SLOVENSKA BESEDA Uredništvo: Dalmatinovo 8 - Uprava* Selenburgova 7/11 - Naročnina: Letno 40 Din, polletno 20 Din, četrtletno 10 Din - Čekovni račun it. 17,152 l z h a ž a vsak petek. ŠTEVILKA 30 V LJUBLJANI, 20. AVGUSTA 1937 Posamezna številka 1 DIN Dr. Dinko Puc: Svoboda Le začasno je mogoče držati narod v suženjstvu, Icer ho prej ali slej vstal in zahteval svobodo Svoboda je neodvisnost; o njiej govorimo tam, kjer ni nobenega zunanjega vpliva ali pritiska. Politična svoboda pa obstoji v tem, da človeška, v državah organizirana družba ni odvisna: od samovolje posameznika, marveč od skupne volje vseh, ki je postala zakon. Svoboda ne obstoji tedaj v tem, da sme vsak delati, kar hoče, marveč v tem, da |ie vsakdo zaščiten pred nasiljem in samolastnostjO posameznika, enega stanu, ene stranke i n v tem, da se vsakdo ukloni volji celokupnosti. Že iz tega sledi, da o politični svobod, ne moremo govoriti tam, kjer vlada diktatura, absolutizem ali stanovski teror. Tu ne odločuje volja celokupnosti, marveč volja samosilnika ali kvečjemu volja zelo majhnega kroga njegovih prijateljev. Vsi, ki stoje izvem tega kroga, morajo brezpogojno biti poslušni; dopuščena Jjtm na) nobena kritika, noben predlog, nobena iniciativa. Prevelika razberitost ali iznajdljivost izven vladnega kroga |e že sama na sebi greh, kajlti absolutizem in diktatura se boji t a p r e v e 6 pametnih 1J u d i. Kdor noče riskJrati svojle eksistence att celo življenja, mora vedno in povsod parirat? im molčati. Poleg številnih vzgledov iz zgodovine imamo v sodobnosti klasične vzglede takih državnih ureditev v Rusiji, Ntemčijiii! in Italiji. Seveda se vsi ti režimi sklicujejo na to, da je za njimi ogromna večina državljianov ta da predstavljajo zaradi tega oni; tudi voljo celokupnosti Na videz se zdi, da Je to resnica, kajlti ogromna zborovanja, val navdušenja, ki se pokaže vedno, kadlar nastopa vodja, demonstrativni pohodi brez odpora so v stanu zameglit] oči tudi paznemu opazovalcu. Toda, kdor gleda globlje, vidi, da temu ni tako. Vsi ti režimi so prišli na površje s terorjem; najprej s terorjem v stranki, potem s terorjem nad državljani. Ti danes sploh nimajo možnosti! pokazati svojega pravega mišljenja. Volilno pravo obstoja samo še na videz, tako zvama parlamentarna zastopstva so brez moči. Iz družbe, v kateri je neka! pomenil človek — znanstvenik, umetnik, gospodarstvenik, politik, Je nastala masa, kolektiv, ki šteje samo kot celota, v kateri pa Je posameznik brezpomemben atom. V takih državah o* politični# svobodi n* mogoče govoriti. Z izgubo politične svobode pa propadejo tudi vse druge: verska svoboda, svoboda nauka, da celo svoboda mišljenja, kakor to vidimo danes vsak dan, ko se tam, kjer vlada absolutizem, ne kaznujejo samo< d e 1 a n! a, ampak tudi misli, kakor sta (o delali Avstrija in Nemčijia že v svetovni vojni Ako se danes svet bori za demokracijo, se tedaj bori z a s v o -bodo člo veka. Klic po svobodi Je danes morda bolj potreben, kakor je bil pred 150. leti, ko je ta klic razpalil francosko ljudstvo v borbo prot} samosllnlšitvu ter |e geslo «l'berte, egalite, fraternlte« odmevalo po vsem svetu. Stremljenje človeka po svobodi Je prirojeno njegovi duš® ta če Je tudi zadušeno stoletja in stoletja, se prej ali slej znova vzbudi in oživi, Samo z a 3 a s n o Je mogoče kak narod držati v suženjstvu, prej ali slej bo vstal in z a h t e v a I svobodo. v Jugoslaviji Imamo polno svobodo! Mi V. Vlahovič, Ljubljana. / Od obljub na dejanja! Edino demokratična ureditev države more nuditi blagostanje vsem državljanom Skoro vse države preživljajo1 več ali manj težke notranje pretrese. Ljudstvo se nahaja v stiskah, ker ni življenjski sistem prikrojen tako>, da bi sproti odpravljal vse one nedostatke, ki ovirajo normalni razvoj življenja; pa tudi zastareli družabni red ni več v stanu odpravljati težkoče, ker se za to ne brigajo šiloma vrinjeni oblastniki, ki krojijo usodo naro-dov. Če pogledamo samo statistiko brezposelnosti, vidimo lahko že v številkah samih ogromno trpljenje vseh onih, katerim brezposelnost ni prizanesla. Tu prav za prav izvirata največja beda in nezadovoljstvo, ljudstva. Znano' ,nam je, da je tega zla na eni stiani kriva stremuška gospodarska politika