Fran Erjavec: IV. Voitsberg, 5. avgusta 1916. Draga gospodična! V beli, slovenski Ljubljani, gospodična, sein bil pretekle dni po dolgih mesecili potepanja križein sveta. Kadarkoli jo obiščern, vselej mi je dražja in vselej se težje ločim od nje, saj vselej močneje čutim, kako naša je. »Olej kakor venec se vijejo te bele hiše sredi zelenja okrog Gradu«, mi je zadnjič vzkliknil Iv. Cankar, ko sva jo gledala z Bellevueja. Kje Vam prijatelj tako gorko stisne desnico, kje srečate tako odkrit obraz in kje se Varn zasmeje tako jasno oko, kot tarn na našili tleh? Ves nemiren, boječ se razočaranja, sem se vozil pred nekaj tedni proti njej.V tujini gleda človek na doniovino s silno sentinientalnim očesom, drugič pa zopet s silno kritičnirn, in vsak kozel, ki ga obstrele naši prvaki, kriči tako, da si mora človek mašiti ušesa tisoč kilometrov naokrog. Bal sem se, da ni tudi na njej pustila vojna atmosfera premočnih posledic, a vkljub nekaterim malenkostim me je že v prvih dneh minil skoraj ves strah in bolj kot kdaj prej verujem danes v svoj narod, odkod drugače ta silna zavest, ta ponos, ta svatovska pesem v srcu! Tedaj je baš otvoril starosta naših umetnikov R. Jakopič svojo XII. umetniško razstavo. Videl sem doslej skoraj vse, a ta me je najbolj razveselila. Sredi vojnega hrušča in splošne bede, ko vsenaokrog gnne kanoni in vzdihujejo ranjenci, gredo naši fantje in otvorijo tako razstavo. T(o se pravi kljubovati vs©mu svetu, postaviti maj v sredo zime, obleči bohiika v svatovsko obleko, mu vliti v žile pomladanskega solnea in bdeti ob njem, dokler si zopet ne opomore. Na čelu vseh koraka stari, sivolasi Jakopič, ki prinese v vsako razstavo lepšega razkošja v harmoniji barv. Tratnik je rekel nekoč dobro: »Kaj z dvajsetinii leti biti talent, to ni nič posebnega, tedaj je več ali nianj vsak, a kadar je človek star petdeset let, tedaj se šele pokaže. če je bil tudi res pravi talent.« — To je Jakopič dokazal sijajno. In drugi? M. Gaspariju so časih očitali, da je postal rokodelec. Oglejte si ga, gospodična, v tej razstavi in sodite! Meni se pa čudno zdi baš, da pri vsej rnizeriji slovenskega umetnika res ni postal rokodelec, ampak ostal skozi in skozi umetnik, ki ga občinstvo res ljubi. To ravno kaže dejstvo, iki je takoj v prvih dneh prodal vsa syoja dela. In ta hudomušni H. Smrekar!. ^Jovek občuduje njegov zdrav in naravni humor, kakor tudi tisto precizno in. individualno tehniko, s katero upodablja svoje duhovite »muhe«. Ta izborni njegov »Dolgčas«; pa vendar ni mislil z njim. predstaviti ustanovnega občnega zbora svojega »Društva za podpiranje ubogih slovenskih — mecenov«? Popolnoma nasprotna individualnost niu je Fr. Tratnik, morda najgloblji in najfineje čuteči slovenski slikar. To kažejo najjasneje res iz duše rnu vzete slike »Mati z otrokoin«, »Zločin« (prvotno naslovljena »Glad«) in »Sestrici«. In Lojze Dolinar! S kakim nezaupanjem ga je pred leti sprejelo slovensko občinstvo. Danes ne »obeta« več, ampak je že mnogo. Semtertja setn samo liarahlo čul: »Samo Pariza niu še manj- ka.«. FDa,- vraga, ti slavno slovensko občir.stvo, daj mu denarja, pa ne pojde samo. v Pariz, ampak še dalje, če hočete. Pa. iie sarmo ti, tudi vsi drugi so se dobro izk^zaJ:i, ne izvzemši niti onih iz oddelka: diietantov, kakor učitelj Zupan, Žmitek. :Anica Zupančičeva i. dr. Glejte, vi vsii filistri in filistejci, res je mnogo gnilega in slabega rned nami, a dokler rodi narod take talente, dokler stoji naš narioti kulturno tako visoko, se inu.ni bati.za obstoj in če, pridejo še hujši ditevi kakor so pa danes. Ali ima ob pogiedu na tako mlado in silno rnoč pesiniizera pravico do obstanka? Ne, nikakor, če: se vsak le sanuv l)ribliŽQo zaveda svoje dolžnosti, ker valovom usode ne kljubuje samo fizična nioč. anipafc' tudi kultura, to vidimo danes precl svojiirii. očmi dovolj jasno. Kako je vsak pesimizein tu naravnost otročji, Vam povem, gospodična, še en slučaj. Na vrtu neke gostilnice sein naietel na prijatelja-tovariša z vso rodovit.o. Menila sva se to in ono, hipoma znčujein ime »Ciciban«. Ozrem se in poleg m-ene žvrgoli srčkano dekletce: Čebelica leti z neba . . ...i !eti, leti vse niže. vse niže in vse bliže čebelica leti z neba. V odgovor na moje začudenje mi izžvrgoli dober del vsega sijajnega Župančičevega »Cicibana«. Glejte, vi stari in niladi filistri, kaj vas ne udarjajo otroci po zobeh? V nadaljnem pogovoru sem zvedel, da je kar zavrelo med mladino, ko je Izšel »Ciciban«. Podobnih slučajev sem pozneje opazil še nešteto. Glej, Oto, vetn, da Ti je vsaka hvala zoprna, a podaril si naši mladini solnčno knjigo in si žanješ tudi pri otrocih toplo ljubezen. Vam pa, filistri, sramujte se svojega pesimizma pred lastnimi otroki, ne hodite z njirn na cesto, ker solnce ni več za gorarni, ampak se prikazuje na obzorju v vsej svoji veličini! In Vam, draga gospodična, na ubo, prav tiho (da bom drugič lakko še katero rekel): Od srca sem bil vesel te »atrnosfefe« v dornovini in z globoko vero v srcu sem jo težko zopet zapustil... Mnogo srčnih pozdravov Vam pošilja Vaš udani F.