42 Parasport from a psychological perspective Abstract The purpose of this research is to see if there are any differences in emotional states, psychological wellbeing and satisfaction with life among disabled people, who engage in parasports (not necessarily on a top level) and disabled people, who don’t do any sports. We also compared emotional states, psychological wellbeing and satisfaction with life between disabled people, who compete in parasports and disabled people, who engage in recreational sport. We set two hypothesis in accordance with those two purposes and obtained results from 289 disabled people, 109 of them engage in competitive parasports, 100 disabled peo- ple, who regularly engage in recreational sports, 58 who occasionally engage in recreational sports and 22 disabled people, who don’t do any sports whatsoever. 166 participants were male and 123 were female, 97 were born with disability and 189 attained their disability in the course of their lives. We used the Satisfaction with life scale, Brunel mood scale, State – trait anxiety inventory and Psychological wellbeing scale. Results show that disabled people, who don’t engage in sports, demonstrate the highest level of negative emotional states, that their psychological wellbeing is the lowest among our participants and that they are the least satisfied with their lives. On the other side, para-athletes (competitively active disabled people) are the most satisfied with their lives, experience the least negative emotions and experience the highest level of psychological wellbeing, while recreationally active disabled people place in between those groups of participants. Key words: parasports, psychological wellbeing, satisfaction with life, emotional states, anxiety. Tanja Kajtna 1 , Lena Gabršček 2 Vključevanje invalidov v šport s psihološke perspektive Izvleček Namen naše raziskave je bil na slovenskih tleh preveriti, v kolikšni meri se razlikuje blagostanje in zadovoljstvo z življenjem med invalidi, ki se ukvarjajo s športom (ne nujno na vrhunski ravni), in tistimi, ki se s športom ne ukvarjajo. Za cilja smo si zastavili primerjati čustvena stanja, psihično blagostanje in zadovoljstvo z življenjem pri špor- tno aktivnih invalidih in športno neaktivnih invalidih ter primerjati čustvena stanja, psihično blagostanje in zadovoljstvo z življenjem pri tekmovalno športno aktivnih invalidih in rekreativno aktivnih invalidih. V skladu s tema ciljema pa smo si zastavili tudi dve hipotezi. Pridobili smo podatke 289 udeležencev invalidov, od katerih je 109 tekmovalno aktivnih (55 na mednarodni ravni in 54 na državni ravni) ter 180 invalidov, ki so rekreativno aktivni ali pa športno sploh niso aktivni (100 redno, 58 občasno ak- tivnih, 22 pa športno popolnoma neaktivnih). Po spolu je bilo udeleženih 166 moških in 123 žensk, 97 jih je imelo prirojeno poškodbo oziroma okvaro, 189 pa pridobljeno tekom življenja. Uporabili smo Lestvico zadovoljstva z življenjem, Brunelovo lestvico počutij, Vprašalnik anksioznosti in Lestvico psihološkega blagostanja. Skupna slika opazovanih psiholoških lastnosti kaže na to, da je pri športno neaktivnih invalidih največ doživljanja negativnih čustev, da je pri njih najnižja količina psihološkega bla- gostanja in najnižje zadovoljstvo z življenjem. Nasprotno je najvišje zadovoljstvo z življenjem, najmanj doživljanja negativnih čustev pri tekmovalno aktivnih športnikih invalidih, prav tako je pri njih najvišje psihološko blagostanje, vmes med njimi pa so rekreativno aktivni invalidi. Ključne besede: šport invalidov, psihično blagostanje, zadovoljstvo z življenjem, čustvena stanja, anksioznost. 