Gustav Strniša
Smuk
Smuk! Smuk! Smuk!          Smuk! Smuk! Smuk!
bela zima kliče,                 Sonce je prismuk,
čez poljane, griče.              za oblak se skrije,
Drzno zadroimo,                iz nas norce brije,
glasno zakričimo:               draii mraz, c/a v lice
»Smuk! Smuk! Smukl*       strelja nam puščice.
Smuk! Smuk! Smuk!
Smuk! Smuk! Smuk!
Že skovika čuk,
zvezde so prižgane,
glave so zaspane.
Zdaj pa o postelj — smuk!