Ocene in poročila
PO PETIH KNJIGAH NOVE IZDAJE TAVČARJA
Sedeminštirideset knjig zbranih del dvanajstih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih prištevamo k vodilnim klasikom slovenskega leposlovja, stoji na knjižni polici. Obsežna zbirka je prekoračila že polovico prvotno začrtane poti — ta pa se bo z dodajanjem novih avtorjev nujno morala še razširiti —, a že sedaj prekaša vse podobne izdaje na Slovenskem; ob svojem zaključku bo prava zakladnica slovenske besedne kulture. Ce je pred sto leti predstavljala skoraj vso slovensko lepo besedo v culico povezana drobna knjižica Prešernovih Poezij, pa sije dandanes naša književnost v vse bolj svetli luči. Po obsegu in izbiri se je razbohotila kot dobro rastoče drevo, katerega korenine so čvrsto zaraščene v domačo zemljo, ki daje njegovi rasti novih in novih sokov, ti pa rodijo lepše in boljše plodove. Stiri knjige Gregorčičevih in po dve Kettejevih in Murnovih pesmi čakajo že na zaključno monografijo, petim knjigam Kersnika manjka razen nje samo še korespondenca, Trdina se je razrasel na osem, Jurčič in Stritar na šest, Levstik pa na
278
pet zajetnih knjig, medtem ko je Aškerc obstal pri drugi, Linhart in Kosovel pa celo pri prvi. Neenakomerna rast tako pomembne knjižne zbirke izdaji prav gotovo ni v uslugo, saj bi si človek prav zares že na primer želel drugi zvezek Kosovela, ko je prvi izšel že pred devetimi leti, leta 1946, kot začetni zvezek zbirke. Vzroki temu so prav gotovo pretežno knjigotrške narave; to je verjetno tudi razlog, da so nekateri uredniki prevzeli po več avtorjev in krepkeje zastavili pri takih, ki jih založba hitreje in laže razprodaja. Pri izboru pa bralec vedno bolj pogreša predvsem Franceta Prešerna, ki bi ga kljub številnim povojnim ljudskim in jubilejnim izdajam ter kljub predvojni Kidričevi kazalo čimprej uvrstiti v zbirko. Dalje naj bi kmalu zagledali tudi že večkrat napovedane začetne zvezke Jenka, Zupančiča in Prežihovega Voranca, morda še Vodnika, Mencingerja, Erjavca, Gestrina, Finžgarja, Preglja, Gradnika, morda celo Podlimbarskega in še koga iz mlajših literarnih generacij. Cankar, Meško in Bevk so se z izhajajočimi izbranimi spisi izdaji celotnega opusa gotovo za nekaj desetletij oddaljili.
Ivana Tavčarja predstavlja v zbirki doslej pet knjig leposlovja. Kot je znano, si je urednica Tavčarjevega Zbranega dela dr. Marja Boršnikova postavila v okvirni načrt izdaje šest knjig leposlovne proze, knjigo feljtonov in pisem, izbor političnih člankov ter zaključno monografijo, torej skupno osem do devet 'knjig. Izdaja je tedaj v drugi polovici poti ali tik pred zaključkom Tavčarjevega leposlovnega dela. V prihodnjih dveh letih, upajmo, se bodo zvrstile še preositale knjige.
