PoStnina plaćan« v gotovini. Izhaja 5. in 20. vsakega meseca. Ček. konto lt.ti»l POŠTAR Letna naročnina . . Din — Polletna naročnina. „ I2- — Posamezna številka „ i'.'io Strokovni list poštnih nameščencev Štev. 7 V Ljubljani, dne 5. aprila 1930. II. ieto. Štukelj Josip: Quousque tandem . . .? Da si bomo na jasnem in da ne bo treba kakih nepotrebnih pojasnil, povem kar naprej, da sem te vrstice napisal spontano, brez naročila ali vednosti te ali one organizacije in ne da bi se prej sploh s kom posvetoval. Zato predstavljajo moje osebne vtise in moje osebne poglede na organizacije poštnih nameščencev. Kdor torej ne bo z eno ali drugo besedo zadovoljen, naj ne napada te ali one organizacije ali te ali one osebe, temveč naj v enem ali drugem glasilu odgovori stvarno in mirno, brez zadirčnosti in kakih fint. Da pa bi kdo namesto peresa in črnila ne jemal v roke žela in strupa, naj pove vselej, kdo je oče natisnjenega članka in uverjen sem, da se bo debata gibala v mejah dostojnosti. In če debata ne bo imela drugega uspeha, naših medsebojnih odnošajev vsaj poslabšala ne bo. I. V zadnjem času se je latentni spor, ki je dlje časa miroval, zopet nevarno razgibal in zaostril in, ker imamo dve glasili, je na-'šel v njih tudi vernega glasnika. Dosegli smo zopet ono kulminacijo vala, kjer se ravsamo in kavsamo kakor razdražena petelina. Komu v prid? Kjer se prepirata dva, pravijo, da tretji dobiček ima. Nas je pa več, na stotine nas je in je torej škoda ogromna, dobička pa nima nihče od tega. Vsaj mislim, da ne! Ali res ni leka ali mešetarja, ki bi nas dovedel do tega, da si sežemo v roke, da si zavihamo rokave in gremo z vedrimi čeli na skupno delo? Saj je bil čas, ko smo se pri »Zvezi p. organizacij« srečevali pri skupnem delu za dobrobit vseh poštarjev! Čas leči rane, zakaj bi tudi naših ne?! Zadnji čas je, da gre vase eden kakor drugi tabor in da se vsak zase vpraša, kaka je njegova krivda? Do sedaj smo se znašli pri skupnem delu vsaj pri naših gospodarskih in socialnih ustanovah. Razsoden človek bi rekel, da tu sploh ne more priti do razprtij. Saj do teh ustanov ima enake zahteve služitelj kakor maturant, oficijant kakor akademik in kakor se že, oziroma smo se že vsi nekdaj imenovali. Pameten zadrugar bi rekel, da ga nič ne briga, katere organizacije član je ta ali oni iz načelstva in nadzorstva in da je poglavitno samo to, ali ima sposobnost, voljo in č a s za delo. Če pa se predlaga ta ali ona sprememba, bi se morala utemeljiti stvarno, to je v razmerju do zadruge odnosno prizadete ustanove. Saj vemo, kako je z delavci. V tem pogledu je povsod enako, pa bodisi v uradu, stanovski organizaciji ali gospodarski ustanovi. Ko se je že odbor, oziroma ko so se člani uprave in nadzorstva že vživeli v delo, potem šele se ustanova razmahne. Delavci poznajo drug drugega, delo se razdeli po sposobnosti in nagnjenosti, nastopi harmonično in smotreno, uspešno udejstvovanje. Komur je torej na srcu ustanova, bi te harmonije ne smel rušiti, ker škodi samemu s