leTnIk X številka
Jezik in slovstvo
Letnik X. številka 2-3 Ljubljana, 15. aprila 196S
Revija izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja jo Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednilc France Bezlaj, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Janez Sivec, Aleksander Sfcaza, Boris Urbančič, Franc Zadravec
Tiska tiskarna ČP »Celjski tisk« v Celju
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12, tekoči račun pri NB 600-11-608-4 v Ljubljani
Letna naročnina 1000 din, polloliui 500, posamezna številka 12,5 din;
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1500 din
Ce poslane številke ne boste vrnili v dveh tednih, vas bomo šteli za rednega naročnika!
Vsebina druge in tretje številke
France Bezlaj In memoriam Tadeusz Lehr-Splawinski 33
Franc Zadravec Dramatika Mirana Jarca 34
Jože Toporišič Naglasni tipi slovenskega knjižnega jezika 56
Helga Giušič Družinska kronika slovenskega meščanstva v romanih Mire Mihelič 79
Minlia Kuclar Skupinsko delo pri pouku slovenskega jezika 82
Mitja Sliubic Norma v sodobni italijanščini 87
Zapiski, ocene in poročila
Joža Mahnič Akademik Bratko Kreft — častni član SD 95
Boris Urbančič »Skrajnostima« ali »skrajnostma«? 98
Hermina Jug Prešeren v češki literaturi 100
F. Bezlaj Ivan Tominec, Črnovrški dialekt 101
Dušan Cop Quousque tandem? 102
Janez Mušič Marija Jalen: Spoznavajmo slovenski jezik (IV, V) 105
WladYslaw Kupiszewski Povojna leksikografska dela na Poljskem 108
F. Jakopin B. A. Larin, S. I. Ožegov 112
Zaradi dolžine nekaterih prispevkov je ta številka za eno tiskovno polo presegla obseg običajne dvojne številke. Prihodnja številka, ki bo prav tako dvojna (4—5), bo izšla na treh tiskovnih polah namesto na štirih. — Uredništvo.
IN MEMORIAM TADEVSZ LEHR-SPLAWINSKl
Pretresla nas je vest o nenadni smrti velikega poljskega slavista, ki se je kljub njegovi visoki starosti štiriinsedemdesetih let ni še nihče nadejal. Navadili smo se njegove neizčrpne, živahne aktivnosti in pogrešali bomo njegova topla, a vendarle trezna in pronicljiva stališča v vseh temeljnih vprašanjih, ki vedno znova vznemirjajo slavistiko. Njegova domovina ga je odlikovala z najvišjimi priznanji, ki jih more doseči znanstvenik, vsi, ki imamo opraviti s slavistiko, pa se spoštljivo klanjamo razboritemu duhu, ki je v petinpetdesetih letih svojega neutrudnega publicističnega dela s preko štiristo knjigami, razpravami in članki tako globoko in učinkovito posegel ne samo v srž svoje ožje stroke, polonistike ampak tudi na vsa področja primerjalnega slovanskega jezikoslovja, slovanske etnogeneze, starožitnosti in prazgodovine.
Učenec velike poljske trojice Rozwadowskega, Loša in Nitscha, a tudi Vondraka in Rešetarja na Dunaju, se je s kombinacijo študija slovanske in klasične filologije že štiriindvajsetleten uveljavil s tehtno študijo o slovanski akcen-tologiji in se z osemindvajsetimi leti že habilitiral na univerzi v Krakovu. Njegov nagli vzpon nas spominja na našega leto starejšega Ramovša, s katerim sta bila vse življenje prijatelja in zaveznika. Po nekaj letih docenture v Poznanju in v Lvovu je pristal na matični krakovski univerzi in ostal do zadnjega duša vseh kulturnih prizadevanj tega, za slavistiko tako pomembnega središča.
Težko je v zgoščenih potezah podati vsaj bežen pregled njegovega dela. V mladosti je odlično posegel v razvoj slovanske akcentologije ter skoraj istočasno z Rozwadowskim in Beličem utemeljil nove poglede, ki jih znanost do danes še ni bistveno prekoračila. Nič manj pozornosti ni posvetil praslovanski fonetiki: njegove študije o nazalih, o metatezi liikvid, o genezi praslovan-skega ch, o praslovanskih narečjih in o klasifikaciji slovanskih jezikov so nepogrešljiva podlaga vseh trditev novejših primerjalno slovanskih gramatik. Zanimala ga je tudi cerkvena slovanščina, in njegova slovnica, ki je izšla prvič že leta 1922, je doživel« po vojni že četrto izdajo.
Pri vseh problemih, ki so ga pritegnili, se je skušal dokopati do sintetičnih zaključkov. Zato se ni omejil samo na glasoslovje, čeprav je izšel iz šole mlado-gramatikov, ampak je upošteval in skušal vrednotiti vsa fakta, ki jih je bilo mogoče pritegniti za celotno presojo. Čeprav je bil po študiju samo slavist v ožjem smislu besede, je posegal tudi v indoevropsko komparativistiko, v lingvistično paleontologijo, v prakulturno zgodovino in celo v arheologijo. Zanemaril ni nobene metode, ki bi mogla prinesti nekaj več jasnosti k vprašanju, h kateremu se je vedno znova vračal, k etnogenezi in pradomovini Slovanov. Vrh teh prizadevanj pomeni njegova knjiga O pochodzeniu i praojc7,Y.inie Siowian leta
33
1946. Toda zadnjih petnajst leL svojega življenja je delal največ na tem področju. Analize praslovanskega izraznega fonda, njegova stratigrafija, onomastika tistega prostora, za katerega smemo z največjo verjetnostjo sklepati, da je bil zibelka Slovanov, nova, poglohljena vrednotenja vsega gradiva, ki prihaja v po-štev za praslovanske starožitnosti, slovanske migracije in oblikovanje prvih zarodkov bodočih slovanskih jezikovnih skupin in nato narodov, to so delovna področja novejše poljske lingvistike, ki ji je bil Lehr-Sp}awihski duša, prvi delavec in organizator. Obenem pa je pripravljal ne novo izdajo svoje etnogeneze, ampak globlje in širše zamišljeno delo te vrste. Saj je bilo doslej v zgodovini slavistike redko desetletje, ko bi prišli v teh problemih tako daleč naprej.
Pri vsem tem ogromnem delu pa ni nikoli pozabil na svojo ljubljeno poljščino. Sodeloval je s Klemensiewiczem in Urbahczykom pri veliki poljski historični gramatiki. Tudi procesi oblikovanja knjižnega jezika so ga živo zanimali. Vzorne so postale v slavistiki metode, s katerimi je analiziral najstarejšo poljsko pesem o bogorodici. Zanj Poljska ni bila s plotom ograjen svet, dolgo vrsto študij je napisal o medsebojnih vplivanjih in vzporednih razvojnih procesih vseh sosednjih slovan.skih narodov, od ukrajinščine, ruščine, izumrle pomorjanščine in polabščine do češčine, Pred tremi leti je začel izhajati celo njegov etimološki slovar polabskih jezikovnih ostankov.
S tem ogromnim delom, ki ga je na kratko težko celo opisati, kaj šele oceniti, se je uvrstil med največje slaviste stoletja. Treba pa hi bilo spregovoriti o njem tudi kot učitelju, ki je vzgojil generacijo domačih in tujih delavcev, in o velikem organiizatorju, dolgoletnem predsedniku poljske Akademije. Na njegovo pobudo se je rodila vrsta inštitutov z delovnimi načrti, ki jih že poznamo iz publikacij poljske slavistike in kulturne zgodovine. Pri vsem tem pa je ostal prisrčen in zvest prijatelj vseh, ki so delali po njegovem mnenju dobro. Bil je med prvimi, ki so znali preceniti, kaj je pomembnega celo v delu začetnika, bedel je nad vsem, kar se je dogajalo v slavistiki, in tudi Slovenci smo našli v njem iskrenega zaveznika, ki je od prvih Ramovševih objav dalje spremljal, vrednotil in podpiral vse, kar se je v naši slavistiki dogajalo.
F. Sezlaj
Franc Zadravec
DRAMATIKA MIRANA 'jARCA
Razprave o Miranu Jarcu se omejujejo ponavadi na njegovo poezijo in prozo. Res je, da si je v sestavu slovenske poezije po Moderni pridobil razmeroma zanimiv položaj predvsem kot pesnik in da ima pomembno mesto tudi v vrsti slovenskih generacijskih romanopiscev. V obeh zvrsteh, pesniški in pripovedni, je veljal kot ekspresionist tako dolgo, dokler je intenzivno izpovedoval posebno krizo svoje eksistencialne zavesti. V stilu, za katerega se je boril po svoji ekšpre-sionistični fazi, se še ni povsem izčistil in je zlasti poskus ohjektivne epske pripovedi, kot ga je izdelal v povesti Jalov dom (1941), ostal na razmeroma preprosti stilni in problemski ravni.
Kljub njegovi pesniški in pripovedniški usmeritvi pa vendarle ne moremo prezreti, da se je zatekal v svoji prvi in najdaljši, tedaj v ekspresionistični
341
ustvarjalni fazi tja do romana Črna roža leta 1934 večkrat tudi k dramski obliki. Sklepati smemo celo, da je to obliko uporabljal vse dotlej, dokler intelektualna bitka v njem za ontolo&ko in družbeno resnico samega sebe ni odjenjala. Morda je meja njegovega ekspresionističnega občutja in opredelitev življenja in sveta postavljena navidez predaleč preko dvajsetih let. Še zlasti predaleč, če ne pozabimo na vrsto njegovih izjav, ki govore od leta 1927 izključno v prid realizmu. Vendar je ravno Jarc lep primer za to, kak:o sta se v pesnikih dvajsetih let razmeroma dolgo lomili in druga drugo izpodrivali teoretska volja in ustvarjalna praksa. Nasprotje med tem, za kar je vedel, da bi se v književnosti moralo goditi, m med dispozicijami, ki so ga ovirale, da bi se hitro bližal temu idealu, je doživljal in premagoval Jarc skoraj celo desetletje. V spopadih s samim seboj in z družbeno stvarnostjo, ki je vdirala vanj in zahtevala odgovorov, se pesnik nikakor ni mogel odpovedati dramski obliki. Zlasti takrat ne, ko pesem ni več zadoščala, da izpove vso človeško razklanost, bolečino odtujitve in problematiko razmerij med posameznikom in kolektivom, med pesnikom in občanom malega in razbitega evropskega naroda.
Žal še ni pri roki literarnozgodovinska dokumentacija, zlasti korespondenca, ki bi utegnila povedati kaj več o zgodnjih Jarčevih mislih na dramo kot pesniško zvrst. Da pa je naš pesnik začel razmišljati tordi o tej zvrsti vsaj že 1. 1918, tedaj osemnajstleten, dokazuje pismo, ki mu ga je poslal Anton Podbevšek 24. novembra 1918. leta. V tem pismu beremo med drugim tudi tole. »Zanimiva je Tvoja izjava glede drame. Tudi jaz sem govoril, da ne bom nikdar dramatik. Toda premisli, zdaj Te še moti idejna stran, ampak prišel ho čas, ko se boš smejal Nietzscheju in boš plaval nad njim.« — Podbevškov odgovor navaja k sklepanju, da se je Jarcu v tem času upirala idejna prvina v dramatiki. Dramatika je namreč tista pesniška zvrst, ki uprizarja idejne spopade neposredno, v dialogni obliki, in je potemtakem tudi najholj polemična literarna zvrst. In če pritegnemo še Vid-marjevo misel, da je drama »dogodek iz človeka«, in če vemo, da ta dogodek traja v času in prostoru večjih razsežnosti kot dogodek iz človeka v ekspresioni-stičnih pesmih, ki jih je Jarc ta čas objavljal, potem je pesnikov odpor razumlji-vejši, četudi je vdirala že v njegovo zgodnjo poezijo nekoliko ostra racionalnost. V kakšnem psihološkem nasprotju v samem sebi je segal mladi Jarc po pesniških zvrsteh, dokazuje še neko drugo dejstvo. Bohorič v romanu Novo mesto priča, kako dragocen se je zdel mlademu potencialnemu pesniku zlasti človekov emocionalni prostor in kako je bežal od hladnih »poljan razuma«, kakor je opredelil to psihično silo še v Vergeriju. Visoko vrednotenje čustva in strah pred razumsko urejenimi glavami vodita k jedru, ki je mladega Jarca odvračalo od logične dialektike dokaza in protidokaza v dramskem dvogovoru.
Nasprotje, ki ga je občutil med čustvom in razumom, med vrednostjo emocij in spoznavno vrednostjo, je bila zelo močna vzmet in naravni psihološki pogoj za preraščanje v dramatične spopade in zato tudi za izbiranje dramske oblike. Jarcu se je razbil na ti dve vrednoti takorekoč cel svet, se pravi, da je začel tudi svojo angažiranost v slovenskem kolektivu uravnavati po teh dveh kategorijah. V čustvu je zagledal studenec kulture in etike, pogoj za srečno človeštvo, v razumu izhodišče tehnike in civilizacije ter družbenih spopadov in osdbnih nesreč.
Močna dramska ideja pa je začela poganjati tudi iz njegove osebne stiske, iz posebne duševne urejenosti in občutljivosti ter iz ustrezne ontološke ideje. Ce deduciram namreč bivanjsko idejo iz njegovih zgodnjih del, je ta ideja
35
spoznanje, da je človek vržen v svet in je dvakratno ogrožen: zgodovinsko in kozmično.
Jarc ni napisal nobenega dramskega teksta v običajni obliki, v smislu klasično in realistično grajenega dejanja, nobenega ni razčlenil na trdne kompozicijske enote, razen morda nekoliko Vergerija. Najprej je pisal »dialoge«, za njimi pa dramske pesnitve in dramske prizore, v katerih prevladuje sedaj intelektualna, drugič pa emocionalna snov. K »dialogom« spadata Stara zgodba in Drugi breg (DS, 1922), enodejanke so tri. Izgon iz Taja (LZ 1922), Ognjeni zmaj (DS 1923) in Klic iz grobnice (DS 1924), v letih 1927, 1929 (LZ) in 1932 (DS) pa je objavil štiri prizore iz dramske pesnitve Vergerij. Iz obdobja NOB se je ohranil njegov »dialog« Gabrenja.
Med važna izhodišča, ki vodijo k filozofskemu jedru Jarčeve poezije in dramatike, lahko štejemo tudi črtico Iz dnevnika vsemiiskega skitalca (DiS 1922, 195). Tembolj, ker dokazuje ta lirska črtica tedanje pesnikovo doživljanje in vrednotenje človeka, družbe in sveta.
Izhodiščno ontološko vprašanje je zgostil pesnik v tale stavek: »Kam, kam naj izbežim pred grozno tišino, ki preži iz Vseh stvari, živali in ljudi kot sfinga na izgubljenega sina? Človek se človeka boji.« Če naj velja navidezna datacija črtice s pojmom »Evropa 1922« več kot samo časovno fiksacijo in beležko in če se polno zavedamo navzoče teze »človek se človeka boji«, potem je dopustno domnevati, da Jarc v črtici nikakor ni hotel opisati samo individualnega, lastnega položaja, marveč je smatral, da si lahko svoj položaj tolmači kot tipičen evropski pojav in svoje bivanjsko občutje razume kot enkraten odvod splošne evropske duševnosti; še več: kot imanenco človekovega življenja sploh.
Mladi Jarc je očitno nagibal k misli, da so osnovni znaki človekovega življenja »skitalstvo«, bivanjski strah in popolna negotovost. Motto »Evropa 1922« si smemo morebiti razlagati tudi kot »grozno tišino« civilizacije, ki ni mogla odgovoiiti na eksistencionalno vprašanje čiste duše, ko je ta omagovala v pro-vincialni malomeščanski sredini. Za Jarca Evropa tudi še leta 1922 očitno ni razpolagala z idejo, ob kateri bi se pesnik začutil varnejšega in ki bi njegovo bivanje še kako drugače osmišljevala, kakor ga je npr. krščanska ideja. Dokaz za pomanjkanje take ideje je možno videti tudi v dejstvu, da se je pesnik v velikem evropskem molku obrnil k naravi, da bi morebiti tam odkril čarobno zel, ki bi mu utegnila pričarati ključ do vedrejšega življenjskega občutja. V črtici se napoti namreč k prijatelju v gore, k »možu miru in mere«, in se upa pri njem sosrediniti. Pa se razočara in šele tukaj se mu bivanjsko spoznanje do kraja pomrači. Redka »drevesa, ki strnre v pooblačeno nebo,« mu namreč razodenejo splošno, svetovno bivanjsko katastrofo, in oznanijo »vesoljno neurje«. Ker je torej katastrofa, podor sveta, popolna in disharmonija zakon sveta, zadeva pesnik tudi v idilični gorski pokrajini na svoje »znance«, tedaj na ljudi, ki jim zresnjujeta obraze »potrtost in molčečnost«. Tudi ti »znanci« so se »v uri najstrašnejšega molčanja« zatekli v naravo. Še več! Tudi »mož miru in mere« je preplašen, ker obseda ljudi »naraščajoča groza«. Kot raziskovalec začne z vso silo študirati želvo. Študij pa opravlja z vnemo, v kateri se popolnoma odtuji svoji ženi. Ko se poskuša dokopati do pravzroka človeške obstojnostne groze,-se odtuji človeku. Na koncu odtujevanja odkrije v želvi »skrivno prispodobo za
36 I
strašno brezbrižnost usode«, v njenih očeh zapazi otopelost in človekov — nič. »Mož miru in mere« je potemtakem odkril nesmisel človeškega življenja.
Z drugo besedo: pesnik je ta čas bil prepričan, da človeka ogrožata ljudski kolektiv in kozmos, zgodovina in predmetni prostor. Toda kakor da ga ta vednost ni zadovoljila, si je ustvaril v črtici še eno situacijo: med nevihto se prevrne na želvo, ki se plazi po klavirju, star križ. V tem trenutku pesnik pripoveduje: «... to je vzrok — groze . . . Križ! Križ! smo si v duhu ponavljali in se zavedeli prav vsi strašne veličine tega hipa. In podali smo si roke, kot da stojimo na usodnem razpotju . . .«
Jarc je tako postavil svojo razklano eksistenco v območje tistega razkola in tiste pogojenosti razkola, v katerem je iskala vzrokov zanj tudi katoliška skupina slovenskih ekspresionistov. Človek je ujet med realne in mitične sile, med zgodovino in nepojasnjivo skrivnost neba.
Morebiti bi delali Jarcu krivico, če bi hoteli omejiti njegovo zavest bivanjske groze zgolj z idealistično, krščansko filozofijo, saj bi tako docela razblinili stvarne družbene korene in razmere, v katerih je pesnik začutil, da je sam in osamljen; vsako zatajevanje prostora in družbene etike bi pesnika nasilno zamegljevalo. Ravno tako pa ni mogoče zatajiti, da se ni docela razšel s krščanskim nazorom in si je v svoji nerazložljivosti krize iskal zadnje razlage ravno v krščanski simboliki.
Pojem »vsemirski skitalec« dokaj natančno izraža tedanje Jarčevo bivanjsko občutje, krizo osamljenega človeka. Priznati moramo, da je tak pogled na življenje, kakor ga spričuje črtica Iz dnevnika vsemirskega skitalca, izrazito dramatičen. Hkrati pa je res tudi nekaj drugega. Kakor sta namreč svetovni nazor in občutje popolne osamljenosti lahko tragična, pa se zdi, da nista naj-prikladnejša za porajanje pomembnih dramskih umetnin. Ce je način človeškega bivanja osamljenost, če je to temeljni zakon življenja, potem se lahko že vnaprej odpovemo slehernemu reševanju iz osamljenosti, potem se je nesmiselno spopadati z okoljem, da bi se v njem zmanjšale moči, ki so pravi vzrok odtujenosti in obstojne krize. Jarčevi duševni snovi, ki je sama po sebi dramatična, in bivanju, ki je samo v sebi tragično, manjka potemtakem tisto eksplozivno jedro, iz katerega lahko vstane dramski spopad. Z drugimi besedami: Kdor je prepričan, da je usodno vržen v svet in v njem osamljen, si je odvzel pogoje, da bi lahko doživel katarzo v spopadu s človekom in družbo. In če je to pesnik sam, potem lahko piše zgolj takšne dramske izpovedi, ki se. omejujejo na tragično osebo samo, potekajo v njeni notranjosti, tedaj dramo lirSkega notranjega dvogovora. Opisana zasnova dramatičnih psihičnih prvin v mladem Miranu Jarcu je pogojila prav takšne oblike dramskega teksta. In povsem logična je stopnja v razvojnem loku njegovih dramskih prizorov in pesnitev, da bosta čisto na vrhu, tedaj v Vergeriju, govorila dramski dialog pesnik in njegov dvojnik, da bo torej uprizoril lirski dialog dvopolnega razklanega jaza.
Opisani dramatični položaj človeka je mladi pesnik izpovedoval najprej v pesmih in še v epski obliki. Kolikor pa je poskušal preliti in oživiti notranji spor tudi še v dramski obliki, mu je sprva lirski temperament zakrneval dramske zasnutke. Tembolj, ker je uporabljal najprej obliko objektivnega dialoga. Idejna vsebina teh dialogov potrjuje, da si je pesnik dramsko zvrst sprva resnično predstavljal kot izrazito idejno zvrst in jo tudi uporabljal za filozofsko-ontološka vprašanja, nikar pa za spopade različnih karakterjev. Pa ne samo sprva! Dramsko obliko je tudi poslej uporabljal največ za to, da je uprizarjal lastno naporno iskanje človekovega življenjskega smisla in poslanstva.
37
II
stara zgodba (DS 1922, 330) je dialog med puščavniicom in mladeničem. Mladenič, ici išče odgovor na »večno skrivnost«, prispe na vrh svoje meditacije in obstane pred spoznanjem: »Jaz sem sam, bom večno sam!« Njegova bivanjska tesnoba izvira iz razkola med duhom in telesom; duhovne oči gledajo v brezmejnost, telo pa mu vklepajo štiri stene. Obvisel je med ideali iri stvarnostjo. Nemirni iskalec,in skitalec iz črtice Iz dnevnika vsemirskega skitalca, tedaj nemirni in nepotešeni pesnik se tukaj dosledno ponovi. Razloček glede na zbranost in disharmonijo, razklanost pa je v obeh tekstih vendarle pomemben. Tam zabrede v pesimizem tudi »mož miru in mere«, tukaj pa si ustvari puščavnik docela sosredinjeni način življenja. Skladnost v sebi je dosegel s tvornim delom. » . . . delal sem. Sele zdaj na večer premišljujem in sem za vse hvaležen Gospodu . . . Delaj! To je vsa modrost.«
Stara zgodba je potemtakem pedagoško filozofski dialog, ki predlaga ustvarjalno delo kol sredstvo, s katerim se človek lahko reši iz tesnobe, odklanja pa modrovanje in ugibanje o ontoloških vprašanjih kot jalov posel. Smisel življenja ni iskanje »končnih resnic«, ni ga možno najti v rnodrovanju o eksistenci, ampak: v modri dejavnosti, v kulturni in materialni tvornosti. V tej zgodbi si stojita potemtakem nasproti praktično življenje in potreba po odkrivanju življenjskega smisla. Spor med praktično obliko življenja in med filozofskim potrjevanjem samega sebe postaja poslej vsebolj zanimiv motiv Jarčevega dramskega pisanja.
Dialog Drugi breg (DS 1922, 373) potrjuje, da je Jarc že v pisateljskih začetkih poskušal odkriti družbeno osnovo in krivdo za človekovo osamljenost in odtujenost. V tem dialogu ga namreč zaposluje duhovni položaj meščanske mladine in najbrž tudi geneza lastnega duševnega položaja. Zaposluje ga vpra-š:.inje iztrganosti iz okolice, iz družbe, in zapredenost v lastni jaz, v samovšečno godbo samozadostnosti. Junak Daniel namreč z zadovoljstvom ugotavlja, da stoji med njegovo dušo in množico šestnajst nadstropij. V slonokoščenem stolpu samote in izolacije z naslado vzporeja »zavojnice svojih misli ... z vijugastimi nitkami dima«. Življenje na ulici dojema le v obliki šumov, vsak bližnji krik pa ga že strašno vznemiri in zmoti. Vrhunec sreče doživlja v tem, da izvablja »strunam vijoline carstva visokih kraljic: gospe Bovaryjeve, Marie Grubbe, Reneé Mauperinove«. Pogreza se torej v esteticizem in uživaštvo meščanske kulturne nasičenosti. Jarc seveda zavrača Daniela, psihološki in sociološki tip esteticisia, za katerega ne obstaja »drugi breg«, breg ljudske množice, odklanja v esteticizmu plavajoči jaz, ki vidi v sebi začetek in konec, izhodišče in namen sveta.
Zal lahko samo ugibamo, koliko je hotel Jarc po Danielu brezobzirno pričati tudi o svoji duhovni genezi oziroma položaju in koliko je zgolj kritično meril na družbeno plast, ki ji ni pripadal. Naj je zasledoval prvi ali drugi smoter ali pa oba hkrati, v nečem je vendarle uspel: da je namreč dialektično povezal duhovne posledice in sociološko osnovo, da je opazil tisto krizo zavesti in čustva, ki izvila iz posebnih družbenih pogojev, v katerih se lahko človek osamlja in zožuje na »beli kontinent lepote«, tedaj na dramatični položaj, kot ga je demonstriral Ferdo Kozak v arhitektu Tomu Grantu v drami Vida Grantova (1940).
Občutje osamljenosti in vrženosti v svet, ki si ga je Jarc najprej zasnoval in utemeljil kozmično in mistično, je dobilo v tem dialogu še sociološko utemeljitev in razlago. Osamljenost jaza ni zgolj »večno« osamljeni jaz, ampak je po-• sledica preloma z množico. V zamaknjenosti v »lepoto«, v dekadenčnem izmi-
38
kanju pred stvarnostjo in potapljanju v lepoto kot tako, tedaj v položaju, v katerem se človek duševno poškoduje tako, da izgubi smisel za ljudi in konstruktivni humanizem, priglašata svoje nevarne pravice individualizem in romantična anarhičnost. Pesnik pa je zavrnil samovšečna občutja dekadenta Doriana Graya. Predenj se je postavljalo z vso neizogibno težo vprašanje, kako si urediti odnos do družbenega in nacionalnega kolektiva. In to odgovorno vprašanje je postajalo vse bolj tudi dramatični motiv njegove lastne eksistence, dokler naposled ni pre-zorelo v letih 1927-32 v dramatsko ohliko.
Staro zgodbo in Drugi breg začenja pesnik z dialogom, zaključuje pa ju z epsko pripombo, z lastnim pogledom na posamezno izhodiščno dilemo. Gre tedaj za dialoga z epskim zaključkom, ne pa še za dramska teksta (Gabrenja, dialog med Gabrenjo in kovačem, tematsko vezan na NOB, zaključuje Jarčevo obliko dialognih tekstov. Po slogu pa seveda ne spada med njegove ekspresionistično zasnovane dialoge in je realističen). .
III
Izgon iz raja je prva Jarčeva enodejanka (LZ 1922, 453). Številne vzporednice zanjo lahko najdemo v nemški ekspresionistični dramatiki, zlasti v tistih enodejankah in »dramah krika«, ki so jih objavljali v reviji Der Sturm. Gre za enodejanke, pa tudi obsežnejše tekste, v katerih izvirajo osrednji spopadi iz krvnih odnosov (mati-sin, moški-ženska).
V Izgonu iz raja igrata mati Klavdija in sin Valerij v napetem, tesnobnem ozračju in okolju. Jarc sestavi za dramski motiv ustrezno vzdušje in dramski prostor. Cas dogajanja je namreč »mesečna noč«, prizorišče pa »soba gorskega gradiča'. Zdaj pa zdaj krikne pav na slemenu sosednje strehe. Enajsta ura bije. Na vnanji tesnobni in romantični dramski prostor in čas naveže besedo sin.
Enajsta ura bije.
Bronasti udarci padajo kakor pesti na mesečinsko tkariino želja, pavovi kriki pa se režejo vanjo kakor meči hudobnih pogledov. O!
Vprašanje, ki muči osebi, v začetku še ne privre iz krvnih osnov, krvno ne obtožujeta drug drugega, kakor v formalno sorodni nemški dramatiki. Ne mitos krvi, ampak strti Valerij kot poseben duhovni produkt in »greh« dobe je izhodiščni dramatski motiv.
Nekam moram, nekaj moram!
Tu stojim pred tabo
jaz, otrok naše grozne dobe.
2e davno bi moral služiti sebi kruh,
drugim pa koristiti s svojim delom.
Nerazvita delovna volja, tedaj duhovna ohromelost je dramatična situacija, od katere se Jarc očitno ne more posloviti. Kakor da gre za tragedijo človeka, ki je vstopil v Evropo z ogromnimi duhovnimi energijami, pa mu jih je okolje ohromilo. Tudi njegov Valerij se boji, da v materinem domu ne bo našel dovolj prostora za delovno moč svojega duha. Valerij hoče biti in do sredine dramske zgodbe tudi je duhovni človek. Zato zatajuje sestro kot izrazito materialistično bitje, ki se bo v njegovo grozo vrnilo iz sveta in začelo vabiti na grad
mogočne bogatine z gladkimi obrazi in z rokami dišečimi po naropanem denarju.
39
Valerij pozna tri možnosti za beg »iz talcega doma«, tedaj iz aristoliratsko meščanskega, po njegovem mnenju protiduhovnega sveta. Prva možnost je rou-sseajevska, pobeg v samotne votline goščav in zamaknjenost v nebo. Druga resna pot drži med tiste, ki zavzemajo v človeškem rodu mesto svetilnikov; ti že ob rojstvu izstopijo iz kroga Zemljanov in se vračajo v človeštvo kot tujci, ki prepevajo onstranske napeve (pesniki, preroki, vseh vrst fantasti in nepraktični ljudje, ki jih smatra pesnik kljlito vsej njihovi neusklajenosti in neuskladljivosti s človeštvom za njegove voditelje). Tretja možnost je umik v zakon, je družina, ki po svoji strukturi ne bo več aristokratska.
Monotoni ritem dolgoveznega dialoga med materjo in sinom pa se po tej filozofski točki pretrga in se zoži v povsem kratke stavke in celo v krike. Mirni dialog se napne. Dramska zgodba se vzporedno z oblikovnim preobratom nenadoma presukrie v povsem nepričakovano in skrajno nenavadno smer. Ko se namreč več kot polovica celotne dramske zgodbe izteče, izbruhne iz protagonistov nagonska pragroza. Jarc preseneti bralca s popolno metamorfozo matere in sina. Naenkrat to nista več mati in sin, ampak ljubimca. Trčila sta usodno povezana moški in ženska, z vso silo je udaril mednju mitos krvi. Priznati moramo, da tudi na način, kakor so ta mitos uprizarjali nemški pesniki v reviji Der Simm. Pred seboj imamo poslej samo še kultivirano »er •— sle« (on •— ona) dramsko obliko, samo še govorico erosa od povsem poduhovljene stopnje do seksualnega akta.
Valerij opisuje najprej svoj platonizem.
Hotel sem, dd bi. ..
moje kosti-piščalke, ki bi v vetru krožečih zvezda zapele vsemirsko himno mojega hrepenenja. Ti me ne vidiš, nikoli nisi videla mene,
ki sem v duhovnem gledanju tebe
opravljal najvišje češčenje vesoljne lepote ... ^
Iz tega idealizma se vzdigne v ekstazo in »kot v zamaknjenju« nadaljuje:;
večerna zarja pa je slika mojega krvavega |
koprnenja po morju ... .po rožmarinu in po rožah,
po Tebi, Tebi, Tebi! '
Po potoku sentimentalnih krikov in izpovedi se ljubimca objameta, nakar vzkrikne pav in ju iztrga »iz opojnih sanj«. Sanjač Valerij kot tipičen »brat«, kakor so se v ljubezni imenovali nekateri ekspresionisti, sedaj prvič izreče besedo »telo«.
Klavdija (se zdrzne): Moje telo .. . telo! Prvič slišim to besedo iz tvojih ust, iz tvojih,
kii so doslej pele le zvezdne pesmi. ..
Toda v frazi »zvezdne pesmi« nikakor nismo dolžni videti zagovora tistega ekspresionističnega nazora, po katerem so pesniki svet in človeško telo podu-hovljali in dematerializirali. Valerij namreč sam preprečuje takšno sklepanje. Po njegovi izjavi »zvezdne pesmi« niso nič drugega kot samo
prispodoba za kipnost tvojega telesa.
40
Jarc si je tukaj očitno dovolil odklonilno interpretacijo ljubezenskih pojmov »brat«, »sestra«, in podobnih, ki so jih uporabljali zlasti religiozni ekspresionisti. Razbil je poduhovljena obličja teh bratov in sestra in pokazal, da preži za vso razplinjenostjo »kipnost telesa«.
Mehkobni platonizem nato še ironizira. Klavdija namreč ni več srečna, ker je Valerij izrekel besedo »telo«.
Kako sem bila srečna, dokler sem imela tebe — brata. Brat — sveta beseda!
Dve duši, druga nad drugo sklonjeni in goreči, osvobajajoči se spon časa in prostora, prelivajoči se v molitev . . . Joj meni; nimam več brata!
Ko pa Valerij, tedaj moški v tej igri spolov zakriči: goriva, goriva, goriva —
se prepusti vrtincu tudi Klavdija. Nato plane in razbije vazo, kar je pač že star literarni simbol za spolno dejanje. Hkrati pa simbolizira tudi dejstvo, da se je radost v Klavdiji porušila. Nenadna »materina« vest, da Valerijeve sestre ne bo več na grad, ob »uničeni« vazi ne more ničesar več popraviti. Zato se dogajanje zaključi s Klavdijinim krikom:
Smrt! — Tam!
in z Valerijevo dokončno resignacijo:
Ne, ne, ničesar ni. Le noč,
le gluha in brezmejna noč, prazna kot moja bodočnost.
Vsebinsko je ta Jarčeva enodejanka zanimiva predvsem zato, ker je pesnik v njej razbil eterično »sestro«, ta kult religioznih ekspresionistov, in razkril telo in strast kot osnovo njihovih poetizacij. Navidez je motiv mitičen in simboličen, vendar bolj po naslovu kakor dejansko. Iz navideznega, zlaganega raja je padel človek v telesnost, iz duhovnosti v materialnost. Tega procesa pa Jarc ni pobarval religiozno. Je pa nenadno telesno prebujenje znak, kako je nihal med mitom totalnega, iracionalnega »bistvenega« človeka, kakor so si ga zamišljali nekateri ekspresionisti, in med stvarnostjo, in kako krčevito in patetično se je to omahovanje izražalo v formi.
V Izgonu iz laja je vrsta idejnih značilnosti, ki jih lahko srečamo v nemški ekspresionistični dramatiki. Zlasti zanimivo je vprašanje ženske in moške krivde, kult združitve moškega in ženskega bitja, kult, ki sega tudi v drugo slovensko ekspresionistično dramatiko, od Remčeve Magde in Majcnove Kasije do Grumo-vih Tiudniii zastorov in Dogodka v mestu Gogi. Poslej se Jarc ni več povrnil k temu dramskemu tipu, ampak je v dramatični obliki uspenjeval kozmično-obstojnostni problem in bolečino modernega dvojnika v sebi, četudi ne zmerom v jaz-obliki.
41
IV .       ' .
»Drama v enem dejanju« Klic iz grobnice (DS 1924, 235), v kateri se soočita baron Klingenfels in sin Hubert, spada kakor Izgon iz raja v območje materinsko-očetovsko-sinovskih kompleksov. Kakor v drami Reinharda Sorgeja Berač poskuša tudi v Klicu iz grobnice oče uveljaviti in prenesti svoj razum, svoj praktični gori na sina. Ta se mora odločati med načrtom, razumom, in med čustvom, etosom. Odloči se za drugo, proti razumu, ki je po Jarcu individualističen, in za čustvo, ki je socialno in kulturno.
Vsa enodejanka poteka v mračnem vzdušju. Prizorišče je grajski stolp, visoka ozka soba, ki vzbuja tesnobo. Skozi obokano okno pada vanjo težak mrak. Baron starec toži nad strašno osamljenostjo:
Nikogar ni. Vsi so me pozabili . . . Še ure ni na steni . . . laže slišim pojočo večnost. Večnost! Ta bolezen se me loteva spet ... in spet sanjarim osamljen, truden, kot bi čakal smrti. Z družino razdvojen, nad svetom, časom se sklanjam kakor kip iz davnih dob ...
V globoki osamljenosti in razdvojenosti se ga loteva bivanjska groza. Premagal jo bo samo tedaj, če se bo še naprej ravnal po svojem načrtu in če bo kdo izpolnjeval njegovo človeško zasnovo. Ce bi ne imel otroka, ki »ponese besedo, misel, oporoko ... v stoletje novo«, bi bil živ mrtvec. Barona je torej obsedlo tisto očetovstvo, ki hoče ljubosumno živeti naprej v svojem sinu in se hoče smiselno nadaljevati. Sedaj, ko pričakuje smrti, se sprašuje, ali je njegova volja zjeklenila »grad«, ki ga je zgradil, da bo kljuboval bodočnosti. Doživlja torej smisel in nesmisel svoje bitnosti in se hoče zadostno in zanesljivo motivirati. Opravil je veliko delo, sedaj stoji ob prepadu nadaljevanja samega sebe. Pričakuje sina, ki se pravkar vrača iz sveta, in se hoče videti v njem osmislenega. ;
Srečata se zvečer v baladično tesnobnem in napetem vzdušju. Jarc takole : opisuje atmosfero; <
.Medtem se je popolnoma stemnilo. Sliši se frfotanje netopirjev, zateglo skovikanje j sov in brnenje ure v zvoniku nekje daleč. Naraščajoč veter vrši okrog stolpa. Od hipa do hipa se na obzorju pojavi bliskavica. V dalji ropot voza. i
Sina spreletava občutek, da je v ječi.
Kaj ga je nenadoma prineslo iz sveta? Ni se vrnil zato, ker bi ga svet upropastil, kot je upropastil ošabnega sina iz biblije. Jarc ni posnemal biblijskega motiva. Njegov sin se je vrnil zaradi osebnega etičnega ukaza: izvedeti mora, kaj je razločilo očeta in mater in zakaj ga je oče nasilno ločil od matere ter ga poslal v svet, kjer je postal zločinec. Dialog med njima nas kmalu prepriča, da sta se srečala povsem različna človeka, in odkrije tudi vzrok družinskega razkola. Baron je izrazit racionalist in sovraži čustvenjake. Vzdihovalce zasmehuje kot nemočna bitja in zagovarja načelo nasilja, kadar se je zgolj z nasiljem možno povzpeti do cilja. Zeno sovraži kot zmedeno sanjarko in bolestno pridigarko, ki po, njegovi oceni bolj hlini dobroto in etos, kakor ju tudi sama živi. Sina je poslal v svet zgolj zato, da bi ga rešil njenega negativnega vpliva, da bi odvrnil od njega čustvenjaški strup, ki ga je nalivala vanj. Ne brezmoč-nega mehkobnika, marveč realista, praktika, racionalista in, če treba, tudi trdega in neizprosnega človeka je hotel narediti iz sina. Iz sovraštva do mehkejšega.
42 i
ženskega življenjskega pola je hotel torej, da nadaljuje sin neokrnjeno njegov moški pol in da hkrati prezira tudi vsako socialno čustvo ter uveljavlja nasilje in oblast.
Toda sin se je vrnil kot čustven in etičen človek. Očeta obtožuje, da ga je naredil za morilca, njegova zločinska kri ga je zavedla v uboj. Rušilni dedni sili pa se je uprl in se očistil z delom in med delavci.
Svoj človek sem, enakovreden vam, prerojen, nov. Kot delavec sem v mestu boril se za svoj kruh . . . najbednejši ... poslušal jok obupa, krik upora, okušal glad, ponižanje, sramoto . .. dokler mi ni izbičalo trpljenje poslednjo kapljo rdečega napuha . . .
Tudi poročil se je z delavko. Tako se je totalno uprl rodovni tradiciji, odvrgel je od sebe aristokratstvo. V trenutku zraste v nepopustljivega tožnika in sodnika svojega neetičnega in nečustvenega predčloveka, očeta. V zavest mu kliče njegova zverinstva in goljufije, obdolžuje ga, ker je ženo in mater zavrgel, sam pa živel razbrzdano.
Pod navalom te nečedne preteklosti baron podivja in se zruši v nezavest. Nato začne blazneti. Toda ta blaznost ni običajna ohromitev zavesti in razsodnosti, pač pa zgolj naval tistega bliskovitega ovedenja in jasnovidnosti, ko se človeku splasti vsa eksistenca od začetkov do »blaznega« trenutka in ko spozna, da se je ogoljufal za življenje, pa se zato požene v smrt.
Pojdi s poti!
Umakni se! Ne čuješ: božji glas
(zamaknjen) me kliče — kliče — daleč,
daleč — skrivno —
(strežaja pahne proč); Satan,
ne drži več me v ječi teh zločinov! —
Vrže se s stolpa v noč.
Idejna fabula enodejanke hoče prepričati, da konča človek, ki se oklepa individualističnega in racionalnega načela, nujno v katastrofalni osamljenosti in se naposled razkolje. Očitno je, da je Jarc v to enodejanko natočil tudi nekaj osebnega problema. Ponovno je dramatiziral namreč nasprotje med čustvom in razumom, med socialnim etosom in individualizmom.
S posebno težo se je zagnal v družbene navade in predstave, ki lahko razrušijo človekov socialni smisel in etiko. Toda obtožba brezčutnega nasilstva in bogataštva zveni iz enodejanke vendarle bolj kot romantična grozotnost, ki preplavi nenadoma nasilnika in ga razbije, kakor pa kot trezna analiza zgodovinsike psihologije. Sinova pot med zločince, od tod pa katarza med proletariatom in révolta s proletarskega brega, vse to je pot romantičnega junaka, ki lahko poljubno menja svoja stališča. Prav tako počiva Jarčeva kvalifikacija stvarnih družbenih odnosov v nekoliko zastareli in romantizirani snovi.
Nekaj prvin v enodejanki je takšnih, da jih lahko imamo za posledico ekspresionistične dramske tehnike. Sem sodi nočno srečanje med protagonistoma in ustrezna grozljivost tega srečanja. Tudi podor zavesti in skok iz »nezavesti« v spoznavno blaznost, pa skok s stolpa v noč povečujejo romantično grozljivost celote. Oba, oče in sin, sta zanesenjaka in gorita za svojo življenjsko
43
idejo. Sin je zanesenjaški junak resnice in pravičnosti, starec pa zanesenjaški junak greha, nasilja in individualizma. Lahko govorimo celo o črno-belem konfliktu med zločinskim razumarstvom in etičnim čustvovanjem. Votlo zalegli klic iz grobnice po etičnem človeku in samouničenje zla v podobi barona prispodab-Ijata Jarčevo stražo za dobrega človeka. Sodeč po prerojenem in očiščenem sinu, bi lahko bili prepričani, da je videl pesnik človeški prerod v delavski množici, pri delavcu, pri tvornem človeku. Toda ali je videl rasti novega človeka zares v delavski množici, o tem je zapisal zadnjo besedo šele v dramski pesnitvi Vergerij. -
V
Ognjeni zmaj, pesnitev v dramatični obliki (DS 1923, 44) je druga Jarčeva ekspresionistična enodejanka, napisana v verzih. Prizorišče Jarčevih dramskih pesnitev je skoraj vselej tako, da ustvarja okvir za mračna, baladna razpoloženja. Izgon iz raja je lokaliziral na stari grad. Klic iz grobnice je namestil v stolpu starega gradu, Vergerija v ječo in prostor, ki se nagiba iz stvarnosti v sanjskost. Ognjenega zmaja pa na ocean. Cas, v katerem potekajo zgodbe, je ponavadi noč. Tudi zgodba Ognjenega zmaja poteče v noči, »sredi oceana skrivnosti, za vladanja angela brezdna ¦— Abadona«.