V Zbrano delo so po principih, ki so veljavni za vso zbirko, uvrščena vsa doslej že znana ali ob tej priliki novo odkrita Tavčarjeva dela in urejena kronološko v okviru posameznih vsebinsko sorodnih ciklov. Tako nekako je skušal urediti Zbrane spise dr. Ivana Tavčarja v šestih zvezkih (1921—1932) že dr. Ivan Prijatelj, vendar je grešil zlasti pri jezikovnem prirejanju pisateljevega teksta in ni upošteval niti vseh del niti variant, medtem ko je Levčeva priredba Tavčarjevih Povesti v petih zvezkih (1896—1902), ob podobni jezikovni obravnavi, prej bralcem prijetna razporeditev gradiva po posameznih zvezkih kakor pa razvojni prikaz Tavčarjevega dela kot celote. S sedanjo izdajo bomo slednjič dobili resnično podobo Tavčarja leposlovca, saj sta osnovni vodili ureditve predvsem vernost pisateljevemu jeziku, ki ga izpričujejo rokopisi in; če teh ni, na prve objave naslonjena redakcija tekstov in kar se da kronološka razvrstitev del, ki jo motijo samo ovire tehnične narave. Poleg tega je sedanja izdaja dopolnjena z nekaterimi prvimi ponatisi doslej neznanih Tavčarjevih spisov in variantami ter z izčrpnimi opombami o nastanku in usodi posameznih povesti. Ze v njih je delno nadomestilo za Prijateljeve uvode, ki bodo še dopolnjeni v sklepni študiji o Tavčarjevem življenju in delu.
Gradivo, kot ga je razdelila urednica po posameznih knjigah izdaje, nam lepo kaže razvoj Tavčarjevih pisateljskih sposobnosti. Prvo skupino zase tvorita prvi dve knjigi Zbranega dela, v katerih je ponatisnjena Tavčarjeva mladostna proza od takrat, ko je kot četrtošolec napisal svoje prve novele, do zrelega in že priznanega tridesetletnika. V prvi knjigi (1951), ki vsebuje krajšo prozo iz tega obdobja, zasledujemo mladostnega Tavčarja, kako se bori z vzori tujih romantičnih del (Gospa Amalija, Dona Klara, Nasproti stari palači, Antonio Gleđević), kako so pod tem vplivom polna romantike tudi dela, katerih dogajanje temelji že na domačih tleh (Valovi življenja, Soror Pia,
279
Tat, Gospod Ciril), in kako se vendarle že približuje realističnemu opisovanju, čim bliže so obravnavane zgodbe in ljudje v njih njegovim osebnim doživljajem, čustvovanju in mišljenju (Povest v kleti, Bolna ljubezen, Margareta, Mlada leta. In vendar, Cez osem let, V Karlovcu). Prvič sta ponatisnjena nedokončani prvenec Primola in žalostna zgodba Prijatelj Radivoj ter nemška naloga Meine Schwester Elisa, dramski poskus Erazem iz Jame in variante nekaterih novel (Avrelija, Madama Avrelija, Mlade leta, Antonio Gledjević). Morda urednica ni ravnala najbolje, ko je vsebino prve knjige razdelila na štiri skupine; če bi bila združila črtice in novele in jim dodala že natisnjeni odlomek, drugega, ki je bolj koncept, pa pridružila variantam ali ga objavila med opombami, bi nam posredovala boljši pogled v prvo obdobje Tavčarjevega pisateljevanja, katerega tok bi tako prekinjala samo tri daljša dela iz tega časa, ki so iz tehničnih razlogov uvrščena v drugo knjigo Zbranega dela (1952). Romantična novela Otok in Struga, zgodba z aktualnimi satiričnimi vrinki Ivan Slavelj in povest z idejno pesimistično in aktualno družbenopolitično problematiko Mrtva srca so tri značilne postaje Tavčarjevega nihanja med romantiko in realizmom.
