Poštnina plačana v gotovim	Sped	in	abbon	postaIe	.	l	Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 1.000
G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 2.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo	... L 3.000
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XVI. - Štev. 14 (787)
Gorica - četrtek 2. aprila 1964 - Trst
Posamezna številka L 40
Osnovme človečanske pravice Gospodarsko stanje v Italiji v letu 1963
.Munvnronrrrprrs-ott~ti ——hibi — —a —»n — . . ■	—— ■ .n,. . .	.	    _________ ___ __
PRAVICA DO ŽIVLJENJA IN PRAVICA
DO DOSTOJNE ŽIVLJENJSKE RAVNI
Vsak človek ima najprej pravico do življenja in pravico do samoohranitve telesnega življenja. Zato mora imeti nujno potrebna sredstva za dostojno življenjsko raven, za dostojen življenjski standard, posebno v pogledu hrane, obleke, stanovanja, počitka, zdravniške pomoči, socialnega zavarovanja v slučaju bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti, brezposelnosti in v vsakem drugem primeru izgube sredstev za življenje zaradi okolnosti, ki niso odvisne od njegove volje.
PRAVICE DO MORALNIH IN KULTURNIH VREDNOT
Vsak človek ima nadalje pravico, da ga drugi spoštujejo, ima pravico do dobrega imena, do svobode pri raziskovanju resnice, pravice, da svobodno izraža in širi svoje misli, da goji umetnost v mejah moralnega reda in splošnega dobra, človek ima tudi pravico do objektivnega poročanja.
Iz človeške narave izvira tudi pravica, da je deležen kulturnih dobrin, in pravica do primerne izobrazbe, tudi do višje izobrazbe, če je za to sposoben.
PRAVICA ČASTITI BOGA
Vsak človek ima tudi pravico častiti Boga po svoji vesti, in sicer častiti Boga zasebno, privatno in javno. Bog nas je ustvaril, da ga častimo. Cerkev je vedno zahtevala to svobodo vere, ki nas veže z Bogom. To svobodo vere so neustrašno in vztrajno branili apostoli, branili so jo v svojih spisih apologeti, s krvjo so jo posvetili in potrdili mučeniki.
PRAVICA IZBIRE POKLICA
Vsak človek ima pravico, da si izbere poklic, da si osnuje družino, kakor tudi pravico, da se posveti duhovniškemu ali redovniškemu poklicu.
Družina sloni na svobodno sklenjeni poroki, ki je neločljiva. Družina je naravno in bistveno jedro družbe. Družino je treba ščititi v gospodarskem, socialnem, kulturnem in moralnem pogledu, tako da nemoteno lahko vrši svoje posebno poslanstvo.
Starši imajo prednost pri vzdrževanju in vzgoji otrok.
EKONOMSKE (GOSPODARSKE) PRAVICE
Človek ima pravico do svobodne iniciative, do svobodne pobude na gospodarskem področju in pravico do dela.
Pogoji dela pa ne smejo škodovati zdravju in morali, nravnosti. Kar se tiče žene, ti pogoji morajo odgovarjati naravi žene in njenim dolžnostim kot soproge in matere.
Posebno je treba naglašati, da delavcu pripada pravična plača, tako da bo njemu in njegovi družini zadostovala za življenje, dostojno človeka.
Iz človeške narave izvira tudi pravica do zasebne lastnine, in sicer do zasebne lastnine tudi produktivnih, proizvajalnih sredstev. Proizvajalna sredstva so: stroji, zemlja, stavbe, surovine itd. To so sredstva, ki služijo za proizvajanje novih dobrin.
Pri zasebni lastnini je treba upoštevati tudi njeno socialno funkcijo, njen socialni pomen, njen pomen za družbo. Človek ne more s svojo lastnino razpolagati samovoljno. Krščanska morala ne more sprejeti načela rimskega prava, ki daje človeku glede lastnine »ius utendi, fruen-di et a b u t c n d i «, to je pravico, da lastnino uporablja, uživa in jo celo lahko zlorabi (ius obutendi). Človek mora svojo lastnino pametno uporabljati, ne pa jo zlorabiti. Če zlorabi lastnino, žali Boga in dela proti socialni, družbeni blaginji. I.astnik ni torej neomejen, absoluten gospodar svoje lastnine. Odgovarja tudi Bogu, če zlorabi svojo lastnino, a tudi družbi.
PRAVICA SESTAJANJA IN ZDRUŽEVANJA
Človek je že po naravi družno, socialno bitje. To je že spoznal eden največjih grških filozofov, Aristotel. Zato ima pravico sestajanja in združevanja. Zato imajo ljudje pravico, da se sestajajo in da na teh sestankih razpravljajo in sklepajo o vseh važnih vprašanjih. Ravnotako imajo pravico, da se združujejo v društva, verska, gospodarska, prosvetna itd. Posamezniki ne morejo doseči kot posamezniki ciljev, ki jih lahko dosežejo, če se združijo v društva.
PRAVICA IZSELITVE IN PRESELITVE
Vsak državljan ima pravico, da se v državi, katere je državljan, seli iz enega kraja države v drugega. Ima tudi pravico, da se preseli, da emigrira v drugo državo.
Tukaj moramo pripomniti nekaj, kar je za našo manjšino zelo važno. Pri nas se člani večinskega naroda vseljujejo v naše čisto slovenske kraje. Tako se spreminja narodni značaj naših krajev. To vseljevanje tujerodcev v naše čisto slovenske kraje ni nekaj naravnega, ampak se vrši z jasnim namenom, da se naš živelj vedno bolj oslabi in sčasoma popolnoma izpodrine, in to je nemoralno. To vseljevanje ni posledica naravnih faktorjev, ampak se načrtno vrši s čisto političnim namenom, da se naravno ravnotežje slovenskega življa načrtno in nasilno spremeni, kar pa krši naravne pravice slovenskega naroda in je zato nemoralno. (V. Das Minderheitenproblem und das sittli-che Recht. Von A. Senior. Mit einem Vor-wort von Friedrich Muckermann S. J., str. 31.)
POLITIČNE PRAVICE
Iz dostojanstva človeške osebe izvira tudi pravica, da državljan aktivno sodeluje v javnem življenju, to je v politiki, in tako osebno prispeva za ostvarjanje javnega dobra. Politika je namreč skrb za javno, splošno dobro, za splošno blaginjo. Človek ni objekt (predmet, stvar), ni pasiven element socialnega življenja. Ravno nasprotno, človek mora biti in ostati subjekt (nosilec), temelj in cilj socialnega življenja.
Temeljna pravica osebe je tudi zaščita njenih pravic. Ta zaščita mora biti učinkovita, nepristranska in osnovana na objektivnih kriterijih (merilih) pravičnosti. Iz pravnega reda, ki ga Bog hoče, izvira neodtujljiva pravica človeške besede do pravne sigurnosti in do konkretnega, stvarnega področja prava, ki mora biti zaščiteno proti vsakemu samovoljnemu napadu.
Tako je Janez XXIII. razložil pravice človeške osebe v encikliki Mir na zemlji. S temi človeškimi pravicami na eni strani, so pa na drugi strani združene dolžnosti, ki jih papež tudi obravnava in določa v omenjeni okrožnici.
Kennedyjev štab se razhaja
Ni še znano in morda še dolgo ne bo, kateri razlogi so pripeljali popularnega predsednikovega 'tiskovnega tajnika Pier-ra Salingerja, da je podal ostavko. Menijo, da je pravi vzrok razlika v značaju s predsednikom Johnsonom. Salinger- je tako že četrti mož iz Kennedyjovega kroga, ki zapušča Johnsona. Drugi so bili: posebni svetovavec Šorensen, pomočnik Schlesinger in tajnik kabineta Reardon. V teku leta ali morda še preje pričakujejo v VVashingtonu Ruskovo ostavko, ostavko Macnamafe, Balla (državnega podtajnika) in Mogeorgeja Bundyja (pomočnika za mednarodno varnost). V Washingtonu vlada prepričanje, da je družba intelektualcev, ki jih je Komnody zbral z univerz, iz industrije in iz časnikarstva, izgubila upanje, da bi mogla še delovati pod Johnsonovim vodstvom.
Proračunsko ministrstvo je pretekle dni objavilo letno poročilo o gospodarskem stanju v državi, kot to predpisuje državni zakon. Kljub temu da gre za običajno letno poročilo, je letos bilo zanj mnogo več zanimanja in radovednosti kot prejšnja leta. To je povsem razumljivo, kajti odkar je vlada sprejela vrsto ukrepov proti neugodnemu razvoju narodnega gospodarstva, so zlasti gospodarski krogi z nestrpnostjo pričakovali podrobnih statističnih podatkov o razvoju italijanskega gospodarstva v minulem letu.
Minister Giolitti pravi v uvodnem delu poročila, ki ga je med drugim odobrila tudi vlada, da je bilo minulo leto kljub gotovim pojavom napetosti leto napredka. Napredek se je pokazal tako v proizvodnem pogledu, kakor tudi v socialnem pogledu. V primerjavi z letom 1962 je italijanska industrijska proizvodnja zabeležila porast za 8,2%; 62% dohodkov je odpadlo na odvisno delovno silo. — Med temne strani pa je treba šteti skrčenje prihrankov, namenjenih za investicije, ter nesorazmerno povečanje potrošnje, kar je obtežilo bilanco v zunanji trgovini.
PODROBiNI PODATKI
Ostali podatki o narodnem dohodku in proizvodnji pa so naslednji. Kosmati narodni dohodek, to se pravi vrednost celotne gospodarske proizvodnje, znaša 26.930 milijard lir. V primerjavi z letom 1962 se je dejansko povečal za 4,8% ter v tem oziru predstavlja najvišji porast v Evropi. V Franciji znaša letni porast 4,5 odstotkov, v Nemčiji 3,2, v Angliji 3, na Holandskem 4,5, v Belgiji 4, v ZDA 3,9 ter v Kanadi 4,5%.
Kljub temu porastu proizvodnje šo, oziroma smo v Italiji v minulem letu potrošili več kot dejansko proizvedli (zaslužili), in sicer za 5410 milijard. Toliko namreč znaša vrednost uvoženega blaga. Zaradi tega so se cene zvišale povprečno za 7,7%, zmanjšali prihranki in povečali dolgovi v tujini. V primerjavi z letom 1962 se
je potrošnja povečala za 8,6%, medtem ko so se investicije za komaj 4% in izvoz za 6,4%. Če ta slednji odstotek primerjamo s porastom uvoza (20,7%), dobimo jasno sliko neuravnovešenosti med proizvodnjo in potrošnjo, ki je v minulem letu karakterizirala italijansko gospodarstvo. Zaradi tega je vlada bila prisiljena z nuj-nostnimi zakonskimi ukrepi (predvsem omejitev prodaje na obroke) ovirati potrošnjo ne ravno nujno potrebnih predmetov.