1 Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana 2 Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana psihologija športa 43 „ Uvod Zdravje je kompleksen pojem, ki ga sesta- vljajo tri ključne komponente, med kateri- mi je vzpostavljena kompleksna interakcija – te komponente so biološke, psihološke in socialne. Svetovna zdravstvena organiza- cija (WHO, 2002, v Wilhite in Shank, 2009) v svojem poročilu navaja, da sta za zago- tavljanje zdravja skozi življenje najbolj po- membni ustrezna športna aktivnost in pri- merna prehrana. Kljub temu pa vse razvite države poročajo o nezadostni aktivnosti prebivalstva, pri čemer so invalidi še bolj iz- postavljeni, saj je doseganje in vzdrževanje športnega udejstvovanja pri tej skupini lju- di še zahtevnejše (Wilhite in Shank, 2009). Na svetu je več kot bilijon ljudi z različnimi vrstami invalidnosti in čeprav imamo števil- ne dokaze, da ima stalna športna aktivnost pozitivne učinke na zdravje in funkcional- nost tako nasploh, kot pri invalidih, je verje- tnost za ukvarjanje s športom pri invalidih precej manjša kot pri ostali populaciji. Po poročanju Healthy People 2010 (Rimmer, Riley, Wang, Rauworth in Jurkowski, 2004) se kar 56 % invalidov ne vključuje v prosto- časne športne aktivnosti, medtem ko je ta odstotek pri »zdravi« populaciji precej nižji – 36 %. Vključevati se v športne aktivnosti in na ta način skrbeti za zdrav slog življe- nja je lahko pri invalidih velik problem, saj večina športnih aktivnosti zahteva moč, vzdržljivost, ravnotežje ali koordinacijo, kar je pri invalidih nemalokrat oškodovano ali omejeno (Rimmer in Marques, 2012). Pri športnem udejstvovanju pa invalide ovira- jo še številne druge ovire, kot so težave s transportom in dostopnostjo, neprilagoje- no okolje (klančine, kopalnice, tuši ipd.), višji stroški in manjša dostopnost opreme, pri- lagojene invalidom, poleg tega pa je velik problem tudi neustrezna usposobljenost športnih trenerjev in ostalih strokovnjakov, ki niso dovolj informirani o tej tematiki. Ovi- ro pa predstavljajo tudi osebni dejavniki, ki zajemajo čustvene in psihične prepreke (Rimmer idr., 2004). Šport invalidov je v svetu prisoten že od leta 1888, ko so v Berlinu začeli s prvimi programi, prilagojenimi gluhim posame- znikom (Wilson in Clayton, 2010). Eden glavnih mejnikov pa je čas po drugi sve- tovni vojni, ko je število invalidov skokovito naraslo. Sprva so invalide v šport usmerjali večinoma v sklopu rehabilitacije, postopo- ma pa se je šport invalidov uveljavil tudi na tekmovalnem nivoju (Wilhite in Shank, 2009). Šport, tako rekreacijski kot tekmovalni, je zelo pomemben že v zgodnjih letih življe- nja, saj ima pozitiven vpliv na rast in razvoj. Otroci s pomočjo športa razvijejo različne veščine, pridobijo znanja in se naučijo so- delovanja z drugimi. Zelo pomembno je, da že pri otrocih vzbudimo željo po špor- tnem udejstvovanju, saj s tem zmanjšamo verjetnost bolezni tako na fizičnem kot psi- hičnem področju tudi kasneje, v odraslosti. Še posebej rizična skupina so na tem me- stu invalidi, ki so v še večji meri podvrženi različnim obolenjem (pogostejša debelost, kardiovaskularne bolezni, mišično-skeletne omejitve itd.) (Wilson in Clayton, 2010). Na biološki oziroma fizični ravni šport pozitiv- no vpliva na regulacijo