posameznih tru-stov in kartelov, na drugi strani Pa služi takemu stanju v oporo medsebojni boj posameznih svetovnih naziranj. Politične situacije, ki so povečini dirigirane Iz zunanjega sveta, vedno' omogočajo takim denarnim mogotcem, da jih iz- koriščajo v čim uspešnejšo eksploatacijo v pogledu svoje pogubo-nosne gospodarske politike. Vsi pojavi, izumi in tehnične pridobitve na svetu, ki izvirajo iz človeškega razuma, so edini ustvarjalci življenjskih razmer in od teh odvisnega človeškega blagostanja. Toda izum sam še ni nobena dobrina, temveč je važno, da se določi, kako naj služi v korist splošno s ti. Ponavadi se vseh izumov polaste ravno denarni mogotci, ker vedo, da jih bodo lahko z delovno pomočjo brezpravnega malega človeka plodno izkoriščali v svoje dobičkanosne namene. Nihče ne vodi računa o tem, kako naj se sprovedejo v življenje taki posamezni izumi in tehnične pridobitve, ker ravno te so one, ki podirajo današnjemu življenjskemu ustroju tla vsled pomanjkljive zakonodaje in brezbrižnosti merodajnih činiteljev, katerim ni važno, kakšen je izum, temveč le to, da se plača po zakonu predvidena zaščitna taksa, pa je vse v redu. Za vse ono, kar se iz takih izumov pozneje ustvari zlega in škodljivega za človeštvo, se ne briga nihče. Denarni mogočniki so zadovoljni, da jim je omogočen visok dobiček potom novih izumov in tehničnih pridobitev, država se pa tudi zadovolji s tako gospodarsko politiko kartelov, ker ji na ta način rastejo davčni dohodki. Delavec, kot sccijalnoi najšibkejši element človeStva in kot izključni ustvarjalec dobrin, se pa mora zadovoljevati c. socialnimi zakoni, ki imaJO' svojo moč In vrednost ponavadi le na papirju. To je ono*, česar se noče nikjer upoštevati. K večjemu se še najde kdo, ki skuša nasititi delovnega človeka z obljubami o zasluženju in plačilu na drugem svetu. Toda tudi ta recept že polagoma izgublja svojo učinkovitost, ker je življenje vendar močnejše od vseh «nadnaravnih» zakonov in posvetnih fraz, ki imajo svoji edini nameni v tem, da gotovemu delu človeštva ohranijo njegove postojanke. Ni pa s tem mišljeno, naj se negira potreba duhovne avtoritete. Smatramo, da, jčim večje so stiske, tem bolj aktivna mora biti duhovna avtoriteta. Toda vsaka duhovna avtoriteta mora delati, izključno le nia povzdlgi morale kot edino možne oblike za uspešen bo* preti krivičnemu družabnemu redu. Ker pa izkušnje drugače prikazujejo to delovanje duhovne avtoritete, kar zlasti potrjujejo zadnji i dogodki v Španiji, človeštvo polagoma upravičeno izgublja vero v te norme, ki bi nekako morale biti svete slehernemu zemljanu. Premnogo se je napisalo socijo-loških razprav, ki so brez dvoma imele vse isti namen: da se ustvarijo znosnejše razmere. Toda vse zaman. Vladajoči kapitalistični in politični mogotci čutijo v socijalni reformi omajanje svojih pozicij. Čudimo se le kratkovidnosti teh izbrancev, da niso v svoji rafini-ranosti toliko dalekovidni in da ne spoznajo, da ustvarjajo s takim ravnanjem ravno sebi dispozicijo za padec. Govoričiti danes brez dejanj o sanaciji gospodarskega stanja s strani onih, ki so po svojih funkcijah poklicani voditi kontrolo nad narodnim gospodarstvom, pomeni toliko, kot zavlačevati sedanje stanje. Ljudstvo je sito fraz in hoče dejanj. Naš narod je zdravega duha in krepkih fizičnih sposobnosti. Odklanja pa v bodoče le svoje žrtvovanje za sanacijo narodnega gospodarstva po dosedanji praksi, ker na oltar skupnosti mora doprinesti svoje žrtve tudi oni delček naroda, ki fe do danes imel in še vedno ima najlvečje koristi od! , žrtvovanja malega človeka. Zato ! izčrpano ljudstvo po vseh teh ra-| zoSaranjih zahteva in želi samo i eno: Od besed na, dejanja! Za svobodo tiska Vse javno življenje v državi more pravilno regulirati le resnična tiskovna svoboda Neštetokrat je bil v zadnjih osmih letih izrečen, bodisi v pisani, bodisi v živi besedi, vzvišeni postulat našega naroda, izobraženega in preprostega: Dajte nam svoboden; tisk! Toda zdi se, kakor da je šel ta klic mimo pravih ušes in da se niso zanj zmenili niti oni, ki nastopajo v imenu naroda in ki bi na pristojnem mestu po svoji vesti in dolžnosti morali iskreno, nepristransko tolmačiti želje in voljo naroda, ki jih je poslal s to edino nalogo