Od skupnih 26.930 milijard odpade na industrijsko proizvodnjo 9311 milijard (porastek 8,2%), na kmetijsko proizvodnjo 3510 milijard ter na ostale dejavnosti (trgovina) 6656 milijard lir.
PORAZDELITEV DOHODKA
Iz statističnih podatkov poročila nadalje izhaja, da se je dohodek odvisnih delavcev v minulem le-
tu znatno povečal, in sicer od 57,6 na 62,1% (12.885 milijard lir). Največ tega denarja je šlo za nakupe raznih gospodinjskih strojev, katerih so nakupili za 25% več kot v letu 1962, ter za nakupe avtomobilov, katerih prodaja se je povečala za 44%, vedno v primerjavi z letom 1962.
Posledice, te nesorazmerno povečane potrošnje se kaže v primanjkljaju zunanje trgovinske bilance, ki znaša — reci in piši — 610 milijard, medtem ko je v letu 1962 znašal komaj 51 milijard lir.
Takale naj bi torej bila stvarna slika italijanskega gospodarstva, katerega glavna šibkost je prevelika potrošnja dobrin, kar opogumlja inflacijo. Zato je vlada trdno odločena z vsemi zakonitimi sredstvi vplivati na potrošnike, da omejijo svoje nakupe in da prihranjeni denar bolj koristno porabijo v druge namene.
Rusko-kitajski spor
Na zasedanju »Odbora afro-azijske solidarnosti«, ki je bilo pretekli teden v Alži-ru, so se Sovjeti in Kitajci spet dobro spopadli. Že takoj prvi dan je vodja pekinške delegacije, tovarišica Kuo Cijem, nenavadno ostro napadla »politiko mirne koeksistence«, ki jo zagovarja Hruščev. Pri tem se je dotaknila treh točk, in sicer: obmejnih sporov', moskovske pogodbe ter načelo o »miroljubni koeksistenci«.
Namigujoč na Hruščevov predlog o mirni poravnavi ozemeljskih sporov je kitajska predstavnica dejala: »So gotove osebe, ki imajo do mejnih sporov med državami, ki so posledica kolonializma, reakcionarno stališče. Tisti, ki tako mislijo, izdajajo afriško-azijske narode, kateri imajo vso pravico, da se proti imperialistom borijo z vsemi sredstvi. Vsakodnevna praksa govori jasno, da je mogoče doseči popolno neodvisnost le z neizprosnim bojem. Zahtevati od teh narodov, naj živijo v miru z imperialisti, pomeni jih obdržati v večni sužnosti.«
Poročajo, da je -tretjina delegatov odobravala izvajanja gospe Kuo Cijen. V zelo težkem položaju se je znašel alžirski predsednik Ben Bela, ki si je na vse načine
prizadeval, da bi se na konferenci izogibali ideoloških razprav.
Kitajski predstavnici je naslednje dni odgovoril sovjetski delegat Garufov. Med njegovim govorom je eden izmed članov tanganjiške delegacije, kateremu so se takoj pridružili člani kitajske delegacije, povzročil nered v dvorani, hoteč preprečiti sovjetskemu predstavniku, da bi nadaljeval z govorom . To se mu ni pos rečilo, ker je predsednik konference takoj vzpostavil red. — Na koncu Garufovih izvajanj je več članov kitajske delegacije zahtevalo od predsednika, naj jim dovoli, da odgovorijo sovjetskemu predstavniku. Predsednik konference Mohamed Jazid (Alžirec) je. zahtevo zavrnil.
Rusko-kitajski spor zadeva sedaj vse svetovno komunistično gibanje ter seje mednje težka nesoglasja tako na ideološkem kot na organizacijskem področju. Tudi voditelje komunističnih partij, ki so najbolj vdane Moskvi, ta spor zaskrblja, ker ne gre le za to, kdo je v večini in kdo v manjšini, temveč gre za usodo »revolucionarne zavesti« marksizmu in leninizmu zvestih mas.
Predsednik republike Segni bo dvanajsta osebnost, kateri bodo podelili »Mednarodno odlikovanje Karla Velikega«. Podelitev je bila sprejeta enoglasno. Svečanost podelitve bo na dan Vnebohoda v prestolni dvorani magistrata v Achenu.
Mednarodno odlikovanje »Karla Velikega« je ustanovila na božični dan leta 1949 skupina odličnih meščanov mesta Achen. Nagrado podeljujejo osebnostim, ki so si največ prizadevale za mednarodno razumevanje in sodelovanje v okviru Evrope. Ustanova ima namen, da širi v javnem mnenju zamisel Združene Evrope. Razsodišče 12 članov, ki predstavlja vodstvo Karlove nagrade, določi osebnosti, ki jih naj odlikujejo, in to neodvisno na narodnost, vero in raso.
Nagrada obstoji v diplomi in svetinji: na eni strani svetinje je vrezan stari znak mesta Achena s sliko Karla Velikega, kar izvira že iz XII. stoletja; na drugi strani pa je vrezano posvetilo, posvečeno odlikovancu. Svetinja je na traku barve achen-skega mesta: rumeno-čme barve. K odlikovanju spada nagrada 5000 mark. Za predsednikom De Gasperijem, ki je bil odlikovan leta 1952, je predsednik Segni druga italijanska osebnost, ki bo prejela to odlikovanje. Doslej so bili odlikovani:
grof Rihard Coudenhove Karlegi (1953), prof. dr. Henrik Brugmans . (1951), Jean Monnet (1953), dr. Konrad Adneauer (1954), Wiinston Churchill (1955), Paul Spaak (1957), Robert Schuman (1958), Josip Beck (1960), prof. dr. Valter Hallstcin (1961) in Edvard Heath (1963).
Kadar za umik Sovjetov iz Madžarske
Madžarski ministrski predsednik Kadar se je izrazil, da se je budimpeštanska vlada izrekla že pred časom ’ za sovjetski predlog o odstranitvi vojaških oporišč na ozemlju tretjih držav in za umik tujih oboroženih sil iz vseh evropskih držav. »Bili so nekateri, ki so izrazili bojazen, da bi ta predlog pripeljal do umika sovjetskih čet iz Madžarske«, je dejal madžarski ministrski predsednik. Ta bojazen ni več opravičena, kajti po Kadarjevem mnenju odpade sedaj vsak strah za trdnost režima. »Z odhodom sovjetskih čet režim ne bo v nevarnosti,« je dejal Kadar v tonu, ki je povedal željo, naj bi Moskva
sprejela njegov poziv in dala madžarskemu režimu priliko za preizkušnjo s tem, da se čimprej odloči za umik oboroženih sil, ki so razmeščene po madžarskem ozemlju že od konca druge svetovne vojne.
O možnosti umika ali pa vsaj o skrčenju sovjetske vojske na Madžarskem se je govorilo ob priliki novice, da bo konec marca Hruščev obiskal Budimpešto. Drugih vesti o tem vprašanju ni bilo. Toda Kadar je s svojo izjavo jasno povedal, da bi madžarska vlada z veseljem pozdravila te vrste ukrep, ki bi vplival u-godno na ugled režima, bodisi na znotraj kot na zunaj. Res je, da je Kadar govoril o morebitnosti ukinjenja vseh tujih oporišč v tretjih državah (morebit-nost, ki pa je izključena), ostaja pa v tem vključen poziv Sovjetom, naj preuče primernost umika ali pa vsaj naj bodo manj občutno prisotni s svojimi okupacijskimi četami na Madžarskem.
Sile OZN na Cipru
Sile Združenih narodov so prejšnji petek uradno prevzele svojo dolžnost na Cipru. O tem je .generalni 'tajnik U Thant formalno obvestil Varnostni svet. Gre za 1500 kanadskih vojakov, katerim se je začasno pridružilo šest tisoč britanskih vojakov na otoku, ki so enostavno zamenjali čelade.
Zgodovina
velikonočnega
Versko preganjanje v Rusiji
Velika noč, Pasha, je največji praznik Judov in kristjanov. Judovski praznik je postavil Mojzes kot spomin izhoda Izraelcev iz Egipta, ki se je zgodil pomladi, kakor pravi izročilo. Za kristjane je pa velika noč praznik, ki jih spominja na trpljenje in vstajenje Kristusovo.
Pasha v stari zavezi
»Pasha« (italijansko »Pasqua«) je grška beseda. Dobimo jo v najstarejšem grškem prevodu hebrejskega sv. pisma stare zaveze, ki so ga priredili grško govoreči Judje med 3. in 1. stoletjem pred Kristusom v Aleksandriji (Egiptu). Prevod se imenuje »septua-gesita«, to je sedemdesetih, ker je po legendi 72 mož sodelovalo pri prevodu petih Mojzesovih knjig. Prevajalci so prevzeli besedo »pasha« iz hebrejske besede »pesah«, aramejsko »pasha«, kar pomeni »mimohod«. Izraz »mimohod«, se nanaša na angela, ki je po božjem ukazu moral ponoči umoriti vse egiptovske prvorojence, ni pa smel vstopiti — torej je moral iti mimo — hiš Izraelcev, ki so bile na pragu podbojih vrat označene s krvjo velikonočnega jagnjeta.
Sv. pismo pravi: »Kajti to noč pojdem skozi egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi od človeka do živine in izvršim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi: jaz, Jahve. Tedaj bo kri za vas v znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas, in pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim e-giptovsko deželo. Ta dan (to je 14. nisan), vam bodi v spomin in praznujte ga kot praznik Jahvejev; od roda do roda ga praznujte kot večno ustanovo« (2 Mojz 12, 11-14)-
Prvikrat so Izraelci slavili »pa-sho«, ko so srečno zapustili Egipt (2 Mojz 11-15). Obdržali so takratni obred s kako nebistveno spremembo vse do danes. Praznik je imel dva dela. Prvi del je bila večerja 14. dan meseca nisana. Nisan je bil prvi mesec v letu. Pri večerji so jedli velikonočno jagnje.
Drugi del pa je bil praznik brez-kvasnih, opresnih kruhov, praznik opresnikov, ki je trajal sedem dni. Vsaka izraelska družina si je priskrbela okoli 10. nisana jagnje a-li kozlička. Jedli so jih pri velikonočni večerji z grenkimi zelišči in brezkvasnim, opresnim kruhom. Kruh je bil brezkvasen, ker Izraelci neposredno pred izhodom iz E-gipta niso imeli časa, da ga okva-sijo. Grenka zelišča so pa jedli, da so se spominjali grenkega suženjskega življenja v Egiptu. Od jagnjeta ali kozlička ni smelo nič ostati za naslednji dan. Ostanke so morali vreči na ogenj. Niso smeli živali zlomiti nobene kosti. Pri večerji je imel oče častno dolžnost raztolmačiti svoji družini pomen praznika.
