnika Amsterdamske »Unije rudarjev« na pogajanja za združenje, ki so se počasi sicer ali za ujedinjenje ugodno razvijala. »Zveza« je nato v začetku aprila poslala pismene predloge »Uniji« in ta je po 14 dnevih odgovorila s pismenimi proiipredlogi iz katerih je bilo razvidno, da je ujedinjenje mogoče. Sporno je bilo le še vprašanje, ali naj se združena rudarska organizacija takoj pri združitvi izjavi za amsterdamsko internacijonalo ali naj se vprašanje mednarodne orijentacije prepusti splošnemu kongresu vsega delavstva v državi, da on odloča o internacijonalni pripadnosti. O združenju se je pisalo tudi v strokovnih listih »Strokovna Borba« in »Delavec«. Tu pa strokovna komisija poseže vmes in pretrga vsaka nadalina pogajanja med »Unijo« in »Zvezo« ter napiše v svojem listu, da je ujedinjenje sicer lepa reč, ki se pa ne sme pričeti med masami ampak med voditelji. Tudi če se rudarji sporazumejo ne drži, predno se nista sporazumela Amsterdam in Moskva. In če se Moskva
in Amsterdam še dolgo ne bosta sporazumela, pa naj se rudarji še dolgo grejo dve organizacije samo kregati se ni treba več, lahko pa se »pripravljajo« na združenje.
Temu mnenju Strokovne komisije so se udali voditelji »Unije«, ne pa tako rudarji, ki tvorijo »Unijo« in zato se upravičeno vprašujejo, zakaj že ni prišlo do združenja.
Voditeljem »Unije« se poza in pri njih izbija ob vsaki priliki Amsterdamski reformistični duh. Ko je »Zveza« obve-siila »Unijo«, da se pripravlja za mezdno gibanje in pozvala »Unijo« in krš. socijalce, na enoten nastop pri mezdnem boju, so Unijaši stavili za pogoj, da se klerikalce ne vabi na enotno akcijo. Ali se jih bojijo iz istih razlogov kot »Naprej« komunistov: »Kdor se s komunisti združi postane komunist...« Kršč. socijalci lovijo med rudarji svoje pristaše na verske limanice in na to, da kršč. soc. ščiti 23 poslancev in sam bog in to veselje jim moramo pustiti, saj ko bodo prišli do spoznanja se bodo itak vzdramili in se bodo priključili k razredno zavedni množici organiziranega pro-letarijata in to tim preje če pridejo v stik z našimi sodrugi ob priliki skupnih akcij.
Rudarji] Vsak dan naraščujoča draginja in že od nekdaj neznosno gmotno stanje vas sili v mezdno gibanje. Zavedajte se, da si bodete svoj položaj mogli poboljšati le tedaj, če se strnete vsi, vsi do zadnjega v vašo strokovno organizacijo, in če bodete organizirani, disciplinirani in pripravljeni, da. vzdržite tudi v boju ki se vam vsiljuje. Vstopajte v organizacijo, krepite jo. Kolikor moči ji bodete dali, s toliko močjo se bo ona borila za zboljšanje vašega položaja in tolik bo iudi uspeh.
Trboveljska družba opozorjena na gibanje se resno pripravlja. Napolnila je vse svoje črne in rezervne fonde in iudi rezerve premoga pripravlja. Ker ne more iz redne produkcije nakopičiti vse depote se v zadnjem času uvaža premog na sto in sto vagonov, ki se deponira po železniških središčih. Tudi v jamah se vršijo tozadevne priprave. To mezdno gibanje bo najtrše za rudarje, kar so jih imeli za izvojevati. Zato je potrebno največja enotnost in najživlja agilnost vseh, če hočejo rudarji da zmagajo v svoji upravičeni borbi.
Vsak rudar bodi član Zveze rudarskih delavcev,, vsak naročnik »Glasa Svobode« in organiziran pristaš NDSJ.
Na delo, na neumorno delo za vašo strokovno in politično organizacijo! Na delo za združenje strokovnih organizacij.
Jeseniško delavstvo v boju za svoj živijenski
obstanek.
V	zadnji številki »Glasa Svobode« smo že omenili, da se nahaja delavstvo K. i. d. na Savi, Javorniku in Dobravi v mezdnem gibanju oziroma, da je stavilo spomenico za zboljšanje oziroma oblaženje svojega teškega gmotnega položaja. Danes pa smo prisiljeni, da se s to stvarjo pečamo nekoliko obšir-neie
Pied vsem se nam zdi potrebno, da seznanimo široko javnost z delavskimi plačami oziroma napitnino, katero sprejema tukajšnje delavstvo za svoje naporno delo od zgoraj navedenega podjetja. In to pa iz ozira, ker j^ večkrat marsikje Irdilo, da je tukajšnje delavstvo izborno dobro plačano.
