S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE PRIZORIŠČA GROZE Andrej Studen, Rabljev zamah. K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Slovenska matica, Ljublja- na 2004, 238 strani. Saj ste že slišali precej star vic o Ciganu (pri vicih najbrž ni treba tako zelo paziti na politič- no korektnost izrazov), ki so ga, obsojenega na smrt, pripeljali pod vislice? Kljub zavedanju, da bo prav kmalu izpustil svojo grešno dušo, se je možakar na veliko za- čudenje zbrane množice začel smejati; pa kaj smejati - iz vsega srca režati. Pa pri tem ni šlo za kakšno histeričnost predsmrtnega šoka ali pa morda obešenjaško objestnost, ki bi jo kdo utegnil pripisati značajskim značilnostim njego- vega rodu. Ko so ga vprašali, od kod razlog za tolikšno veselje nad obešenjem, je namreč zado- voljno in modro odgovoril: »Lahko bi bilo dosti huje - lahko bi me nataknili na kol!« Bo že držalo. Ni namreč vseeno, kdaj - in pred- vsem, kako umreš, še posebej, če ti kdo pri tem aktivno pomaga. Oziroma če za način tvoje eks- ekucije, še prej pa za torturo tvojega telesa, po- skrbi kar oblast s svojimi zakoni, predpisi, navo- dili in seveda izvrševalci. O slednjem in še marsičem govori sveže delo dr. Andreja Studna s povednim naslovom Rabljev za- mah, ki obeta (to bi si vsaj zaslužilo) postati pravi zgodovinarski bestseller. Čeprav smo avtorja do- slej poznali predvsem kot strokovnjaka za stano- vanjsko kulturo in odličnega poznavalca meščan- skih plasti prebivalstva na Slovenskem v 19. in 20. stoletju, pa natančnejše spremljevalce njegovega dela zadnji Studnov izdelek niti ne preseneča. S podobnimi vsebinami je nase že opozoril na straneh Zgodovine za vse, kot pa sam zapiše, ga »grozljiva zgodovina kaznovanja in kriminala« zanima že več kot petnajst let, v zadnjih letih pa je te vsebine začel tudi aktivno raziskovati, o njih pisati in jih predstavljati pred strokovnim avdito- rijem. Ta interes se mu ne zdi prav nič nenava- den, kajti: »Nasilje, kriminal in kaznovanje, zlasti s smrtno kaznijo, so od nekdaj burili domišljijo. Med ljudmi je za te pojave v človeški zgodovini, zlasti če so bili izredni, nenavadni, znameniti - in kar je še posebej osupljivo - izjemno okrut- ni, grozljivi, nasilni in nečloveški, vselej vladalo veliko zanimanje in živa radovednost.« Bo že držalo, da so med gnusom in naslado prav tanke meje in da človeško bitje goji posebne simpatije do najrazličnejših svinjarij, da prvinske škodoželjnosti in žlehnobe niti ne omenjamo. Zato ne preseneča poplava raznih del, ki v za- dnjem času tudi pri nas na veliko širijo zenice in sušijo grla bralcev. V tem Rabljev zamah prav nič ne zaostaja, a vendar se od večine njih pre- cej razlikuje. Predvsem po tem, da do potankosti izbrušeno pripovednost, občutek za detajle, du- hovitost in sočnost jezika nalaga na čvrsti temelj zgodovinske vede in njej pripadajoče metodo- logije. Deloma iz arhivskega gradiva, predvsem pa iz relevantne strokovne literature pridobljeni podatki so namreč kritično obdelani in, kljub posameznim belim lisam, pred bralca stopijo med sabo povezani ter v nadvse prepričljivi in verodostojni obliki. Pavšalizacije, špekulacije in lastna vrednotenja so skrčena na nujno potrebni minimum (v skladu z avtorjevim prepričanjem, da je določena mera domišljije nujna), Studen pa se je v svojem pisanju uspešno izognil, pri tej temi sicer skoraj »obveznemu«, mrhovinarstvu in sadistični nasladi rumene barve. Kar pa branja prav nič ne osiromaši. Knjigo odlikujeta tudi preglednost in struk- turiranost. Prvi del z naslovom Prizorišča groze nas kronološko popelje skozi teorijo in prakso kaznovanja in eksekucij v slovenskem (pa tudi širšem) prostoru od začetkov t. i. novega veka pa vse do danes in je razdeljen na dve večji podpo- glavji, katerih mejnik je razsvetljenstvo s svojim vplivom na spremembo kulturnih vzorcev in praktično politiko oblastnikov. Odtlej se namreč, kljub pogosti tozadevni protislovnosti in s sila postopnimi koraki, kaznovanje telesa in odvzem življenja vendarle »humanizira« in »civilizira« v tolikšni meri, da vsaj trenja na kolesu, španski škornji, grmade, razčetverjenja in podobne do- mislice izginejo iz kaznovalnega vsakdana. Kar pa še samo po sebi ne velja za kaznovalni spek- takel, ki vse do druge polovice 19. stoletja, ko se umakne za zidove sodnih dvorišč in mu lahko prisostvujejo le še privilegirana, ostane ena naj- bolj priljubljenih oblik ljudskega rajanja. Odnosu in vlogi množic namreč Studen ne odmerja prav nič manjše pozornosti kot ostalim akterjem tega »teatra groze« in po, recimo temu, psihološko-an- tropološki plati »gledalca« postavlja v »enako- praven« položaj z obsojencem in