Kristusova zadnja večerja
Nekatere posebnosti velikonočne večerje so omenjene v evangelijih pri opisu Kristusove zadnje večerje.
Kristus se je zelo verjetno držal običajnega obreda za velikonočno večerjo. O razgovorih, ki so jih imeli Kristus in učenci pri zadnji večerji, je ostala samo Kristusova napoved, da ga bo izdal Juda, ki je nato odšel. Sv. Janez omenja, da je odšel, ko mu je Jezus dal košček kruha, grižljaj, pomočen v gosto marmelado od dateljnov, lig in drugega sadja, skuhanih v kisu. Že prej pa je Kristus na vprašanje, kdo ga bo izdal, odgovoril : »Tisti je, kateremu bom jaz pomočil grižljaj in mu ga dal« (Jan 13,26).
Obredu judovske večerje je Jezus dodal obred, s katerim je u-stanovil sv. evharistijo. Iz evangelijev ni razvidno, pri kateri točki večerje se je to zgodilo. O posvetitvi vina je izrecno rečeno, da ga je posvetil »po večerji« (Lk, 22, 20; I. Kor. 11,25). Pili so rdeče vino. Belo vino Judje namreč ni-
so cenili. Večerjo je bilo treba zaključiti opolnoči.
Pasha v novi zavezi
V novi zavezi pomeni pasha večinoma judovski velikonočni praznik. Ima pa včasih tudi pomen velikonočne večerje, n. pr. jesti pasho. Pomeni tudi velikonočno jagnje, če je n. pr. rečeno »žrtvovati pasho«. Označuje tudi Kristusa. Vsaj sv. Pavlu je tako, ki govori v listu do Korinčanov o Kristusu kot jagnjetu. Pavel namreč pravi: »... tudi naše velikonočno jagnje, Kristus, je bilo darovano« (I. Kor 5,7). S smrtjo velikonočnega Jagnjeta Jezusa Kristusa je za kristjane, začela krščanska velika noč, katere podoba so bili judovski velikonočni prazniki.
V Kristusovem življenju se omenja pasha v zvezi z njegovim bivanjem v Nazaretu, ko je rečeno, da so »njegovi starši hodili vsako leto v Jeruzalem na velikonočni praznik (Lk 2,41). Sv. Janez omenja trikrat pasho v Kristusovem javnem življenju (Jan 2, 13 - 6,4 -11, 12, 1).
Zadnja Kristusova Pasha je podoba osvoboditve od suženjstva greha po nedolžni krvi božjega Jagnjeta. Ta pasha je nadomestila in ukinila judovsko pasho.
Kristjani praznujejo novo pasho na dan Kristusovega vstajenja, s katerim je Kristus dovršil in proslavil odrešilno delo.
Velika noč je torej spomin na Kristusovo vstajenje. To je najstarejši in največji cerkveni praznik, središče cerkvenega leta. Praznik je premičen, ker se stavi na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni, to je ne pred 22. marcem in najkasneje 25. a-prila. Po tem prazniku se ravna vse cerkveno leto: advent, prva predpostna nedelja, postni čas, drugi premični prazniki (Vnebohod, Binkošti itd.), število nedelj po sv. Treh kraljih in po Binko-štih.	S.
V Parizu so se sestali predstavniki katoliške, protestantske in pravoslavne Cerkve, da skupaj proučijo težak verski položaj, ki se v Rusiji vedno bolj zaostruje.
Zadnja dejstva, ki o njih poroča mo skavskd časopis »Večamaja Moskva« so naslednja: V Moskvi so odprli dom za znanstveno brezboštvo. V njem poučuje 311 profesorjev. V okolici Moskve so odprli 42 šol za brezboštvo s 1700 propagandisti. 340 oseb se je letos vpisalo na večerno univerzo za znanstveno brezboštvo.
Po pozdravnih besedah, je urednik revije »Esprit«, pisatelj Frangois Mauriac, povzel besedo in dejal, da v tem času, ko se vezi med katoličani in drugoverci vedno bolj utrjujejo, vsi občutimo težke preizkušnje ruske pravoslavne Cerkve. »Krik Kristusa križanega v Moskvi,« je dejal, »odmeva do Pariza. Kristus umira in mi v tem trenutku ne smemo spati.«
Profesor Olivier Clememt je nato podal žalostno statistiko verskega preganjanja v Rusiji, ki se je v zadnjih latih še poostrilo: od leta 1958 do 1962 je število še odprtih cerkva v Rusiji padlo od 22 tisoč na 11 tisoč pet sto, število duhovnikov pa od 30 tisoč na 14 tisoč. Polovica samostanov je zaprtih. V vsej Rusiji je sasmo še pet semenišč. Duhovščino težijo neznosni davki in mladini od 3. do 18. leta je prepovedan vstop v cerkev in pouk krščanskega nauka. Ruska Cerkev je sprejela zakone države, a ne more s tem zavreči svoje vere. Med zadnjo vojno je ruska Cerkev pokazala izredno junaštvo in domovinsko ljubezen, zato bi zaslužila večje upoštevanje in spoštovanje.
Potem, ko so prečrtali pismo florentinskega župana La Pira v katerem se pridružuje pariški verski manifestaciji, je spregovoril protestantski pastor Finat in omenil versko preganjanje, ki ga je v preteklosti doživel protestantizem in zaradi katerega so jim sedaj pravoslavni preganjani bratje postali še posebno blizu. — O protiverski gonji v Sovjetski zvezi je poročal tudi protestantski škof Hans Lilič, ki se je udeležil konference protestantskih in pravoslavnih Cerkva v Odesi. Izjavil je, da je v Rusiji v teku masovna brezbožna propaganda, ki se opira zlasti na upravne ukrepe.
Pisatelj Pierre Bmmaniuel je zbranim povedal vtise svojega nedavnega obiska
nillll!llllllll!ll!ll!!IIUIIIIIIIIIIIIlll)ll!llllllllllll!llllllllllllllll!lll!llllllllllllllll{llllllllllllllllllll!lllllllllllll!!!lllllllllllllll!!lllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllltlilllllllUllllltllll
Pavel VI. brani ravnanje papeža Pija XII.
V baziliki sv. Patra stoji od 12. marca t. I. spomenik, posvečen spominu velikega Pija XII. Izdelal ga je Francesco Messina. Pri odkritju spomenika je povzel besedo tudi sv. oče Pavel VI. Ob spominu na svetniškega papeža je njegov glas večkrat zatrepetal od velikega ganotja. Spomnil se je najprej na veliki dogodek pred petindvajsetimi leti, ko je bil Evgen Pacelli prav na 12. marca povzdignjen do papeške časti. Sledila so leta velikanskih naporov, žrtev in dela, katerim je bil on osebno priča, zato je tudi vedno bolj rastlo v njem občudovanje do tega velikega moža. Moč njegovega duha je premagala šibkost telesa, da je z neverjetno vztrajnostjo delal do popolne izčrpanosti svojih sil.
»Bili smo priča,« je dejal sv. oče, »njegovih najintimnejših doživljajev, njegove skrbi, ki jo je posvetil vsaki najmanjši njemu predloženi zadevi, čutu odgovornosti, ko je z vso jasnostjo kazal smer v zmedenih časih svojega vladanja in veliki vdanosti v božjo voljo, ki jo je s svojo globoko dušo doumel v vsakem dogodku.«
Sv. oče je nato pohvalil umetniško delo kiparja Messine in pozval vse, ki se danes s hvaležnostjo spominjajo velikega papeža, pa tudi tiste, ki hočejo njegovo svetlo podobo zatemniti z obrekovanjem in lažnim natolcevanjem, naj za hip postojijo pred tem veličastnim kipom. Našli bodo vsak svoj odgwor.
Pavel VI. je nato orisal življenje in delovanje Pija XII. Zapustil je veliko bogastvo svojega uma v dvajsetih, zvezkih in v 43 enciklikah, katere tudi sedanji koncil visoko ceni. Njego\'o življenje je imelo tako rekoč tri dobe: nacizem, vojna in povojna doba. »Mesto Rim,« je dejal sv. oče, »mu mora biti trajno hvaležno. Pa ne samo Rim, ves svet, čez katerega je divjala strašna vojna, je bil stalni predmet njegovih skrbi in njegove ljubezni. Vse je naredil, da bi se spoštovali zakoni pravice. V obrambo trpečih in preganjanih je tvegal vse. Ni vedno uspet, toda zato še nihče nima pravice, da bi mu smel očitati sebičnost ali brezbrižnost, še manj pa naprtiti
mu gorja, ki se je razlilo nad vse človeštvo. Ko vsi njegovi napori, prošnje in ponižanja niso nič zalegli, je gorje vsega sveta vzel nase, trpel s trpečimi in jokal Z jokajočimi.« Sv. oče je zaključil svoj govor z zagotovilom, da je bil papež Pij XII. papež miru, branilec čoveških pravic in socialnega reda in da je po njegovih stopinjah stopal njegov naslednik, papež Janez XXIII., ko je izdal encikliki »Pacem in terris« in »Mater et Magistra«.
v Rusiji in še posebno poudaril junaštvo ruskih vernikov. »Trpljenje, ki ga s tako plemenito zadržanostjo prenašajo tamoš-nji verniki, ohranja in utrjuje vero ne samo v njih samih, temveč tudi v nas: oni so žive priče Kristusove.«
O verskem preganjanju v Rusiji je spregovorilo tudi glasilo svetovne judovske organizacije (C.O.J.O.), ki je poslalo u-krajinski vladi protest zaradi knjige »Judovstvo brez maske«, ki je izšla v Kijevu na pobudo ukrajinske znanstvene akademije. Pisatelj v tej knjigi na grob način smeši judovstvo in njihovo vero. Sovjetska zveza bi v sVoji državi, ki se imenuje socialistična, kaj takega ne smela dovoliti.
Vest o novem preganjanju vere v Sovjetski zvezi je globoko zadela vse tiste na Zapadu, ki so verovali v možnost zbli-žanja med kristjani in komunisti. Vsii tisti, ki so verovali propagandi v Sovjetski zvezi in v drugih deželah s komunističnim režimom, da tam vlada verska svoboda, so s tem prejeli hud udarec.