Pojem »ocean skrivnosti« pomakne prizorišče v povsem neotipljiv prostor. Neotipljiva, obča so tudi imena in zato tudi nosilci bivanjskih položajev. V Ognjenem zmaju nastopajo namreč Starec, Kapitan, Plavač, Mornarji, Krmar in Zemljani. Ne gre za enkratni jaz in za individualne karakterje, ampak za človekov položaj v svetu, gre za »človeka« sploh.
Motiv jadranja po morju se očitno navezuje na staro romantiko. Tudi pri Jarcu ponazarja ta motiv spoznanje, da-je človek vržen v življenje in se mora bojevati s sovražnimi silami. Jadranje na ladji Ognjeni zmaj je ekspresionistična prispodoba za človekov nemir in boj, ki se v Jarčevi zavesti teh leti končuje ponavadi v groteskni statiki in v strmenju v prazno. Vizija, da se] osebnost razbije na »oceanu«, je bila med ekspresionisti močno razširjena. Kla-• sično poetsko obliko je dal temu motivu Srečko Kosovel v Tragediji na oceanu/ ki pa jo genetično lahko povezujemo tudi z Jarčevim Ognjenim zmajem.
Starec je v Ognjenem zmaju »uravnotežen«, izkušen brodolomec, ki je že" vse prestal, gleda nazaj in stoično pripoveduje o tem, kar je prestal na »onem otoku«, tedaj na zemlji. Na kraju vseh preizkušenj lahko nastopa kot odrešenik, se spreminja v pesnika humanista in končno celo v božanstvo. Motiv osamljenosti se v tej »osebi«, ki ni več razdvojena in lahko integrira »vse« v Eno, druži z motivom rešitelja vesoljstva, zemlje in človeškega rodu, tedaj tistega rodu, ki je v prvi svetovni vojni zdrsel iz tečajev.
Vse drugače je urejen Plavač. Tega je obsedel eksistencialni strah. Hoče se iztrgati iz krempljev »črnega poglavarja« Kapitana, iz oblasti »črnega moža«, ki si ga je podredil za jetnika.
Toda kdo je pravzaprav mrki čuvaj, ki je nekoč razbil Plavačeve sanje in njegovo mladost? Kdo je črni mož, ki je v nočeh pesniških občutij nenadoma planil vanj, ga napravil za jetnika in ga naposled pustil »milostno, s krohotom divjim«? Kaj je strlo estetsko zagledanost v svet in mladostne občutke? Črni mož oziroma Kapitan prevzema v nadaljevanju dramskega dogajanja podobo hudiča. Toda v tej, začetni obliki je črni mož nekaj povsem drugega: je namreč
44
misel, je razum, ki poraja dvom in razbija svet, kakor ga spletajo sanjarije. Črni mož je sila, ki s svojo spoznavno močjo odpira razglede in preprečuje slepo vero v sanjske svetove. In Plavač je potemtakem najprej jetnik boleče lastne skepse in pesimizma, tedaj tistega zla, ki ga vseje v pesniško in sanjarsko dušo analitični razum.
Kapitan se v nadaljevanju uveljavlja kot strast, ki življenje duši, ko ga navidez odrešuje. Starec se zato upre uničevalcu z ugovorom, da se ne more proglašati za rešitelja »bratov« in »sestra«, kdor jih omamlja kot krotilec kač, žongler in hipnotik, ki zasleplja množico. Takšen kapitan
ne bo priplul iz oceana samote kot sončni sel k človeku noči.
Iz citiranih verzov je možno sklepati, da je Jarc hotel uprizoriti s svojim Starcem, Kapitanom in Plavačem mnogo več kakor samo poljuben eksistencialni prizor iz vojne ali povojne Evrope. Zdi se namreč, da si je ostro zastavljal vprašanje o pravilnih in nepravilnih rešitvenih idejah, ki so prešinjale tedanjo mlado pesniško generacijo. Zdi se, da je hotel prečistiti vpogled v ugibanja o tem, kakšna naj bi bila luč, ki naj bi odpravila spopade, ki so rasli iz družbenih spopadov, še zlasti pa iz posameznikovega konflikta s kolektivom.
Kot baklonosec ima Jarčev Kapitan razkrojevalne namene. Njegova luč, tedaj goli razum in iz njega se porajajoča skepsa, ne more biti prava luč.
Jetnik Plavač je ravno ob tej luči zgrešil svojo pot. Odtrgal se je od očet-nega doma, se napotil za njo, hrepenel višje in v prihodnost, pa je zabredel med zločince, odkoder hrepeni nazaj v vaško in otroško idilo. Nič manj pa si želi tudi
v mesta, ki, orgije ogromne, ubrano buče pesem dela! —
Kdor bi iskal literarnega ozadja za Plavačevo dvosmerno hrepenenje — vas in mesto —, tedaj za njegov razdvojeni hrepenenjski motiv, bi se prejkone moral ustaviti pri Zupančičevi Dumi, a nič manj tudi pri pesniku Murnu. Plavač uteleša spor med civiliziranim svetom in domačijstvom in po svoje izraža tudi Prešernov vrbanjski problem ali spoznanje, da bi bilo bolje ostati pri zemlji »slep«, dober in preprost, kakor pa razklan v svetu najvišjih spoznanj. Plavač zato protestira pred Kapitanom s patetičnimi podobami in hoče nazaj. Ko pa ubežniki z zemlje pripovedujejo mornarjem »z grozo v očeh« »o strašnih požarih, vojskah in bolezni na celini«, obupano vzklikne:
Kako? Resnica? Bog, o bog! Zemljani!
(Ves divji) Ha, in vendar si zmagal, črni kapitan! O! O!
Zemlja je v krvi in ognju. To je vizija, kot jo je poetu narekovala zgodovinska lesnica, prva svetovna vojna. Človek, ki se je odpravil s svojim razumom za resnico, za tem, da premaga materialne zakone sveta in si jih podredi, si je spremenil zemljo v požar. Ognjeni zmaj uprizarja potemtakem tudi brodo-lomca sredi moderne civilizacije. Kljub vsej veličini človeškega etosa je nad človeštvom končno vendarle zmagal Abadon, duh skepse in zla. In pesimistično izzveneva priznanje, ki ga daje človek-Odisej »črnemu možu« razumiu.
V trenutku, ko zemlja zagori v svoji popolni katastrofi, obrne Jarc dramo zopet navznoter, v človeka, v njegove spore med čustvom in razumom.
45
Plavač in .... povej mi, kje je rešitev,
povej mi, sveti mož, vodnik moj tajni, kje, kak je obal, kje jaz pristanem?!
Plavač se vrže za Starcem, »toda zgrabi samo v praznino« (Sam, divje krikne):
Postoj, postoj, o! Kdo si? Le prikazen? — Ne, ne! — Ti moj najskritejši — obraz! Ah, za teboj, ah, za teboj!
Tukaj je končno razodeta tudi ideja dramske pesnitve. Vsemirski skitalec obstane pred svojim obrazom. Ognjeni zmaj simbolizira človekovo stremljenje po visokem in popolnem, pesnikovo željo, da bi razpletel ontološka vprašanja, ki sedajo na človeka, opisuje duhovno odisejstvo, hkrati pa opeva tudi poraz duha. To je dramska poema o subjektu, o prepadih v njem samem, drama o tem, kako večno nemirni človek sebe išče v velikih zgodovinskih kataklazmah in kako skuša priti do svoje podobe. Giblje se v območju evangeljskega motiva o upornem sinu-napuhu in ga privede v razcep med satanom in bogom, med zlim in dobrim, med nočjo in lučjo, med razumom in čustvom. Spoznavni rezultat? Vse je praznina. Jarc je tukaj pač še pesimist.
Oceana Jarc ne opisuje. Kot naturna sila ali kot vir pesniških možnosti ga ocean ne zanima. Ne pomeni mu pokrajine, ampak samo simbolizira življenje, brodolomstvo. Kosovel je v Tragediji na oceanu ubral nasprotno metodo. Plastično je ustvaril spopad med realnim človekom in realno naturno silo, poudaril silnost obeh, človeka in nature, ne da bi zanemaril simbolni pomen oceana.
V stilu dramske pesnitve je mogoče opaziti, kako se Jarčev ekspresionizem bije še s klasično poetiko. Na eni strani ostre, energične podobe, kakor jih je »izražal« ekspresionist, na drugi klasično ubrane podobe. Tukaj prevladuje mirna, epsko-lirska beseda, ki sicer teži k ekspresiji, pa bralec ne čuti zanjo nikakršne napetosti, tam ekstatični krik. Zdaj izraža harmoničen, sanjski svet, zdaj človekovo raztrganost. Dramska pesnitev je polna kričečih podob. Kar je med njimi ekspresivnih, niso vse estetsko učinkovite. Ta neučinkovitost izvira iz razkola med lirsko-duhovno tendenco pesnika in objektivnimi sredstvi, s katerimi slika. Namesto resničnega lirskega fluida nastaja po tej poti samo vnanja slikovitost. Poleg tega najdemo nekatere podobe, ki jih uporablja Jarc,
roke — kelih
telo — piščal ;
i
tudi pri Antonu Vodniku in Alojzu Gradniku, tedaj v splošni metaforiki tedanje- j ga slovenskega pesništva. Nekatere so vezane tudi na cerkveno liturgijo (darovanje z rokami). Takim podobam pogosto manjka ustrezna lirska energija'in zato tudi dramatični učinek.
Dramski prizor Ognjeni zmaj je arhitektonsko neplastičen, razlit in razbit, ekspresionističen v polnem pomenu besede. Kar pa je s stališča Jarčeve dramatike v njem novega, je lirska dramska forma, ki nima nobene zveze s tradicionalno dramsko arhitektoniko, ekspresionistično napeta metafora, energe-tizem izraza in naravnost naglašena misel o človekovi razklanosti. Starec, Kapitan in Plavač so naposled- samo različne komponente, »različne maske« enega samega dramatično razgibanega jaza. ¦
46 ,
VI
Prispeli smo do točke, ko si je potrebno zastaviti vprašanje, kam je meril Jarc s tistimi dramskimi liki, ki so nosilci delovne ideje, kot npr. starec v.dialogu Drugi breg in sin v enodejanki Klic iz grobnice in od kod izvirajo. Kdor bi iskal teoretsko iztočnico za Jarčevo idejo dela, bi se prej ko ne moral ustaviti pri Carlylovi knjigi »Arbeiten und nicht verzweilelnv. Ta knjiga je bila namreč navzoča v zavesti tedanjih mladih književnikov v Sloveniji. 2e v reviji Kres, ki jo je urejal od jeseni 1919 do marca 1920 mladi Goričan in Kosovelov prijatelj Branko Jeglič, beremo Carlylov stavek: »Blagoslovljen naj bo, kdor je našel delo, nikdar naj ne vpraša po drugem blagoslovu, ker delo je življenje.« In v pismu, ki ga je Srečko Kosovel poslal Jegliču 19. julija 1920, stoji sporočilo: »Berem tudi Carlyla, ki ga moram pa študirati prav skrbno, da ga razumem.« Brez posebnega rizika smemo domnevati, da je Carlylova filozofija dela kot tiste eksistencialne oblike, s katero se človek najbolj potrtuje in odrešuje, navdihovala tudi Mirana Jarca in da ie njegovo knjigo najbrž poznal. Kaj je torej hotel povedati z apoteozo dela? Iz njegove ocene dveh negativnih oseb v Drugem bregu in Klicu iz grobnice nedvomno izhaja, da je pesnik cenil tvornega, ustvarjalnega človeka, a da ni nič manj sovražil vulgarno materialistično stremuštvo in brezdelje oz. dekadenco. Ko pa iz te perspektive hkrati pomislimo na Vergerija, ki se ne more odločiti za družbeno progresivno dejanje in dejavnost in se zapleta v filozofijo o človečanSkem mesianizmu emocionalnih dobrih ljudi, razumnik in inženir pa sta pojava, zoper katera se bojuje, potem se ni mogoče izogniti eseju Umetnost in življenje, ki ga je objavil leta 1924 v Domu in svetu (str. 33). V njem namreč razmišlja med drugim o pasivnem oziroma kontemplativnem in o aktivnem psihološkem tipu ter njuni vlogi v razvoju k popolni človeški družbi. Ker se opredelitve obeh tipov dotikajo tudi smeri njegovega osebnega faustov-stva in svetijo globoko v idejno problematiko Vergerija, jih moramo na kratko povzeti.
Jarc ni bil prepričan, da je stopil v Evropo v njenem velikem trenutku. Nasprotno! Sodobna »velika doba« Evrope se je po njegovem prepričanju »odlikovala« zgolj po tem, da je potlačila človeka na stopnjo stroja in ga onesposobila, da bi doživljal ravnotežno vse svoje sile, da bi se doživljal totalno. Iz te raznihanosti in odtujenosti se je Evropejec sicer reševal, izbiral pa si je tri poti, da bi rešil svoje človečanstvo pred postrojitvijo: »Pot mistike, pot dela in pot umetnosti.«
Pot mistike je v Evropi dodeljena le izjemnim izbrancem, zakaj evropski človek je izrazit umstvenik in je že »zledenil živ slap vztočnjaštva v abstraktne teoreme«. Zato mu preostaja predvsem delo. Delo pa mu krepi voljo, razširja njegov jaz, a zasužnjuje duha. Zagnani aktivist je nesposoben, da bi se vživel v vzhodnjaški pasivizem. Jarc je bil prepričan, da je aktivizem tisti zli pojav, ki upropašča zapadnjaka in ga razkraja v mrtvo dušo. Z eno besedo, Jarc je morebiti nekaj časa verjel Spenglerju, da zapadni človek intenzivno divja k svojemu bednemu koncu. Ne bi mogel dokazati, koliko je to razsodbo resnično sooblikovala teorija, ki jo je zvaril o propadu zahodnega sveta Oswald Spengler in ki je, kakor sporoča zlasti Srečko Kosovel, odmevala v zavesti nekaterih slovenskih intelektualcev.
Toda vse, kar ji je Jarc zoperstavil, je bila tretja pot, tedaj pot, po kateri je hodil sam. Proti Spenglerju je postavil romantično idejo o umetnosti kot »edini rešiteljici zapadnega človeka«. Poudarjajoč dragocene pesniške tvorbe,
47
ki jih je ohranil orient, pri čemer je, kot je razvidno iz članka, najbrž mislil tudi na svetopisemsko poezijo, je zagledal v umetnosti poslednjo in edino vrednoto , človeške tvornosti. Pri tem je naglasil njeno »večno« človeško melodijo ali melodijo totalnosti, hkrati pa odklonil tendenciozno in formalistično »umetnost«.' Naposled je visoko nad razum vzdignil »melodijo«, »ki bo zvenela še v srcih poznih rodov .. ., dočim bodo zvoki, ki jih je sestavil razikrajajoči in tuhtajoči razum, čez nekaj let sličili umazanim in bodečim črepinjam«.
Z vsemi temi premisleki si je naravnal pot v osrčje svoje glavne dramske pesnitve, v Vergerija.
Dramsko pesnitev Vergerij, ki se je Jarc ukvarjal z njo, sodeč'po vnanjih datumih, vsaj pet let, smemo smatrati za sintezo vprašanj, ki so pesnika vznemirjala več kot poldrugo desetletje. Med ta vprašanja sodi dilema o pomenu čustva in razuma za človekov humanizem, dalje razmerje med posameznikom in kolektivom v času imperialističnih in socialističnih družbenih nasprotij in razkolov in v tej zvezi položaj Slovencev, slovenske besede ter poslanstvo in obveznosti pesnika v slovenski ter občečloveški skupnosti.
a) Prvi odlomek Vergerija je izšel leta 1927.
Osrednja igralca v dramski pesnitvi sta inženir Kern in pesnik Vergerij. Kern in Vergerij nista dve različni osebi, ampak samo dva različna pola iste osebe. Kern je Vergerijev dvojnik. Edina nevergerijevska oseba v tekstu je pravzaprav le Vergerijeva žena Ines. Kern in Ines predstavljata realni, razumski pol življenja, Vergerij pa idealnega in emocionalnega.
Dramsko fabulo in zasnovo človeka osvetljujeta tudi prizorišče in mizan-scena: »Soba praznote. Somrali. Na steni v ozadju visita veiik triliotnik in šestUo — edini okras tega bivališča. Vse okolje: v sanjskost prelivajoča se resničnost.«
Trikotnik in šestilo sta simbol, Kernov simbol, izražata homo technikusa, modemo civilizacijo, praznota in somrak pa ustvarjata ugoden pogoj, v katerih se razvija Vergerijeva duševna drama.
Drama se začne v trenutku, ko stopi pesnik Vergerij pred racionalista Kerna in zagotovi, da ne spoštuje šestila in trikotnika. Kern "ga zavrne in imenuje »suženj lirskih teorij, častilec Platona in trubadurjev«. Kern ne da nič na besedo in časti samo dejanje. Tembolj, ker je historična usoda izključila slovenski narod iz evropske produkcije in ga omejila na narod pesnikov.
Vergeriju očita, da sanjari skozi življenje, se vdaja v usodo, je zagrenjen in puščavniško osamljen. Ko se pesnik brani s fatalistično mislijo, češ usoda je tajna zakonitost, Kern zavrže oba pojma, usodo in tajno zakonitost in ponovno naglasi kot edini smisel bivanja — dejanje. Ko pa ga Vergerij zavrne, da je inženirska soba polna praznote, somraka, puščobe in tujosti, ugotovi Kern:
To je v Tebi. Iz sebe gledaš. Temen si in sprt s seboj in svetom, toda brez moči.
Vergerij prizna, da je razdvojen jetnik in naglasa, da je sodobni človek sploh ujetnik. Predal se je materialnemu opoju, nagonu, telo je postalo »duha grobišče«, zaradi česar stoji človeštvo tik pred svojim poginom. Vergerij pa se hoče vzpeti iz prepada in prinesti ljudem luč. Vendar je obsojen na katastrofo, ker je »vse že zastrupljeno«.
Kern se v polemiki ne vda. Vedno globlje vrta v sanjarskega človeka, ki je po njegovem mnenju plen čustev, in ga poskuša ohrabriti in pridobiti za
48
družbeno dejavnost, za živ in tvoren boj, pesnika hoče vključiti v areno življenja.
Najprej noče razumeti, čemu se Vergerij oklepa pojmov večnost, duša, duh, in zakaj doživlja pragrozo dolgočasja v svetu. Vse to mu je meščanska filozofija, zmota, zabloda, bajeslovje, izraz slabosti in človekovega hlapčestva. Ne more razumeti, da povzročajo ti pojmi Vergeriju muke.
Sanjski pevec, ki samotari v »zvezdnem stolpu«, zato ne more in tudi ne sme biti vodnik množice. Da bi bila negacija Vergerijeve zagledanosti v čustvo in etos popolna, Kern ugotovi, da je človek le droben ulomek strašne enote, ki ga trga in melje,
Enota pa je veliki Meščan.
Do tu Vergerij odločno ugovarja Kernu. Noče biti ulomek, ampak celota, zaokroženost, »bistveno« bitje, ki išče »duhovno zdravje«. Človek ni stroj, je Duh, in Duhu se ne more in se ne sme nikoli odreči. Vergerijev cilj je ustvariti na zemlji ubranost, bivanjsko harmonijo. Toda namesto lepote in radosti mu pre-ostajata neutešenost in tujost. Napada ga ledeno dolgočasje, pragroza »kadar človeški duh ne more več oblikovati se v dejanjih«. Tak Vergerij nima moči, da bi zagrabil za samokres, ki mu ga vsiljuje Kern in v revoluciji ubil velikega Meščana, ki razjeda človeški moralni ideal. Kern ga zato pritisne z mimohodom ljudi, ki jih uničuje Meščan.
2e doslej je prizorišče samo povzročalo tesnobo. Sedaj se efekt znatno okrepi z grotesko in vizionarnim gradivom.
— Od vseh strani zalije sobo modra svetloba. Stene izginjajo. Vse: biez-prostorje. Ozadje v naraščajočem rdečkastem svitu. Sredi vesoljstva Vergerij sam.
Nenadoma se izloči iz modrine senca, ki pa ni senca, ampak človek Invalid, in se zastrmi v Vergerija. Po njegovi obtožbi se iz modrine »vzpne« druga senca — Študent, za njim »se izmota« Ubijalec, »iz modrine vzcvete« Dekle, »se izločijo sence« — Rudarji, »se izločijo sence« — Otroci. Vsi so živi kriki zoper amoralno meščansko družbo, rezultati njenih negativnih življenjskih možnosti, dokument Jarčevega socialnega čustva. Ce so socialne slike invalida, rudarjev, otrok in ubijalca splošno človeške, pa zadeva študentova kritika predvsem slovenski liberalizem in klerikalizem. Procesija bede moderne družbe sicer Vergerija pretrese, vendar še vedno verjame, da je svet »odrešen!« Zadnja stopi predenj mati z besedami:
O znaj: ljubezen je najvišja sila,
in človek v njej se bogu približuje . . .
Ko se iz ozadja iztrga še pesem mističnega zbora, ki kliče boga, da povede človeški rod »iz ječe črne«, se Vergerij iztrga iz hipnotičnega stanja, scena se prelomi v prejšnjo, s Kernoih na prizorišču. Kern se postavi predenj kot zmagovalec. Vergerij je po tej vizionarni katarzi pripravljen stopiti na revolucionarno pot. Zlasti še od trenutka, ko mu Kern pokaže utripanje industrijskega mesta dn Altmanna, predsednika raznih podjetij, poslanca, bivšega ministra, ki nalik težki senci visi nad dolino pod seboj, je »sel smrti, zlo življenja, duh-gonoba« ter uničuje umetnost, znanost, trgovino, delo, »vsa svetišča naša«.
Toda bo sanjski pevec in filozof-personalist lahko postal zgodovinski borec in revolucionar? To vprašanje aktualizira materin klic: »Kam te vodi temna pot!« Pesnik se očitno ni strinjal z Vergerijevo odločitvijo iz leta 1927.
b) Dramsko pesnitev je nadaljeval Jarc čez dve leti. Medtem je moral razrešiti vprašanje, pred katerim jc obstal Vergerij, ko se je odločil za boj proti
49
kapitalistu Altmannu. V dogajanje vključi sedaj novo silo, Vergerijevo ženo meščanko. S tem bistveno zaplete Vergerijev družbeni položaj in razvije nov pogoj za oblikovanje svojega odnosa do socialnega zla. Iz karakteristike, ki jo podaja o njem žena Ines, pa ni težko spoznati, da govori Jarc o generaciji pesnikov ekspresionistov in o njihovem, v bistvu personalističnem načelu o družbeni obnovi, ko namreč pravi, da naj se uresničita pojma »brat« in »sestra«, nastane naj človeško bratstvo.
Ines pa ne opisuje samo njegove nestvarne duhovnosti, marveč zadene tudi na njegov socialni problem. Opozori ga, da se je odtrgal od svojega brega in si poželel meščanski svet. Tudi novi dramski lik Mož, ki pa je zgolj alter Kern,
vprašuje: .....u
Kaj nisi Jih zapustil
prevarane robote in se vselil
za mizo gospodarjem . .. !
V nadaljevanju zavrača Jarc vse lepoumne estete, vse »lepoumno in blesteče igračkanje z izrazi«. Takšen se mu prikazuje nekaj časa tudi njegov Vergerij, njegov drugi jaz. In kakor ironija do samega sebe zveni Vergerijevo sporočilo, da se zapira vase zato, ker hoče prečiščen začeti veliko revolucijo.
Ines!
Še ti me hočeš odtujiti sebi! In mar ne veš, da sem ise vdal puščavstvu . samo, da še čistejši bi dozorel za tisto svoje veliko dejanje, ki duše bo osončilo s svobodo.
Vergerij se je zapredel v meščanstvo in duha-gonobe ne more premagati s svojim pesniškim sanjarstvom. Utopist je, ki ne more ustvariti lepote niti v najmanjši življenjski celici, hoče pa jo ustvariti vsemu človeštvu. Kako naj to stori vsemirski skitalec, iztrganec, izgnanec? Družba ni osamljenost, ampak dejanje in dogajanje, in šele kdor stoji v dogajanju, lahko vpliva nanj. Deklasirani Vergerij pa sovraži meščanstvo očitno zgolj zato, ker se ne more do kraja uskladiti z njim, s svojim »varnim zavetiščem«. Tudi materina misel o ljubezni in »temni poti« sega daleč v Vergerijeve odločitve. On ne bo revolucionar. Meščana je po njegovem nazoru treba premagati v sebi in izven sebe z ljubeznijo, s čustvom, z moralno revolucijo v človeku, ne pa z nasilnim družbenim prevratom. Ce razum priganja Vergerija k dejanju, ga čustvo zadržuje pri besednem protestu, pri lirski opoziciji in oznanjanju ljubezni in življenjske lepote. Ker pa je vezan na meščanstvo, je njegov etični protest nepomemben, celo protisloven, Vergerij je potemtakem prebujeni intelektualec, malomeščan, ki se zaveda, da bi moral ustvariti upor, ne stori pa ničesar. Nasprotno! »Robote« celo razoroži, zavaruje kapitalistovo družino pred njihovim uporom. Njegova tragika se po-glaiblja s tem, da eno misli in hoče, drugo pa dela. Kot velik ljubitelj lepote in harmonije se odloči proti razrednosti in proti temu, da bi človekov etos merili po razredni pripadnosti. V imenu svojega esteticizma in subjektivizma pride naposled do poraznega zaključka:
Svobodo njim, ki zversko so prežali, kdaj si razdele plen gospodarjev? Sirove črne sile! Tvoji hlapci! in gospodarji sličijo si v zverstvih!
En sam lepoten sen, en sam dih zvoka, /
k; te zamakne za trenutek v onkraj, je vreden, da izkrvave milijoni ogabnih sužnjev!
50 -
Do tako idealističnega zaključka ni dospel noben slovenski pesnik med dvema vojnama. Blizu je teoriji Razkolnikova o dveh razredih ljudi (Zločin in kazen, 1954, 267). Jarc je tukaj navezal misel na reakcionarno ideologijo, ki je videla v delavcu — proletarcu samo najbolj groho nadaljevanje njegovega meščanskega gospodarja. To je povsem negativna Vergerijeva beseda o konkretnem zgodovinskem vprašanju. Po tej besedi se, sentimentalen, reši v žensko:
O, Ines! Tvoja topla bela roka! Angel življenja!
Kličem te, kakor kdor se potaplja v blaznost! Ines, žena sončna! Vsa moja! Vsa moja!
Ko odkloni, da bi se še ukvarjal s taborom tlačanov in gospodarjev, postavlja druga dva tabora: občestvo živih in grobišča mrtvih. Prvi svetijo v noč kot svetilniki, so v vesoljstvo odprti ljudje:
Iz njih sijo vsemirska hrepenenja po godbi zvezd, po božjih razodetjih ...
Drugi so ujeti v družbo in v svoj razum:
Ravnina severnih poljan razuma! O, bornost bledih, mrzlih teorij!
Jarc odkloni tudi znanstveno človekoslovje kot jalovo razumsko ambicijo. Protest zoper razum, zoper »severne poljane razuma« povezuje z odporom do ideje o izenačenem kolektivu, kakor ga predvideva marksizem. Bil se je potemtakem s fantomom, ki so ga ustvarjali v konservativnem tisku o komunizmu kot družbeni razvojni .stopnji, kjer so vsi ljudje »izenačeni«, ne da bi dognal, da izenačenost v ekonomskih pravicah še ne pomeni depersonalizacije, in človeku ne odvzema individualnih nagnjenj in sposobnosti (Gre tudi za protest proti diktaturi 1929?).
Vergerijeve lastnosti iz let 1927 in 1929 so potemtakem naslednje. Skuša biti Orfej in odrešiti človeški rod iz vulgarnega materializma, odrešiti človeka, ki je duhovno bitje. Hoče se uresničiti. To samouresničenje pa pomeni premagati odtujenost in ustvariti harmonijo s svetom in človeštvom. Toda iz celotnega dialoga izhaja spoznanje, da odtujenosti ni mogoče odpraviti. Naj bo človek še tako plemenit in ustvarjalen, svojih humanističnih nagibov ne more uresničiti. Vergerij ve, da je človeško bitje dobro, nagiba se k etičnemu in se v to smer tudi uresničuje — stvarni zgodovinski dogodki pa te nagibe izničujejo. Vergerij potrjuje, da se je Jarc intenzivno udeleževal velike bitke ekspresionistov za novega človeka. Ne v pesem, v dramsko obliko je postavil to bitko, kajti drama je oblika za moralne in idejne spopade in razrešitve. Jarčeva misel o »bratstvu« pa je deloma tudi idealistična konstrukcija, ki postavlja »mi« namesto starega »jaza« na irealno osnovo religije in »duha«. Družbena protislovja hoče premagati z zgolj moralno obnovo človeka.
Proti temu idealizmu se oglaša ženska kot realistično načelo. Oglaša pa se tudi kot totaliteta nasproti analitskemu razumu, ki se vanj vedno bolj spreminja iščoči Vergerij. Ines je totalni človek, on postaja vsebolj misel. Potemtakem prihaja v drugo temeljno nasprotje s seboj. Z ene strani zavrača Kerna in ledene poljane razuma, z druge se sam spreminja v misel, kakor Ines pravilno opisuje njegov psihološki položaj.
......_..^.:,..„._...................    • .   .   .    M
Ti si misel,
in vse je v tebi misel, in še strast iz misli vre.
Prebudi se v človeka in prisluhni svojemu srcu. O, srce ne laže. Le misel laže. Misel ugonablja in okamenja. Človek brez srca. .
c) Zadnje »fragmente iz dramske pesnitve« je objavil Jarc leta 1932. Vergerij je tokrat v ječi in čita sveto pismo, odlomek iz I. Pavlove poslanice Ko-rinčanom.
Kakšno je miselno nadaljevanje Vergerija? 2e iz njegovega beriva je možno sklepati, da je še vedno veliki vernik in fanatik duha, s katerim zatajuje telo in materijo. Človekovo bitnost si razlaga sedaj čisto v duhu katoliškega dualizma. Se vedno je idealistični gnozeolog.
Nosili smo podobo zemeljsko, telo je iz prsti —• telo duševno, telo duhovno iz nebes.
Naj bo Jarc še tak vsemirski skitalec in navidezni panteist, je v osnovi torej krščanski dualist. Zdi se, da je bil prepričan, da samo dualizem v krščanskem duhu lahko reši človekovo duhovnost pred navalom filozofskega materializma in pred materialno ter tehnično obsedenostjo.
V času ko Vergerij razmišlja o fizičnoduhovni dvojnosti bivanja, ga v ječi obiščeta njegov dvojnik Kern in učenec Blaj. Uklenjencu v »prostorje mrzlih misli« se ponovno približa objektivni svet v obliki obeh »oseb«.
V ječi se Vergerij sprašuje tudi o moči, smislu in pomenu svojih nekda-njh dejanj, ki jih je opravil s tovariši »gnan po neznani sili«. Dpgnati hoče smisel svojega dela in duhovnega boja v dvajsetih letih. Kern ga tolaži, da je
klesal srca, spreobračal duše,
z neugnano voljo si dramil ogenj v množicah . ..
Vendar Jarca in Vergerija v tej točki ne moremo izenačevati, kajti Jarc ni ... desetletje
oral podobo svoji zemlji, rušil pregraje bojazljivosti privzete, iz sebe metal ogenj žive vere v vstajenje naroda v ponižanju.
Kern povečuje Vergerijevo dejavnost in jo »mistificira« iz starih razlogov. Prišel je ponj v teh »črnih letih« in ga ponovno povabi k družbenemu delu;
Ti ljudstvu boš vodnik.
Ce si jo razlagamo s stališča zgodovinskega položaja, pomeni ječa kraljevsko diktaturo. Cisto določno meri namreč Kern na nasilje v monarhistični državi in v Evropi, hkrati pa preroško odpira pogled za deset let naprej v slovensko zgodovino, ko pravi:
Med množicami vre . ..
Klateži, brezdomci,
brezposelni se zbirajo, gneto se
pognani v eno voljo. A mogotci
že slutijo, da bije zadnja ura ...
Vsi čakajo samo doža, ki stopil
bi k njim kot rešenik! Vergerij — ti!
52
Mož, voditelj — tega je manjkalo v Sloveniji v času diktature, bodi v nacionalnem bodi v socialnem smislu. Mlada generacija je hlepela po duhu v sredini.
Stotisoči, ki si jih privedel do jasnosti, te zahtevajo medse!
kliče Kern morda ne več Vergeriju, ampak resnično velikemu, genialnemu umetniku. Prejšnji zanikovalec besede Kern se je očitno spremenil, ni več »šestilo« priznava moč genija, ki je osvetlil pot slovenskega naroda oziroma osvetljuje človeška pota sploh. Toda »oblastniki« so genija ujeli in ga vrgli v ječo. In kje je bila množica, ki jo je prebudil? Vergerij naglasa, da se je potuhnila. In ko jo poskuša Kern obraniti, češ, pomendrali so jo oblastniki, ga Vergerij teološko zavrne:
človek je slab, obremenjen Je z grehom.
In kaj bi lahko storil genialni duh ob uri, ko »oboip« preti pognati množice«? V prvih dveh fragmentih je Jarc preiskusil sebe v odnosu do revolucije in razrednosti. Učenec Dostojevskega in Tolstoja se je odločil zoper revolucijo. Tukaj se preizkuša predvsem v odnosu do svojega ljudstva, nacionalno. Obenem pa odpira vprašanje človekove etične moči nasproti organizirani oblasti, sili, državi in zadene na antigonski konflikt: Človek, ki se vrašča v družbo in zahteva svoj prostor pod soncem, je nevaren, lahko postane zver, ker »vrh piramide ni prostora za dva«. V hlepenju po oblasti se človek dehumanizira. Kakor pa je Jarc blodil v vprašanju človek in družba, tako njegov humanist tudi v nacionalnem vprašanju ni našel trdne in dovolj razumne poti. Kern se moti, ko misli, da bi Vergerij mogel biti resnični ljudski voditelj. To »nalogo« Vergerij ponosno zavrača v ostri obliki:
... jaz nisem tisti, ki ozdravlja z mečem.
Kakor še nikjer poprej služi Jarc v tem fragmentu »svobodnemu duhu« in ne narodu. »Le v sproščenem duhu rodi se svoboda, ki vre brez mej.« »Sproščen« pa je samo v ječi svobodnih misli [glej začetek c)]. Svobodni duh nevezanega intelektualca ukazuje potemtakem tudi Vergeriju. Zato ta prezira množico,prezira pa tudi Kajna, »prvega državnika«. V tej svobodni duhovnosti pa doživi Vergerij najtrši poraz svojih misli, ko skuša najti rešitev za svoj narod. Pade globoko v nacionalno mistiko in pristaja pri pojmovanju »katoliške biti« slovenskega naroda, kakor jo je definiral France Vodnik v uvodu v antologijo slovenske religiozne lirike 1928. Obenem pa asimilira še tisto mesijanistično idejo slovenstva, ki jo je razvijala cirilmetodijska katoliška ideologija v nekaterih revijah, zlasti pa v Križu. Vergerij se namreč takole mesijanistično zamisli:
Kedaj bo narod naš vendar spoznal namig skrivnosti vseh porazov svojih, ta narod, ki mu vek za vekom krči, njegovo ozko zemljo! . .. Vsi polomi, ponižanja mu kažejo usodno, da ni poklican za stavbitelja,
ki si gradi kraljestvo Kajnovo, 1
ne, ne, za višje sile je izbran najmanjši: J
najbednejši gradil bo božje carstvo. ]
Očitno se je vsaj za prehoden čas tudi Jarc pridružil ruskemu filozofu ' Solovjevu in njegovim učencem v Sloveniji, njegovi teoriji o združitvi cerkva in ; božjem kraljestvu, ki so ga slovenski mladi katoliki-pesniki sanjali kot možnost i nasproti socialistični in komunistični družbeni ureditvi. i
53
Ko se Vergerij zamakne v »božje carstvo«, nastopi ^>neviidni zbor«, ki poje k bogu in ga roti, naj ne tepe več sveta, zakaj ves svet je že itak »ibrez konca noč«. Poje pesimistično, kakor da so popokale že vse medčloveške vezi in je zavladal splošen kaos.
Ne revolucija, ne oblast, ne materialna stremljenja ¦—, samo duhovnost, moralna očiščenost lahko reši človeka in narod. Ta lepi Jarčev rdealizem v tistem času ni bil osamljen. Uvršča se v val evropskega personalizma, s katerim so se reševali evropski ekspresionistični poeti v dvajsetih letih pred vizijo »zemlja se maje«. Nad vrednost državnega naroda in osebne varnosti v družbi postavlja prebujenega, humanega človeka. Vergerij je potemtakem dober poet — človek in humanist, a slab poet-državljan. Se bolj kakor v prvem fragmentu naglasa ta poet-človek svoje poslanstvo, svoje orfejstvo. Sedaj hoče odrešiti ves svet. , Veliki človek, ki je sam sebi epicenter in hkrati tudi epicenter sveta, hoče »z bliskom besede« preklali zemljo,
z viharjem svojega prebujenja preplaviti države in narode.
»Puščavo civilizacije« hoče preroditi v življenje. Spada med tiste »svete samotce«, ki oznanjajo »novo smrt, smrt vstajenja!«
V takem hotenju se postavi Vergerij končno »pred veliki sodni zbor« in izpoveduje svoja načela še poslednjič v zelo dolgem monologu. Z njim se dramska pesnitev tudi konča.
Faust je našel smisel svojega življenja v delu za množico, torej v demokratičnem trošenju energij. Vergerij ne. On se hoče približati množici po orfejski poti, on hoče objeti svet, da ga popelje v »božje carstvo«. Faust se realistično dopolni, Vergerij je idealistični utopist, ki ne prihaja problemov reševat z »ognjenim mečem«, ampak z besedo razodetja. V vedno bolj drastičnem zapletanju slovenskega nacionalnega problema Vergerij ne vidi potrebe po konkretnejših odgovorih, v stiski se zateka od »ognjenega meča« k duhu in »čistosti«.
Jarc je moral tukaj prekiniti pesnitev o Vergeriju! Utopični idealizem je bil v resnici pasivizacija nacionalnih in socialnih sil in »božje carstvo« srednjeveški ideal. Seveda je v tem dramskem monologu možno odkriti tudi pozitivne akcente —, zlasti oster napad na meščanski individualizem, načelo XX. stoletja, protest zoper človeka, ki je še vedno gorila, krapinec in ne »sveti samotec«, veliki »oblastnik«, izkoriščevalec in uničevalec množic!
Kar je v Vergeriju humanistično, je nedokončana igra med individualnostjo in kolektivom, borba za jasnost in ontološko vrednost tega razmerja. Jarc ni revolucionaren reševalec tega razmerja, ker je preveč ujet v meščansko življenje in idealistično filozofijo. Ne more soglašati z rešitvami, kakor jih je postavil na oder na primer Ernst Toller z Masovnim človeliom in Naskoliom na stroje. Boji se, da bi se pomasovil in izgubil individualnost. Zato se tudi ni mogel pridružiti revolucionarni delavski fronti kakor Kosovel. Sovraži veliki individualizem, Altmanna, na katerem »sloni« sodobna civilizacija, razumski red mehanične dobe, hkrati pa je duhovno aristokrat in individualist, ki sicer sanjari o etičnem bratstvu vseh, je pa to bratstvo nevidno, tedaj samo idejna iluzija, ne pa stvarna družba. Potemtakem je Jarc po psihološko sociološkem čutu en del slovenskega Kafte. Tudi Kafka se je mučil nad negacijo individualistične meščanske mentalitete in stremel po sožitju z njo in po tem, da ga ne bi izobčila. Ni mogel do kraja premagati meščanstva v sebi in okoli sebe, čeprav ga je smrtno
54
sovražil. Sovražil pa ga je, ker je bil preslab, da bi se v njem zasidral, pa tudi etično ga ni mogel sprejeti ¦— kakor ga ne sprejme Vergerij.
V Vergeriju je Jarc najbolj trdno izpričal, da je moderni romantik. Psiholo- j ški tip dvojnika je iznajdba romantike. Očitno izvira iz globokega neskladja in- \ dividualnosti in sveta, iz njunih medsebojnih napetosti. Ena prvina se skuša j uskladiti, druga beži od realnosti, kar povzroča globoke psihične pretrese, raz- \ dvojenost v samem sebi. Dvojnika je po romantiki poglobil zlasti Dostojevski, j ta pa je bil kot pridigar razkroja evropske kulture, psiholog ekstatičnih in zmu- ; čenih duš, dalje kot kritik družbe in ideolog čisto spiritualnega in prvinskega ; krščanstva (A. Hauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature II, str. 348-349. ; Ljubljana 1962) na prvem mestu v slovenski literarni zavesti dvajsetih let. Tudi j v Jarčevi. I
Scena prvih dveh razdelkov dramske pesnitve je realistična samo v tistih j prizorih, kjer nastopa Vergerijeva žena kot edini individualizirani karakter in 1 živa soigralka v njegovi duševni drami. Druge osebe so največ vizijske, Kern i je samo drugi Vergerij. Dramski prostor je precej dematerializiran. To pa je tudi lahko in celo mora biti, zakaj dogajanje se večkrat prevesi v notranjost j in je zato duševni prostor prav dramski prostor. Prizor z ženo zahteva mizan- ] sceno, ki je po detajlih meščanska. Ostala scena pa že sama vzbuja občutje, da j je pravi dramski prostor duševnost. Nekoliko ekspresionistično barva sceno j izbor svetlobnega stanja na samem začetku dialoga. »Somrak« namreč zabrisuje \ jasnost predmetnega sveta in povečuje notranjo napetost in tesnobo, duhovnost j dogajanja. Ves duhovni spopad se odigrava v mraku. Tako Vergerij še lažje beži j pred vnanjostjo v duhovnost. I
Zaradi pogostega sanjskega in vizionarnega prizorišča lahko nastopajo j tudi vizijske osebe. Dramska snov se tako brez težav razvršča po logiki Verge- j rijeve dinamične, iščoče zavesti. Scena torej funkcionalno podpira sanjstvo, \ sanjsko in stvarno v osebi. \
Vergerij je pisan v verzu, ritem je kljub nekateriira zasekanim mestom raz- j meroma enakomeren. Ekspresivna zasnova drame je razvidna zlasti iz nenadnih : krikov in ekstaz, v katere pada Vergerij. Razcepljeni monolog ali lirika vlog je to. Tehnično ekspresionistični so tudi nenadni prehodi osebe iz sanjskega, mono- i loškega sveta, iz zagledanosti navznoter v stvarnost, navzven. Ta dinamika me- \ njavanja notranjosti in vnanj osti, sanjskega in stvarnega izvira tudi iz spopadov \ dveh načel v človeku, čustva in razuma, in iz stalne dialektike med osebnim j etosom in zahtevami kolektiva. i
Siilep
Ekspresionizem je najbolj dosledno uveljavil Nietzschejevo dionizično-ekstatično načelo lepote. V dramatiki je popolnoma razbil tradicionalno formo, j njeno strogo arhitektoniko. Drama je postala oblika izpovedujočega se indivi- j duuma, lirski dogodek, lirski krik in ekstaza. Takšna je zlasti dramatika štur- j movcev. Toda takšna je tudi Jarčeva dramatika, četudi je nasproti oni mnogo . bolj logično urejena in bolj krik duha kot nagona. Ako jo vzporedimo z ostalo j slovensko ekspresionistično dramatiko, se loči od nje ravno po dosledni lirSki J ekstazi, po tem, da je njen osrednji igralec večkrat pesnik sam s svojim ontolo- ^ škim in družbenobivanjskim problemom, Jarc je razstavil svojo napetost, svojo i dramatično sliko sveta, življenja in sebe v nekaj figur in dogodkov. Pri tem je j »osebe« sprva manj liriziral, v Ognjenem zmaju in Vergeriju pa je lirska stopnja ] jasno izražena. Vendar tudi že v prvih, nelirskih »dramskih« izpovedih zvenijo j temeljni dramatski motivi našega pesnika: spor med čustvom in razumom, med i
55h
posameznikom in kolektivom, osamljenost, kritika meščanskega esteticizma, odklon množice in politike.