Ako vzamemo na primer plače, tukajšnjega delavstva pred vojno in danes oziroma kupno moč predvojnih in današnjih plač, pa imamo najlepšo sliko stanja tukajšnjega delavstva. Pred vojno je zaslužilo delavstvo v tukajšnjih podjetjih povprečno 5 K na dan, to je 150 K mesečno, ako vzamemo 25 delavnih dni. Eksistenčni minimum pa je znašal takrat 120 K na mesec za pet člansko družino. Danes pa je povprečna plača delavca z 5 člansko družino 175 kron 50 vinarjev oziroma 19650 K na dan, kje pa so uštete še otroške doklade in sicer 7 K na dan za vsakega otroka, kar znaša mesečno na 25 dni 4.387 kron oziroma 4.912 50 K z otroškimi
dokladami vred, za ženo torej ni nobenih doklad. Eksistenčni minimum pa znaša danes za pet člansko družino 3.774 — K mesečno, primankljaj torej 3.861 50 K mesečno.
Take so torej plače delavstva pri tukajšnjem podjetju, kjer pa so vzete ta-korekoč šele srednje plače, ter je število z manjšimi od zgoraj navedenih plač, veliko večje, kakor pa število delavstva z višjimi plačami, se torej razvidi,kako daleč so plače pod eksistenčnim minimom.
Medtem ko so se cene izdelkom dvignile od predvojne za več kot 50 krat, so se plače delavstva dvignile največ za 37 krat, pa podjetje kljub temu neče ugoditi malenkostni in upravičeni zahtevi delavstva, katero ne zahteva nič več kakor samo 31 20 K na dan povprečno na delavca. Ali kljub temu, ker je podjetje tako trdovratno se delavstvo
nemore in ne bo uklonilo trdovratnosti podjetja in za njim stoječih Narodne Jadranske inSlovenske banke, ter bo njihovo trdovratnost v najkrajšem boju in to je s stavko in solidarnostjo ostalega proleiarijata Jugoslavije znalo zlomiti. To naj si vzame gospoda pri K. i. d. in za njo stoječih bank naznanje, kakor tudi gospodje vlastodržci, kateri bodo tudi v tem boju, gotovo stali ob strani z vsemi sredstvi gori navedenim izkoriščevalcem.
Delavstvo hoče kruha, brez kojega pa živeti in delati ne more. Zato se tudi zaveda da v svojem boju nima ničesar za izgubiti, pač pa celi svet za pridobiti. Drugič pa se dotaknemo še drugih v nebo upijočih stvari pri tukajšnjem podjetju.
Zvel razredni boj!
Živela proletarska solidarnost!
Jeseniški kovinarji.
Žensko vprašanje.
Kapitalistično gospodarstvo kot vsako potrebuje surovin Za obdelovanje surovin pa je neobhodno potrebna človeška delovna sila. Znanost in tehnika delata neprestano na tem, da ustvarjata vedno nove stroje, ki zamenjavajo in nadomeščajo žive stroje — liudi, človekovo delovno silo. Vendar igra še vedno v kapitalističnem sistemu delo človekovih rok važno ulogo in zato stremi kapitalizem stalno za tem, da postane ta delovna sila čim cenejša. Kajti čim cenejša ;e človekova delovna sila, tem večji je profit kapitalista
Delavec se temu upira, ker on ni navaden stroj, ki se namaže z oljem, pa zopet teče in tudi ni konj, ki po delu potrebuje :>amo hrane in počitka. Delavec je človek, in človek je pa taka dvonogata žival, ki ima možgane, s katerimi misli, človek je torej razumna žival In zato se on ne da ponižati na navaden stroj, kar hoče kapital. Uradnik, fxl se šteje med bolj »izobražene« kot delavec) ta »izobraženi« uradnik je danes prav ; a prav pravi pravcati stroj. Kapital pa v svojem stremljenju za čim večjim profitom in nakopičevanjem bogastva noče poznati nobenih človeških lastnosti, narodnostnih, verskih in spolnih razlik. In vse narodnostne in verske razlike je kapital tudi premagal, vse je zasužnjil svojemu gospodstvu.
Drugačna, težja pa je bila njegova borba proti spolnim razlikam, proti družini.
Zadel je na klic žene po ravnopravnosti i dr. Ta klic po emancipaciji itd. pa v resnici ni nič drugega kot klic na pomoč proti Liezsrčnežu, ki se je prikradel v družinsko življenje in ga razbil. Kapital je z brutalno silo iztrgal ženo iz družine, iz doma in jo poslal v tovarno, pisarno itd, da tam skupaj z možem in otroci ustvarja bogastvo ne za sebe ali svojo družino, ampak za peščico kapitalistov.
Ker je ženska manj odporna od moškega, je njena delovna sila mnogo cenejša kot pa ona od odrastlega delavca, ker moderni stroji ne zahtevajo in ne potrebujejo za svoje delovanje močnih, kvalificiranih delavcev, kapital vedno bolj nadomešča odrastle delavce z ženskami in mladino.