Kakšno je razpoloženje med tistimi, ki niso verovali vestem katoliške Cerkve o protiverskem pritisku, ki je vedno vladal v omenjenih deželah, marveč so se prepričevali, da je tam prišlo do večje ali manjše verske svobode in da obstaja možnost sodelovanja, nam povedo besede že omenjenega prof. Olivierja Clementa, ki je dejal: »Ali ima še smisel v tem položaju preganjanja razgovor med kristjani in komunisti na Zapadu? Kako naj bo možen razgovor o zbldžanju ali skupnem delu med nami kristjani in komunisti, če komunisti tako brezobzirno gazijo osnovne človeške pravice?«
Ob imenovanju dr. Jožefa Pogačnika za ljubljanskega
Praznik sv. Jožefa, ženina Device Marije in zaščitnika vesoljne Cerkve, smo v naši domovini vedno proslavljali z velikim veseljem. Bil je praznik naših slovenskih družin, saj je bilo težko najti družino, kjer bi ne imeli vsaj enega člana, ki bi mu ne bilo ime Jožef. In to po pravici. če kdo, sveti Jožef dobro pozna vse naše težave, vse napore in ves trud, ki so nam potrebni, da si priborimo naš vsakdanji kruh in da hodimo po poti, ki nam je od Boga začrtana.
Letošnji praznik sv. Jožefa pa je bil za vse Slovence še posebej pomemben. Te dni je bilo namreč objavljeno, da je bil dosedanji apostolski administrator ljubljanske nadškofije dr. Jože Pogačnik imenovan za ljubljanskega nadškofa. — Kot Slovenci in katoličani prevzvišenemu nadškofu dr. Pogačniku iskreno čestitamo k temu imenovanju in mu izrekamo svoj vdan in iskren pozdrav. Vsi se zavedamo ogromne teže, ki je s tem padla na njegova ramena.
»Mati — glej Tvoj sin!« je njegovo škofovsko geslo. Da, Mati božja, tvoj sin je prevzel po božji volji težko mesto ljubljanskega nadškofa. Stoj mu ob strani, prosi zanj svojega nebeškega Sina, da mu prihrani bolečino, priporoči ga sv. Jožefu, njegovemu priprošnjiku, posreduj mu moč, da bo mogel pogumno nositi težki križ, nakloni mu razsvetljenje Sv. Duha, da mu bo vladanje lažje, da bo kot dobri pastir vedno deležen ljubezni svoje črede!
Pozdravljen	M
Cerkev v Jugoslaviji je polna življenja
Vatikansko glasilo »Osservaitore Romano« je objavilo daljši članek o zanimanju katoličanov v Jugoslaviji za drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor. Ko je bila dne 25. januarja 1959 objavljena vest o sklicanju II. vatikanskega koncila, so se jugoslovanski katoličani takoj aktivno začeli udeleževati priprav za koncil. Škofje so razlagali vernikom važnost koncila, duhovniki pa so organizirali molitve za njegov uspeh. Na koncil so prišli vsi jugoslovanski škofje, katerim so to dopuščali zdravstveni pogoji. Sedem od njih je članov koncilskih komisij. Nekateri jugoslovanski teologi so bili imenovani za koncilske izvedence.
Veliko zanimanje je letos -vzbudil v Jugoslaviji tudi kongres za pastoralno liturgijo. Kongres, tako navaja olamkar, je bil v Zagrebu v drugi polovici letošnjega februarja. Udeležilo se ga je 900 duhovnikov iz vse Jugoslavije. Na njem je med drugim govorilo devet škofov, ki so udeležencem razložili novo liturgično konstitucijo, ki jo je že odobril II. vatikanski koncil. To je bil četrti kongres jugoslovanske duhovščine. Prvi se je vršil lota 1961. Na njem so obravnavali dogmatične probleme. Leta 1962 so na II. kongresu proučevali liturgična vprašanja, leta 1963 pa so razpravljali! o pridigovanju.
Nad 700 slovanskih romarjev se pripravlja na najlepšo božjo pot v življenju. V mesecu juliju se zberemo v dolgo procesijo, kakor je želela Brezmadežna, in gremo spet pred edinstveni kraj na zemlji, pred lurško votlino. O blaženi trenutek, ko se bo prvič pomikala naša procesija proti votlini in bomo tam zapeli »Ti, o Marija, naša Kraljica«. Čeprav to dolgo in naporno romanje ne bo brez težav, eno je gotovo, namreč to: da se bo vsak srečen in zadovoljen vračal iz Lurda! Prav zato smo duhovniki veseli, da se je prijavilo tako visoko število rojakov, ker bodo tako zastopane v Lurdu skoro vse naše župnije, od Celovca do Trsta.
Kakor veste, nas je vseh romarjev 710. Zastavo nosijo Tržačani, ki jih je kar 420, Goričanov in Korošcev pa vsakih po 150 približno. Številka 710 se ne bo dvignila, ker ni mogoče več nikogar sprejeti. Če kdo odstopi, ne more na svoje mesto zapisati drugega. Vsak odstop naj se takoj javi romarskemu vodstvu.
Najvažnejše navodilo za vse je sedaj sledeče: vsak romar naj si do 1. junija ali še prej poskrbi potno dovoljenje za Francijo. Kdor si ne zna sam pomagati, naj vpraša, kjer je vpisan ali naj vse izroči poljubnemu potovalnemu uradu v Gorici ali v Trstu. Za Španijo morajo imeti vsi pravi potni list z vizo, za Lurd pa italijanski državljani samo osebno izkaznico, ki je potrjena od kvesture. To delo naj se opravi do 1. junija; do tega datuma naj se tudi izroči celotna vsota za stroške. Vsak urejuje vse za romanje
vedno samo tam, kjer se je vpisal. Tam bo dobil tudi romarsko knjižico.
Več radovednežev je že po telefonu vpraševalo, katera tržaška župnija ima največ romarjev. Tudi to je zanimivo vprašanje oziroma zanimiv je odgovor: Največ romarjev — in sicer 70 je vpisanih v Rojanu, toda če gledamo na število duš v župniji, nosi letos prvenstvo Sveti Križ na Krasu. V tem kraju se je vpisalo 31 romarjev, kar je sorazmerno največji odstotek. — Na Goriškem je težko najti zastavonošo, kar je bilo vpisovanje samo sna treh krajih.
Nekateri tudi sprašujejo, kako bo s prevozom, ker je nad sito romarjev več kakor jo bilo predvideno. Ker je sedaj še precej časa, bo verjetno mogoče dobro rešiti tudi to težavo; v najslabšem slučaju se bo ena skupina peljala z letalom iz Benetk do Lurda, če pač ne bo zadosti prostora na romarskem vlaku. Tako so mam sporočili Pavliniči iz Milana, vendar mi želimo da se peljemo vsi iskupno v vlaku in tako zopet na dolgi poti potrdimo staro prijateljstvo Korotana, Gorice in Trsta!
Ob koncu še omenimo, da se je romarski odbor odločil pripraviti skupno romarsko zastavo, ki nas bo poslej spremljala kakor naš križ na vseh naših božjih poteh. Novo zastavo bomo blagoslovili pred lurško votlino. Kdorkoli ima kakšen predlog ali vprašanje v zvezi z romanjem, naj se obrača na upravo »Kat. glasa« v Gorici (3177) ali na domačega duhovnika, v Trstu pa na Marijanišče (221-113) ali na Rojan (37-603).
v''/'	>■».„
...
r/mi
"šfe.	'
v
«. I ^\J"
i
Slovenskim volivcem na Tržaškem
Svet Skupne slovenske liste v Trstu je prejšnji teden sklical sestanek zaupnikov in aktivistov, katerim je poročal o svojem delu ter o pripravah za deželne volitve. Obširno poročilo je podal točasni predsednik Sveta SSL dr. Matej Poštovan. Glede deželnih volitev je zlasti poudaril prizadevanja za nastop v vseh volilnih okrožjih, v katerih živijo Slovenci. V Beneški Sloveniji je položaj žal takšen, da se to ni moglo zgoditi, pač pa imajo Beneški Slovenci svojega kandidata na listi KD, kar je že lep napredek v primeri z dosedanjim stanjem. Pač pa je bil dosežen sporazum za skupen volivni nastop Skupne slovenske liste iz Trsta in Slovenske demokratske zveze iz Gorice. Skupna lista goriških in tržaških Slovencev bo imela za znak lipovo vejico z dvojezičnim napisom »Slovenska skupnost« - »Unione Slovesna«. To je torej znak, ki ga bodo prečrtali vsi zavedni tržaški in goriški Slovenci pri deželnih volitvah dne 10. maja. Če bomo vsi izpolnili svojo narodno in krščansko dolžnost, bomo kljub krivičnemu volilnemu zakonu izvolili vsaj enega slovenskega zastopnika v deželni zbor. Vsi prisotni so to sporočilo sprejeli z navdušenim odobravanjem.
Na predlog člana Sveta SSL g. Dušana Černeta je nato bila sprejeta naslednja
RESOLUCIJA
Kandidati, zaupniki, aktivisti in podporniki Skupne slovenske liste, zbrani na zborovanju v Trstu v sredo dne 25. marca 1964 pozdravljajo skupen nastop z goriški-mi Slovenci na bližnjih deželnih volitvah pod enotnim znakom lipove vejice in napisom »Slovenska skupnost«. Zborovavci Z zadovoljstvom ugotavljajo, da nam skupni nastop zagotavlja možnost izvolitve lastnega predstavnika v deželni svet. Hkrati izrekajo upanje, da pomeni ta nastop začetek tesnejšega sodelovanja goriških in tržaških Slovencev ter da se bo to v bodoče razširilo tudi v Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino.
Udeleženci zborovanja soglasno odobravajo dosedanjo delavnost Skupne slovenske liste ter obvezujejo njen Svet, da nadaljuje delo po smernicah, ki si jih je Skupna slovenska lista začrtala ob svojem nastanku septembra leta 1962. Zborovavci Zlasti poudarjajo, naj se Svet še nadalje zavzema:
1) Da se v okviru enotnih nastopov Združi čimveč Slovencev. Takšni enotni nastopi so najučinkovitejše sredstvo za izbojevanje in zaščito narodnih, socialnih, kulturnih in gospodarskih pravic ter koristi narodne manjšine.
2) Da se začno strogo izvajati določita ustave, deželnega statuta in Spomenice o soglasju, ki so bila sprejeta z namenom, naj Slovenci postanejo .dejansko enakopravni z Italijani.
V skladu s tem menijo zborovavci, da Mora biti glavna naloga slovenskega zastopstva v prvi zakonodajni dobi deželnega sveta, ko se bodo polagali temelji deželne ureditve, učinkovita zagotovitev in točna opredelitev pravic slovenske manjšine v Italiji.