na to mesto. Seveda pa moramo pri tem upoštevati tudi važno dejstvo, da prav pomanjkanje tiskovne svobode samo po sebi onemogoča v sodobnih razmerah vsako svobodno razpravo o njeni nujni potrebi. Spominjamo se še precej živo vseh obljub, ki jih je dala sedanja vlada ob nastopu svoje oblasti v državi. Te obljube je ob sleherni priložnosti tudi zvesto ponavljala v dokaz narodu, da jih še ni pozabila in da jih bo skušala izpolniti v primernem času. Ta doba do danes žal še ni nastopila, obupal pa narod vendar ni in zaenkrat še vedno veruje v njen prihod. Obenem pa se tudi spominjamo na razlago toliko zaželjene tiskovne svobode s strani predstavnikov današnjega režima. In zdi se nam prav in umestno, da to vladno stališče in vladno razlago poglavja o tiskovni svobodi našim čitateljem in ŠirŠi javnosti povsem mirno in brez vsake strankarsko pobarvane strasti nekoliko osvežimo, da nam bo vsem vsaj za skromen trenutek v pritajenem hrepenenju nekoliko lažje pri duši. V letošnji velikonočni številki je prinesla, današnjemu režimu TRZ močno vdinjana beograjska «Prav-da», očividno vzpodbujena k temu s strani vodilnih režimskih predstavnikov, na prvi strani pod POLITIČNI TEDEN V današnjih težkih dneh so smatrali voditelji Združene opozicije za svojo veliko dolžnost, da razrito t rij o zapleteni položaj, ki je nastal v državi po sprejetju konkordata in smrti patrijarha Varnave. V to svrho se je podal tudi častitljivi in priznani vodja Združene opozicije g. Aca Stanojevič iz Knja-ževca v Beograd, kjer se je najprej sestal z ostalima voditeljema Združene opozicije gg. Ljubom Da-vidovičem in Jocom Jovanovičem. Razgovorov se je udeleževal tudi g. dr. Gavrilovič, znani posredovalec med Zagrebom in Beogradom, kateremu pripisujejo tudi zemljoradniški predlog za rešitev današnje državne in politične krize. Istočasno so se prvaki Radikalne stranke sestali pri g. Krsti Miletiču na strankino konferenco. Podoba je, da išče srbska Združena opozicija, predvsem pa radikali, še širšo osnovo za uspešno politično delo in naj bi se v opozicijski blok sprejel še voditelj Jugoslovanskega ljudskega gibanja «Zbor» g. Dimitrije Ljotič. Tudi beograjsko «Vreme» poroča, da so se sestali voditelji Radikalne stranke gg. Stanojevič, Trifunovič in Tajsič z g. Ljotičem v Smederevu. Razgovori se bodo nadaljevali in vedno jasnejša postaja oblika enotnega in čvrstega opozicijskega bloka z ogromno večino jugoslovanskega naroda, ki naj prepelje državo preko nevarnih čeri, ki jo ogrožajo. ■■ J/ ■ ogromnim naslovom; «Svoboda in odgovornost» daljši uvodnik, iz katerega posnemamo nekaj glavnih stavkov in misli: «Vsi želimo in zahtevamo svobodo, polno svobodo za vse svoje javno delovanje. Predvsem svobodo tiska, javne besede; volilno svobodo; svobodo političnega združevanja! In od teh zahtev ne odstopamo niti za korak! Pa tudi treba nam ni odstopati, saj je to naš najskrajnejši ideal. Obenem z vprašanjem svobode se kot temeljno postavlja tudi vpra Šan je o d go vo r n o st i. Odgovornost je sestavni del svobode. Danes našemu narodu ni več potrebno govoriti, da je le odgovorna svoboda — prava svoboda. Po nadčloveških naporih, ki jih je prenesel skozi svoja nacijo-nalna stremljenja, živi naš narod danes na zakladu bogatih izkušenj. Naše svobodnjaštvo je vzniknilo v nacijonalnem zanosu po osvoboje-nju in se je pretopilo pozneje v politično svobodnjaštvo naših notranjih smernic. Absolutno nemogoče si je zamisliti negacijo svobode na naših tleh. Dobri zakoni so najlepša dobrina družbe in njihova tradicija daje najboljše rezultate. Toda danes vlada tako stanje, da smo ob zakonih brez zakonov. Toda ne obstoja samo to zlo; zlo je tudi, da nimamo dobrega zakona in da obstoja provizorij, ki je le škodljiv za splošne interese in ni prav v ničemur koristen. Ali je mar treba na Široko govoriti o tej škodljivosti? Pravo pot imamo vendar pred seboj: Rešiti je treba to vprašanje z izhodiščem s tega temeljnega stališča. S to rešitvijo bodo ogromno pridobila tudi vsa druga pereča vprašanja. (Nadaljevanje na 2. strani.) & O <3 S co o CK o •v Najnujnejša sodobna potreba je, da se da narodu svoboden im odgovoren tisk. Nekoč se je govorilo, da je v zakon o tisku zadosti dati eno samo določilo: «Tisk je Svoboden!