sladkorja v krvi in tako zmanjša verjetnost sladkorne bolezni, hkrati pa krepi imunski sistem. Pri starejših posameznikih šport vpliva na daljše obdo- bje samostojnosti pri vsakodnevnih opra- vilih. Športniki invalidi poročajo o manjšem številu poškodb, ki so posledica padcev, ak- tivnost zmanjša bolečino, povezano z artri- tisom, zmanjša pa tudi kognitivni upad, po- vezan s staranjem (Wilson in Clayton, 2010). Prilagojena vadba tako invalidom omogo- ča, da lahko izboljšajo pljučno kapaciteto, kardiovaskularno vzdržljivost in okrepitev mišic celo pri posameznikih s cerebralno paralizo. V eni izmed raziskav (Verschuren idr., v Wilson in Clayton, 2010) so dokazali, da je športna aktivnost dvakrat tedensko pri otrocih s cerebralno paralizo izboljšala njihovo mišično neravnovesje, povečala moč iz 20 na 70 %, izboljšala hitrost hoje in imela na splošno dolgoročne pozitivne učinke na njihovo zdravstveno stanje. Šport pa ima velik vpliv tudi na psihološko in socialno komponento zdravja. Invalidom tako pomaga pri vključevanju v skupnost in povezovanju z drugimi, kar vpliva na večje sprejemanje samega sebe in svoje invali- dnosti ter posledično višjo samopodobo (Anderson in Heyne, 2010), pomaga pa lah- ko tudi pri učenju obrambnih mehanizmov ter tako deluje preventivno pred psihičnim boleznimi (npr. zmanjša simptome depre- sije, anksioznosti ipd.) (Wilhite in Shank, 2009). Šport je pomemben mehanizem za gradnjo koristnih medosebnih odno- sov, hkrati pa posameznikom nudi zabavo, sprostitev, zadovoljstvo, užitek in druženje (Wilhite in Shank, 2009). Med pozitivne učinke športa invalidov, ki ima terapevtske, rekreacijske in tekmovalne karakteristike (Yazicioglu, Yavuz, Goktepe in Kenan Tan, 2012), umeščamo večjo funkcionalnost, kompetentnost in samostojnost posame- znikov, okrepitev zdravja, vzpostavljanje odnosov, večji optimizem in dojemanje ži- vljenja ter aktivnosti kot bolj smiselne (Wil- hite in Shank, 2009), poleg tega pa pomaga posameznikom, da se v večji meri osredo- točajo na svoje močne plati in ne toliko na svojo invalidnost (Yazicioglu idr., 2012). Vsi ti učinki lahko delujejo kot varovalni dejavniki, ki pripomorejo k boljšemu po- čutju in zdravju invalidov, kljub številnim oviram, s katerimi se sicer soočajo v vsak- danjem življenju (Wilhite in Shank, 2009). Raziskave so pokazale, da ima šport inva- lidov pozitiven vpliv na splošno zdravje in počutje, na kvaliteto življenja nasploh ter kvaliteto družinskega in socialnega življe- nja (Yazicioglu idr., 2012). Zelo pomembni so tudi kontekstualni faktorji, ki se razliku- jejo od posameznika do posameznika, še posebej pa ima ključen pomen podpora s strani okolja (npr. družina, zdravstveno osebje, širša okolica ...), ki pozitivno vpliva na posameznikovo udejstvovanje v športni aktivnosti. Šport invalidov pripomore tudi k ozaveščanju okolice o tej problematiki in manjšanju predsodkov, strpnosti s stra- ni širše okolice in sprejemanju invalidov v skupnost. Invalidi so s pomočjo športa v stiku z drugimi invalidi, ki imajo podobne probleme in lahko tako med seboj delijo izkušnje in nasvete (Wilhite in Shank, 2009). Glede na zgornje ugotovitve lahko skle- pamo, da ima šport velik vpliv na psihično blagostanje, ki ga razdelimo na subjektiv- no in psihološko blagostanje. Subjektivno blagostanje opredeljujeta kognitivni vidik – zadovoljstvo z življenjem in emocionalni vidik – pozitivna in negativna emocional- nost (Diener, Suh in Oishi, 2003, v Kobal Grum in