Pervi splošni zbor slovenskih učiteljev v Ljubljani. (24. eeptembra 1872.) V ta toliko važni, pervi splošni zbor slovenskih učiteljev v Ljubljani, zbralo se je do 300 učiteljev iz vseh slovenskih krajev. V ogromnem številu narodnih gojiteljev, ktere je navdajal en duh, ena misel in v kterih je v pravem pomenu besede le eno serce bilo za splošno omiko človeštva. Tudi Hervatje, da nam pokažejo svojo ljubezen do našega napredka in da nam povernejo »milo za drago" — naš lanjski pohod njihovega zbora v Zagrebu, prišli so simkaj kod representanti hervaškega šolstva živega duha in rodoljubnosti. Imeli smo v svojej sredini iz Zagreba ljudske učitelje: gg. Filipoviča, Fabkoviča, Modeca, Kutena, Ljud. Tomšiča, duhovna Kostanjevca in Hajdenaka; iz Karlovca Janka Tomiča, kateketa o. Ambroza Kostanjevca in profesorja Petra Tomiča; iz V e r o v i t i c e (v Slavonij i) Štef. Basarička, iz K r a 1 j e v i c e Cihlafa in iz Petrinje učitelja preparandije Glasera. Tudi iz česke obljubil je znani pedagog Mašek, da pride k našemu zboru, pa mu žalibog ni bilo mogoče. Ob 8. uri je bila v inestni farni cerkvi pri sv. Jakobu maša, ktero so brali preč. gosp. prošt dr. Jarc, c. k. deželni šolski nadzornik in pri kteri so učitelji prav lepo peli g. L. Belarjevo mašno pesem. Že pred 9. uro bila je prostrana dvorana v reduti, kamor je bil zbor napovedan, skoraj natlačena z deležniki ali zborovalci. Tudi galerija bila je dobro napolnjena. Posebno milo bilo je pa tudi naš krasni spol videti v našej sredini. Od deželnega šolskega sveta prišli so p. n. gg.: H o č e v a r, dr. Bleiweis, dr. Jarc in dr. Costa, in ljubljansko mestoje zastopal mestni župan g. Dežman. Ko so se učitelji že poprej zvečer zedinili o vprašanjih, ki pridejo v obravnavo in odločili poslovui red, pri kterej priložnosti je bila prav živahua debata, odpre pervosednik učit. društva g. Andrej Praprotnik koj ob 9. uri zbor s sledečim govorora: Slavna skupščina, mili bratje in tovarši! Slovensko učiteljsko društvo je, spolnovaje svojo namero — ,,združevati vse slovenske Ijudske učitelje, da duševno in materijalno napredujejo in da se slovenske ljudske šole vsestransko boljšajo" — sklicalo pervi splošni zbor slovenskih ljudskih učiteljev in k tej skupščini vabilo brate tovarše iz Kranjskega, Koroškega, Štajerskega iu Primorskega; in prišel je milo-veseli dan, ko si slovenski učitelji pervikrat v beli Ljubljani podajamo bratovske roke in kažemo svetu, da se tudi mi slovenski učitelji živo zavedamo in spoznavamo svojo prevažno nalogo, da tudi mi slovenski učitelji praznujemo dan vstajenja in sicer v pravem pomenu in naravnem duhu časa. Naravni duli časa ravna pa se po naravni postavi, ki pravi: Kar je komur mar, to tudi ljubi, in kar ljubi, za to tudi žertvuje. Nihče, kdor le količkaj pozna človeškega duha in njegovo razvijanje, more nam slovenskim ljudskim učiteljem v zaslugo šteti, če z vsemi svojimi dušnimi in telesnimi močmi delarao za povzdigo šole, ktera se zove ljudska t. j. narodna šola, iz ktere naj se po omiki širi in izliva blagostanje med narod in s srečnim narodom dalje v deržavo. Ljubeznjivi tovaršil Danes je dan, kteri bode zapisan v zgodovini našega šolstva, kajti danes pervikrat zborujemo slovenski učitelji pod zastavo slovenskih šol. Dovoljeno nam je, da za sveto reč — za ljudsko izobraževanje — za razvitek našega inilega naroda govorimo resno, odkritoserčno besedo. Ljubi bratje, skušeni šolski možje! ki ste prišli tu sim iz vseh slovenskih krajev, od prijaznih štajerskih goric, iz hladnega Korotana, od juinega podnebja, od sinje Adrije in iz sosedne hervaške dežele k nam v belo Ljubljano! vse vkup priserčno pozdravljam in v imenu slovenskega učiteljskega društva kličemo serčni ,,Dobro nam došli raill bratje naši!" Pri prizadevairji za omiko ne ločijo nas deželne meje. Vsi imarao edini in isti namen. Naloga nas vseh je izobraževati narod po naravni poti do popolnomastine stopnje. Vsaki slovenski učitelj, naj ima svojo delalnico v jugu ali severu, v vzhodu ali zahodu, je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi naj lepšega sadu za družino, srenjo, narod, cerkev in deržavo. Odkrivajmo danes odkritoserčno svoje želje, ki jih nosirao v sercu in ki iz svojih večletnih skušenj poznamo, da služijo napredku