« Pozneje so naši sveta od omiselci dodali še: «V mejah zakona!» Toda teh mej nihče ni znal postaviti, niti jih ni postavil. Neodgovornega tiska si pri nas nihče ne želi, Imperativ naših splošnih interesov terja svoboden tisk z odgovornostjo. Pri nas je že končno nujno potrebno, da vendar enkrat pogledamo resnici v obraz. Spregledati pa tudi ne smemo dejstva, da svobodna javna beseda daje zdravje in moč državnemu in javnemu življenju ter da vsi škodljivi bacili poginejo, čim jih obsije solnce resnice in javne kontrole. Svobode) javne besede ne zahtevajo morda le novinarji in politiki, temveč je to tudi osnovna zahteva vsega naroda. Brez te svobode se zavira ves naš nacijonalni in kulturni napredek. Vprašanje tiskovne svobode, nedeljivo združeno z neposredno odgovornostjo pisca samega, se mora z ozirom na. to neodložljivo rešiti. Ta nuj- nost rešitve se ne postavlja le zgolj zaradi naroda samega, temveč tudi zato, ker se dajo vsa ostala naša notranja vprašanja (pa tudi zunanja) rešiti le vzporedno z njim. Svoboda tiska, ob istočasni odgovornosti osebe, ki piše, se ne more nikdar zlorabiti. Z uvedbo take tiskovne svobode se bodo vsa naša pereča javna vprašanja razčiščevala mnogo srečneje, javno življenje pa bo bolj zdravo. Da bi se mir in red vzdržala čimbolj čvrsta in močna, tako na zunaj, kakor na znotraj, je predvsem potrebno, da se pove odkrita in odgovorna javna beseda o-vseh narodnih življenjskih vprašanjih, kar naj predstavlja tako imenovane ventile za vse burje in viharje v politični aktivnosti, obenem pa tudi splošno kritiko in kontrolo:, varnost in zaščito vsem in vsakomur, ki je pošten.» Nedvomno je z ozirom na razmere in čas, v katerem živimo, res neobhodno potrebno, da pridemo do tiskovne svobode, s katero* se edino da pravilno regulirati vse javno življenje v svobodni narodni državi. sladkorni problem Brez znižanja previsoke trošarine se to narodovo življenjsko vprašanje ne da rešiti V pretekli številki «Arhiva*, mesečnika kmetijskega ministrstva, je bil objavljen zanimiv članek o problemu produkcije in potrošnje sladkorja v Jugoslaviji. Članek kaže najprej mednarodne sporazume, ki se tičejo sladkorja, nato pa opisuje stanje Sladkornega gospodarstva v naši državi. Med drugim navaja članek, da je znašala lani površina polja, zasajenega s sladkorno peso, komaj' 14.500 do 15.000 hektarjev, to pa zato, ker je ostalo še iz prejšnje kampanje mnogo sladkorfa neprodanega. Ob koncu sladkorne kampanje za leto 1935-36 so znašale v naši državi neprodane zaloge sladkorja 4000 vagonov, za letos pa se ceni, da bo znašal presežek najmanj1, 6000 vagonov. Naša povprečna poraba sladkorja na posameznega prebivalca znaša komaj 4.6 kg, dočim znaša v naprednejših državah 20 do 30 kg na osebo. V naših mestih je sicer poraba sladkorja večja in znaša včasih do 13 kg na prebivalca: zato pa je na drugi strani na deželi mnogo manjša in se giblje povprečno na osebo okrog 2 in pol kilograma. Jugoslovanske sladkorne tovarne bi lahko proizvajale vsako leto v teku kampanje, ki traja 100 dni in ki se prične meseca septembra, 12.500 do 13.000 vagonov sladkorja. Dejansko je pa produkcija v letu 1935-36 znašala komaj 8089 vagonov, v letu 1936-37 pa 8662 vagonov. Proizvodnja v sedanji kampanji bo* precej večja, to pa zato, ker so tovarne morale prevzeti znatne množine tako imenovane «nepogojene» sladkorne pese. Skupni dohodki v zvezi s sladkornim gospodarstvom (dohodki kmeta, industrije, trgovine, države in samouprav) znašajo pri tako občutno skrčeni letni porabi sladkorja koma! pičlo milijardo dinarjev. Od te milijarde odpada več, kakor polovica, to je 538 milijonov na državno trošarino, 29 milijonov dinarjev na poslovni davek in 54 milijonov na stroške za prevoz sladkorja po železnicah, tako da dobiva država od omenjene milijarde 621 milijonov dinarjev. K tej . vsoti pa je treba prišteti še znatne dohodke železnic od prevoza sladkorne pese, vsakovrstnih ostankov in odpadkov, premoga in drugih pogonskih sredstev, kakor tudi od vsega ostalega materijala, ki je v zvezi s sladkorno produkcijo. Kmetje dobivajo za svoj pridelek in za ves svoj trud le 144 milijo-nov, dočim ima sladkorna industrija bruto zaslužka 70 milijonov, veletrgovina in nadrobna