SLIKAR MARAN. ČRTICA. SPISAL IVO ŠORLI. PODMELEC-TOLMIN, Slikar Maran je imel ljubico. Ljubil jo je, kakor je ljubil one dni, ko jo je srečal prvič, krasno rožo, ki je cvetela pod njegovim oknom . . . Večkrat je moral misliti na ono rožo še pozneje, ko se je bila že davno esula. Posetil ga je bil baš v istem času bratra- nec, ki je predaval botaniko na gimnaziju. Stopala sta po vrtu in prišla tudi do one rože. S ponosom jo je pokazal slikar pro- fesorju. »Ali si že kdaj videl kaj enakega? Ta plameneča barva, ta topel vonj !« In profesor jo je prijel za stebelce, potegnil jo k sebi in jo preiskoval . . . »Premalo prašnikov ima ! Zame nima nobene vrednosti !« je odločil s suhim, za- prašenim glasom. 206 Slikar se je pomilovalno nasmehnil, približal svojo ljubljenko nežno k ustnam in odšel molče dalje. In zdaj je ljubil svojo Borisano, kakor je ljubil takrat svojo rožo pod oknom . . . »Premalo praznikov ima!« bi rekel moj bratranec, si je mislil včasi, kajti nje- govo bistro, v vse prodirajoče oko je spo- znalo koj prve dni dušo tega dekleta. Danes je videl njeno brezobzirno sebičnost, jutri njeno brezsrčnost, pojutrnjem njeno škodoželjnost. Skoro slednji dan mu je od- kril novo potezo njene duše, da je gledal bolj in bolj pogostoma z neko tajno grozo v bodočnost, ko bo za vedno priklenjen na to brezčutno bitje. Toda ljubil je svojo krasno ljubico, kakor je ljubil svojo krasno rožo, ki je imela premalo prašnikov, in njegovo lepote žejno oko je pilo strastno harmonično lepoto njenega obraza . . . Niti temen izraz na obličju njegovega velikega,- oboževanega prijatelja Otona, ki ga je opazil vselej, kadar je govoril z njim o svoji Borisani, ga ni mogel odvrniti od nje. In ljubil je svojo ljubico in trpel ob vedno globljem pogledu v njo in slikal svoje male skice in obupaval nad svojo umetniško močjo. Oni dan pa je vstopil pri njem prija- jatelj Oton in ga povabil s seboj. Čutil je živo potrebo, da se izobrazi v vseh umet- nostih in nastopi potem kot kritik, kot lestev med občinstvom in umetniki, ker so ga boleli oni bolj in bolj topi pogledi njegovega naroda, strmečega apatično za svoj.imi sinovi, pospenjajočimi se više in više pod oblake, ne da bi imel človeka, ki bi mu tolmačil njihove visoke misli in želje z višave dol. Najprej se je namenil v Monakovo. »Ne misli, da se more umetnost poni- žati do tekmovalke s tvojo Borisano!« je opominjal slikarja. »Odloči se, ali za eno ali za drugo. Ti si velik umetnik, toda dokler te bo tiščalo k tlem tako puhlo dekle, ne moreš tja gor, kamor te kliče tvoj sveti poklic, in ubijal se boš še dalje s takimi slabotnimi poskusi !« In Maran se je vdal in čez teden dnij sta sedela v kupeju. Maranu ni hotelo iz glave sinočno slovo z Borisano. »Naveličal si se mc, zato greš. Pa pojdi ; ne misli pa, da bom jokala po tebi. Fej, vsi ste enaki !« To je bil ves njen odgovor na vse ono, kar ji je govoril o svoji veliki bodočnosti, o svojih krasnih ciljih.. . »Vsi ste enaki!