3) Da Slovenci v Italiji prenehajo biti sredstvo, s katerimi si nekatere italijanske stranke utrjujejo svoj politični vpliv, od cesar naš živelj nima nikakšne stvarne koristi.
Zato »Slovenska skupnost« lahko sodeluje z drugimi italijanskimi strankami le v toliko, v kolikor to zahtevajo obča korist in prizadevanje za priznanje ter uveljavitev pravic slovenske manjšine v Italiji.
Ohranitev samostojnosti slovenskega političnega predstavništva nam bo pri tem v največjo pomoč in oporo.
Udeleženci zborovanja SSL so prepričani, da sta za dosego teh ciljev potrebna skupen nastop in združitev vseh slovenskih sil. Takšno priložnost nam nudijo deželne volitve, ko bomo Slovenci lahko ponovno izpričali svojo navzočnost na Tržaškem in Goriškem.
Zato zborovavci SSL pozivamo vse tržaške in goriške rojake, naj na prihodnjih volitvah dokažejo svojo narodno zavest in svojo politično zrelost s tem, da moralno in gmotno podprejo ter glasujejo za listo »Slovenske skupnosti« z znakom lipove vejice!
Med trnjem in osatom
Farizejski molk
»Izgon kakih 300 misijonarjev in nun iz Sudana je v določenih krogih dvignil precej prahu, vendar pa ne toliko, kot so nekateri pričakovali.« Tako je zapisal nedavno »Primorski dnevnik«.
Verjetno je bil med njimi, ki so pričakovali večjo reakcijo, prav omenjeni list. Kajti »Primorski 'dnevnik« ščiti vedno tiste, ki so preganjani. Saj takega se predstavlja svojim bravcem. Zato je sočustvoval z žrtvami verskega nestrpneža »katolika« Diama v Vietnamu, bil je na strani zatiranih v portugalski koloniji Angoli, z vso odločnostjo je zagovarjal žrtve rasne nestrpnosti v Severni Ameriki.
Ce bi bil list dosleden, bi moral zavzeti isto stališče tudi ido črncev v državi Sudanu. Kajti tam hoče muslimanska večina osem milijonov Arabcev vsiliti muslimansko vero in s tem poarabiti tri milijone črncev; sudanski Arabci se bojijo, da bi potom krščanske vere črnci zahrepeneli po svoji neodvisnosti in se znebili arabskih zatiraveev. Torej je treba to gibanje 'podpreti. — V Sudanu gre za tipičen primer rasne nestrpnosti proti zaostalim črncem, torej je treba to nestrpnost obsoditi.
Zato -se čuti »Primorski dnevnik« olajšanega, ko lahko vidi, da je svetovna javnost, vključivši Združene narode, skoro neopazno vzela na znanje izgon 300 misijonarjev in misijonark (»Primorski dnevnik« jim pravi »nune«). Lahko je tega res vesel, kajti vidi se jasno, da kadar gre za katoliško Cerkev in njene pravice, se svetovni tisk zavije v sramežljiv molk. Molčijo katoliške vlade, molčijo svetovne organizacije zoper rasizem in totalitarna gibanja, molči calo država, iz katere je bilo največ izgnanih misijonarjev.
Še več! »Primorski dnevnik« ima več kot srečo. Na pomoč mu pride celo hamburški list »Der Spiegel«. List je znan, 'da udriha na vse strani, da ljubi senzacionalna razkritja in da uživa, če more udariti po bonnski vladi (isti okus kot »Primorski dnevnik«). Zato je naravno, da se postavi v opreko z izgnanimi misijonarji. In »Primorski 'dnevnik« članek z veseljem v celoti ponatisne.
Iz njega zvemo, da nemški katoličani ob tam izgonu ne 'držijo križem rok in ne molčijo. Na zunanje ministrstvo je prišlo že nad 200 protestnih pisem. Protestirajo organizacije, verska združenja, mladina, cerkveni krogi. Zunanji minister Gerhard Schroeder sporoči sudanskemu veleposlaniku Makariu v Bonnu, da »pre-bivavstvo in vlada Zvezne republike z veliko zaskrbljenostjo spremljata izgon 300
pretežno italijanskih misijonarjev iz Sudana.« Ta diplomatski protest »Primorski dnevnik« imenuje »katoliški« protest. V nemškem parlamentu je poslanec Biechele zastavil interpelacijo: »Ali ne smatra zvezna vlada, da z dajanjem pomoči sudanski državi podpiramo razvoj, ki je spravil v nevarnost osnovno svobodo 500.000 sudanskih katoličanov?« Posledica te interpelacije je bila odločba bonmske vlade, da bo odložila pripravo novih načrtov tehnične pomoči. Poslanec Biechele je uspel.
List »Der Spiegel« in za njim »Primorski dnevnik« seveda to stališče odklanjata. Po njunem mnenju ne gre za preganjanje kristjanov, temveč za preprečitev odcepitve, ki naj bi jo pripravljali črnci v Sudanu pod vodstvom katoliških misijonarjev.
Najprej to ni nič slabega. Ce so imeli Alžirci in zamorci v Keniji ter v Ugandi pravico do svoje države, zakaj naj bi je ne imeli črnci v Sudanu, zlasti ker Sudan ni naravna država, temveč umetna tvorba bivše angleške kolonialne uprave.
Poleg tega pa ni nikjer rečeno, da mora 3 milijone sudanskih črncev vse večne čase tlačaniti arabskim gospodarjem. Dovolj, da so jih izkoriščali 'in kot sužnje prodajali prejšnja stoletja.
Izgon katoliških misijonarjev nima političnega ozadja, temveč je posledica spoznanja sudanskih oblasti, da je bila katoliška Cerkev tista, ki je črncem z 'naukom o svobodi božjih otrok prinesla tudi željo po večji samostojnosti in enakopravnosti v državi. Je li mar s tem kaj odstopila od Kristusovega nauka?
Nehote se nam poraja primerjava z izgonom Metodovih učencev z Moravske v začetku 9. stoletja. Nemški krogi so čutili, da bi se z utrditvijo krščanstva s slovanskim bogoslužjem utrdila tudi narodna zavest in želja po samostojnosti slovanskih narodov. Zato je bilo treba izgnati nosivce te zavesti —• Metodove duhovnike.
Isto se je sedaj zgodilo v Sudanu. Potom krščanstva bi sudanski kristjani dozoreli versko, politično, kulturno in narodno. Ne-strpnim mohamedanskim gospodarjem to ni moglo biti všeč. Zatekli so se k istemu podlemu pripomočku kot Nemci v času slovanskih apostolov. Te Nemce je zgodovina že obsodila. Prav takso pa bo prišel čas, ko bo obsodila arabske zatiravce v Sudanu in z njimi vse tiste, ki so k temu ravnanju molčali ali ga skušali zagovarjati.
M
(Poročilo na zborovanju SVK v Trstu)
ZDA za uničenje bombnikov B-47 in T-16
Da bi premagali sedanje mrtvilo, ki je nastalo na razorožitvam konferenci, so ZDA predlagale uničenje strateških bombnikov, ki jih je že presegel tehnični napredek. Načelnik ameriške delegacije Adrian Fisher je izjavil, da je njegova vlada pripravljena sprejeti sporazum, po katerem bi se največje svetovne sile obvezale, da bodo uničile vsak mesec 20 bombnikov in to v teku dveh lat. Letala, ki bi jih bilo treha uničiti, je dejal Fisher, so ameriški B-47 in sovjetski TU-16. V teku dveh let bi bile tako ZDA kakor tudi Sovjetska zveza ob 480 bombnikov. Pri tem pa je pomembno pripomnili, da hi hil sporazum te vršite prvi in bi zelo olajšal nadaljnja pogajanja o razorožitvi.
B47, katere smo mi pripravljeni uničiti — je dejal Fisher — je čudovito orožje. Z njimi je moči opraviti polete 6.400 km, ne da bi jim bilo treba dodajati goriva in lahko prenašajo bombne tovore nekaj megaton.« Po mnenju ameriškega predstavnika je logično začeti z uničevanjem
Vincencijeva konferenca — po namerni svojega ustanovitelja — ni neka dobrodelna ali človekoljubna ustanova, čeprav se člani in članice V K po vsem svetu odlikujejo s podpiranjem revežev, z odpravljanjem socialnih krivic, z zaščito in vzgojo mladine ter z vsako vrsto del usmiljenja.
Bistveni značaj V K je odločno verski: posvetiti svoje člane in širiti vero s praktičnim izkazovanjem ljubezni. Zato je cilj in obenem sad vsakega delovanja članov in članic pri VK živa, dejanska ljubezen do bližnjega v Bogu samem.
VK posveti svoje delo v pomoč bližnjemu, ki se nahaja v bedi, v bolezni, v starosti ali v katerikoli stiski ali v pomanjkanju; deluje — kakor je učil Friderik Ozanam — v prid revežu, da bi mu olajšala gmotno in duhovno potrebo.
Pravila VK so prožna, ne omejujejo možnosti delovanja in ne branijo, da se člani prilagodijo sedanjim razmeram: odprto pot pustijo vsakemu delu usmiljenja, ki ga svetuje in oživlja krščanska ljubezen.
VK išče potrebo, bolečino in trpljenje kjerkoli se nahajajo; ne pozna razlik in nima predsodkov; vodi in vabi jo le potreba in trpljenje.
Vendar je — v njenem raznovrstnem delovanju — to, kar najbolj ceni, osebni stik z družinami v njihovih domovih. V teh obiskih, ki dovedejo do prijateljstva med članom VK in njegovimi podpiranci, je najvišji vzgojni namen krščanske ljubezni. Iskreni prijateljski odnos člana VK z družino, ki jo podpira, je pravi, čisti žarek Kristusovega nauka o vzajemnem bratstvu ter dejanska priča vzajemnega življenja med udi istega mističnega Telesa.
S tem, da član VK išče in lajša bedo in potrebo, ne izčrpa svojega dela; preganja ga želja, da doseže za svojega bližnjega »vse, kar mu daje svobodo, vse to, kar ga more storiti velikega.«
S tem osebnim stikom in pravim prijateljstvom med osebami različnih slojev, socialnih razmer ter različne izobrazbe, VK tiho, a zelo učinkovito pomaga k uveljavitvi evangeljskega duha univerzalnega bratstva.
Ta osebni stik temelji le na nadnaravni
B-47 in TU-16, ker ZDA in Sovjetska zveza razpolagata s temi letali v enaki količini.