trgovina pa skupaj 75 milijonov dinarjev. Ta ogromna bremena, kakor tudi visoka cena neocarinjenega sladkorja (ki znaša za kristalni sladkor v tovarrti 4 din za kilogram), imajo za posledico, da se prodaja pri nas kristalni sladkor na drobno po 13 dinarjev kilogram. Prej navedeni podatki dokazujejo še enkrat, da bi morala država na vsak nečin ukreniti nekaj, da sladkor poceni tako, da bo dostopen tudi najširšim slojem prebivalstva. Seveda to nikakor ne bo šlo brez znižanja trošarine in ostalih stroškov, ki obremenjujejo ceno sladkorja. V koledarskem letu 1936. je znašala celokupna poraba sladkorja v naši državi 6950 vagonov. Država pri znižati Ju trošarine in drugih Jiavnih dajatev, ki so v zvezi s produkcijo in porabo sladkorja, ne sme Smeti nobenega strahu ali pomislekov. Primanjkljaj, ki bi nastal vsled znižane trošarine, bi se nedvomno in igraje kril s povečanfem porabe sladkorfa in prav verjetna je domneva, da bi bil končni fiskalni efekt za državo vsaj enak sedanjemu, če ne bi bil celo večji, ker bi se poraba prav gotovo močno dvignila. Sezimo po pravi pomoči! Spodobi se, da se dvajset let po osvobolenfu končno že tudi osvobodimo tujih »strokovnjakov* Med najtežje probleme naše mlade industrije spada nedvomno pomanjkanje kvalificiranega strokovnega delavstva. Moderni in dovršeno precizno izdelani stroji se ne morejo zaupati ljudem, ki ne znajo z njimi ravnati in obratovati; predvsem noben podjetnik tega ne bo storil že zaradi ogromne vrednosti teh strojev, v drugi vrsti pa zaradi tega, ker bi se poleg visoke materijalne škode vsledl nestrokovnjaškega upravljanja s strojem utegnile zgoditi večje in težje nesreče. Zato smo videli doslej skoro vselej, kadar se je v naši industriji montiral kak večji turboagregat, kak modernejši kotel ali kak drug večji in kompliciranejši stroj, da je prispelo iz inozemstva k nam kar po več strokovnjakov, ki so ostajali potem tukaj kot »nenadomestljivi* in «neobhodno potrebni* za pravilno obratovanje dotičnega stroja in podjetja vobče. Čeprav je to postopanje oh sleherni. priložnosti rodilo med domačimi sinovi naše domovine silno nezadovoljstvo in mnogo hude krvi, smo končno morali vendar vsi spoznati, da pač ni drugega izhoda, ker nismo razpolagali z lastnim domačim kvalificiranim osebjem. Razumljivo pa je, da tuji delavci-stro-kovnjaki iz jasnih razlogov niso hoteli preveč naglo vzgojiti strokovno sebi enakih namestnikov. Posamezne industrije, ki so polagale kolikor toliko važnosti tudi na poglavje narodne zavednosti, so si skušale pomagati na vse mogoče načine, vendar v tej odpo-moči ni bilo nobenega sistema in tudi ne trajnih, zanesljivih uspehov.. Pred dobrimi tremi leti pa se je takratni ravnatelj Zagrebške električne centrale inž. Viskovič domislil, da bi bilo najbolje, d'a za sebi zaupano podjetje pošlje mlade in izbrane vajence v inozemske veletovarne, kjer naj se popolnoma izobrazijo v svoji stroki. Ta predlog je naletel pri večini občinstva na odobravanje, mnogo pa je imel tudi nasprotnikov, zlasti v obrtniških ustanovah in v šolah, ki so odrekale pravico nameščanja vajencev s strani tega podjetja in so izjavljale pomisleke v uspeh šolanja v tujini, češ da fantje ne znajo jezika, da nam bodo delali le sramoto itd. Toda ravnatelj se na. vse to ni oziral, temveč je iz 320 prijavljenih dečkov izbral 15 najboljših in jih poslal v skupinah po pet učencev na Dunaj, v Plzenj in v Brno v tamkajšnje veletovarne v uk. Sedaj so.se ti vajenci po triletni učni dobi v tujini vrnili v Zagreb z najodličnejšimi izpričevali kot resnični, popolni strokovnjaki v svojem poklicu. Vodstva onih tovarn, kjer so se učili, naših fantov kar prehvaliti niso mogla. Takim rokam se sme brez strahu in skrbi zaupati tudi najdražji, najkompli-ciranejši stroj. Ta vzgled z zagrebškimi vajenci je precej poučen in pomemben tudi za naše razmere in podjetja. Zato smo smatrali za umestno, da ga objavimo in da opozorimo prizadete kroge na ta način vzgajanja strokovnega naraščaja, ker ga je smatrati zaenkrat za edini pravilni izhod iz zadrege, v katero nas spravlja že tradicijonalno, pa za naše narodno gospodarstvo in za naše socijalno (brezposelnost!) tako težko stanje naravnost pogubno nameščanje tujih «nenadomest-Ijivih* strokovnjakov. Če