To vidimo po vseh deželah. Povsod narašča število delavk hitreje nego število delavcev. Vzporedno s tem pada tudi število zakonov. V Angliji n. pr. ima samo še tretjina žena svoj dom, večina se mora odpovedati družinskemu življenju. Ako bi se razvijal' kapitalizem še naprej, bi skoraj večina žena Amerike, Anglije, Nemčije, Francije, Italije, Avstrije, Češke in drugih dežela stala pred alternativo: ali poročiti moža brez zadostnega zaslužka, ali iti v tovarno, pisarno itd., kjer jo kapitalist slabo plača in oropa moža
V	Franciji, kakor znano, stalno pada število prebivalstva oziroma ostaja na isti višini; medtem pa število delavk stalno narašča. V petih letih se je povišalo število delavk za 890 000, število delavcev pa v istem času samo za 116.000. Isti pojav imamo v povečani meri v Nemčiji zlasti po vojni, kier je visoko število brezposelnih delavcev *udi zato tako veliko, ker je zaposlenih vedno več delavk Kapitalizem hoče čim prej vzpostaviti svoje razrušeno gospodarstvo, zato izkorišča vse, zaposli vse, kar je cenejše — najmanj odporno ženo in jo povede v kolo svojega blaznega, v prepad deročega poloma.
Tudi pri nas hitro narašča število delavk, proletark po tovarnah, rudnikih, pisarnah, uradih itd.
Vzporedno z naraščanjem žena v kapitalistični produkciji pa ne narašča proletarsko žensko gibanje, ki ga pri nas skoraj ni.
Mi poznamo skoro samo malomeščansko žensko gibanje, ki je tako žalostno kot je pomilovanja vredna purgarija sploh. In v tem slavnem purgarskem ženskem gibanju, v gibanju »narodnih dam in gospa« vidimo zlasti v zadnjem času tudi g. Štebijevo po-l’’g g. Tavčarjeve i. dr. Mnogo mladih proletark blodi po »Sokolu« in podobnih društvih ter tam išče »razvedrila.«
Zlasti mladim proletarkam po pisarnah, smo mi preveč boljševiški.
Kajti mi hočemo odpraviti družino! Na čem pa sloni današnja družina? Na — denarju. In družina v pravem pomenu besede obstoja le še za buržuazijo. Ne bomo mi odpravili meščanske družine, ampak gospodarski, družabni razvoj jo bo odpravil. S propadom meščanske družine bo pa propadla tudi prostitucija.
Meščansko in malomeščansko frazarjenje o rodbini, družinski vzgoji itd. postaja tem ostudnejše, čim bolj se vsled industrijskega razvoja trgajo družinske vezi proletarcev, čim bolj postajajo v kapitalističnem sistemu otroci navaden kupčijski predmet in delovno orodje.
Medtem ko vas, žene, plašijo buržuji pred »skupnostjo žena,« ste ve v njihovih rokah navadno proizvajalno orodje, še več, proletarske žene in hčerke smatrajo, da jim morajo biti na razpolago za njihovo pohot-nosi, da o oficijalni prostituciji niti ne govorimo. Tako vam hočejo prikriti, da je revolucionarni proletarijat tisti, ki bo odpravil oficijleno in neoficijelno prostitucijo, ki je neizogibna posledica kapitalizma in ki more izginiti edino le s propadom kapitalizma.
Proletarska žena, tvoja osvoboditev je mogoča le z osvoboditvijo celokupnega proletarskega razreda!
Zato v proletarske vrste! Podpiraj boj svojega razreda proti kapitalu, ki duši tebe najbolj!	—n—
Notranji političen pregled.
še bo luštno ...
Skupščini je bil predložen novi vojaški zakon, ki je v veliko veselje visokim oficirjem, ljudstvu pa bo v velikansko breme. Vojna dolžnost po novem zakonu traja od 21. do 50. leta, v slučaju mobilizacije pa vojni minister lahko pokliče pod orožje vse moške od 18. do 60. leta. To pomeni, da se lahko mobilizira skoro vse moške prebivalce, ki niso več dojenčki ali že ne stoje z eno nogo v grobu.
Dočiin vlada ne smatra niti za potrebno, da bi sprejela deputacijo izstradanih železničarjev in uradnikov in dočim cinca na vse načine s povišanjem plač za svoje nameščence, pa z darežljivo roko meče med svoje visoke oficirje sto in stotisoče kron; tako imajo po novem zakonu vojvode in admirali letno
384.000 K plače, generali 192.000 K, divizijski generali 168.000 K, polkovniki
120.000 K. Vse te svote predstavljajo samo plače brez doklad, ki znašajo z raznimi dodatki za (konje, sluge, drva, obleko itd.) še veliko večje svote.