« Da, nič drugega ne vidi v njem, kakor bi videla v vsakem filistru, nobenega smisla nima za vzlet njegove duše, niti sluti ne božanstvenih zakladov v njem . . . Srce se mu je stisnilo, ko ji je podal roko v slovo. Njen poljub je bil hladen, da mu je pre- tresel celo telo neprijeten mraz . . . Pod njenim oknom je postal. Težko mu je bilo iti tako ubogemu od tod, — le še eno toplo besedo da bi mu vrgla za slovo od zgor dol v prazno dušo ! . . . Njena senca na razsvetljenih gardinah se je premikala še nekoliko časa, potem pa je ugasnila luč. Odšel je s sklonjeno glavo . . . V Monakovem sta si s prijateljem ogledovala umotvor za umotvorom, a Ma- rana je nekaj sililo močneje in močneje, da bi delal. In stopil je pred platno in slikal ono, česar mu je bila duša še vedno polna, prav iz duše ven. Slikal je svojo ljubico prav tako, kakoršna se mu je zdela. In dan za dnevom je bila nje podoba popol- nejša. Ona gubica ob ustnih — izraz se- bičnosti, ona črtica v očeh — znak trdo- srčnosti, ona potezica med obrvmi — zna- menje plitve domišljavosti, — vsa kakoršna je živela. In vendar čez ves ta obraz razlita neka čudovita, omamljiva dražeštnost . . . Slednjič je bil zadovoljen in pokazal jo je prijatelju. Nekam vznemirjeno je opa- zoval kritikov že skoro predolg^o v nje- govo delo uprti obraz. Pričakoval je, da mu prijatelj izreče pri prvem pogledu za- divljeno častitko. 207 »AU ti res ne ugaja?« je vprašal slednjič hlastno. >Delo je vredno velikega umetnika !« je odgovoril kritik počasi. »Pokaži jo lju- dem, in slavili te bodo. Toda jaz, ki po- znam to dekle, jaz ne morem dobiti po- polnega zadoščenja v nje sliki. Da, tu je oni popolni obraz in na njem je resničen odsev njene nepopolne duše, vse hibe te duše si ji vdahnil, toda nečesa, sam ne vem česa, kar živi na njenem obrazu, tega tukaj na njeni podobi ni. Le še ene same poteze s čopičem bi bilo treba, in tvoje delo bi bilo dovršeno. No, to ni treba, da te moti, to je samo moje mnenje, drugi, ki tvoje ljubice ne poznajo, bodo sodili brezdvomno drugače!« »Meni ni za mnenje drugih!« je krik- nil slikar strastno. »Meni bi bilo tvoje priznanje več, kakor proslavljanje vsega sveta. Ako se mi posreči dobiti ono hibo, ki žali tvoje oko, dobro, ako ne, ne bo videl tega dela nihče več ! In vendar se mi vidi, kakor da se ti vse to, česar ne moreš dobiti na moji sliki, le tako nekam zdi, da sam ne veš, kaj hočeš!« je prista- vil naenkrat počasi, zamišljeno zroč v svoje delo. »Vraga, to je vendar ona! Premiš- ljevati hočem pač o tvojih" besedah, toda ako ostanem s svojim delom kljub vsemu zadovoljen, dam ga javnosti!« In potem je stal ves teden po cele ure pred stojalom in gledal svojo sliko. Že drugi dan je čutil, kaj je motilo prija- telja. Nekaj je manjkalo temu obrazu, toda kaj ? Morda je še preveč zaljubljen in je naredil iz svojega dekleta svetnico ? Ne, tega si ni mogel očitati, teh trdih, sebič- nih potez nimajo svetnice, to je bila ženska, ki pa vendar ni bila prava Borisana, naj je še tako iskal vzrokov. In ker je bil ves njegov trud zaman, zato je sovražil bolj in bolj svoje delo, a sovražil že tudi njo, ki jo je predstavljalo. Ti me oviraš, da mi duša ne more navzgor, ti, ki si nič, ti se drzneš uklepati mene umetnika, je siknil jezno, ko je danes zopet strmel v njo, in zgrabil je že palico ob sebi, da bi jo uni- čil .. . A omahnila mu je in besno jo je zalučal daleč proč. Odnesel je sliko naglo v drugo sobo in jo obrnil z obrazom proti zidu. In nobenega veselja ni imel več do dela, nobenega zaupanja do svoje moči. Bil je prepričan, da vrhunca ne more nik- dar doseči, zato je hotel raje vse pustiti. Dol pojdem med ljudi, in kakor so oni, tak bom jaz ! Dol pojdem k njej, in kakor je ona, tak bom