Jarčeva dramatika, ki jo bremenijo dolgi monologi in ekstaze, pozna neimenovane »osebe« (Ognjeni zmaj), tipe namesto individualnosti. V Vergeriju se v prvem prizoru luščijo osebe druga za drugo iz »modrine«. Tako tehniko najdemo tudi v drami Gas G. Kaiserja, kjer stopajo osebe po filmskem zaporedju na visok oder in protestirajo zoper inženirja, tehniko in civilizacijo. V Jarčevih dramskih pesnitvah srečujemo mitske prizore in korsko petje. S takšnim petjem krepi pesnik idejno in duševno plast in ga prepleta z mistično simboliko, kakor antična tragedija. Tukaj so nadalje nenadni izbruhi in preskoki iz sanj v stvarnost in obratno, dalje razvlečeni dialog, ki se nenadoma skrči v ekstatične krike. Izpovedi so prenapolnjene s številno in energično metaforiko, česar realistična dramatika ne prenese. Jarc se je razmeroma malo oziral na teatrsko tehniko in svojih lirskih vlog očitno ni pisal za oder. Zato je tudi prizorišče večkrat tudi simbolno, skrivnostno, nerealistično, na njem se lahko zgodi vse, na tem »oceanu skrivnosti«. Jarčeva dramatika tudi lepo dokazuje, kako ekspresionist ni mogel razviti večje sklenjene dramske zgradbe. Ustavljati se je moral pri kratkih enodejankah ali pri fragmentih, katerim je še lahko ohranil enoten lirski zasnutek in sklenjen ekspresivni zamah. Razvidno pa je, zlasti v Ognjenem zmaju, kako lirska intenziteta tudi v krajšem okviru raste in pada in kako se izbruh menjuje z »realističnimi« oddihi in pavzami. Tehniko realizma je uporabil zlasti v prizoru, kjer se Vergerij pogovarja z ženo Ines v meščanskem salonu (2. prizor).
Kot lirik in pripovednik je razpolagal Jarc z razmeroma zanimivo dramsko idejo, se pravi z nasprotjem med čustvom in razumom, ki ga je občutil kot ¦ globok osebni razkol in še kot nasprotje, iz katerega poganjajo mučni dialogi posameznika s posameznikom in s kolektivom. Svoje lirsko-dramatične poliloge pa je omejil na obliko razmišljujočih in »notranjih dialogov«. Tako je preprečil, da bi njegova dramska ideja postala tudi učinkovita in pomembna teatrska umetnost. • ......¦
Jože Toporišič
N AGLASNl TIPI
S LOV EN S KE G A KNJIŽNEGA JEZIKA
človek bi mislil, da so naglasne razmere slovenskega knjižnega jezika neproblematične, saj se je pri nas o naglasu vendar že toliko pisalo in bi torej ; moralo biti vse jasno postavljeno. Ali kdor si hoče to naglaševanje uzavestiti ali pa ga hoče uzavestiti drugim, dobro ve, kaj vse nam na tem področju še ni i dognano, ve še posebno dobro, da praktičnih pravil, ki bi učečemu se dejansko mogla koristiti, močno manjka. Po naših znanstvenih ustanovah se je doslej pri obravnavanju zadevne problematike postopalo ali čisto prakticistično ali pa nekoristno »učeno«: v prvem primeru se je pač reklo, da imajo te in te besede tak naglas, one pa drugačnega, v drugem primeru pa je znanstvenik tak ali dru-
56
gačen naglas »razložil«, primerjajoč ga s stanjem v praslovanščini oz. prasioven-ščini, češ praslovanski padajoče intonirani naglas je s svojega zloga načeloma prešel na sosednji zlog proti koncu besede ali proklitične zveze (oko, zlato > oko, zlato), praslovanski skrajšani ali kratki akut pa je z zadnjega zloga večinoma prešel na predzadnjega (glava > glava ipd.); vse drugo pa je še dandanašnji načeloma tako kakor v praslovanščini.
To bi bila silno preprosta pravila, ki bi nam tako rekoč v trenutku prinesla obvladanje slovenskega knjižnega naglasa, vendar bi morali biti izpolnjeni naslednji pogoji: 1. morali bi se še danes spominjati praslovanskih naglasnih razmer; 2. treba bi nam bilo natančno razložiti, kaj se skriva za dvakratnim »načeloma« in enkratnim »večinoma«. Prav iz navedenih razlogov nam »znanstveno« pravilo o slov. naglasnih razmerah le malo pomaga tudi v primeru, da smo jezikoslovno izobraženi, prav nič pa ne, če smo samo navadni uporabniki jezika. Zato si je treba iskati drugih pravil, če sploh so; taka, za katera se ni treba predhodno naučiti praslovenščine ali katerega njenih potomcev. Ce se nam posreči odkriti taka pravila, ki rasto iz obvladanja materinščine same, to pomeni, da ima povprečni, jezikoslovno nešolani uporabnik našega jezika dejansko možnost priti do zavestnega obvladanja naglasnih norm.
Takoj na začetku našega iskanja je treba opozoriti na našo tradicionalno pomanjkljivost v pojmovanju naglasa: ne ločimo kategorije naglašenosti od kategorije nosilca naglasa..Besedi brat in brat sta obe naglašeni na edinem zlogu, razlika med njima je le ta, da je naglašeni samoglasnik v prvem primeru dolg, v drugem pa kratek. Prva beseda je torej naglašena na dolgem samoglasniku, druga pa na kratkem. Mi pa se izražamo napačno in trdimo, da je beseda brâf dolgo naglašena, beseda brat pa kratko, oz. da ima prva dolg naglas, druga pa kratkega. Namesto da bi ju glede naglašenosti imeli za enaki (tj. naglašeni na edinem zlogu), ju spravljamo v dva različna naglasna tipa, čeprav je očitno, da je naglasni tip pri obeh besedah isti, različen pa je kvantitetni tip. Kvantiteto naglašenih vokalov je torej treba obravnavati posebej.
Druga tipična neprimernost v našem pojmovanju naglasa je postavljanje naglasnih tipov na podlagi vokalizma naglašenih zlogov. Za primer opozarjam na Ruplovo razvrstitev enako naglašenih besed tipa krnet ¦— kmeta, nož ¦— noža in konj — konja (pri konju) v tri skupine na podlagi samoglasniške kvalitete, s čimer se je že na podlagi kvantitete razpolovljeni naglasni tip gréh — kmet, nož, konj) početveril. Podobno imamo glede na vokalno kvaliteto podvojen tip potok — potoka + sokol — sokola. Kar tu alternira, torej spet ni naglas, temveč samo vokalna kvaliteta, oz. če gledamo zadevo s pisne strani, tako imenovana naglasna znamenja, ki pa v slovenščini, kakor je sicer načeloma znano, zaznamujejo pri črkah i, u in a razen naglašenosti še kolikost naglašenega samoglasnika, pri črkah e in o pa celo troje: naglašenost (tj. mesto naglasa), kvaliteto naglašenega samoglasnika (péta ¦—¦ peta) in njegovo kvantiteto (kmet — žen). Tudi kvaliteto naglašenega samoglasnika je treba načeloma izločiti iz obravnave naglasnih tipov. To je poglavje zase, kakor je poglavje zase kolikost naglašenega vokala. — Gotovo je, da je treba poznati oboje, toda naglasnih tipov nam kvantitetne in kvalitetne okoliščine naglašenih samoglasnikov ne smejo zatem-njevati in komplicirati do nepriučljivosti.
Se en vidik se meša z naglasnim: morfološki. Tako je Rupel pri samostalnikih sr. spola poleg tipov po mestu naglasa (lét-o, -a, -u ¦—• polj-é, -a, -u ¦— dn-a, -a, -u) in po kvaliteti naglašenega samoglasnika (leto mn. leta ¦— okno mn. okna) uvedel še neimenovani peti tip, v katerem je v štirih skupinah obravnaval tiste
57
samostalnike, ki imajo razen v N/A ed. podaljšano osnovo {jâgnje — jâgnjeta, bleme ¦— bremena, žrebe — žrebeta in drevo ¦— drevesa). To je z našega stališča nedopustno: jâgnje je treba uvrstiti v tip leto, žrebe in drevo spadata prav tako drugam (o tem pozneje), tako da poseben tip predstavlja samo breme ¦— bremena, kar je enako kot potok — potoka, debel ¦— debela, nosil ¦— nosila, rojen ¦— rojena, pokosil ¦— pokosila.
Zgoraj smo si pridržali natančnejše razpravljanje o naglasni pripadnosti besed tipa žrebe in drevo. Tu si je namreč treba pojasniti, kam -e (-él-) in -ô (-és-), podobno še -é {-én- oz. -és-) spadajo: ali k osnovi, kakor želimo dokazati tu, ali h končnici, kakor trdi SS 1956 za -e, -6 ter -é. Poznavalec tradicionalne slovenske slovnice se bo nemara zgrozil ob naši trditvi, da -e in -o v teh primerih spadata k osnovi in torej nista končnica. Da je -e v tej deklinaciji nekaj posebnega, kaže že dejstvo, da ga nahajamo tudi za funkcionalno trdimi soglasniki, medtem ko se, kadar je končnica, nahaja le za funkcionalno mehkimi, namreč za /, C, č, ž, š. Prim.: ime, tele, žrebe, iante, ščene, prismode ¦— morje, lice, pogorišče, ože. V primerih, ko se tak -ekot del osnove nahaja vendarle za funkcionalno mehkim soglasnikom •— torej tako kot končnica -e •— prim. druže, živinče, revše, pišče, gre za samostojne morfeme, ki jim v opoziciji lahko dokažemo. samostojen pomen: prim. drug ¦— druže, živina ¦— živinče, reva ¦— revše, piskati — pjšče, tj. ravno tako kakor v primerih telica — tele, fant ¦— iante, deklica — dekle ipd. Da spada k osnovi tudi -o v primerih kot drevo ¦— drevesa, sklepamo po analogiji primerov breme — bremena, žrebe — žrebeta. Seveda velja to tudi za oje — ojesa. V teh dveh primerih je pripadnost o-ja oz. e-ja k osnovi mogoče zagovarjati tudi na podlagi tako imenovane morfemske zlepljenosti (-o in -e spadata potem istočasno k osnovi in h končnici), toda prva razlaga popolnoma zadostuje.
Sicer pa podaljšave osnovee v slov. knjižnem jeziku tudi sicer, tj. pri sam. m. spola, niso nič neobičajnega: Tone — Toneta, komite ¦— komiteja, sako — sakoja, angažma — angažmaja, emu — emuja, taksi, — taksija. V vseh teh primerih gredo e, o, a, u in i prav tako k osnovi in ne h končnici; h končnici bi šli tedaj, ko bi jih od 2. skl. dalje izpodrinil kak drug končniški vokal, kakor npr. v primerih iinal-e -a, sol-o -a, slug-a -a (-e), dežurn-i -ega. — Samostalniki jagnje, breme, žrebe, drevo imajo torej v N/A, ed. končnico -O, ker izglasni -o oz. -e spadatak osnovi.
Ta razčiščevalna zastranitev je bila nujna, da si sedaj naglasne tipe lahko postavimo na zdravo podlago. V okviru sklanjatve in spregatve razlikuje slovenski knjižni jezik samo štiri naglasne tipe; imenujemo jih: 1. nepremični (na osnovi), 2. premični (na osnovi), 3. končniški in 4. mešani naglasni tip.
Pri prvem tipu je naglas vedno na istem zlogu, šteto od začetka besede, pri drugem tipu se v primeri z N. ed. (pri neživih sam. moškega spola in pri sam. ženskega spola na soglasnik in srednjega spola tudi v A. ed.) nahaja naglas za ziog proti koncu besede (potok — potoka); pri tretjem tipu je v sklonih z ničto končnico naglas samo teoretično na tej ničli, dejansko pa na zadnjem zlogu osnove (pes-O ~= pes ¦— ps-a); pri četrtem tipu je naglas v ednini sedaj na osnovi sedaj na končnici, v množini pa pri samostalnikih večinoma le na končnici (tako tudi v dvojini), le pri sam. sr. spola na osnovi, pri samostalnikih moškega spola, ki množino in dvojino tvorijo s podaljšano osnovo, na podaljšku -ov- (sinovi); pri pridevnikih se ta tip uveljavlja samo v N. in A. vseh števil. Nekaj primerov za posamezne tipe:
58
Ad 1: gréh, korak, oblastnež, nož, kmet, konj, čeber, Tone, komite, sólo, sakó, sluga, angažma, taksi ubog, tuj, bolezenski, star, vroč, širok, zelen, temen smrt, pošast, ljubeznivost, miš, deber lipa, prismóda, bodica, vstopnica, tema, grozota, steza sadje, leto, znamenje, vreteno, okno, jágnje, drevo, irne, žrebe, sence delam, delaj, delal, delan, končam, končaj, končati, končal
Ad 2: človek, medved, sokol, razred, trebuh, sosed debel, rojen, velik senožet, topol, zibel breme, téle
nesi, trési, nosil, pisal, pokosil Ad 3: pes, steber, nožek zel, temen, droben deber
tema, guba, gospa, sla dno, tla, žganje sem, šel, gremo, cvetel Ad 4: mož, gnoj, most mlad, rad, težak
reč, stvar, oblast, ravan, tesen, raven gora, žena, glava, solza mesó, srce, polje
Jedro naglasnih tipov tvorijo vedno primeri, ki jih je mogoče naglaševati samo po enem tipu, kakor npr. kralj -a, človek -éka, pes ps-á -u, mož -á -u. Poleg takih primerov pa imamo v vsakem tipu tudi take, katerim je to samo ena izmed naglasnih možnosti, kakor npr. gôr-a -e. Kakor hitro imamo v jeziku na razpolago več možnosti, da izrazimo predmetno isto stvarnost, se takoj postavlja vprašanje, ali sta dve ali več možnosti enakovredni, tj. jih rabimo brez vsakršne razlike, stilno nevtralno, ali pa ravno nista enakovredni, temveč je ena izmed njih posebnost, torej stilno označena v tem smislu, da je narečna, starinska, pesniška, slovničarska ipd. Prav v tem pogledu je sedaj treba prikazati značilnosti vseh štirih naglasnih tipov in v njihovem okviru posameznih besednih vrst in obliko-slovnih kategorij. V tem smislu bo torej govora o samostalnikih različnih sklanjatev, o pridevnikih in o glagolskih oblikah prav tako različnih spregatev.
Mešani naglasni tip
Mešani naglasni tip je najbolje ohranjen pri samostalnikih žen. spola na soglasnik. Vzorec je naslednji:
ed.: stvar stvari stvari stvar stvari stvarjo C^v.:      -i        -i     -ém       -i    -éh       -mí mih^    -i    mn.   -éma
Načeloma se tako naglašujejo vse enozložne osnove; izjemo pomenijo samo mis, nit, rit, bit, sluz, smrt, bol, briht, čud in sieri] (po mojem izpisu iz SP 1962). Od samo v Ni A. ed. dvozložnih, sicer pa enozložnih osnov gredo po mešanem tipu ravan, láhet in tesen. Mešani naglasni tip v sklanjatvi žen. spola na soglasnik je v knjižnem jeziku načeloma obvezen, tj. pri prizadetih samostalnikih ni mogoče naglaševanje še po kakem tipu. (To velja seveda tudi za samo-
59
stalnike le deklinacije, kadar gredo po prvem tipu.) Dubletno naglaševanje poznajo samo naslednji samostalniki: zjéd, luč, gnját in bil, ki jih SP na prvem mestu naglasa po nepremičnem tipu, na drugem pa po mešanem, tako torej, kakor tudi samo v N/A. ed. dvozložno osnovo reber. Prvima dvema primeroma bi bilo primerneje dati na prvo mesto naglaševanje po mešanem tipu.
Večzložne osnove sam. ž. spola na soglasnik se, kakor rečeno, naglašujejo po nepremičnem naglasnem tipu, izjemo pomeni le nekaj dvozložnih primerov: ostfv, podúst, postfn, zarast, sovfst, predjed, prasnov; nemoč, nozdfv, oblast, obrt, obrv, pomoč, postrv, premoč, primés, stranpot, (samo)pomoč, kokoš. Pri prvih sedmih je po SP naglaševanje po mešanem tipu edino dopustno, pri ostalih pa je navedeno na drugem mestu. Od 20 takih večzložnih osnov po mešanem naglasnem tipu jih je 14 takih, da imajo v slov. knjižnem jeziku enozložne vzporednice: postín — stfn, moč, — pomoč ... Zato je zanje upravičeno mogoče domnevati, da imajo mešani naglas po zgledu na enozložnice. Jezik je moral na podoben način občutiti tudi ostalih šest primerov, namreč ostrv, podust, nozdrv, obrt, postrv in celo kokoš. Morda je jezik nekoč take enozložnice deloma tudi poznal; opozorim naj na narečno podvest za knjižno podust, ki je imela tak par z vest, na srbohrvatsko strv, pastrmka ipd. Nepojasnjeni ostaneta s tega stališča samo nozdrv, vendar je tudi to za silo mogoče razumeti iz zveze kot nemoč — nozdrv po analogiji nečem — nočem, ter kokoš, ki bi se naglašala po mešanem tipu zaradi nekakšne haplologije.
Sicer pa se vsiljuje vprašanje, v kolikšni meri so pravkar prikazane do- i ločitve SP 1962 dejanskemu stanju v knjižnem jeziku primerne in koliko ne. Ce ^ drži naša domneva o težnji, da enozložne osnove mešani naglasni tip ohranjajo, \ večzložne pa ga opuščajo, oz. se sploh nikoli po njem naglaševale niso, bi bilo razumljivo pravilo, da se vsem semantično morfološko nesestavljenim oz. ne-motiviranim besedam na prvem mestu zapiše naglaševanje po nepremičnem naglasnem tipu. Torej: strv -i, postrv -i, podúst -i, nozdfv -i, obit -i, obrv -i, morda tudi oblast -i. Še v večji meri velja to za kokoš. Sele na drugem mestu naj se navede naglaševanje po mešanem tipu. Samo mešano naglaševanje pa bi imele besede, ki so morfološko in naglasno motivirane kot dve jezikovni enoti, tj. tiste, ki imajo dva naglasa (česar pa SP 1962 ne zapisuje); to so prasnov, predjed, sovfst, nemoč, stranpot. Na prvem mestu mešano, na drugem pa nepremično naglaševanje bi potem zaznamovali pri morfološko motiviranih besedah z enim samim naglasom: zarast, izjéd, pomoč, premoč, (samopomoč) in,primés. Tako naglaševanje je torej jezikoslovno oz. jezikovno utemeljeno. Redkokje se je teže odločiti, ali naj besedo damo v to ali ono skupino (prim. oblast). SP je za razrast zapisal samo nepremični naglas, pri zarast pa samo mešanega. Mislim, da nepravično.
Medtem ko se m.ešani naglasni tip pri samostalnikih ženskega spola na soglasnik krepko drži, je pri sam. srednjega spola komaj še ohranjen. Naglas je v N/A. in G. ed. na končnici, v D. L. in I. ed. — pa tudi v množini in dvojini sploh — na osnovi. Mešani naglasni tip vzdržujejo pri skl. srednjega spola naslednji samostalniki: blago, testó, zlato, srebro, seno, proso, mesó, nebo, gorje in srce. Pri gorje je naglas na končnici tudi v I. ed. Dublet tu ni; izjemo pomenita le morje in polje, ki ju SP 1962 naglašuje po mešanem tipu na drugem mestu; res sta to stilno označena naglasa.
Mešani naglasni tip se v sklanjatvi samostalnikov moškega spola še dobro drži. Naglas na končnici je v ednini samo v G. (in seveda tudi v A., kadar imamo
60
A/G.); V D. pri eni sami besedi [bogu), a še to je stilno označeno v smislu starin-skosti. V množini ima večina teh samostalnikov podaljšano osnovo z -ov-; ta morfem je vedno naglašen (tako tudi v dvojini). Samo nekaj samostalnikov ima, kakor je za mešani naglasni tip sploh značilno, v množini naglas na končnici.
Torej :					
mož	most	mož-je	móstóv-i	mož-d	mostóv-a
moža	mostu	-0	-e	-mn.	-mn.
možu	mostu	-ém	-om	-éma	-orna
moža	most	-é	-e		
možu	mostu	-éh	-ih		
možem	mostom	-mi	-i		
Navedeno naglaševanje je stilsko nevtralno v danih primerih, ki pa niso predvidljivi in si jih je treba posebej zapomniti. Po primeru mož gredo še las, zob in (samo v pl. seveda) ljudje; voz je verjetno že stilsko označen, saj je v običajnejše vozovi kakor vozjé. Po mojem izpisu iz SP 1962 je 82 primerov z na-glašeno končnico v G. ed; razen branu, boga, dolga, duha, moža, sveta, hoda in voza, ki poznajo samo tak naglas, so drugi lahko naglašeni tudi na osnovi. Spet se torej pojavlja vprašanje, katero naglaševanje je normalno, stilno nevtralno, in katero posebno, stilno zaznamovano. 2e če si ogledamo primere, ki poznajo po SP samo naglas na končnici, se nam odkrije, da bi bilo bolj običajno od branu brana, namesto duha (odoris) bi bilo verjetno še bolje duha. Se veliko več je tega med primeri, kjer že SP dovoljuje obojno naglašanje. Oglejmo si primere, ki so razporejeni tako, da se najprej navajajo tisti, ki imajo naglas na končnici naveden na prvem mestu, potem na drugem ali tretjem; podobno je tudi s primeri, ki imajo lahko nenaglašeni končniški -a v G. ed.
Naglašena končnica v G. rod.:
1. hladu, lanu, lasu, mahu, medu, miru, sadu, sinu, sledu, strahu, tatu, žaru, gnoja, lesa, loga, loja, moža, daru, ledu-,
2. brodu, cvetu, drobu, gladu, glasu, godu, gradu, jezu, kanu, kapu, klasu, kvasu, lanu, mostu, mraku, nohtu, olu, panju, pasu, plazu, plodu, plotu, potu, produ, redu, rodu, satu, sladu, slapu, smradu, sodu, sramu, stanu, tiru, tramu, valu, vratu, zidu, brega, droga, druga, hoda, nosa, roba, roga, snega, soka, volka, vrha, zoba, zvona, žleba;
3. drogu, nosu, robu, žlebu.
Nenaglašena končnica v G. ed. je po isti lestvici pri naslednjih primerih:
1. brega, broda, cveta, droba, droga, druga, glada, glasa, goda, grada, hoda, jeza, kana, kapa, klasa, kvasa, leta, mosta, mraka, nohta, nosa, ola, panja, pasa, plaza, ploda, plota, pota, proda, reda, roba, roda, roga, sata, slada, slapa, snuada, snega, soda, stana, srama, tata, tira, trama, vala, volka, vrata, vrha, zida, zoba, zvona, žara, žleba, leda;
1. dara, gnoja, hlada, lana, lasa, lesa, loga, loja, maha, meda, mira, .sada, sina, sleda, straha;
3.......
S koj^nkretnimi določitvami ne moremo biti docela zadovoljni. Pri končni-ško naglašenih primerih bi bilo sinu, žaru treba postaviti na drugo mesto, zato pa z drugega na prvo gladu, glasu, gradu, jezu, ledu, plazu, potu, smjadu, sramu.
61
stanu, zidu, zoba, inorda še mostu, nosu. V zvezi s tem zgubijo prvo mesto konč-niško nenaglašeni glada, glasa, grada, jeza, mosta, ploda, pota, smrada, stana, srama, zida, zoba. Včasih bi bilo treba misliti na različne pomene ali zveze: strahu — straha, stanu — stana, plodu — ploda, rodu — róda, zidu — zida, smradu — smrada. V teh primerih je obojno naglašanje stilno nevtralno. Pred temi dvojicami navedeni primeri pa šele s premestitvijo, kakor smo jo predlagali, dobe stilno neoznačenost, medtem ko je njihov zapis v SP neprimeren, tj. stilno označen, pogosto prav v smislu strogega dialektizma. Sicer je v več primerih naglas na končnici prav zaradi njegove narečnosti treba sploh opustiti, npr. soícd branu, drogu, kanu, kapu, mraku, olu, panju, redu, slapu, sodu, tiru, valu, žaru, žlebu, druga, nosa, vrha, žleba. Mislim, da bi pravilno izpeljana anketa te nazore potrdila, četudi seveda ni izključeno, da bi se kateri izmed primerov moral po nj.ej le drugače postaviti.
V dvojini in množini vzdržujejo mešani naglasni tip z naglasom na končnici le nenapovedljivi primeri, in sicer imajo naglašeno le po kakšno obliko, še najbolj pogosto -éh v L. mn. Toda oglejmo si stvari po vrsti.
Končnica -jé je pri samostalnikih, ki poznajo tudi končnico -i (včasih na podaljšani osnovi) stilno označena; tako kapjé, nohtjé, tatjé, volcjé, vozjé. Označenost je tu v smislu starinske prvinskosti. Tudi končnica -ém v D. mn. je v istih pogojih kot -jé v N. mn. stilno označena: brodem, volem, robém. To ni označeno le kakor -jé, temveč še prej v literarno knjižnem, posebno pesniškem smislu. Prav tako je stilno označena naglašena akuzativna oblika množine: dolge, rogé, vrhe, cepé, dolé in voze in končnica -mí v I. mn.: brodmi, drogmi, kapmi, mostmi, panjmi, tatmi, rogrrú, vozmi, vrhmi, žlebmi, grobmi, vrtmii, volmi in kolmi. Vse to so danes predvsem dialektizmi (še kar gre vozmi in voimij kolikor so sploh kdaj živeli tudi v knjižnem jeziku. Prav to velja tudi za N/A. dv. na -d, ki je stilno neoznačen le pri besedi možd, označen pa v primerih brega, roba, roga, zvona, žleba. Prosti varianti sta le sveid in svetova ter zobd in zoba. Primerov z naglasom na končnici je še največ v L. mn. SP 1962 navaja naslednje: brodeh, mosteh, noseh, panjeh, robeh, staneh, tateh, zideh, bregeh, dolgeh, drogeh, logeh, rogeh, vrheh, domeh, grmeh, grobeh, snopeh, voleh, doleh, čebreh, črteh, hrbteh, koleh, konceh, podeh, stoleh, šopeh, vogleh. Tako naglaševanje zveni v nekaterih primerih po Gregorčičevi in sploh po zaslugi pesnikov poetično, v veliko primerih pa ne gre za nič drugega kakor za dialektizme. Označene so vse tako naglašene končnice. Kot pesniške variante se bodo ohranile gotovo najdelj pri tistih besedah, ki so jih v vidnih delih zapisali slovenski umetniki, prav tako pa se bodo te označene variante držale še nekaj časa v tipičnih ustaljenih zvezah tipa stavbe na koleh ali pri obeh konceh. Cim manj pogostna v navadni govorni vabi je kaka taka oblika (z naglasom vred), tem prej podleže ekonomizaciji vseh, torej tudi naglasnih značilnosti.
Oglejmo si ob koncu še dolgo množino samostalnikov moškega spola. SP jo navaja bodisi na prvem, drugem ali tretjem mestu bodisi kot edino. Primeri so naslednji:
1. branovi, cvetovi, drogovi, kresovi, mahovi, nosovi, pasovi, plodovi, re-dovi, robovi, sadovi, satovi, slapovi, tramovi, valovi, vratovi, žlebovi, dolgovi, drogovi, lesovi, logovi, nosovi, robovi, rogovi, snegovi, sokovi, volkovi, vozovi; domovi, mrazovi, nohtovi, plazovi, prodovi.
62
2. glasovi, kapovi, klasovi, nohtovi, plazovi, prodovi, sodovi, stanovi, tatovi, biegovi, vrhovi, zobovi, žlebovi, cepovi, gozdovi, grmovi, hlapovi, hramovi, kerovi, pragovi, prtovi, tokovi, vragovi, vrtovi.
3. grobovi, snopovi.
4. brodovi, darovi, godovi, gradovi, jezovi, ledovi, mostovi, mrakovi, plotovi, rodovi, sinovi, sledovi, smradovi, strahovi, zidovi, bogovi, drugovi, duhovi, svetovi, zvonovi; črtovi, štorovi, topovi.
Te določitve niso idealne. Ce začnemo od zadaj: prav tako dobro (oz. slabo) kot ledovi je tudi ledi, gotovo pa so veliko normalnejši črti, štori kakor črtovi, štorovi, ki jih edine navaja SP. Te bi mirno lahko pozabili. V tretji skupini ima SP po mojem izpisu samo dva primera; grobove je s tretjega mesta treba premakniti na prvo, snopovi pa so sploh sumljivi. Botrovalo jim je verjetno gorenjsko snopovje, ki ga beremo tudi pri Prešernu. Iz druge skupine je treba premakniti v prvo (deloma pa v četrto) naslednje primere: glasovi, plazovi, stanovi, tatovi, vrhovi, žlebovi, gozdovi, pragovi, tokovi, vrtovi. V prvi skupini pa so vsaj sumljivi branovi, satovi, lesovi. — Pri dolgi množini gre, kadar ni splošno rabljena, večinoma za dialektizme, negotovost se pri knjižno govorečih pojavlja samo pri redko uporabljanih izrazih, kakor je npr. smradovi, ledovi. SP se je ravnal nekako po načelu geometrične sredine in je približno polovici primerov prisodil prvo ali edino mesto, drugi polovici pa drugo ali tretje. V knjižnem jeziku v nasprotju s tem prihaja do precej ostre polarizacije v že omenjenem smislu, da je dolga množina sploh stilno nevtralna ali pa je v knjižnem jeziku ni, tj. pripada narečjem ali pa starejši stopnji knjižnega jezika.
Pri samostalnikih žen. spola na -a je naglas sedaj na osnovi sedaj na končnici spet le v ednini, v množini pa le na končnici; tako tudi v dvojini, če je v N/A puorabljena končnica -e, sicer pa je v N/A na osnovi:
ed.:     voda vode   vodi   vodo   vodi   vodo;
mn.:    vod-e -a       -am     -e      -ah     -ami;
dv.:     vod-e (vodi) mn.      ama.
Z mešanim naglasnim tipom pri samostalnikih ženskega spola na -a je podobno kakor z istim tipom samostalnikov moškega spola v množini: razen nekaj trdnih primerov, pri katerih je vzorno ohranjena cela paradigma, imamo sicer samo ostanke v posameznih sklonih. Cel naglasni vzorec, kakor je zgoraj zapisan (vendar v G. mn. včasih s končnico -o in zato z naglasom na zadnjem zlogu osnove) imajo le gora, voda, rosa, osa, koza, zemlja, peta, žena, sestra; roka in noga spadata tudi sem, a imata v G. mn. samo končnico - . Tudi vsi drugi našteti samostalniki imajo lahko ničto končnico; razlika do primerov roka in noga je potem le v nespremenjenem naglašenem vokalu. Končnica -a je stilno označena, kakor vedno bolj sploh vse to naglašanje, toda o tem še pozneje. Primeri, kig redo po tem naglasnem vzorcu^ niso v bistvu z ničimer napovedljivi, čeprav v naših priročnikih beremo, da so to samostalniki na široki e ali o v osnovi. Presneto bi se motil, kdor bi hotel naglaševati po četrtem tipu vse take samostalnike, posebno še tri- in večzložne! Kako daleč smo še tu od spoznanega stanja, pričajo tudi naši jezikovni priročniki. Slovenska slovnica 1956 priznava mešani tip tudi samostalnikom pola, prošnja, mošnja, tožba, veža, metla, toda kateri knjižno govoreči naglasa te primere po zgledu voda? In kako je s samostalniki, ki jim ista slovnica priznava le naslednje naglase po četrtem tipu: glavo (A. ed), solze, brado, vrste, bolhe, brane, ceste, skalah, dežela? Ce brskamo za
63
odgovorom po SP 1962, se nam odkrije naslednje stanje: 37 takih primerov je j razvrščenih (?) v 10 skupin: i
1. rósa -e in -é (tako še: brána, glava, greda, kopa, krošnja, pola, smola, \ teta, tožba, vojska, želja j
2. roka -e in -é, mn. rok I
3. cérlcev -e, mn. cerkve in cericvé, cerkva, -am, -é -ah -arni (tako še cesta • in dežela, ki pa ima zaznamovane samo prve tri množ. sklone) |
4. skala -e, mn. tudi skale -d (tako še vrsta in trava) ;
5. koza -e in icozé, mn. koze in koze, koz, koz in itozd 1
6. solza -e in -é, mn. sdJze, solz in solze -d (tako še prošnja, kosa) i
7. peta -e in é, mn. peté, peta in pet in pet
8. ovca (ovca) -e in -e, mn. ovce in ovce in ovce, ovdc, in ovc
9. zemlja -é in -e, rod. mn. zemelj in zemlja (tako še sésíra)
10. gora -é -ó -é in gora -e
U. meya -é in e (tako še mósnya, noga, osa, osla, veža, voda in žena, le da imata meja in mošnja G. ed. cel izpisan. i
Iz preglednice se vidi, da je le céritev (ki sicer spada v mešani deklinacijski j tip) naglasno polno zaznamovana, vsi drugi pa le deloma. V uvodu SP ni nikjer \ zapisano, kako nam je razumeti te različne vrste zapisov: ali so dovoljeni samo • zapisani naglasi ali tudi še drugi iz naglasnega vzorca, kot smo ga spredaj po- j nazorili ob primeru voda. V naši preglednici so primeri razporejeni tako, da so v njeni prvi polovici tisti, ki imajo na prvem mestu naglaševanje po našem I. tipu , (nepremični naglas), v drugi pa tisti, ki naglašajo na prvem mestu po mešanem tipu. Prvih skupin je 7 (24 samostalnikov), drugih 4 (12 samostalnikov). V prvi skupini je poleg tega treba ločiti primere, ki imajo bodisi v ednini (št. 6 in 7) bodisi v množini (št. 5) samo eno naglasno možnost, in sicer št. 6 in 7 samo na osnovi, št. 5 samo na končnici.
Pustimo za enkrat ob strani upravičenost posameznih določitev in si sku- j šajmo odgovoriti na vprašanje, ali so prikazane naglasne možnosti stilno enako- j vredne ali ne, in če ne, katera je nevtralna in katera stilno označena. Po skromni ; anketi, ki sem jo napravil med Ljubljančani, vidim, da je naglašanje po mešanem ] tipu v govornem jeziku praktično docela opuščeno. Stilno nevtralizirano je tako \ naglaševanje komaj pri kakšni gori ali vodi. V nekaterih narečjih je naglasov \ na končnici več, toda odločilen je tu le govor Ljubljane. Tudi v knjižni govorici i je bilo naglaševanja na končnici nekoč več, vendar posebno v poeziji. Nekateri ; primeri iz SP pa so čisto narečni. V novem slovarju bi bilo torej treba na prvem , mestu vedno pisati naglas po prvem tipu, po četrtem pa na drugem mestu le I tedaj, kadar gre za najbolj razširjene primere bodisi v našem literarnem izročilu j bodisi v vsakdanji govorici širših narečnih področij. Kar je ozko narečno ali.j zgodovinsko, naj ostane nezapisano. Ta zahteva se zdi morda temu ali onemu i preostra, vendar je pač edina, ki nas iz nejasnosti lahko izpelje. Dejansko go-; vorno stanje je tu silno težko zajeti, kakor hitro upoštevamo več narečnih po-j dročij, pa tudi v okviru enega samega je dostikrat težko, ker se te stvari še 3 vedno urejajo. Proces pa gre gotovo v smeri k prvemu naglasnemu tipu. ^
Kako pa je z mešanim naglasnim tipom pri pridevniku? Kot je bilo že | spredaj povedano, imamo tu naglas na končnici le v N. in A. množine in dvojine j vseh treh spolov, v N/A. ednine pri obliki za srednji spol ter -v A. ednine pri j obliki za ženski spol. Kadar je osnova samo v obliki za moški spol ednine dvo- ; zložna, sicer pa enozložna, imamo nasproti drugim sklonom premaknjen naglas tudi v N/A. oblike za moški spol:
64
mlad (droban) mlad-ó (= drobn-ó) mlad-a (= drobna)
miad-ega dróbn-ega itd.    mlad-ega -e
-emu mlad-emu -i
-NG mlad-ó mlad-ó
-em mlad-em mlad-i
-im mlad-im -o
V množini in dvojini se tipa mlad in droban docela izenačita, prav tako pa naglasno tudi moški, ženski in srednji spol. Zaradi enakega števila končniških zlogov in sploh morfološke nevtralizacije razen v N. in A. je slika preprostejša:
m.lad-i       mlad-a      mlad-é mlad-a      mlad-é      mlad-é
mlad-ih mlad-ih
-im -ima
mlad-é       ndad-ó      mlad-é mlad-ih -imi
Zadnja dva slovenska priročnika, ki obravnavata problematiko mešanega naglasnega tipa pri pridevniku, si v določitvah naglasa na končnici nista edina. Ss 1956 piše, da imajo naglas na končnici: N/A ed. oblike za srednji spol, A. ed. oblike za ženski spol, N. in A. mn. za vse spole,'in N/A. dvojine oblike za moški spol. S tem v nasprotju piše SP 1962, da »se poudarek premika samo v im. in tož. vseh števil«. Mislim, da je' tudi v dvojini ženskega in srednjega spola mogoča naglašena končnica -é, ki jo poznamo iz sklanjatve samostalnikov ženskega spola [gore) in pri pridevnikih končniškega naglasnega tipa (temne), kar oboje navaja tudi Ss 1956.
V praktičnih določitvah v slovarskem delu SP 1962 je enozložni tip [mlad, mlada, mlado) zapisan na 10 načinov:
1. bel -a -o in -6 -i -é -d (tako še ljub, mlad, nag, čvrst, dolg, drag, gluh, grd, hud, kriv, siv, slan, strm, trd, živ)
2. suh -a -o in 6 -i -é (tako še čist, gost, grob, poln, plan, slep, zlat, zvest,
pust)
3. lep -a -o in -o -d -i -é (tako še bled, cel)
4. čin -a -o in -i -é -d
5. srp -a -o in ó (tako še srép)
7. rud rada -o in ó -i -é -d (tako še star in slab)
6. gol góla -o in -o -i -é -d (tako še hram, nor, nov, prost)
8. lén in len léna -o -i -e in -/ -é -a
9. top -a -o in top topa -o in -o -i -é -d 10. skop -a -o in skop skopa -o in -o -i -é
Še več načinov zaznamovanj je pri osnovah, ki so v N. ed. moškega spola dvozložne, sicer pa enozložne {droban, drobna, drobno):
1. droben -bna -o in droben -bna -ó in droban drobna -o
2. željen -Ijna -o in željen in željan -Ijna -o in ó -i -é
3. hladen -dna -o in hladen in hladan -dna -ó -i -é -a (krotek, lahek, mračen, strašen)
4. skočen -čna -o in skočen in skočan -čna -o -i -é
5. skrben -bna -o in skrben in skrban -bna -ó -i
65
6. plašen -šna -o in plašen in plašan -šna -ó (plehek, solzen)
7. kasen, -sna -o in kasen -sna -ó -i -é -á
8. žarek -rka -o in žarek -rká -ó in -ó (bfdek)
9. krhek -hka -o in krhek -hká -ó (mrtev, tánek, drzen)
10. gladek -dka -o in gladek   -dká -ó -i -é -d
11. šibek -bka -o in šibak    -bká -ó -i -é -á
12. hóden -dna -o in hodán   -dná -ó
13. gnojen -jna -o in    gnoján ali gnojen -jná -ó (méhek, močen, rézen, sladek)
14. górek -rka -o in     gorák ali gorék -rká -ó -i -é -á (láhen, ráven, rosen)
15. móker mókra -o in mokró -i -é -á
16. áster -stra -o in ostra -o in ostro -i -é -á
17. smólen -Ina -o in smolnó -i -é    .
18. trpek -pka -o in trpkó -i -é -á (ózek)
19. véder védra -ó in véder -dra -o
20. boidn bóln-a -o in boinó -i -é -á
21. krepek in krepak -pka -ó in krepek -pka -o (tesen)
22. svetel in svetal -tla -ó in -ó -í -é in svéíe/ -tla -o
23. temen in !emdn -mná -ó in ó in temen -mna -o
24. brhék -hká -ó in -ó in brhek -hka -o
25. medél -dlá -ó in -ó -í -é -d in méde] -día -o
26. kesén -sná -ó (lestén, tešč)
27. zdl] zlá -ó in -ó íezáíc
28. dolžan in dolžen -žna -ó -i -é in dolžen -žna -o
29. grenák in grenek -nkd -ó -í -é -tí in grének -nka -o
Spričo teh 10 + 29 načinov zaznamovanja naglasa po mešanem tipu se gotovo tudi največji idealist reši prepričanja, da bo slovensko naglaševanje pridevnika kdajkoli obvladal. Pri tem je zanimivo dejstvo, da imata pri samo v N. ed. moškega spola dvozložnih osnovah najmočnejša tipa le po pet potrditev, še dva tipa štiri, še trije tri, ostalih 22 tipov pa le eno ali dve. Ker je vseh takih pridevnikov komaj 50, pride na en tip povprečno 50 : 29 = 1,72 primera. Le malo bolje je pri vedno enozložnih osnovah tega naglasnega tipa, kjer pride na vsak zapisni tip 4,3 primera.
Kaj nam je storiti, da pridemo do preglednega in znosnega položaja na tem področju? Kot prvo se v skladu z našim načelom priporoča združiti primere, ki tvorijo posebne skupine samo zaradi kvalitetnih ali kvantitetnih alternacij: pri enozložnih osnovah (mlad mlada mlado) se tako skupine 6—10 pridružijo skupinam 1—5, pri samo v N. ed. moškega spola dvozložnih osnovah pa prenehajo obstajati štev. 15, 16, 19, ki pomenijo posebnost samo zaradi vokalne alternacije osnov; na podlagi kvantitetne razlike lahko odpravimo tipa 23 in 25. Tako imamo sedaj namesto 39 tipov samo 29, kar je seveda še vedno preveč, da bi odgovarjalo jezikovni verjetnosti.