Kakor se vidi skrbi naša dobra vlada res očetovsko za nekatere uslužbence
(razen za oficirje tudi za ministre). — Seveda je lahko razumljivo, da pri taki kavalirski razsipnosti na eni strani, ne more najti kritja za povišanje plač nameščencev. Sicer pa kaj rabimo pri nas železnic, profesorjev, sodnikov, davčnih uradnikov, oficirji to so temelj države SHS. Kakšno kvalifikacijo pa ima univerzitetni profesor, ki še dostikrat ne zna pravilno »Habt acht« stati.
Posledica novega vojaškega zakona bo, razen ogromnih bremen, ki jih ljudstvu naklada zakon sam, ogromno povišanje davkov in ker zavzemajo stroški za vojaštvo tri četrtine naših državnih izdatkov, se bo še bolj štedilo pri drugih »nepotrebnih« izdatkih, kakor so šole, bolnice, uradniške in železničarske plače, invalidnine ...
Smo pač izvoljena država. Dočim ima Amerika 110,000.000 prebivalcev a le
100.000	vojakov pod orožjem, ima balkanska Prusija pri 12,000.000 prebivalcev kar 140.000 vojakov. Zato pa je tudi en dolar vreden okoli 380 kron.
Ljudstvo bo zabavljalo čez novi vojaški zakon, uradniki bodo kleli... A koliko kmetov in uradnikov je, ki so
sokrivi teh razmer. Vsakdo, ki je glasoval za radikale, samostojneže, demokrate klerikalce in zemljoradnike je glasoval za ta vojaški zakon in vsaj sedaj naj pomisli, kaj si je s tem nasolil, da bo v bodoče bolj pameten.
Vsakdo, kdor razširja nacijonalistično besnilo, je sokrivec militarizma, kdor podpira »Sokolsko-orjunsko« militaristično parado, podpira militarizem! Zato vsi skupaj v boj proti nacijonalizmu in militarizmu!
Vsakdo, ki se hoče boriti proti militarizmu in njegovemu očetu — nacijonalizmu naj stopi v vrste Neodv. del. stranke Jugoslavije.
Vojna vojni!
ENOTNA FRONTA BUR2UAZ1JE. Buržu-azija, ki sicer vedno širi med ljudstvo nacionalistične in plemenske mržnje, da bi ga odvrnila od razrednega boja je dala delavstvu lep vzor enotne fronte. Za predsed-
Iz fašislovske Italije.
Pojavi skrahiranja fašizma so se pokazali najprej v Piemontu. Vodja tamoš-njih fašistov je Vecchi. On je že kot minister vzbudil veliko ogorčenje med vojaki, ki so se morali udeležiti svetovnega klanja, s tem, da je izjavil, da vojni oškodovanci nimajo nobene pravice na penzijo. On je dal tudi prošlo leto streljali na delavstvo v Turinu. To je povzročilo notranjo razprtijo med fašisti. Kmalu je prišlo do medsebojnega spopada v Aleksandriji. Oba poglavarja tamošnjih fašistov, Torre, generalni železniški komisar in Sala, župan, sla začela voditi hud medsebojen boj. Prišlo je do pretepanja in streljanja med pristaši enega in drugega poglavarja. Mu-solini je poklical oba v Rim in zahteval, da se pomirita. Ko sta se vrnila domov, sta pričela voditi še hujši medsebojni boj in s tem povečevati notranji razdor med fašisti. V Umbriji se skuša razdor v fašistovskih vrstah odpraviti s številnimi izključitvami.
Mussolini je strogo zapovedal, da laki vedno številnejši škandali ne smejo priti v javnost. Ali to fašistov ni pomirilo, ampak začeli so se dvobojevati. Zato je general fašistovske milice de Bono prepovedal dvoboje med fašisti. Sedaj se pa ne bijejo med seboj po dva in dva, ampak kar v skupinah.
Kljub Mussolinijevi prepovedi prihajajo notranji škanddli iz fašistovskih vrst na dan. Skoro vsak fašistovski voditelj ima že svoj list, v katerem sramoti svoje konkurente — fašiste. Fašistovski voditelji se potom svojih časopisov zmerjajo z lopovi, podkupljenci, štreberji itd. Mussolini je odredil številne aretacije fašistov zlasti v Rimu in Neaplu. To pa notranji razdor še povečuje.
Vsak dan prinese nove škandale. Fašizem je prešel v trajno krizo. »Čiščenje« v fašistovskih vrstah ne pomaga več, ker so korumpirani že skoro vsi fašisti, ki so se obogatili pri svojih »ekspedicijah,« ki se v navadnem človeškem življenju imenujejo tatvine, roparski umori in požigi. Če hoče torej Mussolini odpraviti strašno naraščajočo korupcijo, mora izključiti vse fašiste!