Izpustitev ameriških letalcev
Sovjetske oblasti so v soboto 28. t. m. izpustile ostala dva ameriška pilota, ki sta 10. marca z letalom RB - 66 zašla nad ozemlje Vzhodne Nemčije. Gre namreč za kapetana, 34-letnega Holilanda ter 3CMetne-ga Kesslerja, ki sta se spustila na tla s padalom, ko so sovjetski lovci sestrelili njihovo letalo. Prvega pilota, ki se je ob spustu s padalom teže ranil, so Sovjeti izpustili pred 14 dnevi.
S tem je incident med ZDA in Sovjetsko zvezo zaključen. To je potrdil tudi ameriški zunanji minister Rusk, ki ni hotel dogodka komentirati. — V začetku so Sovjeti grozili, da bodo ujete pilote postavili pred sodišče, češ da so imeli vohunske namene. Toda na odločen pritisk ameriške vlade so se Sovjeti vdali in raje na kratko zaključili incident. Zadovoljili so se z izjavo, da se podobni primeri ne bodo več pripetili.
podlagi in se uresničuje v imenu Kristusa samega med osebami, ki se niso prej niti poznale in ki so si bile tuje. V Kristusovem imenu tudi za tiste, ki še ne priznavajo tega imena, ki pa nujno morajo prej ali siej priznati, da ni drugega vzroka ali povoda za to prijateljstvo kot On sam.
Poudariti je treba tudi drug poglavitni značaj VK: to je dejavnost laikov; temu delovanju je treba priznati vrednost izpri-čevanja krščanskega prepričanja ter njegovega poslanstva ljubezni.
Ne sme se pozabiti tudi dejstvo, da imajo člani V K dostop tudi tja, kamor ga duhovnik nima, da pridejo z lahkoto v stik tudi s tistimi, ki še ne sprejemajo duhovnikove prisotnosti, ali je ne gledajo s prijaznimi očmi: vse to predstavlja za člane VK večjo odgovornost in obveznost na-pram Cerkvi sami in poslanstvu vsakega kristjana za razširjanje božjega kraljestva.
Končno je treba poudariti občestveni značaj VK. Ko se člani zbirajo, da skupaj opravljajo dela usmiljenja, da skupaj molijo ter rešujejo probleme, ki zadevajo njihove podpirance, ne delajo tega le iz organizacijskih vzrokov, ampak zaradi nekega nagnjenja, ki ga je že Pij XII. priznal kot poseben poklic in posebno poslanstvo.
V tej zvezi je koristno, da se spominjamo besed Fr. Ozahama, ko je govoril o vzajemnem odnosu med osmimi študenti Sorbone, ki so ustanovili z njim VK v Parizu: »Največja vez, začetek pravega prijateljstva je ljubezen; in ljubezen ne more živeti v človekovem srcu, ne da se izliva iz njega; je ogenj, ki ugasne, če ga ne oživljaš; netivo ljubezni pa so dobra dela.«
Ta proces se mora obnavljati v vsakem članu VK vselej, kadar se zbirajo na sestanke; čimbolj si ga bodo osvojili, tem svetlejša bo pot, ki se bo odprla pred njimi, ko se bodo po sestanku razšli.
Iz vsega tega izvira, da je bistvena učinkovitost VK šola ljubezni. V obisku revežev na domovih ter v krožku VK samem se uresničuje pristna vaja človeških odnosov. Če jih gojijo z iskrenostjo, izvirnostjo in s pravim čutom bistvenosti, bodo odnesli v življenje sad teh odnosov in isti odnosi jim bodo kažipot v kateremkoli položaju za medsebojno razumevanje ter čut socialne pravice in vzajemnosti.
Skušala sem znova odkriti prvotne tia-gibe VK tako, da obudimo nalogo, ki smo si jo zastavili, ko smo se odločili za delo pri tej konferenci.
Hotela sem poudariti, da je poslanstvo VK še danes vredno in aktualno, odprto vsakemu delu duhovnega in telemega u-smiljenja v čutu socialne vzajemnosti v Kristusovem imenu.
O tem nam priča govor papeža Pija XII. članom VK dne 27. aprila 1952: »VK nudi imenitno sredstvo za lastno posvetitev, za apostolat, za socialno delovanje.«
Če je torej poslanstvo VK še danes aktualno in veljavno, moramo vsi, ki pri VK delujemo, delovati z vnemo in gorečnostjo, z odprtim srcem do zahtev našega časa; naša dejavnost mora biti bistra in zavestna ter se mora prilagoditi času in razmeram. »Ne pritožujmo se toliko nad našim časom,« je pravil Fr. Ozanam, »ampak bolj nad nami samimi! Ne obupujmo toliko in bodimo boljši!«
Če bomo tako storili in bomo delovali po idealih VK, bomo tudi mi živa priča v našem času univerzalnega krščanskega krščanskega poslanstva ter njegove zahteve po vzajemni ljubezni.
Lavra Abram
""IIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIililllniliii 26.
 ..........................1111111.......1....................................................................................................................................................................................      min............................................................................milimi...........m................................m........................um........................................................................................................................................................................        mu
(Iz zapiskov zareškega župnika)
Medtem so tekle ure. Odpustnic ni bilo nikoder. Postalo je jasno, da danes ne bodo več izpustili jetnikov. Živahna ^gibanost v jahalnici je zastala, glasno govorjenje utihnilo in še samo zamolklo brenčanje je onemelo. Na vse je legla glo-žalost. Nismo se več drznili stopiti podnje: dva dni simo jih osrčevali z ob-JUibo, bodo osvobojeni. V kotu smo ^®li. potrti in pobiti. Dvomili smo nad ',s©rn.
Ob 18h so duhovnikom izročili odpustni-Bili smo svobodni. Poiskal sem svoje ^Pijane. »Jutri opoldne,« sem jim zabičal, #Sie snidemo pri kapucinski cerkvi. Nato f°jdomo skupaj domov.« — »če nas sploh ^Pustijo!« so bili malodušni. »Ce so nas, 0 tudi vas! Čakam vas zatrdno! Na
Videnje!«
»Kam DRZI NA DESNO CESTA —
Kam na levo pelje pot?«
Ko s.
smo stopili iz jahalnice, smo ugledali
na dvorišču široke skupine žensk in otrok. Vsi obrazi so se obrnili proti nam. V mnogih očeh so se iskrile solze pomilovanja. Pa saj smo bili zares prava strašila: u-padli in sestradani, neumiti in neobriti, zlasti pa strašansko zaprašeni in umazani. Ali tudi sami smo zaječali od bolesti ob pogledu na gruče mater, otrok in žen, ki so prihitele od vsepovsod z zabojčki oblek in cuilicami perila, pa so tu pred vojašnico čakale cele 'dneve, da bi zvedele, če so njihovi dragi še ondi, da bi jim izročile perila ali vsaj kos kruha, a nihče jim ni hotel dati nikakega odgovora ali pojasnila.
»Trdite, da ste proti komunistom,« jo z zvišanega prostora kričal skupini mater in žena častnik v fašistični uniformi, »če je vaše ljudstvo bilo -res protikomunistično, zakaj ni razorožilo partizanov? Zakaj jih ni?« Mod ženskami je uporno završalo, slišalo se je polglasno zgražanje, neka mlajša gospa pa je drzno zavpila: »Zakaj pa vaši Sicilijanci niso razorožili Angležev, ko so se izkrcali? Da, zakaj vaši ljudje v Južni Italiji ne razorožijo zavezniških armad, ki prodirajo proti Rimu?«
Ko sem se rinil skoei množico, sem naletel na prijatelja Žarka. Vzkliknil je od veselja in me skoro objel. »Tako!« je klical.
»Duhovniki ste le rešeni, hvala Bogu!« Pospremil me je in povpraševal: »A ostali? Koliko jih je še notri?« — »Kakih štiristo. Jutri jih izpustijo. Večino so odgnali v Nemčijo.« — »Kot komuniste! Pa so bili, skoro brez izjeme le narodno zavedni moški! Med njimi je bilo več odločnih antikomunistov, takih, ki so jih partizani preganjali, pa so jih internirali kot komuniste! Prejle sem slišal žensko, ki je težko napadala sosedo,- češ da je bila vsa njena družina nasprotna Osvobodilni fronti, zdaj pa lahko sprevidi, da so bili v zmoti: lepo so jo Nemci nagradili: moža in sina so ji pobrali in hišo zažgali!« — »Kar Nemci počenjajo,« sem pritrdil, »je voda na komunistični mlini. Kot bi hoteli po premišljenem načrtu ljudi pehati v obup, v hosto!«
»V svoji nadutosti so zagrešili Nemci prava hudodelstva nad nedolžnim ljudstvom,« je Žarko vznešeno nadaljeval. »Pomisli! Kaj niso bili prepričani, da imajo pred seboj same zagrizene komuniste? Zato so udarili tako nečloveško! Ko so pozneje nemški oficirji našli pri pobitih in zajetih partizanih polog rdeče zvezde tudi verske predmete, kot svetinjice, rožne vence in podobice, so se čudili, češ, kaki ko-
munisti pa so to!« — »Ne govori mi, da so nastopali tako kruto, ker so menili, da imajo prod seboj komuniste!« sem ga o-stro prekinili. »Ko so prav tako kruto ravnali tudi s starčki, otroki in duhovniki! V njih niso videli boljševikov! Ne! Okrutni so iz nekega drugega razloga. Nemški nadčlovek bije v obraz ljudem nižje sorte, da bi si na razvalinah njihovih domačij zgradil nemški ..Lebensraum", nemški »življenjski prostor”!«
Moral sem biti zelo ogorčen, kajti Žarko me je zgrabil za roko im mi pomirjevalno klical: »Saj jih ne zagovarjam! Kar so Nemci počenjali, je zločinsko! A bodimo enako pravični do vseh. Tudi naši komunisti so bridko udarili po onih, o katerih so samo sumili, da so jim nasprotni, kot bi hoteli z nasiljem v kali zadušiti vsako drugačno zamisel. Pomisli na zapornike v Ajdovščini, na likvidirane v Štjaku, na napad na Lavrenčičevo družino v Vrhpolju, na umor Ivana Brica v Dornberku. In kako grobo so varali naše ljudi! Kjerkoli so se pojavili partizani, že so trdili: „ Vojna je končana, dežela osvobojena, Gorica zasedena. Zajeli smo cele kolone nemških tankov in avtoblind. Vsi pod orožje, da
zaščitimo železnice, ceste, mostove, javne lokale pred belo gardo in pred nemškimi vojaki, begunci iz propale nemške armade." Ce se je kdo drznil osporavati, da se Nemci borijo na vseh frontah, so ga proglasili za belogardista in mu grozili s smrtjo, če ni veroval, da je svoboden. Visok funkcionar je na mitingu v Rihem-barku klical: „Kdor bo širil vesti, da so Nemci dobro oboroženi in da se jim partizani ne bodo mogli upreti, bo takoj prijet. Nemci so slabo oboroženi, so končani, in tistih petnajst Nemcev', ki še straši po Gorici, se že znebimo!” Tako so strahovali.« — »Vojna propaganda!« sem se mu trudno nasmehnil. »Kaj vse kvasi Goebels! Spomni se na,/uradna vojna poročila”, ki smo jih morali sprva stoje 'poslušati v javnih lokalih. Same blesteče zmage, le tu pa tam so omenili kak „posrečen strateški izmik na boljše položaje". Pa smo izgubili prekomorske kolonije in samo abesinsko cesarstvo!« — »Propaganda? To naj bi bila propaganda!« se je razvnemal. »Prevara je bila, ki je mnoge poslala v smrt. Grožnje so bile, strahovanja, ki niso ostala v zraku!«
(se nadaljuje)
DRISKE
NOVICE
Teden muzejev tudi v Gorici
Pokrajinski upravni odbor je na seji preteklega tedna sklenil, da se bo tudi naše mesto pridružilo »tednu muzejev«, ki ga bodo na pobudo ministrstva za vzgojo organizirali po vsej državi v času od 12. do 19. aprila. V tem tednu bo ogled pokrajinskih muzejev' v palači Attems in na gori-škem gradu brezplačen. Organizirali bodo skupne oglede šolskih otrok.