Druga operacija, ki jo je treba opraviti, je v tem, da spravimo v isto skupino vse tiste tipe, ki se med seboj razlikujejo le po večji ali manjši količini navedenih naglasov na končnici, so pa sicer identični. Pri enozložnih osnovah dobimo na ta način en sam tip, namreč:
mlad -a -o in -ó -i -é -á,
pri samo v N. ed. moškega spola dvozložnih, sicer pa enozložnih osnovah, pa naslednjih 10:
66
a = 1 droben -bna -o in droben -bná -ó in drobán drobna -ó
b = 2—6 željen -Ijna -o in željen in željan -Ijná -ó in -ó -í -é -ó c = 7—9      Aásen -sna -o in kasén -sná -ó   in -ó -i -é -tí
Č = 10—14   gládek -dka -o in gladák -dká      in -ó -i -é -ó
d = 15-18   móker -kra -o in -ó -i -é -d
e = 19 véder -dra -ó in véder -dra -o
f = 20 bolán boina -o in -ó -í -é -d
g = 21—23 krepek in krepak -pká -ó in -ó -i -é -ó in
krepek -pka -o
h    24—25 brhék -hká -ó in -ó -i -é -á in
bfhek -hka -o
i = 26—27 kesén -sná -ó
j = 28—29 dolžan in dolžen -žna -ó -j -é -d
in dolžen -žna -o
Sedaj so tipi a, b, g in j enaki v tem, da poznajo v N. ed. moškega spola vse tri naglasne možnosti (droben — droben in drobán); ta skupina pozna naglaševanje po nepremičnem, končniškem in mešanem tipu, včasih šele od N. ed. srednjega spola dalje (c in h). V drugo skupino gredo tisti primeri, ki poznajo samo dveh vrst naglaševanje, npr. nepremično in mešano (č), vendar v ž. sp. ed. tudi končniško, včasiii šele od N. ed. srednjega spola dalje (d in e) ali pa samo končniško (i).
Nadaljnja poenostavitev naglasnih tipov je odvisna od rešitve vprašanja, katera izmed več naglasnih možnosti je nevtralna, tj. stilno neoznačena, in katera označena. Zdi se, da nas k odgovoru pelje način, kako so že avtorji SP 1962 razporedili variante pri enozložnih osnovah tega tipa. SP 1962 je postavil na prvo J mesto dosledno nepremično varianto, šele na drugo pa mešano. Mislim, da je pri tem prav ravnal, saj tudi pri pridevniku opažamo težnjo po opustitvi mešanega naglasnega tipa. To težnjo podpira dejstvo, da ima določna oblika pridevnika, ki je razen v N. ed. moškega spola oblikoslovno docela enaka nedoločni, vedno samo nepremični naglas; tudi v atributivni rabi je navaden samo nepremični tip tudi pri ljudeh, ki v predikativni rabi še uporabljajo mešani tip. Postavlja pa se vprašanje, kako je s stilno vrednostjo obeh vrst naglaševanja. V povedni labi je v centralnih narečjih, posebno pa v Ljubljani, ki je za presojo primernosti in normativnosti v knjižnem jeziku gotovo najpristojneša, stilno nevtralna raba z naglasom na končnici, to je naš četrti tip, v prilastkovni rabi pa je nevtralno naglaševanje po nepremičnem tipu. Stilno označeno je naglaševanje po mešanem tipu v prilastkovni rabi, medtem ko naglaševanje po nepremičnem tipu v povedni rabi ni tako ostro občuteno kot jezikovna posebnost, to pa zato, ker se je pri nekaterih v poštev prihajajočih primerih naglaševanje po mešanem tipu že izgubilo, in sicer pri različnih ljudeh različno, kar ustvarja občutek naglasne brezbrižnosti — če je tako mogoče reči — spričo naglaševanja po prvem tipu. V povedni rabi bi torej bilo naglaševanje po mešanem in nepremičnem tipu prosto; slednje nas približuje govoru velikega števila Slovencev, ki so naglaševanje po mešanem tipu v teh primerih sploh opustili. •—
Ce primerjamo Ruplovo Slovensko pravorečje z naglaševanjem v SP 1962, ugotavljamo, da je šel SP ravno v nasprotni smeri in je dovolil naglaševanje po mešanem tipu veliko večjemu številu primerov kakor Rupel. Ali ni to morebiti posledica besed iz Ss 1956, kjer,o tem beremo, da »je premični poudarek častitljiva starina« in da bi »njega izguba škodovala voljnosti in zvočnosti slo-
67
venskega jezika«? (Ne glede na to, da mešano naglaševanje pri primerih kot star in bel sploh ni tako častitljivo staro.)
Pri obravnavi stilne vrednosti mešanega naglaševanja samo v N. ed. moškega spolri dvozložnih, sicer pa enozložnih osnov, je treba ločiti problem N. ed moškega spola od oblik in sklonov, ki imajo končnice -ó, -i, -é, ali -á. Za slednje velja, kar je bilo povedano za vedno enozložne osnove: drobno -i -é -á = rnladó -i -é -tí ne le formalno, temveč tudi v uporabi, Kako pa je z obliko in naglasom drobán? Gotovo je, da v Ljubljani in okolici ni običajen v vseh tistih primerih, ki jih navaja npr. Ss 1956, kakor npr. hladan, hodán, mračan, plašan, plehák, skočan, skrbán, solzán, strašan, gnoján, lahán, ravan, rezan, rosan, gladák, svetal, teman, tesan. Taki primeri so stilno označeni, saj se je pri večini izmed njih lahko spomniti kakega verza iz naše poezije. Tip drobán se drži le še pri nekaterih pridevnikih, npr. grenak, dolžan, težak, željan (?), drobán (?), kroták (?). Po mojih izkušnjah je tega pri starejših ljudeh več kakor pri mlajših. V primerih, kjer se torej še danes sliši v knjižni oz. mestni ljubljanski govorici, bi tip drobán postavil za prosto varianto tipu droben, v vseh drugih primerih pa bi ga označil kot stilskega, kolikor ga zaradi njegove izrazite narečnosti ali zgodovinskosti sploh ne bi izpustil. (Končniško naglaševanje teh pridevnikov bo obdelano v naslednjem poglavju.)
Pri števniku nahajamo naglaševanje po mešanem tipu samo pri osnovi en-: poleg nevtralnega naglaševanja po nepremičnem tipu {en, énega, ena, éni . . .) imamo še stilno označeno en-i -é -á. — Od glagolskih oblik gre sem samo pomožnik bil, bil-a -o in -ó, mn. -i in -i -e in -e, -a in -á, kjer se pa mešani tip (dolga naglašena končnica) meša s končniškim (kratka naglašena končnica za ž. sp. ed. in sploh v množini in dvojini).
Končniški naglasni tip
Končniški naglasni tip vzdržujejo predvsem nezložne osnove, potem pa tudi tiste z govorjenim polglasnikom v osnovi, vendar je pri le-teh — še bolj pa pri tistih, ki imajo v osnovi kak drug vokal — mogoče tudi naglaševanje po nepremičnem tipu. Končniški naglasni tip še zdaleč ni tako pogosto izpričan kakor mešani. V sklanjatvi ženskih samostalnikov na soglasnik ga praktično ni, medtem ko smo pri mešanem tipu izhajali prav iz te deklinacije, saj se v njej še posebno dobro drži. Edini primer za končniški naglasni tip je pri samostalnikih ženskega spola na soglasnik deber -bri, če se res tudi v D., L. in I. ed. izgovarja z naglasom na končnici.
Samostalniki moškega spola so v N. ed. oblikovno enaki samostalnikom žen. spola na soglasnik, primerov pa je tukaj več: pes, sen, sel, ses so enozložni in razen sesa od G. dalje nezložni, medtem ko je takih, ki imajo v N./ (A.) dvo-zložno osnovo, več: bezeg, čeber, kebel, pasesek, pekel, pezdec, predpekel, rkelj, ščepec, stebre, stebrček. Kakor v primerih, ki imajo v N. ed. enozložne osnove, dalje pa nezložne, naglašuje SP 1962 tudi te edino po končniškem tipu. To je v nasprotju z uvodom, kjer beremo: »Tudi pri samostalnikih s polglasnikom v osnovi, je dovoljen stalni poudarek na prvem zlogu, poudarjeni polglasnik ostane seveda kratek: steber stebra.« V slovarju se SP besed (načel) svojega uvoda drži le izjemoma, namreč le v primerih steber, bedenj, dežek, semenj, skedenj, stržek, zaprtek (žebelj ima varianto žebelj); drži se torej bolj Ss 1956, kjer se bere: »Samostalniki, ki imajo v im. ed. poudarek na končnem polglasniku, ga imajo v vseh ostalih sklonih na obrazilu.«
68
v končniški tip gredo, kakor se iz primerov vidi, samostalniki, katerih zlogotvorna prvina osnove je polglasnrk in taki, katerih zlogotvorna prvina je polglasnik + r, oz. v nekaterih narečjih zlogotvorni r: prim. stebre, stebrček, rkelj, stržek, zaprtek.
Vprašanje je, kateremu naglaševanju daje govorna praksa prednost. Pri rešitvi tega vprašanja pridejo v poštev le tisti govori, ki tvorijo bližnjo podlago knjižnemu jeziku in ki tako naglašanje na končnici poznajo. Tu je naglas na končnici tudi pri zložnih osnovah še živ in bi ga pri znanih besedah bilo treba v slovarju pustiti na prvem mestu; semenj, čeber, bezeg, še steber. Vendar je res, da je tudi v teh primerih slišati naglas prav tako na osnovnem zlogu. Tako naglašanje je torej prosta, ne pokrajinsko utemeljena varianta končniškega naglasa. Za to govori tudi dejstvo, da se je v Ljubljani tak polglasnik večkrat vo-kaliziral, saj se namesto njega sliši tudi izgovor s širokim e. Pri manj pogostnih izrazih, npr. pri bedenj, dežek, stebre, pa je brez pomisleka dati na prvo mesto naglas na osnovnem zlogu. To velja posebej takrat, kadar je v njem namesto samega polglasnika polglasnik + i: stržek, zaprtek. V tej smeri je šel že SP 1962 (prim. kfcelj, krhelj). Naglas ne neobstojnem vokalu ali na končnici je tu stilno označen kot dialektizem ali starina. Vse rečeno velja tudi za rkelj.
SP 1962 je za primere, kjer imamo v končniškem naglasnem tipu v korenu namesto polglasnika kak drug vokal (tip košek) zapisal, da »je bolj v navadi poudarek na osnovi«. To je res; naglas na zadnjem zlogu takih besed je stilno označen. V konkretnih določitvah se SP tega svojega načela iz uvoda ne drži, saj približno pol takih besed navaja najprej z naglasom po končniškem tipu, šele drugo polovico pa v skladu z uvodnim načelom. Kakor stržek — stržek so na-glašene še žebelj, špehek, beraček, čopek, košek, laščec, igre, mostec, nožek, ploček, zaprtek. Na drugem mestu imajo navedeno končniško naglašanje le bobek, domek, Francek, krcelj, krhelj, kupec, prekupec, repek, roček.
Samostalniki ž. spola na -a in srednjega spola so glede na svojo oblikovno izenačenost (enozložna osnova + končnica že v N. ed.) v končniškem tipu tudi naglasno izenačeni. Tudi tukaj tvorijo osnovo tipa nezložne osnove (sla, dno), na drugem mestu so polglasniške osnove (tema, sence), na koncu pa so primeri z nepolglasniškim vpkalizmom oz. s polglasnikom + r (guba, rja, latje, drva).
2e pri samostalnikih moškega spola končniškega tipa se vidi, da je končniški tip, kadar ne gre za brezzložne osnove ali za osnovo s polglasnikom (prim. ps-d, sl-d, sn-d), motiviran besedotvorno: pri sam. m. spola gre za priponi -ec in -ek, tukaj pri nevtrih za pripono -je, -ce, -ko in -no; vrvje: medstebrje, odprtje, resje, klasje, podrtje, razprtje, satje, trstje, vresje, žganje, žrtje; sence; klobkb; stegno: sukno. (Po mojem izpisu so to vsi taki primeri v SP 1962.) Stilno nevtralno je naglaševanje po nepremičnem tipu, torej naglaševanje na osnovi, kolikor je seveda osnova sploh zložna. Za stilno nevtralnost pri končniškem naglaševanju se potegujeta kvečjemXi sence in drvd, toda tudi v teh dveh primerih bi naglašal na prvem mestu osnovo. Nekateri na končnici naglašeni primeri sploh niso knjižne variante, temveč narečne (npr. vrvje in podrtje — tj. izimen-ske in izglagolske izpeljanke), zato zanje sploh kaže razmisliti, ali naj se taki primeri v slovarju sploh zapišejo kot knjižni. Ce kdo hoče knjižnost takih naglasov dokazati s sklicevanjem na naše pesnike, mora v knjižno normo spraviti tudi njihove druge narečne posebnosti, kakor npr. Prešernove bledga, pijemo ali pri Levstiku prave (= pravijo).
Isto kot za samostalnike srednjega spola bi moralo veljati tudi za samostalnike ženskega spola. V poštev prihajajočih besed je po mojem izpisu SP le
69
13. Glede obveznosti njihovega naglaševanja po končniškem tipu piše uvod v SP, da je pri »samostalnikih s polglasnikom v korenu (.. .) dovoljen (.'..) tudi poudarek na osnovi.« Prednost je torej s to formulacijo dana naglasu na končnici, tj. končniškem tipu. V Ss beremo glede tega, da »tudi tukaj prihaja čedalje bolj v navado poudarjanje na osnovi, v nekaterih sklonih je že splošno v rabi«.
— SP v posameznih določitvah v slovarju ravna takole: razen v štirih primerih (bečka, bečva, pečka in rja) res dovoljuje obojno naglaševanje, to je končniško in nepremično. Pri tem imajo deska, megla, mezda, nečke, steza, tema na prvem mestu zaznamovano končniško naglaševanje, na drugem nepremično, guba, trska in treska pa ravno narobe.
Tip deska — deska (z zlogotvornim polglasnikom) je stilno v glavnem nevtraliziran, mestoma celo v Ljubljani, a tu pogosto tudi v tem smislu, da se pri naglašanju na osnovi namesto polglasnika izgovarja široki e, torej megla ¦— megla. Pri manj znanih (= pogostnih) ali celo zelo redkih besedah v govoru povprečno izobraženega delavskega ali meščanskega prebivalstva (npr. bečka, bečva), bi bilo na prvo mesto postaviti naglas na osnovi in šele na drugo, če sploh, naglas na končnici. Seveda je pri bečka, bečva, pečka in rja treba nepremično naglaševanje šele dovoliti. SP 1962 tega verjetno zgolj slučajno ni storil.
— Pri zelo pogostnih besedah tipa megla pride torej na prvo mesto končniško naglaševanje kot prosta varianta, sicer povsod —¦ posebno pa pri nepolglasni-škem osnovnem zlogu — naglas na osnovi, na končnici pa na drugem mestu, in sicer kot stilno zaznamovano naglaševanje. Lahko bi ga v tem primeru imenovali kar narečno. Dejstvo je namreč, da neznane besede ženskega ali srednjega spola Slovenec, ko se z njimi sreča, naglasi prav po tem načelu. K temu prispeva še dejstvo, da je polglasnik v nekaterih takih primerih sploh izgubljen in se zanj govori kak drug samoglasnik, ki mu v teh primerih vokal v osnovi hoče biti naglašen.
Kako pa je pri pridevnikih s končniškim naglaševanjem. Glede njihove pogostnosti je reči, da jih starejši ljudje tudi v Ljubljani govore več kakor mlajši, še več pa jih govorijo ljudje npr. z dolenjsko narečno podlago. Pri presoji normativnosti takega naglaševanja pa more odločati za sodobni jezik spet le najširša raba knjižno in napol knjižno govorečih iz Ljubljane in njene ožje mestne soseščine. Če upoštevamo vse to, prihajamo do zaključka, da se končniško naglaševanje ohranja le v obliki za N. ed. moškega spola (seveda tudi v A. = N.), drugod pa se pridevniki radi naglašajo po nepremičnem tipu. Tako prihaja do razlike med sklanjatvijo (oblikovno enakih) samostalnikov in pridevnikov, kakor se vidi iz sklanjatvenih vzorcev:
temen steber temna megla temno sence
temnega stebra temne megle temnega senca
temnemu stebru temni megli tenmemu sencu
temen steber temno meglo temno sence
tenmem stebru temni megli temnem sencu
temnim stebrom temno meglo temnim sencem
temni -e -a stebri megle, senca
tenmih stebrov, megla, senc
temnim stebrom, meglam, sencem
terrme -e -a stebre, megle, senca
temnih stebrih, meglah, sencih
temnimi stebri, meglami, senci
70
v dvojini imamo za N/A. temna -i -i stebra, megli, senci, G. in L. sta plurali- ; zirana, D/I. pa se glasita temnima stebroma, meglama in sencema. Za N. in A. mn. i in dv. ter za N/A. ed. moškega in srednjega spola in A. ed. ženskega spola se i namesto navedenega naglaševanja oiporablja tudi naglaševanje po mešanem i tipu, torej teman temno -i -é -á, kar je enako težak težko -i -é -a, to pa (razen i v obliki za moški spol ednine seveda) mlad mlado -i -é -d. Tudi uporaba je enaka, t tj. rabijo se v povedni rabi, medtem ko je v prilastkovi rabi v navadi po nave- >. deni paradigmi, ki je v bistvu nepremični naglasni tip, če le odštejemo N/A. ed. j za moški spol. Prosta varianta k temen je temen, in v tem primeru je to čisti j nepremični tip. V slovarju bi zaradi navedenih razlogov kazalo pisati vse te i naglasne možnosti takole: i
1. droben droben -bna -o in -ó -i -é -á in droban i
2. temen temen -mna -o in -ó -í -é -á in teman i
3. težak težek težek -žka -o in -ó -í -é -á i, V primerih 1. in 2. je oblika droban in teman stilno označena, v primerih pod 3, j ki jih je pa silno malo (kot rečeno), pa so vse tri oblike za moški spol stilno j neoznačene, torej enakovredne. Naglaševanje končnic izven tega okvira, npr. i temnega, temnemu, temne, temnih je narečno in starinsko. Ti trije akcentski i zapisi se seveda poenostavijo v primerih, kadar manjka katera izmed navedenih treh naglasnih možnosti, npr. tip ieždic ali tudi samo -ó -i -é -d ali tudi tip težek. Samo nezložna osnova pridevnika zel zla zlo ima po sili razmer naglas vedno na končnici (če le-ta seveda sploh obstoji), toda to ni tip, ker predstavlja le j samega sebe. j
Končniško naglaševanje je močno v rabi pri zaimkih, spet zato, ker veci- i noma nimajo zložne osnove od G. dalje. Pri zaimkih je pri večzložni končnici 1 treba ločiti naglaševanje na prvem zlogu {tega) od naglaševanja ná drugem i zlogu {tega). Zaradi nezložne osnove je prišlo do nevtralizacije med mešanim ^ in končniškim naglaševanjem, vendar je bolje govoriti kar o končniškem na- i glasnem tipu. V končniški naglasni tip gredo razen zaimkov jaz in li in njihovih j oblik praktično vsi drugi osebni zaimki, saj pomenijo poleg imenovanih dveh i izjemo samo še on, ona in ono in oni -e -a. Prim.: n- (v-) -áju -ama -as -am -ami; | nj-ega -emu -em -im; -é -éj -i -ó; iju -ú -ima; -ih -im -é -imi. Vprašanje je, | kakšen je odnos med naglasnima možnostima za N. ed. srednjega spola ono in j ono, ali za N. mn. in dv. sploh, kjer imamo poleg oni -é -d {onadva onédve) tudi >. naglaševanje oni -e -a {onadva onidve). Danes je med njimi še nekakšno ravno- \ težje, čeprav se vedno bolj uveljavlja naglaševanje na osnovi. >
Naslednjo skupino končniško naglašenih zaimkov tvorita kazalni zaimek 1 ta -d -Ó in oziralni ves vsa -e. Pri dvozložnih končnicah imata dve naglasni mož- j nosti: tega in tega (vsega in vsega), temu in temu (vsemu in vsemu), pri eno-1 zložnih pa ima íá alternacijo v kvantiteti naglašenega vokala, in sicer v tem ! smislu, da je razen v N. in A. (ter G. I. ed. pri ženski obliki) lahko dolg ali kratek, ] vendar ima, kakor v D. L. ed. za ženski spol hkrati tudi oblikovno razliko: tej — ; ti (tako tudi v N/A. dv. za ženski in srednji spol: té — íi). Pri zaimku ves vsa -e] je naglašeni vokal vedno kratek. Pri dvozložnih končnicah je rahlo stilno obar- i vano naglaševanje na zadnjem zlogu. i
Tretjo skupino končniško naglašenih zaimkov tvorita vprašalna zaimka j kdo in kaj ter iz njih izpeljani nedoločni in oziralni zaimki. Seveda je tu občutek i za končnico v povprečni zavesti slovensko govorečega zabrisan. Primer: kdó1 k-óga -ómu -óga -óm -óm in kaj c-ésa -ému káj č-.m -ím. Tako tudi marsikdo, i marsikaj in podobno, torej marsičesa, marsikoga in ne, kakor piše SP: marsičesa, !
7?
marsikoga, tj. z enim samim naglasom na obrazilu, ki iz vprašalnega zaimka dela j nedoločnega. Isto velja seveda tudi za rédiiokdó in podobne izpeljanke. i
Končniško naglaševanje poznata tudi števnika dva in tri (dve, trije}: dv-éii • -éma -a -é; Ir-i -éh -ém -émi. Ker ni nikake izbire, ni problema stilne označenosti.
Pri glagolu je končniškega naglaševanja izredno malo, ker pri njem prevladujeta nepremični in premični naglasni tip. Rečeno velja tako za naglas v okviru pregibanja posamezne glagolske oblike, npr. velelnika ali deležnika na \ -I, kakor za naglas v okviru različnih glagolskih oblik sploh. V sedanjiku ima i končniško naglaševanje le pomožnik: sem si je; sva sta sta; smo ste so; ker je i tako naglaševanje edino, je stilno nevtralno. Ni pa tako tudi z naglaševanjem ; v primeru grc-mo -ste -jo ali -jo ali -do; -va -sta -sta: to je označeno v smislu i narečnosti in starinskosti. Cisto narečno je kakšno Prešernovo drvita. '
V velelniku nima knjižni jezik niti enega primera s končniškim naglase- i vanjem, pač pa ga je npr. v gorenjščini mogoče slišati pri glagolu deti: dejmo. — i Nedoločnik seveda tu sploh ne pride v poštev, ker nima končnice, temveč obra- ! žilo -ti. Edini glagol, ki ga pozna, je avesti (s sestavljenkami vred), a tako nagla- j sevanje postaja spričo naglasa evesti vedno bolj stilno zaznamovano, — Res- i nično končniško naglaševanje nahajamo spet šele v deležniku na -1, pa spet le ; pri enem glagolu in večini njegovih sestavljenk, namreč pri sei, šla -o -i -e -a. j Tako še ušel, sešel, pošel, došel, izšel, razšel, vzšel in zašei, SP 1962 dela napako, i ko tudi za glagol najti navaja na prvem mestu naglas našel, ker je ndšei pač j oibičajnejše, to pa zato, ker je ta beseda za nejezikoslovno zavest izgubila zvezo ! z besedo šel, kar za ostale primere, katerih predpona še danes modificira glagole : premikanja, ne velja. Prišel -šla -o je čisto narečna posebnost; dobrodošel je spet \ primer za to, kar smo zgoraj govorili o našel. — Glagolnik tipa žrtje je bil ; obravnavan pri samostalnikih srednjega spola: je dialektizem. ;
Premični naglasni tip \
Pri imenskih besedah je osnova predkončniški del (človek-0 -a, debel -ega, \ senožet-0 -i), pri glagolih pa je treba ločiti tako imenovano glagolsko osnovo od ] osnove posamezne glagolske oblike. Glagolska osnova je v najbolj preprostem i primeru ena sama (dela-m -j -joč -ti -t -1 -n -nje), lahko sta dve (kupuj-em -O -oč ' — kupova-ti -t -1 -n -nje), in sicer nespremenljiva ali pa alternira (pri enoosnov- ] ni hglagolih npr. strič-i -O strig-el striž-en -enje -em striz-i, pisa-ti -t -1 -n -nje \ piš-ent -1 -oč). Osnove glagolskih oblik za zgornje glagole pa so: '
dela-m kupuje-m s.triže-m, (strigo) piše-m i
delaj-0 kupuj-0 strizi-ij piši-Q I
delajoč-B kupujoč-0 strigoč-Q pišoč-0 \
delal-Q kupoval-0 strigel -gla -o pisal-0 \
delan-0 kupovan-0 strižen-Q pisan-0
delanj-e kupovanj-e striženj-e pisanj-e |
O osnovi glagolskih oblik nedoločnika in namenilnika ni mogoče razpravljati, j ker se ne pregibata; ker bosta ti dve obliki v naše razpravljanje vendar vklju-i ceni, mislimo na njuni glagolski osnovi. — Po tej zastranitvi torej o premičnem i naglasnem tipu. i
Pri samostalnikih ženskega spola na -a — da jih takoj odpravimo — ni no- j benega primera za premično naglaševanje, saj je pogoj zanj dvo- ali večzložna j osnova in ničta končnica v N. ed., tega pogoja pa ta deklinacija ne izpolnjuje.« Samo lastna imena kot Juno Junóna gredo sem. Tudi pri samostalnikih ženskega i
72 i
spola na soglasnik je primerov premičnega naglaševanja zelo malo. Po mojem izpisu so v SP 1962 navedeni trije primeri, namreč tdpol-topoU, zalusl zalusti in senožel senožeti. Je pa takih primerov verjetno še več, četudi na splošno res niso pogosti; omenim naj zibel -eli in kopel kopeli. — Morda bo kdo rekel, da je ta tip itak podan s pravopisnima kopel -i in kopel -i, toda ravno ni, saj gre v obeh primerih za naglaševanje po nepremičnem tipu. Ce takim besedam priznamo premično naglaševanje, dosežemo to, da govoreči, potem ko je izrekel kopel, lahko naglasi tudi kopeli, ne da bi mu bilo mogoče očitati zamenjavo ali mešanje naglasnih tipov, tj. zamenjavo govorne podloge.
Neprimerno pogostnejši je premični naglasni tip pri samostalnikih moškega spola. Po mojem izpisu iz SP 1962 gre za 72 primerov. Do polovice so to prav zelo pogostne besede govornega jezika, kakor — da navedem samo najpo-gostnejše —¦ jezik, jelen, človek, medved, potok, premog, želod, prostor, prerok, pelin, božič, jermen, sokol, topol, prestol, razred, sosed, trebuh, predmet, otok, želod, zdstor. Tip torej čvrsto stoji, četudi ne v vseh primerih, ki jih navaja SP. Le-ta ima že sam poleg primerov, kjer je mogoče naglaševanje samo po premičnem tipu, tudi 17 primerov z naglaševanjem tako po nepremičnem kakor po premičnem tipu. Naslednji primeri imajo na prvem mestu zaznamovano naglaševanje po premičnem tipu: porod, predmet, razlog, razor, sdpot. Na prvem mestu po nepremičnem tipu pa: natič, (nejpokoj, (sjprevod, sprehod, stršen, navor, nazor, nožič, m.edmet.
Pustimo zaenkrat ob strani vprašanje o prednostnem naglaševanju in si pred tem poiščimo odgovor, ali ne bi take dvojnice v naglaševanju zaslužili še nekateri drugi primeri, ki jim SP 1962 določa samo naglaševanje po premičnem tipu. Taki primeri so: lepen, podel, pokrč, (polog), predol, rugoz, rožič, porok, Skocjan, štepih, tetič, zaletel, (Mohor), topor, rdzbor, narok, rdzgon, sloves, (zalog), (zavod). Ti primeri (izvzeti je le tiste v oklepaju) bi sploh morali biti naglašeni na prvem mestu po nepremičnem tipu. Mesto naglasa bi jim bilo treba deloma šele določiti, morda z anketo. Zelo verjetno se bo pokazalo, da so tudi v N. ed. naglašeni na drugem zlogu vsi tisti, pri katerih se občuti, kot da so sestavljeni iz predpone + x, ali pa imajo izrazito pripono, ki je v jeziku sploh naglašena. Za prvo primerjaj predol, narok, porok, (podel), natič, razbor, razgon, pokrč, za drugo tetič, rožič, Škocjdn, sopot, stršen (zadnji je iz Pleteršnika za stršen). Tam, kjer teh dveh momentov ni, naj se take besede naglašujejo na prvem zlogu {podel, štepih, topor, lepen), na drugem pa samo, če poznamo v besedni družini naglas na istem zlogu {sloves, rogoz, ker slovesen, rogoznica).
Pri dvojnicah, ki jih ima že SP, je treba postopati enako pri vseh tistih besedah, pri katerih premično naglašanje zaradi pogostnosti v uporabi ni nedvomno. Tako pri izglagolskih izpeljankah velja načelo, da se na prvo mesto postavi nepremični naglasni tip (porod) vedno takrat, kadar tak samostalnik označuje glagolsko dejanje; porod je v takih primerih starinsko obarvan. Kadar pa gre za rezultat glagolskega dejanja, je lahko na prvem mestu porod poroda, kar pa v tem primeru menda itak zveni starinsko. Kolikor so moji izpisi natančni, se je SP 1962 ravnal po takem načelu samo pri dveh besedah, namreč pri otok in razbor: otok ie oteklina, otok pa z vodo obdano manjše kopno, razbor je kritični pregled, razbor pa razor na njivi. V tej zvezi torej predmet in predmet ne bi bili — po SP •— svobodni varianti, temveč bi se prvi nanašal na glagolsko dejanje metati, drugi pa npr. na slovniški objekt in sploh na reči. Isto velja za medmet in medmet. Tam, kjer tako pomensko nasprotje ni čisto jasno ali pa ga sploh ni (sprehod, prevod, pokoj), zveni tip sprehod ie manj navadno od sprehod.
73.1
— Posebne težave so v primerih, kjer imamo za predpono predlog za- ali -na-: zakona je že običajnejše od zakona, pri zavodu je pa menda precej vseeno, kako naglašujemo od N/A. dalje. •— Ob koncu še besedico o naglaševanju proton ¦— protona. Ce kdo naglasa tako, potem gotovo zato, da se ne bere kot sestavljenka iz pro T fon. V resnici se sliši pač izgovor protón; gotovo je pózitron, z dvema naglasoma, kar pa SP piše samo z enim, kakor v veliko primerih podobne sestavljenke oz. zloženke.
Pri pridevniku je premičnega naglasnega tipa zelo malo. Zdi se, da zato, ker je dvozložnih, s sodobnega jezikovnega stanja morfološko nemotiviranih osnov zelo malo, pri oblikoslovno motiviranih pa se uveljavlja naglas ali po izraziti priponi ali po enozložni pcdstavi večzložne pridevniške sestavljenke. V pravkar zapisanem stavku je vsebovan namig za predvidljivost naglasa pri izpeljanih pridevnikih in pridevniških sestavljenkah. Pa naj bo stvar taka ali drugačna, primeri s premičnim naglasnim tipom se dado prešteti na prste obeh rok: knjižni so samo debel in rojen, saj je poleg (tudi deležniškega) prerojen dovoljeno tudi prerojen, pravilno na prvem mestu. V naši književnosti se najdejo še primeri kot bogat, zelen, pečen, pošten; to je stilno označeno.
Pri zaimkih premičnega naglaševanja ni; kot nedopusten se pojavlja le pri tolik toliko (in kolik).
Resnično velik problem je premično naglaševanje pri glagolu; tu ga nahajamo v sedanjiku frečem •— reko), velelniku (reci — recite), deležniku na -1 (nosil ¦— nosila) in izjemoma pri del. na -n (rojen — rojena) v okviru posameznih glagolskih oblik, v medsebojnem odnosu različnih glagolskih oblik pa npr. med sedanjikom in velelnikom (nesete ¦— nesite), sedanjikom in del. na -n (prenesem
— prenesen), sedanjikom in deležnikom na -/ (nosim ¦— nosila), sedanjikom in nedoločnikom (nosim — nositi) itd.
V sedanjiku se premični tip uveljavlja z naglasom na tematičnem samoglasniku v krajši obliki množine nasproti naglasu na korenu ali podstavi v vseh ostalih primerih; če primere razvrstimo po razredih:
1. -em-ti: nésem — nesó
2. -em -ati: berem — bero
3. -jem -ti: pijem — pijó
4. -jem -jati: smejem se ¦— smejo se
Naglaševanje krajše oblike za 3. os. ednine ni s stališča sodobnega jezika pri glagolih na -em -jem z ničimer napovedljivo, saj ga npr. poleg glagolov s širokim korenskim vokalizmom poznajo tudi tisti z ozkim (tresó) in tudi sploh glagoli z neojevskim in neejevskim vokalizmom v korenu. Primere si je treba kar zapomniti. Gledano s historičnega stališča so to seveda prvotno oksitonirani glagoli.
Zelo živ je premični naglasni tip pri velelniku; kakor so v sedanjiku iz tega tipa izključeni glagoli na -am in -im, tako so tu izključeni glagoli na -jem, tako da jih lahko docela zanemarimo (pij, kupuj, sej). Primeri so:
A. 1. -em -ti: nesi — nesite (trési)
2. -nem -niti: kreni — kreniva (stakni)
3. -em -ati: pelji — peljiva (veži, béri)
B. 1. -im -iti: nosi — nosiva (loči)
2. -im -eti: želi — želiva (beži)
3. -im -ati: leži — leživa (beži)
74
C. 1. -am -ali: zidaj — ziddjva i
To »premikanje« naglasa je samo deloma napovedljivo s stališča sedanjika, 1 deloma pa s stališča že znanega velelnika za 2. os. ednine. S stališča sedanjika i premikajo v needninskem velelniku naglas na tematični samoglasnik vsi tisti i primeri, ki imajo v korenu široki o ali e ali pa polglasnik. Seveda to velja za j skupino A, tj. za glagole na -{njem. Pri glagolih na -im nam naglas na tematičnem j vokalu v prezentu pove, da ho v velelniku v množini in dvojini na istem zlogu, i v ednini pa na zlogu pred njim. Popolnoma brezmočni smo glede napovedovanja 1 premičnega tipa pri gl. na -{njem takrat, kadar v osnovi sedanjika ni širokih o ¦ ali e, pri glagolih na -im tedaj, kadar je tematični -i- nenaglašen, pri glagolih na nenaglašeni -am pa sploh vedno. Pri glagolih na nenaglašeni -im nam nekaj ' pomaga spet široka kvaliteta v edninskem velelniku naglašenega samoglasnika, j To je vse. Zdi se, da se prav zaradi te nenapovedljivosti s stališča pogosto uporabljanih glagolskih oblik, kakor sta sedanjik in velelnik ednine, premično naglaševanje vedno bolj umika; drugi razlog je seveda tudi v oblikoslovni zdife-renciranosti sedanjiških in velelniških oblik. Premično naglaševanje pri glagolih j na -am je praktično skoro izumrlo, pri glagolih na -im in -{njem pa ga je tudi j vedno manj, če v korenu ni širokih o ali e ali polglasnika. Naglas bi se moral j premikati načeloma v vseh primerih, kjer v sedanjiku na korenu (ali podstavi) ni cirkumflektirane intonacije in je hkrati podstava zložna, oz. naglas že v ed. vel. ni na temi, toda v resnici še zdaleč nitako. Posebno očitno je to pri glago^h na -em -ali, kjer npr. sploh ni več običajno piši — pišite, pač pa še vedno veži i — vezite. I
S premičnim tipom imajo pri velelniku mnogo težav tako slovnice kakor j pravopis. Rešujejo se tako, da dovoljujejo dvojnice. Ss 1956 dovoljuje poleg | premičnega naglaševanja še naglaševanje po nepremičnem tipu pri glagolih na i -em -ti, -nem -niti, če v osnovi nimajo širokega vokalizma; to velja tudi za gla- 1 gole na -am -ati in -im -iti, medtem ko slovnica o glagolih na -em -ati molči; pri ¦ glagolih na -im -eti {-ali) pa je dovoljen samo premični naglas: trési — trésite in j tresite; potegni ¦— potegnite in potegnite; čakaj ¦— čakajte in čakajte; gazi ¦— j gazite in gazite, toda samo; pleti — pielite, kréni — krenite, žele — želite, j V SP 1962 se o teh dubletah govori podobno, vendar so iz obravnave izpuščeni I glagoli na -em -ti, prednostna razporeditev pa je taka: potegni ¦— potegnite in ' potegnite, čakaj — čakajte in čakajte, vlači — vlačite in vlačite. Dvojnic tudi tukaj ni, kakor se izraža SP, takrat, kadar imajo glagoli »v opisnem deležniku ¦ moškega spola v im. edn. -é- ali -ó-«, kar ni posebno dobro, ker gredo sem tudi j primeri, kjer je v tej obliki deležnika tudi drugačen naglas, npr. kosil, a vendar j kosi — kosite. Tudi sklicevanje slovnice v takih primerih na široki korenski j vokalizem kratkega nedoločnika ni najboljše, ker je kratki nedoločnik nepre- i cizen pojem; treba je enostavno reči, da poznajo samo premično naglaševanje | v velelniku glagoli, ki imajo v edninskem velelniku široko kvaliteto. j
Takšno je stanje v naših priročnikih. Kaj pa govorna praksa? Ta se brez \ potrebe močno loči od slovniških predpisov, ker se vedno bolj razširja tudi i v dvojini in množini naglaševanje po edninski obliki. Mislim, da je čas, da se ; tako naglaševanje uvede kot dvojnica v knjižni izgovor tudi v primerih, ko i imamo v edninskem velelniku široki o ali e in kadar gre za glagole na -im -eti ) (-ati) sploh. Potem bi za naglaševanje velelnika veljalo načelo, da imajo na 1 prvem mestu premični naglas tisti, ki imajo v edninski obliki široki o ali e, tisti i pa, ki takega vokalizma nimajo, imajo na prvem mestu navedeno nepremično i naglaševanje. Druga možnost je prosta varianta, torej premični naglas pri pri-
75J
merih s širokim vokalizmom, nepremični s kakšnim drugačnim vokalizmom in s polglasnikom + r. Za tip stakni — staknite velja, da se ravna po primeru za širok vokalizem, kadar se — narečno — v dvojini in množini izgovarja a kot polglasnik, sicer pa seveda po primeru za oZki ejevski in ojevski vokalizem.
Lepoglasniki sicer poreko, da bo jezik s tem spet izgubil nekaj svoje gibčnosti, toda dejansko se bo približal življenjskosti, govornemu jeziku, in posebno v neintonacijski izgovorni varianti pridobil tudi razlikovalnost nasproti sedanjiku pri glagolih na -im -iti v večji meri, kot jo bo izgubil. Velelniški naglas bo na ta način postal tudi veliko bolj priučljiv. Premična varianta pri glagolih na -am -ati bi se menda sploh lahko opustila, pri glagolih na -em -ati in z neširokim korenskim vokalizmom v edninskem velelniku pa jo bo treba pametno omejiti.
Pri deležniku na -1 je premično naglaševanje veliko manj problematično, čeprav je dovolj pogosto. Ne poznajo ga glagoli na -em -ti kakor tudi ne glagoli na -(u)jem. Pravzaprav bi naglaševanje po premičnem tipu moralo iti v deležniku na -1 vzporedno z naglaševanjem v velelniku, kjerkoli je za to morfološki pogoj, namreč dvozložna, iz korena in tematskega obrazila sestoječa osnova. 2e na prvi pogled pa se vidi, da se del. na -1 naglašuje po premičnem tipu tudi tam, kjer se velelnik ne, npr. pisal pisala: piši -ite; prav tako je pogosteje slišati naglas zidala kakor zidajte ipd. Teoretično bi se v omenjenem morfološkem okviru moral uveljavljati premični naglas pri deležniku na -1 vedno takrat, kadar je bil tematični vokal rastoče, korenski pa padajoče intoniran. V glavnem je res tako, vendar imamo nekaj odmikov v smeri k ustalitvi naglasa na obrazilu, nekaj pa na korenu.
Naglas se je ustalil na obrazilu pri glagolih na -nem -niti v primeru minil -ila, sicer pa v varianti, ki jo favorizira pravopis pri glagolih s polglasnikom v osnovi (staknil). Mislim, da je to drugo vztrajanje pri starinskosti in da bi namesto tipa staknil -ila bilo na ednino pravilno pisati staknil staknila. (Še bolj anahronistično kot staknil je seveda naglaševanje stakni staknite.) O odnosu variant staknila bo govora pozneje.
Namesto pričakovanega premičnega naglasnega tipa itnamo vendarle nepremičnega na tematičnem vokalu tudi pri redkih glagolih na -em -ati, jih je pa tako malo, da si jih lahko kar zapomnimo: to so iskal, lagal, (po)stlal in — po Ruplu, ne pa tudi po SP — oral. (SP piše oral.) — Posebno zanimivi so še glagoli na -im -eti, ki so večinoma uveljavili nepremično naglaševanje na obrazilu glagolske osnove, torej zelenel -éla, hrepenel -éla itd. Po premičnem tipu gredo taki deležniki le v naslednjih primerih: bolel, gorel, hôtel, letel, ležal, norel, velel, zorel, razumel, medtem ko imata donel in doumel obe naglasni možnosti. Naglaševanje tudi v teh primerih po nepremičnem tipu (bolel, razumel. . .) je izrazito narečno. Posebno vprašanje je knjižni izgovor takega kratkega naglašenega -el.
Premično naglaševanje tudi pri deležniku na -I ni dobro napovedljivo, pa najsi izhajamo iz katerekoli glagolske oblike. Se največ zaleže — do danes menda še ne formulirano pravilo — da se dosledno pojavlja pri prefigiranih glagolih na -im -iti: pokosil -ila. Dokaj zanesljivo je tudi pravilo, da poznajo premično naglaševanje tisti glagoli, ki imajo v Obliki opisnega deležnika za moški spol ednine široko kvaliteto: krenil -ila, peljal -âla; prosil -ila: želel -éla. To je vse, dokler ne priznamo premičnega naglasa še tistim glagolom na -nem -niti, ki imajo polglasnik v osnovi (staknil — staknila). Toda poleg tega ima premični naglasni tip še veliko več drugačnih glagolov, tj. z drugačnim korenskim vokalizmom, ki pa vendarle naglas premikajo. Nahajamo jih med glagoli na -nem -niti (po Ruplovem Sp nekaj nad 10), na -im -iti (okoli 40) in na -em oz. -am -ati (okrog 30).