jaz. Tako brezkončno težko mu je bilo. Vso svojo dušo je bil izpraznil v teh ted- nih, in ona praznota v njem je molče kri- čala po kapljici hladilne rose . . . Vse v njem je s silno močjo zahrepenelo po lju- bezni, po BorisanL. . . Zakaj mu neki ne piše ? Dva njegovih listov sta bila zaman, a potem mu ponos ni pustil več, da bi ji bil še pisal. Tudi ga je bilo delo docela prevzelo, da je njen molk jedva občutil... Bil je edino umetnik in mislil je samo na svoje ustvarjanje. Toda zdaj je bil zopet človek in človek v njem je mrl po njej ... »Ti nisi še ozdravljen!« mu je rekel nekaj dnij pozneje prijatelj, ki mu ni ostala na slikarju nobena stvar tajna. »Pojdi k njej! Ako se ljubita, združita se; ako te še ne ume, prideš pač ozdravljen nazaj !« In Maran se je odpeljal na jug. Proti večeru je dospel na domači kolodvor. Srce mu je drhtelo, ko je stopal peš proti mestu. Vse, vse je bilo pretkano s tisočerimi spo- mini na one srečne dneve, ko sta hodila skupaj tod okrog . . . Hotel se je sestati ž njo še le jutri, zato je rad sprejel povabilo dobrega znanca, ki ga je srečal, naj gre žnjim v hotel, kjer je priredila elita nocoj pevski koncert. Prišla sta že skoro prepozno na ob- širni vrt. Vse mize so bile zasedene, samo še dva prostora sta čakala ob mizi na sredi, pri kateri je sedela med dvema mla- dima gospodoma Borisana .. , 208 Slikar se je za hip zdrznil, potem pa ponudil mirno svojo desnico omiznikom, samim znancem, ter prisedel. Borisana mu je bila podala hladno svojo roko, ne da bi ga bila pogledala. Vedel se je neprisiljeno in ogovoril včasi tudi Borisano. Opazil je takoj, da se mu odmika, in pola.ščalo se ga je neko čudno, skoro hudobno zadovoljstvo radi tega, sam si ni bil svest zakaj. Pričakoval res ni, da mu bo kazala že na zunanje bogve kako veselje, da je prišel, poznal jo je v to predobro ; tudi je vedel, da mu bo nekaj časa kljubovala, da ga bo hotela kaznovati radi njegovega odhoda, a uver- jen je bil, da zbudi v njej njegov pogled staro ljubezen, kakor jo je njen v njem. Toda zdaj je dobro videl, kako istinito mrzlo ga je sprejela, in njegov ponos ga je silil, da se dela tudi on, kakor da mu ni nič do nje. Zbadal jo je fino, vsem drugim ne- opazljive so letele njegove bolj in bolj strupene pušice do nje. Čutil je razkošno srečo, ko je videl, kako dobro se ji je vsaka zasadila v srce. Premagovala se je, in nihče ni zapa- zil, kako je vse vrelo v njej srda do tega človeka, katerega vsaka teh prikritih be- sedi ji je sikala v dno duše, kako se mu vidi plitva, kako jo zaničuje . . . Bilo mu je jasno, da je vse izgubljeno, in postajal je od minute do minute zlob- nejši. Ujel je s še nikdar občuteno razkoš- nostjo vsakega njenih besn.h pogledov z ironičnoplašnim očesom, s sarkastičnobo- lestnim nasmehom, trepetal je blaženstva, ko je videl, kako se teže in teže prema- guje. Toda premagovala se je. Čutila je instinktivno, da so njegove zbadljivke po- dobne navpičnemu, ostremu nožu pod prtom : samo ost se je videla izpod prta in opa- zila jo je samo ona, ako bi pa udarila s pestjo po njej, raztrgala bi si vso roko, đa bi vsi gledali njene bolečine ... Hotela ga je prezirati, zato se je obr- nila k svojemu levemu sosedu, zdravniku dr. Rajku. Maran ga je poznal kot zelo inteligentnega človeka, dovzetnega posebno za filozofijo. Hudobno-naivno se je obrnil do njega