Štever jan
Kot že veliko let, je SKPD tudi letos organiziralo izlet na velikonočni ponedeljek. Letos smo si izbrali prav dolgo pot.
. Obiskali smo Bassano dol Gra-ppa, Padovo in Benetke. Čeprav nas je vse dopoldne spremljal dež, vendar ni mogel doseči, da bi se naše briške duše uklonile otožnosti. Ves dan nas je spremljala pesem, čeprav proti večeru že precej hripava. Mladina je s tem svojim izletom pokazala, da ima še čut za skupnost, da rada prepeva in se veseli ter poleg tega pripravlja načrte za prosvetno delovanje, posebno sedaj, ko večina teži za tem, da sfrči vsak na svoj konec sveta in mu je družba in lepa pesem »deveta briga«.
Poln doživetij je bil ta izlet in vsi želimo, da bi jih bilo še mnogo takih. Dolžni smo zato najlepšo zahvalo odbornikoma: Cigliču in Dominiku Humarju, ki sta tako lepo izpeljala ta naš izlet.
Poletni urnik trgovin
S 1. aprilom je stopil tudi v našem mestu v veljavo poletni urnik trgovin. Trgovine z jestvinami in pekarije odpirajo popoldne ob 4”, zapirajo pa ob 18.30. Mesnice bodo ob nedeljah odprte.
Smrt
Na veliko soboto zjutraj je v bolnišnici sv. Justa v Gorici po dolgi bolezni umrl znani kulturni delavec iz Štandreža Viljem Nanut. Dopolnil je 65 let. Po poklicu je bil učitelj in je mnogo pretrpel za časa fašizma, ko so ga kot vse druge državne uradnike premestili v -Piemont. Vendar je tu ostal le malo časa. Zatekel se je v Jugoslavijo in se po okupaciji pridružil narodnoosvobodilni vojni. Pregnan je bil na Rab, od tu pa so ga Nemci odpeljali še v Dachau. Po končani vojni se je vrnil v Gorico in vedno deloval le po smernicah, ki mu jih je dajala Jugoslavija. Štiri leta, od leta 1952 do 1. 1956, je bil -tudi predstavnik Slovencev v ganskem pokrajinskem svetu ter večletni tajnik Slov. kulturne gospodarske zveze.
Pogreba 'se je na velikonočni ponedeljek udeležilo zelo veliko ljudi. Od njega so se na pokopališču poslovili njegovi stanovski tovariši, pevci pa so mu zapeli žalostinke v slovo. — Pokojni Nanut je bil zlasti delaven kot pevovodja. Umrl je previden s tolažili sv. vere. — Za vse, kar je pretrpel, naj mu bo Bog bogat plačnik.
RZASKE
NOVICE
Potek cepljenja proti poliomielitisu
Prve tri tedne kampanje za cepljenje s »Sabiinovim« cepivom proti poliomielitisu je bilo v Trstu cepljenih 17.005 otrok, od teh kaka tretjina otrok nad šest let. Skupno je bilo cepljenih otrok v starosti med 4 meseci do 6 let že kakih 69 odstotkov. Zdravstvene oblasti pozivajo, naj bi v teku tega meseca pripeljali k cepljenju vse otroke, ker so ti najbolj podvrženi nevarnosti poliomielitis-a. — Začetek drugega cepljenja je bilo določeno od 1. aprila dalje-
Industrijsko pristanišče v Žavljah po 15 letih
Na območju žaveljskega industrijskega pristanišča obratuje 84 industrijskih in o-brtniških podjetij, v katerih je zaposlenih skupno 5350 delavcev in uslužbencev. V gradnji je še dvajset novih industrijskih objektov', ki bodo zaposlili nadaljnjih 2500 delavcev. Deset podjetij pa si je že preskrbelo zemljišče in bodo v kratkem začela graditi svoje obrate.
Italijansko-jugoslovanska pogajanja o zemljiški knjigi
Na sedežu urada za zvezo z zunanjim ministrstvom so se začela nadaljnja -pogajanja med italijansko in jugoslovansko delegacijo za porazdelitev katastrskih listin. Italijanski delegaciji predseduje prof. Gui-do Gerin, jugoslovanski pa dr. Milevoj Ivčič. Obe delegaciji -imata to nalogo, da izvedeta sporazum, ki je bil dosežen že leta 1960, na osnovi katerega bodo listine, ki sc nanašajo na lastnino v tržaški pokrajini in se nahajajo v Sežani in v Ko-piu, dane na razpolago kompetentnim krajevnim uradom. Z deli bodo nadaljevali tudi prihodnje dni, ko bodo izročili listine pod nadzorstvom obeh delegacij.
Načrti za novo bolnico
Svet tržaških zdravnikov je odobril načrte za novo bolnico »Magdaleno«. Primariji so -postavili številne pripom-be k načrtu prof. Calabija, vendar pa ni nobena taka, ki hi bistveno predrugačila v glavnih potezah ta načrt. Nova bolnišnica Madgalena bo iz štirih stavb: dve stolpnici po 10 in 35 metrov na stran za bolnike; trinadstropna stavba po 50 m na stran za operacijske sobe, prvo pomoč in druge posebne usluge, ter stavba 50 m x 25 m za ambulatorij in znanstveni laboratorij. Načrt bo sedaj poslan na ministrstvo za zdravstvo v odobritev. Nato 6e bo začelo s podrobnimi načrti in pa iskanje finančnih sredstev.
Pevsko društvo »Jakob Gallus - Petelin«
iz Celovca
vab
i na
KONCERT SLOVENSKE PESMI
v Gorici v Katoliškem domu dne 5. aprila 1964 - točno ob 16. uri.
Dirigent dr. Fr. Cigan. - Vstopnina:	L	300
Dijaki L 150
Dr. Besednjak 70-letnik
Dne 14. marca je slovenski politik in časnikar dr. E. Besednjak obhajal 70-let-n-ico rojstva. Rodil se je namreč tega dne v Gorici v stolni župniji pred 70 -leti. Po prvi -svetovni vojni je postal časnikar in se posvetil politiki. Bil je poslanec v rimskem parlamentu, dokler ni Mussolini -parlamenta razpustil. Pozneje je urejeval »Goriško stražo« -do -njene ukinitve. V naslednjih letih je odšel v inozemstvo in na Dunaju zastopal slovensko narodno manjšino v Mednarodni organizaciji narodnih manjšin. Med -dru-go svetovno vojno je živel nekje v Beogradu, pozneje pa se je pojavil na Primorskem in -tu prevzel vodstvo skupine krščanskih -sociail-cev. Leta 1953 je postal urednik obnovljenega »Novega lista«, katerega vodi še danes.
Število volivcev v Trstu
Na svojem zadnjem zasedanju je volilna komisija ugotovila, 'da je v -tržaški občini vpisanih 209.162 volivcev, od teh 94.062 moških ter 115.022 žensk.
Ti podatki niso še clefinitivni, ker bo volilna komisija pregledala volilne imenike še enkrat pred deželnimi volitvami, ki bodo 10. maja. Vendar velikih sprememb ne bo, razen osamljenih primerov.
Veliki teden sv. očeta
Sv. oče se je vseh obredov velikega tedna osebno udeleževal. Na cvetno nedeljo je prisostvoval v baziliki sv. Petra blagoslovu oljk. Na veliki čatrtek je daroval na večer sveto mašo v spomin na postavitev zakramenta svetega Reanjega Telesa. Na veliki petek je bil pri obredih razkrivanja in češčenja svetega križa. Ob devetih zvečer istega d-nc pa se je udeležil križevega pota v rimskem Koloseju. Na veliko soboto je imel sveti oče svoj običajni velikonočni nagovor, na -samo veliko noč pa je kot prejšnja leta opoldne podelil svoj apostolski blagoslov »urbi et orbi« mestu in svatu.
Še trije zaprti duhovniki
Agencija Kipa poroča, -da so na Madžarskem v zaporu samo še trije duhovniki. Dva od njih sta bila obsojena leta 1961, ker sta protizakonito poučevala verouk; tretji, pater Josip Szabo, pa je bil obsojen meseca oktobra 1963, ker je vršil apostolat med mladino. — Na Madžarskem je trenutno okrog 1400 duhovnikov, katerim je komunistična vlada prepovedala izvrševati duhovniško poslanstvo.
Velikonočni prazniki pri nas in po svetu
Letošnjo veliko noč ni pozdravila cvetoča in. sončn-a pomlad. Čeravno je bila letos zgodnja, smo kljub temu upali, ida jo bo ogrel prvi dih pomlad-i. Upali smo zaman. Slabo vreme, ki je začelo že prve dni velikega tedna, nas ni več zapustilo in tako smo veliko noč preživeli ob peči.
Cerkev pa kljubuje vsem -viharjem in vremenskim nepriili-kam, zato je -kot običajno tudi letos z vso slovesnostjo praznovala -svate velikonočne praznike. K velikonočnim obredom velikega tedna so verniki prihiteli v velikem številu.
Slovenski verniki so -se ves postni čas pridno udeleževali -postnih govorov v cerkvi sv. Ignacija na Travniku, ki jih je tudi letos imel č. g, Jože Jurak. Z veliko pozornostjo so -verniki sledili -njegovim čudovito lepim govorom. Goriška dekleta in žene, .pozneje -pa možje in fantje so pred prazniki imeli -tridnevmico in so tako dobro pripravljeni praznovali Kristusovo vstajenje na velikonočno jutro.
