Mirko Pretnar: Sveta Trojica
Llora, Uora urutau,                           Jokaj, jokaj, urutau,
En las ramas del yatay,                 Po vejevju jataja,
Ya no existe el Paraguay               Sedaj  ni več Paraguaya,
Donde  naci  como tli ...                 najinega   domu ...
Llora, llora urutau,                            Jokaj, jokaj, urutaii.1
Spanov rojak Emilio Ortiz Grognet omenja v noveli Susana tega barda, govoreč o svoji romantični junakinji: «Z občudo? vanjem in oboževanjem je negovala trojico avtorjev, ki jih je njen ženski kriterij povzdignil nad vse druge, ne oziraje se na slovstvene struje in mode; Alfons Daudet, Rostand, Guido y Spano, ti so kneževali v svetlem templju njene izbrane rahločut*
nosti . . .»                                                                                       (Dalje prihodnjič.)
Mirko Pretnar / Sveta  Trojica
Kotlina kakor božja dlan: v njej polja, logi, cerkev, hiše, drevesa, njiva, grič, ravan, (o mrki romar v meni spi še).
Ljudje hite z domov po potu na delo v gozd, s koso na sečo, ženjice s srpi (a ob plotu stoji nekdo in čaka srečo).
Iz oken zgornic, kjer dekleta
cveto, dehti nad durmi nagelj,
da prišlec vsak pod njim se skloni.
Nad robom sokol slap preleta.
Sam sem med drevjem miren, miren.
Zašlo še solnce za goro ni...
II.
Je cerkev tiha, ves zelen je grič, samota diha, v njej še zadnji ptič poleta plašen od neba do zemlje, v dolini mesto, kakor da že dremlje.
V tišino le oddaljen zvon udarja. Vstopili trudni smo; izpred oltarja svetost planila je, kot svetel val nas pregrnila je... Čas je obstal.
477
Stanko Majcen: Iz knjige «Zemlja»
Zigran sem v prižnico se vzpel visoko, naslonil roke predse in globoko sem se zazrl v polmrak in ljudi.
Nekdo za mano zastor je odgrnil
— morda le veter — jaz sem se obrnil
in pustil Njega, da nam govori.
III.
Je ozka brv čez potok,
na levi mlin stoji samoten,
za njim je temen gozd, dremoten;
za njim še: svet prostran, širok.
Na desni travnik do vasi, na njem drevesa, veter v vejah, ščebet iz gnezd v grmovju, v mejah; med polji križ s cvetlicami.
A tam, a tam je bela cesta, nad njo oblak se dviga prašen, a v njem ljudje^popotniki.
So gore jez? O, šumna mesta buče za njimi kot spev strašen... Pod solncem jata vran leti.
Stanko Majcen / Iz knjige «Zemlja»
Potuje                                             Slep
obličij dvoje                                  pleše soj,
po mokrih kolotečinah:                kot derviš odskakujoč od mlak,
lunino                                             milo gori
in tvoje.                                         plamen tvoj,
Dim, korak v praznih sečinah.    srce ga nosi v cvet in mrak.
Na zavinku
ostro gasnočem,
vsak k sebi gresta, mesec in ti:
on po svetu,
gluho bleščočem,
po bridkem^ vročem polju ti.
478