bi šli po tej poti že takoj po prevratu, bi naša industrija danes izgledala povsem drugače, kakor pa izgleda. Bila bi samostojnejša, med domačimi delavci bi pa vladalo večje zadovoljstvo. Prosjačenja in intervencije pri Inšpekciji dela in pri političnih oblastvih za podaljšanje dovoljenja za bivanje tujcev v naši državi, dalje vsa druga nešteta pota in pa običajno naravnost ogromne plače teh «nenadomestlji-vih» tujih strokovnjakov so nedvomno mnogo dražje od šolanja naših otrok v tujini, Razen tega se pa spodobi, da se dvajset let po osvobojenju končno že osvobodimo tudi teh tujih »nenadomestljivih* strokovnjakov, ki so naši narodni zavednosti in časti le v sramoto, narodnemu gospodarstvu pa v občutno breme in škodo! Domači pomenki Nesramen napad na Ciril-Metodovo družbo Pristopajte k Ciril-Metodovi družbi! Nemci v naši državi V isti sapi, ko zmerja «Slovenec» Cirilmetodarje z nemškutarji, prinaša poročilo nemškega lista, ki hvali, ka= ko se je položaij nemštva v Jugoslaviji zadnje čase izboljšal. Po pravici! Kaj* ti penetracija nemškega kapitala v na= šo državo ni bila nikdar tako silna, kot je ravno sedaj. Mi ne samo, da temu kapitalu ne delamo nikakih ovir, marveč ga še celo vabimo ter varuhe njegove sprejemamo z odprtimi roka= mi. Nam so tudi nemški Židje dobro= došli in nedavno jih je dobra dva du= cata dobilo naše državljanstvo, dočim naši primorski rojaki zaman čakajo rešitev svojih prošenj že leta! Nedeljski „ Slovenec “ piše o razmerah naših železničarjev sledeče: Svoje čase so naši železničarji de= lali po osem, kvečjemu deset ur na dan. Toda takrat je bil dan samo 12 ur dolg. Za počivanje so imeli dve ali štiri ure. Naša država je bila tako uvidevna, da je dan podaljšala za 12 ur, da ima sedaj 24 ur radi železni: čarjev, da bi vedno ne godrnjali. To* da sedaj še bolj jezik otresajo, kot so ga prej. Zdaj morajo delati samo šestnajst, če je prav posebna sila, pa osemnajst ur, tako, da za počitek ostane šest do osem ur na dan. Ali ni to za človeka dovolj počitka? Celih štiriindvajset ur ga država tudi ne more pustiti počivati. Tem ljudem pa se to ne da dopovedati. Samo ienas rili bi radi. Kar naprej sklicujejo zbos rovanja, da imajo priložnost udrihati po državi. To so hujši kot komunisti. Želimo, da bi «Slovenec» tudi drus ga pereča socijalna vprašanja obdelal na enako temeljit način. Ali je dr. Maček za konkordat ali je proti? To vprašanje zelo zanima našo tako zvano JRZ. ker bi ji bilo seveda sila važno, ako bi mogla reči, da so vsi jugoslovanski katoliki za konkordat. Toda dr. Maček se ne da izvabiti iz svojega zapečka ter je samo izjavil, da se ga konkordat ne tiče, ker Hrva= tje pri njem niso sodelovali. Dr. M a* ček tedaj dr. Auerja, ki je nesel kons kordat v podpis, oči vidno ne smatra za Hrvata. Izjava dr. Mačka je važna z drugega stališča. Ako bi bil dr. Ma= ček izjavil, da nima. ničesar proti kon= kordatu, bi se seveda takoj konstati: ralo, da gre za boj med katoliki in pravoslavci, kajti stališče naprednih Slovencev se je doslej — vsaj v inos zemstvu — zamolčalo. V resnici pa ne gre za tak boj, ker načeloma nima nihče ničesar proti konkordatu, tudi pravoslavni ne. Z izjemo JRZ pa smo vsi proti takemu konkordatu, kas kršen je bil sklenjen. Z njegovo vse= bino se ne strinjamo, to je vsa tajna! S „ Celjsko razstavo“ obrtniki upravičeno niso zadovoljni, ker je ta razstava bistveno drugačna, kot je bila razstava, prirejena 1. 1935. od podružnice Društva jugoslovanskih obrtnikov. Ta razstava je bila v res= nici obrtniška razstava, na kateri so naši obrtniki pokazali, kaj znajo in koliko so napredovali. Letošnja raz= stava je obrtnika skoro izločila. Glava no vlogo na njej ima industrija in pa trgovina. Mislimo, da s tem razstava ni pridobila, pač pa je izgubila na narodnosgospodarskem pomenu. Delavski izleti Delavci v tovarni Kranjske indu= strijske družbe na Jesenicah so za« čeli na pobudo vodstva tovarne pri= rejati v nedeljo skupne izlete v pri= rodo. Ti izleti, katerih se udeležujejo tudi uradniki, inženirji, obratovodje, pa tudi ravnatelji, so se kar najbolje obnesli. Višek izletnih prireditev je bil 8. avgust, ko je okroglo 1200 ko* vinarjev in njihovih rodbinskih člas nov pohitelo deloma v dolino