Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi.
/. tečaj.            9. Listopada 1848.            19.
Ljubezen do staršev.
ina je cesarstvo ki proti poldnevu v Azii leži. Poglavitno mesto tega cesarstva je Peking, kjer veliko, skorej dva milijona ljudi in tudi cesar tukaj prebiva. Samo cesarsko poslopje ima veliko'st, kot pri nas kakšno mesti-ce. Terdo postavo je bil tukajšni cesar oznanil. Kdor bo namreč cesarskih služabnikov pri cesarski denarnici le za en groš škode storil ali premaknil, bo obe roki zgubil. Bil je neki pisar pri denarnici, ki je imel ženo, šest otrok in pa še stariga očeta rediti. . Vedne skerbi za svojo ljubo družino so ga zmotile, de se je bil pri prejetih denarjih za neke groše uštel. Ko se je v svojim času denar pregledoval, se dobi pogrešik pri ubo'gim pisarju. Naglo mu je bila tedej strašna kazin napovedana5 že jutri morra obe roki pod klado vtekniti, de'?mu jih nož odreže. Cela družina je v strašni žalosti, nobeden ne ve, kako' bi bilo še pomagati. Bilo je že proti jutro, kar se starši hčerka, lepa in blaga deklica pri trinajstih letih, urno  urno
146
hiti v lepši oblačilo napravljati, in ko jo drugi vprašajo, kako bi mogla vunder pri taki žalosti veselo oblečena biti, jim nič ne odgovori, le hitro steče in naravnost k cesarju dirja. Tu se verze pred cesarski svitli stol, vsa objokana milo prosi: Mogočni gospod! pusti mi govoriti, moj oče so se zoper Tvoj ukaz pregrešili in po postavi zgubo rok zaslužili; radi se Tvoji sodbi podveržejo. Tu prinesem obedvoje rok, (pokaže svoje bele ročice) — na jih, mogočni cesar! sej so tudi očetove. Te pred nož položila bom, drugih ali svojih pravih rok oče dati ne morejo, ker z njimi nam šestim otrokam, materi in sta-rimu očetu vsakdanji kruh služijo, torej te-le nam menj potrebne Tebi pošljejo. Prejmi jih dober gospod! hvaležna Ti bom. — Cesar se začudi nad toliko otročjo ljubeznijo in serčnostjo, ter reče: Pojdi, le pojdi domu, blaga deklica! vse vam je odpušeno. — Lejte, otroci! zopet lepo ljubezen proti ljubim starišem in pa nje plačilo!
A. Praprotnik.
Kako je jesti. %J
Vživaj vsiga po meri! nehaj kedar bi se ti še nekoljko poljubilo,! Ta je zlata mera, zdravja perva podpera. Kdor ima prevelike oči, tega rad trebuh boli.
Na Svincah (Bleiberg) živi en bedak, kte-rimu je neki veseljak dvajsetico daril, de bi si kupil sliv (češpelj). Bedak se slivam nasmehu-
L_____________
*)  Z majhnimi premeinbami iz bukvie: ,,Zdravo teltf nar boljši blagcf.' Spisal P. K. Robida.
147
je, ino vse pohrusta. Pa slive bedafea napenjajo in razgnati ga hote. Vender najdejo pot5 pa on tuli, kakor de bi ga smert davila. Tega se danes še spomni, in razsajati začne, kedar mu dvajsetictf ponudiš.
Jej počasoma, de nič ne požreš, kar skoz gerlo ne morej alj ti čevo lahko predere.
Lukec je rib nalovil, in materi nesel, de bi mu jih spekli. „Ali jih boš počasi jedel, in kosti dobro odbiral?" Nič se ne bojte, mati! saj sim jih.večkrat že jedel. Lukec se začne s pečenimi gostiti, in košica mu v gerli ostane. Fantik se davi in kašla. Mati to slišati pertekd s kruham in oljem. „ZIico olja popij! — Kos kruha v usta zabaši in debelo požri! — Bog bodi zahvalen, de se je košica zmuznila! Drugi bart moraš ribe boljši žvečiti, alj pa ne loviti!"
Kedar požeraš, se nikdar ne smejaj! Jer-ca je možgane lizala iz kopunove glave, in se široko smejala. Na enkrat začne kašlati in pojemati. Mati jo po herbtu pluskajo, ker so slišali, de je to dobro. Tudi ji velevajo, de naj se grabi za vrat okolj jamice, in se močno odihne. Pomagalo je to.
Ne jej vročiga z merzlim vred, de si ne pokaziš zo'b in ž.elodca.
Jožek je bil edini sin bogatih staršev. Njegove napake so oče grajali, pa mati zagovarjali. Zdaj terja merzle vode, in z njo vsako žlico vroče jedi zalije. Zobje se mu čemijo, gniti začno', in Jožek piska dan in noč.: JMati,
148
pomagajte! S sladkorjem ali cukram ga kade, mu grejejo rute na lica5 mu perpravljajo, kar svetova zdravitelj. Pa vse je zapstojn. Nekaj zo'b pognije, nekaj zdravitelj poruje, in Jožek je škerbov, de komaj kruh grize.