Zadnji čas je opazovati preobrat v Mussolinijevi politiki. Zdi se, da išče novo podlago za svojo diktaturo. Skoro po vseh važnih upravnih in policijskih mestih je že nastavil generale. Vse Mussolinijevo življenje je obstojalo v tem, da je izdajal eno stranko za drugo, dokler se ni usidral med fašiste. Ali misli napraviti konec tudi fašizmu in ga nadomestiti z vojaško diktaturo?! — Ta diktatura bo trajala še manj časa kot fašistovska.
Komunistična mladinska internacijo-nala — je izdala povodom aretacij najboljših vodilnih sodrugov kom. mladine Italije plamteč poziv na delavsko in kmetsko mladino Italije, da naj podvoji svoj boj proti fašizmu, ki mora podleči.
Fašizem poka.
Mussolini je dal zapreti v Milanu ma-' jorja Baseggia in celo vrsto bivših fašistovskih voditeljev, ki so pred kratkim izstopili iz stranke. Imeli so več sestankov, kjer so ostro kritizirali Mussolinijevo delovanje in pred vsem po-vdarjali, da je obljubil Mussolini, da se bo boril proti monarhiji, sedaj ko je na vladi pa je poslal kraljevski petolizec. Sklenili so, da se zahteva od Mussoli-
nika trgovske obrtniške zbornice je bil z glasovi radičevcev in frankovcev izvoljen slovenski demokrat Arko, ki ima odločilen vpliv pri celem hrvatskem časopisju demokratske stranke. Arko je pač najboljši zastopnik kapitalističnih razrednih interesov in zato so frankovski kapitalisti volili njega čeprav sicer pravijo demokratom le bati-naši. Arko je zahteval ob velikem odobravanju "adičevskiii in frankovskih kapital1' stov med drugim tudi poslabšanje delavskega zaščitnega zakonodajstva. Centralistični in separatistični kapitalisti so edini v boju proti delavskim pravicam. Videli bi pa radi, da bi se delavske in kmečke množice borile med seboj v imenu raznih papirnatih »domovin«, da bi oni tem lažje domovino izsesavali skupaj.
VZOR DRŽAVLJAN. Kakor poročajo listi, ni plačal jugoslovanski pašič, Nikola Pašič davka za leta 1919, 1920 in 1921. Ta gospod ima razen dednega ministrskega predsedstva še celo vrsto hiš v Beogradu, cele ulice v Berlinu, skoro celo Kosovo v najemu itd. Zato pa s tako darežljivo roko dovoljuje miljarde za vojsko, saj jih bo plačal delavec, kmet in uradnik.
nija, da se povrne k republikanskemu programu, ako pa tega ne stori, so bili odločeni organizirati mogočno proti-akcijo proti sedanji fašistovsko-monar-histični vladavini. — Še večjo preglavico delajo pa Mussoliniju fašistovske strokovne organizacije. Ko je Mussolini z oboroženo silo uničil prave razredno-borbene strokovne organizacije, je deloma s silo, deloma z demagoškimi obljubami snoval fašistovske sindikate. Na vladi pa je začel izvajati skrajno kapitalističen program; pošto je prodal v izkoriščanje bankirjem, sedaj skuša storiti isto z železnico. Odpustil je tisoče in tisoče delavcev, železničarjev in uradnikov, zmanjšal podpore brezposelnim itd. Zato so se mu uprli celo fašistovski sindikati in odlični fašisti kakor sam Bianchi so nastopili proti Mussoliniju. — V južni Italiji se je fašistovska organizacija odcepila in na dnevnem redu so velike protifašistov-ske demonstracije. — Cela vrsta fašistovskih poslancev Misuri, Suvič itd. je celo v parlamentu nastopila proti vladi. — Mussolini čuti, da so mu dnevi šteti. Vidi pa tudi, da mu je najresnejši sovražnik razredno-zavedni proletarijat ki je kljub vsem preganjanjem ostal trd in ki se v vedno večji množini zbira okoli komunistične stranke, ki kljub ricinovem olju in bombam razvija vedno večje, sijajno organizirano delovanje po vsej Italiji. Zato je ustavil »Lavoratore« in »Delo«, zato so zopet ubili celo vrsto najboljših sodrugov v Trstu. — Sodr. Serratija, ki je bil protiustavno zaprt so morali izpustiti iz ječe. Ravno Jako so morali ustaviti proces proii s. Bom-bacciju, Gennariju in drugim. Glavni cilj ki ga je Mussoiini imel z nasilno aretacijo s. Serratija, je pa dosegel. Ta čas se je namreč vršil kongres italijanske socijalistične stranke, kjer so vsled pomoči Mussolinijeve, ki je obstojala ravno v tem, da je aretirala s. Serratija in njegove pristaše, sklenili razni Neniji in podobni razdirači, da se ne združi s komunistično stranko. Toda Mussolinijeva pomoč je za te gospode usodna. Socijalisti, ki jim je pomagal fašistovski cesar do uspeha, so zato zgubli cel ugled med proletarijatom. — Mussolini se vozi sedaj nervozno po Italiji agitirat, fašistovske tolpe divjajo bolj nego kdaj preje, a vse to kaže, da se delavske vrste krepijo in da ni daleč dan osvete nad fašistoskimi ricinaši.
