POLEMIKA
Vaterlandslose Gesellen... (cesar Wilhem II. v govoru proti socialnim demokratom, ki so gla-sovali   proti   novim  vojnim  kreditom).
ODGOVOR. Ne. France Klopčič, nisem nikakršen filister. ki se boji prepihov v družbi'. Je že drugih dovolj, ki opravljajo ta posel... Vendar pa mi je včasih žal za vsa tista lepa drevesa, ki so zlorabljena za papir, in tako smo že pri polemiki — tako vsaj imenuje Krame Klopčič svoj sestavek —. ki jo je \ 11. številki Sodobnosti začel proti meni prevajalec sovjetske novele En dan Ivana Denisovima.
Skušal boni premagati naravnost neizmerno apatijo. ki me navdaja ob branju njegovega spisa, in skušal bom biti bolj vljuden. Klopčič mi je vrgel v obraz tudi naslednje: Brezdomov inec ne more računati na uspeh, najmanj pa na učinek, ki si ga želi Maiis Peter Pullniann . . . še danes so ljudje, za katere je si\ar dostojnosti, da v določenih trenutkih zapustijo svojo domovino . . . Toda. kako naj iščem razumevanja pri polemiku. ki uporablja za argumente tako rad prav težke udarce. Primer takšnega težkega udarca najslabše vrste je tudi Klopčičeva pripomba o tisti emigrantski literaturi, ki sem jo omenjal v svojih dveh prispevkih. Klopčič piše takole: Vzbuja pozornost, da se II. P. R. tudi v drugem članku sklicuje na vire ruske emigracije. \ zbuja pozornosl!
Prav zares ni potrebno imeti einsteinov škili intelektualnih darov, da bi spoznali, da o Piljnjaku splob ni mogoče pisati, če ne upoštevamo tudi na zahodu izšle zadevne literature. Kdo pa je kriv. če v sovjetski literaturi skoraj trideset let ni bila izgovorjena niti ena sama beseda o tem ruskem romanopiscu. In sam sem povedal: Še Boljšajo sovjetskaja enciklopedija ne omenja njegovega imena  I
[vanov-Razumnik, ki je res ruski emigrant, pa je v svoji knjigi Pisateljskie sudby opisal umor. ki je bil izvršen nad Piljnjakom. In rehabilitacija, ki jo je v Sovjetski zvezi pravkar doživela ta žrtev, dokazuje, da je imel la emigrant popolnoma prav. Klopčič pa zdaj pripominja, da je treba emigrantsko literaturo sprejemati previdno, in nadaljuje: Vemo. kakšna je slovenska bela emigracija!-Seveda vemo — a kaj ima to sploh opraviti z našo temo? Emigrantske literature vendar ni mogoče kar a />riori obsojati, kot to počne Klopčič. Če se je lotimo kritično analitično, lahko zelo hitro ločimo zrnje od plev. propagandi-stičuo laž od  uporabljivih prispevkov  k zgodovini  časa  ali  literature.
Pomisliti je treba tudi. da nimamo opraviti samo z >belogardistično rusko emigracijo . Vemo. kje lahko najdemo takšno emigracijo: v organizacijah, kot so NTS, v naslednikih tako imenovane R.OA in v krogih okrog Nikolajevskega v \Yu \orku. Vendar pa poznamo tudi politične begunce iz stalinistične Rusije, ki so se odločili raje za emigracijo, kot pa da bi doživeli aretacijo, moralno aH fizično likvidacijo. In res ni treba, da bi sprejemali Razumnika previdno samo zato. ker je že pred tridesetimi leti pisal tisto resnico, ki jo v Sovjetski zvezi šele danes  priznavajo.
Zakaj je Klopčiča sploh toliko strah pred literaturo, ki je napisana na zahodu? Ali ni ta strah  med drugim povzročil tudi. da je moral npr. Simonov
1244
v razgovoru z levimi nemškimi literati, kot sta Giinther Grass in Uwe Johnson, osramočen  priznati,  da  niti  Kafke ne pozna?
Seveda ni mogoče primerjati Ivanova-Razumnika s Kafko, prav tako pa tudi ne Narise (o katerem sem zelo kritično pisal in samo zaradi popolnosti poročila). Vendar pa imajo vsi trije nekaj skupnega, in sicer to, da še do danes niso stopili v zorno polje sovjetske javnosti, kakor se je izrazil Simonov. Jn tako se dogaja, da se sovjetska javnost — in zlasti sovjetska mladina — skoraj vsak dan seznanja z novimi grozovitimi resnicami ali zamolčanimi dejstvi, kar vso bi morala že zdavnaj spoznati, če bi ji le zaupali. .\Te mislim samo na Nariso — v čigar knjigi ni nič drugega kot to. kar je že v noveli Solženicina — in ne samo na Ivanova-Razumnika. Mislim še na neštete druge primere. Najnovejše je prepoved filma Rocco e i sni fratelli. Tu se pojavlja že nekaj komičnega: režiser tega filma je stal namreč na častni straži ob krsti Palmira Togliattiju.
