Poganske trave
Tone Pavček
I   Pomladne zastave, rožnate čipke šume zaljubljencem z dreves in vse besede, ovalne in gibke, nosijo strd v uljnjake teles.
Svet se vrti po nevajenem redu, prežarjen od srčnih svetilk. Semena hodijo k obredu na praznik plojenja bilk.
Zemlja sluti prihodnjo nosečnost in ima miren, poduhovljen obraz. In v ptičjih gnezdih domuje večnost, ki s pesmijo zmaguje čas.
II    Kot prožna, gnetljiva gmota se na široko udaja svet. Po cestah hodita lepota v kavbojkah in smeh deklet.
Gibki koraki, zibajoči se boki, blizu so zvezde in daleč tla. Razmaknjeni so neba oboki z oblaki nedohitnih želja.
In krožijo ko blesteči planeti po orbiti aprilskih dni. Od njih pokrajina se sveti in po sinjem cvetju diši.
Za njimi ostaja sled
svetlobe in tu pa tam kakšen cvet.
Mlade njive, hrepeneča ravnina neskončnih možnosti semen. Kot preganjan pes uhaja temina. Dan je žrebe brez stremen.
Popje se debeli, toplota rase. Vse težja postaja srčna stran. Melanholiki gledajo vase in srce jemljejo v dlan.
Nekaj se mora zgoditi. Po sredi teles kot prek njiv krožijo strdki, nabiti z močjo kot eksploziv.
Še malo in čipkasto polje povprek in počez se prekolje.
Kako hitijo dihati trave, kako se vzburja milijon življenj! Strast piše nore postave trdne kot divji dren.
V polju zeleni sok polje in pljuska v zvrhan razor. Vsemu živemu spirala volje se vzpenja strmo navzgor.
594
Tone Pavček
III
IV
Razpršeni zvoki gostijo se v jasen, odmeven zvok in kot privid nad čarovnijo se dviga dvoje rok
ljubimcev, ki v žerjavici svita vsa bela in čista gorita.
V    Strah te je. Strah me je. Marsičesa. Hip je do zla omamljen, duša, bolj bela od telesa, drhti pred razdejanjem.
Drhti pred razdejanjem, ko se kristalni dvorec zruši in bo čez čas nastanjen nov bog v nesmrtni duši.
Nov bog v nesmrtni duši, ki z močnimi rokami na skali, ki se kruši, iz razbitin nov dom postavi
za sive dni, svetle minute, ko slast lepe, ko noži krute.
VI    Pokončen vrisk ko blesk mladoletja in večni poganski gon. Ne išči, nikjer ni zavetja: z ognjem se bliža spuščeni konj.
Kože nežna belina sije
v ubrano prepletanje sap.
Svetloba poživljajoče lije
čez pokrajino ko blagodejen slap.
Od onstran, iz nespoznavne daljave gledajo neke znane oči, v ustih okus po kislosti trave, v grlu neizgovorjena beseda tišči,
595
Poganske trave
596
Tone Pavček
a v zemlji, med biljem zelenih žit gorijo vroče sledovi kopit.
VII    Hvala za to telo, bedno, a tako moje. Hvala za dvoje rok, ki dotipajo tvoje,
hvala za nos, uho, za vonje in zvoke, ki skozme lijo in se točijo v boke,
hvala za usta, zobe, za jezik, za grlo, za zvočnost besed in njih lavo zamrlo!
Hvala za to telo, edino za vedno, s krvjo in strastjo, razkošno in bedno,
za telo, ki z menoj neločljivo potuje prek zemlje v zemljo, ki naju razsuje.
vni    Nisi telo še, nisi še lice, nisi še smeh ne jok, si samo rožnati plod v zibelki maternice.
Si samo možnost blesteča, drobcena bilka sveta iz srca do srca, čudež, jutrišnja sreča,
ki prideš na ostri klic bolečine pradavne, da te pozdravijo zmagoslavne bele zastave plenic.
597
Poganske trave
IX    Po belem svetu misli črne hodijo nekaznovano: človek se komaj dobro obrne, že ima v prsih rano.
In potlej nosi jo in skriva in čaka, da se mu zaraste, a črna kri vseeno zliva se vanj še izpod kraste,
plodi nesrečo in zastruplja ga z zlom, s strupeno travo. Tako se človek sam pogublja, gubi svetlobo trepetavo,
ki druži nas na belem svetu kot zvezde na visokem nebu.
Dan se je spridil. Tišina kot strjena smola mezi. Podsuti breg. Brezkončna ravnina zalita z molkom v nebo kriči.
Nikjer ptice in ne človeka. Travam in uram zastal je gib. Nebo in zemlja sta brez odjeka. Boleče tolče srca utrip.
Samo zgubljenost in prepuščenost v prostoru, kakor se seli noč. Kot kazen boli zapuščenost in kakor krivda nemoč.
Zdavnaj bi morala molk zajeziti z lakoto lačnih. In bolj ljubiti.
XI    Ležimo proč, v hrib, k pušči, na kamen, v kamen. Daleč. Nekam, kjer se na samem slanost iz solz izlušči.
X
Kjer pred zvermi in pred sabo
najdemo streho,
v telesu kamna uteho
in misel za rabo.
Da nam ne vzamejo obraza, da nam ne spraskajo rane, da samo nam ostane trpka zavest poraza
in v kamnu dobrodejen hlad. O kamen, brat.
XII    Priučil sem se trdim besedam zemeljske govorice. Vse bolj jasni se, ko gledam besedam v prsteno lice.
Trdnost ravnotežja si išče, golota ne straši, videz ne bega: pod nogami kali besedišče resnice, ki pote sega.
Priučil sem se trdim besedam govorice iz zemlje. Vse manj vznemirjen gledam, kako vztrajno me jemlje
in vem:
po malem iz sebe odhajam in vanjo prehajam preprost in nem.
598
Tone Pavček