rabljem. Velja dodati, da se je v omenjenem pregledu pisec načrtno in metodološko povsem upraviče- VSE ZA ZGODOVINO 93 ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 1 no, obenem pa izredno modro, izognil tematiki vojnega nasilja in okrutnosti. S tem je učinkovito razorožil dežurne patologe, se izognil soljenju še nezaceljenih ran, izkoristil privilegij časovne di- stance (nacionalnega) zgodovinskega spomina in bralca usmeril izključno v osnovni namen in fabulo knjige. In tudi zato Rabljev zamah, kljub svoji izrazito grozljivi vsebini, ni moreče in trav- matično branje. Drugi del knjige z naslovom Za umor visel boš med nebom in zemljo je zasnovan drugače, saj prinaša pet razvpitih sodnih primerov iz druge polovice 19. stoletja, ki jih avtor predstavlja v ob- liki pravih kriminalnih zgodb in jih s pomočjo ustreznih, predvsem časopisnih virov, umešča v aktualni družbeni in socialni prostor. Na ta na- čin »mikroštorije« prerasejo okvir krimiča in se ob napeti zgodbi pozabavajo predvsem z odno- som, ki ga je določeno okolje v duhu svojega časa gojilo do fenomena zločina in kazni. Vključno z vraževerjem, nestrpnostjo, »dednimi« strahovi in nacional,no-ideološkimi predznaki. Izmed petih opisanih zgodb še posebej izsto- pajo tiste, ki so neposredno povezane s sloven- skim okoljem. Pa naj gre za Ludvika Havraneka - »krvoločno hijeno v človeški podobi«, gornjesa- vinjskega morilca Sokola Čuvana ali pa nesreč- nega cigana Simona Helda, ki so ga zaradi umo- ra obesili v Novem mestu leta 1900. Slednjemu pa na poti do vislic, za razliko od našega Cigana iz u\ odnega vica, baje ni bilo do- sti do smeha. In tudi »Galgenhumor«, po katerem je prej sicer slovel, ga je v zadnjih urah življenja povsem zapustil. Tone Kregar SVETA ZAKONSKA ZVEZA KOT ŽRTEV KARIERIZMA IN MELANHOLIJE Dušan Kos, O melanholiji, karierizmu, nasilju in žrtvah. Tržaška afera Gallenberg 1740, Knjiž- nica Annales 37, Koper 2004, 304 strani. Dandanes se zdi nekaterim namišljenim in včasih tudi mnogo preglasnim veličinam iz na- ših zgodovinarskih krogov obiskovanje arhivov, knjižnic in muzejev zgolj postranska zadeva, ki jo raje prepuščajo drugim. V svoji vzvišenosti (navsezadnje je res vse v glavah!) se vse prema- lo zavedajo, da so to ustanove, kjer se iz prašnih dokumentov in drugih preostankov preteklosti dvigajo njeni akterji, ki jih je potrebno, tako kot je to nekoč počel že neutrudni »požiralec zgodo- vine« in zagnani »delavec v arhivih«, znameniti francoski zgodovinar Jules Michelet, ponovno »oživiti«. Zgodovinarji pravega kova se obiskova- nju omenjenih ustanov seveda niso odrekli in to še vedno počnejo. Njihove delovne rezultate z veseljem prebiramo tisti, ki se zavedamo, koliko truda in časa je bilo potrebno zanje. Ne nazadnje pa si arhivske izsledke izposojajo in se z njimi celo okoriščajo (brez navajanja pravih avtorjev) tudi prvonavedeni, veličine, ki jim delo v arhivih ne diši prav posebno. Uveljavljeni slovenski zgodovinar Dušan Kos, avtor številnih znanstvenih monografij in raz- prav, gotovo ne sodi med veličine, ki bi jim bilo za skrivnostno mrmranje (šepetanje šepetalcev) zgodovine v prašnih arhivskih dokumentih malo mar. Ne, v arhivih je kot pravi zgodovinar prebil ure in ure, saj se je vseskozi dobro zavedal legoffovske manire, da »zgodovino delamo z do- kumenti in idejami, z viri in domišljijo«. Zavedal se je tudi, da je, denimo, za najnovejša obdobja virov odločno preveč in da so težko obvladljivi, medtem ko se zgodovinar na svoji poti nazaj v vedno globljo preteklost srečuje le še s pomanj- kljivimi naplavinami virov, ki s sabo prinašajo tudi svojevrstne raziskovalne težave. Za Kosovo knjigo gotovo lahko najprej izpostavimo, da te- melji zlasti na ohranjenem arhivskem gradivu, pri najdbi tega dragocenega gradiva pa je na nje- govi strani gotovo stala Fortuna. Slepa sreča, uso- da ali naključje so namreč botrovali k odkritju izredno bogatega in povednega arhivskega gra- diva - zelo dobro ohranjenega plemiškega ar- hiva Gallenbergov, ki ga danes hranijo v sklopu graščine Dol v Arhivu Republike Slovenije. Kos je sprva iskal primerno gradivo za referat na med- narodni konferenci Zločini brez žrtev - žrtev v scenariju kazenskega procesa, ki je potekala ok- tobra leta 2003 v Kopru, toda čudežno odkritje bogatega in obsežnega arhivskega gradiva, ki slika življenje plemstva na Slovenskem v 18. sto- letju, je obetalo mnogo več kot samo znanstveno podlago za pisanje referata za mednarodno kon- ferenco. Omogočilo je širšo raziskavo nekega fenomena preteklosti, prispevalo je k nastanku minuciozne mikrozgodovinske študije o tržaški aferi Gallenberg iz leta 1740, poglobljene razis- 94 VSE ZA ZGODOVINO