M eteIko V slovenskem slovstvn. 43. KarjepisalJ. Navratil o dr. Fr. MiklosiČu, veljž prav zaprav o prof.Fr. Metelkotu,daje bil prijatelj čiste slovenSčine; mešanica iz vseh narečij in slovnic slovanskih mu je bila gnjusoba, n krivica nad častitljivim jezikom slovenskiin, ki se kvari s takim početjem, ktero zadušiti nameruje živi jezik svojega ljudstva. Jezik ni igrača, da bi ga vsakdo šemil po; praznih domišljijah; — jezik je božji dar Ijudstvora, da se v vednostih povzdigujejo na zmirom višjo stopnjo omike v svojem lastnem jeziku. čistiti, likati, izobraževati je treba jez'k naš, ne pa šemariti ga, da ni ne slovenski, ne hrovaški, ne serbski. ne česki, ne ruski itd. (Vid. Koledarčik 1854. str. 41.) Motil bi se, kdor bi inislil, da Metelko s časom ni napredoval v jezikoslovnem nauku, ali da je slovnica bila verhunec vsega njegovega znanja! Napredoval je — se ve — korak za korakom, ne pa — na vrat na nos, kakor so zahtcvali sim ter tje navdušeni niladiči slovenski, kteri so bili danes Slovenci, jutri Pol-ali Jugoslovani, pojutrišnjem Pan-ali Vseslovani! — nZakaj ste mi to podčertali? To je ilirsko. Kaj čudno jo to, da nčeni gospod o ilirskem slovstvu tako malo vestel Ne premenim pa nič, ker je vse prav. Pisal scm v duhu slovanstva. Brcz lastnega prepričanja nisim celo nič pisal . . . Bote rekli, neizrečeno prederzno je kaj tacega od dijaka? Druzega Vam, častiti gospod, ne vem odgovoriti, kot da sim istino govoril. Če jo že Vi spoznate, ali ne, istina je vse jedno, dasiravno simjo le kot Vaš učenec pisal.« Takiin učencem je Metelko navadno prav mirno kazal Ezopovo basen o žabi in volu, ktera se po njegovi slovnici glasi tako-le: »Žaba je vidila vola na travniku, in želi njemu enaka biti. Začne tedej svojo gerbasto kožo napiliovati, tcr vpraša svoje tovaršice: Ali nisem tako velika kakor vol? Nisi ne, ji pravijo. Le še bolj se napenja, ter vpraša: Sem zdoj vender velikemu volu enaka? Spet ji odgovore, de ne. Pa ne neha; z vso niočjo se bolj in bolj napenja, in razpoči. Napuh v nesrečo pripravi. Kdor sam sebe prav pozna, se niraa čemu napihovati.« ,,Vidim, da so Slovenci le vaščani (Kleinstadter), mu je pisal spet neki učenec; terdijo le svojo zlodjevo termo, in nočejo se pridružiti drugim Jngoslovanom . . . Le po berglah se vleče naše slovstvo. Za slovstvene prepire si v lase segajo, drugi narodi se jim smejajo, sovražnik jih podpira in vidi, kako krasno mu v žrclo hite. V šolskih vajab se mladina, iz ktere bi mogli potlej postati možje naroda, le malo, ali bolj prav, nič slovanskega duha ne navžije, in tako se že večidel v mladosti domači jezik vsakemu prignjusi in Boga hvali, da se ga je vendar znebil tega mučenja. In večidel je lo vsak, če ima kaj estetičnega duha, napolnjen z ljubeznijo do neraškoga jezika. Toje pravi stan našib slovstvenih Epigonov. Rekel bi kdo, da jest sem malo vnet za svoj narod, ki ga ne hvalim; a,li še preveč sem iskren in ljubira ga strastno, pa nisem vaščan, ampak cbčni Slovan! . . Imamo le ranjeno in včasih kervavo serce, glavo pa polno obupa in nade in čudnib načertov, kako bi le kterikrat mogel za en vinar pripomoči, da, bi bil moj slovanski narod pervi in naj slavniši tega sveta itd«. Taki ješči mladininasproti jeMetelko se ve — vse prehomeopatično učil slovenščino, da si ravno je od leta do leta bolj segal v znanstveno jezikoslovje in v književno zgodovino, kar spričujejo že tudi naloge, ktere so brez dvoma vjemale se z naukom samim. Nekterim tako vžganim dijakom je bilo slovenščine po šolah vse prernalo, mnogim pa še preveč, vzlasti nekterim domačim in tujim profesorjem, kterim je bilo toraj prav po godu, da se sloveaščina ne oseb- no ne vradno ni pospeševala, in radostno so si časih — sam sem jih čul — pripovedovali serborite djanja dijaške v šoli slovenski. Razun tega ni bilo pripravnib knjig, in znak iz slovenščine nikoraur ni škodval. Kako težaven stan je imel tcdaj Metelko med učenci in učeniki, si potem vsakdo labko misli. Sreča, velika sreča zanj in za slovensko reč je bila, da je 1. 