Musek, 2009). Na drugi strani Ryff (1989) kot glavne značilnosti psihološkega blagostanja našteva sprejemanje samega sebe, pozitivne odnose z drugimi, avtono- mnost, obvladovanje okolja, smisel življe- nja in osebnostno rast. Pretekle raziskave so primerjale vrhunske športnike invalide in tiste posameznike invalide, ki niso špor- tno aktivni. Ugotovili so, da so prvi dosegali pomembno višje rezultate na fizični, psiho- loški in socialni komponenti kvalitete življe- nja, pomembno višje pa je bilo tudi njihovo zadovoljstvo z življenjem (Yazicioglu idr., 2012). Namen naše raziskave je na sloven- skih tleh preveriti, v kolikšni meri se razliku- je blagostanje in zadovoljstvo z življenjem med invalidi, ki se ukvarjajo s športom (ne nujno na vrhunski ravni), in tistimi, ki se s športom ne ukvarjajo, pri čemer predpo- stavljamo, da bo psihično blagostanje višje 44 pri prvi skupini, torej pri posameznikih, ki so športno aktivni. Cilji raziskave: 1. Primerjati čustvena stanja, psihično bla- gostanje in zadovoljstvo z življenjem pri športno aktivnih invalidih in športno neaktivnih invalidih. 2. Primerjati čustvena stanja, psihično bla- gostanje in zadovoljstvo z življenjem pri tekmovalno športno aktivnih invalidih in rekreativno aktivnih invalidih. V skladu z zastavljenima ciljema smo si za- stavili naslednji hipotezi: H1: Pri športno aktivnih invalidih se po- javlja več pozitivnih čustvenih stanj, več psihičnega blagostanja in več zadovoljstva z življenjem kot pri športno neaktivnih in- validih. H2: Pri tekmovalno športno aktivnih inva- lidih se pojavlja več pozitivnih čustvenih stanj, več psihičnega blagostanja in več za- dovoljstva z življenjem kot pri rekreativno aktivnih invalidih. „ Metoda Udeleženci Pridobili smo podatke 289 udeležencev invalidov, od katerih je 109 tekmovalno aktivnih (55 na mednarodni ravni in 54 na državni ravni) ter 180 invalidov, ki so rekre- ativno aktivni ali pa športno sploh niso ak- tivni (100 redno, 58 občasno aktivnih, 22 pa športno popolnoma neaktivnih). Njihova povprečna starost je 42, 50 let s standar- dnim odklonom 15,43. 36 udeležencev je imelo osnovnošolsko izobrazbo, 174 srednješolsko, 71 univerzi- tetno, 6 jih je imelo zaključen magisterij ali doktorat, 2 pa nista navedla izobrazbenih podatkov. Po spolu je bilo udeleženih 166 moških in 123 žensk, 97 jih je imelo prirojeno poškod- bo oziroma okvaro, 189 pridobljeno tekom življenja, dva udeleženca pa tega podatka nista navedla. V Tabeli 1 so prikazani športi, s katerimi so se ukvarjali tekmovalno aktiv- ni invalidi. Pripomočki – Lestvica zadovoljstva z življenjem –SWLS (Satisfaction with life scale) (Diener, Em- mons, Larsen in Griffin, 1985) – lestvica vsebuje 5 vprašanj o zadovoljstvu z ži- vljenjem, na katera posameznik odgo- vori s 7-stopenjsko lestvico, pri kateri 1 pomeni popolno nestrinjanje, 7 pa po- polno strinjanje s postavko. Pavot in Di- ener (1993) sta naredila pregled različnih študij, ki so uporabljale ta vprašalnik, in v tem pregledu poročata α koeficiente od 0,79 do 0,89. – Brunelova lestvica počutij (Terry in Lane, 2000) Brunelova lestvica počutij je pripomoček za merjenje čustvenega stanja. Lestvica vsebuje 24 opisov čustvenih stanj, ki so razvrščena v 6 osnovnih podkategorij: NAPETOST zajema čustvena stanja: pani- čen, anksiozen, zaskrbljen, živčen; JEZA zajema čustvena stanja: nadležen, za- grenjen, jezen, zlovoljen; UTRUJENOST zajema čustvena stanja: iz- mučen, izčrpan, zaspan, utrujen; ŽIVAHNOST