Pravi kmet. V nobenem stanu ni potrebno toliko pretehtovanja, kakor v kmetiškem. Fellenberg. Že v starih časih ljudje niso sarao kmetiški stau zlo častili in za zlo važnega imeli ampak tudi za zlo srečnega. Srečen in zadovoljen pa res mora biti vsaki človek, kteri celo svoboden na svojem posestvu stanuje, kteri s svojo družino svoje zemljišče obdelava ali svojo čedo oskrbuje; kteri irua v lepi riaravi in pri različnem poslu zmiroin dušo in srce čisto in veselo, kteri vso svojo srečo stavi samo v Božji blagoslov. Življenje v mestih je polno skrbi, skušnjav in nemira, o kterih kraeti celo nič ne vejo, in marsikteri veliki gospod, celo neki zlo mogočen cesar, se je v svoji starosti iz svojega delavnega in nerjnirnega življenja dalcko na deželo preselil in se kmetiških poslov poprijel, da bi tukaj spet našel srečno zadovoljnost, ktcre ni mogel najti v velikih niestih. . V prejšnjih časih je še kmetiška sreča res zlo slaba bila. Polje, ktero je kmet obdelaval ni bilo jegova lastnina. Težka bremena, prava, davki vseh vrst so ga tlačili in požirali skorej vse jegove dohodke. Celi stan je po takero po času prepal v uboštvo, nevednost in sirpvost. Postal je drugim državljanom podložen in od teh zaničevan. V nekterih deželah se še zdaj ta podložnost nahaja; pri nas je vendar v početku tega stoletja svoboden postal in tako spet svoje prvotne pravice dosege!. — Samo na njem je zdaj ležeče, ali si hoče spet priskrbeti in ohraniti dostojno vicdnost in spoštovanje. Pravi kmet je naj srečnejši, naj bolj neodvisen in svoboden niož, niora vendar biti pravi krnet ia kar je k temu potrebno, hočeaio tukaj nekoliko natanuncjše povedati. Pred vsem drugim je potrebno, da ima pobožno srce in p r o s ti r a z v e d e n č u t. ,,Brez Božjega blagoslova ni sreče."—Tcga pregovora v celi svoji resuici in pomeni nikdor ne občuti bolj, kot kuiet, kteri sicer marljivo sejati in delati mora žetve vendar ne more napraviti, temoč jo tako vzeti, kakor mu jo Bog na polju da. Hvaležen vendar mora biti Bogu in jega hvaliti, to tirja od njega cela narava v kteri živi, zlati žari juternega solnca, kteri najegovo rano delo sijajo, hvaležne pesniice poljskih ptičic, lepa rast setve, lepo, čisto s zvezdami obsejano nebo, smeječa se mu obilua žetva, celi lotni blagoslov. Srečeu oni človek, kteri ta lepi tibi govor narave zapopade, kteri stavi vse svoje upanje v Boga in mu se vsaki deu v srcu zakvali za vse, kar mu da! — Skrbi in nesreča, ktera skorej vsakega doleti, ga ne bo tako hijio potrla, kot onega, kteri ne misli na Boga. Pobožen in zmeren občut je z malenkostjo zadovoljen. Navadno kmet ni bogatež in nima tudi upanja, da bi naskoreni postal. Iraa vendar ninogo menje potreboč, kot mestjan in zatoraj lehko živi prosto in pošteno. Kmetu ni potrebno dragega pohištva, ne gizdave obleke. Red in čistoča jejegov naj lepši kinč. Če pa kmet proste kinctiške navade zapusti, če začne tako jesti in piti, po krčmah ali celo po kavanah hoditi in se igrati če še dovo gospodsko obleko kupuje in se začne tako nositi kot veliki mestjani; mu se prilezijo zlo velike skrbi in stroški, o kterih prosti krnet celo nič vedeti ne jbi smel, po tem pa turli naj večkrat dojde, da se taki kmet jzakoplje v strašne dolge, iz kterih se nikdar reč izkopati ne raore, in ker to dobro zna, še začne zmirom bolj gospodarstvo zaneuiarjati iu tako pade zadnjič na zadnjo vejo. — Marsikteri premožen kmet je že na ta način celo na nič došel. Marsikteri kinet si nakupi mnogo nepotrebnih stvari in je zadnjičprimoran zlo potrebne prodavati. — Marsikteri je tudi žepolv uboštvo in nesrečo prišel, kajti ga je popadla ošabnost, začel se je košatiti dalje, ko inu je pretnoženje dopuščalo, začel jedrago živino kupavati ali velika posestva, kterih ni znal prav obdelavati in ktera so zadnjie vse jegove pomočke požrla. — Pregovor pravi: ,,Ošabnost zajl.erkuje s obilnostjo; obeduje z uboštvom in večerja s zaniče vanj ern." Pravi kmet niora biti drugič marljiv; pošteno, trpežljivo, .nevtrudno niarljiv. ,,Moli in delaj!" Moli tako, ko da ti tvoje delo ne bi nič pomagalo, in delaj, ko da ti ne bi nič hasnila raolitev! Posli kmetiški so nebrojni. Edeu se konča, drugi se začne. Od prve zore do trdega oiraka, <jd Januarja do Decenibra, ga kličejo mnogi potrebni in hasnoviti posli v hišo in na polje, v hleve iu na gumuo, na travnike ia v loge in rnnogokrat revež komej ve, kde je naj bolj potrebno začeti. K temu pa ni potrebna satno marljivost in dobra volja, temoč tudi um in prevdarjenost, da se posel dobro vredi in razdeli, vda se vse o pravem času in po naj boljšem načinu opravi. Če je gospodar pri svojem. poslu marljiv, tudi rajši delajo jegovi otroki in jegova družina in sicer tudi marljivo in umno. Če pa pri gospodarju manjkJa, raanjka pri ||celen) gospodarstvu. V zvesti marljivosti je zlo mnogo blagoslova in nikdar se človek ne občuti srečnejšega, ko onda, kedar je svoje delo po svoji zmožnosti dobro opravil. — Delo ohranl človeško življenje, ne da samo zdravje in moč telesu temoč tudi duhu in varje človeka mnogil) krivili potov. Popvek je kmetiško delo tako mnogovrstno, da prinaša že po svoji inembi počitek telesu in obudi duh mnogovrstno. Je tudi, kot obrtnistvo zlara ruda. Marljivost jo že več tisoč ubogih ktnetičekov obogatila. Kteri hoče, da ga plug obogati, ga niora sam ravnati. V potu pridelan kruh se ne meče tako lehko svinjam in naj lepše bogatsvo ostane vsikdar to, ktero smo si sami pridelali. Če ti vendar tvoja marljivost ne prinese bogastva, ti vendar prinese spoštovanje tvojili bližnjih in to je tudi mnogo vredno v sreči in nesreči. (Konec prihodnjič.)