Vstajenja v gorišk-i stolnici se je udeležilo veliko število slovenskih vernikov. Velikonočno procesijo po cerkvi je -letos vodil č. g. Janez Eržen, ravnatelj Alojzije-višča. Pogrešali smo v cerkvi dr. Humarja, ki je prav za praznike obolel, kakor tudi msgr. Gregorca, ki so ga morali prepeljati v boln-ico. To je težko odjeknilo med našimi verniki, ki spoštujejo svoje duhovnike in z njimi čutijo in .trpijo.
Na velikonočni ponedeljek nas je -tudi spremljalo deževno -vreme, a kljub -temu se je marsikdo opogumil in šel v »E-mavs«. Seveda se je moral zadovoljiti, da je prebujajočo se -naravo gledal le skozi okna avtobusov -in vlakov, po katerih so polzele težke deževne kaplje.
*
Kakor pri nas, tako so -tudi' -drugod po Italiji in skoro po vsej Evropi praznovali to -veliko noč -v znamenju -viharjev, -dežja in tudi težkih nesreč. Na velikonočno jutro nas je pretresla novica, ki -smo jo zvedeli preko radia in -pozneje še brali v časopisih. Prejšnje jutro je silen potres razdejal devetinštirideseto državo ZDA, Aljasko. Po še neuradnih -poročilih je potres povzročil -smrt okrog sto oseb, škoda pa je neprecenljiva, cenijo jo na 310 milijard lir. Mnogo mast in vasi je porušenih, velikanski morski valovi so kar pometli hiše s površja zemlje, druge pa -so se več metrov pogreznile v zemljo. Nad 760 km železniških prog je neuporabnih. Skoro vsa gospodarska -dejavnost na Aljaski je paralizirana. Potresni sunki -se še nadaljujejo.
Istega dne zvečer, na velikonočno vig-i-lijo, je prišlo v južni Italiji do -druge težke nesreče. Potniško letalo »Visco-unit« družbe »Alitalia« je na progi Tu-rin - Neapelj, tik pred pristanom zaletelo v greben Monte Som-ma za Vezuvom. Od 45 potnikov se ni n-ihče rešil. Veči-n-a -so bili to turisti iz ZDA in iz Francije, ki so nameravali preživeti -velikonočne počitnice v Neaplju. Izginile so tako cele družine.
*
Kljub slabemu vremenu je bi-l -po vsej Italiji mod prazniki velik promet. Železnice -so povečale število vlakov, a vseeno je bil naval potnikov zelo velik. Prav tako je bil zelo velik tudi avtomobilski -promet. Skozi Simplonski predor je potovalo za praznike 4200 avtomobilov v obeh -smereh. Francoske železnice so za te praznike prevozile 25 odstotkov več potnikov kot lani. Turistični promet se je že začel in italijanska mesta so oblegana od tujcev.
Žal so cestne nesreče zahtevale za praznike svoj .težk-i krvavi davek: 36 mrtvih in 72 ranjenih.
Radio Trst
Spored od 5. do II. aprila
Nedelja, 5. apr.: 9.30 Revija slovenskih pevskih zborov. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Dvanajst resnic«, pravljica. —-12.00 Slovenska nabožna pesem. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. — 14.30 Sedem dni v svetu.. — 15.30 Radijska novela - Janko Kersnik: »Mohoričev Tone«.
— 18.30 Po društvih in krožkih: »Zbor in dramska skupina iz števerjana« - pripravil Saša Martelanc.
Ponedeljek, 6. apr.: 12.15 Iz slovenske folklore - Niko Kuret: Ljudstvo baja, ljudstvo poje: (U) »Veselo je na svet živet«.
— 18.00 Glasovi iz narave, pripravil Tone Penko. — 18.30 Godalni orkester Radia Trst. — 19.15 Radijska univerza - Marcel-lo Capurso: Italijanska ustava o ljudstvu: (10) »Še o izvolitvi parlamenta«. — 21.00 Gaetano Donizetti: »Hči regimenta«, komična opera v dveh dejanjih.
Torek, 7. apr.: 12.15 Pomenek s poslu-šavkami. — 18.00 Italijanščina po radiu -36. lekcija. — 19.15 Pisani balončki, radijski tednik za naj mlajše. — 21.00 Pregled italijanske dramatike - pripravila Josip Tavčar in Jože Peterlin - 16. oddaja. Romantično gledališče. Prizori iz tragedij »Grof iz Carmagnole« in »Adelch-i«, ki ju je napisal Alessandro Manzoni. — 21.50 Slovenski in jugoslovanski solisti. Sopranistka Ileana Bratuž-Kocjan, pri klavirju Silva Krašovec.
Sreda, 8. apr.: 11.45 Jugoslovanski orkestri in pevci. — 12.15 Zgodovinske zanimivosti. — 13.30 Izbrali smo za vas. — 18.00 Znanstveni leksikon. — 18.30 Pravljični svet v glasbi - pripravil Go-jmir Demšar.
— 19.00 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije: Zbor »Ernesto Solvay« iz Tržiča. — 19.15 Higiena in zdravje. — 21.00 Simfonični koncert.
Četrtek, 9. apr.: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 12.15 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danilo Lovrečič. — 18.00 Italijanščina po radiu - 37. lekcija. — 18.30 Solistični koncert. — 19.15 širimo obzorja: »Burja z znanstvenega vidika« - napisal Branko Pegan. — 21.00 »Zelen jopič«, komedija v enem dejanju. — 22.50 S »Festivala dveh svetov« v Spoletu 1963.
Petek, 10. apr.: 12.15 Pomenek s poslu-šavkami. — 13.30 Motivi iz revij in glasbenih -komedij. — 18.00 Bilo je nekoč... Venec pravljic, pripovedk, legend: (21) »Kako se je ženila veverica« - pripravil Jurij Slama. — 18.30 Solisti Julijske Benečije in Furlanije. — 19.15 Radijska univerza: E-lektrika: (9) »Električni tok v tekočinah«.
— 20.30 Gospodarstvo in delo - urednik Egidij Vršaj. — 21.00 Koncert operne glasbe.
Sobota, 11. apr.: 11.45 Ameriški odmevi.
— 12.15 Po tujih krajih. — 15.00 »Volan«, oddaja za avtomobiliste. — 15.30 »Primer Chapmann«, radijska drama. — 17.20 II, vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.00 Poglavja iz zgodovine -slovenske -književnosti - Vinko Beličič: (19) »Literarno prebujenje Prekmurcev«. — 19.15 Družinski obzornik - urednik Ivan Theuerschuh. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.45 Zbor »Triglav«, ki ga vodi Vladimir Trampuž. — 21.00 Veliki orkestri lahke glasbe: Angelini.
»KATOLIŠKI GLAS«
PO KIOSKIH V TRSTU
Mnogi, ki naš edini katoliški tednik na Primorskem čitajo, nanj niso naročeni. Navadno ga vzamejo pri cerkvenih vratih. Tu pa se prodaja samo ob nedeljah med slovensko službo božjo. A če kdaj ne pridejo k slovenski maši, kam ga naj gredo iskat? — V Trstu ga morejo dobiti pri naslednjih prodajavcih časopisov:
1. Piazza S. ANTONIO (pred cerkvijo Nov. sv. Antona)
2. Piazza S. GIOVANNI (poleg urarja Fano)
3. Piazza DALMAZIA (ob vhodu v ul. Romagna)
4. Piazza OBERDAN (pri openskem tramvaju)
5. Via ROMA (blizu št. 3, 23 in 24)
6. MERCATO COPERTO
7. Via CORONEO (blizu št. 5)
8. Via BATTISTI (blizu ul. Xidias)
9. Piazza PONTEROSSO
10. Via CARDUCCI (blizu št. 8)
11. Viale XX SETTEMBRE (blizu št. 19)
12. Piazza SCORCOLA
13. Largo BARRIERA VECCHIA (blizu št. 14)
14. Piazza della BORSA (Parovel)
15. Piazza CAVANA
16. Piazza VENEZIA
17. Čampo S. GIACOMO
18. Via S. MARCO
19. SKEDENJ - MERLAK
20. BARKOVLJE - Viale MIRAMARE
21. BARKOVLJE - KRASEL (pri rumeni hiši)
OBVESTILA
ŠOLSKO SKRBNIŠTVO v Gorici sporoča, da je na razglasni deski razobešena ministrska odredba z dne 4. marca 1964, št. 8271/14/97, za -podelitev učiteljskih mest za šolsko -leto 1964/65. — Rok za vlaganje tozadevnih prošenj je do 30. aprila 1964.
»BEŽNA SREČANJA«. V Trstu je izšla zanimiva knjiga dr. Ludvika Čepona z naslovom »Bežna srečanja« z verami Indije, južnoazijskih dežel in Japonske. Knjigo poživlja mnogo slik, -ki jih je naredil profesor na potovanju. — Knjiga je naprodaj v slovenskih knjigarnah v Trstu in Gorici. Stane L 1300.
Širite »Katoliški glas"
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: Družina Temo-vic namesto cvetja na grob pok. Benedikta Košiča 3.000 lir.
Za Alojzijevišče: Milka G. 3.000; Alojzija Grmek 1.000; dr. Jakob Ukmar 2.000; M. Ž. 3.000 lir. — Bog povrni!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 30, osmrtnice L 50, več 1% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnih Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Vsem, ki so našo drago prababico, babico, mater in taščo
Amalijo Vidoni
spremili k večnemu počitku in zanjo molili, se najlopše zahvaljujemo. Posebno st zahvaljujemo preč. g. župniku za opraV' ljeno sv. mašo in cerkvenim pevcem z$ lepo petje v cerkvi.
Sv. Križ, 30. marca 1964
Žalujoči sinovi Karel, Viktor in Ivan z družinah in ostalo sorodstvo
ZAHVALA
Papeška sveča
ameriškemu ljudstvu
Papež Pavel VI. je podaril ameriškem« ljudstvu veliko svečo s svoj-im grbom, ki jo bodo hranili v ameriškem narodnem svetišču Marijinega brezmadežnega -spočetja v Washingtonu. Svečo, ki jo jc papež blagoslovil na svečnico, je izročil rektorju svetišča msgr. Gradyju apostolski delegat Vagnozzi.
Ob težki izgubi ljubega
Stojana in Klavdija
se zahvaljujemo g. župniku Živcu, starešini slovenskih tržaških -skavtov profesorju Theuerschuh-u, g. učitelju Miru Preslu, vsem pevcem in -tistim, ki so na katerikoli način počastili spomin dragih pokojnikov.
Bazovica, 26. marca 1964
Družini UPANJE in KOCJAN