v ljudski šoli. Kažimo, da živimo za šolo, ktera edino le more ljudstvo izobraževati. Kažimo, da živimo za šolo, kakoršno sedanje razmere v življenji tirjajo! Kažimo, da živimo za šolo, ktera stojf na podlagi večnega zakona človeške narave in ki se vjema z večnimi postavami pedagogike. Preden pa gremo na delo, podajmo si roke in bodimo akoravno v malenkostih svobodni — vendar složni v poglavitni stvari. — Kažirao, da nas ni pripeljala tu sim kaka druga namera kakor edino le žlahtno prizadevanje, da bi koristili ljudski šoli in z njo našemu milimu narodu in da bi z izobraženim, srečnim narodom krepili tudi našo vskupno domovino, splošno Avstrijo. Ako si po tem vodilu osnujemo naše zborovanje, zvesti smo si, da storimo svojo dolžnost kot slovenski Ijudski učitelji in da morajo vjeraati se z nami celo naši nasprotniki. V tem duhu začnimo zborovati po izreku našega pesnika: »Bogu dušo in vest, vladarju ziestobo! Hočevar, referent v šolskih rečeh pri c. k. vladi pozdravlja zbor in pravi, da uvidi veliko važnost ljudske šole, da je šola podlaga narodnega blagostanja in oživljajoči duh vsacega naroda. Želi srečni vspeh pri tem pervem slovenskem učiteljskein zboru. (Živio!) Dr. Bleiweis: Jaz namesto deželnega glavarja pozdravljam učitelje iz slovenskih okrajin, ki so iz blizo in dalječ semkaj prišli, da se posvetujejo o šolskih rečeh, ter jim radostno kličem: ,,dobro došli!" Stan učiteljski je važen in težaven, važen ne samo zarad tega, da ljudska šola zadostuje terjatvam višjih oblastnij, ampak ker je učitelj šola, a šola je semenišče narodne prosvete. (Živio!) Težaven je pa, gospoda moja, v materijalnem obziru. (Klici: res je!) Bodite preverjeni, čestita gospoda, da deželni zastop želi zboljšati lnaterijalno stanje učiteljev, da živo čuti to veliko potrebo in ko bi bil zaklad deželni premožen, gotovo bi ne čakali novih postav, da se učiteljem pomaga. In če me vprašate, kaj je neki deželni zaklad, vam odgovarjam: deželni zaklad so davki, ki jih naj več potrebuje in plačuje naš ubogi kmet. Resna skerb deželnega zastopa je, najti pripomočkov in zboljšati stau naših učiteljcv in verjemite mi tedaj, da bojo za vse zastopnike dežele Kranjske najslajši občutki, ko bomovideli, da izgine iz naše dežele izrek: nQuem dii odere, pedagogum fecere". U to pomozi Bog! (Dolgotrajno živijo-klicanje.) Dežman: V imenn glavnega mesta pozdravljam pervi zbor slovenskih učiteljev v Ljubljani. Gospodje, bodite prepričani, da vsi omikanci s pazljivostjo gledajo na vaše denašnje sklepe, in ako bojo zadostovali tirjatvam našega časa in živim potrebam ljudstva, potem bodite preverjeni, da bodo tudi z veseljem in ponosom gledali na ta pervi zbor slovenskih učiteljev, potem bo zginila tudi tista apatija, ktera se še simtertje nahaja za šolo v našem narodu. Želim, da bi srečno veršili ta šolski zbor. (Živijo!) Predsednik Praprotnik: Naznanjam zboru, de se bo zdaj bral zapisnik opravilnega ali poslovnega reda in pravi: Čas, gospoda moja, je jako kratek in važno je, da se pri naših obravnavah deržimo opravilnega reda. Gerkman bere opravilni red, ki je bil zvečer pred glavnim zborom vstanovljen. Predsednik vpraša, če se odobruje ta opravilni red. (Zbor enoglasno priterdi.) Tedaj bomo šli k 1. točki, ki se glasi: Kako naj se slovenski učitelj za svoj stan izobražuje! Poročevalec o tej točki je g. Tomšič. Tomšič poroča o tej točki prav obširno in jezgrovito. Silni aplaus, ki je od vseh strani pri več izrekah donel poročevalcu, je bil dokaz, kako živo je govornik zadel misel zbranega učiteljstva. (To poročilo hočemo v celosti prinesti. Vredn.) Kod rezolucije predlaga poročevalec dve točki: 1) Slovenski Ijudski učitelji moramo imeti, kakor vsi drugi narodi v našem cesarstvu slovensUo učiteljsko izobraževališče, v katerem se predajejo vsi po novej šolskej postavi predpisani predmeti v slovensUem jeziku. Nemški jezik naj se uči kod obligaten predmet. 2) V ta namen naj se naredi peticija do slav. ministerstva za nauk in bogočastje in precej danes naj se izvoli poseben odbor, v katerega se voli 5 udov slovenskega učiteljskega društva, da to peticijo sestavi in odpošlje. (Živijo in ploskanje v dvorani in na galeriji.) Predsednik: Ako kdo hoče o tej točki kaj govoriti, prosim, naj S6 prijavi. (Dalje sledi.)