Nova nemška nota. — Dvojna kapitulacija: pred Poincarejem in Stinnesom.
Nemška vlada je vložila vsem ententinim državam novo noto sledeče vsebine:
1. Nemška vlada je pripravljena sprejeti sklep internacijonalne inštance o višini in načinu nemških plačil ententi;
2. Nemška vlada bo najela veliko posojilo za odplačevanje vojne odškodnine [reparacij) ententi.
3. Nemška vlada predlaga novo konferenco za rešitev spora med entento in Nemčijo.
Nemška nota našteva dalje, kaj vse bo ukrenila, da bo mogla plačati vsoto, kj bi se po njenem predlogu ponovno določila. Po teh ukrepih bo delal nemški kapitalistični kralj Stinnes ogromne profite na škodo nemškega delovnega ljudstva.
Ententa pa niti s to noto ni zadovoljna in zahteva popolno uklonitev Nemčije.
Nemška buržuazija se polagoma pripravlja na kapitulacijo pred ententino bur-žuazijo na račun delovnega ljudstva.
Ali odpor nemškega proletarijata proti fiancoskemu imperijalizmu in nemškemu kapitalizmu z vsakim dnem narašča.
Mimogrede.
Društvo »Rdeči križ« je priredilo S., 9. in 10. t. m. nabiralno akcijo po vsej državi. Baje se je pobiralo in se bo menda še pobiralo za vojne ranjence in bolnike! Namreč za ranjence in bolnike v bodoči vojni! Ker društvo pravi v svojem proglasu, »da se pripravlja, da bi v vojni čim bolj podprl ranjence in bolnike«. Ce hoče veljati »Rdeči križ« za »človekoljubno« društvo, naj bi rajši posvetil vse svoje sile za boj proti novim vojnam in proti onim, ki te vojne pripravljajo. Samo tedaj bi delovno ljudstvo podprlo akcijo »Rdečega križa«. Ker pa je »Rdeči križ« očividno podporna organizacija za vodenje novih vojn, delavstvo bojkotira njegovo akcijo.
In če končno že danes agitirate za podporo ranjencev v bodoči vojni in če je ta vaša želja res iskrena in globoka, potem pa predlagajte, naj vojno ministrstvo v proračunu predvidi invalide, vdove, sirote itd. in napravite nabiralno akcijo za nabavo kanonov, tankov, strupenih plinov itd., ki jih mora danes ljudstvo plačevati potom davkov. In če se bo napravilo tako — za kanone pobirati po ulici — boste videli, da ne boste spravili denarja niti za en kanon skupaj, potem ne bo ranjencev in bo akcija za ranjence sama ob sebi odpadla.
Ali to vam ne gre v glavo, ker ste organizacija za podpiranje nove roparske vojnel
KRŠČANSKI SOCIALIZEM! - 130. štev. »krščansko-socialističnega« »Slovenca« piše ob 50 letnici veleindustrialca Avgusta Žabkarja, da spada Žabkar »med tiste veljake, k iso si s trudom in pomanjkanjem priborili častno mesto v človeški družbi.«!!
—	Dobesedno tako stoji v krščansko-socia-lističnem »Slovencu«. Vidite, kako sočustvuje in kako se smilijo krščanskim socialistom kapitalisti, ki po njihovem mnenju » s trudom i pomanjkanjem« delajo mastne profite. Kovinarski proletariat pa ve, da g. Žabkar ne dela profitov z »lastnim trudom in pomanjkanjem«, ampak iz znoja, žuljev in krvi delavstva. In izžemaii delavce — ljudi, iz njih, njihovih žena in bosih otrok kopičiti milijone to je po mnenju krščansko-socialističnega »Slovenca« »častno mesto v človeški družbi.« — Potemtakem je torej delati — nečastno opravilo, krasti (ker profit je tatvina, nekaznjiva po današnjih zakonih) pa najčastnejše opravilo v človeški družbi, zlasti še, če je ta tat krščahsko-mi-sleča živina ! — Streljati lačne železničarje je pa najčastnejši in najbolj krščanski posel po mnenju krščanskih socialistov.
Delavci, vidite to je krščanski socializem in solidarizem v praksi!
Pišejo: Ne kradi, ne ubijaj! — In gredo, ter kradejo in ubijajo.
Kajti Kristus je rekel: Pojdite po vsem svetu in učite moj nauk vse narode!
In njegovi apostoli so šli po vsem svetu in učili vse narobe.