Najbolj zanimiva za običajnega bralca je med dosedanjimi zbranimi deli prav gotovo vsebina tretje knjige (1953). V njej so zbrana leposlovna dela iz osemdesetih in devetdesetih let, le prvih pet slik iz loškega pogorja je nastalo že prej, vendar brez dvoma spadajo med vrsto poznejših takih del, obenem pa nekako povezujejo vsebino tretje z drugo knjigo. Ta šopek domačih kmečkih slik iz cikla Med gorami^ od Holekove Nežike do dramatične Sa-revčeve slive in Gričarjevega Blažeta, ki spadajo med najboljše, kar je' Tavčar napisal, mu je dal ime priznanega realista, ki je prinesel v slovensko literarno ozračje poleg novih krajinskih motivov tudi svojski slog in polno-krven besedni zaklad domačih krajev. Nanje so navezane tudi zgodovinske povesti iz druge polovice knjige. V povestih Tiberius Pannonicus, Kuzovci, Vita vitae meae in Grajski pisar plete v romantičnem okviru realistične zgodbe iz preteklosti ljubljene Poljanske doline in jih zaključi s pripovedmi povesti V Zali, ki sama združuje pogled v preteklost s sodobnostjo. Tako je tretja knjiga — isto bo tudi s šesto s ponatisom Cvetja v jeseni in Visoške kronike — razdeljena na dva dela, v kmečke in zgodovinske povesti. Obe bosta vsebovali najboljša Tavčarjeva dela in hkrati nazorno govorili o značilnosti pisateljeve osebnosti, ki je vsa tičala sredi realne vsakdanjosti, ob posebnih prilikah pa rada iskala utehe in počitka v romantični preteklosti.
Enotno skupino Tavčarjevih del predstavljata obe naslednji, .četrta in peta knjiga Zbranega dela. Glede na kronologijo je četrta (1954) tako rekoč dopolnitev tretje, saj sta bili obe v nji natisnjeni povesti napisani istočasno kot vsa proza tretje knjige in bi sodili v njen zgodovinski del. To je tudi nekaka vez med obema, ki ju pa loči kraj dogajanja: tam Poljanska dolina, tu Ljubljana, prvič v preteklosti, drugič v bodočnosti. Zgodovinska novela Janez Sonce sega v čas odmiraj očega fevdalizma, utopistična, času primerna povest iz prihodnjih dob 4000 pa je ostra in aktualna satira na naraščanje moči klerikalizma na Slovenskem. Iz sedanjosti umaknjeni dogodki in osebe so pisatelju pravzaprav samo najboljše sredstvo za izpovedovanje meščanskega liberalnega in antiki er ikalnega svetovnonazorskega mišljenja. (V to knjigo Ln čas, čeprav ni vezan na Ljubljano, spada še Izgubljeni Bog, ki je po tendenci
280
svoje vsebine najbliže utopiji 4000, vendar ga je urednica vsekakor namenila drugam.) Podoben tekst je tudi zgodovinska kronika Izza kongresa z vrsto epizod iz Ljubljane v kongresnem letu 1821, ki polni peto knjigo Zbranega dela (1955). Čeprav je njen nastanek odmaknjen od prve objave obeh povesti, ki ju je urednica po kronološkem vrstnem redu postavila v četrto knjigo, za celo desetletje literarnega molka, vendar jo žanr in lokacija pa tudi slog in umetniška vrednost bolj vezeta nanjo kot morda na povesti sledeče šeste knjige, katerih nastanek ji je časovno bližji. Upravičeno bi smeli trditi, da je to delo prej zaključek tistega obdobja Tavčarjevega književnega delovanja, ko je bila muza umetnosti le pripravno orodje njegovega družbenopolitičnega nastopanja, kot pa začetek zadnje dobe pisateljskega ustvarjanja. Saj je prav v tem času, spet skoraj po enakem časovnem presledku in tik pred pragom smrti, napisal dva tako veličastna sklepna akorda simfonije o svetu pod Blegašem in o njegovih ljudeh iz davnih in komaj minulih dni, s katerima se je povzpel najviše na slovenski Parnas, da ju smemo primerjati kvečjemu z deli, ki so zbrana v tretji knjigi Zbranega dela. Obe umetnini. Cvetje v jeseni in Visoška kronika, bomo dobili v šesti, zaključni knjigi Tavčarjeve leposlovne proze.