1852 Ijubljanska gimnazija dobila ravnatelja, kteri je bil do vseh ravnega duha ter duha slovanskega, in tajebilJan.Nečasek. V kratkem spozna nevgodne razmere tukajšnje, pa hvalne lastnosti in književne zasluge Metelkove. Česki Slovan vidi, da Metelko dela do svojesive starosti kakti slovenski Dobrovski, ter ga podpira krepko pri vseh njegovih šolskib opravilib. Močen na duhu je slabel Metelko na očeh; razun pogostnih šolskib sej ali skupnili posvetovanj po novi učni osnovi so ga inučile vzlasti premnoge naloge, ki so slabotnira očetn res prave nadloge. Učil je toraj od 1. 1854/5 le še v VII. pa v VIII. razredu, in ker je sila tudi tu do verha prikipela, hodi ravnatelj Nečasek dve poslednji leti sam z njim v šolo, češ, da se uči slovenščine, v resnici pa njemu za brambo proti derzni mladini. Po tolicih notranjih in vnanjih šolskih spremembah si Metelko želi stanovitnega pokoja. S posebno dr. Maderjevo spričbo hudo oslabelih oči ga poprosi 28. majal. 1857, terdobf po sklepu cesarskem 18. avgusta verh pokojnine za slovstvene zasluge svoje tudi zlatikrižec s krono. To pa na iskreno priporočbo Nečaseka, kteri mi je sam pravil, da je v dotičnem pisanji, razun zveste vdanosti do svetle cesarske rodovine, povzdigalvzlastiknjiževno delovanjenjegovo. »Der feierliche Akt — piše v gimnazijskon izvestji I. 1858 o tčm Nečdsek satn — ging am 10. Septembcr 1857 iim 11 VJir im Praesidial-Bureau vor sich, wo Se. Excellenz der k. k. Herr Statthalter Gustav Graf Chorinskij, in Gegemvart des Gymnasial- und mehrerer Mitglieder der ubrigen Lehrkorper unserer Stadt — nach eincr der Feier dcs Tages und den Verdiensten des Jubilanten angemessenen Rede dem im Staatsdienste egrauten Veteranen des Lehramtes die hohe Auszeichnung an die Brust heftete. Der Jubilant sprach hierauf tief geruhrt dem erhabenen Monarchen und dem k. k. Herrn Statthalter seinen ehrfurchtsvollen Dank aus. Das Verdienst, melches sich Professor Metelko ivahrend seiner mehrdlsvierzigjdhrigen Lehrersivirksamkeitum dieAusbildung der slovenischen Spraclie durch schriftstellerische Leistungen emorben, ist weit iiber Krain's Grenzen bekannt". Tako je tedaj tudi Metelko za slovstveno delovanje slovensko dobil cesarsko poslavljenje, kakor pred njimže Jape 1, Kopitar, Miklosič. Bila pa je Metelkota v tem oziru sama priprostost, in pripovedovali so mi tedaj vprični, da je razun svetleniu cesarju in njegovemu visokemu namestniku očitno takrat hvalo dajal tudi blagemu ravnatelju, ki mu je poslednji čas tako verlo pomagal krotiti derzno šolsko mladinol — BVekša ko je pravičnega moža vrednost, vekša je tudi njegova ponižnost, ako je niož po volji božji," piše Slomšek o lepi zvezdi slovenskega šlovstva, o ranjkem Japelnu (Drobtince 1. 1852. str. 126. —Koledarčik Bleiweis. 1. 1856. str. 29.). Koristne njegove bukve, osebne zasluge in izverstne dušne lastnosti so bile tudi svetlemu cesarju znane, in zlata svetinja mu je bila poslana. Poklican v Ljubljano častito znamnje prejet, se je pešec podal na pot — kakor sem slišal pripovedovati. Po cesti se za njim pripelja gospod, kteri se je ravno na to slovesnost v mesto namenil. Vgledaje ponižnega Japelna pešca ga prijazno povabi, naj se ž njim pelja na častito obhajo, ktera je njemu veljala. Blažen mož, kteri več velja pred Bogom in pri pravičnih ljudeh, kakor se sam obrajta; le on lehko zadovoljno in veselo živi, kajti več prejme kakor po svojih mislili zasluži in poželi. Zadovoljnost je polovica življenjal ona je prave keršanske lnodrosti blažena hčer, pa le onemu zvesta družica, ki brez truda za božje kvaljestvo dela in za blagost svojega naroda skerbi". Tako je delal tudi Metelko do svoje sive starosti kakti naš drugi Dobrovski.