Drago, deloma k jezeru na Završnico. Vsi iz= letniki so bili zelo zadovoljni. — No* benega dvoma ni, da vršijo taki izleti odlično socijalno nalogo in da je ta vzgled posnemanja vreden. Zunanja politika Mednarodno-politični položaj se nahaja v znaku japonsko-kitajske vojne. Ohrabreni po' dosedanjih, relativno lahkih uspehih, so se Japonci^ oči vidno odločili, da pospravijo še en del Kitajske in tako se pojavlja na zemeljski obli politično še ena Španija. Podoba je pa, da so se Kitajci odločili, boriti se za svojo neodvisnost do zadnjega moža in borbe,^ ki so se začele na severu okrog Šangaja in Pekinga, kažejo, da so naleteli Japonci na mnogo trši oreh, kakor so pa računali. Velesile so vse, moralno vsaj, na strani, Kitajcev, katerim se ni treba bati, da jim bo v tem boju zmanjkalo orožja. Japonci le s težavo napredujejo, na nekaterih koncih so jih pa Kitajci celo potisnili nazaj. V Evropi se je položaj zadnje čase razvijal v znaku zbliževanja Anglije in Italije. Izgledalo je, da se trudi Italija, ponovno pridobiti si angleško prijateljstvo, zavedajoč se, da ne bo mogla v Afriki nikdar izvajati absolutne oblasti nad svojim imperijem* če si ne za-sigura angleške pomoči. Svrhi zbliževanja sta služili tudi zasebni pismi, ki sta ju izmenjala Mussolini in britanski ministrski predsednik Chamberlain. Zakaj je smatrala potem Italija za umestno, da priredi na Siciliji, pomorske in kopnene vojaške manevre največjega obsega, ki šobili direktno na-jperjeni proti angleški pomorski sili v Sredozemlju, je zaradi tega uganka. Tudi nagovor, ki ga je imel Mussolini O' priliki, teh vaj na italijanske fašiste, v katerem jih je pozval, naj pozdravijo fašistično Italijo in njen imperij, ki bo v bodoče še večji, ni napravil posebno dobrega vtisa in je spravil angle-ško-italijanske odhošaje v oni neprijetni položaj; v katerem se nahajajo od začetka abesinske vojne. Istočasno so se tudi zaostrili an-gleško-nemški odnošaji. V Angliji so namreč izgnali tri nemške novinarje, ker je bilo nedvomno ugotovljeno, da so se manj bavili s svojim poklicem, kakor pa z angleškimi notranjimi zadievami in da so stali v najtesnejših odnoša-jih z angleškim fašističnim pokre-tom, V vsaki drugi državi bi smatrali postopanje angleške vlade za povsem samo ob sebi umevno-, le v Nemčiji so iz tega napravili silno afero- in na Gobbelsovo1 povelje se je celokupen nemški tisk zagnal ob dopisnike inozemskega časopisja ter jih obdelal z vohuni in voditelji kontrarevolucije. Glavni med temi «špijoni» je bil seveda prvi dopisnik angleškega »Timesa*, ki je kot svetovni, nepodkupljivi in strogo objektivni list že davno trn v peti nemškim oblastnikom. Moža so izgnali, časopisna gonja med obema državama se na nadaljuje in napeta atmosfera, ki se ustvarja umetno na ta način, ima lahko' vse prej, kakor ugodne posledice za pomirjenje evropskih odnošajev. Pač pa se je raznesla v teh dneh neka druga senzacijonalna zunanjepolitična vest, da namerava namreč Rusija izpremeniti svoj zunanjepolitični kurz. Povod za to vest je dala okolnost, da je sklenil Stalin odstaviti glavnega tajnika Kominterne Dimitrova in da je na to mesto imenoval svojega notranjega ministra Jezova, kr naj bi Kominterno popolnoma reorganiziral. Pravijo, da je doživela Rusija s svojo Špansko politiko taka razočaranja, da je čvrsto sklenila, ustaviti vsako komunistično propagando v inozemstvu. Sledilo naj bi pomirjenje z Nemčijo in naj bi v svrho izboljšanja nemško-ruskih odnošajev prišel za novega ruskega poslanika v Berlin eden najsposobnejših mladih sovjetskih diplomatov Jurenjev, ki se je na svojem dosedanjem mestu poslanika v Tokiu izredno izkazal. DOMA IN NA TUJEM Komu gre dobro? Znani ultraslovenski tednik «Slove* nija», o katerem se ne more zanikati, da ne bi bil vedno bratovsko prijaš zen napram najbližjemu političnemu sorodstvu iz tabora bivše SLS oziros ma današnje JRZ, je objavil v zadnji številki zanimivo notico, ki je prav za prav naslovljena na njegove poli* tične zaveznike v današnjem režimu. Ta zanimivost glasi: «Dobro nam gre Slovencem. Pod nacionalnim unitarizs raom gre Slovencem najslabše v vsej državi. In še zmeraj na siabše gre. Lanskega junija na primer še nismo imeli nobenega konkurza. Letos jih imamo že kar pet. V vseh ostalih pos krajinah jih je bilo pa v tem mesecu samo devet. V enakem razmerju bi jih moralo biti v vsej državi sedemdeset. Ali če stvar zaobrnemo, bi v Sloveniji ne smelo biti niti enega, k večjemu bi se eden smel pripravljati za naslednji mesec. O, da, dobro nam gre. In še imamo ljudi, ki bi hoteli obdržati unitarizem nad nami.