Ob i-azvoju Tavčarjevega leposlovno ustvarjajočega duha moremo od spisa do spisa, iz knjige v knjigo slediti tudi njegovi duševnosti, široki naravi z obsežnim registrom čustvovanj in strasti, z dobro mero vedrega in pikrega humorja pa dobrodušne ali odrezave satire, sarkazma in zbadljivosti, kadar se je bilo treba z literarnim orožjem braniti pred političnimi nasprotniki in jih napadati. V tesni povezanosti s ciljem, ki mu je napisana novela ali povest slxizila, je tudi Tavčarjev jezik in slog. V čistih leposlovnih delih more biti jezik lepo izglajen in negovan, s pogostimi posebnostmi, ki so vzete iz domačega poljanskega govora, in s slikovitimi in duhovitimi primerami iz zdrave ljudske govorice, slog pa vedno krepak in po navadi intoniran na padajočo melodijo narečne izgovarjave. Bolj sta jezik in slog zanemarjena v večini politično tendenčnih spisov, ki so bili navadno pisani na hitro roko in zato manj skrbno izdelani. V jezikovnem pogledu je Tavčar dosegel najvišjo stopnjo s kmečkimi novelami, v nekaterih krajših zgodovinskih delih in še enkrat v Cvetju v jeseni in v Visoški kroniki, torej vedno tedaj, ko je dogajanje v spisu ogrevala njegova ljubezen do domačih krajev. Ta je v leposlovju tedanjega časa najbolj gorela prav v Tavčarjevih spisih, ki so bralcem odkrili nov, lep košček slovenske zemlje, ondotnim ljudem in krajem pa postavUi brez števila si>omenikov ljubečega srca, ki je kljub visokemu položaju, ki ga je Tavčar zavzemal v meščanski družbi, ostalo vedno pristno kmečko in pošteno.
Prav tesna povezanost pisatelja z rodno pokrajino je urednici in komentatorici Zbranega dela narekovala zamudni in težaški sistem znanstvenega raziskovanja. Kako tolmačiti številne dogodke in osebnosti v Tavčarjevih povestih, ko veš, da je pisatelj gradil na resničnih zgodbah in likih, pa jih v svoji bujni pisateljski domišljiji svobodno predeloval, in ko spoznaš, da je v ljudeh iz loških hribov poznavanje Tavčarjevih spisov tolikšno, da težko ločiš, kje se konča ljudsko izročilo ali sixsmin na resnične dogodke in kje se začenja iz spisov prevzeti razplet? Urednica je pravilno spoznala, da bi se en sam človek v delu izgubil, zato je za terensko delo zainteresirala krog svojih
281
slušateljev slavistov ljubljanske univerze ter z njimi po dolgem in počez načrtno preromala okolico Rake na Dolenjskem in svet pod Blegašem. Iz zbranega gradiva so zrasle izčrpne opombe, ki so včasih že tako obilne in mnoge podrobnosti opisujoče, da se zde preveč pikolovske, čeprav so za raziskovanje ustvarjanja in sloga pisatelja Tavčarjevega kova nujno potrebne. Le tako so mogle ob pomanjkanju rokopisnega gradiva in pisateljeve literarne zapuščine zi-asti geneze posameznih spisov ali vsaj dokumentirane teze o nastanku te ali one novele. Kot pomoč pri uživanju in proučevanju spisov so bili prvič v redakcijski praksi zbranih del ui>orabljeni tudi zemljevidi, skice naselij in rodovniki.
Pisateljev izvirni tekst in v opombah nagrmadeno gradivo moreta pazljivemu bralcu že sedaj predočiti razvojno sliko ne samo Tavčarja pisatelja, marveč tudi čas in okolje, v katerem je deloval. Ko bo to dopolnjeno še s prikazom Tavčarja feljtonista in politika v naslednjih knjigah Zbranega dela, bomo resnično še teže pričakovali zaključni zvezek z monografsko študijo o življenju in delu Ivana Tavčarja. Branko Berču