Najhuj Pezo prehodne dobe čuti izmed vseh stanov najhujše in najintenzivnejše ravno sedanja generacija našega stanu. Za učiteljstvo se pravzaprav še 1 e pričenja križeva pot, doba trpkih razočaranj, zapostavljanja in neupoštevanja ravno na tistih mestih, kjer bi pričakovali najpreje razumevanja in pomoči. V mislih imam pri tem predvsem moralno stran našega stanu. Vse te velike neprilike in vsa ta, tako občutna in trpka presenečenja, ki jih doživljamo dan na dan, skoraj nam istotako klone duh pod moralnimi udarci, kakor telo pod gmotnimi, vse to je pa naravna posledica naše črne preteklosti in obenem naraven predpogoj lepše bodočnosti našega stanu. Zakaj jaz in tisoči in tisoči mojih tovarišev in tovarišic še nismo zgubili vere v lepšo bodočnost svojega stanu, kateri gremo kljub vsemu in proti vsemu nasproti v svobodni domovini. Najbrže te lepe bodočnosti ne doživi sedanji rod, doživel pa jo bode poznejši... Pa zakaj mora ravno učiteljstvo občutiti najhujše vse posledice prehodne dobe? Saj imamo najmočnejšo organizacijo, za katero nas zavidajo vsi drugi stanovi? Saj vendar imamo ravno potom svoje vzorne organizacije stik in vpliv na najmerodajnejša mesta? Saj smo bili poleg sodnikov ravno mi skoraj edini, ki nismo bili stavljeni ob uveljavljenju nove pragmatike na razpoloženje? Itd., itd. še zlo. Kljub tem in mnogim drugim vprašanjem pa je stvar dokaj enostavna, razumljiva in — če se upoštevajo splošne naše razmere — tudi v precejšnji meri opravičljiva. Vsled svojega posebnega poklicnega delovanja in pa vsled prejšnjih političnih razmer je bilo izmed vseh stanov ravno učiteljstvo — »extra statum«. Nismo bili ne uradniki, ne poduradniki, niti sluge. Ravno vsled svojega poklica pa smo imeli mrvico moralnih pravic in privilegijev, ki pa niso niti zdaleka odtehtali vseh drugih moralnih in gmotnih krivic. Tako smo imeli svoje zastopstvo pri vseh šolskih oblastih in korporacijah, kjer se je odločevalo o šolskih in naših vprašanjih. To je bilo sicer precej vredno, a kljub temu so šle oblasti preko nas in proti nam, če so le hotele. Drugo javno uslužbenstvo ni imelo nobenih takih privilegijev. Ali ga je imenoval deželni odbor, deželna vlada, ali pa sam minister, procedura je bila docela ista. Zastopnik dotičnega stanu ni imel nobenega upogleda, pa tudi ne nobenega vpliva. Prav tako ni imelo uslužbenstvo samo prav nobene ingerence na razvoj notranje službe v dotični stroki. Od zgo>raj so prišli striktni predpisi in po teh se je bilo treba ravnati, pa če so se zdeli posamezniku, ali pa večini še tako — neumestni. V najboljšem slučaju se je sklicala od vladajočih kaka anketa, na katere sklepe so se pa ozirali merodajni faktorji samo toliko, kolikor se je njim zdelo umestno. — Med tem pa jc učiteljstvo pri dobrem in discipliniranem nastopu lahko doseglo marsikaj, pa tudmarsikaj preprečilo. Ravno vsled tega pa drugo javno uslužbenstvo ne občuti v tej meri m o r a 1 ni h težkoč prehodne dobe, kakojo občuti učiteljstvo. Tako je tudl razumljivo, da se za naš stan šele p r i č e n j a križev pot. Saj smo do sedaj imelše v vseh korporacijah ne samo vpogleda in veljave, ampak tudi kolikor toliko vpliva. Šele zadnji čas se je nehalo vse to. Res je, da so se dosedanje šolske oblasti in korporacije prenehale p r e h i tro. Saj nimamo še niti šolskega zakona! A kljub temu se moramo sprijazniti z mislijo, da je preteklost položena »ad acta« tudi v tem oziru. Sicer pa bi nam za vse te nekdanje resnične in navidezne privilegije in pravice ne bilo prav nič žal, ako bi bili normalni časi in normalne razmere, in bi bili na merodajnih mestih pravi ljudje, kateri bi izvrševali svojo odgovornosti polno nalogo samo izstrokovnih in stvarnih vidikov inne bili pristopni nobenim drugim bodisi političnim, strankarskim, ali pa osebnim argumentom. Žal pa, da temu ni tako. Časi so še vedno abnormalni, razmere še daleko ne ustaljene in prve in glavne beSede nima tisti, ki je najpametncjši in najstvarnejši, ampak tisti, ki je po številu najmočnejši. Tu je izvor vsega zla, odtod so prihajali, prlhajajo in bodo še prihajali udarci na vse, zlasti pa na učiteljstvo. Naše gorje in zlo še ni doseglo viška, posebno ne učiteljsko. Mnogi pričakujejo izboljšanja z menjavo sedanjega kurza. Po mojem trdnem uverenju se — žal — motijo. Z b o 1 jšanja n a m ne bo prinesla bodisi v tem ali onem oziru nobena vlada. ker ga prinesti n e m o r e. Zboijšanje bode nastopalo polagoma, korak za korakom, kakor se bodo in v kolikor se bodo zboljšale splo- šne razmere. * Iz dosedanjih splošnih izvajanj pa lahko posnamemo to-Ie: Težki časi za učiteljstvo se šele pričenjajo. Da jih naša generacija prebije brez večje škode in da ustvarl čim ugodnejše pogoje za razvoj v bodočnosti, in to dobo zla in razočaranj skrajša kolikor je največ mogoče, zato je predvsem potreba: 1. tesno strniti naše vrste na zunaj, 2. med nami poglobiti delo na znotraj, da bode slehern vedel, zakaj gre in stal kakor granit na svojem mestu, pa naj pride karkoli hoče, 3. doprinesti izven svojega stanu vse, kar more čimpreje ozdraviti splošne povojne razmere. Kdor pa misli, da bo to delo lahko prestal izven naših vrst, s prekrižanimi rokami in s cinizmom na jeziku, ta bode pa uvidel — če prav prepozno — da se jako moti.