« I 5T . * *df jr> -ir-* • -O V: -i. „Slovenčev“ Kotičkov striček >v\ > . ,v v$t ■ . j»a~ Kdo jim je bližji? Namesto, da bi «Slovcnec» vneto agitiral za pomoč tisočerim slovens skim kmečkim družinam, ki so jih kas tastrofalna toča, strela in poplava spravile ob zadnji košček kruha in skoro na beraško palico, rajši pobožs nim Slovencem vsiljivo priporoča, naj prispevajo za «pomoč sirskoskaldejs skim grškoskatoliškim beguncem, ki so v veliki bedi in zaradi katerih je I štvu?... bilo organizirano nabiranje milodarov med katoličani vsega sveta«. Mislimo, da bi morali gospodje okrog «Slovenca» in Katoliške akcije, kakor tudi okrog JRZ, imeti pri svo= jem srcu bolj in prej lastne trpeče in od pomanjkanja, ki ga je prizadela sama šiba božja, propadajoče slovens ske brate in sestre, kakor pa sirskos kaldejske begunce. Kakor smo pa bras li v listih, so si ljudje, ki se tišče v neposredni bližini «Slovenca» in nje« gove klike, dovolili z ubogim prebis valstvom v Dobrepoljah in okolici kruto, skrajno neokusno šalo. Ker krajev in ljudi, kjer je divjala strašna ujma, ni obiskal noben gospod iz mis nistrstva ali z banske uprave, da bi vsaj na zunaj pokazal sočutje in dolžs no skrb, če že ne bi prinesel nujne gmotne pomoči, so neki gospodje ho= dili med obupanim prebivalstvom in predstavljali nekega svojega slovens skega tovariša za «gospoda kmetijskes ga ministra«. Seveda ta «gospod mis nister* s praznimi obljubami ni preš več štedil in je tako bedno ljudstvo vlekel neusmiljeno za nos... Pobijanje tihotapcev Doslej so marljivi finančni organi po obmejnih krajih vršili svojo služs beno dolžnost predvsem s tem, da so preprečevali in pobijali tihotapstvo, ki v danih razmerah prav vzorno cves te. Ljubljanski «Slovenec» z dne 19. t. m. pa poroča iz Maribora, da je tamkaj v nekem vlaku izsledil neki g. Gavrilovič kovčeg z večjo množino vžigalnikov. Za tega gospoda pravi «Slovenec», da ga je poslalo v Mari* bor finančno ministrstvo kot svojega specialnega organa za pobijanje t i h os t a p c e v. Bog ve, s kakšnim orodjem ali orožjem jih pobija in kam jih pos tem pobite spravlja? Pa jih vendarle ne odlaga v «Slovenčevem» urednis Poverjenikom „Slovenske besede“ Pozivamo vse poverjenike »Slovenske besede«, ki imajo še ne-rezprodrne bloke za nabiranje naročnikov, da iili čimprej vrnejo U|’.r«iv». Dirkalno in jahalno društvo v Krškem vabi na velike konjske dirke, ki se vrše na Krškem polju dne 22. avgus { sta t. 1. „Mariborski teden“ je imel letos izreden uspeh. Obisk je bil rekorden, saj je imel okroglo 75 tisoč posetnikov, med njimi zlasti mnogo Avstrijcev. Prirediteljem gre vsa čast in hvala, ker so letos nudili obiskovalcem zelo mnogo. Maribor* ska industrija, obrt in trgovci so razs stavili krasne stvari. Od mnogih pris reditev, ki so bile v zvezi z «Maribors skim tednom«, pa nam je najbolj ugas jala na prostem uprizorjena predstava «Sen kresne nočh, ki je imela najs večji uspeh ter je privabila toliko ob= činstva, kolikor ga doslej ni imela še nobena gledališka predstava. Kraiicva rodbina na Bledu. Že dalje časa preživlja svoje počitnice na Bledu Nj. Vel. kralj Peter II. Pretekli teden pa so se pripeljali na Bled za več tednov Nj. Vel. kraljica Marija in oba kraljeviča, Tomislav in Andrej, ki so prebili poletne mesece v dvorcu MiloČe-ru na Jadranu. V Jugoslaviji živi po zadnjih uradnih podatkih 15,174.000 ljudi, ki se delijo po veroizpovedi takole: pravoslavnih je 7,281,201 (48.8%), rimokatoiikov 5,595.363 (37.5%) in muslimanov 1,560.279 (11.21%). Prebivalstvo dravske banovine ie štelo letos ob novem letu 1 milijon 209.600 du§. Katastrofalno neurje je pred dnevi divjalo zopet nad nekateri-^ kraji Dolenjske in povzročilo veliko škodo na polju, v vinogradih^ in sadovnjakih. Prebivalstvo pričakuje nujne in izdatne pomoči, ki je pa noče biti predvsem od onih, ki so v prvi vrsti poklicani nuditi jo... ... rad»>