76
(Med njimi v glavnem niso nedovršniki, napravljeni iz prefigiranih dovršnikov, ki pomenijo poseben problem). Te primere si mora tisti, k jih ne govori že na podlagi svojega narečnega izhodišča, zapomniti na pamet. SP 1962 se je v glavnem držal Ruplovih določitev premičnega naglaševanja, dovolil pa je praktično pri vseh (ne pri kosila, mučila, stopila, lotil -ila, ognila, dirjala, pisala, plesala) variantno naglaševanje po nepremičnem tipu in z naglasom na korenu. Varianta z nepremičnim naglaševanjem na korenu je navedena na drugem mestu, na prvem pa samo pri bliskala, pihala, počivala, sanjala, skušala. Ker so variante brez komentarja, si marsikdo misli, da se morda v Ljubljani in tudi njeni širši gorenjski in dolenjski okolici govori poleg ločila, ljubila, potegnila, plačala, skakala tudi ločila, ljubila, potegnila, plačala, skakala, in da sme torej naglaševati brez razlike na oba načina. Bil bi v zmoti. 'Naglaševanje na korenu je pokrajinsko in v knjižnem izgovoru nima svojega mesta, vsaj ne na zgoraj omenjenem področju. Mislim, da je SP 1962 šel v takem dovoljevanju dvojic predaleč in se ravno s približevanjem imaginarnemu povprečku (ker Slovenci govore tako na prvi kakor na drugi način, dovolimo oboje!) od stvarnosti oddaljil, ne pa se ji približal. Samo tam, kjer se v istem, tj. ljubljanskem, kranjskem govoru uporabljata oba načina, je mogoče in je treba tudi oba dovoliti. Zdi se mi, da je eden izmed avtorjev SP tako naglaševanje zagovarjal s stališča, da se tako uveljavlja naglaševanje sedanjika tudi v deležniku na -1, posebno še v štajerskih narečjih. Pri naglasu pisala ne gre za analogično preneseni naglas po sedanjiku, temveč za posebno metatonijo, ki je knjižni jezik kot izrazito pokrajinske ni nikoli priznal in mu je tudi treba ni. Navsezadnje mora vendarle tudi knjižni jezik odražati govorno stanje določenega kraja in časa, kakor je pisal že Skrabec, ne pa kar slovenskih krajev in časov. Saj Štajerci ne bomo — ne bomo — zadovoljni samo s pisala, ker prav tako govorimo tudi nosila! Ali ima potem sploh smisel rušiti kar dva sistema: knjižnega s tem, da se dovoli naglaševanje pisala, narečnega s tem, da se samo polovici takih glagolov dovoli dvojni akcentski obraz, drugi polovici pa ne?
Ob koncu razpravljanja o premičnem naglasnem tipu pri del. na -i, naj opozorim še na narečni tip pri glagolih na -iijem -ováti, namreč kupoval -ala. V knjižnem jeziku tu ni prišlo do premičnega naglasnega tipa, kakor do njega tudi ni prišlo pri glagolih na -dm -áti (končal). — Nedovršniki, ki jih je mogoče napraviti k dovršnikom, ki so že sami nastali s prefiksacijo nedovršnikov [ubijati < ubiti < biti), praktično v deležniku na -i premičnega tipa ne poznajo, saj sem v govorjeni besedi Ljubljančanke k vsem takim besedam iz Ruplovega pravo-rečja našel premični tip le pri ubijala, umivala, počivala, obuvala, ponujala in dolivala, ki jih vse dovoljuje tudi SP.
Problem naglasa na glagolski priponi ali pred njo v nedoločniku spada pravzaprav v poglavje o nepremičnem naglaševanju, tj. o njegovih variantah, vendar s stališča medsebojnega odnosa glagolskih oblik, npr. v odnosu naglasa nedoločnika do deležnika na -1 ali do sedanjika, spada sem. Glagolov na -em -ti ta problematika iz razumljivih razlogov ne zadeva, pač pa vse druge, tako tiste na -nem -niti, na -im -iti, -em -ati in — samo deloma — tudi na -jem -jati in -ujem -ovati. Če se ne motim, ravna SP 1962 z nedoločnikom tako kakor z naglasom za deležnik na -1, kadar nima ničte končnice, torej za ženski in srednji spol ednine in za dvojino in množino sploh. (Problematika je prikazana spredaj).
Kritika SP je že ugotovila, da je glagole na -ati treba na prvem mestu naglaševati na korenu in ne na glagolskem obrazilu. S tem se strinja tudi anketa, ki jo je izvedla Akademija. Na -ati bodo torej naglašeni najprej glagoli na -dm,
771
ki gredo po nepremičnem tipu, potem glagoli, ki nimajo zložnega korena (brati), \ glagoli na -ovdfi {tudi ifovdti in snovati, ki sta se formalno izenačila z njimi) in ' nekateri glagoli na -jem -jati. Poslednji skupini bosta imeli tudi dubletno nagla- \ sevanje pri nekaterih glagolih (iimétovati limetovati, dajati dajati); primeri se J lahko kar naštejejo. Drugi v deležniku na -I po premičnem tipu naglašeni glagoli ; na -ati bodo imeli na prvem mestu — kot rečeno — naglaševanje na korenu, na drugem pa na priponi. Tu naj se ne navajajo samo gorenjske posebnosti, ker je bolje, da jih v slovarju ni. i
Pri glagolih na -(n)iti pa se je v naglasu nedoločnika mogoče res ravnati ] po naglasu deležnika na -i za ženski spol, treba pa bo še sistematičnega razisko- i vanja, da se stvar razčisti. Jasno je, da glagoli na -iti -im, ne predstavljajo pro- ' blema, prav tako ne tisti s širokim o ali e in polglasnikom v edninskem velelniku. : Tistih, ki preostanejo, pa potem pravzaprav tudi ni več toliko, pa najsi bodo na : -iti ali -niti. ]
Nepremični naglasni tip ]
V nepremičnem naglasnem tipu se nahaja največ besed, hkrati pa je zbi- j rališče vseh tistih besed, ki zapuščajo druge tri naglasne tipe. Težava je pri j njem samo v tem, ali se ta ali ona beseda naglasa po nepremičnem tipu stilno j nevtralno ali pa označeno. O tem pa je bilo že govora. Drugo, kar je pri tem tipu i treba še omeniti, so variante v okviru nepremičnega tipa samega, kakor npr. j naglaševanje migljaj — migljaj. Oglejmo si to. 1
Pri samostalnikih ženskega spola na soglasnik sem si poleg kopel in kopel \ ter zihel in zibél zapisal še 6 primerov z obrazilom na -ost: blagóst ¦— blagost, -'{ golosi — golósi, radost ¦— radost, starost — starost, svojčst — svójost, stfmost ] — strmóst. Na prvo mesto spada blagost in svójost, starost pa je prosta varianta, \ četudi ne najelitnejša. Pri samostalnikih ženskega spola na -a je takih primerov 7, toda na prvo mesto nikakor ne gre akcent papiga (če sploh na katero), pa tudi • pajčevina je marij pogosto kakor pajčevina (če se namreč knjižno izgovarja), j Zadruga je menda narečno naglaševanje; bolje od ékloga je ne glede na antične ' jezike eklóga (prim. Tone, ki je tudi izgubil spredaj vokal); razmisliti bi veljalo i tudi o naglasu v zaplata in zdsova,- toda vse to so seveda samo malenkosti, ] čeprav je gotovo še več takih primerov in je Z njimi treba storiti, kakor je na- ¦ pravil SP 1962, ko je končno zavrgel kolesarja in priznal domačega kolesarja. —i Pri samostalnikih moškega spola naj se opustijo naglasi kot migljaj, zasukljaj, ; ker Slovenci pripono -Ijaj pač naglašamo. Tudi prisad in teror je normalnejše, i kot če je naglašeno na prvem zlogu, prav tako še vogel, tépei in okoliš. Za i kompas je menda vseeno. j
Pridevniške besede: bobov in borov lahko prepustita naglas prvemu zlogu, . primere z naglašenim -av je postaviti na prvo mesto (cmerav, mlahav, poniglav), i prav tako lagoden, pojmovni, nebrzdan; na prvo mesto spadajo še nezaposlen, I okopel, prirojen, toda poslednje se tiče že alternacije različnih naglasnih tipov. ] Nedomač je gotovo nedomac (ki ni domač — tudi z dvema naglasoma); tako šej negotov. Genitiv nekakega ni verjeten, prav tako ne nekoga (prim, nikdo — nikogar). Sliši se tudi adverb nekako. j
Naglas v predložnih zvezah
Do tako imenovanega premikanja za zlog proti začetku besede prihaja danes predvsem (če ne izključno) v adverbializiranih zvezah in v stalnih rečenicah. j
¦i
78 • ]
v knjižnem jeziku se to zapisuje le, če se res še splošno uporablja, sicer je stilno označeno, kakor npr. v oči pogledati.
S tem je razpravljanje o naglasnih tipih slovenskega knjižnega jezika pri kraju. Posebno razpravo bi bilo treba napisati o premenah samoglasniške kvalitete in kvantitete z ozirom na njihovo predvidljivost.
PRIPIS UREDNIŠTVA. Na željo avtorja, ki se ji pridružuje tudi uredništvo, prosimo cenjene bralce iz Ljubljane in širokega kroga okrog nje, da nam sporočijo: 1. kako bi po svojem občutku v knjižnem govoru naglasili velelniške oblike tipa: nesi — nesite, tresite, bežite, norite, zaželite, peljite, vezite, zidajte, nosite, topite, vstopite; 2. kakšno končnico imajo v rod. ed. samostalniki: las, most, nos, plot, smrad, zid. Ali je v predložnih zvezah možna ali običajnejša drugačna končnica? 3. Kakšna je končnica imen. dvojine pri samostalnikih, ki imajo v množini -ovi: duh, god, mah, most, nos, pas, sin, slap, voz. Za sporočilo se vnaprej toplo zahvaljujemo. — UREDNIŠTVO.
Helga Giušič
DRUŽINSKA KRONIKA SLOVENSKEGA MEŠČANSTVA V ROMANIH MIRE MIHE LIC
Mira Miheličeva (rojena 1912) ima med ustvarjalci novejše slovenske proze karakteristično mesto. Čeprav v grobem lahko rečemo, da način njenega pisanja glede na svojo umetniško kvaliteto ne prestopa mej obrobne pomembnosti za našo literaturo, se v njem vendarle izraža težnja po objektivnem prikazovanju sveta, ki ji je blizu. To dejstvo vsekakor ni brez pomena za spoznavanje čustvovanja in mišljenja »višjega« sloja slovenskega meščanstva v dvajsetem stoletju. Snovnemu krogu iz življenja denarne aristokracije posveča Mira Miheličeva največji del svojega pisanja. Pri njenem spoznavanju oziroma opisovanju lastnosti te družbe le redkokdaj odkrijemo kakšen globlji kritični ali samo analiza-torski poseg v njeno strukturo. Prav glede tega vprašanja se pa v toku pisatelji-činega razvoja v zadnjem času kažejo določene spremembe. Od prvega romana z vsebino iz življenja posestniških krogov. Obraz v zrcalu (1941), do njenih zadnjih romanov, se avtoričin odnos do rafinirane in deloma degenerirane družbe bistveno spremeni. Jasno je, da so tem spremembam vzrok tudi zunanje družbene okoliščine poleg avtoričinih osebnih zrelejših pogledov na človeka. V začetku pisateljske poti zanimajo Miheličevo predvsem odnosi med družinskimi člani, intrige in čustvene spremembe v ljudeh s sladkobno melodramatičnimi zaključki. Resnobnost, s katero se loteva svojih izgubljenih in spet najdenih karakterjev (pravzaprav ne zaslužijo povsem te oznake), se že v drugem romanu. Tiha voda (1942), začenja rahlo umikati ironiji in sproščenejšemu prikazovanju boja za vstop v višjo družbo. Izrazita »družabnost«, ki se odraža v dramatičnih čustvenih zapletih, minucioznih opisih karakterjev —• predvsem njihove površinske podobe — ter v spretnosti oblikovanja fabule, omogoča romanom Mire Miheli-čeve izrazito enostaven dostop do bralca.
V osnovi je svoj pisateljski koncept (kolikor lahko govorimo o določenem konceptu in ne le o izbiri določene snovi) pokazala Miheličeva že v prvem
79
romanu; lu zasleduje predvsem usodo dveh ženskih likov, Henriette in Barbke, ki ju vplete v bežno označen čas okrog prve svetovne vojne. V gradnji romana že pokaže spretnost svoje fantazije pri premikanju človeških figuric. Najizrazitejša poteza njenega izraza v tem času je izzvati čimvečjo mero sočutja, za katero bi največkrat težko trdili, da ni nekoliko cenena. To dejstvo daje romanu^ pečat modnosti in lahkotnosti.
Drugi roman predstavlja prvo stopnico zgradbe o usodi rodbine Ravnovih,, kateri se Mira Miheličeva'posveti v štirih knjigah: v Mladem mesecu (nekoliko predelani Tihi vodi), v Aprilu, v Hiši večera in v Mavrici nad mestom.
V opombi k Mlademu mesecu (1962) pravi avtorica, da je roman Tiha voda začetek kronike družine Ravnovih, >^napisan po resničnih dogodkih«; torej poskus, ki ima svoje sorodnike v angleški (Saga o Forsftih), nemški (Budden-brookovi) in francoski literaturi (Thibaultovi) dvajsetega stoletja. Tako naj bi tudi slovenska literatura dobila svoj družinski roman oziroma kroniko, vendar družinski roman plasti, ki ne odseva za Slovence najznačilnejše družbene problematike in narodnostne usode v zgodovinskem dogajanju; ta roman je pač predvsem kronika človeških strasti. Socialni temelji družine so jasni že v romanu Tiha voda; sam nastanek rodbine Raven daje slutiti nadaljnjo usodo potomcev: iz majhne trške trgovinice začenja rasti kapital. Julijus Raven (v Tihi vodi še Hramar) si s poroko z Roševo Francko postavi temelj za svoj poznejši vzpon. Cas formiranja družine je druga polovica devetnajstega stoletja.
Po presledku sedemnajstih let, izpolnjenih s poskusi v dramatiki in s pomembnim prevajalskim delom, se je Mira Mihelič povrnila v svet svoje rodbine Ravnovih potomcev v romanu April (1959). Novost romana je tehnične narave: napisan je v obliki dnevnika glavne junakinje Ize Lazarjeve. V skoraj nepregledni množici izrisanih oseb v tem romanu (zdi se, da ima vsaka od njih svoj model), izstopa predvsem sama Iza kot zanimiv ženski lik. Ob njej se izjasni spoznanje, da Mira Miheličeva v svojih romanih uspešno oživlja predvsem ženske like — moškega junaka, ki ne bi bil le do potankosti opisan in opredeljen, ji ni uspelo ustvariti. Vsi so v bistvu le spremljevalci ženskih usod, bolj ali manj negativni ljudje, slabiči ali brezčutna, preračunljiva bitja. Poleg tega prevladujočega »ženskega elementa« se v romanu April pojavi še nova značilnost. Car družinske tradicije. Ta se kaže v predmetih, ki obdajajo osebnosti v romanu, in v usodah njihovih prednikov. Rodbinske podrobnosti in skrivnosti, vsiljivost prednikov v spominu Ize, vse nagrmadeno bogastvo njihovih zamotanih usod se v izrazu Mire Miheličeve manifestira kot gostobesedje slikovite zgovornosti. Le primer za ilustracijo: »Na koncu dolge, zožujoče se perspektive, ki drži v preteklost, vidim podobo svojega očeta, kakor bi jo gledala skozi narobe obrnjen daljnogled, kot neskončno pomanjšano, toda skrbno in natančno poslikano postavo oficirja v slikoviti črni pelerini, z gladko obritim, diskretno napudranim in nasmejanim obrazom^, s plavimi, podjetno kvišku zavihanimi brčicami in mokro se iskrečimi očmi, ki so kakor posute z zlatim prahom . . .«
V romanu April je izrazitejši tudi pojav ironije, ki spremlja tako opis situacij kot tudi konverzacijo, ki jo Miheličeva obvlada v polni meri. Konver-zacijski pasusi so v tem romanu najuspešnejši glede na svojo funkcionalnost v samem dogajanju. Poleg tega, da so najboljša karakteristika osebe, izražajo tudi miselnost družbene plasti, ki ji pisateljica s svojim delom pripada. Oba omenjena elementa: ironija v prikazovanju rafinirano zakrite gnilobe in razpadanja človeških odnosov med osebami v romanu in vse to spremljajoči »čar
80
družinske tradicije« ustvarja ta v medsebojnem stiku osnovo nesoglasje v delu. Nejasnost pisateljičinega koncepta. Kljub zavesti, da kritičnost do degenerirane družbe ne more mimo umetnikovega izraza, se avtorica z očitnim ugodjem predaja majhnim prijetnostim življenja te družbe: klubom, zabavam, konverza-cijskim igram in občudovanju rodbinskih relikvij.
V istem letu kot April je izšel tudi roman Hiša večera, ki je tesneje povezan z romanom Tiha voda. Tu je Roševa Francka stara mati. V središču pisateljičine pozornosti je njena vnukinja Marina. Dogajanje poteka v času med obema vojnama in pomeni vzpon družine glede na njen kapital in politični položaj. V tem vzponu pa že razločno kljuje slutnja bližajočega se razpada družine; kolikor ji je uspelo do sedaj sploh zakriti medsebojna nasprotja, se'ta dokončno razkrijejo v boju za ohranitev pozicij posameznih članov družine. Napačno bi bilo misliti, da so denarne oziroma posestniške zadeve v središču dogajanja romanov April in Hiša večera. V bistvu Miro Miheličevo znova in znova pritegne čustveno življenje njenih junakov — ali bolje junakinj. Njihova življenja namreč spremlja usodnost dvojne narave: hlepenje po bogastvu in ugledu in hrepenenje po dobroti, po trenutkih prepuščenosti čustvovanju. Oboje izhaja že iz narave njihovega prednika Julijusa, človeka, ki si je z bogato nevesto pomagal do ugleda, hkrati pa trpel zaradi ljubezni do gospe Lanthieri.
Z zgodbo o Marininih ljubeznih do Samojlova, Lenarta in dr. Lovrenčiča se fabula romana preliva v vsebino Mavrice nad mestom (1964). Avtorica tu prebrede čas druge svetovne vojne in pripelje ostanek svoje rodbine v današnji čas, v današnjo problematiko, ki pa jo vendarle še odločilno navezuje na tradicijo stare, spoštovane preteklosti, polne zamotanih in žalostnih usod Marininih prednikov. V Mavrici se večina Marininih spominov ponavlja v povzemanje dogajanja iz Hiše večera. Njen spopad z novim svetom pa je dal avtorici možnost, da je lik Marine dvignila nad povprečje svojega dotedanjega ustvarjanja. Uspelo ji je oblikovati resnično o^bnost, v določenih trenutkih celo tragično osebnost, ki v sebi ne nosi le razkola med podedovanim čaščenjem družinske tradicije in spoznanjem principov sodobnega sveta, ampak obupanost človeka brez opore, ki v sebi ne najde več moči, da bi našel kakršenkoli izhod.
Pisateljičin optimizem v romanu je namenjen usodi Marininega sina Igorja. Z njim se očitno pretrga tradicija Ravnovih — vpliv njihovega življenja zbledi in Igor je potomec, ki se otrese nasledstva svojih dedov.
Pisanje Mire Miheličeve kljub nekaterim poskusom po modernizaciji strukture romana ostaja na tradicionalnih temeljih realističnega družinskega romana. Njeno prozo označuje predvsem spretno razgibana fabula, zajeta površinsko, z določenimi izjemami tudi brez poglabljanja v notranje pretrese in trenja v ljudeh. Z rutino spretnega prevajalca se Miheličeva spoprijema s stilom, bolj ali manj uspešno se boreč z gostobesednostjo svoje baročno nabrekle metaforike. Vse priznanje zasluži njena sposobnost za živahno, če ne celo dramatično dialogiziranje. Ironija, s katero pisateljica izraža svoje kritično stališča do propadajočega sveta denarnih mogotcev, do njihovega strahu pred uničenjem in osamljenostjo, je ena najpozitivnejših prvin njenega pisanja.
Poleg tetralogije o rodbini Ravnovih je Mira Mihelič izdala še dve prozni deli: kratek poetični roman Mala čarovnica (1961) in roman Otok in struga (1963). V presenetljivem nasprotju z ostalo prozo se Maia čarovnica razlikuje od romanov tako po svojem stilnem karakterju kot tudi po idejno kompozicijski strukturi. To poetično podobo malega sveta oblikujejo štiri izpovedi: Bertlova, Marlinova, Amyjina in Minina. Vsaka od njih pokaže določen pogled na do-
81
gajanje. V majhni garaži ob porušeni vili se zaradi stanovanjske stiske najde gruča ljudi. Vse veže skrb za goli obstanek. Ta skrb pa se ob dobrohotnosti vzdušja, ki ga ustvarjajo čudežna veverica, hromi Tonček, igrivi Lenko in nora starka, sprevrže mestoma celo v pravljičnost. Zaradi sproščene snovi je tudi pisateljičino pripovedovanje sproščenejše, bolj naravno in manj zgoščeno. Svet zastrtih oken in nakopičenega bogastva podedovanih relikvij se tu umakne svetlobi dreves, trave in zraka, ki obdajajo vsakdanjost ljudi. V podrtiji vile bančnega direktorja je toliko simbolike kot v svobodni, veseli veverici. S prisrčnostjo malega, spontano preprostega in neobremenjenega sveta, semintja malce grobega pa vendarle človeško pristnega, je Miheličeva v neposrednem in enostavnem jeziku oblikovala v Mah čarovnici svoje najlepše delo.
Drugačno podobo sveta zasledimo v romanu Otoli in struga. Dogajanje je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni. Na videz prilagojena bivša visoka plast meščanstva se v svoji psihični krizi poskuša reševati z naravnim življenjem. V prepričanju, da je na smrt bolna, skuša doživeti junakinja še zadnji srečni trenutek bivanja. Sreča se z osamljenim, neprilagojenim bivšim partizanom, ki ne išče več soglasja s svetom in je v sebi razdvojen do kraja. Mimo odkrivanja nekaterih doslej nepojasnjenih dogodkov iz preteklosti njene družine (postopek, ki je za Miheličevo značilen), se zgodba razplete v disharmonični konec. Osamljeni gozdni čuvaj postane v toku dogajanja grobo in neodgovorno bitje, v nasprotju z mlado meščanko, ki se po spoznanju svoje zmote o bolezni očitno vrača v krog svoje družme pomirjena in moralno očiščena. Ljubezenska zgodba s površnim psihologiziranjem in prečustvenimi opisi je eno manj uspelih pisateljičinih del tudi glede jezikovne izdelanosti.
S svojim proznim opusom se Mira Mihelič brez dvoma uvršča v vrh sicer redkih slovenskih pisateljic. Obseg pomembnosti njenega dela ni samo v resnični prizadevnosti in discipliniranosti pri gradnji tako občutljive zgradbe, kot je družinski roman, marveč predvsem v dejstvu, da je v vrsti romanov ustvarila dovolj življenjsko in značilno podobo ženske v več variantah njenega boja za obstanek. Nekateri ženski liki, tudi epizodni, so prave majhne mojstrovine v odkrivanju neznanih dimenzij ženske miselnosti in čustvovanja. Z njimi je Mira Mihelič zagotovila svojim romanom svežino zanimivega branja.
Minka Kuclar
SKUPINSKO DELO PRI POUKU SLOVENSKEGA JEZIKA
Skupinski pouk moremo s pridom uporabiti predvsem pri tistih predmetih, pri katerih je mogoče številna poglavja učne snovi smiselno razdeliti in pripraviti za delo v več skupinah. Učna snov nekaterih predmetov pa je take narave, da na videz ne dopušča delitve. Mednje sodi tudi slovenski jezik. Izobrazbene in vzgojne vrednote, ki jih nudi delo po skupinah, pa učitelja silijo, da išče način, kako bi to učno obliko le mogel uporabiti tudi pri pouku tega predmeta.
Ko sem v lanskem šolskem letu razmišljala o tem, kako bi pričela s skupinskim delom pri pouku materinščine, sem bila v precejšnji zadregi. Najprej
82
sem se ustavila pri najvažnejšem in najtežjem vprašanju: katera poglavja ob- i sežne učne snovi bi bila primerna za obdelavo na ta način, da bi učenci delali , v skupinah? j
Nadvse važna je učna tema. Presoditi jo moramo po vsebini, zahtevnosti ] in obsegu. Odločiti se moram^o, ali bomo izvedli skupinsko delo v eni ali v dveh ; urah skupaj. Pomembno je, da imamo dosti časa za vse tri faze dela, torej za ) uvod, skupinsko delo, za poročanje ter še za diskusijo in dopolnitev. Ko razmišljamo o obsegu, si moramo biti povsem na jasnem tudi glede zahtevnosti učne i snovi; vprašamo se, koliko učenci zmorejo, kaj lahko pričakujemo od njih. '
Pri pouku slovenskega jezika bi s skupinskim delom ne bilo mogoče do- i seči posebnega uspeha pri spoznavanju nove učne snovi. Kot pri drugih pred- > metih so tudi pri slovenskem jeziku določene zakonitosti, ki jih mora poznati in.' obvladati, in sicer v celoti, vsak učenec. Ob takih poglavjih (gramatika, pravo- i pis, pravorečje) torej ne moremo govoriti o delitvi dela pri usvajanju nove snovi, j Skupinsko delo tudi ni umestno, če je potrebno individualno delo (npr. pri spisu) "i ali če je učna snov čustveno močno poudarjena (npr. lirsko pesnitev naj kot j umetnino dojame vsak učenec zase). Drugače pa je pri utrjevanju, poglabljanju, \ ponavljanju in preverjanju znanja. Tu lahko skupinsko delo kot učno obliko zelo , uspešno uporabimo. !
Z nekaj primeri iz svoje prakse bom pokazala, kako je potekalo skupinsko ; delo v 5., G. in 7. r. osnovne šole. i
_ :j
Organizacija dela v razredu, sestava sliupin i
Kmalu po začetku leta sem v razredu izvedla majhno anketo, da bi ugoto- j :vila želje učencev glede sestave delovnih skupin. Učenci so odgovorili na vpra- i sanje: S kom želiš delati v skupini? Napisati so morali tri imena sošolcev. Od i pravilne sestave skupin je namreč v veliki meri odvisen uspeh skupinskega dela. ] Kriteriji za oblikovanje skupin so različni. Najpogostejše so kombinirane sku- ] pine; tedaj pri sestavi upoštevamo več meril, največkrat socialne odnose v raz- \ redu ter sposobnosti posameznih učencev. ]
Take kombinirane skupine sem sestavila tudi jaz, upoštevajoč deloma i želje otrok. V vsako skupino sem določila enega dobrega, enega ali dva po- i vprečna in enega slabšega učenca. Tega seveda otrokom nisem povedala, jasno j pa je, da so to odkrili sami. Po spolu je bilo nekaj skupin mešanih. V razredu je i deset skupin, v vsaki skupini so trije ali štirje učenci. 2e pri začetnih poskusih ? skupinskega dela sem ugotovila, da so številnejše skupine manj primerne. Sko- ] raj nujno je ta ah oni pasiven, če je v skupini pet ali šest učencev. Pa tudi za- : radi razporeditve je najbolj primerna skupina s tremi ali štirimi člani. Kadar j smo imeli na programu skupinsko delo, so učenci že takoj v začetku ure sedeli ; drugače kot ponavadi. Tako so se lahko potem skupine formirale v zelo kratkem času, saj je nekaj učencev le zasukalo stole nazaj, drugi pa so ostali na svojih j mestih. |
Ko sem v razredu sporočila imena učencev, ki sestavljajo vsako skupino, ] sem vprašala, če so s sestavo zadovoljni. Zelje sem upoštevala, če je bilo z za- t menjavo mogoče ohraniti notranjo strukturo skupine (po kvaliteti). Pojasnila I sem pomen delitve dela, pa tudi namen take oblike pouka. Učencem sem naro- , čila, naj si izberejo nekoga, ki bo zapisoval rešitve nalog v vsaki skupini. Ni ¦ nujno, da je zapisovalec tudi poročevalec. Namenoma vodij skupin nisem dolo- ; čila sama, ker sem želela, da bi delo potekalo čimbolj sproščeno, da bi ne bilo j
83]
nič vsiljenega. Zanimivo je, da so v začetku določili za vodjo najboljšega učenca v skupini; ko pa smo imeli skupinsko delo drugič ali tretjič, so zapisovalca oz. poročevalca zamenjali, ne da bi jih na to posebej opozorila.
Potek dela
Kot primer bom navedla obravnavo Bevkovega berila Ptička sinička v 5. razredu, v 6. razredu smo obdelali Oglednike, odlomek iz Finžgarjevega romana, v 7. razredu pa Tavčarjevo sliko Šarevčeva sliva. Berila so po svoji vsebini dosti zanimiva, Ogledniki posebno za fante privlačni zaradi opisovanja napete, razburljive situacije, medtem ko je pri drugih dveh bolj poudarek na čustvenem oz. miselnem doživetju ob pripovedovanja! oz. branju.
Ob učni temi, ki sem jo izbrala za skupinsko delo, naj bi učenci pokazali, v kolikšni meri obvladajo dotlej predelano snov (v 5. razredu stavčne člene, v 6. prosti stavek, osnove zloženega stavka, glagol, osnovne pojme o samostalniku, pravorečje, v 7. razredu pa zloženi stavek — priredja, stopnje odvisnikov).
Za skupinsko delo sem določila dan, ko je na urniku slovenščina dve uri skupaj. Prejšnjo uro smo prebrali berilo, ga razčlenili po vsebini, pojasnili besede, katerih pomen je bil učencem neznan. V 6. in 7. razredu lahko učenci preberejo berilo sami doma; seveda je potem uvodni del pri uri skupinskega pouka nekoliko daljši.
Doma sem sestavila pet različnih skupin nalog; po dve skupini sta torej dobili enake naloge. Lahko damo tudi vsaki skupini svojo nalogo, vendar se mi zdi prvi način boljši. Učenci imajo možnost tekmovanja; veliko jim je namreč do tega, da bi se pred sošolci izkazali. Na vsakem lističu so bile tri oz. štiri naloge. Ob njih naj bi učenci pokazali znanje slovnice in pravorečja v obsegu dotlej predelane snovi, ena naloga je bila vaja za bogatenje besednega zaklada, poleg teh pa je bila še ena naloga, ob kateri naj bi pokazali svoje sposobnosti za pismeno oblikovanje. Z vsemi nalogami sem seznanila učence, preden so se razporedili v skupine. Pogovorili smo se o nalogah ter o poteku dela. Lističe sem nato razdelila skupinam. Vodja je zabeležil na svoj list številko skupine, številko delovne naloge, imena članov ter zapisovalca. Učenci so pregledali naloge ter prešli k reševanju. Opozorila sem jih, kako naj delajo. Vsak zase naj poskuša odgovoriti na postavljeno vprašanje, nato naj se zedinijo za rešitev oz. odgovor, ki se vsem zdi pravilen. Boljši učenci naj nekoliko počakajo s svojim odgovorom in naj pomagajo slabšemu v skupini, da bo tudi ta odkril pravo rešitev. Nekajkrat se je zgodilo, da so me poklicali za razsodnika. Ko sem hodila med skupinami, sem opazovala, kako sodelujejo slabši učenci. Moram reči, da ga ni bilo v razredu, ki bi pasivno sedel ter opazoval druge pri reševanju ali se celo ukvarjal s čim drugim.
Ko so vsi učenci po preteku določenega časa oddali naloge, so se skupine razformirale. Poročevalci so prebrali rešitve, toda ne vseh. Zahtevala sem, da vsi pozorno spremljajo odgovore; večkrat je moral odgovoriti na postavljeno vprašanje učenec iz kake druge skupine.
Naloge
Primer za 5. razred. Ena skupina je dobila naslednje naloge:
1. Pogovarjal sem se s sinico. (Napiši kratek sestavek!)
2. Kako je deček opazoval siničko? Naštej vsaj pet besed (npr. radovedno)!
3. Dopolni stavek z ustrezno besedo: V sobi je sinička kmalu postala . . . (Napiši, kateri stavčni člen je dodana beseda!)
84
4. Vejnata analiza stavka: Pozimi ni nihče rad hodil ven. (Ostali naslovi za sestavek so bili tile: Sinica v kletki. Ce bi sinica znala govoriti. Maček in sinica. Deček stika za ptičjimi gnezdi.) Primer za 6. razred. Naloge za eno izmed skupin:
1. Kaj bi se zgodilo, če Slovani ne bi bili pravočasno opozorjeni, da se bliža sovražnik? (Kratek sestavek.)
2. Katere lastnosti mora imeti vsak oglednik, da dobro opravi svojo nalogo? Kaj se lahko zgodi, če oglednik nima vseh potrebnih lastnosti?
3. V vsakem stavku spremeni odvisnik v premi govor: Ljubinica je naročala bratu, naj bo oprezen in naj se kmalai vrne. Iztok je ukazal Radu, naj pazi na konje.
Mladca sta silila, da bi se takoj vrnili v taborišče.
4. Poišči v berilu pet glagolov, ki zaznamujejo konec dejanja, spremeni jih v nedovršnike ter nato uporabi v primernih stavkih!
Ostali naslovi za sestavek:
Kakšno nalogo so imeli bizantinski ogledniki in kaj so poročali Hilbudiju, ko so se vrnili v tabor? Kaj bi se zgodilo z Iztokom, če bi ga odkrili bizantinski ogledniki? Nazorno opiši Iztokovo vedenje, ko je zagledal sovražni tabor! Lastnosti Iztokovega konja. Kakšna čustva bi navdajala Svaruna in Ljubinico, če se Iztok ne bi vrnil z ogledov?
Skiciraj pot slovanskih in bizantinskih oglednikov ter pokrajino, kakor si jo predstavljaš ob branju odlomka!
Primer za 7. razred. Naloge za eno izmed skupin:
1. Šarevčeva Meta prodaja po vasi slive. (Kratek sestavek.)
2. Poišči v odstavku »Jug je oznanjal...« metafore in jih razloži!
3. Dopolni stavek: »Meta je vse življenje trdo delala...« na tri načine, in sicer tako, da boš dobil: a) vezalno priredje, b) protivno priredje, c) sklepalno priredje!
4. Dopolni vsak naslednji stavek z dvema odvisnikoma, nato določi stopnjo ter zvezo odvisnikov z nadrednim stavkom:
Vaški otročaji so ponoči prišli... Kočarjev Blaže je pripovedoval.. .
(Ostali naslovi za sestavek: Metin delovni dan. Meta razmišlja o tem, kako bo živela na stara leta. Bil sem na Sarevčevi slivi. Kašpurjeva Mina pripoveduje o dogodkih tiste noči.)
Rešitve nalog so učenci ocenjevali in nato primerjali uspeh obeh skupin, ki sta imeli enake naloge. Kadar se jim je zdel kak odgovor pomanjkljiv, površen ali netočen, so živahno ugovarjali. Posebno ob branju sestavkov je bilo mnogo pripomb. (Npr.: ob stavku »Ko me je Meta zalotila pod slivo, mi je rekla, naj v bodoče pustim njeno drevo pri miru, ker je revna in se težko preživlja .. .« je neka deklica dejala, da si predstavlja Meto kot ponosno ženo, ki ne bi nikoli razkrila otrokom svoje revščine na tak način.) Podobnih primerov je bilo precej; učitelj je vesel pozornosti ob nalogah, še bolj pa prilike, ko lahko odkrije v marsikaterem otroku kako potezo njegovega značaja, ki bi se sicer pri običajnem, dostikrat suhoparnem šolskem delu ne pokazala tako izrazito. Naloge so posamezniki korigirali, dopolnili ter poiskali ustreznejšo rešitev oz. formulacijo.
Uvodoma sem omenila, da pri spisju ni umestno skupinsko delo. To vsekakor velja tedaj, ko naj učenec pokaže svoje individualne zmožnosti pri pismenem oblikovanju mish. Pri teh sestavkih pa sem želela, da bi ob konkretni nalogi, ki je tesno navezana na osnovno temo (npr. podoba Sarevčeve Mete), boljši učenci pomagali slabšim pri iskanju bistva, problema. Tukaj ni šlo za to, da bi
85
se dober učenec lolil spisa samostojno. On je le vodil delo v tem smislu, da je predlagal ustreznejši izraz, primernejšo formulacijo misli. Prav zanimiva se mi zdi izjava neke dobre učenke 5. razreda, ki je delala v skupini s svojo sosedo, po uspehu povprečno učenko. Dobra učenka je doma mami pripovedovala o na- ¦ logi ter rekla: »Tr ne veš, kako lep stavek je povedala Nevenka!« To se ji je zdelo potrebno poudariti, ker Nevenka sicer piše naloge, ki so po vsebini in izrazu dokaj skromne.
In še drug razlog je, ki govori v prid takile sestavi nalog (tj. kombinaciji slovničnih nalog s sestavkom ter z nalogo za bogatenje besednega zaklada). Učencem na tak način laže dopovemo, da jezikovni pouk ni nekaj posebnega, nekak predalček zase, ampak da more oz. mora biti povezan s tekstom, z literarnim delom.
Razporeditev dela glede na uporabljeni čas
V kolikem času so bile opravljene posamezne faze? Prim. Šarevčeva sliva: uvodni del — 8—10 min, delo učencev v skupina ¦— 45 min, poročanje, diskusija, ocenjevanje ¦— približno 30 minut.
V primerih, ki sem jih razčlenila, so učenci delali skupaj 2 šolski uri. Seveda moremo izvesti skupinsko delo tudi v eni sami uri; število in obseg nalog tedaj sorazmerno skrčimo. Vendar bo tedaj teže, ker morajo biti vse faze dela opravljene brez prekinitve. Neprimerno bi bilo, če bi zaključni del, tj. poročanje
' in diskusijo prenesli na drugo uro, ki je na urniku šele naslednji dan ali niti ne. In uspeh? Po mojem mnenju je najpomembnejše, kar dosežemo s skupinskim delom, to, da učenci z veseljem delajo. Sprememba učne oblike jih močno aktivizira, z voljo in resničnim delovnim elanom pričakujejo pouk. Potek dela med uro samo to potrjuje (npr. med odmorom učenci niso hoteli prekiniti reševanja nalog!). Tudi slabši učenci so pogosto spraševali, kdaj bomo spet delali po skupinah. Nehote bi človek pomislil na špekulacijo, češ da se vesele prilike, ko bodo spet lahko lenarili. Toda za lenarjenje ni časa, ker take posameznike ostali kaj hitro potegnejo v delovni proces; v skupini treh ali štirih učencev je res nemogoče neopaženo ostati ob strani.
Učni uspeh. Dve nalogi sta bili namenjeni preverjanju jezikovnega znanja in utrjevanju učne snovi. Ob eni nalogi naj bi z združenimi močmi poiskali ustrezne izraze ter tako drug drugemu pomagali pri bogatenju besednega zaklada. Ob kratkem sestavku naj bi učenci razvijali svoje ustvarjalne sposobnosti in smisel za izražanje. Rešitve nalog kažejo, da je bil osnovni namen dosežen. Tudi slabši učenci so prispevali svoj delež, (Prim. v ilustracijo: Ko sem pohvalila posebno posrečeno misel in formulacijo stavka v eni izmed nalog, sta se brž oglasila dva učenca in rekla tretjemu: »Vidiš, to si pa ti pogruntal; čestitamo!« In spet drugič: ko sem poudarila, da so v neki stvari pogrešili, se je oglasil po uspehu najslabši učenec v skupini: »Tako si ti trdil, jaz sem rekel drugače, pa mi nisi verjel.«)
Vzgojni uspeh. Bila sem nekoliko skeptična ob misli, kako bo skupina sprejela učenca, ki v razrednem kolektivu ni priljubljen. Da so taki učenci v vsakem razredu, vemo vsi; to je potrdil tudi test pred uvedbo skupinskega dela. (Prim.: v 7. a razredu si treh učencev ni nihče izbral, da bi z njimi rad delal v skupini, v 7. b enega, v 7. c. pa kar pet.) Taki osamelci so dokaj težak problem. Po lastni presoji sem jih vključila v skupine — pa so se kar »ujeli«. Med delom sem posebej pazila na te posameznike; nekatere sem morala drugič dodeliti
86 I
drugi slcupini. To vključevanje osamljencev v razredni kolektiv je pač pozitiven vzgojni uspeh pri šolskem delu. — Neka deklica, odlična učenka, je bila dodeljena skupini, v kateri sta bili še dve po nadarjenosti šibkejši dekleti. Takoj me je vprašala, kako si jaz zamišljam skupinsko delo, ko moram vendar vedeti, da zna ona več kot drugi dve in da bo rezultat skupine pravzaprav njen osebni uspeh. Seveda sem ji skušala dopovedati, naj pri delu v skupini s svojim znanjem pomaga sosedama, da bosta tudi onidve lahko aktivno sodelovali. Kar uspešno je prestala zanjo dokaj težko preizkušnjo. — Izrednega pomena je razvijanje kritičnosti. Ko smo skupaj ugotovili napake v rešitvah nalog kake skupine, so prizadeti učenci prav iskreno obžalovali, ker so se premalo poglobili. Kaj takega najbrž redko doživimo. Pri prebiranju nalog so bili otroci zelo pozorni; iz nekaterih pogledov in šepetanih pripomb je bilo mogoče razbrati celo nekoliko zavisti. Tudi to ni povsem negativno — hujša je pač neprizadetost, pasivnost. — Pomembno je tudi navajanje k samostojnosti, razvijejo se organizacijske sposobnosti, pri takem delu je tudi dosti prilike za privajanje na kulturno razpravljanje. Pri poročanju pridejo do »besede« tudi sicer skromni, molčeči učenci.
Ne moremo pa seveda zanikati nekaterih negativnih strani. Skupinsko delo vzame več časa kot frontalni pouk. Zahteva tudi obsežnejše priprave tako učencev kot učitelja. In še nečesa ne smemo prezreti: učence od takega intenzivnega dela, kot sem ga sama opazila pri urah skupinskega dela, kar težko odtrgamo. Razumljivo je, da so pri naslednji uri, pri drugem predmetu manj dovzetni, manj sposobni in manj pripravljeni sodelovati. Zato je treba upoštevati vse momente " ter s premislekom kombinirati razne oblike učnega dela. Večino učne snovi je seveda treba obdelati frontalno. S skupinskim delom pa dosežemo pri učencu nekaj zelo pomembnega — zavzetost za stvar, veselje do dela, pripravljenost za reševanje nalog, kar vse je potem odlična osnova za uspešen pouk z uporabo katerekoli druge učne oblike.
Kaiio ocenjujemo siiupinsiio delo? Kdo naj dobi oceno? Krivico bi delali drugim članom skupine, če bi ocenili samo poročevalca; vemo pa tudi, da le niso vsi opravili enakega dela. Ne bi bilo torej prav, če bi vsakdo iz skupine dobil enako oceno, torej oceno naloge. Vendar je ocenjevanje važno, saj je za večino ocena močna vzpodbuda. Vsekakor je treba oceniti pridnost, prizadevanje. Moje mnenje je takole: ob skupinskem delu se učenci precej naučijo, utrdijo in po-globe svoje znanje. In to znanje imajo priliko pokazati kdaj drugič pri individualnem spraševanju, bodisi ustnem bodisi pismenem. Tako pride do izraza — in do ocene tudi njihovo prizadevanje pri delu v skupini.