Sovjetska javnost, izolirana od neuradnih virov, je postala zdaj nezaupljiva in razočarana, in to še posebej velja za sovjetsko mladino in mladino drugih vzhodnoevropskih držav. In (o nezaupanje se spreminja počasi v prineipialno nevero, saj še danes prihaja resnica na dan nepopolna, deloma prikrita in ka.širana. In del današnje sovjetske resnice je tudi dejstvo, da morajo sovjetski avtorji še vedno objavljati v inozemstvu. Samo na sebi takšno mednarodno delovanje ni prav nič nenormalnega. Mnogi ameriški avtorji nimajo nobene druge možnosti, kot da krščujejo< svoje drame na evropskem kontinentu. Vendar pa jim ni treba, da bi svoje rokopise tihotapili kakor švicarske ure čez mejo — kot je bil to primer s Pasternakom. Nariso in Aršakom. Nenormalno je. da zapirajo pesnike kakor so Aleksander Ginsburg. Brodski, Osipov in pri tem uporabljajo kot dokazni material celo najintimnejše dnevniške zapiske, ki so nastali v starosti petnajstih ali šestnajstih let. Ža! mi je, vendar se posebej zanimam ravno za nesramne filozofske ničle (Molodoj Komunist) — in če njihova dela niso predložena v javno razpravo, potem mi ne preostaja nič drugega, kakor da grem po podatke ravno h Grani . Šele tako morda lahko spoznani, ali ti ljudje res stikajo po mlakah in gnojiščih življenja« ali pa so postali samo žrtve velikanskega nesporazuma. In te naloge raziskovanja in   ugotavljanja  ne   prepuščam   prav   nobenemu   funkcionarju.
Sicer pa je. zdaj že prepovedani Ginsburgov časopis. Btimerang v grozo vseh sovražnikov Ivana Denisov iča pripomnil: Mnogi si želijo, da bi Rusija sicer sprejela boj proti kultu osebnosti, vendar pa naj pri tem ne bi premišljala o vzrokih, iz katerih je nastal. Toda  razum se je že prebudil.
Nočem biti enostranski. Ne. A esel sem. da si je Ivan Denisov ič našel tudi pogumnejše prijatelje. Vendar pa ni mogoče ničesar spremeniti na resnici, da sedanja razpravljanja v Sovjetski zvezi niso samo zdrava diskusija, pač pa še vedno nekakšen catclt as cateh can, ko tisti, ki ima v rokah daljši konec in ki je nasprotnik hitrejše destabilizacije, še v,'dno raje uporablja administrativne ukrepe kot pa argumente.
Slabo je tudi. da Mopčič nima pravega posluha za težka vprašanja sovjetskih literatov (in ne le literatov. marveč tudi figurativnih umetnikov, komponistov in deloma tudi znanstvenikov): še slabše pa je. da se niti falsifi-kata ne ustraši. Tako piše npr.: Sovjetsko ljudstvo je zanj [tj. za II. P. R.J podložnik.«
1245
Aha. Toda poglejmo na napadeni članek skozi normalna očala. Na nekem mestu sem na kratko povzel vsebino romana Človek ne živi samo od kruha in sem našel neke podobnosti z Ehrenburgovo Odjugo. Napisal sem nato od besede do besede takole. »V neki bistveni točki pa je šel Dudincev vendarle dalje, kot seže shema literature, ki je nastala po vzorcu Odjuge. Pokazal je upor individuuma proti kolektivu. V tem je bil simptomatičai pomen romana za napredni proces duhovnega vretja v Sovjetski zvezi 1956. Razkrinkal je odtujenost vladajoče nianagerske kaste od ljudstva. Nazorno je prikazal tudi kričeče razlike v načinu življenja. Medtem ko funkcionarji in birokrati uživajo vse privilegije in si lahko privoščijo vsakršen luksus. imajo podložniki dostikrat samo to. kar je za življenje neogibno potrebno. Nadalje je bilo v romanu omembe vredno še to, da ni niti z besedo omenil partije. Pri Dudincevu je posameznik spet postal merilo vseh stvari.«
Vsaj ob zadnjem stavku bi moral vsakdo, pa tudi France Klopčič. vendarle opaziti, da je vse to le naštevanje določenih pojavov iz romana samega. Za mene seveda ni nikakršno merilo to. ali Dudincev omenja ali ne omenja partije, za sovjetsko literaturo pa je bil goto\o nooum. če tega ni storil — in samo to sem ugotavljal. Nisem rekel, da so ljudstva Sovjetske zveze podložniki, pač pa vzbuja Dudincev. ki mora to že vedeti, v svojem romanu vtis. kakor tla se res čutijo za p-odložnike — in dovoljujem si. da mu to tudi verjamem.
Toda spregljemo ta >faul« — in citirajmo še naslednje Klopčičcvc besede: :>Sovjetsko ljudstvo je zanj [tj. za H. P. R.| podložnik. Kako je mogel pisec \tj. H. P. R.] rabiti besedo podložnik za narode sovjetske zveze, ki so bili sposobni vreči z marmornatega podstavka takšnega polboga, kot je bil Stalin, za narode, ki so se povzpeli danes med najnaprednejše v umetnosti, znanosti iti tehniki? Slučajno? Dvomim. Pisec je s tem iztazil svoj odnos do predmeta in svoje nazore.
Prav do svoje pisalne mize čutim, kako so Klopčiču všeč njegove lastne formulacije. Vendar — v njih ne najdem ničesar! Ali so se narodi Sovjetske zveze sami osvobodili? Ali je Stalin umrl ali pa je bil žrtev revolucionarne akcije? Ali ima tehnična, znanstvena in umetniška kvalifikacija nekega ljudstva v takšni zvezi sploh vrednost argumenta? Ali Heinrich Mann ni imel prav, ko je znanstveno in tehnično ne ravno nerazviti nemški narod označil svoj čas kot    podložnike ?
A ne glede na njihovo preprostost so vsi takšni argumenti za Klopčiea značilni. Zanj je stalinizem očitno samo Jožef Džugašvili — in tako leži zdaj ves stalinizem  lepo za  kremeljskim zidom.
Ne. France Klopčič gotovo ni dober prijatelj Ivana Denisoviča. Kar pa zadeva moje prijatelje, le-te pa prosim, da oba moja članka še enkrat primerjamo s pisanjem  Franceta  Klopčiea.
H. P. R.
1246