Dež
Aničini starši so imeli zunaj mesta prav lep in velik vert. Nekega popoldne vzamejo oče Ančiko seboj, ko so ravno šli delat v vert. Bilo je zel6 vroče in cvetlice so pobesile svoje glavice. Oče so sejali in sadili v vertu, Ančika se je pa igrala s kamenjern in cvetlicami. Med tem se pri-vlečejo černi oblaki na nebu in dež je začel padati v rnajhnih kapljicah na zemljo. Oče primejo hitro Ančiko za rok6 ter pravijo: ,,Le hitro pojdiva, drugače bova vsa mokral"
— 105 —
Hitela sta, kolikor sta mogla, a vendar sta bila do kože mokra, ko gta prišla domii. Ancika gre k materi in toži čez dež, ki jej ni pripustil ne-dolžnega veselja, katero je imela s CTetlicami na vertu. Mati da,&6 Anoiki riajpred suho obleko, da s« preobleče, potem jej dadtf tudi kruha in hvušek za kosike. Ančika je bila že lačna in kosilce se jej je prilegalo. ,,N<5, Aa-čika" rečejo mati, ,,kako ti diši kruh in hruske?'' ,,Prav dobro," odgovori Ančika. ,,Glej," rečejo mati, ,,kruha in hrušek ti ne bi mogla dati, ako ne bi bilo včasih ljubega dežja. Ako bi vedno solnce sijalo, ne bi uiogle hvuške rasti in tudi žito ne, iz katerega dobivamo dobri kruhek."
Ančiki je bilo žal, da je bila tako nevoljna čez dež, pa vprihodnjo tudi ni več godernjala, ako jo je dež nekoliko namočil.