Mitja Skubic
NORMA V SODOBNI ITALIJANŠČINI
1. Vprašanje norme v jeziku se postavlja najbolj ostro ob pripravljanju slovarja ali slovnice; ni pa manj pomembno za vsako resno pisanje, pa tudi za govorjenje v javnosti. Ni si namreč mogoče misliti, da bi v kakem jeziku norme sploh ne bilo, se pravi, da bi bila vsaka beseda, vsaka oblika, vsaka konstrukcija
87^
že kar v redu. Dejstvo, da beseda, oblika ali konstrukcija eksistira, še ni noben dokaz za to, da je tudi pravilna. Z druge strani pa je gotovo, da v vsakem živem jeziku pišoči in še prej govoreči normo mnogokrat kršijo: včasih iz malomarnosti, drugič zato, ker miselni proces zahteva spremenjeno ikonstrukcijo ali ker je treba morda poimenovati do tedaj še neznan predmet. Da bi pa »nepravilna« oblika ali konstrukcija postala »pravilna«, ali bolje, da bi inovacija spremenila ali izrinila iz rabe dotedanjo besedo, obliko, konstrukcijo, je predvsem potrebna daljša doba, različna za posamezne jezikovne fenomene, -različna za posamezne jezike zaradi različne ustaljenosti jezika.
2. Romanski jeziki imajo za razglabljanja o jezikovnih spremembah, torej tudi o normi, svojsko mesto: natanko poznamo njih pisano bazo, literarno latinščino. Seveda pa vemo, da romanski jeziki ne nadaljujejo samo pisane latinščine, ampak predvsem govorjeno, »vulgarno« latinščino. Med pisano in govorjeno realizacijo latinščine ni kronološkega nasprotja, je pa socialno: vulgarna latinščina živi ob literarni. Seveda pa imamo danes točno predstavo samo o normi, ki je veljala (in še velja, ker gre za mrtev jezik) v literarni latinščini, in s stališča te norme so besede v romanskih jezikih povečini nepravilno razvite, celo nedopustne, saj so se vrinile iz (za literarno latinščino) »barbarskih« jezikov.
Propad norme, veljavne za pisani jezik, ali bolje, razloček med govorjenim in pisanim jezikom, ki je moral zmeraj biti zdaj bolj zdaj manj občuten, pa je dokončen s prekinitvijo tradicije, torej ob propadu zapadnorimskega cesarstva, kar obenem pomeni, da norma klasične latinščine, do tedaj še vendar vzor za govorjeno, neha vplivati na vulgarno, skoraj bi rekli, na porajajoče se romanske jezike.
Razlika med pisano in govorjeno besedo pa je morala biti občutna vsaj že ob začetni ekspanziji Rimljanov: latinščina se je razširila tako na široko, da je vsrkala zelo različne jezikovne elemente vojaško, politično, ekonomsko zasedenih ozemelj. Vendar pa jezik domačega prebivalstva ni zmeraj v enaki meri latinščini tuj, po drugi strani pa ni zmeraj ista latinščina, ki zmaga nad domačim jezikom, reči hočemo, ni zmeraj latinščina iste ali podobne socialne plasti: pri romanskih jezikih dokaj dobro razlikujemo latinizacijo »od zgoraj«, torej s šolo, z administracijo, s spoštovanjem tradicije, preko vodilnega razreda domačega prebivalstva (Galija, Iberski polotok), in pa latinizacijo preko številčno močnejših, socialno pa nizko stoječih skupin (veterani, prekupčevalci) ki prenašajo v nelatinske pokrajine predvsem govorjeni jezik (Apeninski in Balkanski polotok.)
3. Ce torej izhajamo s stališča, da je vsak sodobni romanski jezik latinščina XX. stoletja, taka kot se govori na različnih delih ozemlja, latiniziranega v antiki ali celo močno pozneje, se nam postavlja ob drugih problemih za vsak jezik posebej tudi vprašanje, na kakšnem narečju temelji današnji jezik in zakaj je do take izbire prišlo. Morda je najbolj jasen primer Iberskega polotoka. Današnja španščina je jezik Kastilje: la reconquista (ki jo je vojaško in politično izvedla Kastilja) je na vse ozemlje, s katerega je arabska kolonizacija docela, verjetno docela izbrisala latinsko govorico, prinesla kastiljščino, ki je potlej postala knjižni jezik na vsem polotoku, razen na skrajnem vzhodnem robu (Katalonija) in na skrajnem zahodnem robu (Portugalska, Galicija), torej na ozemljih, ki nikoli niso bila docela arabizirana. Vse ostalo ozemlje polotoka pa ravno zaradi te pozne romanizacije predstavlja relativno enoten jezik.
88
4. Za Italijo je značilno, da so dialekti še danes močno živi, obenem pa vemo, da je pisani jezik močno oddaljen od govorjenih dialektov.'
Splošno znano in priznano dejstvo je, da je italijanščina toskanščina treh velikih Trecentistov. 2e v drugi polovici 14. stol. se pisanje v ljudskem jeziku (latinščina je seveda še povsod premočna), najprej v rimanih delih, potlej tudi v prozi, približuje toskanskim modelom. Fiksiranje gramatikalne in leksikalne norme omogočijo tiskana dela (Aido Manuzio, znameniti tiskar v Benetkah, je eksponent skupnega italijanskega jezika), pa tudi sestavljanje normativnih del, V drugi polovici 16, stol. se v Italiji že piše razmeroma enoten jezik. Kdor piše v dialektu, dela to največkrat z namenom, da bi učinkoval realistično ali tudi komično. Od 16. stol. dalje moremo torej govoriti o uzakonjenem knjižnem jeziku. S posnemanjem Petrarke in Boccaccia, najprej vsebinsko, gre istočasno tudi posnemanje njunega stila in njunega jezika. Ta dva namreč postavlja Bembo, najpomembnejši, če ne prvi gramatik tiste dobe, kot vzor.^ S tem je v ostrem nasprotju, denimo, z Machiavellijem, ki bi hotel povzdigniti na stopnjo literarnega jezika sodobno, torej govorjeno florentinščino: Bembo, Benečan, ne Toskanec, očitno pravilneje vidi, da je skupna baza mogoča samo na ne več govorjenem jeziku.
Dejstvo pa, da je bil za vzor, torej kot norma, postavljen ne sodobni govorjeni jezik v duhovnem pogledu tedaj vodilne italijanske pokrajine, ampak literarni jezik najmočnejših piscev, pa skozi vsa nadaljnja stoletja do danes povzroča, da je italijanščina, tudi govorjena italijanščina izrazito literaren jezik in da le počasi sledi premikom v govorjenih narečjih. Tradicija je morda tu močnejša kot v drugih romanskih jezikih.
5. Ce literarna italijanščina (in z njo vred govorjeni knjižni jezik) temelji na toskanščini 14. stol., je pa seveda lahko ugotoviti, da je današnja govorjena toskanščina precej različna od pisane italijanščine, pa tudi od tiste, ki jo govori izobraženec.
Kljub razlikam je današnja toskanščina skupaj z dialekti Umbrije, Mark in severnega Lazia še zmeraj tisti dialekt^, ki je literarnemu jeziku najbolj blizu. Razlike pa vendar so, in sicer se tičejo izgovorjave, morfologije, sintakse in besednjaka. Naj nam bo dovoljeno navesti vsaj nekaj primerov:
Za izgovor ozkega oziroma širokega e ali o se knjižni jezik večkrat odloči za rimsko izgovorjavo; tako lettera, maestro, béstia, atróce, colónna ne pa kot Florenca lettera, maestro, béstia, atróce, colónna;
knjižni jezik ni prevzel toskanske, oz. florentinske posebnosti za izgovor intervokalnega nezvenečega velara, ki ga skoraj vsa Toskana aspirira: la casa, tosk, (lahasa), it, (lakasa);
' Dati sLitetični pregled sodobne italijanščine, je delo, ki bi zahtevalo daljšo študijo. V sklaJu z željo uredništva je glavni namen tega članka dati nekaj podatkov o normi v sodobnem jeziku. Avtor skuša n.-ivesti nekaj posameznih fenomenov, ki se mu zde za strukturo jezika pomembni. — Literatuai o sodobni italijanščini tudi v Italiji ni zelo bogata; gl. predvsem Bnmo Migliorini, La storia della lingua Italiana. Firenze, 1960 (do leta 1915), in Ignazio Baldelli, Panorama dell'italiano novecenteso, v La Rassegna della letteratura Italiana, Firenze, 1963 (upošteva dela prav do leta 1963).
' Bembo pravi na primer takole (Prose della volgar lingua, ed. Liviana editrice, Padova, 1955, str. 32): _
Če bi hotel reči, 'da je florentinski jezik bolj urejen, lahkotnejši in čistejši kot pa provansalščina, bi za to trditev navedel moja dva Toskanca, Boccaccia in Petrarko, in bi bilo že to dosti (čeprav bi jih mogel navesti več). Ta dva sta ga namreč naredila takega, da se mu ni treba kesati, da je tak.
' V Florenci sploh neradi govore o kakšnem dialektu, češ da dialekta ni, ker je to pristni italijanski jezik z majhnimi spremembami, zato pravijo rajši vernacolo.
89
afrikata (č), ki jo knjižni jezik pozna, je v Toskani (in sploh v srednji in v južni Italiji) poenostavljena v šumnik brez dentalnega elementa: cento: tosk. (sento), it. (cento);
kadenca je v toskanščini drugačna; knjižni izgovor ima na daljših besedah poleg glavnega še stranski naglas, Toskana pa ne: fiorentina, tosk. (fiorentina), it. (fiorentina), cento lire, tosk. (šentolire), it. (čentolire);
v morfologiji cela vrsta toskanskih oblik, npr. pri glagolu impf. coni. od glagolov dare, stare dossi, stassi ali perfekti andiedi, scappassi, messi, ni bila nikoli sprejeta v knjižni jezik, ki ima dessi, stessi in andai, scappai, misi:
V sintaksi na primer tipična toskanska konstrukcija noi si va za knjižno noi andiamo ne le ni bila privzeta kot vzporedna oblika k 1. os. mn., ampak je v drugih dialektih sploh nerazumljiva;
enostavni in sestavljeni preverit sta oba živi glagolski obliki, vendar je v knjižnem jeziku prva mnogo manj uporabljana, ali bolje, sektor, ki ga enostavni preterii andai pokriva, je mnogo ožji kot v Toskani. Pri tem pa ugotavljamo, da so večja mesta (Firenze, Siena), posebej še, kar se tiče govorjenja odraslih, bliže splošni rabi. Generalizacija sestavljene oblike preterita sono andato ho verjetno vpliv rabe v severnih dialektih, kjer je enostavna oblika sploh neznana; otrok se je nauči v šoli, in sicer šele v tretjem razredu osnovne šole sistematično;
najbolj številne, pa seveda tudi najbolj razumljive so razlike v besednjaku: toskanščina ima kopo besedi, ki jih jezik ni sprejel, ta pa ima besede, ki jih dialekt ne pozna in jih nemara tudi ne potrebuje.
6. Sodobni italijanski jezik sloni torej na literarni bazi, na pisanem jeziku 14. stoletja. Gotovo pa je, da so k sedanji podobi jezika pripomogli tudi drugi dialekti, tudi drugi jeziki. Gotovo je tudi, da se od združitve Italije dalje, se pravi zadnjih sto let, ta skupni jezik l'italiano comune čedalje bolj uveljavlja.
Jezik pa sprejema besede ali tudi konstrukcije iz dialektov ali iz tujih jezikov, včasih jih asimilira, včasih ustvari kalup, včasih jih pusti kot tujko.
Besednjak nudi spet največ jasnih primerov: vagon in kamion npr. nista italijanski besedi. Prva je v italijanščini že zelo stara (od 1. 1839). Jezik jo je asimiliral (obrazilo -e) in jo vključil v svojo morfologijo (vagone: pl. vagoni). Kamion pa je ostal tuj po naglasu in morfološko: [camion (kamion): pl. i camion (ikandon)].
Kamion je prišel v italijanščino očitno kasneje kot vagon, in sicer v dobi, ko so jezik preplavile tujke. Ne gre pa samo za daljšo ali krajšo eksistenco. Nogomet, na primer, je po splošni sodbi angleškega porekla. V prvih letih tega stoletja se začenja ta šport uveljavljati tudi v Italiji, predvsem v severni. Zrasli so prvi klubi, po angleških vzorih in z angleškim naslovom (football-club: odtod nemara presenetljivi gramalikalni spol il Bologna, il Padova, il Genoa), in z njimi športni izrazi kot goal, corner. Bolj ko je postajal šport popularen, bolj so se angleški izrazi umikali domačim (mnogo odločneje kot na primer v slo-venščmi): od leta 1930 dalje se piše in sliši bolj in bolj calcio, calcio d'angolo, rete (niti na stadionu publika ne bo zakričala goal!), fuorigiuoco, portiere, terzino ... in tudi klubi niso več klubi, ampak Societa sportive. Po drugi strani pa je terminologija pri malo ljudskih športih (npr. za tenis) ostala popolnoma ne-italijanska.
7. Ni dvoma, da je francoščina tisti jezik, ki je na italijanščino največ vplival, deloma, ker je ta vpliv časovno najbolj raztegnjen, predvsem pa zato, ker gre za dva močno sorodna jezika, pa je potemtakem medsebojna infiltracija
.90
toliko lažja. Niti purizem v letih med 1930-40 ni mogel zavreti stalne penetracije I francoskih besed, čeprav je po kakšno vendar uspel nadomestiti z domačo i (autista za ctiauHeur, regista za metteur en scene). ;
Novejšega datuma so slovanske tujke, npr. dolina kot kraški pojav, ali pa ; kalup gli anni venti, gli anni trenta, ki so ga pred letom 1960 uporabljali samo j slavisti. i
8. Ena od obogatitev jezika je bila tudi poimenovanje poklicev, ki jih j ženske pred nekaj desetletji še niso opravljale. Jezik pa pri tem ne postopa j enotno. Nekaj izrazov je že starejših: maestra, prolessoressa, presidentessa; < attrice, pittrice ni novo, ambasciatrice je novo samo po funkciji, ne po obliki.
Drugod kaže na ženski spol samo člen: la preside (za direktorico srednje šole že kmalu po 1900; po tej vojni tudi za dekanko, tj. žensko, ki opravlja : dekanske posle na fakulteti); l'avvocato in l'avvocatessa, vendar pa samo v 1 moškem spolu il ministro, il notaio, il medico (la medichessa zveni rahlo po- ; smehljivo). i
9. Sintakso načenja najbolj telegrafski stil oglasov in pa jezik reklam: j Industria-chiave, Radio-Roma, Brindate Gancia! Predlogi, ki naj bi izrazili od- I nose, se zdi, so tu odveč. |
V marsikaterem vprašanju se sintaksa poenostavlja (npr. uporaba člena i pri svojilnih zaimkih). Vendar so inovacije počasnejše. Že za Manzonija je | znano, da je v prvi verziji svojega romana I promessi sposi pisal superlative francoskega tipa il caso il piu curioso, v definitivni redakciji pa je drugi člen po i dobri toskanski rabi redno izpuščen. V francoščini se npr, izgublja imperfekt i konjuniktiva, celo v tretji osebi ednine; nadomešča ga prezent konjunktiva. j V italijanščini se ne dogaja nič podobnega. Opuščanje konjunktiva za izrazi osebne sodbe bi slabo zvenelo tudi v govorjenem jeziku.
10. Pisana sodobna italijanščina torej sloni na pisanem jeziku 14. stol. j Toskanščina, govorjena v naši dobi, namreč tista, ki jo govore florentinska ( predmestja, Oltrarno, je tako različna od kultivirane govorice, da jo tujec pa j tudi netoskanec težko razume. Govorjeni knjižni jezik govori majhno število '< profesionalnih lektorjev in to je tudi jezik, ki naj bi se poučeval po šolah.* 1
Takemu govorjenemu knjižnemu jeziku se bliža govor posameznika. Zelo j močne razlike med skrbno, kultivirano govorico in med pisano besedo pa vendar \ ni°: po eni strani italijanščina jasno izgovarja tudi nenaglašene vokale in je J vokalna redukcija nepoznana (najti pa jo je v dialektih); po drugi strani pa je j navezanost na tradicijo, se pravi na pisano besedo, tolikšna, da ne pozna tako J revolucionarnega krajšanja besedi kot npr. francoščina [(imper), (formid), i (sympa) itd. za impermeable, iormidable, sympathique]. Seveda je italijanščina 1 kot vsi jeziki podvržena zakonom ekonomije v jeziku, zato pozna cinematografo — cinema — cine; vse tri oblike so vsaj že petnajst let registrirane v slovarjih. Ne more pa še naprej skrajšati besede, ker bi sicer trpela jasnost. Za izgovor i besede naj bo potrebno čim manj napora, vendar pa je težnja k jasnosti tista, > ki paralizira težnjo k varčevanju z energijo. S
11. Ker gre za splošni italijanski jezik, torej vendar za neko koiné, čeprav i
je bila ta ustvarjena na enem samem dialektu, nas seveda nujno zanima odnos j
,}
i Programi srednje šole (razredi bi odgovarjali višjim razredom naše osemletke) predpisujejo 'i od leta 1963-64 dalje tudi vajo v izreki.
» Ob poslušanju diskusij zadnje čase ugotavljam, da je razlika med pisanim jezikom in govoi-jeno besedo tudi med izobraženci občutna, brž ko diskutant govori bre/, pisanega liesedila. V Italiji sem imel ob podobnili diskusijah zmeraj potrdilo, da je kultlvirani jezik izobraženca pisanemu raz-1 mercma blizu. i
9li
jezika do dialektov. Znano je, da so si italijanski dialekti med seboj kaj različni, toskanščina pa je pestala literarni jezik zaradi svoje kulturne pomembnosti, ne pa morda zaradi svojega sicer res centralnega geografskega položaja.
Najbolj je zanimivo seveda vprašanje rimskega dialekta. Ce že ni mogel k skupnemu italijanskemu jeziku kdo ve kaj prispevati do združitve Italije, ali ni morda jezik, govorjen v Rimu, tisti, ki zdaj daje normo? Rim ni imel nikoli, se pravi od propada rimskega cesarstva dalje, za Apeninski polotok tistega pomena, kot ga je imel, postavimo, Pariz za Francijo, ne političnega, ne jezikovnega. Bil je le eno od važnejših mest, redkokdaj najvažnejše, le od časa do časa je bil center kulturnega življenja. Sele po združitvi z Italijo, torej slabih sto let, je upravni center mlade države. Današnji rimski dialekt, il romanesco, pa razen številnih dialektalnih besedi (»dritto«, etc.) in izgovarjave nekaterih besedi ni dosti dal sJkupnemu italijanskemu jeziku. Seveda daje Rim svoj pečat administrativnemu jeziku, poleg tega pa je lingvistično posebno važen, ker posreduje južnoitalijanske elemente italijanski koiné. Za obsežno literaturo v dialektu ali napol dialektu pa ne moremo reči, da izpodkopava literarnemu jeziku toskanske temelje: teksti so lahko dialektalno obarvani ali so celo pisani v dialektu (npr. pogovori pri Pasoliniju), vendar pa to ne vpliva — razen v izbiri besednjaka — tudi pri Pasoliniju ne, na bazo pisanega jezika izven dialogov, torej v pripovedi.
12. Za Italijo je značilna velika dialektalna razcepljenost. Da taka situacija še traja, je najgloblji vzrok patriarhalnost, vztrajanje pri starem načinu življenja, se pravi privrženost tradiciji. Družina seveda ostaja najmočnejši faktor jezikovnega konservativizma.
K poenotenju jezika, in seveda ne samo jezika, pa prispevajo že od nekdaj šola, administracija, vojaška služba, ne nazadnje cestno in železniško omrežje, časopisje, v novejšem času še radio, televizija, film.
Izredno močne posledice pa ima notranja italijanska migracija. Ta je dvojna: cele družine iz južnih pokrajin emigrirajo v Rim, v Lombardijo, v Piémont; ogromno število, kakih deset milijonov, jih je v povojnih letih emigriralo iz vasi v mesta.'
Se en ekonomsko-socialni moment se nam zdi važen: mati se čedalje bolj pogosto zaposluje, vsaj v severni Italiji, pa tudi že v mestih srednje Italije. Družina s tem preneha biti center jezikovnega konservativizma; mati sama vnaša v družino nedialektalne jezikovne elemente, otrok ima nujno več stika z okolico.
Iz tega sledi, da se jezik kake pokrajine čedalje bolj izenačuje, ker je meja med mestom in vasjo manj jasna kot pred desetletji, izrazitih mestnih centrov torej ni več, povrh vsega pa so ti mestni centri najbolj izpostavljeni imigraciji elementov z drugih dialektalnih področij: iz močnih dialektalnih centrov so mesta postala žarišča skupnega italijanskega jezika. Iz tega nadalje sledi, da je ta italijanska koiné, ki ima svojo idealno realizacijo v izgovoru profesionalnega napovedovalca na radiu, uporabljena bolj ali manj dobro, brž ko stopita v pogovor dva Italijana iz dokaj različnih dialektov. Samo ob sebi je umevno, da bo Italijan takoj začel govoriti po italijansko, ne le s tujcem, ampak z vsakim, ki ga
* Kako mogočno je število imigrirancev, naj pokaže tale statistika za Torino: mesto je imelo 1. 1954 783.119 prebivalcev, 1. 1960 994.089, leta 1964 pa 1,116.624. Doselilo se je v 1954. letu 42.722 ljudi, v 1900. letu 64.745, v 1961. letu 84.426 in v preteklem letu 43.966. Se pravi, da pride vsak dan v Torino v povprečju 100 ljudi, ki iščejo dela in kruha, in to povečini z juga, ker je Piémont edina pokrajina v Italiji, ki demografsko nazaduje. (Podatki po torinskem dnevniku La Stampa, 10. I. 1965.)
92
ne pozna, čeprav je še minuto prej govoril, recimo s kolegom v uradu, v svojem dialektu.
Gre torej za ibolj ali manj očiten bilingvizem ali celo več: otroci doseljencev govorijo dialekt svoje družine (celo tega ne več zmeraj), lokalni dialekt in do neke mere knjižni jezik. Napačno bi bilo torej delati kakršne koli zaključke o dialektu na podlagi pogovornega jezika v velikih industrijskih centrih, kot sta na primer Milano ali Torino, ker je tu skoraj polovica aktivnega prebivalstva doseljena. 2e v Benečiji pa je dialekt čisto drugače trden.
13. Pri poenotenju italijanskega jezika igra pomembno Vlogo časopisje. Za jezik časopisja je treba najprej pribiti, da pokrajina res nima nobenega
vpliva več. Kdor piše v kak časopis iz Milana ali iz Torina, ni nujno severni Italijan, Regionalizem je živ samo v besedišču in še to samo tam, kjer ga časnikar hote izrablja, da ustvari želeni ambient.
Zavestna težnja k nacionalni enotnosti — in časopisi so v dobršni meri rojeni ob zedinjenju Italije — je povzročila, da je jezik časopisja enotnejši od jezika literarnih del. Odstopanja od splošno priznane norme bodo torej šla na račun osebnih nagnjenj tistega, ki piše.
Ce torej pokrajina nima velike teže, je pa treba nujno upoštevati različne strani v dnevniku. Hočemo reči, da je jezik tretje strani (terza pagina, izraz je nastal na začetku stoletja) tisti, ki je naj-bolj izpiljen in se tudi najbolj bliža jeziku v literarnih delih {avtorji so včasih dobri italijanski pisatelji) ter se pošteno razlikuje od jezika, ki ga bomo našli v sodni, v mestni ali v športni kroniki.'^
14. Vpliv časopisja pa je močno omajan z najnovejšimi sredstvi komunikacije. Znano in v Italiji premnogokrat obžalovano dejstvo je, da se v Italiji zadnjih desetletij čedalje manj bere in čedalje več posluša, oziroma gleda. Radio, film, televizija, nadalje romani, predelani v serijo črtežev in slik, zmeraj bolj vplivajo na vzgojo prebivalstva, zlasti mladine. Kar se jezika tiče, je vpliv slušnih oddaj lahko pomemben, če je izgovor vsaj poklicnih napovedovalcev dober, čeprav je v celoti vendarle res, da vse te pridobitve ob svojih pozitivnih plateh le odvračajo mlade ljudi od branja knjig, ker je pač poslušanje, ali celo samo gledanje slik manj naporno. Gotovo pa so govorne oddaje na radiu pomemben faktor jezikovnega poenotenja: kakor je razširjanje tiska,v nekaj generacijah omogočilo vsaj relativno jezikovno enotnost v pisanem jeziku, tako je verjetno, da bo izgovor v radiu in na televiziji marsikdaj prevladal nad lokalnim.
15. Govorjeni jezik, ki se bliža literarnim vzorom, pa sili tudi pisani jezik k poenostavljanju, in ker se moderni teksti večkrat hote zatekajo h govorjenemu jeziku, je tak jezik govorjeni koiné dosti blizu.
Problem govorjenega jezika je najbolj pereč pri filmu, ki bi bil seveda rad razumljiv po vsej Italiji. Italija je zavzela v povojni mednarodni filmski pro-
' Torej moramo ugotoviti, da je norma tretje strani drugačna od tiste, ki sicer velja za jezik časopisa. Bolje povedano, splošno priznaja norma je strogo aplicirana samo na tej, literarni strani.
V decembru 1962 sem se v Florenci obrnil na enega od korektorjev najbolj razširjenega floren-tinskega dnevnika La Nazione, da bi izvedel, kako je z uporabo enostavnega in sestavljenega preterita. Korektor, po rodu iz Mark, torej netoskanec, diplomant filozofske fakultete (skupina modemih jezikov), mi je takole pojas.iil svoje profesionalno stališče do obeh oblik preterita: v praksi — glede na ritem, v katerem prihajajo časniki na svetlo, ima pri izbiri časov tudi naglica svoje prste vmes — bi pustil pri miru katero koli od oblik preterita, če ta ne bi prav grobo kršila ustaljene rabe (denimo, da bi kdo postavit ob časovno določeno oggi, ki naznanja dejanje iz najbližnje preteklosti, enostavni preterit, ki se nanaša predvsem na oddaljeno preteklost), v vseh delih dnevnika, razen ja tretji strani. Je pa zanimivo, da športne kronike v hlastanju za slikovitostjo in učinkovitostjo izbirajo redke besede, celo konstrukcije in oblike. Enostavni preterit je za dejanja istega dne kar nemogoč, v športni kroniki pa posta.ie stilistično sredstvo.
93
dukciji zavidljivo mesto s svojim neorealističnim filmom. Ta seveda papirnatega jezika ne. prenese. Največkrat so se filmski delavci poslužili predmestnih govorov proletariata, kjer navsezadnje razumevanje posameznih besedi ob situaciji, mimiki in drugih izraznih sredstvih le ni bilo tako važno.
Tak poizkus pa je popolnoma izpodletel Viscontiju pri filmu La terra trema (po romanu G. Verge, / Malavoglia); film je bil sneman ob Jonskem morju v ribiški vasi Aci Trezza (Catania) in v duhu neorealizma je režiser postavil pred kamero neprofesionalne igralce, ponajveč ribiče, Sicilijanski dialekt pa je bil za »kontinentalno« Italijo nerazumljiv do te mere, da so morali film jezikovno predelati v zvočno podobo, ki je bila večini razumljivejša.
Kolikor morem presoditi ob gledanju in poslušanju maloštevilnih resno delanih italijanskih filmov v Ljubljani, je videti, da je jezik filmov, ki sicer stoje na južnoitalijanskih tleh, ne dialekt Kalahrije, Lukanije ali Sicilije, ampak južnoitalijanska koiné, nekje na sredi med napolitanskim in rimskim dialektom. Eliminirane so samo oblike ali konstrukcije (besede pa ne), ki bi poslušalcu s severa napravile delo nerazumljivo.*
16. Italijanščina ima torej dokaj ustaljeno podobo in je spoštovanje tradicije ena od osnovnih značilnosti vseh dob. Zato je razumljivo, da jezik sedaj ne preživlja kake velike krize, saj jo je premagal v 16. stol., ko se je večina piscev odločila za en dialekt, in to ne za govorjen dialekt, premagal pa je po-.dobno krizo ponovno sredi 19. stol., ko se je raba spet izrekla za tradicijo in ne za govorjeni florentinski dialekt.
Pri vsem tem pa je skrb za kulturo jezika vendar živa. Prav malo je še do nedavnega prispevala srednja šola. Gimnazijska reforma iz leta 1923 je namreč ukinila poučevanje slovnice v višji gimnaziji. V Italiji ni nobene institucije, ki bi bila vsaj moralno pooblaščena dajati zakone za jezikovno področje. Ministrstvo za prosveto, kolikor vem, ne izdaja nobenih navodil pedagoškemu kadru glede spornih jezikovnih vprašanj, medtem ko se je v Franciji kdaj pa kdaj zgodilo (npr. za ne explétil), da je ministrstvo razposlalo dekret, ki je bil za poučevanje obvezen.
Italija nadalje nima svoje Akademije znanosti, ima pa več znanstvenih akademij z nekajstoletno tradicijo. Nobena ne odloča o jezikovnih vprašanjih, vendar pa je avtoriteta florentinske Accademia della Crusca tolikšna, da bo slovar italijanskega jezika, ki ga akademija pripravlja, močno vplival na jezik v prihodnjih letih ali desetletjih. Za sedaj pa ima Italija kakih pet ali šest velikih, resno izdelanih slovarjev, ki se seveda v mnogočem ne skladajo. Ravno tako imamo na razpolago precej gramatik modernega jezika, še zmeraj pa manjka moderna znanstvena gramatika.
' Bassani je npr. (gl. Baldelli, op. cit., p. 406) iz nekaterih .svojih tekstov ob ponovni izdaji szlocil preveč iiterarn,; izraze in jih nadomestil z drugimi, ki so širokim množicam razumljivejši.
Močno poučna se mi zdi primerjava med ocilomkom iz Pratolinijevega romana Le cronache di poveri amanti in med istim odlomkom iz scenarija za tilm, ki je bil po romanu posnet; na splošno je scenarij zelo zvest liteiami predlogi.
— Ci hanno delto che non c'era piu nulla da fare! Tu stesso hai messo da parte in fretta c furia opuscoli e giornali.
— Chi ti ha detto di stare, intanto, con le mani in mano?
— Lo sgorgio, no?
-- Tu capisti cosi? A me invece sembro dicesse di lavorare piii di prima. Perché .lon hai ritii'ato te quoto dei compagni del Mercato . . . Scenarij pa takole:
— Ma chi ti ha detto che intanto noi si debba stare con le mani in mano?
— Il Fontanesi, no?
— Ah, tu hai capito cosi? A me invece sembra che abbia detto di darci da fare piu di prima'.
— Senti, mi avete rotto le scatole tu e tutti gli altri.
Očilno je, da je jezik scenarija nekaj bližji (besedišče, izbira glagolskih časov) splošnemu pogovornemu jeziku.
94
17. Vprašanja jezika in njegove norme zanimajo seveda tudi tiste ustanove, kjer mora pisana ali govorjena beseda med ljudi.
Radio ali televizija ne moreta vplivati na jezik in na izgovor priložnostnih sodelavcev: zato pa skrbno izbirajo profesionalne napovedovalce. Kandidati za tako službo gredo skozi trd tečaj dikcije; redkokateri Toskanec se prebije skozi:, strašno težko je Tcskancu opustiti tistih nekaj posebnosti, ki so tako značilne za toskanske dialekte, ločijo pa njih domači, prirodni govor od knjižnega.
Radio ima nadalje poljudne oddaje o problemih italijanskega jezika, kot jih pozna večina nacionalnih radijskih postaj. Manj običajno je nemara, da radio ta razpravljanja objavlja v drobnih brošurah kakih sto strani po cenah, ki so dostopne za vsak žep.
Podobne rubrike imajo tudi dnevniki in tedniki. Celo tako lahkotno ubran tednik, kot je npr. »Grazia«, daje na razpolago lingvistu, ki odgovarja na vprašanja bralk, dva stolpca, tudi tri. Mnogo pisem želi pojasnil o navadnih težavah pravopisa ali gramatike, ni pa redko, da lingvist izrabi preprosto vprašanje o kaki nejasnosti v jeziku za miniaturno razpravo na visokem znanstvenem nivoju.'
18. Rekli smo, da je današnja italijanščina izrazito literaren jezik, zgrajen na enem samem dialektu, ne na živem jeziku, ampak na literarnih delih; ta jezik pa je skozi dolga stoletja vsrkaval elemente iz drugih dialektov. Kaj takega se ni zgodilo (ali pa v mnogo manjši meri) govorjeni toskanščini: ta se je razvijala po svoje in se danes močno razlikuje od splošnega italijanskega jezika. Značilne pa so ravno razlike med govorom odraslih po mestih Toskane in na podeželju: mestna govorica je precej bližja italijanski koiné.
Za razvoj jezika seveda ni mogoče delati kakih napovedi. Na vsak način brani italijanščino pred hudimi pretresi navezanost na tradicijo in pa literarni karakter.
Ta značilnost je tako močna, da jezikovne norme ni načel, tako se zdi, niti tak socialni pojav, kot je preseljevanje družin v dialektalno čisto drugačna ozemlja. Mlajša generacija opušča jezik svojega doma, ne privzema pa dialekta novega okolja, ali vsaj ne samo tega, ampak zmeraj bolj splošni italijanski pogovorni jezik. Ta seveda variira od pokrajine do pokrajine, kot je različen od človeka do človeka, vendar ima svoj vzor v knjižnem jeziku in mu je dosti blizu; ker med obema ni prehudega prepada, sistem knjižnega jezika ni hudo ogrožen.
• Naj dodamo, da govorijo v radiu in pi.šejo v jezikovne rubrike prizna.ii lingvisti (v radiu npr. celo Bruno Migliorini, profesor iz Florence in predsednik florentinske Aieademije della Crusca.
v februarju smo v Ljubljani poslušali predavanje Ch. Boutona, prof. na pariški Alliance française, z naslovom: Le français parlé. V mnogočem je predavanje govorilo o podobnih problemih, kot jih poskušamo nakazati tukaj za italijanščino. Dragoceno pa se .lam zdi, da se v Franciji poudarja moralna obveza lingvistov, da bedijo nad jezikovnimi spremembami, (ki so v francoščini, po izjavi predavatelja, »vrtoglave«), ne da jih samo registrirajo. Izraz, ki ga je prof. Bouton uporabil, je Ic dirigisine s strani ligvistov, kar naj bi jeziku dalo večjo stabilizacijo.
95
Zapiski, ocene in poročila
AKADEMIK BRATKO KREFT — ČASTNI CLAN SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA
(Nagovor na intimni slovesnosti v Slavističnem društvu 10. februarja 1965 v Ljubljani)
Govoriti o našem jubilantu nikakor ni lahko, ker je njegova dejavnost tako zelo vsestranska. Najbolj znano izmed področij njegovega udejstvovanja je leposlovje, proza in zlasti dramatika. Z romanom Človek mrtvaških lobanj (1928), ki je njegovo prvo natisnjeno delo, je hotel podati življenje svoje povojne generacije, »kroniko raztrganih duš«. V njem brezobzirno odkrito prikazuje erotične zablode in tragedije tedanje srednješolske mladine ter zanjo obtožuje meščansko družbo, predvsem zlagano moralo vzgojiteljev. Hkrati izpoveduje razvoj lastnega svetovnega nazora od tolstojanskega krščanstva do revolucionarnega marksizma. Stilno stoji na prehodu od subjektivnega ekspresionizma k socialnemu realizmu. Delo je policija zaplenila, pisatelja pa postavila pred sodišče. — 2e prej in kasneje je jubilant v Ljubljanskem zvonu in drugod objavljal črtice, novele in povesti iz objektivnega sveta, ki mu je bil najbolj znan. V knjigi zbrane so izšle po drugi vojni najprej pod naslovom Povesti iz nekdanjih dni (1950), nato pa v nekoliko spremenjeni redakciji kot Kalvarija za vasjo in druge povesti iz Prlekije (1961).
V njih avtor obravnava človeško trpljenje med prvo vojno in politične razmere v prejšnji Jugoslaviji, pripoveduje o tragičnih ljubeznih in ilegalnem delu domačih študentov, se posmehuje podeželskim veljakom in žandarjem ter sočustvuje z viničarji in drugimi reveži, slika pokrajinske in kulturne značilnosti valovite in zaostale prleške zemlje, zlasti pa poudarja mračno rezka družbena in življenjska nasprotja,- v slogu je le še ponekod čutiti ekspresionizem, splošna linija pisanja pa je socialni realizem. — Akademik Kreft je razgledan svetovljan, ki je prehodil in videl že mnogo sveta, zato je zanj kot lepo-slovca značilen tudi potopis Med potniki in mornarji. V njem podaja svoje vtise s poti na Krf, v Grčijo in Turčijo, pri tem pa enako bistro opazuje kraje, ljudi in razmere.
Po svoji notranji usmerjenosti in nadarjenosti pa je jubilant predvsem dramatik, ki snov za svoja dela najrajši zajema iz zgodovine; prej vselej skrbno preštudira razpoložljive vire in delom napiše tudi obširne zgodovinske uvode. V dramatiki se je poskusil že ob koncu gimnazije, ko je zaporedoma zasnoval dela: Nemoč, ki prikazuje duševni boj mladega človeka, Tiberij Giakh, socialno dramo iz starega Rima, in Sonja, postavljeno v leto revolucije 1905.     Prvo Kreftovo pomembno odrsko delo so Celjski groije (1932).
V njih Veronilcina ljubezenska drama stopi v ozadje, v ospredju so družbene silnice tistega časa, konflikt med degeneriranimi fevdalci in mladim meščanstvom, med Celjani in Pravdačem. Avtor je z znanstveno pravilnim pogledom na zgodovino zavrgel Zupančičevo in Novačanovo misel, da bi bili Celjani daljni glasniki jugoslovanske nacionalne ideje. — Med Kreftova redka odrska dela iz sodobnega življenja spada psihološko konver-zacijska drama Kreature (tudi Malomeščani, premiera 1935, natis 1948). Godi se na začetku prve vojne v manjšem slovenskem mestu ter razkriva ob usodni časovni preskušnji nečedno podobo tega našega sloja: njegovo ovaduštvo in hlapčevstvo, sebičnost in pri-tlikavost. — V Ireroično dobo naše zgodovine, ko so šlf hrvatski in slovenski kmetje v boj za staro pravdo, je postavljena drama Velika puntarija (knjižno 1937, uprizarjanje pred vojno prepovedano). Delo ne prikazuje le dinamike objektivnega zgodovinskega dogajanja, vzroke, upor in zator, ampak tudi mozaik individualnih človeških značajev na kmečki in plemiški strani. Ogiba se črno-bele tehnike in vsiljive tendence, zato je vseskozi življenjsko pristno in pretresljivo ter umetniško dognano, poleg Kranjskiii komedijantov brez dvoma Kreftova resnična mojstrovina. — Vse tri pravkar označene drame so neštetokrat uprizorili doma na Slovenskem in po jugoslovanskih gledališčih, prodrle pa so tudi na Ceško; poleg Cankarja si je med Slovenci edino Kreft ustvaril tako razsežen gledališki avditorij. Bolj v naših domačih mejah je ostalo delo, v katerem je avtor prenesel težišče od družbene kritike na kulturni oris dobe, Kranjski komedijanti (1946, nastali tik pred vojno). V njih je hotel ponazoriti pomen narodnih preroditeljev, zbranih okrog Zoisa, za slovensko gledališče, ki ga je utemeljil Linhart z uprizoritvijo Županove Micke. Zgodovinskim dejstvom je tokrat še posebej morala pomagati ustvarjalna fantazija, s katero je pisatelj prikazal zlasti baronovo ljubezen do italijanske pevke, Kreft je v delu oživil pomembno dobo in osebnosti, poleg tega pa ga je prepregel z izredno čustveno toplino, z duhovitim humorjem in starinskim slogom. — S tem pa še nismo
96 ,
pregledali vsega jubilaniovega dramsl;ega opusa: izvrstno je priredil Levstilcovega klasičnega Tugomera, napisal scenarij in liasneje dramo o človeku in poetu Prešernu ter po noveli Lavrenjeva zasnoval Balado o poročniku in Marjutki, ljubezensko dramo iz časa oktobrske revolucije. — Kot dolgoletni režiser in nato dramaturg našega osrednjega poklicnega gledališča se je dodobra seznanil z dramsko tehniko, se razgledal po odrski literaturi, uporabil sveže in sodobne režijske prijeme, napisal vrsto člankov o zrežiranih delih ter uvode in napotke k raznim slovenskim in ruskim dramam ter Shakespearovim histerijam, posebej pa še objavil knjigi Poslanstvo slovenskega gledališča ter Gledališče in revolucija.
Tako smo prestopili že na drugo področje udejstvovanja našega jubilanta, k publicističnemu in znanstvenemu delu. Kot marksistično usmerjenega publicista, polemika in kritika ga srečujemo zlasti v desetletju 1926—^1935, ko je nastopal v Mladini, Svobodni mladini in Književnosti: tej zadnji je bil lastnik, izdajatelj in urednik ter kot tak odločilno pomagal oblikovati kulturno politično miselnost mlade marksistične inteligence. Izrazito znanstvenega značaja so Kreftove razprave in študije s področja jugoslovanskih, predvsem pa ruske literature, o kateri je ipo osvoboditvi nekaj let na ljubljanski univerzi tudi predaval. Svoje najbolj tehtne dosedanje študije je zbral v knjigi Portreti (1956, nedavno doživela tudi srbski prevod). Izmed jugoslovanskih avtorjev mu je posebno ljub Krleža, s katerim ga veže nekaj sorodnih idejno estetskih potez m kateremu je tudi pripomogel do prve, ljubljanske izdaje Balad Petrice Kerempuha. Med Rusi je dolgo časa pritegoval njegovo pozornost Puškin, zlasti s svojim dramskim delom in Shakespearovim vplivom nanj, kar je bilo tudi predmet Kreftove doktorske disertacije. Poleg tega je študijsko obdelal vrsto najpomembnejših predstavnikov ruskega kritičnega in socialnega realizma, med drugim Turgenjeva, Ostrovskega, Čehova, Gorkega in Šolohova. Njegovi spisi te vrste so svojevrstno prikupna kombinacija eseja in literarne zgodovine z marksističnim idejnim izhodiščem in v bistvu pozitivistično metodo. V nekoliko vznesenem,' a vedno jasnem slogu, ki ga podpirajo tudi citati, razpravlja Kreft o dobi in razmerah, o avtorju in življenju ter razvojno razčlenjuje njegovo ustvarjanje. Pri tem rad primerja dela določenega avtorja z drugimi ruskimi, slovanskimi ali zahodnimi avtorji. Ko razčlenjuje in vrednoti, ga zanima predvsem sociološko idejni vidik, pri tem pa nikdar ne zanemarja intimno člove.^kih in ustvarjalno estetskih prvin umetnine. S študijami in razpravami s področja rusistike se je jubilant dostojno pridružil dvema doslej največjima znanstvenima delavcema med Slovenci na tem področju, profesorjema Prijatelju in La-vrinu. Zadnje desetletje se vzporedno z izdajo Izbranih del (doslej 9 knjig) intenzivno ukvarja z Dostojevskim; o posameznih delih in problemih tega velikega pisatelja je napisal vrsto obširnih študij in tehtnih razprav,- upajmo, da nam bo sčasoma poklonil tudi zaokroženo monografijo o njem.