Pogovor uoenika z učenci.
Učenih. Naš pogovor od copernic je strašno dolgo terpel. Pa nič de, de sim vas le enkrat prepričal, de je vera v copernice res le prazna vera ali vraža. Ko bi pa ne bil vsakiga izmed vas vse povedati pustil, kar ga je v te prazni veri uterdovalo; bi ji gotovo ne bili še vsi slovesa dali, zakaj pri nekterih je bila že močno močno zakoreninjena. — Otroci, ali pa še veste, kako smo bili v pogovoru na to prazno včro dospeli?
Ti ček. Jez vem. — Zato, ker je Muh ar vprašal, če znajo res tudi copernice točo delati.
U. Res je bilo tako. Jez pa sim mislil, nar pred vas moram prepričati, de copernic ni, potem bote prepričani, de tudi toče delati ne morejo. — Tako se je tudi zgodilo. Verh tega pa mislim , de ste se iz našiga besedovanja marsikaj naučili^ de vas ne bo sleherni slepar otrapal. — Bojim se pa, de je med tem morde ta ali uni izmed vas že pozabil, kako se toča zares naredi. — Polž! povej to ti.
Polž.  (Molči).
V. Vidite, ta je že pozabil. Grabeč! povej ti.
Grabeč (Molči).
U. Klepčtec! povej pa ti.
Klepeleci (Začne hitro:) Toča se naredi — toča se naredi — toča se naredi — (naprej pa ne ve-.)
U. Vi trije ste tačas gotovo vedno le na copernice mislili, ko smo se mi pogovarjali, kako de se toča
149
naredi. Zato mi ne morete odgovoriti. — Tkavc! povej pa ti.
Tkavc. Iz zemlje in vode se neprenehama puh ali sopar pod nebo kadi, kakor iz lonca na pokrov, kader voda vre. Se puh pod nebam vv kapljice nabere, začne škrapati, in to je dež. Če iz vodenih, strašno drobnih kančkov obstoječi puh, še predin se v kapljice združi, zmerzne, se v bele capice sprime in na zemljo pada, pravimo de gre sndg. Ce pa še med dežem pod nebam zlo hladen veter potegne, dež zmerzne; potlej namesto kapljic terdo zernje na tla pada, in to je toča.
U. S teboj sim pa že zadovoljin; dobro in prav pametiš.
Muhar. Ali je res dobro, kader začne toča peli-skati, nekoliko pervih zern v oginj vreči?
U. Kaj more to pomagati! To je spet ena vraža.
Petelin. Naša dekla je pa, ko je pri nas posled-njič toča bila, berž metlo na gnoj vergla, in je tudi djala, de je to dobro. Kaj ne, de je to tudi vraža ?
U. Kaj pa druziga. Kje ima neki metla moč ali točo odverniti, ali pa njeno škodljivost le količkaj pomanjšati! — Pod metlo sevede toča ne po-bije; to pa je že res to.
Rudovednik. Ko sim šel danes v šolo, je bila velika rosa na travi. Mislil in mislil sim, kako de se pa neki rosa naredi; pa nisim mogel vganiti. —
U. Rosa se takole naredi: Kar se puha proti večeru iz zemlje kviško vzdigne, pade ponoči nazaj, se na peresih trave in drugih rastlin v kap-ljičice in kapljice združi, in te imenujemo „rosa."
Mizrir. Kako se pa slana napravi?
U. Ce ponoči tolik mraz postane, de rosa zmerzne, kakor pozimi puh iz tvojih ust nav laseh, je pa iz rose slana.— Tako je ,prav. Ce kdo kakšno naravsko prikazin vidi, mora precej misliti: Kako se je to raredilo? kaj je. vzrok '(ufžoh) te
150
prikazni? AJko si sam ne more odgovoriti, naj pa mene ali driiziga bolj učeniga človeka poprasa. Tako se bo sleherni dosti lepiga in koristniga naučil. — Drugo pot se bomo od drugih naravskih prikazen menili.
Odperto pesmice gosp. vredniku Vedeža.