RAZKRINKANI SOCIJALPATRIJOT. -Znani dr. Renner, voditelj avstrijske socijalne demokracije, bivši državni kancler itd. je imel grozno nesrečo. Ko je leta 1919 bila proglašena ogrska sovjetska republika je temu dičnemu socijalpatrijotu padlo srce v hlače, začel je premišljevati vse svoje grehe, ki jih je, posebno v vojski, zagrešil nad proletarijatom in lasje so se mu ježili, ko je pomislil, da bo mogoče tudi, sicer po-iilevni avstrijski proletarijat, pod vtisom ogrskih dogodkov, prevzel svojo usodo v lastne roke. Zato je ta mož, ki je bil med vojno eden največjih vojnih hujskačev in širiteljev avsiro-nemškega šovinizma, zlezel ponižno k angleškemu polkovniku Struitu in ga prosil, naj bi izposloval, da zasedejo angleške čete Dunaj, da ga tako obvarujejo pred — dunajskim proletarijatom. Angleški polkovnik je takoj spoznal duševno stanje ponižnega prosilca Rennerja in mu je zafrkljivo odvrnil: »Vi zahtevate vojaštvo le zato, ker se bojite za svoje in svojih prijateljev (so-cijalpatrijotov op. ur.) življenje.« — Voditelj »delavstva«, biser socijaipatrijotizma Renner je nato odšel in mislil, da je stvar končana. Med tem se je pa položaj v Avstriji korenito spremenil. Socijalpatrijotje, ki so bili tedaj v koaliciji s klerikalci, so klerikalci, ko so postali sami dovolj močni, vrgli med staro šaro in vzeli vso vlado v svoje roke. Sedaj so začeli seveda dični socijalisti delati opozicijo v parlamentu in v tem trenutku je vstal grof Czernin,' ki ga je angleški polkovnik v to pooblastil, in prečital izjavo tega polkovnika, kako ga je prosil Renner za vojaško pomoč.
Renner, dika socijalne patrijotije prosi na pomoč vojaštvo kapitalistične Anglije — proti dunajskemu proletarijatu.
Priporočamo g. Brrrnotu Antonu, da prinese v »Napreju« med bančnimi inserati tudi sliko tega bisera Hamburške interna-cijonale, ker Renner je tudi proti enotni fronti z razredno zavednim delavstvom, on ie le za enotno fronto z angleškimi militaristi.
KOREN V HAMBURGU. V Hamburg je priromal na zborovanje celokupne socijal-patrijotije tudi Koren, pekovski mojster iz Celja kot zastopnik »Naprejeve« skupine. Kakor poročajo rtemški listi tam razen čeških narodnih socijalistov niso priznali za delegata tudi gospoda Korena. Imajo pač rajši dr. Koruna in dr. Topaloviča, Koren in Brrrnoi pa imata zopet enkrat dolge nosove. Pa kaj zato, bančni inserati so pa vendar mili »Napreju«. In »Naprej« je tako za-bavljiv, ko prinaša med dvema inseratoma velebank članek o razrednem boju.
INTERNACIJONALA NACIJONALISTOV. Že zadnjič smo pisali, kako je vsako delo nove Hamburške internacijonale onemogočeno vsled šovinizma posameznih socijal-patrijotskih strank. Sedaj očita, na primer dr. Winter, večkratni minister in socialdemokrat v češkem »Pravo lidu«, kongresu v
Hamburgu, da je stal popolnoma v službah nemških interesov in očita tajniku nove internacijonale dr. Adlerju, da je postopal pristransko pri določitvi zastopnikov posameznih strank v izvrševalni odbor ...
G. Blum, francoski socijalpatrijot je v Hamburgu proglasil, da francoski imperi-jalizejn sploh ne eksistira...
Češki, poljski, jugoslovanski in rumunski socijalpatrijotični delegati so na poziv g. Tuzarja, socijalpatrijota. in češkega posla-nika v Berlinu, imeli poseben sestanek, da določijo smernice za obrambo malo-antant-ne politike na kongresu.
Nemški socijalpatrijotje pa so tožili, kako zatira Nemce francoski kapitalistični imperializem in kako zatira na Češkem socijal-demokratična vlada nemško prebivalstvo.
Teh par zgledov naj zadostuje, da se vidi kaka enotnost vlada v Hamburški ričetinter-nacijonali. Vsi ti gospodje ministri raznih kapitalističnih vlad so edini samo v enem, v boju proti proletarski Rusiji in proti komunistom. Brrrnoi je pa prorok njihov ...
Višek cinizma je pa v Hamburgu dosegel gotovo Francoz Brake, ki je predlagal, naj delegati počaste spomin revolucijonarnih mučenikov Liebknechta in Roze Luksem-burgove s tem, da vstanejo. Socijalpatrijot Noske je dal ubiti ta dva ustanovitelja nemške komnistične stranke in sedaj skuša še socijalpatrijot Brake v momentu, ko se združuje s stranko krvavega Noskeja, oskruniti grob teh revolucijonarjev s tem, in predsednik kongresa Wels, ki je sam dal leta 1918, kot Noskejev tovariš, streljati v Hamburški proletarijat, pri tem niti zardel ni...