Se o nečem je treba na kratko spregovoriti; o_akademiku Kreftu kot reprezentantu naše slavistične organizacije. 2e vrsto let je ali je bil najvidnejši predstavnik slovenskih slavistov v republiškem društvu, v zvezi jugoslovanskih društev in v mednarodnem slavističnem komiteju; vsepovsod nastopa z organizacijskimi nasveti in znanstvenimi referati ter preko svoje osebnosti varuje in uveljavlja interese slovenske slavistike. Zdi se mi, da ga pri tem delu vodijo predvsem tri osnovna načela: v mednarodnem svetu širiti zanimanje za našo literaturo in pridobivati prijateljev zanjo, hkrati pa tudi poudarjati ugledno tradicijo slovenske slavistike, ki so ji razširili sloves tudi nekateri Kreftovi ožji rojaki; v jugoslovanskem okviru gojiti prepotrebne stike in vsestransko sodelovati s sorodnimi društvi bratskih narodov, hkrati pa vselej varovati avtonomnost slovenskega jezika, literature in kulture; med samimi slovenskimi slavisti pa demokratično enakopravno skrbeti za vso našo družino, za znanstvenike in šolnike, za »olimpijce« in »ple-bejce«, kakor se je nekoč sam duhovito izrazil. Nazadnje ne smemo pozabiti na brigo našega predsednika za revijo Jezik in slovstvo, ki mu jo je v ne preveč zavidljivih okoliščinah uspelo obdržati pri življenju in sorazmerno lepi kvaliteti.
Spoštovani tovariš profesor, zaradi Vaše izjemno vsestranske in uspešne dejavnosti, zlasli na označenih področjih dramske umetnosti, rusistične znanosti in slavistične organizacije. Vas je Slavistično društvo Slovenije z vsemi svojimi podružnicami izvolilo za svojega častnega člana, hkrati pa Vam ob Vašem življenjskem prazniku dz vsega srca želi, da bi še naprej, do zadnjih človeških meja, obdržali mladostno zdravje, delovni zanos in življenjski optimizem!
Joža M a h n i S i
971
»SKRAJNOSTIMA« ALI »SKRAJNOSTMA«?
Slovnica uči, da se D. I. du. v tipu nit glasi nitma, torej tudi: čednostma, hitrostma, jesenma, kokošma, kopelma, lastnostma, ljubeznivostma, lučma, mišma, možnostma, narodnostma, obrtma, piščalma, pomladma, posestma, povestma, skrajnostma, skrivnostma, smrtma, umetnostma, zapovedma, znanostma itd.
V zadnjih letih sem si izpisoval iz tekstov, ki sem jih prebiral, oblike D. I. du. samostalnikov tipa nit. Izpiskov ni veliko, ker se dvojinske oblike sploh bolj malo rabijo, v vseli pa so zapisane s končnico -ima: »tema dvema ustreznima lastnostima« (Delo, 5. 4. 1954, članek Sedemdesetletnik na slavistiki); »se lovim med dvema možnostima« (Konjar, Vrni se življenje. CZ 1959, 32—33); »s tema dvema možnostima« (Bullock, Hitler. CZ 1963, 149); >:Američani so izbirali samo med dvema možnostima« (Delo, 5. U. 1964, uvodnik); »omahovanje med dvema možnostima« (B. Borko, Srečavanja z antiko. N Razg 1965, št. 5, str, 98); »Spor med obema narodnostima« (Delo, 15. 10. 1962, članek 150.000 Flamcev demonstriralo); »med obema narodnostima« (Jeri, Tržaško vprašanje. JiS 1964, 224); »Nekako v sredi med obema skrajnostima (France Vodnik, Črtice, novele, povesti. DS 1933, 84); »med dvema skrajnostima« (Josip Vidmar, Kritike. DZS 1951, 80); »je treba izbirati med tema dvema skrajnostima« (Delo, 30. 9. 1962 v članku Bodočnost radia in televizije); »med obema skrajnostima« (Mira Miheličeva, Otok in struga. SM 1963, 151); »tema dvema skrajnostima« (Delo, 10. 2. 1965, govor Mateja Bora).
Anketiranje posameznikov, na katere sem se obrnil, je potrdilo, da se današnji jezikovni čut brez omahovanja odloča za obliko na -ima.
Tako se znajdemo pred vprašanjem, kaj je vzrok, da se slovnica in jezikovna praksa razhajata, in kateri obliki naj bi dali prednost.
Slovnica loči tri sklanjatve nekdanjih i-jevskih feminin; nit, misel in reč (kost). Prvi dve se med seboj le malo razlikujeta: v D. du. in I. vseh treh števil. Druga ima v N. sg. vedno polglasnik v zadnjem zlogu. Značilnost tretje sklanjatve je proti prvima dvema premičnost akcenta in akcentuiran ozek končniški e v D. L. I. du. in D. L. pl. V I. sg. in pl. ima sklanjatev tipa misel dvozložno končnico, drugi dve sklanjatvi pa enozložno.
Te razlike so nastale v zgodovinskem razvoju slovenščine iz prvotno enotne i-jevske sklanjatve ženskega spola pod vplivom akcentskih razmer in analogij (gl. Ramovš, Morfologija, 62 si.), in slovenske slovnice v večji ali manjši meri na te razlike med njimi tudi opozarjajo.
Po drugi strani pa so bili v teh novo nastalih sklanjatvah in v okviru posamezne sklanjatve možni medsebojni vplivi in izravnavanja. Nekateri samostalniki se lahko sklanjajo po zgledu nit in reč (četrt, kokoš, luč, oblast, obrt, obrv, postrv idr.). V tipu nit in misei je v vrsti sklonov končniški i etimološko upravičen, talco da ga naša jezikovna zavest občuti kot značilnost sklanjatve. Iz takih sklonov se je potem razširil na večino drugih, kjer po tako imenovanem Havlikovem pravilu ni bil upravičen: v I. sg. mislijo (toda nitjo), iz *-bjo; v I. du. pl. mislima, misiimi, iz '-bma, '-trni; vrsta slovnic 19, stoletja navaja tudi v tipu nit za I. pl. obliko na -imi: Kopitar 1808, Vodnik 1811 in Smigoc 1812 živaiimi (-mi, -i). Murko 1843 in Muršec 1847 nitimi (-mi, -i), Janežič 1864 in 1876 nitimi, Levstik 1866 živaiimi, Sket (Slovenisches Sprach- und Übungsbuch) 1879 nitimi I nitmi, Janežič-Sket 1889 in 1894 nitimi (-mi); namesto pričakovanih končnic '-om, *üh v D. L, pl, je v tipu nit in misel posplošena oblika z i-jem, medtem ko je v tipu reč (kost) končnica -em, -eh (ter v dvojini D, I. -ema, L. -eh), ki je bila po dokaj komplicirani poti izposojena od nekdanjih o-jevskih maskulin (prim. Ramovš, o. c, 64 sL). Posploševanje končniškega i-ja je v nekaterih sklonih hkrati odpravljalo težavnejšo izgovorljivost, ki jo je povzročil izpad šibkih redukcijskih vokalov.
Sklanjatev i-jevskih feminin je torej doživela nekaj sprememb, med katerimi so imele tiste, ki jih slovničarji cesto imenujejo regularne, razmeroma majhen vpliv. S to ugotovitvijo lahko zdaj preidemo k jedru našega problema.
Oblika nitima v D. I. du. ni živa samo v današnji jezikovni praksi, ampak jo poznajo tudi vse starejše slovnice', v kolikor pod vplivom narečja ne zamenjujejo končniškega -i- za kak drug vokal: Kopitar 1808, Vodnik in Franul 1811 živalima, Smigoc 1812 živa-dima, Metelko 1825 ždvaiama (proti žavalma v I. pl.) in 1830 nilama (proti nitma v I. pl.), Murko 1832 in 1843, Muršec 1847, Janežič 1854, 1857, 1864 in 1876 vsi nitima, Levstik 1866 živalima. Končnik 1870, 1883 in 1892 nitima. Sket v svoji nemško pisani slovnici
' Bohorič ne pozna tega tipa, Pohlin in Gutsman pa nimata posebnih oblik za dvojino,
98
1879 je prvi zabeležil oblilco nitma, vendar poleg nitima. V izdajah Janežičeve slovnice Ima sprva (1889 in 1894) nitima (-ma), kasneje (1900, 1906 in 1911) pa nitma (-ima). Šuman 1882 navaja obe oblilci. Anonimna Praktična slovnica ... za samouke (Trst 1917) je bila v času izida z obliko znanostima že osamljena. Breznikove in vse sedanje povojne slovnice pa imajo samo še nitma.
Z ozirom na prsi. končnico '-bma bi pričakovali v slovenščini nitma. Od kod je torej oblika nitima, ki se ponavlja skozi vse starejše slovnice? Da bi si jo Kopitar sam izmislil in bi se potem mehanično prenašala iz slovnice v slovnico, ni dosti verjetno. Kopitar, Šmigoc in Murko celo pripominjajo, da je pri večzložnicah običajnejša oblika z -a-, in navajajo za primer kokoš: D. I. du. kokošama, D. pl. kokošam, I. pl. kokošami (kokošmi). Metelko natančno loči med žovalama, nitoma in žavalma, nitma. Res je sicer, da niti Kopitar niti Metelko in drugi slovničarji niso mogli dobiti oblike na -ima iz domače govorice, kjer so namesto dvojinskih oblik uporabljali množinske, pri čemer je treba upoštevati še moderno vokaJno redukcijo. Toda v sistemu knjižne slovenščine ima D. I. du. v vseh samostalniških sklanjatvah dvozložno končnico (-oma, -ama, -ema) in ta predstava je bila in je v jezikovni zavesti izobražencev nesporno živa, v podporo pa ji je pridevniška sklanjatev: dolgima nitima. V nekaterih dialektih se je tip nit naslonil na a-jevsko deklmacijo. Take primere najdemo tudi pri protestantih (Ramovš, o. c, G4). Vendar vpliv te deklinacije, ki so ga nekatere slovnice zabeležile, v knjižnem jeziku ni prodrl. Očividno je bolj kot spol odločal občutek, da je vokal i karakterističen za vso sklanjatev tipa nit. Za to govori tudi oblika nitimi, živatimi v I. pL, ki je •— kot smo videli zgoraj — v starejših slovnicah zelo pogosta. Seveda pa tu ne smemo prezreti istočasnega vpliva tipa miseJ, v katerem je končnica -imi ostala do danes. Za obliko D. I. du. nitima je bilo nadalje odločilno razmerje med D. du. in pl., ki se v sistemu knjižne slovenščine dosledno vzdržuje: dvojinslča oblika je enaka množinski -j- a: lipam-t-a, rakom-l-a, mestom-fa, poljem-f-a, oračem-f-a, rečem-j-a — in prav tako ni-tim+a, ki ima še posebno oporo v isti samostalniški kategoriji: mislim-j-a. In ker se v vseh sklanjatvah D. in I. du. enako glasita, je tudi v tipu nit dativna oblika hkrati instrumentalna. Nasprotno pa slovenske sklanjatve v I. pl. nimajo razen končnega -i ničesar skupnega v strukturi končnic: lipami, raki, mesti, možmi, rečmi; zato je prvotna oblika I. pl. nitmi, ki so jo kot edino navajale sprva le redke slovnice (obe Metelkovi in prve Janežičeve), sčasoma obveljala. K temu je gotovo nekaj pripomogla podobna oblika tipa reč (rečmi).
Ravno postopno uveljavljanje oblike nitmi je povzročilo, da je Sket v svoji slovnici 1879 postavil paralelo dvojnic I. pl. nitimi/nitmi: D. I. du. nitimalnitma. Tako ima tudi še v svojih prvih izdajah Janežičeve slovnice, v kasnejših pa je z zamenjavo mesta dal prednost obliki na -mi/-ma: nitmi (-imi): nitma (-ima). V pripombi pravi, da »se samostalnikom z gibljivim e v dvojinskem dajalniku (orodniku) in v množinskem orodniku pritika sklonilo -ima in -imi, drugim deblom pa -ma in -mi, npr. s pesm-ima, z misl-imi, z gosl-imi; z oblast-mi, s čeljust-ma, s piščal-mi, z žival-mi.« To načelo je sprejel potem tudi Breznik v svoje slovnice, od Breznika pa sedanje slovnice.
Ker se je po dolgotrajnem omahovanju oblika nitimi končno umaknila obliki nitmi, je Sket čisto mehanično po razmerju mislimi : mislima (tj. razlika le v končnem vokalu) in po razmerju nitjo : nitmi (tj. enozložna končnica v I. sg. pl.) vzpostavil še nitma. S tem je nasilno podrl sistem, ki — sodeč po njegovi zakoreninjenosti v jezikovni praksi do današnjega dne — ni kazal nikake tendence po spremembi.
Ni dvoma, da je zmagi oblike nitma v novejših slovnicah pripomogla historična gramatika. Po Havlikovem pravilu, ki je bilo odkrito leta 1889, bi bila oblika nitma po onemitvi šibkega redukcijskega vokala edino pravilnaV Enako pravilna bi bila tudi oblika 'mislma (tj. pri sampstalnikih s polglasnikom v zadnjem zlogu edninskega imeno-valnika), kjer pa so slovničarji zamižali, ker bi bil izgovor take oblike težavnejši. Zgoraj smo videli, da je nekdanja i-jevska sklanjatev v teku stoletij doživljala nekatere glaso-slovne spremembe. Povzročilo jih ni samo Havlikovo pravilo, ampak tudi drugi faktorji, ki so bili včasih v tekmi z njim močnejši. Nobenega razloga ni, da bi se ravno v D. I. du. ozirali na Havlikovo pravilo, če smo v nekaterih drugih oblikah iste sklanjatve sprejeli dejstvo, da niso v skladu z njim (glej zgoraj). Ne moremo vendar spreminjati jezika, da bo potrjeno neko pravilo.
Za obliko nitima govorijo torej tale dejstva: dvozložnost D. I. du. v vseh sklanjatvah, razmerje D. pl. -H a = D. I. du. v vseh sklanjatvah, i kot karakteristični vokal tipa nit, oblika na -ima pri femininih na konzonant s polglasnikom v zadnjem zlogu N. sg. (mislima) in kot posledica vsega tega ustaljena jezikovna praksa, ki so jo kodificirale vse starejše slovenske slovnice
99
Za obliko nitma govori razmerje mislimi, mislima : nitmi, nitma, enozložnost Icončince i, vseh treh števil, Havlikovo pravilo, novejše slovnice in morda še delna naslonitev na dialekte z moderno vokalno redukcijo.
Na podlagi sodobne teorije knjižnega jezika se bomo ob tehtanju dejstev, ki govorijo v prid eni ali drugi obliki, brez težav odločili za nitima, torej tudi za lastnostima, možnostima, narodnostima, skrajnostima itd. Za takšno odločitev bi bilo že dovolj, da zanjo govori današnja jezikovna praksa, splošna knjižna raba te oblike.
Boris  U r b a n č i č
prešerenvCeškiliteraturi i
Skromna oprema in obseg knjižice* nikakor nista v sorazmerju z njeno vrednostjo. | Delo našega rojaka dr. Otona Berkopca se dostojno uvršča med knjige slovenskih pre- i šernoslovcev. Prav zaradi svoje specifičnosti pa je še toliko bolj pomembno, saj je prvi ^ obširnejši dokument o tem, iiako je soroden, slovanski narod sprejemal delo našega } največjega pesnika. :
Berkopec je predvsem bibliograf. To je ostal tudi tukaj. Toda če je kritika njegove i prejšnje knjige** izzvenela v rahel očitek, da daje avtor le bibliografijo, in pogrešala ] uvodno študijo, moramo povedati, da je s tem delom nakazal idealno združitev bibliogra- i fa in literarnega zgodovinarja v eni osebi. V tridesetih letih sistematičnega zbiranja gradiva, kot pisec skromno ugotavlja, se mu je vzporedno z bibliografijo izoblikovala tudi , sintetična študija o tem, kako so Cehi predstavljali in prevajali Prešerna. V njej spremlja slovensko-češke literarne stike od prvih začetkov, navaja vrsto Cehov, ki so pisali o Prešernu in prevajali njegove pesmi, ter kritično ocenjuje njihovo delo. Področje, ki je bilo ' doslej v literarni zgodovini razmeroma dosti obdelano, namreč zanimanje Celakovskega : za slovensko literaturo in njegov članek o Prešernu, razširi in dopolni z analizo odmevov, ] ki so jih obrodila njegova prizadevanja za Prešerna med Cehi. Skupaj s Šafafikovo oceno ] Prešernovih pesmi je bil ta članek Cehom dolga leta edini vir informacije o našem pesni- : ku. Boleča, a vsakomur, ki pozna Prešernovo usodo, razumljiva, je Berkopčeva ugotovi- j tev: »Krivda za to, da niso Cehi kaj več pisali o največjem slovenskem pesniku, je v ] veliki meri tudi na nekaterih Slovencih, ki so imeli priliko utirati pot v svet najboljšemu, j kar je tedaj premogla slovenska književnost, pa tega niso storili po vsej verjetnosti iz j osebnih razlogov.« Šele v šestdesetih letih sta se tema prikazoma pridružila Kfižkova i karakterizacija Prešerna v Pregledu jugoslovanske književnosti in Gebauerjev članek i o Prešernu v Riegrovem Slovniku naučnem. Ves ta čas pa so nastajali številni prevodi ^ Prešernovih pesmi, predvsem kot posledica zanimanja posameznikov za slovenski jezik j in književnost. Slučaj je hotel, da je bil ravno avtor prvih prevodov veliki mojster verza j Celakovsky. Prevajalci, ki so mu sledili in z večjim ali manjšim uspehom skušali preliti I Prešernovo preprosto, a do kraja izbrušeno poezijo v svoj. jezik, so bili večinoma umet- j niško mnogo prešibke osebnosti, da bi lahko ustrezno poustvarili pesnikov svet. Poieg pomanjkljivega znanja slovenskega jezika in težav z naglasom je prav to vzrok, da Cehi \ kljub številnim prevodom vse do danes niso dobili primerne knjižne izdaje celotnega I Prešernovega dela. . I
Drugi del knjige je bibliografija, razdeljena na pet oddelkov: Rokopisi, Izvirna I besedila pesmi. Prevodi, Članki in beležke o pesniku ter Prešeren v češkem leposlovju. ; Znotraj vsake skupine je gradivo razvrščeno po kronološkem zaporedju. Tak način je j pregleden in olajšuje delo bralcu, ki ga zanima določeno obdobje. Abecedno razvrstitev j prevajalcev in avtorjev člankov pa popolnoma nadomesti imensko kazalo. Vsa gesla ' so opremljena s kratkimi anotacijami. •
Preverjanje gesel je praktično skoraj nemogoče. Avtorjevo ime nam je najboljše i jamstvo za njihovo pravilnost in točnost. Omenila bi le napako, ki je očitno nastala med ; tiskom. To je datum Prešernovega slovenskega pisma Celakovskemu (str. 19). Natisnjen i je napačen datum 14, 3. 1932. Vsi viri navajajo letnico 1833, saj je to odgovor na pismo ; Celakovskega, ki ga je Prešeren prejel šele konec leta 1832. i
H e r m i n a  Jug:
* Berkopec, Oton: France Prešeren v češki literaturi Ljubljana, Društvo bibliotekarjev Slovenije i ]%4. 48 <:tr. 80. :
¦** Berkopec, Oton: Ceskd a slovenska literatura, divadjo, jazvkozpvt a narodopis v Jugoslavii. f Pralia 1940. " :
100
IVAN TOMINEC, CRNOVRŠKI DIALEKT. KRATKA MONOGRAFIJA IN SLOVAR. DELA SAZU, IL R. 20. LJUBLJANA 1964
Slovenska akademija nam je naredila veliko uslugo, da je natisnila prvi slovenski narečni slovar. Tominčev rokopis, ki je delo skoraj petdesetletnih prizadevanj, je že več let služil samo za interno uporabo v Inštitutu za slovenski jezik. Vendar nam Slovencem tako manjka leksikoloških del vseh vrst, da moramo poskrbeti za čim hitrejšo publikacijo vseh rokopisnih zbirk, ki bi mogle koristiti širšemu forumu raziskovalcev jezika.'
Tominčeva monografija obsega kratek opis narečja, pravzaprav samo njegovega glasoslovnega in morfološkega sistema na približno petdesetih straneh. Njeno jedro in največji pomen pa je v dvestopetdeset strani obsežnem slovarju. Opis narečja bi kljub svoji skoposti zahteval posebne ocene. Njegova prednost je v skrbni akcentuaciji, je pa le preveč shematičen, da bi izčrpal vse narečne posebnosti, ki jih najdemo v slovarju. Sicer je pa namenjen samo za orientacijo pri uporalhi bogatega slovarja. Tudi ta je skrbno akcenluiran, narečne oblike so podane v vseskozi enotni in v naši dialektologiji že tradicionalni fonetični transkripciji. Kjer so podatki v uvodu preskopi, posebno pri nekaterih glagolih, navaja v slovarju tudi naglase vseh oblik, ki prihajajo v poštev.
Zaradi lažje orientacije je vsako geslo podano najprej v knjižni ali vsaj poknjiženi obliki. Besede, ki jih nima Pleteršnik, so označene z zvezdico. Ni jih veliko, največkrat so nemške izposojenke, kijih je knjižni jezik že v prejšnjem stoletju izločil, najdemo pa vmes tudi nekaj interessntnih dialektičnih arhaizmov, tipa osieja »krušna sredica« ali okivec wivje«.
Ob pregledovanju takšnega slovarja se nam nehote vsiljuje misel, do kakšne mere je mogoče zbrati izrazni fond kakega narečja. Manjka nam skušenj in ker se od izida Pleteršnika dalje ni pri nas nihče zanimal za sistematično zbiranje narečne leksike, nimamo na razpolago otipljivih kriterijev. Tominec se je pri svojem dolgoletnem nabiranju opiral na Pleteršnika. Ni iskal redkih besedi in specifičnih lokalizmov, ampak se je' zadovoljil z bežnim, kolikor toliko frekvenčnim izraznim fondom. Posluževali se ga bomo bolj, kadar se bomo hoteli prepričati, ali je ta ali druga beseda res ljudska, ne pa za iskanje lokalnih posebnosti, ki jih je kljub intenzivnemu zbiranju v prejšnjem stoletju še vedno mogoče odkrivati v slovenskih narečjih. Ko sem se pred nekaj meseci prvič po nekaj desetletjih mudil pol dneva na Črnem vrhu, sem mimogrede postal pozoren na meni popolnoma neznano besedo zavalisk »vrsta modrasa, verjetno bajeslovna.«
V Tominčevem slovarju je -nisem našel. Nekaj dni kasneje sem si pod Cavnom zapisal v istem pomenu obliko brzolišček. Gotovo gre v obeh primerih za ljudsko etimološke variacije romanskega baziliscus. V mojih zapiskih je to seveda popolnoma slučajna pridobitev, nekakšen šolski primer za spremembe, ki nastajajo pod vplivom ljudsko etimološke psihološke naslonitve redke tujke na kakršno koli domačo osnovo. Prepričan sem pa, da mora vrsta takšnih pojavov ostati neopažena celo pri večdesetletnem sistematičnem zbiranju. Tominec se je potrudil, da bi zbral čimveč ljudskih rastlinskih imen. Zal pa so podatki, špchouc »ime neke rastline« za modernega raziskovalca ljudskih rastlinskih imen največkrat brez pomena. Ime mora biti točno fiksirano, če že ne za species, pa vsaj za genus. Sicer nam ljudsko rastlinsko ime nič ne pove.
Po semantični plati bi od narečnega slovarja pričakovali več. Posebno tuj slavist, ki ga zanima slovenščina, se bo pri Tomincu težko znašel. Treba bi bilo po podobni metodi, kakor je registriral idiome, opredeljevati tudi njihov semantični obseg prav tako s Pleteršnvkom v roki. Malo'je verjetno, da so vse besede v Tominčevem slovarju zastopane v črnovrškem narečju v vseh tistih pomenih, ki jih navaja Pleteršnik. Ce si izberemo Tominčevo z zvezdico označeno geslo potane s pomenom »direndaj, veliko opravkov«, bi opozoril na Cigaleta, kjer najdemo ta izraz s pomenom »ungesäuertes Brot«.
V okolici Novega mesta pomeni danes potane neko gosto čvrsto testo, npr. žganci so pravi potane. V Tominčevem pomenu poznamo iz Velikih Lašč izraz potecin, predvsem za opravke, letanje in pehanje pred svatbo. Pomenske razlike v enakih besedah utegnejo biti od narečja do narečja dokaj velike, zato so pri narečnih slovarjih čimbolj točne in natančne pomenske opredelitve brezpogojna nujnost.
Kljub takšnim pomanjkljivostiim je vendarle Tominčev slovar redek in dragocen donesek k naši skromni ieksikologiji. Possbno za naša obrobna narečja bi potrebovali več podobnih del. Zahvaliti se moramo Tomincu za njegovo vztrajnost in pogum, s katerim se je lotil te tako težavne naloge.
p.  Bezlaj
101
OUOUSOUE TANDEM?
Dne 7. X. 1964 je bilo med »Pisma bralcev« v DeJu objavljeno tudi krajše pismo dr. J. Grampovčana pod naslovom: »Zagrmeli so štirje topovi«, v katerem pisec podaja k članku Saše Vuge (ki je bil pod istim naslovom objavljen v Delu nekaj dni prej) jezikovne pripombe glede besed »luogen« oz. »lugen« in »antrum« (ne: atrum).
»Anlrum« je sicer res izposojenka iz grščine, toda v tej obliki je vendarle latinska beseda, grška se je glasila »to antron«. Pomenila pa je ta beseda jamo oz. votlino sploh, ne pa samo luknjo v drevesu. — Vendar je mnogo važnejše, kar je dr. J. Grampovčan napisal o nemškem »luogen«, češ da je to keltska beseda, ker je bil »Lugh« keltski bog luči. Že enkrat sem v Delu, v »Pismih bralcev«, opomnil, da prevelika ljubezen do Keltov še ,ni dokaz, da je ta ali ona beseda oz. krajevno ime keltskega izvora. Resnici na ljubo je treba povedati, da je »luogen« pristna nemška beseda, kajti nemški uo je lahko nastal, kakor kažejo tudi številni drugi primeri, samo iz dolgega o ali a. Zato je osnova oz. germanski koren za »luogen« (v dialektih še danes »lugen«)* log. Indoevropski koren *lak je verjetno v zvezi s poznejšim bretonskim »lagad« oz. starokornijskim »lagat« {= oko), toda ti dve besedi sta se (v kolikor sta se sploh razvili iz omenjenega indoevr. korena) razvijali samostojno, neodvisno od germanslcih. Nemški »luogen« je namreč do neke mere soroden tudi z angl. »look«. Sorodnost pa v nobenem primeru še ne pomeni, da se je nemški »luogen« razvil iz kake keltske besede!
Dovolite mi, da navedem še nekaj primerov docela zgrešenih etimologij, kajti teh je v zadnjih letih po raznih člankih (ne samo v Delu in Naših razgledih, ampak tudi drugje) vse več, saj si že prav vsakdo domišlja, da lahko »etimologizira«, ne da bi pomislil, da mora zato temeljiito poznati pravila jezikoslovja, dialektalne posebnosti jezika, pa še lep ščepec kulturne in socialne zgodovine naroda —¦ in ne upoštevati samo oblikovne in druge posebnosti zemljišča itd. Tudi številni stari zapiski so izredno važni — seveda v kolikor in če jih sploh imamo na razpolago. Kajti vsaka beseda oz. vsako krajevno ime se razvija po posebnih zakonih, kar je v jezikoslovju že davno znano, in teh zakonov pač ni mogoče ignorirati oz. jih sploh ne upoštevati.
Dr. J. Grampovčan je pred časom objavil knjižico Berilo in Bearla, v katerem med drugim domneva — da navedem le ta primer — da sta krajevno ime Vintgar in rodbinsko ime Finžgar pravzaprav isti imeni, da »Finžgar« izvira iz »Vintgar«. Taka »etimologija« je seveda nevzdržna, saj se »t« pred »g« nikoli ne spremeni v »ž«, prav tako (v slovenskem jeziku) »v« ne v »f«. Najvažnejše pa je, da je že davno dokazano — in dr, J. Grampovčan se sploh ni potrudil, da bi ta dokaz našel, ampak svojo domnevo enostavno postavlja v taki obliki — da ime Finžgar izvira iz »Vintschgauer«, iz česar se je po jezikovnih pravilih razvilo ime Finžgar. Takih oznak za prihajače iz tujih krajev jc izredno mnogo po Koroškem (Uggowitzer, Seebacher, Guggenberger, Grintschacher, Saifnitzer, Krainer, Laibacher itd.), a tudi pri nas (npr. Govekar = tisti, ki je prišel iz Govejka, Vodičar, Dolenc, Bohinjc, Tavčar, Ponikvar, Osredkar itd.). Da je ime Finžgar nastalo iz Vintschgauer (= doseljenec iz Vintscbgaua, doline severno od Ortlerja), je zapisal celo sam pisatelj Finžgar v Letih mojega popotovanja (ime doline pa je napačno zapisal: Fintschgau). Takih priseljenih družin (ki so jih pri nas naseljevali npr. briksenski škofje) je pri nas in na Koroškem precej. (Imeni Erlach in Cop npr. izvirata iz Švice).
Isto velja tudi za »lakev« oz. »lokev« iz članka Podrta Gora in Tolminska lakev pod njo, ki ga je ing. St. Dimnik objavil 1. 1961 v Planinskem vestniku.
Beseda »lokev« (in njena množ. oblika »lokve«) ni, kakor napačno misli ing. Dimnik, nastala iz nemškega »Lache«, ampak je sorodna z latinskim »lacus«, na kar hi sicer kazalo tudi dejstvo, da so bili -nekoč vsi naši kraji dolga stoletja pod rimsiko oblastjo. Iz romanskih elementov izvirajočih imen je pri nas precej, zlasti na Primorskem. Se važnejše kot to pa je, da se ing. Dimnik v svojem pretiranem navduše;nju za Kelte ni pozanimal, odkod je »lacus«, ampak enostavno ugotavlja, da je to keltska beseda. Virov za to pa je vendar toliko na razpolago! »Lacus« je res soroden z irskim in škotskim »loch« (ne; »loche«, kar je nekaj čisto drugega) valižanskim »llwch«, a tudi z grškim »lakkos« (nastalo iz lakyos) — toda besedo so Rimljani poznali, še preden so prišli v stik s keltskimi Galci; prav tako so Grki imeli svoj »lakkos«, še preden so spoznali Kelte okrog 1.250 pred našim štetjem. To pa pomeni, da so se te besede samostojno razvijale (vsaka v svoji jezikovni skupini) iz skupnega indoevropskega korena, ne pa druga iz druge. »Lacus« je bil torej v keltskih ustih šele, ko so se ti porimljanili. — Nemški »Lache« (starovisokonem. »lahha«), ki po mnenju jezikoslovcev ni soroden z latinskim »lacus« izvira iz indoevropskega korena »leg-«  (kapljati, počasi teči), iz katerega
102
samostojno izvira tudi staroirslci »legaim« (= topim se) ter »logaim« (= trohnim). Tudi škotslci »latch« (močvirje) je soroden z nem. »Lache«, važno pa je, da Nemci te besede niso prejeli od Keltov. Francoski »lac«, naj navedem še to, da bo stvar bolj jasna, se je v franc, jeziku pojavil razmeroma pozno, in sicer je bil prevzet iz latinščine v 12. stol. (to besedo pozna že Chr. de Troyes), ko je nadomestil ljudsko obliko »laut (prav tako ;z lat. »lacus«). Tudi v mestnem imenu Interlaken je latin, »lacus« in ne »Lache«.
V istem članku je ing. Dimniik izrazil (v.opombah pod vrsticami) domnevo — da omenim iz imenovanega članka samo še to in nič drugega — da smo dobili besedo »uta« neposredno od Keltov. In vendar smo besedo, kar je že davno znano, dobili neposredno od Nemcev, kajti Kelti te besede sploh niso imeli. Stvnem. oblika je bila »hutt(e)a«, kar je nastalo iz german. »huthjön« — (iz indoevr. korena »(s)keua = pokriti, iz tega je po drugi strani po podaljšanju z »s« nastal Haus!). Iz nemške besede pa so izposojene med drugimi dan. »hylte«, Šved. »hytta« in franc, »hutte« — iz te pa angleška beseda »hut«! Nemškemu izrazu najbližja je grška beseda »keutho« (= skrivam) — »Utor«pa nima nič opraviti z besedo »uta« — nastal je iz »utreti« — in pomeni (v primeru, ki ga navaja ing. Dimnik) od živine shojena tla na planini. Tudi »utik« nima nič opraviti z imenovano besedo (»uta«). Ta beseda je nastala '-z »lutik« (vrsta podrasti).
Kako površna in neresna je lahko etimologija, če se ne potrudimo in pregledamo ¦vse fiajmodernejše vire (kajti viri in slovarji iz 19. stoletja so večinoma že davno zastareli in jih je treba zaradi najnovejših dokazov in izsledkov uporabljati le z največjo previdnostjo), naj pokažcta sledeča dva primera.
Ing. St. Dimnik je v Naših razgledih (št. 232, 233 in 234, jeseni 1961) objavil nekaj člankov o naših geografskih imenih. Med drugim — omenjam samo par -primerov — poskuša dokazati, da je gorsko ima »Stol« keltskega izvora, navaja, da ljudstvo to ime izgovarja »Stou« (popolnoma nepotrebna pripomba, saj ljudstvo tudi sicer »1« v takih položajih izgovarja kot »u« — zato pa reče »na stoleh«) ter to povezuje s celo vrsto imen iz Grčije, Anglije itd. Pri tem predvsem pozablja, da so krajevna imena danes (čeprav v različnih deželah) lahko čisto enaka ali podobna, četudi docela različnega izvora (kakor bom ob koncu še pokazal). Poleg tega pa ne ve, da so v srednjem veku ljudje določene gore primerjali — s sodnilcovim ali celo kraljevim stolom. Od tod imajo ime naši Stoli, zato na severnem Koroškem Königsstuhl, na Salzburškem Hochstuhl itd.l Grški »Stauros«, angl. »-stöw« (naseljen oz. svet kraj) itd., pa nimajo z našim Stolom nič opraviti. Naš Stol — tako kot Baba in Kuk — ie prav lepo in pristno slovensko ime. Saj je znano, da so naši predniki imeli izreden čut za poimenovanje krajev in gora, kar so nam priznali (in to ne enkrat!) celo Nemci.
V hitrici in nepremišljeno je ing. Dimnik poskušal v omenjenih člankih v Naših razgledih spraviti latinski »infantius« (tako piše besedo ing. Dimnik) v zvezo z irskim oz. keltskim »paintain«, kar je seveda docela zgrešeno. Prvič se je latinska beseda glasila »infans, -ntis« (če navedemo še drugi sklon) in ne »infantius«, ki ga latinščina sploh ni poznala (pridevnik je infantilis). Beseda je nastala iz for, fari, fatus (= govoriti) in nikalnega prefifcsa »in«. Torej pomeni beseda: (otrok) ki še ne govori, kot subst. pa: majhen otrok. Sestavljenke so: infandus, infantia ter infantulus. Z latinskim ior je soroden grški »phemi« oz. femi (iz korena ->bha-« = govoriti), v zvezi s ior so farna, fabula in — tudi slovenske besede baje, bajati, basen itd. so sorodne. Ing. Dimnik bi bil lahko pomislil na franc, enfant, na besede kakor: infante, infanterija itd.
Samo par primerov, kako varljiva so etimološko npr. krajevna imena, čeprav bi jim danes glede na današnjo obliko prisodili isti koren! S tem -bi rad opozoril, kako previden in oprezen mora biti etimolog in kako malo ga sme nase prikleniti ljubezen do tega ali onega naroda oz. jezika, če hoče biti res objektiven in v svojih trditvah točen. Tako npr. imena Mirje, Mirca (potok in vrh nad Jesenicami) in Mirna, da omenimo samo to, nimajo istega korena. Koron imena Mirje je treba iskati v latin, »murus« (starostov. myr = zid). Isto velja za Koroško Mirišče. Koren zadnjih dveh imen pa je »nyr-«; »nyreti« pomeni v stcsl. »vreti na dan« (o vodi). Mirna peč (na Dolenjskem) pa je nastalo iz »medtna pečb«. Vse to nam kažejo številni zapiski iz preteklih stoletij. Mirni npr. so Nemci rekli Neyring, v prejšnjih stoletjih pa se imenuje (v zapiskih) Nerein, Neyerin, Nirina (1. 1016 in 1018!), Niringa (1130) (po Fr. Bezlaju) itd.
Drug tak primer so imena Trenta (dolina in potok v Julijskih Alpah), Trent (reka v Sev. Angliji), Trento (nem. Trient — del Južne Tirolske). Imen s to osnovo je še več, toda dovolj naj bodo ta tri imena. Medtem ko slovensko ime ni pojasnjeno in je po vsej verjetnosti predslovanskega izvora, pa za južnotirolski Trento (nem. Trient) vemo, da je nastal iz nekdanjega latinskega »Tridentum«. Ime angleške reke Trent je že v rimskem tasu zabeleženo kot »Trisantona« (pozneje Treanta, Treenta, Treontan, Terente). Nastalo
103
je iz Iceltskega tri {= skozi, čez) in sarilön, ki je soroden z valiž. »hynt« (= cesta) in staroir. »set« {= popotovanje), je torej keltskega izvora. In vendar so danes vsa tri imena skoraj enaka!
Zakaj sem napisal vse to? Vsekakor ne samo zato, ker bi rad dokazal, kako nespametno je ignorirati vsa že davno dokazana in potrjena dejstva in etimološke vire, ampak predvsem zaradi naše javnosti, ker take nestrokovne etimološke razprave in razpravice ne jemlje kritično, ampak jih sprejema kot gotova dejstva, kot resnice, češ »saj je ta in ta tako rekel oz. zapisa! in nihče ni ugovarjal.« Ker se jezikoslovci vse premalo oglašamo, kadar kdo kaj nepravilnega zapiše, se nam upajo reči še več. Tako sem svoj čas bral celo to-le: »Preprosti ljudje včasih bolje pogruntajo izvor besede kot pa jezikoslovci.« Spet drugi (npr. geografi) nam očitajo, da premalo upoštevamo strokovno literaturo. Morda je to tuintam res, res pa je tudi, da je v strokovni literaturi dosti napak, ki so jih zagrešili nepoklicani etimologi — in tega ni mogoče upoštevati kot dognano dejstvo.
Naj navedem še tri ali štiri primere (čeprav je takih napak precej). Na zemljevidu Slovenskega ozemlja, ki ga je izdala kmalu po prvi svetovni vojni Slovenska matica, je v Karnijskih Alpah južno od Smohorja naznačen vrh Gornica in severovzhodno od njega Gorniške Skale (= nemško Gartnerkofel). Ziljski Slovenci pa pravijo vrhovoma Kmiški vrh in Krniške Skale. Napaka je nastala, ker se tisti, ki je ime zapisal, ni pozanimal pri Slovencih, kako gorama rečejo, ter je poskušal »etimologizirati«, iz nemškega Garnitzen najti slovensko hesedo. Ker ni bil strokovnjak, ni vedel, da Nemci slovenski začetni »k« pogosto spreminjajo v »g« (npr. Görtschitz = Krčica, Gurk = Krka, Gößnitz = Koznica, Gotschuchen = Kočuha, Greutschach = Krčanje, Gugg = Kuk, Gutta-ring = Kotarče, Glanz = Klanec itd.). Posledica take etimologije je, da je Gornica (in z njo Gorniške Skale) dosledno tudi na povojnih zemljevidih Slovenije. Ker so Krniške Skale znane po rastlini Wulfenia Carinthiaca, jih najdemo tudi v Ključu za določevanje cvetic in praprotnic dr. A. Piskernikove. Sploh se med botaniki v tej zvezi (čeprav rastlina raste tudi po bližnjih gorah, tudi na italijanski strani) omenjajo le Gorniške Skale.
Drug tak primer je v povojnem zemljevidu Slovenije (turistični zemljevid Slove-nija in sosednje poiirajine, priredila dr. V. Bohinec in Fr. Planina). Tu se je za vrh nad Osojskim jezerom, za katerega je bilo dotlej vedno navedeno ime Osojščica (1919 m) (nem. Görlitzen), naenkrat pojavilo ime Visoščica, kar je seveda docela zgrešeno. Vsi domačini v Domačalah, Zg. Vogličah, pri Skoparju in v Kostanjah pravijo Osojščica oz. v dialektu (V)Oso(j)š(či)ca. Nestrokovnjak, iki ni vedel, da Korošci kakor Gorenjci radi postavljajo v pred začetek besede, ki se začenja z o (kakor npr. so rekli Osojam Vosoje in kakor na Gorenjskem rečejo voča = oče, vosu = osel, vosa = osa, vog,>n = ogenj itd.) in da se / pred skupino konzonantov in tudi sicer pri hitrem govoru rad izgubi, je seveda mislil, da je prav Visoščica in da je ime v zvezi s pridevnikom visoli. Ko sem sodeloval pri knjigi »Tlie World Among the Summits« (Jaka Cop), sem napako zadnji trenutek še preprečil. Take eapake pa je težko preprečiti, kakor prav dobro kaže ime Višarje. Domačini pravijo Vušarje = Lušarje, ker 1 pred u, a, o v koroško-ziljskeni in gorenjskem dialektu preide v wl Da bi bilo prav Lušarje, lepo kažejo furl, ime Lušarie (ital. Lusciaria), nem. ime Luschariberg ter etimol. izvor besede (Luciaria). Tudi tu je nestrokovnjak videl v imenu pridevnik »visok« in se napačno ravnal po "tem. Toda ime je danes ustaljeno! —¦ In ikončno Višelnik in Višelnica pri Gorjah nad Bledom. Ljudje rečejo »Wšey.nk« in »Wseunca«. Ime je izvedeno iz »olša« oz. »jelša«. (»Olša« je zlasti na Koroškem precej pogosta v krajevnih imenih in priimkih!) Takili in podobnih napak je pri nas, v naši nomenklaturi na pretek.