zajema čustvena stanja: živa- hen, poln energije, aktiven, buden; DEPRESIVNOST zajema čustvena stanja: depresiven, malodušen, nesrečen, obupan; ZMEDENOST zajema čustvena stanja: zme- den, zbegan, neopredeljen, negotov. – Vprašalnik anksioznosti – STAI (State trait anxiety inventory) (Spielberg, 1970, v Lamovec, 1988) je namenjen ugotavlja- nju stanja predtekmovalne anksioznosti. STAI X1 meri stanje anksioznosti – trenu- tno emocionalno stanje posameznika, za katerega so značilni strah, zaskrblje- nost in napetost. STAI X2 meri potezo anksioznosti – anksioznost kot osebno- stno potezo, torej splošno predispozicijo posameznika, da zaznava določene situ- acije kot ogrožajoče in se nanje odziva z različno stopnjo stanja anksioznosti. Ko- eficient zanesljivosti po retestni metodi znaša 0,54 za anksioznost kot stanje in 0,86 za anksioznost kot potezo. – Lestvico psihološkega blagostanja PWBS (Ryff, 1989). Lestvica vsebuje 84 postavk, na katera udeleženci odgovar- jajo na 5 stopenjski lestvici. Vprašalnik meri 6 dimenzij, in sicer avtonomnost, obvladovanje okolja, osebnostno rast, smisel življenja, sprejemanje sebe in medosebne odnose. Posamezne pod- lestvice so po podatkih avtorjev visoko zanesljive. Postopek V stik s tekmovalno športni aktivnimi smo stopili preko kontaktov Zveze za šport inva- lidov Slovenije, v stik z rekreativno športno aktivnimi invalidi pa preko različnih dru- štev invalidov. Udeležence smo obvestili o namenu raziskave in zaprosili za njihovo sodelovanje, pridobljene podatke smo ob- delali s statističnim paketom IBM SPSS 21.0. Šport število alpsko smučanje 4 namizni tenis 8 plavanje 6 showdown 1 ples na vozičkih 4 strelstvo 7 šah 4 ribolov 2 tenis 6 atletika 6 kegljanje 10 boccia 4 curling 2 goalball 1 hokej na električnih vozičkih 4 kolesarstvo 3 košarka 16 odbojka sede 11 ni podatka 10 Tabela 1 Športi, s katerimi se ukvarjajo športno aktivni invalidi Invalidnost število gluhost ali naglušnost 26 slepota ali slabovidnost 18 distrofija 11 tetraplegija, paraplegija 68 cerebralna paraliza 21 motnja v duševnem razvoju 1 amputacija 31 nezgodna poškodba glave 7 paralitik 10 revmatiki 8 drugo 87 V Tabeli 2 so prikazani tipi invalidnosti ude- ležencev raziskave. Tabela 2 Tipi invalidnosti psihologija športa 45 „ Rezultati in razprava V Tabeli 3 vidimo, da se statistično značilne razlike v psiholoških dejavnikih glede na in- tenziteto vključevanja v športno aktivnost kažejo na mnogih področjih. Tako se nepo- sredno z intenzivnostjo vključenosti veča količina zadovoljstva z življenjem – športno neaktivni so najmanj zadovoljni s svojim življenjem, sledijo jim občasno rekreativni invalidi, potem redno rekreativno aktivni, najbolj zadovoljni pa so s svojim življenjem tekmovalno aktivni invalidi, še posebej ti- sti, ki tekmujejo na najvišjem nivoju. Naše ugotovitve se tako ujemajo z ugotovitvami drugih avtorjev, ki menijo, da lahko športna aktivnost povzroči boljše sprejemanje sebe in lastnega okolja (Anderson in Heyne, 2010; Wilhite in Shank, 2009; Yazicioglu idr. 2012) – kot kažejo naši podatki, to velja tudi za športno aktivnost pri invalidih. Razlike se pojavljajo tudi na čustvenem področju, športno neaktivni ter občasno rekreativno aktivni so najbolj napeti in naj- bolj jezni, bolj redno vključeni v šport pa so bolj sproščeni in manjkrat doživljajo jezo. Zanimivo je, da se najmanj tako jeze kot na- petosti pojavlja ravno pri redno rekreativno aktivnih invalidih, medtem ko tekmovalni šport