Ljubi gospod vrednih l
Neizrečeno nas je razveselilo, ko ste nam zadnjič toliko lepiga, toliko blaziga od našiga miliga cesarja Ferdinanda povedali. O kako resnično dober in ljubezniv oče, kako Ijudomil vladar je on! Zdaj še le vemo, koliko dobriga nam je storil j zdaj še le vemo, kako živo nas njegovo žlahtno serce ljubi. Ali zdaj pa tudi vemo, kako mu moramo iz celiga serca hvaležni bili, kako živo ga tudi mi moramo nasproti ljubiti. O ne dvomite, ljubi gospod vrednih! o temu; vsak dan bomo preljubiga očeta v nebesih na kolenih prosili, de bi mu pot življenja z nar lepšimi cvetlicami naslljal, in dolgo, dolgo še ne pripustil, de bi ga nevsmiljena smeri pokosila. V našimu sercu z ognjenimi čerhami zapisan stoji, in njegovo sladko ime se v molitvi ziblje na naših ustnicah. O kako smo pač zdaj srečni, ljubi bralci in sestrice! — Zdaj se smemo toliko lepih reči v našim premilim domačim jeziku učiti, v sladkim jeziku,kteriga so nam draga mamica pri zibelki govorili, s Merim smo v serčni ljubezni kviško rastli, v klerim so nas mamica per-ve molitvice učili. Svojo mamico iz celiga serčika ljubimo, torej tudi mili jezik, kleriga so nam oni govorili in še govore. O gospod vrednih! lega se vam ni treba bati, de bi mi gerdi in ostudni nemšhutarji postali. O ne! Mi smo se zmiraj v premilim slovenskim jeziku nar rajši pogovar-
151
jali, v njemu S7no molili, v njemu smo detinske pesmice prepevali. Mili slovenski jezik je z nami kviško raslel, on je v našimu sercu koreninice pogmal, in nobena moč nam jih ne bo vun populili mogla. O, de bi le kmalo »e veliki zrastli! Z veseljem bi se, ako bi bilo treba, borili za na-šiga miliga cesarja in za pravice naše mile domovine, de bi se vsi nemškatarski gerde&i zavzeli in strahu pobegnili. Vedno čmb Slovenci, iskreni Slovenci, t. > pravi sinki domovine ostati, vedno le za Boga, domovino in cesarja živeti!
In me, slovenske deklice, Vam, ljubi gospod vrednih! ravno to obljubimo. Slovenke, prave Slovenke črno bili in ostati; biti in ostati črno prave hčerke naše prelepe slovenske domovine. ,,Bog jo živi, in v ljubezni svoji vlerdi in osreči i Bog živi milo mamico Slovenijo!c< in še enkrat iz celiga, ljubezni polniga serca zavpijemo: „Bog živi miliga očeta cesarja Ferdinanda!" —
V Ljubljani 4. Listopada 1848.
V iminu ved mladih bracov in bravk Vdde&a
njih učenih Dčtomil.
To odperto pismice nas je serčno razveselilo, ker nas je prepričalo, de v svojim undanšnim nagovoru nismo prazno slamo mlatili. — »Slava takim otrokam! slava takim učenikam, kot je gosp. Detoinil.
Vrednik.
Kako se strune delajo.
Strune se delajo iz nar vožjih in tanjših ovčjih, kozjih in mačjih čev. — Nar pred se čeva razparajo in v vodo namočijo, de se žleza fšlajm) odmoči. Potem se z železnim tumpastim nožem o-žlemajo, to je žleze osnažijo in posuse. Zdej se spet v vodo namočijo, zmotajo, v lug veržejo, de se žlčza še bolj odmoči, in drugi dan spet z rečenim tumpastim nožem, nazadnje pa na dveh dolgih, glad-
152
kih deskah ali diljah olžema, ki ste ena proti drugi nagnjeni. Na sredi pod njima je žleb, v kteriga se voda odceja. Na obeh straneh imenovanih desek ali dilj so luknje s klini. Na te kline se čevica obešajo in na njih podolgama raztegujejo^ Kolikor jih je za eno struno treba, toliko se jih vkup položi — za drobne strune po eno, dve, tri ali več čevic; za nar debelji na basu pa jih je 120 treba, to je od kakih 12 ovnov ali kostrunov. — Nato se čeva v strune sukajo, kakor vervar vervice suka. Suka-ne se polože spet na kline, pod kline pav dolge korita s piskriuii z žveplam napolnjenimi. Žveplo pod strunami zdej zažgo, de jih žvepleni dim o-neli. Potem jih nategnejo^ posuše, z lahkim kam-nam odergnejo, poslednjič pa z mandeljnovim oljem omažejo.                                                      j. N.
Kratkočdsnica.
Sploh je znano, de je bil nekdajni Ljubljanski škof Avguštin Grubar poseben perjatel mladine, in de je znal otroke tako keršanski nauk spraševati, de mu ni bilo para. Ko je enkrat na Goren-skim Qče se ne motim v Krajnski Gori) birmoval, se gre po kosilu na polje sprehajat, in najde neki-ga pastirja na paši. Ljubeznivi vikši duhoven se mu perbliža in ga popraša: „Fantič! ali veš, kdo je vse vstvaril, kar vidiš?" Fantiču se je to vprašanje preznauo zdeloj torej ga bistro pregleda od verna do tal, in reče: „Le škoda, de ste tako stari, če tega ne veste."
CSlovJ
Zastavica.
Manjši, kot kos, "Vselej le bos Idem pred tabo Z' očmi nad sabo.
¦spAT
Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.