Se en tak primer: na vseh zemljevidih Slovenije oz. slovenskega ozemlja beremo (v kolikor upoštevajo tudi slovenska imena) Velka ves (pri Beljaku) ter Velikovec (za nemški imeni Völkendorf oz. Völkermarkt). »Etimologi« iz druge polovice preteklega stoletja, ob času narodnega prebujenja, so iz Völkendorf napravili Velka ves, iz Völkermarkt pa Velkovec (tako je npr. zapisal že M. Cigale v znanem Wolfovem nemško-slovenskem slovarju: Velkovec, Velkovčan, adj. velkovšk), iz česar je nastal Velikovec. Vse to seveda zato, ker so v obeh imenih videli pridevnik »velik«, kar je docela napačno. Starejši ljudje, domačini, namreč še danes Velikovcu pravijo »Blekovec« oz. »Bo-likovec«. »Blekovec« so rekli stari ljudje tudi na Gorenjskem; ker so v stari Avstriji precej hodili na Koroško, so ime pač poznali. Nemci so pred davnimi stoletji prevzemali slovenska imena tako, da so začetni b substituirali s / (npr. Villach == Beljak, Feistritz = = Bistrica, Friesach = Breze, Vellach ^= Bela, Ferlach = Boro vije, Flattach = Blate, Verlosnitz — Brložnica, Vassach      Baše, Feffernitz = Bob(e)rnica, Faak = Bače, Fö-
104
bing : : Bobiče, Furnitz =r Brnica, Veldes = Bled, itd.); slovenski »v« pa z »v« in »w« (npr. Watschig Vočiče, Waisach = Više, Wangenitz --^ Vogelnica, Weisbriach = = Višprije, Werda =- Brdo, Witsch = Viča itd.). Ce si ogledamo taka in podobna imena, hitro vidimo, da se je sloven. b spreminjal v nemški / in w,_ v pa predvsem v w oz. glas je v nem. ostal enak. Toda slovenski naglašeni o se je spremenil v nemščini navadno v o (preglas!) (ali tudi v e pri nedosledni izgovorjavi ali pisavi): WöUtatratten, narečno WöUau Voljava, Föderlach ---^^ Podravlje, Förlach = Borovlje, Pöllan(d) = Poljana, Pörtschach - : Poreče, Dellach, Döllach = Dole, Kötschach = Hoče itd. Namesto slovenskega »e« pa zelo redko najdemo »Ö« (npr. Pöckau r..- Peče, vendar v nem. kor. dialektu tudj Peckach). Pa še nekaj — Nemci (v.dialektu) izgovarjajo: Völggendorf ne: Völkendorf (kakor; Ragga = Raka, Guggenberg = Kuk, Rangersdorf : Rankova vas, Presseggen = Preseka, Riegerbach =: Reka, Wiggisch = Vikoš, Goggau Kokova itd.). V osnovi obeh imen je torej ime Boliko {= Boleslav) in pravilno bi kraja morali imenovati Bolikova ves in Bolikovec, ali vsaj Blekova ves in Blekovec (kakor imamo Blekovo vas pri Logatcu itd. — pri obravnavanju imen nekega naroda je pač vedno treba upoštevati celotno sedanje in prejšnje ozemlje tega naroda!). Toda danes sta že ustaljeni imeni Velka ves in Velikovec in jih najbrž ne bo več mogoče spreminjati._ Etimološko pa so nestrokovnjaki seveda obe imeni napačno izpeljali.
Pa naj bo dovolj. Z vsem navedenim sem hotel javnosti povedati, da je prav, če jezikoslovje oz. etimologijo prepustimo jezikoslovcu, saj je ta edini pravi strokovnjak za to. Kaj bi rekli npr., če bi jezikoslovci kakorkoli posegli na področje, za katero je strokovnjak inženir? Po drugi strani pa: kaj bi se zgodilo, če bi inženir skušal z delavci opraviti kako važno delo (npr. zgraditi novo železniško progo) brez temeljitih poprejšnjih priprav, merjenj itd.? Ali če bi sodnik nekoga obsodil za umor, ne da bi poprej zbral vse možne dokaze in stvar pretehtal z vseh strani? Kako hi bilo, če bi zdravnik bolniku predpisal zdravila, ne da bi ga pregledal in ugotovil bolezen?
Ali ni prav tako nespametno, če nestrokovnjak brez temeljitega študija in raziska-vanja skuša samo na podlagi podobnosti trditi, da ta ali ona beseda izvira iz druge tuje besede (imena), ne da bi za to imel le najmanjši dokaz? Etimologija je namreč tudi znanost, in to ne prav lahka!
Dušan Čop
MARIJA JALEN: SPOZNAVAJMO SLOVENSKI JEZIK (IV, V)
V letu 1962 je izšla nova jezikovna vadnica Spoznavajmo slovenski jezik za četrti razred osnovne šole, tej je sledila 1963 še jezikovna vadnica za peti razred. Obe je napisala Marija Jalen (prvo s sodelovanjem Staneta Miheliča). Med našimi šolskimi učbeniki predstavljata knjigi prijetno novost zaradi svojevrstne obdelave snovi iz slovenskega jezika in prav tako po zunanji opremi, za katero sta poskrbeli slikarki Lidija Osterc in Marička Koren. Prosvetni delavci so sprejeli novi deli zelo toplo in zato menim, da zaslužita še podrobnejšo obdelavo.
Zunanji zgradbi jezikovnih vadnic za 4. in 5. razred sta si močno podobni, ker je avtorica pri obeh uporabila iste metode. Pri bogatenju besednega zaklada in pri obravnavanju drugih nalog, ki jih predpisuje učni načrt, izhaja vedno iz teksta. Za obravnavo snovi je izbrala dobre sestavke iz naših najboljših mladinskih književnih del, revij in listov ter iz ljudske književnosti. Razvrščeni so tako, da lahko v njih obravnavamo snov iz pravopisa, pravorečja in slovnice. Razgovorom sledijo raznovrstne in zanimive vaje v bogatenju jezikovnega zaklada. Snov je povezana z vsemi predmeti. Sestavki so izbrani tako, da zbujajo v učencih zanimanje in jih obenem emocionalno privlačujejo. Avtorica je pazila, da niso vaje enolične in mehanične. Pri realizaciji učnega načrta jo vodijo izkušnje, doslednost in temeljitost. Pri iskanju novih izrazov je otrok, prisiljen k razmišljanju. Vzporedno z bogatenjem besednega zaklada navaja otroka k opazovanju in ob tem že razvija načrt za individualno delo.
Jezikovni vadnici imata po dvajset poglavij. V vadnici za 4. razred je razdeljeno vsako poglavje na tri enote.
V prvem delu je težišče na opazovanju in bogatenju besednega zaklada.
Drugi del je namenjen obravnavi poglavja iz slovnice, osnova za delo pa je spet nov berilni sestavek. Tak način obdelave snovi se mi zdi zelo dober, zahteva pa tu tudi učni načrt, ki pravi: »Jezikovne pojave moramo opazovati in ugotavljati le v zaokroženem smiselnem besedilu, ne samo v stavkih ali besedah. Res sicer posamezni glasovi
105
sestavljajo besede in njih oblike, toda besede in njih oblike dobe svoj pomen šele v stavku in sestavku«. Berilni sestavki so vsebinske celote, ponekod pa se nadaljujejo, vendar se v posameznih enotah sistematično povezujejo. Za poglabljanje in utrjevanje snovi imamo na razpolago številne vaje, ki so povezane z otrokovim življenjem in predstavljajo bogato zakladnico najrazličnejših primerov. So konkretne in žive, sledijo si sistematično ob stavčnih členih, besednih vrsta, ob stavku.
V tretjem delu lahko obravnavamo poglavje iz pravopisa in pravorečja. Pravopisnih posebnosti ne razlagamo podrobneje, marveč vadimo na primerih toliko časa, da si učenci snov zapomnijo. Na nižji stopnji so naše zahteve še skromne, postopoma pa postanejo zahtevnejše. V zvezi z branjem in pisanjem morajo učenci dojeti ločila najprej slušno. Le na tak način bodo lahko dobro uporabljali ločila pri pismenem izražanju. Zares pravilno pa jih bodo uporabljali šele takrat (zlasti vejico), ko bodo spoznali zgradbo stavka. Za rabo vejice ima nova vadnica (IV) zelo posrečene primere. Učenec lahko na neprisiljen način izve, kdaj rabimo vejico, in mimogrede se lahko prepriča, kakšna zmešnjava nastane, če jo uporablja napačno ali če je ne uporablja. Posebno lepe so vaje št. 1, 2 in 3 na str. 108.
Zelo skrbno je obdelano pravorečje. Knjiga nam nudi možnost, da se učenci naučijo razlikovati kvaliteto in kvantiteto vokalov, spoznavajo besedni in smiselni stavčni poudarek, se poskušajo v samostojnem govorjenju, pravilno vežejo predloge v govornih celotah, odpravljajo površnost in narečne oblike pri govoru in še mnogo drugega.
Učni načrt je avtorica odlično realizirala. Znala je izpolniti njegove pomanjkljivosti in mu na svoj način vdahniti življenje. Od ločil manjkajo še dvopičje, vprašaj in klicaj. Dodala pa je pri glagolu nedoločnik in pri pridevniku stopnjevanje. Manjka tudi vezava s predlogi na, ob, po v govornih celotah.
Kljub vsem dobrim lastnostim, ki jih ima jezikovna vadnica, se mi je pri pregledovanju dela vsililo nekaj pomislekov. Prvi berilni sestavek ima naslov Jecljavček (avtor J, Ribičič) kot prvi del poglavja Predstavim se. Sestavek ni najbolj posrečeno izbran, ker bi laliko kje dosegel ravno nasprotni učinek, kot si želimo. Nerodno je tudi, če imamo v razredu kakšnega otroka z govorno napako. Nehote se bo čutil prizadetega in bo morda pri sošolcih po nepotrebnem zbujal pozornost ali celo posmeh.
Lastna imena so v jezikovni vadnici razvrščena takole: osebna, krajevna in stvarna. Stvarna imena so premalo pojasnjena. Mislim, da ni dovolj, če povemo o njih samo to, da so to imena, s katerimi ločujemo stvari med seboj. Ni vsakomur popolnoma jasno, kaj beseda stvar pomeni. Tudi SP 1962 zanjo nima razlage. Pri besedi reč pa pravi, da je stvar, zadeva. Slišimo jo precej pogosto, vendar lahko hitro ugotovimo, da jo velilčo ljudi rabi takrat, kadar govorijo o čem nedoločnem. Namesto naziva »stvarna imena« bi morali uporabljati v jezikovni vadnici za osnovno šolo izraz, ki bi bil otrokom bolj jasen.
Nepopolne so definicije (sklepna pravila) o stavku, povedku in osebku.
»Stavek. Misel navadno izrazimo z besedami v stavku. Stavek mora biti jasen, zato postavimo besede v pravi vrstni red in v pravilno obliko«. Iz definicije o stavku ne zvemo, kaj je pravzaprav stavek, njegovo bistvo. Otrok si tudi ne bo znal dobro predstavljati, kakšen bi naj le-ta bil, če mu povemo samo to, da mora biti jasen. V tem primeru je beseda »jasen« preveč prazna. Brez podrobnejše učiteljeve razlage otrok ne bo našel zadovoljivega odgovora na vprašanje, kaj je stavek.
V sklepnih besedah o povedku lahko na začetku beremo: »Besedo, ki nam pove tisto, kar je v stavka najvažnejše, imenujemo povedek« (str. 13). Ostalih besed ne bom navajal, ker so pravilne. Ali nam pove povedek v resnici vedno tisto, kar je v stavku najvažnejše? Oglejmo si na primer stavek: Pod sosedovo hruško je spal črn maček.) Slavčni poudarek je lahko na besedah je spal. (Pod posedovo hruško je spal črn maček.) Sprašujemo se, kaj je bilo z mačkom. Poudariti hočemo je spal. V tem primeru je po-\'edek zares najvažnejša beseda v staku. Stavčni poudarek pa je lahko tudi na prvem delu. Pod sosedovo hruško je spal črn maček. V tem stavku je najvažnejša beseda sosedovo. Zanima nas predvsem to, o čigavi hruški govorimo. Stavčni poudarek je lahko še na besedi maček ali pa kje drugje. Iz primera lahko vidimo, da je odvisno od stavč-nega poudarka, katera beseda je v stavku pomensko najvažnejša. Z gotovostjo lahko trdimo, da pomensko povedek ni vedno najvažnejša beseda v stavku. Nekaj drugega pa je, če trdimo, da je povedek glavni stavčni člen in da brez njega ni stavka. Tega pa nam definicija o povedku ne pove, zato je pomanjkljiva.
Osebek: »Povedek nam pove, kaj se v stavku pripoveduje, osebek pa, kdo ali kaj jc tisto, o čemer se pripoveduje« (str. 21). Ne moremo soglašati s tem, da bi bil osebek vedno tisto, o čemer se pripoveduje. To je lahko tudi predmet. Npr.: Učenci se pogo-
106
varjajo o nalogi. Na vpiašanje, o čem se v tem stavku pripoveduje, lahko odgovorimo: o nalogi. Govorimo torej o predmetu in ne o osebku. Osebek nam pove, kdo je tisti (oziroma kaj je tisti), ki nekaj dela ali se z njim nekaj dogaja.
V jezikovni vadnici bi moralo biti bolj pojasnjeno vprašanje, kaj so stavčni členi in kaj besedne vrste. Učenci se sicer mehanično naučijo, kateri so stavčni členi in katere so besedne vrste, vendar jim ni povsem jasno, kakšna je razlika med njimi. Izvedeti pa bi morali, da stačni členi sestavljajo stavek, besedne vrste pa združujejo besede, ki imajo v jeziku podobne pomenske naloge, prenesene v stavek pa razen predloga, veznika in medmeta tudi podobne gramatične naloge. To pomanjkljivost ima tudi učni načrt za slovenski jezik.
Nekoliko nerodni sta vaji 21 in 22 na 107. strani, pretežka za 4. razred je vaja 6 na str. 112. (»o pisateljevem primeru opiši: — svetlobo na obrazu otroka v zibki, — svetlobo zahajajočega sonca na vrtu!«) Otrok ne bo našel izrazov, da bi to storil. Tudi učenje slovenskih imen mesecev pomeni danes le še nepotrebno obremenjevanje spomina.
V primerjavi s Slovensko jezikovno vadnico za 4. razred osnovne šole iz leta 1955 je v novi vadnici snov mnogo bolj smotrno razvrščena, mnogo bolj življenjska, zasnovana je na vertikalni in horizontalni povezanosti z vsemi predmeti, veliko bolj upošteva učenčeve izkušnje in se mu skuša kar najbolj približati ter prisluhniti njegovim najglobljim željam in hotenjem. Iz celega dela veje neprisiljenost in dober posluh za jezik.
Izostren jezikovni čut se kaže tudi v jezikovni vadnici za 5. razred osnovne šole. Posebno vrednost imajo spet vaje in smotrna razvrstitev snovi. Z jezikovnimi vajami avtorica neprestano navaja otroka na pravilno rabo jezika, sistematično mu dviga v zavest osnovne slovnične pojme in ob tem razvija njegovo mišljenje ter splošno kulturo.
Sestavljalka začenja snov ob praktičnih primerih s pregledom glasov in črk ter njih razvrstitvijo. Ob glasovnih in pravorečnih vajah razvija pravilno ustno izražanje, branje ter osnove tehnike govora. Skrbno pazi na oblikovanje stila in na pismeno izražanje. Otroka opozarja na vlogo posameznih besed v stavku, navaja ga na oblikovanje, bogatenje in dopolnjevanje svojih misli. Od prostega stavka prehaja na zloženi stavek in nato na besedne vrste. Snov postopno gradi v trden jezikovni sistem, vzporedno s tem jo horizontalno povezuje z drugimi predmeti. Zlasti veliko skrbi posveča ločilom.
V razmišljanju ob delu se nam porajajo vedno nova vprašanja in odkrivajo problemi, o katerih smo doslej premalo razpravljali. V prvi vrsti nas zanima, na kakšen način bomo uskladili jezikovno vadnico z učenčevo razvojno stopnjo.
Iz celotne jezikovne vadnice za 5. razred lahko spoznamo, da je bil glavni vir pri sestavljanju dela slovnica za srednje šole. Iz nje so povzete številne razlage jezikovnih pojavov, mnogi primeri (nekateri so le delno spremenjeni), mnoga sklepna pravila (o stavku, stavčnih členih, besednih vrsta itd.) in tudi razvrstitev glavnega gradiva.
Ob tem se nehote spomnimo na splošno slabost vseh sesestavljalcev slovnic zadnjih desetletij. Nove slovnice so v bistvu le ponatisi starejših izdaj, globljih sprememb in dopolnil imajo zelo malo. Tako še zmeraj delamo po starih ustaljenih kalupih. Ne zavedamo pa se, da je jezik živa priča življenja, našega mišljenja in dobe, v kateri živimo. S tem ko se spreminja naše življenje, bi se morale spreminjati metode, s katerimi pomagamo mlademu rodu pri spoznavanju jezikovnih zakonitosti. Tudi na jezikovnem področju je potrebna vsebinska in oblikovna reforma. Pri pripravljanju jezikovnih vadnic za osnovno šolo pa bi še posebej morali paziti, da se v največji meri otresemo vseh kalupov, bodisi vsebinskih ali oblikovnih. Menim, da še nismo storili dovolj, če smo pri posameznih poglavjih poiskali za razlago samo nove primere, notranja vsebina, sklepna pravila in struktura pa so isti kot v slovnici za srednjo šolo.
Avtorica se je skušala pogumno izogniti številnim pomanjkljivostim; ponekod ji je to uspelo bolj, drugod pa manj. Kritično želim opozoriti le na nekatere nepopolnosti.
Pri razdelitvi glasov na samoglasnike in soglasnike bi morali razložiti, zakaj jih delimo tako, in povedati, zakaj so samoglasniki nosilci zlogov.
Sklepna pravila ne smejo vsebovati nobenih nejasnih besed. Za »soglasniški sklop« bi pri deljenju besed lahko brez škode uporabili izraz »soglasniška skupina«. Ce govorimo o zbornem govoru (str. 17), moramo osnovnošolskemu otroku pojasniti, da ne pomeni to govorjenja v zboru, ampak mislimo pri tem na enotno knjižno izreko.
Tudi tu ne moremo pritrditi avtorici, ko pravi na 32. strani, da osebek kaže, o kom (ali čem) se kaj pove.
Pri pridevniškem prilastku manjka razlaga o tem, kdaj in zakaj govorimo o priredni rabi.
107
Pri slclanjatvaii samoslalnilcov bi bilo dovolj, če bi povedali: slovenščina ima ] štiri sklanjatve (in ne štiri glavne sklanjatve). ;
Ko govorimo o vejici pri prilastku (str. 52), moramo učencem pojasniti, kaj mislimo ; z besedo »odnosnica«. [
Pri stopnjevanju pridevnika mehak (mečji — najmečji) bi morala avtorica nujno ] napisati novejšo obliko (mehkejši — najmehkejši), čeprav Slovenska slovnica 1964 čisto j neutemeljeno trdi, da te vrste oblike slovenščini niso ljube. Nikakor ne moremo so- ¦ glašati s tem, da bomo na ljubo nekaterim starim besedam zanemarjali novejše, ki so i med ljudmi bolj žive.
Obravnavanje predpreteklega časa bi v jezikovni vadnici lahko brez škode iz- | pustili. Njegova raba je le redkokje še živa, ima pa predvsem stilno vrednost. Namesto ; njega rabimo pretekli čas. Otrok se ga bo moral učiti kot nekaj popolnoma tujega. Tako J primeri v berilnih sestavkih zanikajo avtoričino trditev o predpreteklem času (»Pred- i pretekli čas izraža dejanje, ki se je v preteklosti zgodilo pred drugim.«). Oglejmo si ; samo nekaj primerov, kjer bi po omenienem pravilu moral biti predpretekli čas, pa je j namesto njega pretekli čas:
»Nemara je bil zamorec tako dober ali pa je znorel, zakaj hipoma se je ustavil < ob dečku, se gromko zasmejal, odtrgal z močno desnico največji ananas in mu ga stisnil ¦ v naročje.« (B. Magajna. Ananas, str. 13.) i
»Nemška učiteljica je poklicala Jernejčka in ga vprašala. (Po T. Seliškarju: V ; nemški šoli, str. 40.) '
»V njej je opisal počitnice, ki jih je zadnjikrat preživel doma.« (M. Kovačič; Gusti j in njegovi tovariši, str. 129.)
»Komaj se je zdanilo, že je začel škrjanec peti.« (Str. 135.)
Vseh navedenih pomanjkljivosti bi se sestavljalka lahko izognila, če se ne bi v nekaterih primerih tako dosledno držala slovnice za srednje šole. j
V našem razmišljanju ob jezikovnih vadnicah ne moremo mimo natančnejšega .; proučevanja učnega načrta za slovenski jezik v osnovni šoli. Hitro se nam odkrijejo j tudi njegove siabe strani. V njem je pomanjkljiva predvsem razvrstitev snovi. Potrebne \ bi bile še podrobnejše razčlenitve in drugačna razvrstitev gradiva. Učni načrt sicer go- i vori o vertikalni in horizontalni povezanosti snovi, nima pa nobenih posebnih pojasnil . o tem, kako naj bi bila povezanost izpeljana. Moral bi sistematično povezovati pravo- j rečje, pravopis, oblikoslovje, sintakso in ob tem navajati na slog. j
Bolj bi moral kazati razvoj snovi iz razreda v razred. Menim, da ni prav, če se ; s stopnjevanjem pridevnikov seznanijo učenci šele v šestem razredu. Tudi osnovne po- ' sebnosti sklanjatev pri samostalniku (npr. mati, hči, gospa, sluga, breskev, žalitev; skla- ? njo sam. uho, jetra, pljuča, usta, vrata, pleča, rebra, tla itd.) bi morali že v petem razredu ; vsaj v glavnem obdelati aU nanje učence pri vajah opozoriti. Podobnih pomanjkljivosti ' bi lahko našli še več. Čeprav so navodila v učnem načrtu v zvezi s poukom slovenskega jezika v osnovni šoli na nekaterih mestih zelo dobra, ne morejo dopolniti preveč sploš- ' nega okvira, prevelike razbitosti gradiva in suhoparnega naštevanja golih dejstev. Naj- ; manj konkreten pa je učni načrt za osmi razred. Te pomanjkljivosti imajo lahko hude , posledice. Na eni strani lahko vidimo, da učitelji dosledno upoštevajo vse tisto (in samo tisto), kar predpisuje učni načrt, na drugi strani pa se nekateri preveč oddaljujejo od J njega. Učni načrt bi moial zavarovati učitelja pred obema skrajnostima.
Avtorica jezikovnih vadnic za 4. in 5. razred osnovne šole je šla z gotovostjo in ¦ brez škode v veliko primerih mimo učnega načrta. Prav v tej samostojnosti se v največji meri kaže njen posluh za razvojno stopnjo učencev in smisel za jezik. j
Janez  M u š i čI
POVOJNA LEKSIKOGRAFSKADEIANAPOLJSKEM
Po drugi svetovni vojni je bila po razdobju hitlerjevske okupacije, po razdobju ponižanj ter uničevanja materialnih in kulturnih dobrin vključena v splošna obnovitvena prizadevanja tudi poljska znanost. Na univerzah in inštitutih je bilo na novo organizirano znanstveno življenje in delo, ki si je zadalo dva cilja: prvič, nadoknaditi vojne izgube, in drugič, ustvariti ustrezno bazo za razvoj znanosti in kulture.
Na leksikografskem področju so planirali vrsto dragocenih del. Zdaj, po dvajsetih letih, je večina načrtov že realiziraniti ali pa pred zaključkom. V članku obnavnavam
I OS
ta dela. Podajam samo pregled, ki naj bralca v kratkem seznani z najvažnejšimi slovarskimi deli na Poljskem.
Slovar poljskega jezika
Med pomembnimi povojnimi leksikografskimi načrti je bilo vsekakor delo za slovar sodobnega poljskega jezika. Dosedanji večji slovarji, kot Lindejev' (prva izdaja je iz let 1807—1814) in tako imenovani »varšavski slovar«^, kljub kvalitetam, ki jih ni mogoče zanikati, niso ustrezali zahtevam sodobne znanosti^. Da bi zadovoljili najnujnejše znanstvene potrebe, so jih v letih 1951—1953 ponovno izdali v fotoofsetni tehniki; še prej, leta 1950, pa se je začelo delo za nov slovar poljskega jezika pod vodstvom prof. Doroszewskega. Ob izdatni pomoči države je bila v kratkem času zbrana kartoteka, ki šteje približno 5 milijonov listkov za slovar, nakar so začeli pripravljati posamezna gesla.
Celoten slovar bo obsegal 10 zvezkov"* (okoli 100 tisoč gesel), vil. zvezku pa bo indeks vseh besedotvornih formacij, ki bodo zajete v slovarju, razvrščene pa bodo po besedotvornih kategorijah.
Gradivo za slovar zajema literarni besedni zaklad XX. in XIX. stoletja, upoštevano je pa tudi določeno število virov iz druge polovice XVIII. stoletja. Slovar bo torej vseboval besedni zaklad zadnjih 200 let.
Pomeni posameznih izrazov so točno definirani in bogato ilustrirani s primeri, ki so v virih natančno lokalizirani. Vedno so opremljeni z ustreznimi kvalifikatorji.
Slovar W. Doroszewskega predstavlja nedvomno velik dosežek poljske leksiko-grafije in je pomembno delo v razvoju naše narodne kulture.
Staropoljski slovar
V najstarejše razdobje poljske zgodovine sega delo za staropoljski slovar v uredništvu S. Urbanczyka v Krakowu.^ Obsega celoten besedni zaklad vseh (do zdaj znanih) staropoljskih spomenikov do leta 1500. Upošteva vse pomenske odtenke, ki jih ilustrira s številnimi primeri, obenem pa prinaša tudi pregled fonetičnih in fleksijskih oblik vsake besede pri posameznih geslih (s točno lokalizacijo v virih).^
Ta slovar je pomemben zato, ker bo mogoče v prihodnosti na tej podlagi pripravljati vrsto terminoloških študij z različnih področij družbenega življenja, s področja materialne in duhovne kulture. To delo bo koristilo vsem, ki se kakorkoli zanimajo za daljno preteklost Poljske. Tako torej xStaropoIjski slovar — kot je zapisal K. Nitsch — ni samo običajna, dasi nadvse dragocena znanstvena publikacija, ampak tudi zgodovinski spomenik naše kulturne samostojnosti«.'
Kot neke vrste dopolnilo tega slovarja pripravlja onomastična sekcija Poljske akademije znanosti v Krakowu pod vodstvom prof. Taszyckega Slovar staropoljskih priimkov, ki so izpričani v spomenikih do leta 1500.
Siovar poljščine XVI. stoletja
Besedni zaklad XVI. stoletja (od 1501 do 1600. leta), to je razdobja renesanse na Poljskem, ki je za razvoj nacionalne kulture in jezika naj'bolj značilno, zajema Slovar poljščme XVI. :-toletja. To delo je začel Inštitut za raziskovanje literature s sodelovanjem profesorjev-jezikoslovcev*. »Da je to delo prevzel literarnozgodovinski in ne jezikoslovni inštitut, so odločili metodološki vidiki, ker je naloga zaradi skupne problematike zahtevala sodelovanje obeh disciplin.«' Sodelovanje literarnozgodovinskih teoretikov in jezikoslovcev pa je narekovala koncepcija slovarja, ki zahteva »ne samo celovitost be-
1 Samuel Bogumil Linde: Slownik jiizjka polskiego. I—IV. Warszawa 1807—1814; Lwow 1854— —18uO-; Warszav.a 1951- {foloofsetna izdaja).
- Slownik jtízvka polskiego. Zvezek I—VIII, v uredništvu J. Karlowicza, A. Kr>nskega in W. Niedzwiedskega. Warszawa 1900—1927; 1952—1953-' (fotoofsetna izdaja).
3 Kritične ocene teh slovaijev gl.: W. Doroszcwski: Uwagi i wyjasnienia wstt;pne. Slownik jíízi'ka polskiego^ Warszawa 1958, zvezek I. str. VII—XLIII; W. Doroszevvski: Z zagadnien leksykografii. Warszawa 19-4; S. Urbanczyk:^ Slovvniki ich rodzaje i uzylecznosc. Wroclaw-Warszawa-Kraków 1964, Osso-Jíneum.
' Do zdaj je izšlo 6 zvezkov (A-P).
5 Izšli so že trije deli in štirje snopiči četrtega dela; A-M(odlitwa).
« Glej S. Urbanszyk: W.-itiíp. Slownik staropolski. Warszawa 1953—1955, I. del, str. I—XIII. ' V predgovoru tega slovarja.
' Ta slovar pripravljajo v petih središčih pod vodstvom profesorjev: S. Baka, S. Hrabca, W. Kuraszkiewicza, R. M. jMayenove, S. Rosponda in W. Taszyckega.
' Slownik polszczyzny XVI. wieku. Zeszyt próbny. Instytut Badán Literackich PAN, Wroclaw 1956, str. V.
109
sednega zaklada z vseh možnih področij, ampak tudi z vseh možnih jezikovnih nivojev in stilističnih uporab.«'"
Poudarek na umetniških, stilističnih sredstvih leksikalnega gradiva je tisto, kar odlikuje in obenem loči ta slovar od drugih slovarjev.
Delo za ta slovar je v polnem teku in v bližnji prihodnosti že lahko pričakujemo prvi zvezek.
V zvezi z delom za slovar XVI. stoletja je izšel indeks v dveh zvezkih — Poljski izrazi v latinsko-poljskem slovarju Jana Mqczynskega, ki ga je priredil Wiadyslaw Ku-raszkiewicz."
Slovar XVU. stoletja
Delo za Slovar XVII. stoletja je še v začetkih. Sekcija za zgodovino poljskega jezika XVII. stoletja pri Poljski akademiji znanosti v Varšavi je zbrala že razmeroma obilno gradivo, a vendar faza ekscerpiranja še ni zaključena.
V zvezi s tem je treba pripomniti, da je omenjena sekcija pripravila Slovar Pasko-vega jezika (Jan Chryzostom Pasek, pisec potopisnih dnevnikov iz XVII. stoletja). Ta slovar je zdaj v tisku.
Slovar Mickiewiczevega jezika
Nujnost obdelave za slovar Mickiewiczevega jezika je bila nakazana že ob koncu XIX. stoletja. Prvotno je hil mišljen slovar nekaterih del, npr. Gospoda Tadeja (A. Bcjdzkie-wicz). Kasneje se je k temu problemu spet vrnil (leta 1934) K. Nitsch, a v letih 1940—1941 J. Kleiner, ki je zahteval slovarsko obdelavo celotne Mickiewiczeve ustvarjalnosti.'^
Ta načrt se je začel uresničevati šele leta 1950, ko so po uvodnih pripravah in diskusijah začeli v Torunju in nato še v Lodžu z redakcijskim delom. Slovar bo obsegal celotno Mickiewiczevo ustvarjalnost; vsako geslo bo osvetljeno z vsemi primeri njegove rabe. Tako zamišljeni slovar bo služil za osnovo najrazličnejšim monografskim obdelavam o jeziku in stilu največjega poljskega pesnika, obenem pa bo pripomogel k boljšemu razumevanju njegove umetnosti.
Poljski dialektoioški slovar
Pobudo za nov dialektoioški slovar je dal K. Nitsch že zelo zgodaj, skoraj neposredno po izidu Karlowiczevega Slovarja poljskih nareči;'^ Znano je, "da ima Karlowiczev slovar kljub nedvomnim kvalitetam precej nedoslednosti in pomanjkljivosti'''. Kot strokovni pripomoček ni popolnoma zanesljiv in je pri vsakokratni uporabi potrebno preverjanje v virih. Poleg tega upošteva gradivo do leta 1895. Je torej iz razdobja, v katerem je bila poljska dialekiologija šele v začetni fazi razvoja.
Novi dialektoioški slovar'^ — delo je do 1. 1958 vodil K. Nitsch, trenutno ga vodi M. Karaš — bo upošteval vse vire (tudi Karlowiczev slovar), ki so izšli v 19. in 20. stoletju, nadalje neizdano gradivo raznih dialektoloških sekcij ter gradivo iz več krajev, kjer bodo izvedene dialektološke raziskave s posebnim ozirom na potrebe slovarja.
Slovar bo imel diferencialni značaj, to pomeni, da bo upošteval tipično narečni besedni zaklad. Skupni izrazi, ki so v rabi v knjižnem jezika in v narečjih, bodo v slovarju upoštevani samo takrat, kadar se v narečjih ločijo po pomenu ali po obliki. Močan poudarek je na geografiji izrazov. Informacije, ki se tičejo obsega izoleks, izrazov, oblik ali pomenov, so podane sintetično, vendar izhajajo iz podrobnih in preverjenih taktov.
Etimološki slovar poljskega jezika
Navedeni slovarji, ki sem jih omenjal, so rezultat kolektivnega dela, Etimološki slovar poljskega jezika pa je rezultat individualnega dela prof. F. Slawskega.'^
" ib. Str. VII.
" Wyrazy polslcie u siowniliu tacinsko-polsltim Jana Maczynskiego. Priredil W. Kuraszkiewicz. Warszawa-Wrocaw.Kraköw 1962—1963, I. A-0; II. P-Z.
" Glej Wstep do Siownika jyzvka Adama Mikiewicza, v uredništvu K. Gorskega in S. Hrabca. VVroclaw-Warszawa- Krakow, Zakiad Narodowy Imienia Ossoiinskich, izdaja PAN. Prvi del, (A-C) 1962; drugi del (D-G) 1964.
" Jan Karlowicz: Stownik gwar polskich. Krakow 1900—1911, zvezek I—VI.
'< Podrobno jili je obravnaval K. Nitsch v recenziji tega slovarja: Rocznik Slawistyczny, IV, 1911, str. 199—243.
Siownik gwar polskich. Zeszyt pröbny. Priredili sekciji Atlasu i Siownika Gwar Polskicii, Zak;ad Jez\koznawstwa PAN v Krakowu. Redaktor Mieczys'aw Karaš. Wroc'aw-Warszawa Krakow 1964.
" F. Slawski: Siownik etymologiczny jezyka polskiego. Krakow, I. del 1952—1956, II. del, sn. 1—4, do črke K(ooperacija).
110
Namen slovarja je — kot nas avtor informira v uvodu — da v nekem smislu nadomesti in dopolni Brücknerjev slovar", ki zahteva ne glede na kvalitete, ki jih ima, nekaj korektur in izboljšanj s stališča sodobnih znanstvenih dognanj. Po številu gesel bo ta slovar manj obsežen kot Brücknerjev; upošteva namreč vse domače izraze, ki so znani v sodobni literarni poljščini, pri izposojenkah pa upošteva samo najstarejšo plast, ki se v jezikovni zavesti na splošno ne občuti kot tuj element.
Pri etimoloških razlagah se avtor v veliki meri poslužuje podatkov iz lingvistične geografije (česar Brückner ni delal), ki zelo pogosto potrjujejo nedvomnost dokaza.
Konsekventno dodaja ustrezne pomene iz ostalih slovanskih jezikov. Kadar je etimologija nejasna, nakazuje možnost drugačne interpretacije; pri takih geslih navaja literaturo.
Pripombe o slovarju zaključujem z avtorjevimi besedami: »Slovar naj predstavlja poizkus etimološke sinteze sodobnega poljskega besednega zaklada; poizkus, ki hoče po eni strani podati ljubiteljem poljskega jezika resen, na znanstvene temelje oprt slovar, po drugi strani pa omogočiti in olajšati prihodnjim raziskovalcem delo za popoln znanstveni etimološki slovar poljskega jezika.«'*
Etimološki slovar polabskega jezika
Delo za etimološki slovar že izumrlega slovanskega polabskega jezika vodita T.Lehr-Splawinski in K. Polanski.'^ Kot osnova za to delo služi gradivo iz jezikovnih spomenikov Polabskih Slovanov. V slovar bodo vključeni vsi domači izrazi (razen lastnih in krajevnih imen, ker ta zahtevajo posebno obravnavo) ter izposojenke iz nemščine. Pomemben bo predvsem za znanstvena raziskovanja na slavističnem področju.
Praslovanski slovar
Za slavistiko bo velikega pomena tudi Praslovanski slovar'°, ki ga pripravljajo v Krakowu. Njegov namen je »zbrati ves domnevni praslovanski leksikalni fond —¦ tako kot ga je mogoče rekonstruirati na podlagi danes dostopnega zgodovinskega in sodobnega gradiva posameznih slovanskih jezikov, upoštevajoč pri tem primerjalno osnovo baltoslovanskega in splošnega indoevropskega jezika.k''' Svoja stališča in metodo dela so avtorji predstavili v Poskusnem snopiču 1. 1961.
Slovar slovanskih starožitnosti
Pomemben dosežek poljske slavistike bo predstavljal Slovar slovanskih starožitnosti^^. Izšel je že 1. snopič prvega zvezka. Slovar je enciklopedičnega značaja in prinaša nekak splošnejši pregled znanstvenih raziskovanj »slovjanoznanstva«. Podaja znanstvene ugotovitve različnih disciplin, npr. antropologije, arheologije, etnografije, jezikoslovja, zgodovme, prava itd. Zajema časovno razdobje od začetkov »slovanščine« do 12. stoletja našega štetja, geografsko pa obsega ozemlje od Labe do gornjega toka Volge in od Baltskega do Jadranskega ter Črnega in Egejskega morja. Z uredništvom sodeluje preko 200 strokovnjakov z različnih slavističnih področij.
Treba je omeniti še nekaj slovarjev drugačnega značaja, da bo predstava o poljskih leksikografskih delih popolnejša: Slovar tujk'^, ki ima 17 tisoč izrazov in je po vojni doživel že več izdaj; Szobrov Slovar pravopisne poljščine^'^, Skorupkov Slovar sinoni-mov^', ki je izvrsten pripomoček posebno za književnike, prevajalce, urednike, stilistične
" A. Briickner: Slownik etymologiczny jyzyka polskiego. Kraków 1927; druga izdaja Warszawa 1957.
'« F. Síawski, op. cit. str. 7.
'» Slownik etymologiczny j(;zyka Drzewain polabskich. Warszawa-Wroclaw-Kraków 1962, Ossoli-neum. Izdaja PAN. I. del A-D'üzd.
Slowmk prasiowianski. Zeszyt próbny, v uredništvu T. Lehra-Splawinskega in F. Slawskega. Kraków 1961, Zaklad Slowianoznawstwa P.AN.
" ib. str. 1.
" Slownik Starozytnosci stowianskich. Uredili: W. Kowalenko, G. Labuda in T. Lehr-Splawinski. I. del, 1; sn. A-B. Wrociaw-Warszawa-Kraków 1961, Ossolineum, izdaja PAN.
" Slownik wyrazów obcych. Uredili; Z. Rysiewicz, J. Safarewicz in E. Sluszkiemicz. Warszawa 1954.
" S. Szober: Síownik ortoepiczny. Jak mówió i pisaé po polsku. Warszawa 1937; Siownik popravnej polszczyzny. Warszawa 1958 (tretja razširjena in popravljena izdaja).
Slownik wyrazów bliskoznacznych, uredil S. Skorupka. Warszawa 1957; 3. izdaja 1959.
111
korektorje itd.; in še Fiazeološki slovar, ki sta ga priredili T. Iglikowska in H. Kar-kowska'^''.
Seveda ne obravnavam v tem pregledu vseh drugih specialnih slovarjev, npr. tetmičnih, medicinskih, rudarskih itd., ki utegnejo biti zanimivi za ožji krog specialistov: ne upoštevam seveda tudi dvojezičnih slovarjev.
Tako se nam. v splošnem orisu predstavlja povojno leksikografsko delo na Poljskem. Kot je iz navedenega razvidno, je obseg teh del širok. Domneva velikega poljskega jezikoslovca J. Baudouina de Courtenaya, da »bo v 20. stoletju postala leksikografija ali znanost o izrazili (besedah) samostojna veja gramatike«^^, se je na Poljskem uresničila.
Treba pa je pripomniti, da je to zasluga poljske ljudske oblasti, ki je za uresničenje teh načrtov pokazala vse razumevanje in nudila materialno pomoč.
WI a d y s i a w Kupiszewski Prevedla Martina Orožen
B. A. LARIN, S. i. OZEGOV
Ruska lingvistika je lansko leto izgubila dva pomembna predstavnika, profesorja za slavisuko in rusistiko leningrajske univerze Borisa Aleksandroviča Larina (26. 3. 1964), in profesorja Sergejp Ivanoviča Ožegova, vodjo sektorja za kulturo ruskega jezika pri Inštitutu za ruski je^ k Akademije znanosti SSSR v Moskvi (15. 12. 1964).
B. A. Larin je bil široko aktiven lingvist. Obravnaval je probleme ruskega, ukrajinskega, litavskega m staroindijskega jezika. Zlasti se je ukvarjal z vprašanji historične semantike; enako kot njegovega učitelja Sčerbo, so Larina pritegovale .tudi estetske vrednote umetniškili del, ki jih je z lingvističnega aspekta ugotavljal pri Nekrasovu, Čehovu, Gorkem in Šolohovu. Največ svojih moči pa je posvetil zgodovini ruskega jezika. Presenetljivo uspešna in nova so bila njegova raziskovanja doslej slabo poznane jezikovne situacije v Mo.skovski Rusiji 15.—17. stoletja; znane so njegove analize treh važnih virov za rekonstrukcijo moskovskega pogovornega jezika te dolDe (Pariški slovar iz leta 1568, Rusko angleški slovar-dnevnik Richarda Jamesa 1619-20 in Ludolfova gramatika 1696). Kot najgloblji poznavalec razvoja ruskega jezika je postal tudi inspirator in znanstveni organizator Slovarja staroruskega jezika in leningrajskega medkatedrskega ieksikografsko-leksikološkega kabineta, ki že zaključuje redalccijo nekaterih velikih slovarjev; Slovar Pskovskega okrožja (1. knjiga v tisku), Slovar pogovornega jezika Moskovske Rusije 15.—17. stoletja, Slovar trilogije Gorkega in druge. Neprecenljive zasluge pa si je pridobil B, A. Larin kot znanstveni vzgojitelj številnih generacij leningrajskih slavistov.
S. I. Ožegov je kakor njegov učitelj Ušakov za vsakega rusista posebno dragocen pojem, kajti če je Ušakov isto kot njegov »štiritomni« slovar, je Ožegov enako znamenit po svojem »enotomniku«.
Večji del znanstvenega delovanja S. I. Ožegova je povezan z rusko leksiko. Kot sodelavec Ušakova se je v tridesetih letih poglobil v probleme sodobnega ruskega jezika, v svojem plodnem leksikografskem delu je s številnimi razpravami posegal v osrednja vprašanja ruske frazeologije in semantike. Z veliko vnemo in razgledanostjo je reševal zamotane pravoiečne in pravopisne probleme; skupaj z Avaiiesovom je izdal pravorečni slovar, sam pa je avtor velikega pravopisnega slovarja (1963). Z neprekosljivo vztrajnostjo in ljubeznijo se je posvečal kultiviranju sodobnega ruskega knjižnega jezika; bil je glavni rednktor zbornikov Voprosy kuli.tury reči (1955, 1959, 1961, 1963). Ožegov je bil zgled skromnega, sredi jezikovnih problemov živečega in temeljitega znanstvenika; bil je priljubljen kot pedagog in znanstveni svetovalec.
F.  Jakopin
-'' T. Igiikowska i H. Kurkowska; Maly siownik frazeologiczny. Zeszyt probny. Warszawa 196.3 Wydawnictwo Uniwersytetu vVarszawskiego.
-' Jan Baudouir. de Courtenay: Szkice jezykoznawcze. Warszawa 19Ü4, I. del, str. 22.
112
PROGRAM V. JUGOSLOVANSKEGA SLAVISTIČNEGA KONGRESA, KI BO OD 13. DO 18. SEPTEMBRA 1965
V SARAJEVU
Prvi dan:
Problemi zgodovine jugoslovanskih književnosti (S. Nazečič) Problemi periodizacije jugoslovanskih književnosti (D. Zivkovič)
Drugi dan:
Problemi norme v knjižnem jeziku (M. Ivič) Tretji dan:
Sekcija A. Problemi primerjalnega proučevanja slovanskih jezikov (F. Bezlaj)
Sekcija B. Položaj svetovne književnosti pri pouku književnosti (I. Frangeš)
Četrti dan:
Sekcija A. Problemi primerjalnega proučevanja slovanskih književnosti (R. Lalič)
Sekcija B. Pouk materinega jezika in književnosti — položaj in vloga (kolektiv iz Bosne in Hercegovine)
Peti dan
je rezerviran za temo, za katero bo prijavljeno največje število ko-referatov.
f^esti dan:
Poročilo o delu med obema kongresoma, razrešitev stare uprave in volitev nove.