nekoliko bolj spodbujata napetost in jezo, kar je lahko razumeti zaradi inten- zivnosti dogajanja, ki jo povzročajo tekmo- vanja. Podoben vzorec zaznamo tudi pri utrujenosti in depresivnosti – obojega je precej več pri redko aktivnih in neaktivnih invalidih, manj pa pri športno bolj aktivnih. Največ živahnosti zaznamo pri tekmovalno aktivnih invalidih, še posebej pri tistih, ki tekmujejo na mednarodnem nivoju, le ne- kaj malega bolj od neaktivnih pa se živah- nost pojavlja pri rekreativno aktivnih invali- dih, predvsem pa se pri športno neaktivnih pogosto pojavlja zmedenost. Pregled čustvenih stanj nam pokaže, da se več negativnih čustev pojavlja pri športno neaktivnih invalidih, tekmovalno aktivni in- validi doživljajo več pozitivnih čustev, med- tem ko tekmovalna športna aktivnost ču- stveno doživljanje invalidov dodatno začini še z nekoliko več intenzivnosti, ki se kaže na primer v pogostejšem doživljanju jeze. Bolj- ši emocionalni vidiki so nekaj, kar so avtorji že izpostavljali kot pomemben dejavnik za kvaliteto življenja (Diener, Suh in Ois- hi, 2003, v Kobal Grum in Musek, 2009) in menimo lahko, da je ukvarjanje s športom v resnici varovalni dejavnik za sicer dokaj ranljivo populacijo (Wilhite in Shank, 2009; Wilson in Clayton, 2010). Na področju psihološkega blagostanja se pojavljata dve statistično značilni razliki glede na intenzivnost ukvarjanja s špor- tom. Tekmovalno aktivni invalidi najbolj obvladujejo svoje okolje, še posebej tisti, ki tekmujejo na mednarodnem nivoju. To pomeni, da se najbolj znajdejo v novih si- tuacijah, da imajo nad dogajanjem okoli njih najmočnejši občutek nadzora, da jih spremembe najbolj zmedejo in da so prila- godljivi. Verjetno je del razloga tudi veliko število izkušenj, ki jih doživljajo pri svojem tekmovalnem udejstvovanju. Tudi tekmo- valno aktivni na državnem nivoju dobro obvladujejo svoje okolje. Nekoliko manjši občutek nadzora imajo tisti, ki so rekreativ- no aktivni, rekreativna dejavnost se tipično dogaja v dokaj repetitivnem okolju, kjer je Tabela 3 Primerjava psiholoških dejavnikov glede na nivo ukvarjanja s športom M SD F p (F) zadovoljstvo z življenjem mednarodna raven 25,28 5,38 4,69 0,00 državna raven 25,26 4,78 rekreativno redno 23,78 6,89 rekreativno občasno 21,71 6,51 ne 20,45 7,18 napetost mednarodna raven 5,51 2,35 4,79 0,00 državna raven 4,90 2,53 rekreativno redno 4,87 3,41 rekreativno občasno 6,40 3,25 ne 7, 8 0 3,45 jeza mednarodna raven 5,11 2,36 6,14 0,00 državna raven 5,18 2,91 rekreativno redno 4,48 3,23 rekreativno občasno 6,26 3,47 ne 8,20 3,90 utrujenost mednarodna raven 7, 55 3,90 5,62 0,00 državna raven 7, 6 6 4,12 rekreativno redno 6,89 3,64 rekreativno občasno 8,25 3,73 ne 11, 87 4,63 depresivnost mednarodna raven 4,74 2,62 5,56 0,00 državna raven 4,90 3,43 rekreativno redno 4,29 3,44 rekreativno občasno 6,08 3,62 ne 8,13 4,42 živahnost mednarodna raven 13,70 3,71 3,82 0,00 državna raven 12,52 3,44 rekreativno redno 11,4 0 4,10 rekreativno občasno 11,47 3,90 ne 11, 07 3,51 zmedenost mednarodna raven 5,89 2,76 3,76 0,01 državna raven 5,22 3,13 rekreativno redno 5,18 3,32 rekreativno občasno 6,57 3,99 ne 8,13 2,80 obvladovanje okolja mednarodna raven 63,48 10,02 2,63 0,04 državna raven 62,02 9,17 rekreativno redno 59,12 9,38 rekreativno občasno 59,35 9,09 ne 55,92 12,50 osebnostna rast mednarodna raven 67, 32 8,43 3,29 0,01 državna raven 62,73 11,78 rekreativno redno 63,44 11, 28 rekreativno občasno 61,13 9,92 ne 56,31 14,42 46 