Dopisi.
ŽELEZNIŠKA NESREČA NA POŠTAH RAJHENBURG. Dne 11. junija t. 1. ob 1. uri ponoči je trčil osebni vlak št. 520, prihajajoč iz Zagreba v tovorni vlak št. 569, prihajajoč iz Zidanega mosta na postaji Rajhen-burg pri uvozni kretnici št. 6. Da ni bilo človeških žrtev, gre priznanje strojevodju osebnega vlaka, ki je na vso moč zaviral. Razen malenkostnih prask ni bilo ranjencev. Materijalna škoda je večja.
Ali kdo je krivec te nezgode: Glavni krivec je uprava.
Upravi še do danes ni prišlo na misel, da bi na tej postaji, s tako preobloženim prometom in še poleg tega z enim tirom, napravila varnostne naprave, to je s popolnoma zavarovanimi kretnicami, katere je nemogoče prej postavljati, predno ni vlak na obeh koncih zavarovan. Ubogi, izstradani kretničarji morajo v Rajhenburgu 700 metrov daljave letati z tistimi ključi za kretnice in jih zaklepati, kar bi lahko pri moderni napravi delal iz postaje na obe strani, brez napora in popolno varno en sam kretničar. In io je na postaji Rajhenburg že drugi slučaj. Uprava se pa ne zmeni, da bi kaj ukrenila, nego trpi rajši materijalno škodo, in se ne ozira na človeške žrtve, ki se zgode lahko v takih slučajih.
Kaj pomaga sedaj, če uprava zaslišuje ljudi in jih kaznuje ter izdaja okrožnice. — S tem se ne izboljša položaj. Ampak uprava naj v prvi vrsti napravi svojo dolžnost, napravi na postajah, kjer še niso, moderne varnosine naprave, osobje naj bolje plača, da ne bo samo premišljevalo, kako se bode preživelo. Potniki se pa naj zanimajo za svojo varnost in naj skrbe, da bo njih življenje za časa vožnje po železnici zavarovano. Naj zahtevajo, da uprava železnice plača dostojno tiste, ki delajo.
Opazovalec.
LJUBLJANA. 10. t. m. je sklical akcijski odbor javnih nameščencev in železničarjev javen protesten shod pred Mestnim domom.
Človek bi pričakoval, da bo prostor pred Mestnim domom nabito poln, pa je bil nad polovico prazen. Zares, s strahopetci in pa jokavimi junaki se delajo težko akcije.
Ko se je zborovalce pozvalo, da se bo sedaj skupno nesla resolucija na vlado, je bilo zanimivo gledati zajce, kako so jo pihali na vse strani, da bi se ne bilo trebalo pridružiti obhodu.
V	sveti jezi je nekdo poleg mene nenadoma vzkliknil:
»Glej, kako beži gnoj.«
Drugi pa je pripomnil:
»Premalo so še lačni, premalo ...«
Obhod se je pa nazadnje vseeno raztegnil na precejšnjo dolžino in manj boječi so se osrčili in korakali z drugimi pred vladno palačo.
Opazovalec.
KRŠČANSKA LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA.
Veliki kristjan in milijonar Polak je tudi
vzor krščanskega hišnega gospodarja. Strankam je dajal v podpisovanje pole, kjei je bilo vpisano 34 K, v resnici so pa plačale po 5° K za luknjo. Ko jim je pa še hotel
povišali, so nekatere stranke prosile za intervencijo društvo stanovanjskih najemnikov, 1:1 je imelo uspeh, fla so b;ie n-, j- 'vrvne še z~atno znižane in sicer od 34 K (oz. 58 Kroni na 16 K. Gospod Polak se je hotel nad r :mi strankami maščevati, da bi jih spravi! iz stanovanja, kakor je enega odpustil od dela. Pa je spoznal, da so tudi meje za udejstvovanje krščanske ljubezni in se ie naučil, da se tudi ubogi delavski pari ni treba uklanjati vsem njegovim zahtevam.
VREDNOST DENARJA 12. JUNIJA. 100
nemškh mark 44 vin., 100 avstrijskih kron 50 vin., 1 lira 16-.60 K, 1 angleški funt 1660 kron, 1 francoski frank 23 K, 1 švicarski frank 64.40 K, 1 češka krona 10.60 K, 1 dolar 359 K.
EB3JBHffl«H38iai2E0BE;fSE!£5iG3EB0i
Lastnik in izdajatelj Konzorcij.
Odgovorni urednik Anton Šušteršič.
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.
Zunanji političen pregled.