z neko tako opazko in z nervozno .slastjo ga je zapletel v zanimivo razmišlja- nje. V vživanju duhovitega pogovora je slikar pozabil za nekaj trenutkov vse drugo in nesel je s seboj tudi Borisaninega ob- miznika više in više. Samo to je še videl, kako ga je ona pogledovala bolj in bolj sovražno, ker ji je iztrgal zabavnega dru- žabnika . . . Vžival je in ob enem trpel, dasi se je tega komaj sam zavedal .... Samo en ljub pogled, in bil bi ji zopet dober. Hrepenel je nezavestno po tem po- gledu, a ni ga bilo. In zato se mu je pol- nila duša bolj in bolj z razkošnoperečim strupom. Naenkrat je obmolknil. Videl je, kako se je Borisana dotaknila dr. Rajkovega ramena s svojim in se na rahlo pritisnila k njemu in kako jo je on pod mizo prijel za roko in jo obdržal v svoji. . . Filozofije je bilo konec . . . Potegnila ga je s svojim mehkim telesom iz vseh nadoblačnih višav zopet na zemljo. Maran se je naredil, kakor da gleda na oder in opazoval neopazen dalje. Vi- del je, da se je tudi levi sosed naslanjal k Borisani in se dotikal druge njene roke na mizi. Pevci so peli krasen zbor, vse oči so bile uprte na oder, — kdo naj bi bil opazoval in opazil ? Slikar je strepetal. Čutil je, da se je v njem dogodilo nekaj odločilnega . . . Ozrl se je še enkrat Borisani naravnost v obraz in ujel oni izraz na njem. Zdaj mu je bilo jasno, kaj je ono, česar je njegovi shki daleč gor v Monakovem še manj- kalo . . . Silna radost mu je vzvalovala vso dušo. Nikdar več ne bo hrepenel po ti ženski, nikdar več ne bo čutil one praznote v sebi . . . Umetnik je premagal in stri človeka v njem ... 2ÓQ Vstal je, odšel k drugi mizi. Bil je skoro razposajeno vesel, in njegovim dovti- pom se je smejalo celo obmizje, ki je obsegalo nekako duševno elito cele te družbe. Ko se je vračal na svoj sedež, je sre- čal dr. Rajka. »To je bila nekdaj tvoja ljubica? To je navadna--—« Maranu se ni dalo odgovarjati. Naj- prej se ji sladkajo, potem govore tako o njej ! Fej ! si je mislil. Cela družba seje napravila v kavarno. Maran se je poslovil pred vratmi hotela od vseh. Videl je samo še, kako je izgi- nila v daljavi Borisana v družbi dveh pol- pijanih mladih gospodov, ki sta jo vodila vsak na svoji strani pod pazduho. To je ono dekle, ki sem jo kljub vsem hibam vendar tako cenil kot fino, vsaki umaza- nosti nedostopno dekle ! je zmajal z glavo in odšel spat. Zadovoljno se je zleknil po postelji in kmalu mirno zaspal. Umetnik je premagal in stri človeka v njem . . . Drugo jutro je telegrafiral prijatelju Otonu v Monakovo, da se vrne takoj in da je ozdravljen za vedno. Proti poldnevu se je odpeljal. V Mo nakovem je hitel takoj v svoj atelier. Tri ure pozneje ga je posetil prijatelj, ki ga ni mogel priti čakat na kolodvor. Obstal je zadivljen pred sliko, ki mu jo je Maran molče pokazal. Prijel je slikarja iskreno za roki in ga gledal. »Človek, kako si to storil ?« »Z eno potezo, kakor si rekel, ko si jo videl prvič«, je odgovoril Maran smeh- ljaje se. »Glej, prej je bila ženska, človek, a z eno samo potezo sem ji udahnil ono, česar prej nisem zapazil na njej, a sem videl v nedeljo : — nekaj, rekel bi, podčlo- veškega, živalskega . . . To je bil ves mi- sterij !« Zavila sta na pestro šetališče. Prija- telj je z radostjo opazoval slikarjev veseli, ponosni obraz . . . Umetnik je premagal in stri človeka v njem . . . 2 lO