le malo sprememb, kar pomeni sicer, da bodo svoje lokalno okolje obvladali dobro, na širšem nivoju pa bo ta občutek pri njih slabši. Najnižji občutek obvladovanja okolja pa imajo športno neaktivni invalidi – za in- valide je slab občutek obvladovanja okolja lahko dejavnik, ki bo zniževal psihološko blagostanje, saj se tudi objektivno pogosto srečujejo s številnimi ovirami. Glede na to, da se po podatkih raziskav kar 56 % inva- lidov ne vključuje v prostočasne športne aktivnosti (Rimmer idr., 2004), menimo, da bi že sama vključenost v šport zvišala ko- ličino občutka obvladovanja okolja, saj bi se dejansko naučili obvladovati neko novo okolje. Druga pomembna razlika pri teh skupi- nah pa se je pokazala pri osebnostni rasti. Največ občutka, da se osebnostno razvi- jajo, napredujejo in se izboljšujejo, imajo športniki invalidi, ki tekmujejo na medna- rodnem nivoju. Lahko bi rekli, da jim tek- movalne izkušnje dvigujejo samozavest, ta njihov napredek na osebnostnem nivoju pa je omogočen tudi skozi intenzivno ukvarjanje s športom, podobno sta ugota- vljala tudi Anderson in Heyne (2010) – šport skozi višanje samozavesti vpliva tudi na boljše sprejemanje sebe in svoje invalidno- sti. Nekoliko nižji občutek osebnostne rasti imajo športno aktivni invalidi, ki tekmujejo na državnem nivoju, rekreativno aktivni in- validi, pri neaktivnih invalidih pa je občutek osebnostne rasti krepko najnižji. Skupna slika opazovanih psiholoških la- stnosti kaže na to, da je pri športno neak- tivnih invalidih največ doživljanja negativ- nih čustev, da je pri njih najnižja količina psihološkega blagostanja in najnižje zado- voljstvo z življenjem. Nasprotno je najvišje zadovoljstvo z življenjem, najmanj doživlja- nja negativnih čustev pri tekmovalno aktiv- nih športnikih invalidih, prav tako je pri njih najvišje psihološko blagostanje, vmes med njimi pa so rekreativno aktivni invalidi. „ Sklep V raziskavi smo si zastavili dva cilja, želeli smo primerjati čustvena stanja pri špor- tno aktivnih invalidih in športno neaktiv- nih invalidih ter preveriti tudi razlike med tekmovalno športno aktivnih invalidih in rekreativno aktivnih invalidih na tem po- dročju. Na istih skupinah nas je zanimalo tudi psihično blagostanje in zadovoljstvo z življenjem. V skladu z zastavljenima ciljema smo si zastavili dve hipotezi in na tem me- stu ugotavljamo, da lahko sprejmemo obe hipotezi in ugotovimo, da se pri športno aktivnih invalidih pojavlja več pozitivnih čustvenih stanj kot pri športno neaktivnih invalidih – pri njih se pojavlja več živahnosti ter tudi manj negativnih čustev, kot so jeza, depresivnost, zmedenost in napetost. Pri tekmovalno športno aktivnih invalidih se pojavlja tudi več pozitivnih čustvenih stanj kot pri rekreativno aktivnih invalidih – v tej skupini je več živahnosti, prav tako pa je pri športno aktivnih invalidih prisotno višje psihično blagostanje kot pri športno neak- tivnih invalidih, in sicer imajo slednji manjši občutek obvladovanja svojega okolja in osebnostne rasti. Prav tako lahko ugotovi- mo, da imajo tekmovalno športno aktivni invalidi višje psihično blagostanje kot rekre- ativno aktivni invalidi in sicer imajo višji ob- čutek obvladovanja okolja in osebnostne rasti ter da so bolj zadovoljni z življenjem kot rekreativno aktivni invalidi. Naši rezultati torej kažejo, da ima ukvarjanje s športom pri invalidih številne pozitivne psihološke učinke, tekmovalna športna ak- tivnost celo bolj kot rekreativna in menimo, da bi nadaljnje aktivnosti za zviševanje psi- hološkega blagostanja pri športnikih mora- le nujno vključevati intervencije, povezane s športom. Obenem pa so pričujoči rezulta- ti tudi dobra potrditev aktivnosti Zveze za šport invalidov – Paraolimpijskega komiteja Slovenije, da skozi spodbujanje športne ak- tivnosti invalidov spodbujajo tudi njihovo psihološko in splošno dobrobit. „ Literatura 1. Anderson, L. S. in Heyne L. A.(2010). Physical activity for children and adults with disabi- lities: An issue of »amplified« importance. Disability and Health Journal, 3, 71–73. 2. Diener, E., Emmons, R. A., Larsen, R. J. in Grif- fin, S. (1985). The satisfaction with life scale. Journal of Personality Assessment, 49, 71–75. 3. Kajtna, T. (2006). Psihološki profil vodilnih slovenskih športnih delavcev – doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska Fakulteta, Oddelek za psihologijo. 4. Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo – razširjena izdaja. Ljubljana: samoza- ložba. 5. Kobal Grum, D. in Musek, J. (2009). Perspektive motivacije. Ljubljana: Znanstvena založba Fi- lozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 6. Kordiš, A. (2002). Emocionalna inteligentnost kot dejavnik socialne sprejetosti dijakov – di- plomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. 7. Krevh, A. (2003). Emocionalna inteligentnost kot dejavnik socialne sprejetosti dijakov – di- plomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 8. Lamovec, T. (1988).Priročnik za psihologijo motivacije in emocij. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja, oddelek za psihologijo. 9. Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstveno- raziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 10. Rimmer, J. H. and Marques A. C. (21. 7. 2012). Physical activity for people with disabilities. Sneto z naslova: http://dx.doi.org/10.1016/ S0140-6736(12)61028-9 11. Rimmer, J. H., Riley, B., Wang, E., Rauworth, A. in Jurkowski, J. (2004). Physical Activity Par- ticipation Among Persons with Disabilities, Barriers and Facilitators. American Journal of Preventive Medicine, 26(5), 419–425. 12. Ryff, C. D. (1989). Happiness is everything, or is it? Explorations on the meaning of psycho- logical well-being. Journal of Personality and Social Psychology, 57 , 1069–1081. 13. Terry, P.C. in Lane, A.M. (2000). Normative values for the Profile of Mood States for use with athletic samples. Journal of Applied Sport Psychology, 1 12, 93–109. 14. Tušak, M. in Tušak, M. (2001). Psihologija špor- ta. Ljubljana. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 15. Wilhite B. in Shank, J. (2009). In praise of sport: Promoting sport participation as a mechanism of health among persons with disability. Disability and Health Journal, 5, 116 –127. 16. Wilson, P. E. in Clayton, G. H. (2010). Sports and Disability. American Academy of Physical Medicine and Rehabilitation, 1, S46–S54. doi: 10.1016/j.pmrj.2010.02.002 17. Yazicioglu, K., Yavuz F., Goktepe A. S. in Ke- nan Tan A. (2012). Influence of adapted sports on quality of life and life satisfaction in sport partivcipants and non-sport partici- pants with physical disabilities. Disability and Health Journal, 5, 249–253. 18. Yousefi, F. (2004). Levels of emotional awa- reness scale among Iranian gifted and non- gifted high school students. Psychological Reports, 95 (2), 504–506. izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport tanja.kajtna@fsp.uni-lj.si